Eden najbolj poznanih futuristov, ki si je sposodil pojem singularnosti je Ray Kurzweil. O točki singularnosti govori predvsem kot trenutku, ko bo pospeševanje hitrosti razvoja tehnologije pripeljalo do tega, da bo umetna inteligenc presegla človeško. To naj bi se zgodilo nekje do leta 2030. Teorija singularnosti ima veliko privržencev in nasprotnikov, ne glede na to, pa lepo razloži nekatere pojavi, ki se nam dogajajo, še posebno v sodobnem svetu, ki bazira na znanju.

Torej teorija singularnosti pravi, da je hitrost sprememb vse hitrejša in ta naj bi eksponentno naraščala. Če pogledamo zgodovino, je po velikem poku nastajala materija v milijardah letih. Na planetu, ki smo ga poimenovali Zemlja in je sestavljena iz te nastajajoče materije so bili pravšnji pogoji za življenje in zgodila se je DNA. Razvoj živih bitij je potekal v milijonih in ne več milijardah let, dokler se ni razvil tudi prednik človeka, kot ga poznamo danes. Naslednji pomemben trenutek je razvoj uma in zavedanja, kjer pa že lahko govorimo v tisočih letih. Z umom se je rodila inteligentna uporaba materije za reševanje človeških problemov, kar so tehnologije. Ko govorimo o tehnologiji že govorimo o desetletjih.

Sedaj če si pogledamo razvoj posamezne tehnologije, lahko zelo hitro ugotovimo, da je penetracija posamezne prebojne ali disruptivne tehnologije vse hitrejša. Če zanemarimo kar nekaj dejavnikov (npr. rast prebivalstva) in zelo plastično pogledamo, koliko časa je potrebovala posamezna tehnologija za pridobitev 50 milijonov uporabnikov, lahko ugotovimo, da je telefon potreboval 38 let, televizija je potrebovala 13 let, iPod 3 leta in Facebook samo še 2 leti. Ne glede na plastičnost primerjave, je večanje teh sprememb izjemno očitno. Na primer mobilne telefone uporablja polovica živečih ljudi, kar je res presenetljivo. In tehnologije v prihodnosti bodo še hitreje preplavile svet.

Hitro pridemo do vprašanja, kaj se dogaja, ko človeštvo trči ob zid, kot so recimo recesije in podobni problemi. No, tukaj se teorije močno razlikujejo, ampak večina jih kar nekako stremi k temu, da takrat od evolucije z eksponentno večanje hitrosti sprememb lahko pridemo celo do revolucije in takrat se zgodi neke vrste kvantni preskok. V preteklosti smo imeli tako že tri velike revolucije.

Prva revolucije je bila, ko je zmanjkalo hrane za vse, ki je zgolj padla iz drevesa. Takrat se je človek spomnil kultiviranja rastlin in živali ter je tako prišlo do agrarne revolucije. Naslednja takšna revolucija je bila industrijska revolucija. Zadnja takšna revolucija je bila informacijska revolucija, ki smo jo vsi izjemno dobro občutili. Informacijska revolucija nas je pripeljala v ustvarjalno družbo, kjer sta talent in znanje pridobila največjo veljavo.

Torej, če je vse to res, bo življenje v naslednjih letih neverjetno zanimivo. Pravi tehnološki rock’n'roll se šele začenja. Naslednja revolucija, ki jo napovedujejo je biotehnološka revolucija. Ta naj bi pripeljala do tega, da se bo tehnologija, ki jo je razvil um tesno integrirala skupaj z DNA. Če pogledamo z druge strani, nekateri futuristi napovedujejo, da naj bi z naslednjo tehnološko revolucijo prišli do točke, ko se bo »rodilo« živo bitje na osnovi silicija, namesto ogljika. Torej tehnologija, s svojo ravnijo zavesti. Ta naj bi bila potrebna predvsem zaradi omejenosti človeškega uma, katerega kapacitete že izkoriščamo skoraj do maksimuma. Potrebujemo nov vzvod, ki ga bomo lahko integrirali na sam biološki nivo.

Glede na vse te napovedi bomo verjetno kmalu v prihodnosti živeli nekako kot v nanizanki Star Trek. Tehnologija bo osrednji del našega življenja, pri čemer bo rešila mnogo problemov, s katerimi se soočamo. Takšne spremembe pa ne napovedujejo zgolj znanstveniki, vendar tudi druge vede, ki so manj znanstvene. Revolucija je zagotovo izjemno blizu, vprašanje pa je, v kateri smer bo šlo človeštvo, ali na raven zavesti više, v sodelovanju z naravo, ali še korak bližje propadu na osnovi pohlepa.

Ni sorodnih vsebin.

Najprej stavek ali dva o tem, zakaj je ideja podla. Preprosto zato, ker človek kot moralna žival odvrže svojo moralno masko zgolj za denar, slavo ali karkoli že dobi iz tega. V priznanju resnice, kjer si je drugi ne upajo, vidi svoje sredstvo, pa ne za izboljšavo lastne osebnosti, vendar za dosego materialističnih ciljev. Za dosego spiritualnih ciljev lahko enako naredimo doma pred ogledalom in nagrada je na koncu lahko veliko večja in sicer ne v zunanjih, temveč notranjih virih. Če se vsak večer pred spanjem pogledamo v ogledalo in se iskreno vprašamo, ali smo ponosni na dejanja, ki smo jih naredili v preteklem dnevu, imamo dolgoročno lahko veliko večje koristi, kot če to naredimo na televiziji za denar. Pri tem izključimo možnost, da je za nekatere priznanje na televiziji lahko celo oblika zdravljenja, ali da se jim mogoče celo fino zdi, ko jim ob vsem tem ljudje po navodilih ploskajo.

Še večja psihološka podlost je v tem, da oddaja omogoča vsem ostalim moralnim živalim, to smo pa vsi ljudje, odličen obrambni mehanizem pred lasno resnico moralne maske. V največji coni udobja, v fotelju s kakšnim nezdravim prigrizkom, se lahko naslajamo nad življenjskimi izzivi drugih ljudi. No, saj če pa ta na televiziji vse to počne, sem pa sam še kar v redu. To je seveda tudi glavna poanta vseh resničnostih oddaj, trač revij in podobno. Izzivi in nesreča drugih omogoča vsakodnevni kratek pobeg iz življenjske realnosti. Ampak, ali res?

Sedaj pa bolj pomembno, zakaj je ideja briljantna. Zaradi resnice! In ta resnica je preprosta. Vsi smo disfunkcionalni do neke mere, vse družine so disfunkcionalne do neke mere, vsa podjetja so disfunkcionalna do neke mere, vse države so disfunkcionalne do neke mere, celotno človeštvo je disfunkcionalne do neke mere. Seveda je vsaka disfunkcionalnost na katerem koli nivoju socialne tvorbe zgolj odsev disfunkcionalnosti posameznikov. Ljudje/stvari se od daleč vedno zdijo lepše. Ko jih spoznamo pobližje, spoznamo njihove disfunkcionalnosti. Popolnost življenja se skriva ravno v tej nepopolnosti, ravno ta nepopolnost omogoča razvoj, evolucijo itn. Torej na popolno odpravo disfunkcionalnosti lahko kar pozabimo (dobro brez slabega ne obstaja), edino, kar lahko naredimo je, da si ob neprestanem soočanju z njo skozi življenje znamo reči tudi Fuck it! Lahko pa se tej popolni odpravi disfunkcionalnosti skušamo, čim bolj približati, kot je to uspelo Jezusu Kristusu ali Siddharti Gothami.

Prvo in najbolj pomembno vprašanje pri tem je, zakaj smo vsi disfunkcionalni? Odgovor je tako preprost, po drugi strani pa tako težak in resničen. Zaradi pomanjkanja ljubezni v najširšem pomenu. Vsak, ki se globoko zazre vase, za vsako moralno masko, za vsakim nemoralnim dejanjem, za vsem tem se skriva zgolj preprosto pomanjkanje ljubezni. To je pravi trenutek resnice za celotno človeštvo. Pomanjkanje ljubezni v otroštvu, vse travme ipd. pripeljejo do strahov, obrambnih mehanizmov, zidov, sedmih smrtnih grehov itn. Strahovi pa pripeljejo do potrebe po nadvladi, terorja, pohlepa, bega izven realnosti, kot je tudi ogled oddaje Trenutek resnice itn. Seznam je seveda izjemno dolg.

Potem imamo še drugo pomembno vprašanje – do kakšne mere je posameznik disfunkcionalen? Nekaterim so pač v določenem življenju, na določenih področjih dani večji izzivi, saj ravno te omogočajo rast. Zato se je smiselno z disfunkcionalnostjo slej kot prej soočiti, večja kot je le-ta. Z namenom, da prekinemo verigo vzorcev, ki se prenašajo iz roda v rod. Bolj kot smo disfunkcionalni, iz bolj disfunkcionalne družine verjetno izhajamo. To pa zgolj zato, ker so tudi vzgojitelji odraščali v disfunkcionalni družini. Ljudje vedno delujemo po nekih vzorcih, ki jih prevzamemo od drugih. Največ teh vzorcev prevzamemo ravno v primarni socializaciji. Največji paradoks ponavaljanja vzorcev je ravno v temu, da zaradi pomanjkanja (brezpogojne) ljubezni imamo nato v življenju sami do drugih zadržke pri izkazovanju le-te, saj se učimo z zgledi, ne z besedami.

In začnemo lahko edino pri sebi, z delom na svoji lastni osebnosti. To je seveda vseživljenjsko delo, ki se nikoli ne konča. Kidanjem balasta, pod katerim leži naše bistvo. Naša lastna resnica. Ozdravljen ego. Bistvo iz čiste ljubezni. Ljubezni, ki jo lahko vedno delimo z družino, partnerjem, vsemi živimi bitji, odnosu do planeta itn. Na koncu je edino kar šteje, kdo postanemo v notranjosti (ter koliko se pri tem zabavamo). Bolj, kot znamo ljubiti, tudi svoje sovražnike, dlje smo prišli na ravni duhovnega razvoja. Trenutek resnice.

Ni sorodnih vsebin.

Iskanje investitorjev je zahtevno. Stranke veliko težje plačajo račune, kot si v začetku predstavljamo. Novinarji so objavili članek, ki nam ni ravno najbolj v prid. Denarja je na računu le še za nekaj mesecev. Zaposleni želijo na dopust. Vsak dan moraš iti domov z vsaj nekaj dvomov in strahov ter se zjutraj vrniti pokončno in močno. Po vsakem neuspešnem sestanku, in teh je mnogo, se je potrebno pobrati in čim prej z navdušenjem do naslednjega sestanka. Na poti srečate ogromno ljudi, ki dvomijo in svet je poln nejevernih Tomažev.

Prav tako je nesmiselno spraševanje državnih uradnikov, zakaj se več ljudi ne poda v podjetništvo. Če je že na mikro nivoju podjetništvo izjemno težko, zaradi prej omenjene peščice izzivov, družbeni in administrativni sistem vsega skupaj prav nič ne olajšuje. Z vidika družbe doma ali za nekatere stvari kar širše po kontinentalni Evropi so trije veliki problemi in sicer (1) nismo preveč odprti za nove stvari, (2) uspešne ljudi bolj obsojamo kot si jih jemljemo za vzor, še posebej z vso zavistjo doma in tretje najpomembnejše, naša (3) toleranca neuspeha je izjemno nizka.

Velika večina podjetij v prvih 5 letih propade, torej je jasno, da nas na poti do podjetniškega uspeha čaka veliko neuspehov. Američani to povsem razumejo in namesto obsojanja, obrekovanja, zaznamovanja itn. sledi le enostavno vprašanje, česa se boš sedaj lotil v naslednjem poskusu. Vsak neuspeh je integralni del uspeha. S takim pristopom so družbeni pritiski zgolj toliko večji in nič kaj ne koristijo posamezniku na podjetniški poti. Tukaj običajno bližnji podjetniku tudi niso kaj v veliko pomoč. Najbolj običajen očitek je, zakaj za vraga si ne najdeš dobro plačane varne službe.

Dosti podobno je z administrativnimi ovirami. Povsem jasno je, da morajo biti določena pravila administrativnega poslovanja ter da je potrebno plačevati davke. Vendar kljub vsemu bi ta sistem lahko bil naravnan prijazno podjetjem. Sicer je na tej točki potrebno izjemno pohvaliti, da so stvari bistveno napredovale v zadnjih 5 letih in teh ovir, predvsem administrativnih je bistveno manj. Veliko več izzivov je na področju davkov, še več pa na odnosu do podjetnikov.

Nekdo, ki v uspešni podjetniški zgodbi zaposli na desetine ljudi, s tem hrani kar nekaj družin, plačuje vse mogoče davke, prispeva k gospodarski rasti, s produkti rešuje probleme ljudi in še bi lahko naštevali si zagotovo zasluži največjo možno mero spoštljive obravnave. Seveda je splošni odnos do podjetnikov bistveno drugačen, na žalost velikokrat s strani ljudi, za katere tudi te podjetniki dejansko ustvarjajo vrednost z državnimi transferi.

Izzivi na mikro nivoju, ojačani z naslova družbe in države. To je potrebno pri podjetništvu vzeti v zakup. Velika večina uspešnih podjetnikov enostavno gre skozi to izkušnjo. Tudi podjetja, ki so danes najuspešnejša na svetovnem trgu in velike blagovne znamke so morala iti skozi ta proces, težave in izzive. Vsako podjetje se mora običajno dotakniti dna, da se lahko odbije visoko v uspehe. Vsi te izzivi so neke vrste testi, ali si nekaj resnično močno želimo, ali bomo mi tisti, ki bomo vložili največ pametnega in trdega dela da bomo uspeli in podobno.

Sedaj pa pojdimo na raven posameznika, ki se namerava podati v podjetništvo in si poglejmo, katere so največje slabosti, s katerimi se bo moral soočiti posameznik. Izjemno pomembno je, da se tega zavedamo in smo s prvimi koraki na podjetniški poti tudi pripravljeni sprejeti te slabosti.

Prvo pomembno dejstvo je, da je najtežje začeti nekaj na novo. Zadeva je enaka kot pri potiskanju avta. Na začetku deluje sila lepenja in potrebno je veliko energije, da se nekaj začne premikati. Enkrat, ko ima podjetje že izoblikovanje proizvode, redne stranke, blagovno znamko itn. so stvari veliko lažje. Čas, v katerem iz obstoječega naredimo zgodbo o uspehu je lahko bistveno krajši od časa, ko začenjamo nekaj povsem na novo. Torej v podjetništvu prva leta lahko delamo izjemno trdo z zelo malo izkupička. Če imamo dobro poslovno idejo, je potem rast lahko eksponentna. Zato je še toliko bolj pomembno, da začnemo na pravi način.

Drugo pomembno dejstvo smo že omenili in sicer okolica te običajno ne podpira, vendar ravno obratno. Vsaka obstoječa stvar ima tendenco k samoobstoju, podjetništvo pa pomeni prinašanje nekaj povsem novega. Vsaka reakcija sproži nasprotno reakcijo. Torej, ko želimo nekaj spremeniti na trgu z našo podjetniško idejo je naravna tendenca celotnega sistema, da se upira. To velja tako za vse obstoječe sisteme (konkurenca, država, itn.), kot tudi za ljudi, ki delujejo v tem sistemu. Praktično to pomeni več ovir in izzivov, ker te ljudje skušajo na takšen ali drugačen način ustaviti.

Velika mera negotovosti je zagotovo največji problem podjetništva. V večini poslovne literature lahko preberemo, da je tveganje največji problem podjetništva. Vendar to ni res. Ljudje radi tvegamo. Gremo v kazino in tvegamo. Nekateri so šli po kredit in denar vložili na borzo, ki je tvegana naložba. Določena mera tveganja nam bolj prija. Dobimo občutek, da smo res živi. Vendar pri povprečnem tveganju običajno vemo, kaj vse nas čaka in kateri so možni izidi.

