Danes v družbi znanja so seveda zadeve povsem drugačne. Vendar je malo ljudi, ki so prepričani, kako se lotiti kariernega razvoja, kaj novi model resnično pomeni in prinaša. Na zahodu imajo zelo praktičen pogled na karierni razvoj in v nadaljevanju podajam nekaj ključnih točk.

Prvo pomembno dejstvo je, da se naše delovanje v posameznem podjetju giblje v ciklih, tako kot vse v življenju. Cikel v tem primeru traja od 3 do 5 let. Se pravi najprej pridemo v podjetje in potrebno je približno pol leta, da se uvedemo. V skladu z 90 dnevi na novi poziciji si želimo, da je ta čas čim krajši. Nato imamo 3 do 4 leta pomembno dodano vrednost za organizacijo. Imamo sveže ideje, zagon, prispevamo podjetju ipd. Potem pa se začne upad, razen če se ne povzpenjamo po hierarhični lestvici, kar se večina ne. Tako postane delo rutina, nimamo več prave volje in naša motivacija začne počasi upadati.

To je točka, ko je ključno, da zamenjamo službo (ne nujno kariere). Se pravi, da gremo na novo delovno mesto, kjer se začnemo učiti novih stvari, pridobivamo novo znanje ipd. V nasprotnem primeru enostavno zaspimo in naš razvoj se ustavi. Na ta način poskrbimo, da se neprestano razvijamo in izkoristimo cikle sebi v prid.

Dinamični sistem v družbi znanja, z dostopom do informacij na internetu in knjigah, izjemno veliko izobraževalnih programov ipd. pa nam tudi omogoča, da v karierni dobi celo zamenjamo celotno kariero, če je le dovolj velika volja, motivacija in zadaj seveda tudi želja. V sodobnem času tako ni problem, da enkrat, mogoče celo dvakrat povsem zamenjamo kariero.

Menjava je možna predvsem na dva načina. Eden je, da v prvi karieri ustvarimo dovolj veliko finančno zalogo in nato sredstva vložimo v prekvalifikacijo. Druga možnost je, da v teh 5 letnih menjavah počasi menjamo svoj poklic. Možnosti so seveda tudi druge, vendar sta to dva najbolj običajna načina.

Če pogledamo še nekoliko bolj s praktičnega vidika, recimo da karierna pot posameznika traja 40 let, povprečno od 25 leta do 65 leta. Se pravi, da lahko približno vsaj osem krat zamenjamo organizacijo za katero delamo. Mogoče je včasih to delovalo kot nezvestoba, danes pa je to povsem običajno. Približno na polovici, ko že ustvarimo določeno materialno varnost, gredo otroci od doma, pa ni nobenega problema, da svoje kariere mogoče celo ne zamenjamo.

V celotni sliki pa ima svoje mesto tudi podjetništvo. Zakaj ne bi bili posamezni 5 letni izseki na karierni poti tudi podjetniški poskusi. Na primer, greste najprej v prvo službo in tam dobite izjemno idejo. Poskusite in po par letih ugotovite, da zadeva ne deluje. Pač najdete novo službo, kjer seveda tudi osebnostno rastete. Pa mogoče zamenjate službo in se potem zopet lotite nove ideje. Mogoče uspete, mogoče ne, vedno pa si lahko najdete novo službo.

Seveda se je pri tem v podjetništvu najlažje lotiti svojega podjema v dveh življenjskih obdobjih, seveda odvisno od našega izhodišča, ampak v povprečju. Prva opcija je zgodaj v našem kariernem razvoju, ko še nimamo največjih obveznosti v življenju, to je hipoteke in otrok. Takrat si lahko privoščimo večje materialne rizike, prav tako imamo več energije, idej ipd.

Drugo obdobje pa je, ko imamo že veliko izkušenj, materialno varnost, se pravi odplačano hipoteko in so otroci že odšli od doma. Prednosti so, da imamo takrat običajno veliko več izkušenj, obenem pa tudi nekaj denarja, ki je lahko namenjen za zagonski denar podjetja. Seveda pa imamo po drugi strani lahko že kanček manj energije ter nekoliko večji standard.

Na koncu je bistveno predvsem to, da dinamiko kariere ne jemljemo preveč statično. Pomemben element, ki odpira neskončne možnosti so v združevanju držav  tudi vse priložnosti v tujini. Svet tako ponuja neskončno možnost. Če je le možno in če se nam zdi prav, pa lahko vedno v kariernem razvoju razmišljamo tudi o svojih idejah, svoji lastni poti ipd. Bistveno je to, da pridemo do samoaktualizacije.

Sorodne vsebine:

1. Kako zgraditi uspešno kariero oziroma kako biti zaposljiv v 21. stoletju?
2. Pet poti do finančnega bogastva in kvadrant denarnega toka

Poglejmo, kje se resnično skriva zanka. Počnete stvari, v katerih uživate. Zato, ker uživate v tem, kar počnete, ste v tem izjemno dobri. Ravno zato, ker ste v nečemu resnično dobri, ljudje želijo še več tega od vas. Ker ste ravno vi v tem najboljši, aktivnosti ne morate delegirati, ker ste vi pač vi. Glede na to, da v tem uživate, pa seveda težko te aktivnosti zavrnete.

Vendar, vsaka zadeva ima svojo točko, ki ji lahko rečemo pretiravanje. Ima skrajno nasprotni učinek od tega, kar bi želeli. To, v čemer neizmerno uživamo, postane neverjetno velika bolečina. Kako se to zgodi jasno prikaže resnična zgodba o žabi.

Če žabo vržete v vročo vodo, bo seveda odskočila ven. Ste malo zviti in vržete žabo v lonec ter ga postavite na ogenj, tako da se bo voda počasi segrevala. Žaba se bo skuhala. Seveda ne poskušajte tega doma, sploh pa so to izjemno nehumani poskusi, ampak dobro opozorilo, da lahko sami sebi zakurimo ogenj v katerem se počasi skuhamo.

To vam lahko povem tudi iz lastnih izkušenj. Dve od mojih aktivnosti, ki pa sploh nista glavni aktivnosti so predavanja in pisanje člankov. V tem (študijskem) letu sem imel verjetno več kot 70 predavanj, v nekaterih obdobjih tudi več kot 5 na teden in celo več na dan. Na vrhuncu intenzivnosti, to je jeseni in spomladi, se mi je vse skupaj že skoraj zamerilo.

Postopek je enak, kot sem napisal. Prihajajo vabila, jih vpisuješ v koledar, potem ko je potrebno izvajati pa se lahko počasi skuhaš. Preveč česar koli pripelje do omenjenega nasprotnega učinka. No, na srečo sem bil v tem letu še na robi meje, da se ni zgodilo nič tragičnega in komaj čakam naslednje predavanje. Vseeno pa, izjemno dragocena lekcija.

Zato je izjemno pomembno, da smo v življenju zmerni, prav tako pa, da si znamo postaviti meje. Če smo preveč sposobni mogoče to celo na neki točki postane bolj slabost, kot prednost. Vendar se moramo znati lotiti stvari pravilno, v vsaki posamezni fazi.

Eden izmed načinov, kako se lotiti stvari, da se jih »ne prenajemo« je, da zgradimo ustrezni tim, ki na eni strani odpravijo naše šibkosti, vendar nas na drugi strani lahko tudi dovolj uspešno nadomestijo v primeru, da imamo druge opravke, ki so bolj pomembni za nas same.

To je tudi točka, ko preidemo iz samozaposlenega v lastnika posla v okviru štirih kvadrantov denarnega toka. Koraki so, da smo običajno najprej zaposleni, skupaj z velikimi ambicijami. Nato postanemo samozaposleni, ker smo najboljši v tem, kar počnemo. Preskok do tega, da postanemo vodja podjetja pa je izjemno zahtevna ter je za spremembo potreben predvsem velik miselni preskok. Oddaljiti se moramo od izreka Napoleona Bonaparte-a, ki je rekel, da če želiš, da je kaj dobro narejeno, naredi to sam. Na tej točki je ključen in pomemben predvsem tim.

Druga pomembna zadeva pa je, da užitki niso nikoli statični. Lahko pridemo v obdobje, ko nas začnejo veseliti druge stvari. Takrat moramo biti pripravljeni, da zamenjamo naše aktivnosti in počnemo nove stvari, ki nas veselijo. Ne glede na to, koliko si želimo velikokrat gledati statično na življenje, gre za dinamično pot, kateri se moramo prilagajati.

Definitivno, počnite v življenju stvari, v katerih uživate. Vendar si morate postaviti meje in paziti, da se ne skuhate sami sebe s tem, da začnete pretiravati z delovnim užitkom. Zmernost je pomembna vrlina, ki se jo je potrebno učiti celotno življenje. Tudi sam se je še učim. Ravnovesje je doseg tiste največje kakovosti življenja, ni pa nujno, da ta kakovost pomeni kakršne koli preboje. Bistveno je torej, da vse odločitve sprejemamo zavestno.

Poleg zmernosti obstaja še drugo pomembno orodje, kako lahko zadeve spravimo v ravnovesje. To je, da si vzamemo odmor in počnemo nekaj drugega. Določimo obdobje, ko nečesa ne bomo počeli, z namenom, da se odpočijemo in pridemo do trenutka, ko si bomo zadeve zopet zaželeli z neverjetno močjo in bo naša dodana vrednost še toliko večja.

Kot sem omenil, da sem skoraj preveč odpredaval, čutim, da je točka za krajši odmor za pisanje. V zadnjem letu in pol sem objavil več kot 100 objav, ki vsebuje več kot 300 strani besedila. Za eno dokaj debelo knjigo. Tako bo avgusta pisanje objav na blogu na pavzi. Septembra pa seveda zopet naprej.

Iz dna srca vam želim prijetno poletje, veliko sončnih žarkov in povezanosti z naravo. Razmišljajte o sebi, svojem življenju ter o tem, če ste na pravi poti. Naberite si nove moči, vzemite si čas za ljudi, ki jih imate radi, pa jim mogoče ne posvečate dovolj pozornosti. Pripravite načrte in se vprašajte, kaj so vaše sanje.

Septembra, ko se bo poletje počasi iztekalo pa naredite kakšen nov preskok, velik korak, na katerega boste resnično ponosni. September je zagotovo pravi čas za nove zadeve, nove pristope, mogoče za strateški pristop k spreminjanju kakšen navade.

Prav tako se poskusite posvetiti sedanjemu trenutku in vdihniti življenje v polni meri. Ne jejte, ne da bi okusili, ne poslušajte, ne da nebi slišali, ne preberite, ne da bi poslušali razumeti avtorja. Razmišljajte o novih idejah in česa bi se lahko lotili, da bi popestrili svoje življenje. Prekinite kakršno koli rutino. Počnite stvari, ki jih do sedaj niste nikoli počeli.

Če vam zmanjka idej, si pomagajte s spletno stranjo, 43things, kjer ljudje objavljajo svoje cilje in kaj si želijo doživeti v življenju. Prebrskajte malo, naredite si svoj spisek in se lotite stvari. Zato ne potrebujete denarja, le dobro voljo in obkroženost s pravimi ljudmi.

Na koncu pa ne pozabite, vedno se najde nekdo, ki je na slabšem, kot ste sami. Pomislite tudi na druge ljudi in jim pomagajte. S svojo donacijo, časovnim prispevkom, pomočjo ali kako drugače. Obiščite ljudi, ki jih lahko osrečite, pokažite svetu svoj nasmeh in naredite svet nekoliko lepši.

Z vsem tem bom tudi sam za dobre dva tesna preusmeril svoje aktivnosti. Z namenom, da se nekoliko odpočijem od vsakdanjih aktivnosti, prav tako pa da avatar izkusi in doživi kakšne nove stvari in kraje. Septembra pa se zopet srečamo z novimi objavami, tako iz poslovnega in osebnega razvoja. No, glede na relativnost časa, bo to vse tako hitro minilo. Prijetno poletje!

Sorodne vsebine:

1. Počnite v življenju samo tisto, v čemer uživate

Zgodaj zjutraj zvoni budilka. Prva misel, oh ne, še eden delovni dan. Seveda je potrebno na budilko pritisniti vsaj 3x, za nekajkratno podaljšanje spanca za 10 – 15 min. Potem je res potrebno že v službo, da ne bo prepozno zabeležen prihod. Najprej, ko oseba prispe v službo je seveda potrebno popiti skodelico jutranje kave. Pri tem štirje sodelavci opravljajo ostale štiri in se pritožujejo nad nadrejenimi. Potem je potrebno le opraviti nekaj aktivnosti. Potem kratek odmor in pregled Facebook in Gmail obvestil.

Čas za malico ali kosilo. Zopet malo opravljanja in pritoževanja. Po kosilu seveda dobra kavica in pogled na uro, da sta samo še dve uri do konca delovnega dne. Mogoče je nujno opraviti še kakšno aktivnost in potem hitro domov. Ko mine tistih 8 ur, se spusti vse iz rok in odide domov. Tako pridemo do svoje cone udobja. Oseba prižge televizijo in gleda ure in ure resničnostnih šovov. Vse to nato ponavlja 40 let. Bonus življenja je mesečno nakazilo plače in kakšen izlet za vikend. Pa še to v nakupovalni center.

Življenje na takšen način je praktično vrženo stran. Delati stvari, ki jih ne želiš početi, za nekoga, ki ga sploh ne maraš. Za mesečno plačilo. Gre dejansko za menjanje svojega časa za nekaj denarja, ki ga potem tako ali tako hitro zapraviš. Torej delo zgolj za denar nima nobenega smisla, saj se dolgoročno niti slučajno ne razvijaš, tretjino življenja pa preživljaš v velikem nezadovoljstvu.

Vsekakor je razumljivo, da je denar v življenju pomemben. Prav tako lahko pridejo obdobja v življenju, ko je potrebno delati mogoče zgolj za denar. Vendar bistveno je ena razlika, ki jo bom ponazoril z analogijo – biti brez denarja je trenutno stanje, biti vedno brez denarja oziroma reven pa je stanje duha. Torej vprašanje je, če delamo za denar, kako izboljšati svojo pozicijo.

Prvi pomembni pogoj pri delu za denar je, da se ob delu učiš, se pravi pridobivaš znanje in osebnostno razvijaš. Osnovno vprašanje na katerega si moramo odgovoriti je, če bom bil na tem delovnem mestu 2 leti, katera nova znanja in veščine bom dodatno razvil po končanem delovnem času. Bom obvladal nove računalniške aplikacije? Mogoče res izjemno obvladal Excel? Bom znal brati bilance? Mogoče oblikovati tiskovine? Se bom naučil prodajati? Kakšne izobraževalne programe pa ima podjetje? In podobno…

Večino podjetij svoje nove zaposlene najraje vrže v vodo (»swim or sink«), saj se tako ljudje najhitreje učimo. Kljub vsemu pa je izjemno pomembno, od koga se lahko učimo. Tako je drugi pomembni faktor, da imamo nadrejene, ki so nam lahko zgled in se od njih lahko učimo. Izjemno težko je delati za nadrejenega, od katerega se nimamo kaj naučiti in ni na nekoliko višjem nivoju poslovnih kompetenc od nas samih. To ne pomeni, da ne sme biti zahteven, mogoče celo, da imamo povsem drugačen pogled na svet, bistveno je to, kaj se lahko naučimo in kaj imamo od tega. Vedno je vredno delati le za nadrejene, katere spoštujemo, cenimo in se lahko vzajemno razvijamo.

Naslednje pomembno dejstvo pa je, da smo ljudje socialna bitja. To, s kom se družimo in s kom preživljamo čas, močno definira raven naše sreče. Torej tretji pomembni faktor je, da delamo v podjetjih, kjer se dobro počutimo, nas ljudje spoštujemo ipd. Sami lahko bistveno pripomoremo k pozitivni klimi v podjetju in nujno je, da si za to prizadevamo. Nima smisla, da hodimo nekam v službo, kjer se z ljudmi sploh ne razumemo. Če mislimo, da nimamo izbire, je to lahko samo izgovor.

Na koncu pridemo še do vrednot. Vrednote so pomembni sestavni del delovanja posameznika, prav tako pa kulture in klime v podjetju. V primeru, da naše vrednote niso skladne z vrednotami podjetja, se bomo tam izjemno slabo počutili. Tudi če nam plačajo milijone, še vedno ne bomo zadovoljni. V primeru, da smo skrajno pošteni, podjetje pa ima nizka moralna merila, bomo vedno v precepu. Torej ko delamo za denar, moramo vedno gledati, da so naše vrednote skladne z vrednotami podjetja ter da počnemo stvari in aktivnosti, ki so skladne z našimi moralnimi normami. »Vsak mora plačati kredite« ni izgovor zato, da počnemo stvari, ki jih drugače ne bi delali za podjetja, za katera v primeru izbire ne bi nikoli delali.

Torej delo zgolj za denar nima nobenega smisla. Včasih je res, da pristanemo v takšni situaciji, ko smo v to prisiljeni, vendar bistveno je, da takoj naredimo načrt, kako bomo iz takšne situacije prišli ven. V tem primeru pridemo do razmerja, 8 ur dela dnevno za preživetje in dodatnega 4 ure dnevno za izhod iz situacije ali uspeh. To ali bomo prišli v boljšo situacijo ni odvisno od tega, kaj bomo počeli v teh 8 urah v službi, vendar v času po tem. Če je jasno, da smo ljudje bolj srečni brez televizije, ne bomo prišli do boljše kakovosti življenja.

Nujno je, da čim prej od dela zgolj za denar pridemo do tega, da se tudi učimo in razvijamo. Pogoj za to je, da imamo nadrejene od katerih se lahko učimo in ki nam to omogočajo. Korak naprej, ki ga lahko še naredimo pa je, da delamo z ljudmi, ki jih imamo radi, jih spoštujemo in se medsebojno razvijamo, izjemno pomembno pa je tudi to, da so naše vrednote čim bolj skladne z vrednotami podjetja.

Sorodne vsebine:

1. Kam je izginil vaš denar?
2. 10 napak pri pošiljanju prošenj za delo preko elektronske pošte
3. Notranji in zunanji viri

Kot velikokrat omenjeno ima vsak od nas določene talente. To, da nimamo talentov ali da ne vemo, kaj bi v življenju počeli, je le izgovor za lenobo. Talenti nam omogočajo, da prispevamo k svetu s svojim delovanjem. Če pogledamo, ima vse na svetu neko svoje poslanstvo in tako ga ima tudi vsak od nas. Vsak od nas je rojen za nekaj. Nekdo je rojen za vodenje, nekdo lahko kreira najlepše vrtove na svetu, drug rešuje življenja ipd.  Skozi svoje delovanje se učimo in razvijamo.

V primeru, da počnemo stvari, za katere nismo talentirani in v katerih ne uživamo je dejstvo, da jih bomo opravljali zelo neradi. Ker jih bomo opravljali neradi, ne bomo imeli pravega odnosa do dela in tudi v svojem delu ne bomo blesteli. Na koncu to ne prinese nič dobrega, ne za nas same, ne za organizacije, ne za svet kot celoto. Vse skupaj povzroča le ogromno nezadovoljstva.

Če počnemo stvari, v katerih ne uživamo oziroma za katere nismo talentirani slej kot prej pridemo tudi do odlašanja. Običajno odlašamo samo pri aktivnostih, ki nam niso najbolj pisane na kožo. Drugi največji razlog za odlašanje pa je, če se lotimo prevelikih projektov, ki jih neustrezno seciramo ter se tako ne znamo lotiti stvari. Ampak še enkrat, na prvem mestu za odlašanje je razlog, da počnemo stvari, ki nas ne veselijo.

Seveda vsekakor vsako delo zajema tudi aktivnosti, ki nam ne dišijo najbolj. Takrat je ključna samodisciplina, da se lotimo stvari ne glede na to, ali si tega želimo ali ne. Vendar pa je velika razlika ali je to celoten naš delovnik, ali pa le nekaj aktivnosti v dnevu ali celo tednu. Pa še to si moramo prizadevati, da takšne aktivnosti v katerih nismo dobri lahko čim prej delegiramo drugim, ki so rojeni za te naloge.

Po drugi strani je užitek gledati ljudi, ki opravljajo dela za katere so rojeni. Medijsko zvezdo, natakarja, vrtnarja, managerja ipd., ki je rojen za to, kar počne takoj opaziš. Če počnemo stvari, v katerih uživamo, se delovnik in prosti čas nekako zlijeta, z veseljem ob prostem času beremo stvari o zadevi, imamo talente v tej smeri in še bi lahko naštevali. Če vlagamo tudi žanjemo in tako smo običajno pri opravljanju dela izjemo uspešni, za kar sledijo tudi finančne in druge nagrade. To, da počnemo, kar nas najbolj veseli, pa pomeni tudi, da smo korak bližje samoaktualizaciji.

Seveda je veliko lažje nekaterim, ki že od zgodaj vedo, zakaj so rojeni. ITjevci so praktično rojeni z računalnikom. Športniki so rojeni športniki. Umetniki so rojeni umetniki. Obenem pa je veliko ljudi, ki ne vedo točno, kaj bi radi počeli. Vendar se ravno sedaj nahajamo v obdobju, ko lahko poskusimo izjemno veliko stvari, se udeležimo srečanj, hobijev, društev ipd. V študentskih letih lahko z lahkoto odkrivamo, kaj pa nas resnično v življenju veseli. Če smo že mimo teh, pa z dovolj energije, volje in vztrajnosti lahko tudi zamenjamo kariero.

Od vseh izjemno uspešnih ljudi, ki sem jih srečal do sedaj, ni bilo nobenega, ki ne bi resnično užival v tem, kaj počne. Še ravno obratno, sami bi skoraj plačali, da bi lahko počeli to, kar počnejo sedaj. Zato je ključno, da če želimo biti uspešni, da se lotimo stvari, v katerih uživamo, cvetimo in se razvijamo ter kar je najpomembnejše samoaktualizaramo ter s tem prispevamo k lepšemu svetu.

Sorodne vsebine:

1. Ne počnite preveč tega, v čemer uživate
2. Bližnjice v življenju ne obstajajo
3. Prioritete v življenju

Darovanje, oziroma vračanje skupnost, ker nas je ta nagradila za naše kompetence, talente in prispevke v obliki dotoka denarja podjetju z nakupom produktov/storitev ali preprosto posredno preko izplačila visoke ali višje plače, je najbolj osnovna dejavnost, ki bi jo moral poznati vsak zemljan. S tem izkažeš hvaležnost, spoštovanje skupnosti ter prispevaš k temu, da imajo tudi drugi ljudje več možnost in kanček lepše življenje. Glede na to, da smo vsi povezani, s tem, ko je nekdo drug bolj srečen, smo lahko tudi sami bolj srečni. Ravno občutek prispevanja skupnosti pa je eden izmed pomembnih faktorjev, ki prispevajo k srečnemu življenju.

Vendar sedaj se podjetja in seveda tudi posamezniki že kar nekaj časa borijo z obdobjem, ki ni najlažje in na računih je lahko vedno manj razpoložljivih sredstev ali pa je do njih priti bistveno težje. Redno darovanje v dobrodelne namene je seveda najlažje ugasniti. Kar se seveda na prvi pogled zdi povsem logično, saj je potrebno zaščititi finančno moč podjetja ali gospodinjstva, drugače lahko nastane še večja socialna katastrofa, vendar je pri tej odločitvi smiselno razmisliti nekoliko bolj podrobno. Zakaj?

Dejstvo je, da se vedno najde nekdo, ki je v slabšem položaju, kot smo mi sami. Vedno! Ne glede na to, s kakšnimi težavami se soočamo. Še posebno otroci, ki so že v osnovi nemočni ter ljudje, ki so jih prizadele hude situacije. S tem, ko ukinemo pomoč nekomu, ki je v določenem trenutku na slabšem položaju, nam ta postane manj pomemben. Ustavimo pretok. Če je nam težje, kako je še težje nekomu, pri katerem je mejna koristnost denarja tako velika, da je vezna na samo golo preživetje. Če je nam težko, kako težje je nekomu, katerega topel obrok je odvisen od dotoka denarja dobrodelnim ustanovam, katerim smo nehali darovati?

Z zakonom fizike, duhovnimi zakoni ali iz katerega koli aspekta pogledate, iz okolja doživimo približno tak odziv, kot ga dajemo sami. Se pravi kar seješ, to žanješ, kar daš, to pridobiš (ne nujno vse v materialnem smislu). Se pravi, če nekdo postane nam nepomemben, zakaj ne bi mi postali nekomu drugemu enostavno nepomembni? Povečanje naše lastne sebičnost enostavno pomeni povečanje sebičnosti drugih do nas. Vsekakor je potrebno najti ustrezno ravnovesje, da na koncu ne ogrozimo sposobnosti, da bi sploh kaj darovali, vendar preden ustavimo pretok se je potrebno resno vprašati, ali je to res potrebno ter kako lahko to ustrezno kompenziramo. Če je delovanje v dobro človeštva naš način življenja, je smiselno najti druge načine prispevanja.

Bistveno je to, da zato, ker smo se znašli v nekoliko težjem položaju, ne ustavimo pretoka energije pomoči sočloveku. Na nekem meta nivoju to deluje tako, kot da bi nehali pomagati sebi, saj smo del celotnega sveta. Se pravi, če je nekdo drug srečen, ne izgubimo mi prav nič, zgolj pridobimo, če je nesrečen, pa vsekakor izgubimo. Torej je edino smiselno, da naredimo ravno obratno, da v času krize povečamo raven našega prispevka (ne nujno finančno) skupnosti. Bistveno je, da se ne zapremo v okove strahu, vendar da zavestno spodbujamo pretok življenjske dobrote. Kaj to pomeni v praksi?