V podjetništvu je jasno kaj tvegamo, svoj denar in svoj čas. In to ne predstavlja dnevnega problema. Največji problem predstavlja negotovost. In ta negotovost je astronomska na veliko področjih. Kakovost izdelkov, pridobivanje strank, zaposlovanje pravih zaposlenih itn. Negotovost je izjemno visoka. Ljudje pa po naravi stremimo k varnosti in na negotovost reagiramo nič kaj dobro. Negotovost povzroča stres, stres pa veliko drugih problemov.

Seveda je edina prav rešitev za to, da razvijemo dovolj notranjih virov, ki nam predstavljajo vir varnosti. Pridemo do točke, ko za zavemo, da se lahko vedno in povsod zanesemo nase. In stvari mogoče ne jemljemo tako resno. Vendar je seveda to veliko lažje napisati, kot živeti v vsakdanjem življenju.

Majhna verjetnost uspeha v prvo, drugo, tretje… Podjetniški uspehi so prežeti z vztrajnostjo. Glede na statistike je minimalna verjetno, da nam bo uspelo. Vsakič, ko pademo, se moramo znova pobrati. In takih padcev ni malo. Komentarjev, saj sem ti rekel, pa še več. Tako je na koncu podjetništvo za res tiste najbolj vztrajne. Vsak dan neprestano je potrebno vztrajati preko CRAP-a (critisism, rejections, assholes, pressure).

Plavanje z morskimi psi – Več denarja, kot je v igri, več morskih psov nas začne obkrožati. Veliko je takih morskih psov, ki v resnici ne ustvarjajo dodane vrednosti, pa se želijo nahraniti na račun naše ustvarjene dodane vrednosti. Brez resnično trdne hrbtenice in jasne vizije v podjetništvu težko uspemo. Slej kot prej doživimo velika razočaranja nad ljudmi, ki nas na podjetniški poti ne smejo ustaviti. Bistveno je, da znamo postaviti center na sebi ter realizirati lastno vizijo.

Še ena izjemno psihološko naporna zadeva v podjetništvu se skriva v reku, da je na vrhu samotno. Mnogi si to narobe interpretirajo v smislu, da na vrhu nimaš prijateljev ali kaj podobnega. Vendar ima ta rek povsem drugačen pomen. Zopet se nanaša na trdnost lastne hrbtenice. Zaposleni želijo večjo plačo in dopust, dobavitelji večje cene, kupci nižje cene, lastniki dobiček, država svoj delež, družini se ne posvečamo dovolj, kar povzroča trenja itn. V podjetništvu je samotno, ker vsi želijo nekaj od nas. Zato je toliko bolj pomembno, da se družimo z ljudmi, ki nas moralno podpirajo, se soočajo z enakimi problemi itn.

Ni spanja na lovorikah. Če lahko v določenih poklicih ali na določenih pozicijah zaspimo na osebnostnem razvoju za kakšno celo daljše obdobje, v podjetništvu temu ni tako. Trg nas sili v neprestani razvoj. Trg ne pozna počitka. To je seveda velika prednost, saj se resnično lahko hitro razvijemo in osebnostno rastemo, problem je, če to privede do izgorelosti. Dolgoletno neprestano trdo delo, prežeto s stresom in negotovostjo je odlična formula za pojav izgorelosti.

Zapostavljanje ostalih življenjskih področij, vsaj prvih nekaj let. Ko ustanoviš lastno podjetje, se vrednote povsem spremenijo. Podobno kot, če dobiš otroka. Podjetje zahteva vso svojo pozornost. Matjaž Gantar pravi, da je podjetje kot prizadet otrok, nikoli ne odraste in neprestano potrebuje vso pozornost. To seveda pomeni, da vsaj od začetka, dokler ne vzpostavimo določenih procesov trpijo ostala področja življenja. Družina, zdravje, duhovni razvoj in ostala področja, za katere je pomembno, da jih imamo dolgoročno v ravnovesju.

Zato je najlažje začeti svoj posel v dveh življenjskih obdobjih. Kmalu po faksu po nekaj delovnih izkušnjah, ko še nimamo družine, kreditov za stanovanje, finančno pa si tudi lahko privoščimo več tveganja. Drugo obdobje je, ko smo v zrelih letih, imamo za seboj že kar nekaj izkušenj, smo finančno dobro situirani in nam bolj tvegana pot ne predstavlja takšnega stresa za ostala področja življenja. Ko ustvarjamo družino, iščemo pot do stanovanja itn. potrebujemo redne prihodke. Te so v začetnih fazah podjetništva redki. To seveda ne pomeni, da se v ostalih obdobjih življenja ne da narediti zgodbo o uspehu, veliko ljudi je to dokazalo, da je možno uspeti v poslu, ne glede na okoliščine, je pa veliko težje.

Vedno premalo sredstev. V podjetju je običajno na voljo vedno premalo sredstev. Premalo finančnih sredstev za rast, premalo človeških virov, premalo časa, veliko rokov itn. Podjetnik mora svojo vizijo organizirat z omejenimi resursi. To zopet pomeni veliko stresa, lovljenja rokov, prav tako pa potrebo po veliko iznajdljivosti, kombiniranju modelov itn.

Med pomanjkanje sredstev lahko štejemo tudi to, da je veliko lažje začeti podjetje z določenim kapitalom. Če je v osebnem življenju lahko 1.000€ veliko, to v poslu ne predstavlja praktično nič. In na začetku, da se lotimo zadev, definitivno potrebujemo čim več sredstev. Potem, ko jih vložimo in gremo na podjetniško pot, se naši prihodki vsaj v večini primerov zmanjšajo. Potrebno je vse vlagati v podjetje, za rast in razvoj, da ostanemo konkurenčni. Torej, če nimamo določeno višino sredstev, ki si jo lahko mirno privoščimo izgubiti zaradi tvegane naložbe, nas čaka veliko težje delo. Iz nič do prvih strank. Seveda obstaja nekaj pametnih strategij, kako se na pravilen način lotiti podjetniške poti, vendar nam ta dejstva vseeno ne uidejo.

Vsaka večja napaka je lahko usodna ne glede na fazo rasti. Vse na svetu ima svoj življenjski cikel. Po vrhu življenjskega cikla običajno sledi serija »napak«. Čas je za nekaj novega, svet potrebuje nove dodane vrednosti. To lahko opazimo prepozno ali sploh ne opazimo in krivulja spremeni svojo smer. To je del življenja in temu se ne moremo izogniti. Se pa ta krivulja lahko obrne še veliko prej, kot pričakujemo. Z eno večjo napako. Veliko podjetij propade na ta način. Seveda je po bitki lahko biti general, ampak če nas drzne poteze pripeljejo do uspeha, so te lahko tudi pogubne. In zopet pridemo do tega, da je edino pomembno le to, koliko notranjih virov razvijemo.

Pričakovana življenjska doba podjetij se krajša. Na koncu pa, življenjska doba podjetij se krajša. To pomeni, da bo potrebno znova in znova graditi nova in nova podjetja, ko se enkrat nalezemo podjetniškega duha in ne vidimo druge karierne poti. V poslovnem okolju bo vedno manj korporacij in vedno več fleksibilnih podjetij, ki bodo umirala iz njih pa se bodo dvigovali novi feniksi. Seveda je izjemno pozitivno to, da ko gremo enkrat skozi proces postavljanja podjetja je naslednjič zadeva bistveno lažja.

Vsaka stvar, situacija oseba ima svoje prednosti in slabosti. Podjetništvo tukaj ni izjema, ima veliko prednosti, a seveda tudi svoje slabosti. Včasih sem bil prepričan, da je podjetniška pot prava za vsakogar. Danes ni več tako. Verjamem, da je podjetnost (ustvarjanje vrednosti, reševanje problemov, biti edinstven, vseživljenjsko učenje itn.) tisti pravi način razmišljanja za vsakogar, podjetniška pot pa le za tiste, ki so trdno prepričani da si tega želijo in so za določeno obdobje pripravljeni tudi sprejeti slabosti podjetništva.

Sorodne vsebine:

1. Podjetništvo kot znanost
2. Podjetništvo kot duhovnost
3. Podjetništvo – štiridimenzionalni sistem

Prva pomembna dodana vrednost študija v tujini je seveda zgodnja in celotna osamosvojitev. Prej, kot je posameznik odgovoren sam zase, hitrejša je osebnostna rast, saj sprejema sam odločitve za svoje življenje. Osamosvojitev (razen običajno finančne), sploh v mednarodnem okolju je za večino ljudi povsem nov izziv. Vsak posameznik, ko se enkrat osamosvojijo vsekakor dobi veliko večjo raven samozavesti in psihološkega kapitala, ki pa je nujen pri uspešnem kariernem razvoju.

Prihod v povsem novo okolje, kjer ne poznaš nikogar te enostavno prisili v socialno integracijo in spoznavanje novih ljudi z vseh koncev sveta. Za večino je v začetku to kar izziv in izjemno težko, po nekaj časa pa skoraj vsi neverjetno zaživijo v mednarodnem okolju in so povsem navdušeni nad raznolikostjo vezi, glede na različna kulturna ozadja. Največji izzivi so na koncu največje nagrade. Težavnostna stopnja socialne integracije je odvisna predvsem od posameznika ter od okolja, kjer študira. Študiranje na primer na Nizozemskem ali v Italiji pomeni povsem nekaj drugega.

Naslednja pomembna korist mednarodnega študiranja je seveda povsem mednarodno okolje. Svet postaja globalna vas, mobilnost prebivalstva se močno veča, danes si konkuriramo na ravni celotnega sveta. Na tem nivoju v Sloveniji močno zaostajamo. Smo 99,9% homogen narod in multikulturnost nam je povsem tuja, že po naravi. Na primer v Parizu je situacija povsem drugačna, kjer je okolje povsem mednarodno in multikulturno, od različnih religij, barv kože, kulturnih ozadij, držav itn. To, da spoznaš različne kulture, se naučiš tolerance, odprtosti uma in podobno so neverjetne dodane vrednosti, ki so lahko velik mentalni preskok, sploh v ranih letih življenja posameznika. Odpreš pokrov svoje škatlice in vstopiš v povsem nov svet, z povsem novimi razsežnostmi.

Poleg mednarodnega okolja se je pri študiju v tujini potrebno naučiti življenja z lokalno kulturo. To pomeni od najbolj osnovnih stvari, kot so drugačen način pripravljanja hrane, vsakodnevnih življenjskih navad, odpiralnih časov, usmerjenosti bolj v uživanje življenja ali delo itn. Poleg povsem bazičnih razlik pa so tukaj še kulturne razlike ter spoštovanje le teh. Na primer nekje je točnost pomembna, drugje ne itn.

Velika dodano vrednost študija v tujini je socialna mreža po Evropi, tako na osebni, kot tudi poslovni ravni. Na osebni ravni gre seveda predvsem za več možnosti potovanja. Mednarodni študentje so izjemno odprti in povsem običajno je, da se prijatelji na univerzi obiskujejo, prespijo drug pri drugem doma itn. Integracija v lokalno okolje je tako veliko lažja in mreža prijateljev po svetu ti omogoča, da si vedno na poti, kadar si to zaželiš. Sicer obstajajo spletne mreže, ki na ta način povezujejo ljudi, vendar je povsem drugače, ko z nekom skupaj študiraš in postaneš prijatelj. Vse, ki jih poznam in so študirali v tujini imajo prijatelje po vsem svetu, ki jih neprestano obiskujejo, se z njimi srečujejo in spoznajo kraje povsem iz druge perspektive. Res neverjetno, predvsem za nas, ki smo že v osnovi bolj zaprt narod.

Poleg osebnega nivoja slej kot prej pride dodana vrednot tudi na poslovnem nivoju. Večina mednarodnih študentov dela na mednarodnih področjih in lokalni kontakti po svetu lahko v vsakem poslu izjemno koristijo. Tudi, če imaš svoje podjetje in želiš vstopiti na določen trg, ti lokalni znanec pri tem lahko izjemno pomaga, z njegovimi kontakti, interpretacijo zakonodaje, kulture, potrošnikov itn. Pridobiti dober kontakt v tujini je izjemno težko, tudi preko zbornic, združen in podobnih povezav. Lokalni poslovneži, ki so integrirani v poslovno okolje, so tako izjemna dodana vrednost. Zgraditi tako mrežo je zopet najlažje ravno v študentskih letih, ko se razvijejo prave prijateljske vezi.

Več jezikov kot znaš, več veljaš, pravi stari rek. Dolgo časa nisem tega razumel, sploh ker je na primer v poslu in IT-ju vedno bolj popularna angleščina in če znaš dovolj dobro angleško, delati v internacionalnem okolju ne bi smel biti problem. Vendar skoraj vsi, ki imajo mednarodno kariero ali podjetja jasno povejo, da so največ posla sklenili v državah, kjer obvladajo tudi njihov nacionalni jezik. Večina ljudi, ki študirajo mednarodno se slej kot prej naučijo tudi jezika, ki je uradni jezik v državi, kjer študirajo. Prav tako je povsem običajno, da se učijo še kakšnega dodatnega jezika. Tako na koncu obvladajo tudi do 4 ali še več jezikov, kar je neverjetna prednost na trgu dela in v odprtosti uma.

Poleg števila jezikov je pomembna tudi stopnja obvladanja angleščine. Če več let aktivno študiraš v angleščini, se pogovarjaš v angleščini in praktično skoraj ne uporabljaš materinega jezika, neverjetno napreduješ. Seveda z vsem spoštovanjem do maternega jezika. Večina tistih, ki se zaveda te dodane vrednosti poskrbi, da ne gredo študirati z nobenim, s katerim bi lahko dnevno in redno govorili v maternem jeziku. Večletno aktivno delo v angleščini na koncu neverjetno prispeva k uspešni uporabi tujega jezika in to je izjemno velika dodana vrednost za vse, ki študirajo v tujini. Dva milijona ljudi, ki govori Slovensko proti milijardi ljudi, ki govori in razume angleško, to so povsem drugačna razmerja.

Večina dobrih univerz v tujini ima dobro organiziram kampus, sploh najboljše svetovna univerze in univerze v ZDA. Tovrstna organizacija fakultet ima svoje velike prednosti, na katere pri nas velikokrat pozabljamo. Od tega, da se resnično lahko osredotočiš na študiranje, do tega da spoznaš več ljudi, predvsem tudi iz drugih smeri in fakultet ter se na ta način oblikujejo interdisciplinarni timi. Kot omenjeno socialne veze so izjemno pomembne in za vzpostavitev čim več čim bolj kvalitetnih socialnih vezi za to seveda potrebuješ ustrezno platformo. Dobro organiziran kampus, ki sledi tovrstnim ciljem je lahko velika dodana vrednost.

Vse to prispeva k mnogo bolj odprtemu umu. Odprtost uma za nove stvari in toleranca sta ena najbolj pomembnih elementov osebnostne rasti, razvoja posameznika in razvoja celotnega sveta. Čar življenja in sveta je ravno v njegovi raznolikosti, ki se jo moramo naučiti spoštovati. Če si neprestano v homogenem okolju, ki se neprestano drži enakih vzorcev, je vse to lahko izjemno velik preskok. In mlajši kot smo, lažje se navadimo na novo vzorce, ker določene nevrološke povezave niso še tako trdne. Sicer je vedno možno na tem področju neverjetno napredovati, ampak je na koncu potrebno veliko več energije, prav tako pa tudi časa, ki ga je običajno manj.

Na koncu, kar je najpomembnejše je glavna dodana vrednosti ravno v izhodišču za delo in za življenje v svetu. Če končaš domačo univerzo, ali pa eno najboljših evropskih ali ameriških šol imaš seveda povsem drugo izhodišče. Več možnosti za delo, kjerkoli po svetu, tudi izhodiščna plača ni prejemljiva. Še bolj kot plača so pomembni vsi notranji viri, ki so bili do sedaj omenjeni. Toleranca, jeziki, razumevanje kultur itn. vse to so pomembni notranji viri s katerimi je posameznik sposoben veliko bolj kompetentno delati v mednarodnem okolju.

Vzvod mednarodnega študija je tako neverjeten. Pri tem je pomembno predvsem to, da se resnično zavedamo, da je tovrstna izkušnja nujno dejstvo za vse mlajše generacije, če želijo karkoli doseči v sodobnem poslovnem svetu, v katerega prehajajmo. Namreč multikulturnost, internacionalnost, mednarodna povezanost, velika stopnja mobilnosti, to so vse paradigme, ki zaznamujejo sodobni svet. In za tak svet potrebujemo razviti veščine mednarodnega delovanja. To lahko najlažje naredimo ravno v študentskih letih, ko imamo največ časa, smo najbolj dojemljivi za nova znanja, izkušnje itn., v glavnem v obdobju, ko varnost ni več tako pomembna.

Torej vsi dijaki ali študentje, ki boste kdaj koli prebirali ta članek, resno razmislite o študiju v tujini. Če je volja, se vedno najde pot. Predvsem pa vsi starši, naredite svojim otrokom veliko uslugo in jih že od začetka začnite vzgajati za sodobni mednarodno povezani svet. Razvajajte svoje otroke z ljubeznijo, ne z nepotrebnimi materialnimi dobrinami. Investirajte v otrokov razvoj, neprestano se ukvarjajte z njimi. Večini prebojnikov so ravno starši omogočili, da so diamantno spilili svoje talente. In še enkrat v sodobnem svetu brez mednarodnih veščini bo izjemno težko.

Seveda nikoli ni prepozno, vendar starejši kot smo več energije je potrebno in veliko težje se najde čas za razvoj tovrstnih veščin. Po študentskih letih je običajno tako, da nam takšni preskoki uspejo samo na en način in sicer, da sami sebe vržemo v vodo (“swim or sink” načelo). Na primer ustvarimo možnost, spakiramo kovčke ter se preselimo v tujino. Ima pa malo ljudi toliko poguma, vendar je včasih ravno to potrebno za novo stopnjo osebnostnega razvoja.

Ima pa študij v tujini tudi več izzivov. Prvi je zagotovo finančni in posamezniki, ki izhajajo iz finančno premožnejših družin imajo zagotovo več možnosti. Sicer obstaja kar nekaj štipendij in drugih finančnih pomoči, kot so krediti, vendar je vseeno za povprečno družino običajno tovrstna poteza finančno zahtevna. Vendar je to pomembna investicija, ne strošek in v večini primerov več kot upravičena. Naložba vase ali v otroke ima daleč največje obresti.

Velika verjetnost je, da bo v prihodnosti ta vrzel še veliko večja ter ključna za kakovost življenja posameznika. Globel med dobro izobraženimi in neizobraženimi bo še naprej rasla. Tudi razlika med povprečnimi in res dobrimi šolami bo vedno večja, saj je malo univerz, ki sledijo spremembam sodobnega sveta. Torej odprtje varčevalne knjižice ob rojstvu otroka za študij na dobri mednarodni fakulteti je izjemno smiselna strategija.

Poleg tega tudi ne zacvetijo vsi v mednarodnem okolju. Nekateri se neuspešno socialno integrirajo, drugi so imeli prevelika pričakovanja itn. Izzivov je seveda veliko in tudi študij v tujini lahko postane izjemno psihološko naporno.  Nekateri se izolirajo, posvetijo zgolj študiju in komaj čakajo, da mine. Ampak kljub temu, vsaka takšna izkušnja je zlata vredna in nam odkrito pokaže kje so naše prednosti in šibkosti.

Ne glede na vse pa je zanimivo to, da se dosti ljudi, ki začnejo graditi mednarodno kariero vrnejo nazaj v Slovenijo. Glavni argument je običajno, da je kakovost življenja v Sloveniji neprimerljiva z drugimi okolji. Seveda k temu prispeva tako življenje v lokalni kulturi, kot tudi izjemno lepa narava, zmerno posvečanje karieri in podobno. Skratka življenje v Sloveniji še vedno (zaenkrat) omogoča ravnovesje.

Osebno se mi zdi izjemno lepo, če se nekdo osebnostno in poslovno razvije v tujini, nato pa svoje pridobljeno znanje širi doma in pomaga tudi drugim pri rasti in napredovanju. Vseeno pa je izjemno pomembno, da vsi redno in vestno delamo na tem, da se kakovost življenja doma ne bo poslabšala. To pa pomeni predvsem, da vsak od nas skrbi za lastni osebnostni in karierni razvoj ter čim večji doprinos k celotni družbi in svetu. Tudi tako, da razvije svoje talente in veščine v tujini.

Ni sorodnih vsebin.

Ključna pri prehodu na nov vodstven položaj je točka preloma. To je točka, kje ima nov vodja večji doprinos k organizaciji, kot je od nje od prihoda izčrpal. Analiza je pokazala, da je povprečen potreben čas, da novi vodja doseže točko preloma 6,2 meseca. Po približno 3 mesecih, ko preteče doba učenja začne vodja ustvarjati vrednost, po približno 6 mesecih pa ustvarjena vrednost preseže prej izčrpane vire. Če ste pred kratkim prevzeli novo pozicijo in se ponoči velikokrat zbudite v hladnem potu, se sprostite. Večina novih voditeljev doživlja enako stresno stanje.

Glavni razlogi za neuspešno tranzicijo je neskladje poslovne situacije s priložnostmi in nevarnostmi ter sposobnosti vodje s svojimi prednostmi in slabosti. Vendar tako kot plavanje je tudi uspešna tranzicija na nov položaj zgolj veščina, ki se je lahko priučimo. Najpomembnejši del uspešne tranzicije je skrajšanje dobe učenja. To se nanaša na vse vrste tranzicij, od napredovanja v službi, reorganizaciji podjetja, zagonu lastnega podjetja, uvedbi novih velikih projektov ali delu izven domovine. Še posebno velik izziv za uspešno tranzicijo je, ko zunanja oseba prevzame vodstveni položaj, saj ne pozna dobro organizacijske strukture, neformalnih mrež, kulture in klime v podjetju, prav tako ljudje gojijo skepso do novih ljudi itn.

Uspešna tranzicija zajema deset korakov in sicer:

1. Spremenite svojo miselnost
2. Pospešite učenje
3. Izdelajte ustrezno strategijo
4. Zagotovite si zgodnje zmage
5. Pogajajte se za vaš uspeh
6. Dosezite skladno formacijo
7. Zgradite sanjski tim
8. Ustvarite strateška partnerstva
9. Ohranite ravnovesje
10. Pomagajte vsem ostalim pri tranziciji

Spremenite svojo miselnost – Prvi korak k uspešni tranziciji je, da se mentalno pripravimo na novo vlogo, spustimo preteklost in sprejmemo naše nove obveze ter odgovornosti. Nujno je, da si zagotovimo dobro mentalno izhodišče. Največja običajna napaka pri miselnem preskoku je prepričanje, da bomo uspešni na novi poziciji, če bomo počeli enake stvari, kot smo jih prej. Običajno kakršno koli napredovanje zahteva povsem drugačne veščine. Na primer, višje kot smo v organizaciji, bolj smo strateški arhitekti, bolj so pomembne mehke veščine, poznavanje kulture in politike, gradnja partnerstev znotraj podjetja, management konfliktov itn.

Sprememba miselnosti mora biti strateška in najprej vključuje oceno naših šibkosti in prednosti glede na sposobnosti, ki jih zahteva nova pozicija. Svoje šibkosti lahko nekaj časa kompenziramo z disciplino, timom ter mrežo svetovalcev. Pri prednostih moramo biti zelo pozorni na to, da niso prednosti na prejšnji poziciji, postale slabosti na novi poziciji.

Pomemben del nove miselne naravnanosti je tudi izgradnja nove mreže svetovalcev ter čim hitrejša ocena, kdo v organizaciji bi nas lahko oviral pri uspehu. Namreč vedno se najde v organizaciji kdo, ki si ne želi našega napredovanja.

Z miselnim preskokom preskočimo ovire, ki ležijo znotraj nas. Te vedno obstajajo, zato v tem primeru govorimo o poti, ter ne o cilju.

Pospešite učenje – Uspešno in učinkovito učenje zmanjša časovni okvir naše ranljivosti. Zato potrebujemo izjemen strateški načrt, kaj in kako se bomo učili. Če ne pridobimo dovolj znanja o organizaciji in njenem poslovanju, lahko postavimo napačne predpostavke, ki so za podjetje in našo kariero usodne.

Običajno največji izziv pri učenju je, da nam zmanjkuje časa. Vendar to, da smo prezaposleni za učenje pogosto pripelje do spirale smrti. Če se ne naučimo dovolj, sprejmemo slabe odločitve, slabe odločitve pripeljejo do slabe ocene kredibilnosti, posledično ljudje delijo manj informacij z nami, kar pelje še do slabših odločitev.

Uspešno in učinkovito učenje pomeni, da najprej ugotovimo kaj se moramo res naučiti. Najbolj smiselno je, da pripravimo seznam stvari, ki so izjemno pomembne, da jih poznamo. Seznam stvari se mora nanašati tako na preteklost, kotu tudi na sedanjost in prihodnost organizacije. Ustrezen plan mora zajemati, kaj se bomo naučili in tudi kako.

Zunanji viri informacij za naše učenje so stranke, distributerji, dobavitelji, analitiki. Notranji viri informacij so razvojni inženirji, prodajno ter drugo osebje. Ne smemo pozabiti tudi na integratorje in »oldtimerje«, ki odsevajo naravno zgodovino podjetja.

Pri pospešenem učenju moramo vključiti tudi spoznavanje kulture organizacije.

Izdelajte ustrezno strategijo – Izdelava strategije prvo zajema diagnozo trenutnega stanja. Strategijo je potrebno namreč vedno prilagoditi posamezni situaciji. V grobi delitvi poznamo štiri vrste situacij in sicer zagon podjetja, reorganizacijo podjetja, preusmeritev poslovanja ali nadaljevanje uspešnega poslovanja. Ne glede na situacijo je cilj enak in sicer uspešno in rastoče poslovanje in ne glede na situacijo čakajo nove voditelje težke odločitve zelo zgodaj.

Različne situacije zahtevajo tudi različne veščine. Za zagon novega podjetja ali reorganizacijo so bolj primerni tip ljudi »lovci«, ki so hitri in znajo izkoristiti nove priložnosti. V primeru preusmeritve poslovanja ali nadaljevanju poslovnih uspehov je veliko bolj primeren tip ljudi »gojitelja«, kot »lovca«. To pomeni, da dodobra spoznajo kulturo in politiko organizacije, zbudijo potrebo po novih ciljih in spremembah ter vplivajo na druge voditelje.

Ustrezna strategija zajema tudi načrt osredotočenosti naše energije. Odločiti se moramo med tem, koliko se bomo učili in koliko izvrševali, pri čemer je slednje veliko bolj v ospredju pri zagonu in reorganizaciji poslovanja.

Prav tako se moramo odločiti v kolikšni meri bomo ofenzivni – odpiranje novih trgov, razvoj novih tehnologij in produktov itn. in v kolikšni meri defenzivni – ohranjevanje tržnega deleža, okrepitev obstoječih produktov itn.

Poudarki so predvsem na naslednjem:

• Zagon podjetja = Izvršnost + ofenzivnost
• Reorganizacija = Izvršnost + defenzivnost
• Preusmeritev poslovanja = Učenje + ofenzivnost
• Nadaljevanje uspeha = Učenje + defenzivnost

Zagotovite si zgodnje zmage – Po koncu tranzicijskega obdobja želite, da imajo šefi, sodelavci, podrejeni in drugi, da se je zgodilo nekaj novega in pozitivnega. Zgodnje zmage močno povečajo kredibilnost posameznika.

Seveda se moramo nujno izogniti zgodnjim porazom, saj ima to izjemno negativen učinek na naš nadaljnji razvoj na novi funkciji. Najpogostejši razlogi za zgodnje poraze so to, da se ne osredotočimo, ne naredimo dobre ocene situacije ter ne izdelamo ustrezne strategije, se ne prilagodimo na novo kulturo, ne dosežemo predvsem tistih rezultatov, ki jih pričakuje šef ter to, da dosežemo rezultate po principu cilj je bolj pomemben kot sredstva, s čimer izgubimo veliko mero kredibilnosti.

Za zgodnje zmage moramo planirati valove sprememb, ki zajemajo učenje, formiranje spremembe, zagotovitev ustrezne podpore za spremembo, implementacijo in opazovanje rezultatov. Če izvajamo preveč sprememb prehitro je to odličen recept za pojav izgorelosti pri ljudeh, prav tako nikoli v resnici ne vemo, kaj resnično deluje in kaj ne. Zgodnje zmage si najlažje zagotovimo, če imamo listo prioritet, ki se jih z ustrezno strategijo tudi lotimo.

Resničen namen prvih 90 dni je, da si zgradimo osebno kredibilnost ter nov pozitiven momentum v organizaciji. Novi vodje običajno zvišajo svojo kredibilnost, če so zahtevni, vendar jih je moč zadovoljiti, dostopni vendar ne domači, odločni vendar razumni, osredotočeni a fleksibilni, izvršni vendar ne povzročajo prevelikih pretresov ter če so pripravljeni sprejemati težke odločitve, ki so tudi humane.

Zgodnje zmage pomenijo tudi uvedbo sprememb. Vsaka sprememba zahteva prehod šestih faz, kjer je najprej zavedanje dovolj velike kritične mase, da je sprememba potreba, ustrezna diagnoza, kaj je potrebno spremeniti in zakaj, nova vizija podprta z ustrezno strategijo, podrobno planiranje in zagotovitev dovolj velike podpore ključnih ljudi in infrastrukture za izvedbo spremembe.

Pogajajte se za vaš uspeh – Pogajanje za uspeh pomeni, da proaktivno vključimo našega šefa v celotno igro, tako da imamo realno možnost, da dosežemo zaželene cilje. Manjša stopnja nadzora je lahko srečno naključje, če to resnično potrebujemo za uspeh, ali pa prekletstvo, če je vrv dovolj dolga, da se lahko obesimo.

Ko gradimo produktivno razmerje z novim šefom je pomembno, da se ne izgovarjamo in izpostavljamo preteklosti, ki je organizacijo pripeljala, kjer je, da se ne izogibamo šefa, vendar se z njim dobivamo redno, ne hodimo do njega zgolj s problemi ali presenečenji, ga ne skušamo spreminjati ter ne hodimo do njega z listami, kaj smo naredili temveč da z njimi prediskutiramo ključne stvari ter to, kje nam lahko pomagajo.

Na drugi strani je pomembno, da sami prevzamemo popolno odgovornost za naš odnos s šefom, jasno opredelimo vzajemna pričakovanja, se dogovorimo za ustrezne časovne roke, da zaradi premalo časa ne gremo v bolj s premalo znanja, stremimo k zgodnjim zmagam na področjih, ki so pomembne našemu šefu ter da se dobro zapišemo ljudem, ki jih ceni naš šef.

Z šefom bi morali imeti vsaj pet različnih pogovorov in sicer o diagnozi situacije, njegovih pričakovanjih, stilu sodelovanja, virih, ki so nam na voljo ter o našem osebnem napredku in razvoju. Pri tem je pomembno, da identificiramo nedotakljive dele in ljudi v podjetju, našega šefa neprestano izobražujemo, sproti razčiščujemo stvari in nenazadnje naredimo več kot obljubimo in ne obratno.

Dosezite skladno formacijo – Vsaka organizacija ima pet ključnih elementov in sicer svojo strategijo, organizacijsko strukturo, sistem procesov, kompetence ljudi ter svojo lastno kulturo. Vseh pet elementov mora biti ustrezno sinhroniziranih. Strategija se mora skladati s kompetencami v podjetju, sistemom procesov in organizacijsko strukturo.

Usklajevanje v organizaciji je podobno, kot pripravljanje na dolgo potovanje s plovilom. Najprej potrebujete destinacijo – cilj in poslanstvo, nato plan poti – strategijo, potem je potrebno ugotoviti, kakšno plovilo sploh potrebujemo – organizacijska struktura, kako opremiti in postaviti pravila delovanja strukture – sistem ter kakšna posadka je najbolj primerna – veščine ljudi, ki jih potrebujemo.

Zgradite sanjski tim – Nikakor si ne moremo privoščiti, da imamo ob sebi napačne ljudi. Če uspemo okoli sebe zgraditi pravi tim, lahko dosežemo neverjeten vzvod pri ustvarjanju vrednosti. Noben izmed voditeljev ne more doseči velikih stvari sam, zato je tim nujno potreben, slab tim pa pomeni veliko problemov in malo rezultatov.