Če se je stanje našega podjetja ali nas osebno v času krize izboljšalo, ker zagotavljamo pomembno dodano vrednost za krizni čas, postanimo zato globoko hvaležni in začnimo podarjati skupnosti, v primeru, da še nismo ali naš prispevek enostavno povečamo. Če je na drugi strani naše podjetje prizadela kriza, razmislimo, ali ustavimo vsa darovanja ali jih le nekoliko zmanjšamo. Če jih zmanjšamo, razmislimo, kako bi lahko nadomestili to zmanjšanje. Mogoče v obliki prispevanja dela, znanja, materialnih dobrin ipd. Mogoče lahko organiziramo dražbo, brezplačno delavnico, napišemo članek ipd. Lahko pa se naše podjetje sooča s tolikšnimi težavami, da resnično ne moremo več darovati. Povsem razumljivo. Najslabše je, če sebe privedemo do točke, ko ne moremo narediti resnično nič več v tem okviru. Vse, kar želimo dati, moramo najprej imeti. Vendar enako kot prej, razmislimo, če lahko kako drugače prispevamo k skupnosti. Vedno se najde pot, srce jo vedno vidi. Ko pa pridejo prvi prilivi na račun, pa ne pozabimo na hvaležnost in potrebne prispevke.

Pomembno je, da se v vsakem trenutku zavedamo, kako bogato nas je življenje nagradilo, če nam ni potrebno razmišljati, kako bomo jutri spali in kaj bomo jedli. Seveda je pomembno, da stremimo k še večjemu napredku (pomaga lahko samo tisti, ki ima nekaj – denar, srečo ipd.), vendar nikoli ne smemo pozabiti na hvaležnost, za situacijo, ki nam jo je prineslo življenje ter imeti toliko dobrote v srcu, da pomagamo drugim, ki imajo veliko večje izzive na fizični, finančni ali drugih ravneh. To bi moral postati način življenja vsakega posameznika, pomembno je, da si ljudje med seboj pomagamo. Več kot daš, več na koncu imaš, oziroma več imamo na koncu prav vsi.

To je koncept, ki ga je mogoče malce težje razumeti, ampak je še kako bistven. Dobrodelna transakcija, ki se je zgodila med dvema osebama, ki jih sam ne poznam, posredno poveča kakovost mojega življenja, zaradi tega, ker smo vsi eno. Na primer oseba, ki je nekaj dobila, ima več možnosti, da se razvije in prispeva k svetu. Mogoče bom v prihodnosti zato lahko kaj od te osebe kupil, mogoče bo delala v mojem podjetju, mogoče bo postala moj dober prijatelj zaradi hvaležnosti. Sreča nekoga, za nas vse zemljane pomeni samo dobro, nesreča pa lahko bistveno vpliva tudi na našo nesrečo (nasilje, terorizem, vojne ipd.). Oseba, ki je darovala se mogoče lahko počuti boljše, zato ima doma boljše odnose, čustva imajo učinek domine, ker ima oseba dobre odnose z nekom, ima ta z nekom drugim, ta drugi pa je mogoče moj prijatelj in mene pozdravi z nasmehom.

Seveda gledati celotno zadevo iz koristoljubja nima največjega smisla, saj dobimo bistveno manj, predvsem na čustveni ravni. Darovati moramo zato, ker čutimo, ker je to naš način življenja, ker smo dober človek, ne zgolj zato, ker bi radi imeli več. Če se kaj lahko čuti, je iskrenost namena posameznika, predvsem pa se tako počutimo bistveno bolj povezane s svetom.

Vseeno pa, tudi če darujemo zgolj zato, da bi imeli več, s tem ni nič narobe. Vse, kar vsak od nas počne, običajno počne z razlogom občutka lasnega zadovoljstva. In konec koncev nič ni narobe s tem, da imamo sami veliko, pomembno pa je, da drugim pomagamo, da bodo prav tako imeli veliko. Na koncu želimo, da smo vsi bogati v vseh smislih, ne da z našim razdajanjem sami postanemo revni. Več kot daš, več imamo na koncu od tega vsi. Seveda, če je vse skupaj v zdravem ravnovesju. Sreča in kakovost življenja ni »zero sum« igra, vendar je igra, kjer iz nič lahko nastane bistveno več, ravno zaradi tega, ker smo vsi eno. Zato več kot daš, več imamo na koncu imamo prav vsi in prav je, da to tudi pričakujemo, drugače dobrodelnost ne bi imela nobenega smisla.

S tem konceptom lahko naredimo še korak dlje, na podlagi pregovora, da je veliko bolj človeka naučiti loviti ribo, kot mu jo podariti. Če pa nekoga celo naučimo, kako lahko druge uči loviti ribe pa smo naredili resnično veliko za celotno človeštvo.

Kriza je običajno obdobje, ko nam omogoča neke vrste katarzo tudi v tem smislu. Bistveno bolj se zavedamo, kako hitro se lahko znajdemo v slabši situaciji. Lahko se bolj začnemo zavedati naše lastne minljivosti. Vendar to lahko sproži dva odziva in sicer kriza nas lahko prisili, da se zapremo ali odpremo. Kriza nas lahko navdihne ali pademo v protekcionistični obup. Se pravi na eni strani lahko postanemo še bolj egoistični ali pa po drugi strani končno razumemo povezanost z vsem svetom.

Prvi odziv, da se zapremo, je povsem nagonski in tudi logičen na prvi pogled. Manj imam zato bom manj dal naprej, se pravi mi bo ostalo več. Vendar če tako razmišljajo tudi ostali, kjer imamo odprte dotoke denarja do nas (delodajalec, kupci ipd.), vprašanje, če bomo res na boljšem. Kaj če nekdo ravno v tem trenutku razmišlja o tem, da bi ustavil denarni tok do nas? V poslu v času krize pomeni, da moramo za stranko narediti še več. Zakaj ne bi v osebnem življenju ali kot podjetje, za ljudi, ki jim je težje naredili še več ter tako prispevali k spremembi celotnega sveta na bolje? Ne pozabite, s tem, ko pomagate drugim, pomagate sebi, saj smo vsi eno.

Druga opcija pa je, da se v krizi še bolj odprete. S tem na nek način priznate svojo ranljivost, povsem človeško plat narave, ki jo imamo prav vsi. Lahko naredimo neko analizo, koliko dejansko pomagamo drugim, koliko še lahko prispevamo v materialu, predvsem pa v svojem času, ali spremembi odnosa, da na primer večkrat podarimo nasmeh. Kriza lahko ozavesti našo šibkost in nepomembnost ter zato lahko začnemo vlagati več v tiste stvari, ki so v življenju pomembne.

Ste kdaj pomislili, da je kriza največja priložnost, da postanemo boljša oseba? Ne zamudite je!

Nekaj idej, kako lahko prispevate k lepšemu svetu:

• Izboljšajte svoje odnose, pokažite ljudem in svojim bližnjim več ljubezni. Z nasmehom in toplim srcem lahko naredite daleč največ za lepše življenje vseh na svetu. Bodite hvaležni, prijazni in pokažite ljubezen.
• Obiščite ljudi, ki ste jih zanemarjali, popravite krivice, ki ste jih storili drugim, odpustite ljudem, pokličite prijatelja, ki ga niste videli že dolgo časa. Pomagajte kolegu, ki je v težkih časih in se sooča z resnimi problemi. Iskren pogovor lahko dela čudeže.
• Vzemite si čas in se pridružite kakšnemu dobrodelnemu društvu. S svojim časom, toplino, znanjem prispevajte k lepšemu življenju drugih.
• Darujte v dobrodelne namene. Vedno se najde kdo, ki je v hujših finančnih težavah, kot ste vi sami. Osredotočite se predvsem na tiste, ki nimajo možnost, kot so otroci in ljudje, ki jih je življenje soočilo s težkimi krizami. Vsak evro, vsak dodaten pretok ima lahko svetovno pomemben pomen.
• Pomagajte drugim s svojim znanjem in izkušnjami. Napišite članek, s katerim prispevate ljudem in ga razpošljite po svoji e-bazi in medijih. Organizirajte brezplačno delavnico. Začnite pisati blog.
• Pomagajte podjetjem v težavah ali mladim podjetjem. Če imate veliko znanja, začnite prostovoljno svetovati kakšnemu mlademu podjetju. Če vam finančno stanje omogoča, postanite neke vrste poslovni angel ali pa kakšne druge vrste angel. Delajte dobro.
• Poskrbite za okolje. Začnite v podjetju ali doma ločevati odpadke. Pojejte manj mesa ali postanite vegetarijanec. Začnite gojiti lastne ekološke pridelke.
• Naredite nekaj zase in na sebi. Identificirajte kakšne negativen vzorec in ga spremenite v pozitivnega. Samo če sebe spreminjate, lahko svet spreminjate!

Sorodne vsebine:

1. Vračanje skupnosti – darovanje v dobrodelne namene

Zato je ključ do dobrih odnosov, da sprejmemo ljudi, takšne kot so. Pričakovanja, da se bodo spremenili so projekcije naših lastnih problemov in želje po spreminjanju sveta. Oseba, ki je dobrega srca, bo verjetno ostala dobrega srca, ne glede na okoliščine. Oseba, ki je nagnjena k varanju, bo po srečanju čez 10 let še vedno verjetno nagnjena k varanju. Pri tem se je potrebno zavedati tega, da imamo vsi ljudje svoje prednosti in slabosti, zgodovina pa napoveduje prihodnost.

Vseeno pa lik vsakega posameznika ni povsem statičen. Ljudje, če že kaj spremenimo, v svojem življenju, spremenimo vedenjske vzorce, skozi katere se izražajo naše osebnostne lastnosti. Velika večina teh vzorcev je seveda pridobljenih v primarni in sekundarni socializaciji. V skladu z rekom, jabolko ne pade daleč od drevesa. Glede na to, da je vsaka družina disfunkcionalna, vprašanje je le, do kakšne mere, smo podedovali tudi določeno mero destruktivnih vedenjskih vzorcev, kar pa ni najboljše.

Edini pravi razlog za spreminjanje je torej to, da postajamo bolj sami, da odstranjujemo vzorce, ki so nam jih vsilili starši, šola in druge avtoritete v primarni in sekundarni socializaciji. Ključ do samoaktualizacije je ravno v tem, da vedno bolj postajamo to, kar v resnici smo, naše bistvo. Zato je to tudi edini pravi razlog, da se lotimo sprememb.

Tako se postavi vprašanje, v kakšnih okoliščinah pa ljudje spremenimo svoje vedenjske vzorce. V glavnem sta dva glavna razloga, ki imata izjemno močan čustven naboj in sicer iz obupa ali iz inspiracije. Res je, ljudje se spreminjamo ali iz naslova obupa ali inspiracije. Prvi je neke vrste palica, drugi pa korenček, v skladu z delovanjem motivacijskega mehanizma človeka. Kombinacija obojega pa je daleč najmočnejša. Ključ pri vsemu je v obeh primerih prisoten močan čustven naboj, ki je tako močan, da nas požene daleč izven cone udobja.

Poglejmo najprej obup. Najboljši primer na tej strani je zdravje, predvsem zato, ker začneš zdravje resnično ceniti šele takrat, ko ga nimaš več. Poleg tega dobri kulinarični užitki prinesejo takojšnje zadovoljstvo, odrekanje tem pa zadovoljstvo nekje daleč v prihodnosti, kar pa ni najboljši vpliv na sprejemanje odločitev. Rekreacija pa ravno obratno, saj običajno pri njej pretiravamo in tako prinese takojšnjo bolečino in koristi na dolgi rok. To posledično pomeni, da lahko zdravje izjemno hitro zanemarimo. Na vrh vsega lahko dodamo še kakšne odvisnosti, kot je na primer odvisnost od dela, kakšni drog, sladkarij ipd. (vsak ima svojo odvisnost) in smo tam.

Povsem običajni scenarij je, da če imamo vzorce, ki uničujejo naše zdravje, prinašajo te več kratkoročne koristi, kot dolgoročnega užitka. Zato smo v začaranem krogu, kjer se težave zgolj kopičijo. Pridemo še do tistega reka, da ima hudič veliko mladih. Pešanje zdravja prinese še mnogo drugih težav. Vendar je še vedno kratkoročen užitek prevelik. S tem pridemo do pogostega scenarija, ko začnemo skrbeti za svoje zdravje vsak ponedeljek, traja pa približno do večera.

Še več. Opozorila zdravnika, vse višja številka na tehtnici, manjša storilnost, libido in uživanje življenja niso dovolj velika bolečina, da bi se tehtnica obrnila na drugo stran. Običajno je šele skrajni obup tisti, ki posameznika prisil v spremembo. Tukaj se moramo zavedati, da nas življenje nikoli ne špara. Tam, kjer so nam dani izzivi, ne glede na to, koliko so kruti, nas bodo slej kot prej dočakali. Zadaja večje in večje udarce ter nas v končni fazi prisili v spremembo. Če je ne sprejmemo, se zadeve ne končajo nič kaj rožnato.

Spremeniti vzorce je seveda sila težko, zato to tudi doseže izjemno malo ljudi. Pred samo situacijo obupa še toliko manj. Enako velja za vsa druga področja, kot so partnerstvo, denar (to si pa res zaslužim in si bom privoščil) ipd. Ne gre podcenjevati izzivov, ki nam jih nalaga življenje, saj so lahko izjemno zahtevni. Vsak ima svoje izzive. Vendar smo lahko veliki zmagovalci, če nam uspe spremeniti določene destruktivne vzorce preden pridemo do skrajne točke vzdržnosti. Seveda si pri tem lahko pomagamo z različnimi psihološkimi orodji. Ampak vsak ima svobodno voljo, da sprejme odločitve, soočiti se z izzivi, ki jih ponuja življenje in ne pustiti, da nas premetava vsepovprek.