Običajne napake novih voditeljev so, da obdržijo obstoječe neprave ljudi v timu predolgo, ker se izogibajo težkim odločitvam, ne priznajo šibkosti tima in ne najamejo ustreznih strokovnjakov, prav tako da se ne posvetijo vzporedno izgradnji formacije in gradnji tima, ne ohranijo izjemnih ljudi ter da se lotijo gradnje tima, še preden je jasno kdo so člani tima. Prav tako sta dve veliki običajni napaki te, da vodje poskušajo narediti vse sami ter da realizirajo nekatere aktivnosti še preden je tim oblikovan.

Ko prevzamemo novo funkcijo je nujno, da ocenimo obstoječi tim, pri čemer se moramo osredotočiti tako na kompetence, kot tudi na presojo posameznika, energijo, osredotočenost, odnose in stopnjo zaupanja. Poleg posameznega člana tima je izjemno pomembno, da ocenimo tudi tim kot celoto. Na podlagi ocen se moramo za vsakega člana odločiti, ali ga obdržimo, obdržimo in poskrbimo za njegov razvoj, obdržimo – a na drugi poziciji, opazujemo nekaj časa in se nato odločimo, ali zamenjamo z nizko prioriteto ali zamenjamo z visoko prioriteto. Ne glede na našo odločitev glede posameznega člana tima, je nujno, da vse ljudi obravnavamo z velikim spoštovanjem.

Ustvarite strateška partnerstva – Formalna avtoriteta ni nikoli dovolj za dovolj veliko zmago. Neformalne vplivne mreže v organizaciji med sodelavci imajo običajno pomemben vpliv na to, kako uspešni bomo pri implementaciji naših idej in ciljev. Tako slej kot prej potrebujemo podporo ljudi v organizaciji, nad katerimi nimamo nobene formalne avtoritete.

Recept pri tem je preprost. Začnite zgodaj. Nikoli ni dobra ideja, da se nekomu prvič približamo, ko nekaj potrebujemo od njega. Povsem nesmiselno je, da se predstavimo sosedu, ko nam že gori hiša. Tako je nujno, da se discipliniramo in že od začetka gradimo na socialnih odnosih v podjetju, tudi z ljudmi, s katerimi bomo delali v prihodnosti ali bomo potrebovali njihovo podporo.

Izjemno pomembno je, da identificiramo ključne ljudi in skupine. Smiselno je, da za pomoč pri predstavitvah prosimo tudi šefa. Lista desetih najpomembnejših ljudi, ki jih moramo po mnenju šefa spoznati, nam bo prišla še kako prav.

Ko identificiramo ključne ljudi je potrebno, da identificiramo tudi vir njihove moči. To je lahko kompetentnost, dostop do informacij, status, nadzor na viri ali osebna zvestoba do podjetja. Pri tem se moramo zavedati, da bomo imeli vedno podpornike, nasprotnike in tiste, ki jih lahko prepričamo s tehtnim mnenjem.

Podporniki so običajno tisti, ki z nami delijo enako vizijo, tisti, ki potiho že delajo na enakih spremembah, ter novi ljudje, ki še nimajo mnenja. Ljudje nam nasprotujejo iz različnih razlogov, kot je udobnost s statusom quo, različne vrednote, strah pred tem, da izpadejo nekompetentni ali brez moči ter drugih razlogov.  Preden ljudi označimo za nasprotnike je smiselno, da se vprašamo, kaj je razlog za nasprotovanje in ocenimo ali jih lahko nevtraliziramo. Ne smemo pa izgubljati preveč časa z ljudmi, ki nam bodo v vsakem primeru nasprotovali.

Neodločene ljudi lahko pridobimo na svojo stran na različne načine. Najbolj smiselno je, da se postavimo v njihove čevlje ter se vprašamo, kakšni so njihovi cilji, motivi, želje itn. Če jim lahko pri tem pomagamo, jih lahko pridobimo tudi na svojo stran. Vsak od nas ima ceno, za katero je pripravljen sprejeti manjšo socialno neugodje v zameno za privlačno nagrado.

Slej kot prej nas nato čaka naloga, da zgradimo strateške povezave moči in dobimo ustrezno podporo vplivnih posameznikov in neformalnih skupin, da dosežemo svoje cilje.

Ohranite ravnovesje – Življenje voditelja je vedno iskanje ravnovesja. Še toliko bolj v tranziciji. Negotovost in nejasnosti sta velika psihološka pritiska. V tranziciji ne veš niti tega, česa res ne veš. Nimaš še ustrezne podpore itn. Po drugi strani je biti samostojni bojevnik v modelu vodenja herojski samomor. Kot voditelji ne moremo uspeti sami, vedno potrebujemo podporo.

Največje napake pri ohranjanju ravnovesja so to, da se ne fokusiramo, postavimo jasnih meja, kaj smo pripravljeni narediti in kaj ne, to da nimamo lastne hrbtenice, izolacija, slaba presoja ter izogibanje delu in sprejemanju težkih odločitev. Prav tako je ena izmed največjih napak, če gremo preko meje stopnje stresa, ko ima ta še pozitiven učinek na naše delovanje.

Na drugi strani je pomembno za ohranjanje ravnovesja, da smo disciplinirani, ustrezno planiramo, rečemo ne, kadar je to potrebno, si rezerviramo čas za trdo delo, si vzamemo čas za težke odločitve, se osredotočimo na proces, pravočasno odnehamo, ko je to potrebno ter znova in znova preverjamo ali smo na pravi poti.

Pomembno je tudi, da čim prej postavimo ustrezno infrastrukturo za delo, imamo v družini ustrezno podporo in ne dodatnih bojišč ter da zgradimo ustrezno mrežo mentorjev in svetovalcev.

Pomagajte vsem ostalim pri tranziciji – Hitreje, kot bodo šli tudi naši sodelavci in podrejeni čez tranzicijo, hitreje bomo dosegli točko preloma. Na tranzicijo ne smemo gledati z Darvinističnega pogleda, da vržemo vodjo ali kogar koli v situacijo in naj plava, vendar moramo ljudem pomagati z znanjem, kako uspešno izpeljati tranzicijo. Neuspešno izpeljana tranzicija pomeni veliko škode tako za posameznika, kot tudi za podjetje. Znanje, kako uspešno izpeljati tranzicijo pa pomeni hitrejši doprinos vrednosti v podjetju in bleščečo prihodnost na novi karierni poziciji.

Sorodne vsebine:

1. Direktni marketing – poceni pot do povečanje prodaje in do prvih strank
2. Funky vi
3. Sile funka

Pri tem se takoj pojavi vprašanje, ali objektivna realnost sploh obstaja, če vsak od nas živi znotraj svoje interpretacije sveta na podlagi katere so odziva in vede po določenih vzorcih. Objektivna realnost naj bi sicer bila tisto, kar je resnica, ne glede na dejstvo, ali to verjamemo ali ne. Tak primer naj bi bila recimo gravitacija. Tudi, če ne vemo za gravitacijo ali vanjo ne verjamemo, naj bi nas ta še vedno držala na zemlji.

Obstaja veliko različnih teorij in mnenj na to temo, od tega da objektivna realnost kot taka sploh ne obstaja, vendar je zgolj plod subjektivne realnosti, do tega da je objektivna realnost zgolj iluzija ali pa na primer zgolj neke vrste računalniška simulacija, ki nam omogoča izkušnjo v fizičnem svetu. Najbolj verjetna interpretacija je, da je objektivna realnost del fizične realnosti, ki jo doživljamo prav vsi. To je tisti del realnost, ki si jo vsi delimo.

Vendar kje je meja med realnostjo, ki si jo vsi delimo in tisto, ki je subjektivne narave. Pri tem ne smemo mešati splošne družbene realnosti, ki bolj ali manj izvira iz znanosti, saj ima tudi ta običajno napačne interpretacije fizičnega sveta. Na primer dolgo časa je velik del populacije verjel, da sonce kroži okoli zemlje.

Torej definiranje objektivne realnosti je velik izziv, ampak recimo da je naloga znanosti, da skuša z razvojem vedno bolj in bolj orisati objektivni zemljevid. Vendar tudi na znanstvenem področju vedno najdemo pripadnike in nasprotnike neke teorije. Pa smo zopet tam. No, sedaj pa pustimo argumente v prid različnim teorijam, saj se objektivne realnosti vsi bolj ali manj dodobra oklepamo in dokler ne ozavestimo subjektivne realnosti, ostaja objektivna realnost bolj ali manj tam, kjer je. Tako se raje posvetimo subjektivni realnosti.

Naša subjektivna realnost oziroma percepcijska mapa sveta ni enaka kot dejansko ozemlje, se pravi fizični svet kot tak, vendar je zgolj naša lastna percepcija in interpretacija te fizične realnosti. Ta percepcijska mapa se oblikuje z našim razvojem in ima bolj ali manj velika odstopanja od fizične realnosti. Za vsako entiteto, pojav ali izkustvo, ki ga doživimo skozi materialni svet oblikujemo lastno notranjo predstavo, ki dobi svoje mesto v našem percepcijskem zemljevidu.

Naš avatar doživlja svet in sprejema informacije skozi pet čutil in sicer vid, sluh, voh, okus in dotik, kot pravi teorija nevrolingvističnega programiranja. Preden informacije postanejo del našega modela realnosti, jih filtriramo na podlagi naših notranjih filtrov. Na podlagi teh notranjih filtrov informacijo lahko zbrišemo, popačimo ali posplošimo.

Brisanje informacij se pojavi, ko smo pozorni zgolj na določen del izkušnje in ne na celoto. Brez brisanja informacij bi naša zavest bila enostavno preobremenjena. Popačenje informacij pomeni, da si informacije na določeni ravni narobe interpretiramo in s tem tudi realnost. Tretja možnost je, da informacijo generaliziramo zgolj na podlagi ene ali nekaj izkušenj.

Filtri, ki jih pri tem uporabljamo so metaprogrami, to so filtri, ki jih nadenemo na podlagi naših preteklih izkušenj, potem so tu še vrednote in prepričanja, ki so v bistvu posplošitve sveta, naše preteklo vedenje (vzorci), pretekle odločitve ter naši spomini. Tako se oblikuje naša subjektivna mapa realnosti, ki definira naša čustvena stanja, vedenje in s tem odzive na realni svet.

Če si objektivno realnost vsi delimo v kolikor ta obstaja, je običajno interakcija z drugimi toliko večja in intenzivnejša, kolikor bolj se naše subjektivne realnosti prekrivajo. Zato rečemo, da se družijo ljudje z enakimi prepričanji, vrednostnim sistemom itn. Pogosta področja prekrivanja subjektivne realnosti so vera, kultura, posel, šport, zabava itn. Bolj, kot so naše subjektivne realnosti oddaljene, več energije je potrebno za učinkovito interakcijo, pri čemer ima ključno vlogo učinkovita komunikacija. Tukaj dobi pomembno vlogo empatija, razumevanje, višanje stopnje zavesti itn.

Naš subjektivni zemljevid realnosti ima tako veliko »napak« in veliko teh napak je omejitev pri naši rasti in razvoju. Obstajata predvsem dve najpogostejši tovrstni napaki. Prva napaka so napačna posploševanja, ki se odražajo v naših prepričanjih. Na primer naše prepričanje, da so bogati ljudje slabi ter naše prepričanje, da mi nismo slabi, bo vodilo k temu, da nikakor ne bomo izvajali aktivnosti ali se odzivali na življenjske situacije tako, da bi postali bogati. Največkrat so takšna prepričanja posledica primarne socializacije, vzorci, ki jih prevzamemo po naših starših.

Drugi pogost primer so strahovi, ki izhajajo iz napak v subjektivnem zemljevidu, ki izhajajo predvsem iz preteklih izkušenj. Na primer, če se spomnimo zgodbo o psu, je ta v subjektivni realnosti fanta povezan z neko negativno izkušnjo, ki je lahko direktna (npr. ugriz) ali se je izoblikovala na podlagi mnenja avtoritete (starši nam govorijo, pazi se psa, ker te bo lahko ugriznil). Seveda v obeh primerih stvari posplošimo na vse pse, ali določeno pasmo, odvisno do katere mere obstaja neskladnost.

Namen tega mehanizma je jasen in je omogočal preživetje ter sprožal situacije boj, beg ali mirovanje. Vendar je danes mnogo situacij, kjer nam subjektivna realnost na ta način ne koristi in nas ovira pri nadaljnji rasti in razvoju.

Pogosto so strahovi in čustvena vznemirjenost smerokazi, v kateri smeri mora napredovati naš osebnostni razvoj. Razlika je v tem, da se strahov običajno zavedamo, čustvena vznemirjenost pa je bolj prikrita. Primer je, če nam nekdo recimo reče, da bi si morali najti boljše partnersko razmerje. Če izjavo inteligentno ignoriramo in nas ne vznemiri obstaja velika verjetnost, da nimamo popačene slike. V nasprotnem primeru, če začnemo vneto zagovarjati, da to ni res, je običajno znak izkrivljenosti subjektivnega zemljevida.

Največji vpliv na oblikovanje našega subjektivnega zemljevida imajo seveda naše izkušnje, primarna (starši) in sekundarna socializacija ter družba s svojo kulturo. Napake v subjektivnem zemljevidu realnosti so pogosto tudi navlaka, ki jo moramo ozavestiti ter jo počasi skozi življenje odpravljati, da prihajamo do svojega bistva ter našega resničnega poslanstva.

Tudi mediji na primer imajo zelo pomembno vlogo pri izkrivljanju našega subjektivnega zemljevida realnosti. Namreč možgani slike ter video posnetke nasmejanih, srečnih in veselih ljudi v filmih, oglasih itn. posplošujejo kot objektivno realnost, kar je velika napaka v subjektivnem zemljevidu. Tako je medijska dieta, na primer, da se odrečemo televiziji, trač revijam zelo dobrodošla.

Poglejmo še bistvo, zakaj je dobro poznati koncept subjektivne realnosti. Če objektivna realnost ne obstaja ali je ta majhni del našega zavedanja sveta, kaj naj počnemo s subjektivno realnostjo in po kakšnem ključu naj jo oblikujemo. Večina ljudi oblikuje subjektivno realnost v veliki meri po merilih neke splošne družbene realnosti, ki jo imamo za objektivno, čeprav ima prav tako ta svoje napake (različne kulture), z odstopanji, ki se v večini nanašajo na primarno in sekundarno socializacijo.

Vendar je ključno vprašanje pri vsem tem, kako naj oblikujemo našo subjektivno mapa realnosti v tej smeri, ali nam ta subjektivna mapa omogoča boljše odločitve za kakovost našega življenja. Vsak popravek mape naj bi nam omogočal ravno to, da sprejemamo boljše odločitve, kot del svobodne volje, ki nam bodo omogočile razvoj, srečo, samoaktualizacijo in izpolnjeno življenjsko poslanstvo.

Če določeno prepričanje, teorija ali model realnosti, ki je del našega percepcijskega zemljevida ne prispeva nič k boljši kakovosti našega življenja (ter seveda družbe kot celote glede na medsebojno povezanost), nima dejansko za nas nobene praktične vrednosti.

Glede na napake v subjektivnem zemljevidu realnosti naj bi vsak od nas težil k identifikaciji in spremembi teh napak. Kot smo definirali so te napake tisti deli percepcijskega zemljevida, ki zavirajo našo rast, razvoj in naše delovanje predvsem s strahovi, omejujočimi prepričanji itn. ter pri tem ne ogrožajo fizično eksistenco našega življenja.

Sedaj imamo tri možne meta pristope na strateški ravni k umestitvi in spreminjanju subjektivnega zemljevida realnosti:

Stvari, ki se nam dogajajo v fizičnem svetu so nam namenjene in usojene. Naša fleksibilnost je v subjektivni realnosti in lahko spreminjamo zgolj naš pogled na odvijajoče se življenje. Torej v našem subjektivnem modelu realnosti definiramo ali je kozarec napol poln ali napol prazen. Naša moč ni v planu, ki ga ima za nas življenje, vendar v tem, kako se na posamezne dogodke odzivamo.