Na drugi strani obupa je inspiracija, navdušenje, vizija. Nekateri imajo tako veliko vizijo, da jih vleče in nikoli ne pusti pri miru. Pripravljeni so se spremeniti z namenom prilagoditve svetu ter da dosežejo svoje cilje. Inspiracija jih vodi, da krmarijo skoz življenje in dosegajo svoje cilje, obenem pa spreminjajo svoje vzorce, ki podpirajo doseganje zastavljenega cilja. V večini primerov to pomeni pozitivno spreminjanje vzorcev.

Poglejmo si tipični primer in sicer na področju denarja. Poleg zdravja je to področje, ki ga najlažje razumemo. Pri večini bogatih ljudeh sam denar ni dovolj velika motivacija. V ozadju se gibljejo običajno drugimi motivi. Trije najpogostejši motivi so samostojnost, ustvarjanje in svoboda. Za najlažjo predstavo osebne inspiracije, pa da ne bo zmeraj ustvarjanje, dajmo pod drobnogled svobodo.

Lahko nam je svoboda izjemno pomembna v življenju, ta pa je v veliki meri določena z našimi materialnimi potrebami in statusom. Imamo dve opciji, ena je, da se izklopimo iz načina delovanja sveta in gremo na primer v samostan. Druga možnost je, da si priskrbimo dovolj premoženja, da z njim lahko živimo do konca življenja. Finančno bogati smo toliko, kolikor dni/let lahko živimo pri premoženju in stroških, ki jih imamo.

Osebna svoboda je lahko tako velik motiv, lahko si je želimo tako močno, da enostavno želimo obogateti. Ljudje so pripravljeni spremeniti svoj način upravljanja z denarjem, vložiti več energije v delo, študirajo zakonitosti kapitalističnega sveta ipd. vse z namenim, da uresničijo svojo vizijo. To pomeni, da se vsak dan posvečajo določeni temi, mogoče ustanovijo svoje podjetje ipd. skratka imajo veliko vizijo, ki jih motivira znova in znova za delovanje.

Seveda je še veliko drugih primerov inspiracije, na vseh področjih življenja, od zdravja, ekologije, prijateljstva, sociale, materialnih dobrin, osebnostnega razvoja, duhovnosti, prav na vseh področjih lahko doživimo inspiracijo, ki nas požene naproti našim ciljem.

Razlika je le v tem, da smo pri obupu primorani nekaj spremeniti, drugače je vedno težje. Pri obupu nas okoliščine življenja silijo v delovanje. Se pravi je zunanja sila, ki vpliva na našo notranjo. Pri inspiraciji pa je ravno obratno. Pojavi se notranja sila, ki želi vplivati na zunanji svet.

Seveda pri tem nastane problem, ker mora biti ta sila resnično tako močna, da nas znova in znova motivira. Drugače lahko motivacija traja zgolj »do hladilnika«. Zanimivo je seveda to, da morajo biti takšne velike vizije podkrepljene z realizacijo in akcijo. V sklopu motivacijskega mehanizma pa so te vizije najlažje podprte k realizaciji ravno z sedmimi smrtnimi grehi.

Vsi doživljamo v življenju obe vrsti mehanizmov, temu se ne da izogniti. So področja, ki jih zanemarjamo in so področja, kjer vlagamo veliko energije, čeprav se navzven mogoče ne vidi. Ne smemo se bati napredovati počasi, edino kar se lahko bojimo je, da bi se ustavili.

Področja, ki jih bomo zanemarjali, bodo postajala v našem življenju bolj in bolj pomembna, saj se bodo spontano na njih pojavljali večji in večji izzivi. V skladu z rekom pošast se ubije, ko je še majhna, je pomembno, da čim prej identificiramo ta področja in se jih lotimo. Z uspešnim soočenjem z izzivi, se bomo tudi samo odlično počutili.

Na drugi strani pa je pomembno, da vizije postavimo v pravi kontekst in jih podpremo z akcijo. Vsak od nas ima veliko idej, želja in hotenj, tudi sanj, problem je, ker se jih redko lotimo realizirati. Zato je pri inspiraciji pomembno predvsem to, da iz iluzije znamo s koraki, kako bomo zadevo uresničili, spremeniti iluzijo v vizijo. Tako lahko ob delovanju obeh sil dosežemo višjo stopnjo zavesti ter kakovostnejše življenje.

Sorodne vsebine:

1. Motivacija

Med Američani in Evropejci je v povprečju bistvena razlika dojemanja neuspeha. Namreč Američani izjemno cenijo to, da poskušaš slediti svojim sanjam. Tvegaš, poskušaš, greš v akcijo ipd. Jasno pa je, da boš na poti izkusil tudi neuspehe. Tako neuspeh jemljejo kot, da se ni nič zgodilo. »Aja, OK, škoda, česa se boš lotil naslednjega? Kje ti lahko pomagam?« je velikokrat odziv.

Kontinentalna Evropa neuspeh veliko bolj obsoja. Izvor za to niti ni tako pomemben, pa naj bo iz verskih temeljev, socialnih ali katerih koli drugih. Po mojem mnenju je glavni razlog zadovoljitev naše neskončne zavisti kot enega izmed sedmih smrtnih grehov. Toliko malo ljudi je, ki se upa, ki tvegajo ipd., da se na koncu že bojimo, da jim ne bo resnično uspelo.

Tako so naslovnice revij veliko bolj polne zgodb o neuspehu, kot uspehov, ljudje se pogovarjamo predvsem o tem, kako nekomu nekaj ni uspelo ipd. To je način razmišljanja, ki ga je potrebno povsem spremeniti in obrniti na glavo. Neuspeh in uspeh sta zgolj sestavni del poti razvoja posameznika in ga nimamo pravice soditi na takšen ali drugačen način.

Ključno in najpomembnejše je, da svoj način mišljenja spremenimo iz opravljanja, pomilovanja, obsojanja, zavisti v veliko bolj konstruktiven miselni okvir in sicer – ali lahko določeni osebi kakor koli pomagam, da bo še bolj uspešna, ali da bo lažje prišla preko trenutnega neuspeha? Bistveno je, da razvijamo pozitivne misli, se povezujemo in razmišljamo o tem, kako lahko drugim pomagamo do uspeha. Če drugim pomagamo, da postanejo uspešni, bomo tudi sami uspešni. To je golo dejstvo.

Po drugi strani pa na tovrstno dojemanje neuspeha ljudi ne sme ustaviti, da ne bi sledili svojim sanjam. Kot omenjeno je neuspeh samo integralni del uspeha. O tem na internetu lahko preberemo izjemno veliko. Lahko povem tudi iz svojih izkušenj. Moj portfolio do sedaj ustvarjenih projektov ima tudi nekaj neuspelih projektov. Včasih zaradi mene, včasih iz drugih razlogov.

Ampak nič ni tako groznega, ravno obratno. Vsak projekt, pa četudi je bil neuspešen, mi je omogočil, da sem se veliko naučil, spoznal nove ljudi, razširil svojo socialno mrežo, pridobil nekaj referenc ipd. Po neuspehu mi je bilo veliko lažje začeti kakšen drug projekt ali pa dobiti službo ali kaj podobnega. Tako da tudi neuspeh pomeni praktično korak dalje. Nič ni takšnega, kar bi vas lahko ustavilo. So samo strahovi, ki jih je potrebno premagati.

Torej naredite lahko dve stvari. Prav stvar je, da se vedno vprašate, kako lahko pomagate drugim ljudem, tako na njihovi poti rasti uspešnega projekta, kot tudi pri premagovanju neuspeha, kot integralnega dela uspeha. Druga zadeva pa je, da se ne bojite neuspeha, socialnih pritiskov ali mnenj drugih ljudi ter brezpogojno sledite svojim sanjam. Nobeno mnenje ni tako pomembno, da bi vas lahko ustavilo pri tem, da sledite svojim sanjam! To je edino kar šteje, pomembno je, da postanete vi pravi vi, s trdnim egom in močnim avatarjem. Pomembno je, da živite svoje življenje, ne glede na to, kaj pravi okolica, mediji ali kdor koli drug. Na koncu je bistveno le to, da sledite svojim sanjam in se nikoli ne ustavite. Vsak neuspeh je samo test vaše volje, če si resnično dovolj veliko želite določene stvari.

Ni sorodnih vsebin.

Veliko manj ljudi pa se ukvarja s tem, ali celo napiše knjigo, kako od situacije, ko enkrat obogatiš, do tega, da nato izgubiš veliko večino premoženja. Glede na to, da je Paul Grahmu uspelo pred leti dobro prodati svoje podjetje, se je začel spraševati tudi o glavnih vzorcih in načinih za izgubo večine premoženja. Seveda z namenom, da bi se temu izognil. Tako je preučil najpogostejše poti za materialno pot navzdol in prišel do zanimivega zaključka.

Večina ljudi najprej pomisli na to, da najlažje izgubiš denar s prekomernim trošenjem. Vendar to ni glavni razlog za izgubi večine premoženja, razen pri ljudeh, ki na primer podedujejo denar ali ga zadenejo na loteriji. Največ bogatih ljudi ni izgubilo svoje premoženje s prekomernim trošenjem, vendar zaradi slabih investicij. Razlog za to se skriva predvsem v psihologiji človeka, kako običajno dojema razliko med stroški in investicijo.

Ko denar zapravljamo, se tega dobro zavedamo. Če vsak mesec zapravljamo tisoče in tisoče evrov imamo lahko vsaj dober pregled na eni strani nad prihodki in na drugi strani nad potrošnjo. Bilanca je jasna. Lahko smo v plusu ali v minusu. V primeru, da je minus prevelik, najedamo naše premoženje. Če želimo, lahko potrošnjo hitro upočasnimo ali z njo prenehamo.

V naši podzavesti imamo običajno nastavljene alarme, ki nas opozorijo, da smo šli s trošenjem predaleč. Poleg tega večina ljudi, predvsem bogatih ljudi, ki so sami ustvarili svoje bogastvo, zna paziti, da jim stroški preveč ne podivjajo. Zavedajo se, da je najlažja stvar glede denarja to, da ga zapravimo, pot do ohranjanja bogastva pa, da zaslužiš več, kot zapraviš. Običajno je to pomembna lekcija, ki se jo poslovneži ali bogati zelo zgodaj naučijo, čeprav lahko tudi na težak način. To, da postanemo popustljivi do sebe ne vodi v nič drugega, kot v kup finančnih težav.

Povsem drugače je pri investicijah. Zakaj? Izhodiščno vprašanje je, zakaj nam nekatere stvari, kot so na primer izobraževanja ne prodajajo kot stroške, vendar kot investicijo. Seveda zato, ker pri investicijah te alarmi ne delujejo. Pri investiciji računamo, da bomo od same investicije tudi nekaj imeli. Več kot investiramo, več naj bi v prihodnosti imeli. Odrečemo se potrošnji danes, zato da bomo lahko imeli večjo potrošnjo v prihodnosti. Vendar se tukaj skriva past. Če težko zapravimo veliko denarja, ne da bi to opazili, lahko naredimo neskončno slabih investicij, v prepričanju da so dobre investicije. In tako izgubimo večino svojega premoženja. Problem pri investicijah je namreč ta, da ne vemo, kako dobre so, do trenutka, ko to potrdi trg. Zato je to bitveno lažje napisati, kot uresničevati, saj je biti po bitki z lahkoto general.

Drugi problem investicij so vzvodi. Investiramo lahko s kombinacijo svojega denarja in denarja drugih ljudi ali bank. Vzvod pa je dvorezen meč. Nekatere vrste trgovanj omogočajo tudi več kot 100x vzvode, kar pomeni, da lahko v sekundi izgubiš tudi milijone evrov. Tako, kot je vzvod lahko pot do hitrejše rasti in akumulacije bogastva, velja tudi obratno. S tem dejstvom lahko celotnemu  konceptu dodamo še to, da težko potrošimo veliko denarja, ne da bi to opazili, lahko pa naredimo eno slabo investicijo s tako velikim vzvodom, da izgubimo vso svoje premoženje, tudi v milijonih.

Zapravljanje in investiranje časa

Glede denarja so te stvari izkušenim investitorjem običajno znane in jasne, čeprav so pasti na vsakem koraku, za upravljanje denarja pa je potrebna izjemno velika disciplina. Vendar je veliko bolj zanimivo  to, da lahko enak koncept apliciramo na zapravljanje časa. Na žalost običajno ljudje veliko bolj cenimo denar, kot svoj čas, pa čeprav je slednji veliko bolj dragocen. Z apliciranjem spoznanja pridemo do izjemno pomembnega načela, ki razkriva veliko past za vse, ki smo pripravljeni investirati čas v marsikaj.

Enako kot za zapravljanje denarja imamo vgrajene tudi alarme za zapravljanje časa. Na primer, če sedimo cel dan pred televizijo in ne počnemo prav nič, nas na koncu dneva vsaj malo peče vest, če ne drugega zato, ker vemo, kako bolj srečni bi lahko bili brez televizije. Golo zapravljanje časa nam slej kot prej sproži alarme, s katerimi se zopet uravnovesimo in se podamo na delo ter postanemo produktivni. Za to je poskrbela že sama evolucija, vsaj pri večini. Nekateri so pač tukaj na zemlji, da počivajo.

Pri investiranju časa pa zopet te alarmi nehajo delovati. In to je način, kako lahko izgubiš velik del življenja, ne kaj preveč produktivno. Ključ tega spoznanja je, da začneš svoj čas bistveno bolj ceniti in ga ne zapravljaš pod pretvezo investiranja. Največja nevarnost, kako lahko izgubljaš dragocen čas je, ne tako da se zabavaš, ali celo zavestno lenariš, vendar s tem, da počneš delo, ki v resnici sploh ni pravo (produktivno) delo, v prepričanju, da investiraš svoj čas. Pri prvem ali drugem bodo slej kot prej zazvonili alarmi, pri zadnjem pa običajno ne in tako lahko zapravljamo čas v neskončnost. Počutimo pa se odlično, saj smo prepričani, da ga investiramo.

Tukaj pridemo do razdelitve aktivnost in nalog, ki so lahko pomembne in/ali nujne, kot jih je v svoji knjigi Najprej najbolj pomembno in Sedem navad uspešnih ljudi opredelil Steven Covey. Investiranje v pomembne stvari običajno prinese donose, ni pa seveda nujno, da vedno. Investiranje v nujne stvari, predvsem zaradi adrenalina, občutka produktivnosti, odlašanja ipd. običajno vodi do velikega zapravljanja časa.

Pomembna razlika je tudi ta, da je golo zapravljanje časa lahko užitek in prinese vsaj neko dodano vrednost, zapravljanje časa pod pretvezo investiranja in če ob enem še ne uživamo, pa ima dvojno izgubo, če na koncu ni donosa.

Tako se je pri vsaki odpisani ali napisani e-pošti, potrditvi sestanka, branju člankov na internetu, branju dolgočasnih strani v knjigi ipd. potrebno vprašati, ali gre za zapravljanje pod pretvezo investiranja, zavestno zapravljanje, produktivno delo ali resnično investiranje. Pri tem seveda tudi samo investiranje ne gre v nedogled in slej kot prej pristane pod pretvezo investiranja, ker gremo daleč izven ravnovesja. Seveda je logično, da naredimo vedno kakšno slabo investicijo lastnega časa, tako kot pri investiranju denarja, pomembno je, da pazimo, da se takšne investicije ne kopičijo.

Na prvi pogled se zdi, da pri času vsaj ni vzvodov, kot pri denarju, ki te v sekundi lahko naredijo revnega kot cerkveno miš. Vendar to na žalost ni res. Tudi pri investiranju časa, slej kot prej začnejo delovati vzvodi, ki nas prav tako lahko spravijo v velik (energetski) minus. Ta vodi v časovni minus zaradi upada produktivnosti, motivacije in izgorelosti, skratka tvegamo našo delovno sposobnost, ki je osnova delovanja našega avatarja, posledično pa vse skupaj lahko pripelje še do finančnega minusa.

Na koncu je res dolgoročno ravnovesje tisto glavno, ki šteje.

Sorodne vsebine:

1. Naša finančna prihodnost
2. Finančna inteligenca
3. Pet poti do finančnega bogastva in kvadrant denarnega toka

Dejstvo je, da okoli 8 ali celo 9 od 10 podjetij v prvih 5 letih propade. Pričakovana življenjska doba podjetij je okoli 12 let, pri čemer je največ fluktuacije ravno pri malo in srednje velikih podjetij. Majhna verjetnost je, da v podjetništvu uspemo v prvo. Po vsakem padcu se je potrebno pobrati znova in znova. Seveda ta padce Evropejci dojemamo veliko bolj drastično kot Američani. Neuspeh je pač integralni del uspeha. Je pa težko, ko zunanji strokovni »svetovalci« dobijo svojih 5 minut in lahko izrečejo slavni stavek, saj sem ti rekel, čeprav samo niso nikoli poskusili.

Zaradi majhne verjetnosti uspeha posameznega podjema velja pravilo propadi hitro. Drugo, kot omenjeno, takoj za »da« je »hitri ne«. Zakaj? Zato, ker prihranimo izjemno veliko denarja in časa. Če ima naša poslovna ideja preveč napačnih predpostavk, da bi lahko uspeli, je enostavno mogoče boljše, da se lotimo česa drugega. Kot pravi pregovor, če jahaš mrtvega konja, je mogoče čas, da ga razjahaš.

Na takšnem pristopu tudi temelji praktično podjetništvo, se pravi, da ne delujemo na podlagi pričakovanega donosa, temveč na podlagi sprejemljive izgube. Pričakovani donos pomeni, da napišemo načrt, koliko sredstev potrebujemo, da kupimo vse, kar naj bi lahko zagotovilo donos, če imamo slučajno prav, sprejemljiva izguba pa pomeni, da gremo v akcijo in delujemo na podlagi tega kar imamo in si tudi lahko privoščimo izgubiti. Pri slednjem lahko zelo hitro ugotovimo, da delujemo na napačnih predpostavkah, pri vzročnem pristopu pa lahko zapravimo na desetine tisoče evrov.

Seveda pa je pri tem prava umetnost oceniti, kdaj življenje od nas zahteva vztrajnost, prilagajanje, premagovanje ovir in uresničevanje svoje vizije, kdaj pa stvari v bistvu v resnici sploh ne gredo več naprej in bi bilo mogoče bistveno boljše, da se lotimo česa drugega.

Dobri podjetniki imajo običajno sistem. Toliko denarja in toliko časa sem pripravljen vložiti v ta podjem in če dosežemo to in to, gremo naprej. Realno ocenijo, do kam so prišli in kolikšen je potencial. Drugi podjetniki, pa tudi teh je veliko, gredo velikokrat do konca. Mrtvega konja sploh ne razjahajo. Ko enostavno zmanjka vseh virov, od energije, denarja ipd. šele odnehajo. Vmes skušajo spremeniti strategijo, se prilagoditi in postaviti novo vizijo. Tretji podjetniki pa v resnici sploh nikoli ne začnejo, kot bi morali in stojijo na mrtvi točki.

Ne glede na strategijo je izjemno pomembno to, da če že ne uspemo s svojo idejo, ne uspemo čim prej. Vsako podjetje zahteva veliko časa, da se postavijo temelji, saj je najtežje začeti nekaj novega, prav tako pa zahteva veliko časa. Običajno pa ne časa, ne denarja pri začetku podjetja nimamo veliko. Zato prej, ko ocenimo, da je čas, da se lotimo nekaj drugega, več lahko prihranimo.

Vse to lahko povežemo v neko premico podjetnikovega življenja. Če neka ideja ne deluje, to ne pomeni, da smo propadli in da se moramo ustaviti. Iz vsakega neuspeha običajno vidimo mnogo novih poslovnih idej in potreb na trgu. Tako da lahko svojo idejo prilagodimo, ali pa se s podobno tehnologijo lotimo mogoče čisto nekaj drugega.

Eden neuspeh je samo začasno stanje. Enako kot je to, da smo brez denarja samo začasno stanje, revščina pa je lahko stanje duha. Če razjahamo mrtvega konja, še ne pomeni, da ne moremo zajahati novega konja. Seveda govorimo o trendu, potrebi na trgu ali o nečem, kar nas požene kr realizaciji naše vizije.

Glavno sporočilo tega članka je, da poslušajte svojo intuicijo ali je čas, da zamenjate svojega »konja« ali življenje od vas pričakuje, da še vztrajate. Če se dovolj poznate, če se znate prisluhniti, boste tudi našli prvi odgovor. V primeru, da ocenite, da je čas za novo poslovno idejo oziroma prilagoditev, pa vam ne sme biti težko, da si priznate napačne predpostavke. Povsem človeško je, da se motimo.

Največja napaka, ki jo lahko naredimo pa je, da gremo z glavo skozi zid pri tem, da si ne priznamo napačnih predpostavk. Vzrok za to je lahko tudi zaljubljenost v svojo idejo. Vidimo, da ne gre, pa trošimo več in več denarja, več in več energije in časa ter ne pridemo nikamor. Merilo je povsem enostavno, to je koliko strank imate in lahko tudi koliko vam plačujejo. Glede na vrsto posla je seveda lahko še mnogo drugih indikatorjev, ki lahko kažejo na uspešnost našega poslovanja.

Če zadeve na gredo, imamo lahko dva potencialna problema. Ali ne ustvarjamo dovolj vrednosti ali vrednost, ki bi nam jo priznali ljudje ali pa ne znamo te vrednosti ustrezno dostaviti, kar vključuje komunikacijo, poslovni model ipd. Pri ustvarjanju in dostavljanju vrednosti, kar je bistvo ustvarjalnega podjetništva, smo lahko seveda prilagodljivi in model spreminjamo, ampak mogoče enostavno ne najdemo pravega modela.

Čeprav ni čudežev na obzorju, stvari, ki se ne premikajo, jim mogoče enostavno ni usojeno, da se zgodijo. Mogoče še ni čas, mogoče smo prepozni, mogoče ne najdemo pravega modela, mogoče enostavno ne znamo. Ko to ocenimo, je resnično čas, da se lotimo nečesa drugega, ali nove ideje, skozi katero zasijejo vsi naši talenti. Še enkrat, je pa lahko prava umetnost, kdaj življenje od nas zahteva, da vztrajamo, kdaj pa je čas za kaj novega, še posebno če ne znamo poslušati sebe. Mogoče je edino pravo merilo, koliko se premikamo glede na naš napor in vložek. Če stojimo na mestu, je mogoče čas, da se lotimo česa drugega. Čim prej, s čim manj zgube.

Za konec naj omenim to, da ni smisel vseh teh objav, da bi skušal koga odvrniti od podjetništva. Skušam biti zgolj realist. Vsaka stvar na svetu ima svoje prednosti in svoje slabosti. Tukaj podjetništvo ni nobena izjema. Tako kot velikokrat in z veseljem pišem o prednostih podjetništva in ga opevam, je nujno potrebno in edino prav, da se izpostavijo tudi slabosti. Seveda na koncu prednosti pretehtajo vse slabosti, vendar pa gre za pomembna spoznanja, ki lahko marsikomu prihranijo sive lase. Tako da, podjetništvo je vsekakor zakon, nujno potrebno pa je, da se pripravimo tudi na vse slabosti in z vztrajnostjo na koncu zmagamo.

Sorodne vsebine:

1. Hitro reševanje kriznih situacij

Vendar ja naivno pričakovati, da se bodo v poslu zgodili čudeži. Vse, kar je bilo narejenega res velikega, je zadaj na desetine let trdega dela, težkih odločitev, vztrajnosti, poguma ipd. Nič izjemnega na svetu se ne zgodi samega od sebe.

Poglejmo si prej omenjen primer virusnega marketinga. Izjemno veliko poslovnih načrtov ima napisano, postavili bomo spletno stran, jo vpisali med novosti, nato pa jo bodo ljudje začeli obiskovati kar sami od sebe, ker je tako dobra. Razlog za to je virusni marketing, saj se bo zaradi uporabnosti aplikacije novica širila kot virus.

No, računanje na virusni marketing v tem kontekstu je to lahko edino virus, ki bo pokopal podjetje. Povsem realistični primer je moj blog. Za rast obiska na spletni strani je potrebno pisati nove članke. Članki se ne napišejo sami od sebe, vendar si je za to potrebno vzeti čas in energijo. Idej o člankih je veliko, napisati članek pa je povsem nekaj drugega. Kot omenjeno, zahteva veliko časa in intelektualnega vložka.

Če preneham pisati vsebino, začne obisk padati. Na drugi strani, če bi želel še bistveno več obiska, bi moral bolj sodelovati na forumih, pisati bolj raznoliko vsebino, bolj udarne članke in o temah, ki niso toliko vsakdanje, ter o stvareh, ki splošne ljudi mogoče še bolj zanimajo ipd. Seveda to ni moj interes.

Ampak kar je bistvo vsega tega je, da se nič ne zgodi po čudežu. Obisk na spletno stran ne pride kar tako od nekje. V vse je potrebno vložiti energijo. Več energije, kot vložimo boljši rezultat je lahko, če poleg trdega dela, delamo tudi pametno. Zadeve so povsem logične in enostavne, nikoli pa ne čudežne.

Podjetniki velikokrat zaradi svojega optimizma pričakujemo čudeže. Prepričal bom investitorja in potem bo vse enostavno. Postavil bom spletno stran in prodaja bo začela sama od sebe. Imam pravo strategijo, ki bo zagotovo uspela. Zagotovo pride trenutek, ko sistem sam dobi neko inercijo in se stvari začnejo dogajati same od sebe, vendar je potrebno priti do kritične mase.

To, da pridemo do kritične mase (kupcev ipd.), pa zahteva veliko energije in vztrajnosti. Tri do pet let, brez kakršnih koli čudežev, potem pa se stvari mogoče lahko začnejo premikati nekoliko hitreje. Več verjetnosti je, da se kakšen čudež zgodi potem, ko smo leta in leta vlagali izjemno veliko energije.

Napačno pa je pričakovati ravno obratno, da se bodo z malo vložene energije začeli dogajati kar čudeži in bodo zadeve delovale same od sebe. Več kot vložimo v katero koli stvar v življenju, več lahko žanjemo. Enako je v podjetništvu. Za vsak cilj moramo imeti jasne korake, kako bomo prišli do njega. Nič se pa ne zgodi samo od sebe, oziroma kot pravi pregovor, brez muje (trud, muka) se še čevelj ne obuje.