Drugi možno pristop je, da sprememba npr. naših prepričanj v subjektivni percepcijski mapi ne spremeni samega fizičnega sveta, vendar spremeni naše dojemanje sveta do te mere, da se drugače odzivamo na življenjske situacije. To pomeni drugačno vedenje, drugačne aktivnosti, prijatelje itn. Na primer, če smo podedovali večjo vsoto denarja in vmes spremenili svoje prepričanje o bogatih ljudeh, ga ne bomo mogoče takoj zapravili/podaril, da ne bi negativno vplival na našo samopodobo, vendar ga bomo investirali in skušali oplemeniti. Na tem nivoju smo to, kar mislimo.

Tretji možni pristop pa je, da objektivne realnosti kot take ne priznavamo, oziroma nima za nas nobenega pomena, prav tako dojemamo tudi materialni svet zgolj kot zgoščeno energijo in na podlagi tega lahko s spreminjanjem subjektivne realnosti vplivamo na manifestacijo dogodkov v tej skupni realnosti. Vse, kar se manifestira – ljudje, situacije, itn. je plod naših misli. Na podlagi tega pristopa je nastala svetovna uspešnica Skrivnost. Na tem nivoju se nam v življenju dogaja to, kar manifestiramo s svojimi mislimi in smo prepričani, da se nam bo zgodilo.

Seveda je možna in veliko verjetno smiselna kombinacija vseh treh pristopov, vsaj za tiste, ki niso preveliki skeptiki in ciniki. Kljub vsemu, če se vse te ideje zdijo nesprejemljive, je to zgolj razhajanje subjektivnih realnosti. Z razumevanjem tega, ja takoj jasno zakaj je v življenju tako pomembna inteligenca in empatija. Oboje nam omogoča širjenje našega subjektivnega modela realnosti.

To je še eden pomembnih konceptov subjektivnega zemljevida. Ne samo, da je smiselno identificirati napake v našem subjektivnem zemljevidu, prav tako je smiselno naš zemljevid povečevati z različnimi drugimi perspektivami. Tukaj pridemo do holističnih pristopov, vključevanja vseh znanost, duhovnosti itn. ter s tem povečanje kolektivnega razumevanja. Večji, kot je naš subjektivni zemljevid oziroma model realnosti, višja naj bi bila naša raven zavesti.

Tistega, česar se ne zavedamo, za nas ne obstaja. Zemljevid lahko širimo z lastnim izkustvom, ali empatijo, ki jo doživljamo skozi pogovor, opazovanje drugih ter preko pridobivanja znanja ali doživljanj z uporabo medijev, kot so na primer knjige, učbeniki, filmi itn. Širši in bolj točen (kakovost življenja, ne kaj je objektivni svet!) kot je naš subjektivno zemljevid, širši in bolj točen je družben zemljevid. Širši in bolj točen, kot je družben zemljevid, lepši bo fizična svet ter objektivna realnost, če ta že obstaja.

Ni sorodnih vsebin.

Vsak avatar ima tudi svoj ego. Na tej točki bi opozoril, da bom v nadaljevanju skušal opredeliti predvsem praktično in uporabno vrednost dojemanja ega, dejstvo pa je, da obstajajo veliko bolj kompleksne, strokovne, znanstvene in zdravstvene obravnave tega koncepta predvsem v sferi psihologije. No, v nadaljevanju predstavljam nekaj verjetno kanček drugačnih razmišljanj…

Ego nam omogoča identiteto v fizičnem svetu skupaj z našim imenom, podobo, odnosi, kariero, najljubšo glasbo, filmom itn. Ego je neke vrste prevleka, ki jo nosi naše bistvo. Ego nam omogoča identiteto, s tem, ko rečemo jaz sem podjetnik, jaz sem… Avatar tako poleg fizičnega razlikovanja od drugih, dobi še notranje razlikovanje.

Ego je središče tistega dela zavesti, ki skrbi za naše vsakdanje življenje. Instrumenti ega so refleksivni razum, notranje čutenje, določen del spomina, občutki in nekateri posredni mehanizmi, ki delujejo preko ega, kot je nagon in del čustev. Ego je usmerjen k zaznavanju in upoštevanju realnega sveta, je razumski del duševnosti in predstavlja zavest o samem sebi. Naloge ega so predvsem preverjanje realnosti, kontrola impulzivnega vedenja, regulacija čustev, presojanje, vzpostavljanje odnosov in procesiranje misli. Prav tako ego omogoča primitivne obrambne funkcije, kot so projekcije in zanikanje, kar je eden izmed izzivov soočenja z egom. Obenem ego omogoča možnost izbire in s tem svobodo posameznika.

Ne smemo pozabiti, da imamo po Freudu poleg ega še superego in id ter da ego ne deluje sam. Superego je tisti, ki omejuje ego. Del teh omejitev je nujnih, ker raven zavesti človeštva še ni dovolj zrela in tako nam ravno določene omejitve (družbena pravila) omogočajo večje sožitje v družbi, velik del teh omejitev pa je naša lastna kletka. Potem je tukaj še id, ki se izraža v potrebi po takojšni zadovoljitvi, predvsem na ravni nagonov. Ego je neprestano razpet med idom in superegom.

Ego velikokrat narobe uporabljamo in beseda ima vsekakor napačen negativen prizvok. Mislimo predvsem na ljudi, ki so egoisti. Gre za nekoliko napačen koncept, pri čemer naj bi močan ego pomeni to, kar si predstavljamo pod egoizmom. Prav tako pri veliko ljudeh, ki se podajo na duhovni razvoj, velikokrat opazimo, da se želijo odreči egu. Tukaj se lahko vsak posameznik hitro zaplete v past, predvsem v prepričanju, da sledi duhovnem razvoju. Čim se počutiš, da si dosegel več kot drugi, ker imaš na primer manjši ego, je to zopet zgolj hranjenje ega. Ego ni izvor naših problemov. Ne moremo sicirati naše biti in potem en del te biti obtožiti, da je kriva za vso naše trpljenje, tekmovalnost, željo po samopotrjevanju itn. Če je vse del božanskega vira, potem je tudi ego božanski.

Prav tako je dejstvo, da se ne moreš odreči nečemu, česar nimaš. Nič ne more biti zavrženo ali premagano, vse je lahko zgolj transformirano in nič drugače kot najprej s sprejemanjem, nato z razumevanjem in na koncu z ljubeznijo. To je edini pravi način, kako se zmagujejo notranje bitke. Tudi z znanstvenega vidika je jasno, da imajo osebe s poškodovanim egom običajno duševne motnje in se ne morejo vključiti v družbeno življenje. Prav je, da svoj ego razvijamo, ne da ga manjšamo.

Na zemljo smo prišli po duhovno izkušnjo na zemeljskem nivoju. Torej kakršno koli ignoriranje zemeljskega nivoja bolj malo prispeva k osebnostnem razvoju. Tudi račune je potrebno nenazadnje plačati. Na tem svetu ne živimo zato, da dobimo nagrado za največjo žrtev ali najbolj ponižno bitje sveta. Ego je vir napredka, tako družbenega, kot tudi osebnega.

Torej ega ne smemo videti kot našega sovražnika, vendar kot našega prijatelja. S tem, ko krepimo svoj ego, je naš avatar vedno bolj zmogljiv in to na vseh omenjenih nivojih. Večja zmogljivost pomeni večji vzvod. S tem je vedno bolj center na nas samih, sicer lahko najprej na egu (da odvržemo navlako), potem pa dejansko na našem bistvu.

Sicer pa je res, da je velik vir naših problemov v življenju premagovanje izzivov, ki jih je družba definirala z našim egom. Na podlagi tega neprestano iščemo določene zunanje potrditve drugih ljudi. S tem zopet živimo ego drugih. Pomemben pečat na našem egu ter posledično samopodobi je pustila stopnja brezpogojne ljubezni, ki smo jo dobili od naših staršev.

Vendar izzivi, ki jih je definirala družba niso močan ego, temveč ranljivost oziroma šibkost našega ega. Šibak ego vodi do popačenih predstav o svetu, sebi in s tem do slabe samopodobe. Bolj kot je razvit ego avatarja v pozitivnem smislu, bolj imamo center na sebi, manj potrebujemo zunanjih potrditev, manj nam je pomembno mnenje drugih ljudi. Običajno je tako, da je pri osebnostnem razvoju naš center najprej vedno močnejši ego, nato pa ta ego skozi razvoj dokončno sprejmemo in se zlije z našim notranjim bistvom. To je seveda doseglo malo zemljanov, eden takšnih je bil na primer Jezus Kristus ali Siddharta. Vendar nobeden od njiju ni imel šibkega avatarja, brez lastne hrbtenice. Ravno nasprotno.

Ego ima tudi pomembno vlogo pri interakciji z družbo. Če smo mi ego, je družba vse razen nas. Ta družba je torej interaktivni odsev nas samih. Družbo lahko spreminjamo samo tako, da spreminjamo sebe. Močnejši, kot je ego, bolj smo spremenili svoj center, boj smo vplivali na zunanji svet, glede na to medsebojno povezavo. Vse se odseva in odraža v vsem. Tako, kot nas definira družba in smo do določene mere produkt okolja, tudi mi definiramo družbo in je ta produkt nas samih, saj smo nenazadnje sestavni del nje. Verjetno je tako, da družba definira naš ego dokler ne dosežemo točke, ko mi z razvojem ega začnemo spreminjati družbo. Na najbolj praktičnem nivoju to pomeni življenje z zgledom.

Vseeno pa nam ego povzroča več izzivov v življenju, poleg prej omenjenega, da moramo z odpravo ranljivosti ega (npr. vsi kompleksi večvrednosti izvirajo iz kompleksov manjvrednosti), se pravi »navlake« iskati pot do našega bistva z razvojem in nato zlitjem ega z našo bit, kar dejansko pomeni trasformacijo in končno odpravo ega. Ne delujemo več iz perspektive Jaz, temveč iz višje instance. Dokler tega ne ozavestimo, se enostavno s tem ne moremo soočiti.

Sicer tudi ego ni nepopoln zgolj zaradi svojih ranljivih točk. Ego prav tako deluje na ravni omejeno obdelanih podatkov iz fizičnega sveta in jih oblikuje v subjektivne percepcijske zemljevide, zato je tudi zmotljiv. Na drugi strani je človeška duša element neskončnega, enega, večnega, a brez možnosti obdelave podatkov. Vendar tudi del duše se izraža preko ega in dokler ne uredimo zemeljskega življenja, težko rasemo in delujemo iz naslova višjih nivojev.

Tretji večji problem je, če našo bit identificiramo izključno ali predvsem z našim egom. Če smo prepričani, da je materialno življenje vse kar imamo, delujemo veliko bolj iz lastnih strahov in željo po fizičnem oziroma materialnem preživetju in varnosti. To, da zgolj center ega prenesemo z materialnega na spiritualno, nam nič ne pomaga. Najprej je potrebno spraviti ego v red, odpraviti njegove ranljivosti in zadovoljiti potrebe z naslova materialnega sveta (ali je to zmanjšanje pričakovanj ali zvišanje sposobnosti), da se lahko podamo višjim ciljem naproti.

Največji problem ega pa je ta, da je nasprotje dejstva povezanosti, torej tega da smo vi povezani v eno skupno bit. Ego nam omogoča individualno fizično izkušnjo na zemlji, ego pričara iluzijo ločenosti od drugih. Vendar mi nismo naš avatar, niti nismo naš ego, ki je zgolj prevleka. To, kar smo v resnici je neke vrste čista energija, ta pa je eno z ostalimi energijami. Na tej točki pridemo do izjemnega miselnega preskoka od izključno individualistične perspektive.

Vendar je povezanost moč opaziti tudi povsem na materialnem nivoju. To, če je nekdo srečen, bogat ali se samoaktualizira na drugem koncu sveta ne pomeni nič slabega za vsa druga živa bitja, prej dobro, ker bo ta oseba verjetno vesela, pozitivna itn. Nasprotno se nam vsako povzročanje nezadovoljstva drugim, slej kot prej vrne, na katerem koli nivoju že, na primer v obliki maščevanja, jeze itn.. Se pravi s tem, ko škodujemo drugim, v bistvu škodujemo sebi in v resnici ne samo na fizičnem nivoju, čeprav se ego tega ne zaveda.

To, da je nekdo uspešen, bogat, zdrav, itn. ni pravi egoizem. Velikokrat pomeni, da ima takšna oseba močan ego, kar ni nič slabega. Kakršno koli obtoževanje je zgolj ranljivost ega tistih, ki obtožujejo. Ignoranca je že zelo na meji, to da si zatiskamo oči je običajno posledica šibkega ega. Pravi egoizem pa je, ko zavestno škodujemo drugim, jim onemogočamo razvoj in delujemo predvsem iz lastnih strahov.

No, tokrat je ego napisal veliko argumentov v prid ega.

Ni sorodnih vsebin.

Bolj, kot so nam ljudje blizu ali bolj kot so pomembni v naših očeh, več običajno damo na njihova mnenja. Najbližje je seveda tako partner in družina, katere mnenje najbolj cenimo in ima tako tudi največ potenciala, da prispeva in zavira k našemu razvoju. Običajno je tako, da ko se lotevamo kakršnih koli stvari izven cone udobja s strani naših bližjih, doživimo upor. Na primer naš partner se lahko zaradi lastnih strahov spremeni v našega nasprotnika.

V takem primeru je vsekakor smiselno upoštevati mnenje drugih ljudi. Ampak ne tako, da se preselimo nazaj v cono udobja. Temveč tako, da čustvene strahove bližnjih spremenimo v racionalni model po možnosti s poudarkom na koristih vseh vpletenih. Velikokrat nas zavirajo naši lastni strahovi, še večkrat pa strahovi ljudi, ki nas obkrožajo. Zato moramo skrbno paziti, s kakšnimi ljudmi se obkrožimo ali kako uspešno nevtraliziramo njihove strahove.

Naslednji socialni krog so naši prijatelji. Tudi te nas lahko podpirajo ali zavirajo. Pravi prijatelji nas bi morali vedno in iskreno podpirati pri našem razvoju. Vendar je včasih zgodi, da se naši prijatelji spremenijo v tako imenovane zunanje strokovne svetovalce, ki zopet bazirajo na strahu in zavisti. Pogosto je tako, da izven cone udobja začnemo slediti stvarem, ki bi jih te naši zunanji strokovni svetovalci tudi sami radi dosegli, pa niso prepričano, če to zmorejo in potem s svojimi nasveti raje poskrbijo zato, da se tudi mi ne lotimo sprememb. Še pogostejši strah je, ki je pogost tudi pri partnerstvu, da s spremembami ne bomo imeli več skupnih interesnih območij, oziroma skupnih vrednot (seznam vrednot) ter da bomo tako izgubili osebo, do katere gojimo čustva.

V tem primeru je vsekakor zopet smiselno upoštevati mnenje drugih ljudi. Vendar ne tako, da jih dejansko upoštevamo, temveč da zopet stvari postavimo v pravi kontekst. V življenju ni nič stalnega, vse se giblje v življenjskih ciklih in z našimi notranjimi spremembami se spreminja tudi zunanja okolica. To vključuje tudi naše prijatelje. Ljudje, ki osebnostno napredujejo običajno tudi menjajo zunanjo okolico, od prostora, kjer živijo, prijateljev, kariernih okolji itn.

Vsaka oseba nam je dana v življenju, da se od nje učimo in z njo prehodimo del poti. Ne glede na to, ali nam je oseba podrejena, nadrejena, močnejša, večja, manjša itn. od vsakega se lahko nekaj naučimo. Vendar, ko prehodimo skupno pot, je mogoče čas, ali pa tudi ne, da se razidemo. Vsaka vezanost pomeni le prisilen obstoj. Življenje nas pa samo slej kot prej prisili do tega, da napredujemo.

Ko enkrat začutimo, da ne napredujemo, se enostavno ne počutimo več dobro v svoji koži in dalj časa kot bomo stagnirali na mestu, bolj bomo nezadovoljni sami s seboj. To pomeni, da bodo tudi odnosi trpeli. To, da smo z nekom prehodili pot in da je čas, da gremo naprej ne pomeni, da nekoga nimamo več radi, da ga ne spoštujemo ali da nismo več prijatelji, le vsak sledi poti svoje usode in osebnostne rasti.

Torej pravi prijatelji niso zunanji strokovni svetovalci, temveč ljudje, ki nas podpirajo pri lastnem razvoju in napredku, ne glede na to, kaj to pomeni za njih same. Zopet je pomembno, da ne stagniramo zaradi strahov drugih. Pri tem je golo dejstvo, da ko bomo začeli s spremembami, bomo naleteli na tovrstne ovire in upiranja. Vse ima težnjo po ohranitvi in po samoobstoju.

Potem so tu še avtoritete na specifičnih področjih. Merilo, kdaj in v kakšni meri upoštevati mnenja teh ljudi je izjemno preprosto. Če so sami naredili stvari in jih dokazali na lastni koži jih je vsekakor smiselno poslušati ter upoštevati. To so običajno mentorji. Pri svetovalcih gre za ljudi, ki običajno niso tega sami nikoli naredili, zgolj svetujejo drugim, kaj naj naredijo.

Osnovno načelo svetovalne panoge bi moralo biti živi, kar pridigaš. Če nekaj nisi sam izkusil, ne moreš drugim svetovati, oziroma v zelo omejeni meri. Potem se pojavi še vprašanje v kakšni meri upoštevati mnenja ekspertov. Zopet je načelo preprosto in sicer nauki za posameznika niso nič, sam pri sebi naj se uči. Poskusimo in če deluje tudi za nas, super. Če ne, bomo morali najti drugačno, lastno pot.

Vseeno pa, ljudje ki so nam blizu včasih lahko izpostavijo mnenje, ki ima svojo težo, pa se z njim ne strinjamo. Ne pozabimo, da imamo štiri vrste jaza in sicer javni jaz, ki je poznan tako nam, kot drugim, privatni jaz, ki je znan samo nam, ter slepa pega, ki nam samim ni znana, je pa drugim. Potem je še tisti del jaza, ki ni znan tako javnosti, kot nam. Vendar pri slepi pegi nas včasih ljudje lahko opozorijo na lastnosti ali vedenje, ki se jih sami (še) ne zavedamo. V takih primerih je smiselno, da te stvari racionalno premislimo. Če držijo, se velja vprašati, ali bomo kaj spremenili ali ne. Če ne držijo, mnenje ignoriramo.

Nazadnje je tu še splošna javnost. Bolj, kot smo izpostavljeni, bolj, kot smo vključeni v določene socialne kroge, hitreje naletimo na obrobna mnenja in nasprotovanja. Čeprav je izjemno težko, je pravilo preprosto, sploh ni vaša stvar, kaj si drugi mislijo o nas. Negativna mnenja ljudi so pogosto zgolj odsev njihovih lastnih problemov. Bolj, kot si izpostavljen, bolj kot si drugačen od večine, bolj trdo kožo potrebuješ, ampak v smislu, da ni potrebno zapraviti niti sekunde časa za to, da bi se ukvarjali s tem, kaj si drugi mislijo o vas.

Pri tem velja še opozoriti na napačno subjektivno realnost, v kateri smo prepričani, da se ljudje na veliko ukvarjajo z drugimi ljudmi. Večino časa se ljudje ukvarjajo sami s seboj in s svojimi lastnimi problemi, z drugimi pa se bolj malo ukvarjajo oziroma če se že, stvari niso tako osebne in globoke, kot včasih predvidevamo. Ljudje, ki pa se dejansko večino svojega časa ukvarjajo z drugimi ljudmi, verjetno nimajo svojega življenja. To je enako kot neprestano gledanje televizije, ki pomeni, da svoje življenje živimo skozi opazovanje drugih ljudi. Življenje ni tekmovanje v popularnosti in pogosta zmota, tudi vodij je, da nas morajo imeti vsi radi. Torej pomembno je, da smo pozorni na mnenje drugih ljudi, posebno tistih, ki so nam blizu, ne smemo pa se s tem obremenjevati.

Bolj pomembno kot to, kaj drugi mislijo o vas, je pomembno, kaj vi sami mislite o sebi. S tem razvijete neverjetno moč in svoj potencial za ustvarjanje. Bolj kot boste aktivni in več kot boste ustvarjali. Več bo sicer tudi porazov. In ljudje bodo povedali svoje modro svetovalno mnenje. Vendar poraz ni nasprotje uspeha, vendar integralni del samega uspeha. Tako boste vedno korak bližje samoaktualizaciji, razvili boste več samozavesti, realizirali več lastnega potenciala. Če mislijo ljudje, da ste malo nori, je to običajno dober znak. Namreč, če počnemo to, kar počne večina, tudi dobimo to, kar dobi večina.

Bodite zvesti predvsem sebi, to je vaše življenje, odgovarjate samo za lastna dejanja, razvijate vašo lastno osebnost. Vse, kar je ste vi in vse ostalo je zgolj odsev vas samih. Ne iščite odobravanja v očeh drugih ljudi. Predvsem pa, podpirajte vse okoli vas. Soočite se z lastnimi strahovi. Sami boste uspešni le, če boste drugim ljudem pomagali, da bodo uspešni. Biti milijonar med reveži je brez pomena. Vaša naloga je, da vidite potencial v drugih ljudeh in jim ga pomagate realizirati. Tako, kot bodo tudi drugi pomagali vam.

Sorodne vsebine:

1. Sedem navad zelo uspešnih ljudi

Popolnost sveta je v njegovi nepopolnosti in s tem v vsej svoji pestrosti ter različnosti, zato se vsak od nas sooča z vsemi tremi skupinami ljudi. Socialna dinamika pa je seveda takšna, da se podporniki med seboj povezujejo ter želijo sebi v prid nadvladati nasprotnike. Bolj, kot so v ospredju lastni interesi in manj tudi kolektivni, večja je ta dualnost, ločenost enega od drugega, pa čeprav je v resnici zgolj navidezen pojav, saj nenazadnje živimo vsi na istem planetu.

Ljudje, ki nas podpirajo in so nam naklonjeni je to običajno zaradi enega izmed naslednjih dejavnikov:

Podobne vrednote, stališča in prepričanja – Tukaj velja pregovor iste ptice letajo skupaj, torej enake vrednote so lepilo med ljudmi. Kreativni ljudje se družijo običajno s kreativnimi ljudmi, znanstveniki z znanstveniki, delavci z delavci, managerji z managerji itn. Naša interesna področja so odlično izhodišče za druženje z enako mislečimi, saj se ljudje na podobnih pozicijah srečujejo s podobnimi izzivi, izkušnjami, posedujejo podobno znanje itn.

Podobna vizija, cilji in osebni interesi – Ne glede na to, ali imamo enake vrednote (seznam vrednot) ali ne, nas lahko povezuje podobna vizija, poslanstvo, cilji ali osebni interesi. To je drugi glavni razlog, zakaj nas ljudje podpirajo. Primer bi bil recimo župan z večjim projektom, kjer ga podpirajo tako športniki, kot tudi delavci, zdravniki. Vse organizacije so zasnovane s točno določenim cilje, kateremu prispevajo ljudje z različnimi ozadji. Seveda moramo ljudi znati navdušiti nad potovanjem, da nam začnejo graditi ladjo.

Privlačnost in karizma – Ljudje sledijo idejam oziroma vizijam in sledijo ljudem. Najprej velja omeniti karizmo, ki je opredeljena kot nadnaravna sposobnost, dana posamezniku v korist drugim. Ljudje s karizmo, integriteto, ljudje, ki so drugačni, pogumni nas običajno navdihujejo in smo jih tako pripravljeni podpirati. Potem je tukaj še fizična privlačnost. Nekateri ljudje nas avtomatično podzavestno privlačijo in tukaj pride do tako imenovanega halo efekta, kjer takšnim ljudem pripišemo bolj pozitivne lastnosti in jih zato tudi bolj podpiramo.

Integriteta in pogum – Velikokrat pri ljudeh občudujemo pogum, ki ga sami nimamo in čeprav mogoče ne delimo nobenih podobnih vrednot, stališče ali vizij jih pri njihovih dejanjih podpiramo. Ta pogum še toliko bolj cenimo, kadar je v prid celotni družbi. Tako se je razvilo tudi herojstvo in heroje običajno podpiramo, ker se želimo z njimi tudi identificirati.

Ljudje, ki nas še ne poznajo – Vsak nov človek, ki nam prekriža pot običajno nima mnenja o nas, zavzema nevtralno stališče. Še več, ljudje običajno o drugih mislimo pozitivno in skušamo tudi zgraditi pozitivno predstavo. Drugače je, če svoje mnenje oblikujemo na predhodnih govoricah, ki so prišle do nas. Seveda je tako mnenje pogosto napačno. Pomembno pri ljudeh, ki nas ne poznajo je tudi prvi vtis. Naši možgani stvari posplošujejo in na podlagi nekaj informacij zgradimo celostno predstavo o človeku. Ta je vedno povsem drugačna od realnosti, gre zgolj za subjektivno realnost. Vendar pozitivna izkušnja ob prvem stiku lahko pusti izjemno pozitivno sliko in s tem naklonjenost do neke osebe.

Zagotovo se najde še kakšen razlog zakaj nas ljudje podpirajo, ampak pojdimo sedaj na drugi konec te iste palice. Na drugi strani imamo ljudi, ki nam nasprotujejo. Pri tem je bistvena predvsem ena zadeva, ki se je moramo zavedati. Ljudje, ki nas ne podpirajo, je to običajno zaradi njih samih in njihovih lastnih problemov ter strahov in ne zaradi nas. Čeprav velikokrat izjemno težko je edino prav, da stvari ne jemljemo osebno.

Bolj kot smo izpostavljeni, bolj kot jasno izražamo svoje mnenje hitreje in močneje se soočimo z ljudmi, ki nam nasprotujejo. Problem je v tem, ker večino nasprotovanja ni konstruktivno iskanje rešitev, temveč gre za ego boje. Zelo dober primer tega so nekonstruktivni komentarji. Vendar trdo kožo človek dobi le z izkušnjami in tukaj nam ne preostane drugega, kot da se s stvarmi soočimo sami pri sebi. Druge lahko spreminjamo samo tako, da spreminjamo sebe.

Najpogostejši razlogi, zakaj nam ljudje nasprotujejo so:

Zavist in frustracije – Pogosto nam določeni ljudje nasprotujejo, ker nam zavidajo. Tukaj velja pomembno načelo, če simboliziram, da klošar ne zavida milijonarju, temveč klošarju, ki ima eno steklenico več od njega. Ta zavist je toliko bolj goreča, če smo prepričano, da bi si to, kar ima nekdo drug zaslužili mi sami. Podobno je tudi s frustracijami, v primeru, da smo mi sami ovira za nekoga, da doseže cilj, ki si ga želi.

Nesprejemanje določenega dela sebe – Na drugih ljudeh nas običajno moti to, kar nismo še sprejeli pri sebi. Vsi ljudje vedno odsevajo našo notranjost, tudi tisi, ki nam niso pri srcu. Primer je na primer nekdo, ki se je odločil, da se bo od nekega trenutka zdravo prehranjeval, čeprav se pri tem dobesedno muči. Ko bo poleg njega postavni vrstnik užival v najbolj nezdravem obroku, ki bi ga ta oseba sama z veselje tudi spravila vase, pridemo do notranjega konflikta. Seveda je lažje kriviti druge in ta negativna čustva prenesemo na to osebo. Podobnih primerov je še veliko. Vendar vedno, ko nam nekdo ni pri srcu ali mi nismo nekomu pri srcu, se moramo vprašati, kateri del sebe ne sprejemamo.

Osebne situacije in stereotipi –  Ljudje imajo iz takšnih in drugačnih razlogov, kot so na primer podedovani vzorci, slabe osebne izkušnje, lastno nezadovoljstvo, jeza itn. določena osebnostne situacije, ki avtomatično sprožajo nestrinjanje z nami. Primer so na primer rasistična nagnjenja, napetosti med nasprotnima spoloma, pripadnosti različnim subkulturam, političnim skupinam, ki se po definiciji ne marajo itn. V ta okvir lahko štejemo tudi posploševanja in stereotipe, da na primer nekdo ne mara podjetnikov, ker izkoriščajo ljudi itn.

Sekajoče se vizije, cilji, interesi – Če dve osebi kandidirata za isto funkcijo je velika verjetnost, da si bosta nasprotovali, oziroma če si ne, se bo to nasprotje slej kot prej umetno vzpostavilo, kot gonilo razvoja. Ljudje se povezujemo v skupine, da dosežemo lastne in skupne interese, seveda je zato vedno potrebna skupina z drugačnimi interesi.

Različne vrednote, stališča in prepričanja – Ljudi, ki jih družijo drugačne vrednote se zelo težko družijo med seboj, saj so jim v življenju pomembne druge stvari. Ko se srečajo so nasprotja tako velika, da enostavno pride do nasprotovanja. Seveda nihče nima prav ali narobe, so zgolj drugačni pogledi glede na lastna izhodišča. Na primer nekdo, ki mu je pomemben prosti čas, druženje, zabava, kolektivnost, enakost itn. se zagotovo ne bo strinjal s pripadniki kapitalizma, ki običajno cenijo druge vrednote. Pri tem je seveda bistvo nasprotovanja to, da bi imeli v povprečju neko srednjo pot, saj noben ekstrem ni dober.

Nerazumevanje ali napačno razumevanje – Vsako negativno čustvo, ki ga želimo nevtralizirati, ga moramo najprej razumeti. Če nekoga ne razumemo, si njegovo stališče narobe interpretiramo. Pomanjkanje komunikacije je najpogostejši primer, ki pogosto pripelje do nerazumevanja in nasprotovanja. Dekodiranje informacij je lahko povsem drugačno, kot si predstavlja sporočevalec, zato je velikokrat koristno, da prejemnik informacij ponovi, kaj mu je bilo rečeno.

Popolno razhajanje subjektivne realnosti -  Včasih imamo s kom popolnoma drugačno subjektivno realnost in zadeva se zdi podobna, kot da bi imeli interakcijo z ljudmi, ki so iz drugega planeta. Tuakj je nerazumevanje še toliko bolj stopnjevano. Pogosto to slej kot prej pripelje do nasprotovanja, sploh če se te ljudje spremenijo v frustracije in nam omogočajo doseganje določenega cilja, pa čeprav se še sami tega ne zavedajo. Primer so na primer ogromne kulturne razlike.

Slabe izkušnje – Nekoga večkrat srečamo ravno v trenutku, ko smo najbolj slabe volje. Na podlagi prvega vtisa in posploševanja si ne ustvari nič kaj prijetno sliko o nas. Tako nam lahko kasneje pri določenih stvareh ta oseba avtomatično nasprotuje. Vsi smo samo ljudje in tako delamo takšne ali drugačne napake.

Privlačnost – Tako kot privlačnost lahko pripelje do močnega strinjanja in podpiranja, je to lahko dvorezen meč. Če oseba to privlačnost povezuje z negativnimi prepričanji, kot je na primer, da nas ne bo morala nikoli dobiti, ne damo tej osebi dovolj pozornosti itn. se ta čustva privlačnosti lahko kaj hitro obrnejo v gorečo nasprotovanje. Tovrstnih scenarijev lahko vidimo veliko predvsem v filmih in španskih nadaljevankah.

Neprivlačnost – Nasprotno od privlačnosti lahko nasprotovanje povzroča tudi neprivlačnost. Seveda tukaj ne govorim o fizični neprivlačnosti. Nekaterih ljudi enostavno ne prenesemo pa še sami ne vemo zakaj. Vzroki so običajno zakoreninjeni globoko v podzavesti in v večini primerov tam tudi ostanejo, takšnih oseb pa se bolj ali manj izogibamo. Ali drugi nas.

Udobje s statusom quo – Naše delovanje lahko pomeni, da nekomu ogrožamo status quo in prijetno spanje na lovorikah. Seveda s tem dobimo neodobravanje in nasprotovanje. Ljudje, ki so navajeni biti v coni udobja, se je zelo oklepajo. Če je njihova cona udobja ogrožena z našim delovanjem bodo seveda skušali preprečiti kakršne koli spremembe. Vendar spremembe slej kot prej postanejo življenjsko dejstvo.