Ni sorodnih vsebin.

V življenju, sploh pa v podjetništvu je definitivno izjemno pomembno, da smo optimistični. Vendar kljub temu se je potrebno pripraviti na najhujše. Tako kot pravi pregovor, upaj na najboljše, a bodi pripravljen na najhujše. Poslovni načrt ima zato posebno poglavje, ki se imenuje kritična tveganja, kjer opredelimo, kaj bi lahko šlo narobe in kaj bomo naredili takrat, ko bodo stvari šle narobe.

Dejstvo je, da česar koli se lotimo v življenju, slej kot prej naletimo na probleme. Zato smo ljudje tako radi v svoji coni udobja. Namreč poznamo vse situacije ter jih znamo rešiti. To je tudi paradoks doseganja sanj. Ko se podamo izven cone udobja, da se naučimo nekaj novega, se nam odpre paleta novih problemov in od začetka se zdi, kot da smo odprli Pandorino skrinjico. Za določeno obdobje se naša kakovost življenja lahko bistveno zmanjša, saj se moramo soočiti s povsem novimi problemi. Več problemov, kot znamo z lahkoto rešiti, bolj se razširi naša cona udobja, bolj sposoben ja naš avatar.

Tako težka pot s časom postaja lahka in lahka pot s časom postaja težka. Vendar preden postane težka pot resnično lahka, je na test postavljena naša volja, pogum, vztrajnost ter še marsikatera vrlina, ki na koncu prinese najslajše sadove življenja. To obdobje je pač enostavno zaznamovano z Murphyjem, pa to iz izključno enega razloga in sicer, da pokažemo, če si pa določene zadeve resnično dovolj želimo.

Enako je v podjetništvu. Ko načrtujemo podjetje, se običajno nekoliko zaljubimo v idejo, imamo veliko vizijo in o problemih niti ne razmišljamo. Ob prvih korakih realizacije pa doživimo mrzel tuš testiranja naše resnosti in pripravljenosti. Murphy na nobeni strani ne počiva. Dobavitelji zamujajo ali dostavijo slabo robo, pošta si vzame dopust, stroški naraščajo, kupec na katerega smo računali se je premislil ipd. Problemov je neskončno.

Kmalu ugotovimo, da je podjetništvo v bistvu reševanje problemov. Če bi šlo vse gladko, potem ne bi bilo smisla, da ima podjetje nekoga, ki upravlja. Zato je tudi podjetnik, direktor ali vodilno osebje. Torej, da rešujejo probleme, ki se vsakodnevno pojavljajo. Teh pa ni malo in to zahteva veliko psihološkega kapitala. Od tod tudi ideja, da več dodane vrednosti kot ustvariš, s svojim delovanjem, večje plačilo naj bi si zaslužil.

Sam vidim veliko poslovnih načrtov, ki so bistveno preveč optimistični. To je seveda prav, ampak manjka še drugi del enačbe. To je, da se je potrebno pripraviti na najhujše. Pomemben del poslovnega načrta je, da razmislimo, kaj vse bi šlo lahko narobe pri realizaciji ideje in vodenju podjetja, na začetku pa je problemov največ, in kako bomo ukrepali v tem primeru. Če se ne pripravimo na najhujše, nas potem lahko čaka prevelik šok.

Kritična tveganja v poslovnem načrtu

Omenjenemu Murphyju je namenjeno posebno poglavje v poslovnem načrtu, ki se imenuje kritična tveganja. Kritična tveganja se običajno pojavljajo na dveh ravneh in sicer na makro ravni (izven našega območja vpliva) ter na ravni podjetja, kjer smo lahko proaktivni, saj so tveganja znotraj našega območja vpliva. Ta tveganja lahko potem razbijemo še dalje, še posebno na makro ravni. V tem poglavju naštejemo vse stvari, ki bi potencialno šle lahko narobe, na obe prej navedenih ravneh. Vse, ki se jih spomnimo.

Bistveno je, da navedemo vsa tveganja, ki se jih lahko spomnimo na vseh ravneh:

• Podjetje (fluktuacija, neredne dobave, tehnični problemi, finance…)
• Panoga (konkurenca, vstopne ovire, sezonska nihanja…)
• Država (predpisi in zakonodaja, tehnični standardi,…)
• Okolje (gospodarska in politična gibanj, kupna moč…)

Nato v naslednjih korakih za vsako tveganje ocenimo verjetnost njihove uresničitve, ovrednotimo verjetnost finančne škode in posledično rangiramo vsa našteta tveganja, od tistega najbolj verjetnega, ki lahko povzroči največ škode navzdol. Pomembno je tudi to, da pripravimo načrt ravnanja v primeru nastanka tveganja.

Zakaj nam to koristi. Ko se enkrat zgodi neka nepričakovana situacija, seveda v negativni smeri običajno postanemo jezni. Ko postanemo jezni, se izkrivi naš subjektivni model realnosti in takrat običajno ne sprejemamo dobrih poslovnih odločitev. V primeru, da smo to tveganje že prej predvideli, pa seveda že imamo neke možne rešitve in lahko reagiramo veliko bolj racionalno.

Poglejmo si nekaj najpogostejših tveganj, ki se v poslovnem načrtu zagotovo pojavijo:

• Bistveno višji stroški na strani razvoja in proizvodnje
• Zagotavljanje tekoče proizvodnje
• Problemi z dobavitelji in distributerji
• Zaostajanje pri prodaji v skladu z načrtom
• Nepričakovani trendi v panogi (nova tehnologija itn.)
• Agresivna konkurenca
• Politične, ekonomske, socialne/kulturne, tehnološke spremembe
• Napačna predvidevanja o trgu in prodaji
• Primanjkljaj kapitala (gibljivi kapital, bančna posojila, plačila…)
• Sezonske variacije
• Pridobivanje dovoljenj
• Izguba ključnih oseb
• Zvišanje cen energije in surovin
• Druga podobna tveganja

Na koncu se Murphy v podjetništvu združi v pi faktorju (3,14). To pomeni, da bomo ustvarili vsaj trikrat manj prihodkov, kot načrtujemo, imeli dobrih trikrat več stroškov, kot načrtujemo, vse pa nam bo vzelo nekje trikrat več časa, kot načrtujemo. Zato je pri poslovnem načrtovanju nujno, da smo čim bolj realistični pesimisti, poslovni načrt pa napišemo čim bolj natančno, ga neprestano korigiramo, z več in več izkušnjami ter podatki o preteklosti poslovanja pa postavimo na čim realne temelje.

Sorodne vsebine:

1. Znižanje tveganja v podjetništvu

Vsak od nas ima subjektivni model realnosti. Ta je sestavljen iz različnih prepričanj, na podlagi prepričanj pa si ustvarimo določene predstave o svetu. Gre za lastno interpretacijo objektivne realnosti. Te predstave so sestavljene iz različnih predpostavk, na podlagi katerih sprejemamo odločitve, je oblikovano naše vedenje ipd. Subjektivni model realnosti se običajno sklada tudi z našimi vedenjskimi vzorci.

Subjektivni model realnosti so tako neke vrste »očala« s katerimi gledamo svet. Toliko, kolikor je ljudi, je tudi interpretacij sveta. Posledično objektivna realnost kot taka ne obstaja, lahko pa naš model približamo objektivnemu modelu realnosti, to je svetu, katerega si vsi delimo. Edini način za to je, da testiramo naše predpostavke. Veliko preglavic pa nam povzroča ravno vrzel med subjektivnim modelom realnosti in dejansko objektivno realnostjo, čeprav slednja obstaja zgolj v teoriji.

Vendar, bolj kot je naša subjektivna realnost izkrivljena oziroma je njena skladnost nepreverjena z drugimi subjektivnimi realnostmi, bolj je izkrivljena podoba sveta. Edini pravi namen spreminjanja subjektivne realnosti, se pravi menjave očal je, da lahko sprejemamo boljše odločitve danes, za kakovost našega življenja in vseh drugih živih bitij jutri. Če nekoliko zakompliciram, v poslu to pomeni, da nimamo napak oziroma napačnih predpostavk v lastnem subjektivnem svetu realnosti o tem, kakšne predpostavke se nahajajo v subjektivnih modelih realnosti naših potencialnih strank. Ta postavka je v poslu veliko bolj pomembna, kot pa približevanje objektivni realnosti (če je 100 ljudi prepričanih, da je neka laž resnica, je to še vedno laž).

Namreč napačne predpostavke vodijo do tega, da sprejemamo napačne odločitve. Napačne odločitve vodijo do tega, da ni rezultatov. Takih napačnih predpostavk pa imamo izjemno veliko. Če se osredotočimo samo na posel, so te predpostavke o velikosti trga, vedenjskih vzorcev kupcev, pravi velikosti cene, marketinški strategiji ipd. Ravno pri marketingu se običajno pokaže, kako napačne so lahko naše predpostavke, saj običajno deluje tisto, kar smo si najmanj mislili in na drugi strani, tisto v kar smo položili največ upanja v praksi ne deluje. Zato marketinški guruji toliko izpostavljajo testiranje, da naš model subjektivne realnosti čim bolj približamo dejanskemu stanju.

Največ napačnih predpostavk namreč naredimo, če svet sodimo po sebi. Predpostavljamo, da tisto, kar nas zanima, zanima tudi druge. Ljudje pa imamo povsem drugačne vrednote.

Takšne napačne predpostavke pa imamo na vseh področjih življenja. Na primer to, da so bogati pohlepni in skopuški je ena izmed takšnih pogostih predpostavk. Vendar je absolutno napačna. Gre za napako v našem subjektivnem modelu realnosti. Pohlepni in skopuški so tako bogati, kot tudi revni ljudje. Vse vrste ljudi najdem v vseh slojih. Bill Gates daruje na dan približno 1 milijon dolarjev, kar se mi zdi zelo radodarno. Podobnih napačnih predpostavk je ogromno in imamo jih vsi.

V podjetništvu, ko začenjamo nov posel, so napačne predpostavke še toliko bolj ključne. Imamo neko predstavo o trgu, podjetništvu, poslovanju ipd. in to moramo čim hitreje čim bolj približati dejanskemu stanju, pa naj bo to na eni strani približanje objektivni realnosti ali po drugi strani razumevanje predpostavk v subjektivni realnosti drugih ljudi, ki so naša ciljna skupina. Dlje, kot živimo v naših lastnih predpostavkah, več je na kocki in trši je lahko pristanek na tla. In ne glede na to, koliko krat smo že izpeljali uspešni projekt, znova in znova imamo napačne predpostavke, ki so lahko usodne za naš posel.

Gremo na praktični primer. Kot dijak sem obiskoval Gimnazijo Bežigrad in nekako se nam je dijakom vedno zdela nekoliko posebna gimnazija (pač ena izmed subjektivnih predpostavk). Z drugimi sošolci smo se odlično razumeli in dve leti sem celo predsedoval šoli. Bilo je tako izjemno v pozitivnem in negativnem smislu obdobje v življenju. Tako da mi je nekako Gimnazija Bežigrad zelo pri srcu.

Čeprav smo si ob maturi obljubili, da se bomo še srečevali, smo dokaj kmalu po zaključku gimnazije bolj ali manj izgubili vse stike. Ob naključnem srečanju s komerkoli izmed bivših sošolcev pa seveda z veseljem obujali spomine. Vedno pa je bilo omenjeno, kako super bi bilo, če bi se večkrat srečali. Tako je padla ideja, da bi ustanovili neke vrste alumni združenje gimnazije.

Tovrstna združenja so povsem običajna praksa v zahodnih državah, predvsem na najboljših šolah. Dijaki in študentje na teh šolah so vedno ponosni, da so obiskovali določeno šolo (majice, registrske tablice, zvezki ipd.), prav tako pa imajo običajno združenja, kjer ostajajo v stikih, iz vseh mogočih razlogov, od mreženja do druženja in ohranjanja tendence srečavanja.

Po približno dveh letih pogovarjanja je prišel dan, ko smo se odločili, da to tudi dejansko naredimo. Sam sem v projekt vložil nekaj denarja, skušal organizirati ekipo, našel nekaj sponzorjev in podpornikov, tako v denarju, kot tudi pomoči v obliki dela in smo začeli. Odprli smo pogovore s šolo, oblikovali spletno stran, naredili bazo kontaktov ipd. Prepričani smo bili, da je to projekt, ki bo neverjetno pomemben za Slovenijo in bo imel neverjetno veliko dodano vrednost.

Da, v našem subjektivnem modelu realnosti. Na srečo smo šli dokaj kmalu na trg in se je začelo usklajevanje realnosti z našimi subjektivnimi predstavami. Prva napačna predpostavka je bila, da bo Gimnazija Bežigrad zainteresirana za sodelovanje. Praktično so nas odslovili brez kakršne koli konstruktivne diskusije. Kljub vsemu smo zadevo ustanovili brez podpore gimnazije.

Projekt smo predstavili javnosti in odziv je bil dober. Prepričani smo bili, da smo na pravi poti. Vpisovanje članov je potekalo neverjetno hitro in v nekaj mesecih smo dosegli okoli 1.000 članov. Organizirali smo še otvoritev, ki je bila dokaj dobro obiskana. Potem pa se je začela prava realnost.

Kateri koli dogodek smo organizirali, enostavno ni bilo dovolj interesa. Seveda smo naredili tudi anketo in organizirali na izbran dan, ob izbrani uri, za izbrano ceno, dogodek na katerega je odgovorilo več kot 80% članov, da bi prišli. Prijavilo se jih je samo nekaj. Ugotovili smo, da interes za druženje bivših dijakov Gimnazije Bežigrad v resnici sploh ni tako velik, prav tako pa, da so ankete v resnici brez prave vrednosti, razen če ne greš resnično v detajle in obravnavaš prav vse aspekte. Drugače tudi z anketami lahko dobiš drugačno, preveč optimistično predstavo o trgu. Edini pravi test na koncu je, da greš enostavno na trg.

Seveda je bilo več dejavnikov, ki so vplivali na končni rezultat projekta, vendar je bilo tukaj več kot očitno, da smo delovali na mnogih napačnih predpostavkah. Na srečo je šlo za projekt, ki ni bil izjemno finančno zahteven, čeprav nas je kar nekaj ljudi posvetilo projektu kar nekaj časa.

Torej napačne predpostavke so mati vseh propadov. Prej kot preverimo točnost naših predpostavk, prej smo na pravi poti. Bolj kot se približamo realnosti, ki si jo vsi delimo, boljše poslovne odločitve lahko sprejemamo. Zato je fleksibilnost v podjetništvu tako pomembnega pomena. Zato je dejstvo, da moramo čim prej do svojih strank, toliko bolj pomembna. Ko guruji marketinga govorijo o tem, da moramo naše stranke poznati do potankosti, to mislijo dobesedno.

V našem primeru, so pač nekateri pričakovali, da bodo dogodki brezplačni, če že imamo sponzorje. Drugi se enostavno niti niso želeli več družiti z bivšimi sošolci, ker imajo sedaj novo družbo. Večina ljudi pa enostavno nima časa, glede na poplavo dogodkov, aktivnosti in tempo življenja. Pa našlo bi se še veliko drugih razlogov.

Tako da, ko razmišljate o svoji ideji, je prvo vprašanje, ki se morate vprašati – zakaj to še ne obstaja? Ali sem se res spomnil nekaj tako inovativnega ali je kakšna bistvena ovira, da zadeva ne deluje? Ali je že kdo poskusil in na kakšne ovire je naletel? S takšnimi vprašanji preverimo težo naših predpostavk, preden poskusimo, koliko vroč je trg.

In na koncu, nikoli ne smemo postati preveč samozavesti glede našega subjektivnega modela realnosti. Svet se tako hitro spreminja, v vsaki subjektivni sliki pa je toliko napak, ki nastajajo znova in znova, da je edini pravi način usklajevanja, testiranje, testiranje, testiranje in na drugi strani akcija, akcija, akcija. Prej, kot testiramo naše predpostavke, z manjšo izgubo časa in denarja ali na drugi strani z večjim uspehom bomo poleteli proti naši veliki viziji.

Sorodne vsebine:

1. Negotovost v podjetništvu
2. Znižanje tveganja v podjetništvu

Čeprav je to povsem logično in jasno, se ljudje raje lotimo podjetništva po vzročni poti. Se pravi najprej napišemo poslovni načrt, izdelamo strategijo, pripravimo vse marketinške materiale in nato marširamo na trg. Ko ugotovimo, da ni nobene stranke, smo razočarani, kako je to mogoče, če smo vse izdelali perfektno. Seveda noben na svetu ne more napovedati, kako se bo odzval trg, drugače bi bil popolni monopolist. To je na nek način tudi čar trga.

Če tveganja lahko sistematično odpravimo, kaj je potem resnično največji problem podjetništva. Odgovor lahko najdemo v negotovosti. Ljudje se izjemno slabo odzivamo na negotovost. Čeprav v naravi varnost ne obstaja, na vse možne načine iščemo varnost. To je seveda povsem logično in s tem se moramo soočati vsi. Negotovost nas ubija in povzroča izjemno veliko mero stresa.

Nekoga ne povabimo na zmenek, ker se bojimo negotovosti. Ne sledimo svojim sanjam, ker smo negotovi, kaj se bo zgodilo. Se pravi stopimo v neznano in izid dogodka je povsem neznan. To je psihološko izjemno veliko breme. Običajno imamo še izkrivljen subjektivni model realnosti, kakšni vse so negativni izidi te negotovosti, prav tako pa posledice in to nas povsem ohromi. Ne smemo namreč pozabiti na naš motivacijski model, kjer si želimo stvari za katere smo prepričani, da nam predstavljajo užitek (ni pa nujno) ter se izogibamo stvari, za katere smatramo, da nam bodo prinesli bolečino.

Šele z izkušnjami in večkrat, kot gremo iz cone udobja, se poveča območje, kjer se počutimo varne. Enako je v podjetništvu. Ni problem tveganje, problem so vsi pomisleki, kaj če ne bomo uspeli, kaj če ne bomo morali izplačati plač zaposlenim, kako bodo na naš podvig gledali bližnji ipd. Definitivno podjetništvo vključuje tudi tveganje s časovnega in finančnega vidika, vendar to psihološko vsekakor lažje prenašamo, kot negotovost. Obvladljivo tveganje je še celo vznemirljivo, zato imajo ljudje tako radi avanture, nekateri pa celo kazino, negotovost dogodka, sploh če je veliko možnih rezultatov nas pa povsem ohromi. Več, kot je možnih izidov, težje prenašamo negotovost.

Potem pa pride največja past podjetništva. Zberemo pogum, da se podamo v podjetništvo, vendar se ga lotimo tako, da se sprehajamo kot mačka okoli vrele kaše. Počnemo vse drugo, le tisto ne, kar podjetništvo v resnici je. To je vizionarstvo, prodaja in vodenje ljudi. Običajno začnemo pri prvem, ker potrebujemo dobro idejo, potem se pa tukaj tudi ustavimo in izpeljemo iz tega vse mogoče aktivnosti.

Napišemo poslovni načrt, se udeležujemo različnih izobraževanj, pilimo produkt, izdelujemo spletno stran, mogoče začnemo celo predavati, se pogovarjamo s svetovalci ipd. Počnemo vse, le tistega ne, kar je bistveno. To, da preživimo čas pri svojih strankah in dejansko dobimo prva naročila.

Izgovorov lahko najdemo na tisoče, kot na primer, kako naj bom pri strankah, če nimam produkta. Dokler ne bomo imeli popolnega produkta, ne moremo na trg, saj bomo razočarali naše stranke. Nimam časa, da grem do svojih strank. Še to dokončamo, potem pa gremo do svojih strank in jih vprašamo, če želijo naš produkt.

Zakaj je to največja past podjetništva? Enostavno zato, ker podjetništvo od nas zahteva, da slej kot prej postavimo na test naše predpostavke. Slej kot prej zahteva od nas, da se soočimo z realnimi dejstvi. To pa povzroča v nas negotovost. Ne vemo, kakšen bo odziv trga, ne vemo, kaj se bo dogajalo, ko bomo stopili do prvih strank. Nas bo mogoče kdo celo vrgel skozi vrata? Kaj bodo dejansko govorili o meni? Si bo kdo mislil, da sem zmešan, ker prodajam tak inovativen produkt?

Vendar uspešni ljudje počnejo tiste stvari, ki jih drugi nočejo početi. Ravno zato, ker so težke, zahtevne, za njih potrebujemo izjemno mero samodiscipline, poguma, vztrajnost ter na koncu zmožnost priznanja sebi in drugim, da si se motil ter na podlagi tega popraviti strategijo. Čeprav postavimo z našimi dejanji na kocko vse, nimamo problema si priznati, da smo se zmotili in so to pomembne povratne informacije. S tem smo korak bližje k načinu, kako nekaj deluje.

Podjetništvo ima veliko svojih prednosti, prav tako pa veliko slabosti. Največji izziv je zagotovo to, da se moramo direktno soočiti z našo negotovostjo. To je prvi in najpomembnejši korak. In najboljši podjetniki imajo oboje, tako vzročni, kot tudi praktični pristop k podjetništvu. Vendar začnejo s praktičnim pristopom. Najprej z najtežjim, nato pa z vsemi drugimi aktivnostmi.

Zato je v podjetništvu izjemno pomemben psihološki kapital. Čim bolj vseeno nam mora biti, kakšna so mnenja drugih ljudi. Pripravljeni moramo biti priznati sami sebi, da smo se motili. Napačno strategijo ali neuspeh moramo videti kot integralni del uspeha. Bolj kot na končni cilj moramo biti osredotočeni na pot ter kaj smo se v tem času naučili. In na koncu je pomembno predvsem to, da nikoli ne nehamo vztrajati. Ne smemo se bati napredovati počasi, le tega, da bi se kdaj ustavili. Z vsakim poskusom pa si naberemo psihološki kapital ter tako lažje in lažje premagujemo negotovost.

Sorodne vsebine:

1. Podjetništvo kot delo z ljudmi
2. Slabosti podjetništva

V praksi obstaja šest glavnih rizikov, zakaj podjetja v posamezni fazi nastajanja lahko propadejo. Vsako tveganje je izjemno pomembno, res pa je, da je odprava nekaterih tveganj pogoj za obstoj podjetja, pri drugih tveganjih pa si lahko privoščimo nekoliko več nepravilnosti.

Ta tveganja so:

1. Razvoj izdelka/storitve
2. Postavitev infrastrukture
3. Zaloga in distribucija
4. Povpraševanje na trgu (! – riziko prodaje)
5. Operativno delovanje podjetja
6. Produktni portfolio (! – strateška pot podjetja)

Res je, da se z vsakim korakom odpravi eno izmed tveganj in vrednost podjetja s tem zrase. Navedeni koraki so tipični vzročni pristop k podjetništvu. Se pravi napišemo poslovni načrt, razvijemo produkt, vzpostavimo celotno infrastrukturo ter gremo na to svojih potencialnih strank. Problem sta seveda 4 in 6 točka, kjer vplivajo tudi faktorji, ki so izven območja vpliva in zahtevata prilagodljivost in posluh za trg. Če v točki 4 ne uspemo odpraviti rizika, ki je tudi izven našega vpliva, je bilo odpravljanje prvih štirih rizikov brezpredmetno, a obenem zelo drago.

Najuspešnejši podjetniki (seveda so tudi izjeme), se stvari lotijo na drugače način. Točka 4 in 6 gresta na prvo mesto. To pomeni, da uspešni podjetniki skušajo v prvem koraku pri vsakem novem podjetju, zagotoviti najprej denarni tok, mogoče še preden celo imajo izdelek, ali je ta sploh razvit. Ko imajo potrdilo s trga, da je izdelek zanimiv, to se pravi, da imajo dejanska naročila, se lotijo ostalih korakov.

Drugo pomembno tveganje, ki ga odpravijo je produktni portfolio. To se pravi, da pravilno določijo strategijo razvoja podjetja, oziroma je ta v začetnih fazah izjemno fleksibilna na podlagi posluh za trg iz prej navedene točke. Na podlagi vzročnega pristopa si s svojo strategijo tako daleč (razvoj, marketinški materiali ipd.), da jo izjemno težko spremeniš. V primeru, da si najprej pri svojih kupcih in se prilagajaš trgu, pa si veliko bolj fleksibilen.

Problem vzročnega pristopa je, kot omenjeno, da tudi če odpravimo prva tri tveganja, ki so časovno in finančno izjemno zahtevna, nismo s tem dosegli nič, če ne odpravimo četrtega tveganja ter uspemo dobiti povpraševanja na trgu. Prav tako lahko odpravimo tudi že pet glavnih tveganj, pa zavijemo strategijo podjetja v narobno smer in ko to ugotovimo, smo že pregloboko operativno v zastavljeni strategiji, da bo z lahkoto obrnili krmilo našega podjetja v drugo smer.

Zato se najuspešnejši serijski podjetniki lotijo odpravljanja tveganj po naslednjih korakih:

1. Povpraševanje na trgu (tudi če izdelka sploh še nimajo, želijo imeti prva naročila)
2. Produktni portfolio
3. Razvoj izdelka/storitve
4. Postavitev infrastrukture
5. Zaloge in distribucija
6. Operativno delovanje podjetja

Pri uspešnem pristopu so pomembni naslednji faktorji. Čim prej preživeti čim več časa s potencialnimi strankami ter dobiti od njih prave povratne informacije, če je le možno prednaročila. Drugi pomembni dejavnik je hitro prototipiranje. Produkt je potrebno čim prej dati na trg ter ga nato prilagajati glede na potrebe in želje strank. Če pri produktu iščemo popolnost gre lahko na trg prepozno, ko se podjetje že potopi, zaradi pomanjkanja financ.

Pomembno dejstvo pri tem je, da je raziskava najuspešnejših podjetij v ZDA pokazala, da so v svoji zgodovini v povprečju pet krat spremenila svojo strategijo. Se pravi, če želimo uspeti v podjetništvu, moramo biti fleksibilni. Zato je takšen pristop tudi bolj smiseln. Najbolj šolska primera sta na primer Nokia, ki je včasih izdelovala gumijaste čevlje, danes pa izdeluje mobitele, ter Flickr, ki je bila včasih igrica, danes pa je spletna skupnost za izmenjavo slik.