Strah pred tem, da izpadamo nekompetentni – Ljudje smo po naravi tekmovalni, čeprav je najbolj smiselno da tekmujemo predvsem sami s seboj. Če ogrožamo percepcijo kompetenctnosti nekoga, pa čeprav mogoče to lahko izhaja predvsem iz lastnih strahov, lahko naletimo na nasprotovanje. To je pogosto pri tem, ko pridejo na pozicijo mlajši vodje, ki na primer bolj obvladajo tehnologijo. Zaradi strahov, da izpadamo nekomeptentni se lahko obnašamo izjemno nasprotovalno.

Izguba obstoječe moči – Večanje naše lastne moči lahko pomeni, da nekdo drug moč izgublja. Seveda nihče ne spusti svoje moči iz roke, brez boja. Razen, če nima prave ravni zavedanja in razume, kdaj nastopi čas za novo energijo ali mogoče razume, da ne počne pravih stvari. Vendar veliko ljudi nam lahko nasprotuje, ker se enostavno bojijo izgubiti svojo moč.

Razlogov, zakaj nam nekdo nasprotuje je veliko in zagotovo se najde še kakšen. V življenju se ničesar ne smemo bati, pomembno je le razumevanje. Če razumemo zakaj nam nekdo nasprotuje, kaj so njegovi strahovi ali frustracije zadeve ne jemljemo več toliko osebno in se s tem lažje spoprimemo. Smiselno je, da ljudem za katere identificiramo, da nam nasprotujejo iz neosebnih razlogov skušamo predstaviti dodatne informacije, da popravijo svoj subjektivni zemljevid realnosti. Nekateri pa nam bodo pač vedno nasprotovali.

Bolj kot se nasprotovanje zdi osebno in je na ravni žalitev, posmehovanja, norčevanja, opravljanja, bolj pomeni da gre za večje notranje probleme osebe, ki to počne. Teptanje drugih za voljo lastne veličine. Pri tovrstnih nasprotovanjih obstaja minimalna verjetnost, da bomo kaj dosegli z obremenjevanjem ali prepričevanjem. In nasprotno. Bolj kot je nasprotovanje na ravni argumentov, inteligence, konstruktivnega pristopa, bolj gre za drugačne subjektivne realnosti, več verjetnosti je, da ostaja srednja konstruktivna pot, ter da sami lahko še enkrat dobro premislimo lastno stališče.

Za vsak primer lahko vedno najdemo konstruktivne pristope, če iščemo »zmagam – zmaga« situacije. Seveda tega ne moremo doseči vedno, sploh če je omejena kreativna energija. Tako se nasprotovanje lahko stopnjuje, pa čeprav sami tega v bistvu sploh nočemo. Če je le možno je dobro, da nasprotovanje čim prej skušamo nevtralizirati, s tem da spremenimo sebe in vključimo še druge perspektive, ki jih mogoče v določenem trenutku ne vidimo. Razmišljamo izven škatle. Konstruktivnost, pozitivni pristop in komunikacija so vedno dobra orodja. Vseeno pa to ne pomeni, da ne bomo imeli nasprotnikov, saj sta za pozitivne odnose pomembni dve strani.

Ob tem je nujno, da se zavemo tudi obratne situacije. Tudi mi sami namreč nasprotujemo nekaterim ljudem. Pri vsakem nasprotovanju se je dobro vprašati, zakaj nekomu nasprotujemo. Ali je to samo odsev lastnega nezadovoljstva in strahov, imamo mogoče preveč izkrivljeno podobno realnost in potrebujemo več informacij, ali imamo dejansko moč konstruktivnih argumentov.

Druge ljudi spreminjamo tako da spreminjamo sebe. Pogosto so boji in prepiri nepotrebni, pogosto je potrebna zgolj učinkovita komunikacija. Kljub vsemu pa, vedno bomo imeli v življenju ljudi, ki nas bodo podpirali in nam pomagali pri rasti in prav je, da se obkrožimo s takšnimi ljudmi. Nekateri nam bodo nasprotovali, pa to nasprotovanje nevtraliziramo. Nekateri nam bodo vedno nasprotovali in najboljše, da te pustimo pri miru. Čeprav najtežje na svetu, je ljubezen najmočnejša, ko nam to uspe, smo resnično dosegli zavidljivo stopnjo osebnostnega razvoja.

Veliki večini ljudi pa je enostavno vseeno. Več takšnih ljudi pridobimo na svojo stran, več bomo imeli podpornikov. Vendar še vedno veliki večini je enostavno vseeno, kaj, kako in zakaj počnemo. S tem tudi ni nič narobe, če ne gre za ignoranco.

Ni sorodnih vsebin.

V življenju se obkrožimo z aktivnostmi, stvarmi in ljudmi, ki nam veliko pomenijo. To so naše vrednote (seznam vrednot) ter s tem naši ideali za katere se borimo in jih cenimo v življenju. Vse to nam je pomembno. In boljši kot smo v nečemu, bolj so nam te stvari pomembne. Boljšo kariero, kot imamo, bolj nam pomeni sama kariera. Boljši partner kot smo, bolj nam pomeni partnerstvo itn. V življenju nam pač stvari pomenijo in večini nam pomenijo veliko.

Takšnih stvari, ki nam pomenijo pa je izredno veliko. Od tega, kakšen je naš izgled, kako uspešni smo, kako se razumemo z družino, da plačamo vse račune, da smo zanesljivi, zdravi, sledimo našemu smislu življenja, dokončamo vse v dogovorjenih rokih, da imamo dober avto itn. Stvari, ki nam pomenijo v življenju je nešteto.

Za vsako stvar, ki nam pomeni imamo za povrh še svoje načrte. Velike načrte, prav tako pa pričakovanja, kaj bomo na določenem področju naredili in dosegli. Vendar ima življenje včasih drugačne ideje ter načrte. Ne glede na to, kako se trudimo biti zdravi, včasih zbolimo. Ne glede na to, kako trdo delamo, včasih zamudimo roke. Ne glede na to, kako se trudimo narediti vse pravilno, nam včasih ne uspe. Večja kot so naša pričakovanja in načrti, več verjetnosti je, da se bo življenje odvilo po drugi poti, kot mi pričakujemo.

Vse kar nam nekaj pomeni, nam je vrednota, s tem pa smo na to navezani. Vse, na kar smo navezani pa predstavlja potencialno bolečino. Tako je edina prava duhovna pot, da glede stvari postanemo manj resni, posledično nam stvari postanejo manj pomembne, s tem je manjša navezanost ter manjši potencial za bolečino.

Vrednota -> Resnost (nasprotje lahkosti) -> Pomembnost -> Navezanost -> Bolečina

Na svetu je 6.500.000 ljudi. Smo majhen planet v vesolju, kjer je nešteto galaksij. Naše življenje ni potrebno jemati tako resno, ne nosimo celotnega bremena sveta na svojih ramah. Zakaj ne bi enostavno rekli Fuck It in preprosto začeli uživati življenje. Dejansko lahko preživimo in uživamo življenje z zelo malim.

Fuck It ali »jebi ga« je zahodni koncept za vzhodnjaški filozofijo, da sprejmemo dejstvo, da gre življenje včasih po svoji poti in da jo moramo sprejeti. Vsakič, ko se sprostimo in stvari sprejmemo takšne kot so, se predamo duhovni poti.

Fuck It pomeni volja do tega, da stvari sprejmemo takšne kot so ali nas doletijo (to leti it go), in to ne le enkrat, vendar znova in znova.

Ko rečeš Fuck It, sprejmeš odstopanje situacije takšne kot je, od takšne, kot bi si želel. Ob tem se prenehaš oklepati nečesa, običajno takšnega, ki nam povzroča bolečino.

Ko rečeš Fuck It, sprejmeš tok življenja ter običajno prenehaš poslušati druge in začneš poslušati sebe.

Ko rečeš Fuck It, se podaš po duhovni poti, saj se prenehaš upirati, se sprostiš ter zopet predaš toku življenja v sedanjem trenutku.

Ko rečeš Fuck It običajno prenehaš jemati stvari preveč resno. Glede stvari, ki nam pomenijo smo običajno izjemno resni. Glede stvari, ki nam ne pomenijo smo sproščeni, lahki in se na račun njih z lahkoto nasmejimo.

Fuck It je smiselno reči vsakič, ko se želimo odreči vsaki stvari, ki nam povzroča bolečino – od tega, da ne želimo stvari narediti, kot drugi pričakujejo od nas, do tega da se sprostimo v stvareh, ki nam v življenju pomenijo.

Pritisk, ki ga izvajajo drugi ljudje nad nami dan za dnem je postal preveč vsakdanji. Tudi v tem primeru je smiselno reči Fuck It in stvari narediti po svoje.

Fuck It je svoboda, Fuck It je metoda, da počnete stvari, kot jih sami želite. To ne pomeni, da se vdate v usodo in se ne borite, vendar to, da življenje sprejemate.

Ko izpustite željo po nečemu, običajno to tudi začnete dobivati.

Tehnike načina življenja Fuck it

Naslednjih pet tehnik je temeljnih za življenje po Fuck It filozofiji:

1. Redna sprostitev – vsi smo preveč napeti. Čim večkrat moramo usmeriti pozornost na to, kako smo napeti in se enostavno sprostiti.

2. Spustite stvari, ki se jih oklepate – Bolj, kot se česa oklepamo, več bolečine doživimo, ko stvari izginejo, zbledijo, se transformirajo itn. In v večini primerov je tako, da bolj kot se česa oklepamo, več verjetnosti je, da bomo to izgubili.

3. Sprejmite stvari – Jamramo in pritožujemo se, ker se ne počutimo dobro znotraj sebe. Tako iščemo zunanje faktorje, ki nam povzročajo te neprijetnosti. Ko se začnemo boljše počutiti znotraj, sprejmemo tudi zunanje stvari. S tem, ko sprejmete stvari, kot so, se boste znotraj veliko bolje počutili.

4. Sprejmite svet, takšen kot je – uničen, zmešan, globalno segrevan, krut, pohlepen itn. Delajte na tem, da se znotraj počutite boljše. S tem, ko se boste bolje počutili znotraj, boste svetu prispevali nekaj pozitivnega. In četudi se kdaj počutite obupno, kot se kdaj pa kdaj vsak od nas, sprejmite tudi to, brez da iščete krivca za tako počutje.

Bolj kot sprejmete stari brez predsodkov, takšne kot so, bolje bo deloval vaš um in se odzivalo vaše telo.

5. Zavestno dihanje – Če se usedete, sprostite in zavestno dihate za nekaj minut, se boste sprostili. Vaš srčni utrip se bo upočasnil, pretok krvi bo boljši, celice bodo dobile več kisika, zmanjšala se bo raven adrenalina in sprostili se boste. Najboljši način, da se sprostite je enostavno, da upočasnite vaš izdih.

Vsakič, ko se počutite napete, vas kaj skrbi, tare ali povzroča bolečino… recite Fuck It, spustite stvari, sprejmite situacijo in globoko dihajte.

Recite Fuck It

Recite Fuck It naslednjim stvarem:

Hrani – Čeprav si velikokrat ne priznamo, nam je večini hrana izjemno pomembna. Ima pomemben vpliv vsaj na tri področja. Hrana nas lahko potolaži ob slabih občutkih, vpliva na naše zdravje, prav tako pa vpliva na obliko našega telesa.

Pri hrani nas časovna perspektiva vedno ujame v past. Namreč, ko jemo je užitek takojšnji, bolečina, se pravi odvečni kilogrami pa pridejo s časoma ter obratno. Če želimo shujšati, je bolečina takojšnja, užitek pa pride s časoma.

Nič vam ne pomaga, če se obremenjujete glede hrane. Recite Fuck It in se sprostite.

Večina bolezni izhaja iz napetosti. Velik napetost, ki jo povzroči skrb kaj jemo nam verjetno povzroči veliko več škode, kot pa dejansko hrana, ki jo damo v usta.

Bolje je, če pojeste pico v dobri družbi, kot skledo solate sami.

Razmerjem – Vse v razmerju nam veliko pomeni, zato je bolečina v povezavi z razmerji lahko izjemno velika. V ljubezni želimo veliko. Želimo vso pozornost. Želimo, da traja večno. Želimo, da je strastna in popolna. Vse svoje upe polagamo v te želje. Vendar vse to je navezanost in odvisnost. In več kot očitno ogromen potencial za veliko bolečine.

Ko si navezan in odvisen je v razmerju enormna napetost in ni dovolj prostora. To povzroča, da so razmerja obremenjujoča.

Ne jemljite stvari tako osebno. Sprostite se. Čutite svobodo.

Bolezni – Recite en velik Fuck it temu, da želite biti zdravi, popolni itn. Sprostite se. Vse, kar vam povzroča napetost in ne počnete iz užitka (zdrava prehrana, telovadba itn.) vam verjetno povzroča več škode, kot koristi. Moč sprostitve je ključ do ozdravitve. Problemi in napetost ne moreta obstajati, ko smo v popolnoma sproščenem stanju.

Denarju – Kaj če bi končno sprejeli vsa dejstva o denarju, brez predsodkov, takšne kakršne pač so? Edino, kar lahko naredimo je, da skušamo svetu ponuditi čim več in svet nam bo to vrnil. Kar dajemo, to dobimo. Vsaka navezanost okoli denarja, ali to, da ga želimo več, ali to, kako ga bomo obdržali je seveda ena sama velika napetost.

Vremenu – Pritoževanje glede vremena je najbolj absurden primer nesprejemanja sveta takšnega, kakršen pač je.

Mirni osebnosti – Kot človek ste lahko mirni, radodarni, prijazni, v svojem središču in v ravnovesju. Vendar ste lahko tudi pod stresom, živčni, jezni, agresivni, vas je strah, ste hladnokrvni, sebični itn.

Pomembno je, da damo iz sebe tudi negativna čustva. Recite Fuck it in sprejmite tudi negativna čustva.

In kadar obtožujete druge ljudi se zavedajte, da to počnete, ker ne sprejemate del sebe. Večina ljudi nimajo radi samih sebe in zato so tako nesramni do drugih. Super ste takšni, kot ste. Recite Fuck It in se sprejmite.

Starševstvu – Veliko potencialne bolečine je okoli otrok. Predvsem nas je strah, zato želimo kontrolirati otroke. Nič, kar otroci počnejo ni narobe, vse so samo naša pričakovanja in interpretacije, da nekaj delajo narobe. Pri otrocih je veliko boljše sprejeti njihov ritem, kot pa da jim skušamo vsiliti lastnega.

Najboljši nasveti glede otrok, ki jih boste lahko našli kjerkoli je vaš lasten instinkt.

Disciplini – Raje sledite življenju

Planom in ciljem – Čas je, da spustite volan življenja iz svojih rok. Videli boste, da življenje tudi brez vaših rok na volanu teče povsem super. Čas je, da se sprostite, se usedete v naslonjač dvignete noge in za spremembo uživate v vožnji na avtopilotu.

Spreminjanju sveta na bolje – Ne glede na to, kako se ljudje trudimo se zdi, da je ravnovesje med dobrim in slabim ter med mirom in vojno, vedno približno enako. Vedno so na svetu »dobri« ljudje. In vedno bodo na svetu »slabi« ljudje.

Torej, sprejmimo, da je na svetu tako dobro, kot slabo in da nobeno ne bo premagalo nobenega. Sprejmimo stvari takšne, kot so.

Ko se boste končno nehali truditi spremeniti svet na boljše, boste verjetno tudi začeli početi stvari, ki bodo resnično pripomogle k boljšemu svetu.

Klimatskim spremembam – Recite Fuck It klimatskim spremembam. Potem ukrepajte, z majhnimi ali velikimi dejanji. Vendar sproščeno, brez pritiska in občutka krivde.

Osebnim tegobam – Ljudje delujemo tako, da stremimo k užitkom in se izogibamo bolečini oziroma stremimo k tistim stvarem za katere mislimo, da nam prinašajo užitek (motivacijski mehanizmi). Problem nastane, ko je bolečina že znotraj nas. Ne glede na to, kako močno se ji skušamo izogniti, je še vedno prisotna. Ta bolečina se običajno manifestira v boleznih in tako začnemo pot zdravljenja. Gremo skozi čustvene terapije, da odpravimo čustvene bolečine, fizične terapije, da odpravimo toksine itn.