Kakršna koli je vaša strategija razvoja mladega podjetja danes, je približno polovico pravilna in polovico napačna. Z majhnimi koraki in povratnimi informacijami, kateri del je napačen, lahko ustrezno sproti popravljamo strategijo. Torej identificiramo tisti del, ki je napačen in ga zamenjamo. Če si teh napačnih delov strategije ne priznamo, ker smo že preveč notri, to vsak nadaljnji korak bistveno težje spremenimo.

Prav tako uspešni podjetniki naredijo serijo majhnih testov, če njih poslovni model deluje in to prav v vsaki fazi. To pomeni razvoj poslovnega modela s prvimi alfa strankami ali testiranje prototipa s prvimi testnimi strankami ali kako drugače. Skratka oblikujejo neke vrste mini podjetje, ki mora potrditi delovanje njihove strategije. Če je strategija potrjena, naredijo večji korak, drugače spremenijo model.

Zato je tudi velikokrat koristna strategija investitorjev tveganega kapitala, kot so na primer poslovni angeli, da v začetnih fazah investirajo v podjetje majhne vsote denarja. Če podjetja dobijo preveliko vsote denarja od začetka, se lahko držijo preveč vzorčne strategije in pozabijo, da morajo čim prej do svojih strank.

Torej še enkrat, najpomembnejše, kar lahko naredite za uspeh, ko se lotite novega podjetja:

• Najprej do svojih strank
• Prilagajajte se trgu
• Čim prej z izdelkom na trg in ga testirajte s prvimi strankami
• Testirajte eno stvar na enkrat (tako da imate ustrezno povratno informacijo)
• Ustrezno uporabite povratne informacije (integracija tistega, kar ste se naučili)
• Če ni rezultatov, si to priznajte, le 1 od 10 podjetij uspe (fail fast!)

Za konec poglejmo še psihološke razloge, zakaj se podjetništva raje lotimo na vzročni način. Enostavno zato, ker manj boli, vsaj na začetku. V to past tako z lahkoto padeš. Tudi sam večkrat naredim podobno napako. Zanesemo se na lastne presoje in potem v akcijo. To pa zato, ker se ljudje neradi motimo. Prav tako se raje lotimo na začetku lažjih stvari. Prodaja in prilagajanje pa nista ravno najlažji aktivnosti, sploh če še nimamo produkta. Vendar čas beži mimo, prav tako pa nas vsaka minuta stane veliko denarja. Zato je bistveno, da se čim prej ustavimo in realno pogledamo, ali lahko kako prej in lažje odpravimo tveganje trga. Tudi tukaj si velja zapomniti, lahka pot s časoma postane težka in težka pot s časoma postane lahka.

Sorodne vsebine:

1. Kritična tveganja, Murphy in Pi faktor
2. Zakaj je podjetništvo zakon?
3. Podjetništvo kot duhovnost

Tako smo prišli do neke naravne delitve dela, čeprav je (bila) ta mnogokrat izkoriščena. Moški naj bi skrbel za fizično bolj zahtevna opravila, tudi pri hiši ter za zaščito in dohodek, predvsem s svojimi fizičnimi sposobnostmi, pa naj bo to na njivi, v vojski, tovarni, ali kjerkoli že. Ženska pa naj bi po drugi strani skrbela predvsem za dom in družino. Vendar je taka delitev dejansko že zdavnaj zgodovina.

Gremo v sedanjost. Manj kot 3% bruto družbenega proizvoda je plod dela mišic. Vse ostalo je plod intelektualnega dela. Prednosti fizionomije moškega telesa in vseh kilogramov mišic niso v resnici več za nobeno pravo rabo, saj še tistih 3% fizičnega outputa bolj in bolj prevzemajo stroji ter roboti. Iz ekonomskega vidika seveda. Še vedno so mišice verjetno lahko koristne mogoče za kakšen dober šov, akcijski film ali kaj podobnega, da se poistovetimo z našo zgodovino tekmovanja na fizičnem nivoju, ali pa za zabavo predstavnic nežnejšega spola. No, in seveda zato, da lahko zadovoljimo vse partnerske standarde, ki jih narekujejo tabloidi (z lepotnega vidika). Vseeno, da bomo na tej točki povsem iskreni, mišice so verjetno še vedno z marsikaterega vidika prednost, od zdravja, privlačnosti, pa do tega, da lahko narediš kaj fizično bolj zahtevnega okoli hiše, vendar povezave s služenjem dohodka nimajo več nobene.

Se pravi večina dela v današnji družbi znanja je opravljenega z možgani. Sicer je res, da imamo moški za odtenek večje možgane od žensk, vendar to še ne pomeni, da smo v kakršni koli prednosti. Ženske naj bi imele namreč v povprečju močnejšo povezavo med levo in desno možgansko hemisfero. Poleg tega imajo možgani t.i. sivo ter belo snov in moški uporabljajo bolj sivo snov, ženske pa bolj belo. Znanstveniki pa so seveda našli še mnogo razlik.

Takšne razlike vodijo do tega, kar je splošno znano, da v povprečju moškim na primer bolj leži matematika, ženskam pa jeziki. Druge prednosti, ki naj bi jih v povprečju prinašali ženski možgani so še večja kreativnost, čustvena inteligenca, boljše upravljanje odnosov, zmožnost opravljanja več nalog hkrati (to moški izvedemo izjemno težko, kar posledično pomeni, da se težko pogovarjamo, ko parkiramo) in še bi lahko naštevali. Nobeni možgani niso ne boljši, ne slabši, enostavno drugačni.

To v praksi pomeni, da ženske lahko opravljajo vse funkcije, ki prinašajo vsaj 97% družbenega output-a vsaj tako dobro, če ne bistveno boljše kot moški. Včasih je prednost na ravni mišic telesa pomenila mogoče res, če ne drugega vsaj neko navidezno nadvlado, danes pa je vse to (končno) povsem brez pomena in se vsaka ženska s svojimi delovnimi sposobnosti lahko postavi ob bok moškemu. Vsaj v zahodnem svetu.

Še več, zadeve se počasi obračajo. Če je bila večina sveta zgrajena po uporabi predvsem leve, logične  hemisfere, se danes išče predvsem nove, kreativne, ustvarjalne rešitve. Tukaj prihajajo ženske celo v prednost, saj s svojimi pristopi prinašajo nekaj novega, svežega, drugačnega. Za uspeh v današnjem svetu pa je ključna ravno drugačnost, inovativnost ipd. Pri tem je bistveno dopolnjevanje te kreativnosti z logičnimi koraki, ki so pa plod dela leve možganske polovice. Čisto dopolnjevanje.

Obstaja pa še ena pomembna razlika. Moški se na situacije psihološko odzivamo predvsem z odzivom boj ali beg. V naši naravi je, da hočemo nadvladati, biti najboljši, najmočnejši, najbolj vidni itn., se pravi alfa samci, ki bomo najširše možno zasejali svoje gene. To je še del živalske narave, ki je in bo ostala vedno del nas. Čeprav je res, da po eni strani to pomeni tudi eno izmed gonil razvoja sveta, je po drugi strani to mehanizem, ki prinaša neverjetno veliko grenkobe svetu, od vseh vojn, nasilja, nečloveškosti ipd. Vse grozote nastajajo iz strahu, ki sproža odzive boja (ali bega in nato maščevanja). V tem modelu enostavno ni vidno, da s tem, ko drugim škodujemo, v bistvu škodujemo sebi.

Ženske se na stresne situacije odzivajo drugače. Seveda bi si zatiskali oči, če bi rekli, da tudi ženske med seboj ne tekmujejo (velikokrat na bolj posredne načine, a lahko še bistveno bolj ostre). Vendar na drugačen način in na drugem nivoju (privlačnost). Vseeno primarni način odzivanja ni boj ali beg, vendar negovanje in povezovanje. Imajo tudi zmožnost večje empatije in čustvene inteligence. Oboje pa današnji svet krvavo potrebuje.

Prihajamo torej v obdobje, kjer se vzpenjajo ženske. Čeprav se o tem govori že dolgo časa (že iz devetdesetih let) in so bile napisane mnoge študije, je obsežna raziskava na Harvardu pokazala, da se ta trend ne dogaja še toliko hitro, kot se je napovedovalo. Namreč gre za veliko spremembo in te se dogajajo počasi. Trend je opazen, vendar niti slučajno ni tako hiter.

Še vedno je na vodilnih položajih več moških, kot žensk. Prav tako je povprečna plača za enako pozicijo še vedno nekoliko večja, če je na delovnem mestu moški. Vendar povsod lahko opazimo vedno več in več uspešnih žensk. V politiki, podjetništvu, znanosti ter v vseh drugih disciplinah, ki so včasih bile predvsem domena moških, seveda kot posledica izkoriščanja fizičnih prednosti.

Zgolj še vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do izenačenja. Tukaj verjetno škoda govoriti o nadvladi žensk, maščevanju ortodoksnemu feminizmu ali kaj podobnega. Čas je za medsebojno spoštovanje in enakost ter toleranco. Vsako obdobje človeštva pač enostavno potrebuje drugačno dinamiko, strukturo in način delovanja in zaradi vseh fizičnih bojev, je bil tak model za svet najbolj realen v zgodovini. Sedaj pa so drugi časi in čas je tudi za drug model.

Ravno pred kratkim je bil v reviji Manager objavljen seznam najbolj vplivnih poslovnih žensk v Sloveniji, ki jasno kaže da je vedno več žensk tudi pri nas na vodilnih pozicijah. Med njimi lahko najdemo imena kot so Tatjana Fink (Trimo d.d.), Alenka Žnidaršič Kranjc (Prva Group d.d.), Danica Purg (IEDC) in mnoge druge. Seveda to prav v vseh disciplinah človeštva.

Tako kot je povsem nesmiselno, da bi ženske želele tekmovati z moškimi za bonitete v družbeni strukturi (enakopravnost je edina prva), je povsem nesmiselno , da se ambiciozne predstavnice nežnejšega spola skušajo uveljaviti na moški način. Uveljavijo se lahko na svoj način, s svojimi prednostmi in načinom dela, ta pa izhaja ravno iz drugačne strukture možganov in načina delovanja. Največji uspeh bo, če bo njihovo vodenje dokazalo svetu, da je moč uspeti ne zgolj s tekmovanjem, temveč tudi s povezovanjem in negovanjem.

Enako nesmiselne so tudi vse dosti razširjene objave o krizi statusa moškega. Saj so stvari povsem logične, vsi smo enakopravni, a drugačni. Vsak naj počne tisti v čemer je najboljši, kjer se skriva njegov talent, ne glede na spol. Če dva služita denar za družino je to še toliko bolje, hišna opravila si je povsem moč razdeliti, za psihološko zdravje otrok pa je daleč najboljše, če ga vzgajata oba starša, ne da eden cele dneve preživi pri služenju denarja. Torej tukaj ni nobenega problema, ravno nasprotno, neverjetno veliko prednosti. Kakršna koli drugačna trditev lahko izvira zgolj iz lastnega strahu.

Novodobni čas odpira ženskam neomejene možnosti. Vseeno pa je res, da v povprečju ženske še vedno nekoliko oklevajo. Tudi v podjetništvu na primer, je izjemno malo predstavnic nežnejšega spola. Vse skupaj je nekoliko razumljivo, saj je situacija veliko bolj kompleksna za ženske, če ne drugače vsaj v obdobju, ko je čas za otroke. Vseeno pa je mnogo žensk dokazalo, da je vse mogoče. Res je, da bo potrebno v prihodnosti še nekoliko spremeniti sistem za enakopravnost ter enake možnosti, vendar te dnevi niso več tako daleč.

Tako da, vse predstavnice nežnejšega spola, svet vam odprto leži na dlani. Še več, najdete lahko izjemno veliko programov (financiranja), ki spodbujajo razvoj ambicij žensk, od podjetništva, politike, znanosti in vseh drugih disciplin. Okolje vas spodbuja, da v celoti živite svoje ambicije in svetu pokažete svoje talente. V nekem smislu človeštvo upa, da bomo s prevzemom dela krmila naše družbe zapluli vseeno v nekoliko lepše in bolj empatično življenje, ki ne bo zaznamovano zgolj z bojem za prevlado. Čas je, da skupaj ob dopolnjevanju naredimo svet veliko lepši, kot pa je bil kdajkoli v zgodovini.

Na vseh nas je, da se odvežemo morebitnih socialnih, medijskih ali kakršnih koli drugih sodb in lastnih miselnih omejitev. Sicer obstaja velika verjetnost, da se bo marsikateri ženski še vseeno potrebno soočiti s kakšno nepravičnostjo, šovinistično izjavo ali nepotrebno sodbo, vendar le z zgledom se spreminja svet. Na koncu bo nagrada toliko večja. Še enkrat pa, ne počnite tega na moški način, vendar na način, ki je nam moškim velikokrat neznan, nerazumljiv, vendar po drugi strani tista prava dopolnitev, da skupaj popeljemo svet v duhovno ravnovesje, ki temelji na ljubezni, spoštovanju, toleranci in kreativnosti.

Ni sorodnih vsebin.