Vendar, vodnjak bolečine se nikoli ne konča. Odkrivamo vedno nove in nove stvari. Zato je mogoče bolj smiselno, da življenje sprejmemo takšno kot je – ples med bolečino in užitkom. Če ignoriramo bolečino, ne bo izginila, če jo skušamo odpraviti, bo prišla nova. Namreč bolečina je tudi del življenja.

Samo bodite, tukaj in zdaj.

Mnenjem drugih – Če otroci dobijo pozornost in odobravanje, ki ga iščejo, običajno razvijejo zdrav občutek lastne vrednosti in samozavesti. Če kot otroci nismo dobili dovolj pozornosti in odobravanja, to običajno iščemo še naprej, kot odrasli. Bolj, kot smo potrebni odobravanja s stani drugih ljudi, bolj nam je pomembno, kakšna mnenja imajo o nas.

Vsakič, ko ima kdo o nas negativno mnenje, se običajno to tiče bolj njih samih kot nas. Ali ne sprejemajo določen del sebe, ali so ljubosumni, mogoče le slabe bolje itn. Nenazadnje pa, ne morete zadovoljiti vseh ljudi, ves čas.

Večkrat kot boste rekli Fuck It, bolj bodo ljudje to težko sprejemali. Namreč vsak, ki pokaže znake osebne svobode, opomni druge v kakšnem zaporu živijo. In dandanes je iz teh zaporov resnično težko uiti.

Bolj kot vemo, kaj želimo od življenja, bolj nam je vseeno, kaj si drugi mislijo o nas.

Strahu – Ljubezen in strah krmarita naša življenja. Strah razvijemo kot posledico izogibanja bolečini. Ko nam nekaj večkrat povzroči bolečino, nas tega postane strah. Vendar se v strahu zapremo pred življenjem. Zapremo se pred novimi izkušnjami. Torej recite Fuck It bolečini iz katere strah izvira in izginil bo tudi sam strah.

Nasprotje strahu je ljubezen oziroma libido do življenja. Ko začnemo živeti življenje z ljubeznijo, se nam odprejo povsem drugačni pogledi. Zamenjajte strah z libidom.

In bodite sebični – Dokler nečesa nimate sami, tega tudi ne morete dati. Spomnite se na varnostna pravila na letalu. Najprej nataknite masko za kisik sebi, nato šele lastnemu otroku.

Službi – Bolj kot ste sproščeni, bolj kot veste, kaj želite od življenja, manj je verjetno da tega ne bi dobili po povsem naravni poti. Recite Fuck It, spoznajte sebe, predvsem stvari v katerih uživate in jih počnite. Imejte pogum, da ne počnete stvari, v katerih ne uživate.

Državi – Niste zadovoljni v vaši državi, zaradi vremena, ljudi itn. Najslabše je, da se pritožujete in ne naredite nič glede tega. Recite Fuck It, vzemite potni list in se preselite v drugo državo.

Iskanju – Iščite manj smisla, ne več. Vse, kar počnete je božansko in duhovno. Sprostite se. Nemogoče je ne biti duhoven.

Ko boste rekli stvarem Fuck It jih boste pričeli dobivati, brez da bi se zato posebno trudili. Življenje se bo samo odzvalo in ob tem boste uživali. Začeli boste opažati lepoto v majhnih in nepričakovanih stvareh. V vsem boste videli lepoto. Postali boste kot otroci in živeli v čudežu samega obstoja. Takrat boste zaživeli v sedanjem trenutku in vaše telo se bo sprostilo.

Namreč življenje je duhovna pot. Življenje teče. Ne kritizira in ne sodi. Življenje se ne upira. Življenje je, kar je. Življenje je čista mehkoba in sprostitev. Upiranje življenju pa je napetost in nefleksibilnost.

Sorodne vsebine:

1. Lestvica ocene kakovosti življenja
2. Največja skrivnost življenja – pot do sreče, bogastva, zdravja, ljubezni in vsega ostalega, kar si srčno želite

Dobrodošli v svetu sprememb

Iz dneva v dan postaja bolj očitno, še bolj pa občutno, da so naša življenja prežeta z nenehnimi  spremembami okolja. Zakaj je temu tako ozavešča koncept singularnosti, ki pravi, da je hitrost sprememb vse večja in neodvisna od ekonomskih, političnih ter drugih ciklov. Gonilo teh sprememb so nove tehnologije, inštitucije s svojim delovanjem ter vrednote ljudi in različnih skupnosti, ki se skozi čas spreminjajo. Tudi ko človeštvo trči ob zid z obstoječo tehnologijo, to nima vpliva na hitrost sprememb. Takrat preidemo iz evolucije do revolucij in človeštvo v svojem razvoju naredi velik preskok. Tako smo v preteklosti že doživeli agrarno, industrijsko in pred kratkim informacijsko revolucijo.

Informacijska revolucija nas je z velikim preskokom v napredku pripeljala v ustvarjalno in kreativno družbo znanja. V takšni družbi uspevajo okolja, ki imajo dobro razvito tehnologijo, talentirane posameznike in ustrezno mero tolerance okolja (zaradi sprejemanja novih stvari ter sprejemanja neuspeha). Tehnologijo lahko merimo po številu patentov, talent po številu in stopnji izobraženosti prebivalstva ter toleranco okolja s številom manjšin. Tako tehnologija, kot tudi toleranca bazirata na talentu in ta je danes ključni sestavni del vsakega uspešnega posameznika in uspešne družbe.

Ustvarjalna družba je zaznamovana z mnogimi trendi in paradigmami. Pravi talent te paradigme intuitivno razume in s pridom izkorišča. Poglejmo nekaj takšnih pomembnih paradigem sodobnega sveta. Na osebni ravni lahko govorimo o prenasičenosti dobrin na trgu, neučakanosti potrošnikov, svet je postal globalno povezan, mobilnost prebivalstva je vse večja, poveličuje se zabava, individualizacija, ženske dobivajo vse pomembnejšo vlogo v družbi, močno se spreminjajo demografske slike in podobno. Na poslovni ravni pa lahko govorimo o vedno večji nestabilnosti poslovnega sveta, konkurenca postaja vedno bolj splošna in kruta. Podjetja ne tekmujejo več lokalno, temveč globalno.

Vse to močno vpliva na življenje vsakega posameznika, saj se je z globalno povezanostjo skoraj nemogoče izogniti vsem tem trendom. Ravno v tem času je kriza jasno pokazala neverjetno veliko stopnjo globalne integracije večine držav. Tako smo se znašli smo v sistemu, ki ponuja neskončno možnosti in priložnosti, a tudi negotovosti in s tem individualne odgovornosti. Področja življenja, ki so bila včasih v domeni zunanjih avtoritet, kot so država, zdravniki itn. vedno bolj prehajajo zaradi pretoka informacij na raven individuma. V takem okolju so edina varnost talent, delo, znanje in psihološki kapital.

Kompetentnost, edina prava varnost

Še dobro desetletje nazaj so nad posameznimi področji našega življenja bdele avtoritete, katere so imele neprimerno več informacij kot posameznik ter s tem tudi neke vrste monopolni položaj, kateri je nosil odgovornost namesto posameznikov. Govorimo tako o zdravnikih, duhovnikih, kot tudi vodilnih v državnih, izobraževalnih in drugih sistemih. V takem okolju si zdravje zaupal svojemu zdravniku, kariero formalni izobraževalni inštituciji, prihodnost svoje duše duhovniku, pokojnino in varno prihodnost pa državi. Izbire ni bilo veliko.

Danes je stanje povsem drugačno. Na internetu lahko najdemo o specifičnem problemu več informacij, kot jih verjetno ima povprečni zdravnik, izbiramo lahko med desetinami verami, jasno je, da za pokojnine ne bo zmožna poskrbeti država. Dobra izobrazba ne pomeni več tudi avtomatično dobre službe, ena varna služba za vse življenje verjetno predstavlja karierni samomor. Neskončnost izbire, komu bomo zaupali naša posamezna področja življenja, predstavlja hudo breme in veliko individualno odgovornost. Namesto izobraževalnega sistema, ki nas bi pripravil na to odgovornost, jo še najboljše razumejo oglaševalci, ki nam z blagovnimi znamkami vlivajo novo vrsto zaupanja.

Država je na žalost prevelika, da bi naredila majhne spremembe in premajhna, da bi naredila velike spremembe. Ni več debata v tem, ali država dejansko noče poskrbeti za naša življenja, pač enostavno ne more. Tako je vsa odgovornost na ravni posameznika. Edina prava varnost v današnjem svetu je tako kompetentnost. Ta zajema to, da spoznamo samega sebe, svoje talente in jih začnemo s pridom izkoriščati ter s tem prispevati k svetu. Zatem to pomeni, da redno vlagamo vase in se razvijamo, se pravi vlagamo v notranje vire, ki bogatijo naše znanje, veščine, prave vrednote in stališča. Iz notranjih virov nato ustvarjamo zunanje, materialne vire. Če kupimo dober avto, nam ga vedno kdo lahko vzame, tako ali drugače. Na drugi strani, če razvijemo določeno znanje in veščino, lahko z njo vedno zaslužimo za nov avto.

V družbi znanja smo vsi postali Ime in priimek d.o.o. Za uspeh ne potrebuješ več mišic in fizične moči, ne potrebuješ več modre krvi, ne potrebuješ več zemlje in kapitala. Če razviješ svoje talente, uporabljaš svojo kreativnost, znanje in vlagaš vase, lahko uspeš. Kot omenjeno, se mora vsak posameznik najprej dodobra spoznati, svoje prednosti, način funkcioniranja, glavne vrednote ter okolje v katerem zablesti. Ko so ta spoznanja prežeta še z gorečo strastjo ob delovanju, trdim delom, odličnostjo, osredotočenostjo, sprehodih iz cone udobja, služenjem ljudem ter z briljantnim idejami in vztrajanjem čez kritike, zavrnitve, pritisk ter posameznike, ki nas zaradi lastnih strahov želijo ustaviti, zagotovo govorimo o zgodbi o uspehu.

S tem iz izkoriščanja preidemo do ustvarjanja. Vse, kar nismo ustvarili s svojimi talenti, je moral to za nas ustvariti nekdo drug. In včasih je bilo tako, da si potreboval malo ustvarjalnosti, na podlagi katere se je dalo dolgo časa izkoriščati. Danes je obratno, za uspeh je potrebno nenehno inoviranje. Tako izkorišanje enostavno ne bo več mogoče, saj ne bo kje vzeti, če ne bomo prav vsi ljudje ustvarjali.

Individualna odgovornost

Ljudje ne maramo negotovosti. Večja, kot je odgovornost na posamezniku, več ljudi si zatisne oči. Tako v največji negotovosti kličemo po močnih voditeljih, ki nam pokažejo pot. Človeštvo pa potrebuje prave voditelje. Namreč na žalost so se v najbolj negotovih časih razvili totalitarni sistemi in ideje velikih grozot.  V negotovosti lahko delujemo le iz strahu za lastni obstoj in zadovoljstvo ali iz ljubezni do človeštva. Le slednje nas bo pripeljalo na višjo raven delovanja celotne družbe. Zato potrebujemo voditelje, notranje močne in kompetentne posameznike z veliko mero psihološkega in duhovnega kapitala, ki razumejo, da smo vsi povezani in če nekdo uspe na drugem koncu sveta imamo vsi nekaj od tega, če ta trpi, slej kot prej trpimo vsi.

Seveda ima v družbi vedno nekdo moč in v bližnji prihodnosti jo bodo imeli tisti, ki bodo znali izkoristiti svoje talente. Prihodnost človeštva je odvisna od vizij in sočutja teh posameznikov ter zavedanja, da več svobode, kot ima posameznik, večjo odgovornost bi moral sprejeti za celotno družbo. Takšni posamezniki bi morali ustvarjati družbe na temeljnem dejstvu, da šibkih posameznikov ni, so le šibke organizacije in sistemi, ki ljudem odrečejo pravico do razvoja talenta.

Tako je individualna odgovornost tesno povezana tudi z družbeno odgovornostjo. Na ravni individualne odgovornosti govorimo o tem, da mora vsak posameznik prevzeti odgovornost za svoje življenje, začeti graditi na svojih talentih, načrtno vlagati vase in dvigniti raven zavesti s pravim sočutjem do soljudi. Najprej moraš sam vložiti, če želiš kaj več dobiti in najprej moraš sam imeti, da lahko podariš drugim. Na podlagi teh zakonov vsak začne pri sebi in s tem slej kot prej pridemo tudi do odgovornosti za celotno družbo. To se zgodi na točki, ko preidemo iz individualnih k kolektivnim interesom, začnemo pomagati drugim, darujemo v dobrodelne namene, spreminjamo svet na bolje s svojim delovanjem, skrbimo za planet, rastline itn. Ne glede na to v kako hudi življenjski situaciji smo se znašli, vedno je nekdo, ki je na slabšem od nas.

Mlada generacija in največji sodobni izzivi

Vse to so dejstva, s katerimi se je in se bo soočila mlada generacija. Na eni strani razcvet materialnih dobrin in s tem paradigma vzpona vrednot zabave, užitka in nakupovanja ter na drugi strani s pomanjkanjem vseh vrst avtoritet. Prihodnost je postala negotova in težko se je odločiti, komu slediti, sploh če nimaš trdnega jedra in veliko notranjega kapitala. Če se že odločiš, pa ne tekmuješ več na lokalnem nivoju, temveč s celotnim svetom, ki je postal tako močno povezan, kar vsaj za nekaj časa pomeni izjemno slabo kakovost življenja. Zato se je verjetno veliko lažje vrniti zabavi, užitku in nakupovanju. Vendar lahka pot s časom postane težja in težja pot s časom postane lažja, kratkoročni užitek pa tako v notranjosti marsikaterega voditelja pošlje na pot agonije.

Mogoče v najbolj neprimernem trenutku. Namreč človeštvo se bo soočilo s tako velikimi izzivi, kot še nikoli do sedaj. Razmejitev med izobraženimi in neizobraženimi (ta bo zamenjala sedanjo razmejitev med bogatimi in revnimi), neučinkovitost socialnega, pokojninskega in zdravstvenega sistema, kriza vrednot s poudarkom na pohlepu, staranje prebivalstva, konstruktivno sodelovanje in dialog z državami v vzponu, globalno segrevanje itn. Ne vem, katero orožje bo uporabljeno v tretji svetovni vojni, vem pa, katero v četrti – kamni in palice, je nekoč izrekel znani znanstvenik. Naj bo to velika pomota. Ta kriza, s katero se soočamo, je samo še ena zaušnica človeštvu, da se premikamo na napačnih vrednotah. Ljudje se zamislimo, ko se nam stvari dobesedno sesujejo, a ko se borzni indeks malo obrne, zopet zmaga pohlep. Človeštvo je že prevečkrat propadlo zaradi pohlepa in individualnih interesov. Čas je za sodelovanje, konstruktivno delovanje in proaktivnost.

Rešitve

Sama ideja ne pomeni nič, potrebujemo realizacijo. Potrebujemo celostne, sistematične in dosledne rešitve. Te rešitve morajo zajemati vseh pet nivojev:

Učinkovit socialni in zdravstveni sistem, s poudarkom pomoči tistim, ki jih je zadela nesreča ali že v samem izhodišču ne morejo ter vsem zagotoviti možnost rasti in razvoja talentov ter kakovost življenja. Obenem to pomeni še bolj aktivno vlaganje v tiste, ki si želijo in imajo talent ter bodo s svojim delovanjem ustvarjali novo delovna mesta. Vse skupaj jasno izključuje podpiranje ljudi, ki ne želijo ustvarjati in prispevati ter ljudi, ki vzamejo bistveno več, kot prispevajo. Na vrhu vsega tega pa širiti vrednote sočutja, da poleg državnih transferov pomaga vsak posameznik s svojim delovanjem ljudem, ki so na slabšem.

Potem je potrebno sistematično poskrbeti za ljudi, ki so se znašli v vrzeli med prejšnjimi in današnjo ureditvijo ter zakoni. Tukaj velja načelo, da je potrebno človeka naučiti loviti ribi, kot mu enostavno podariti ribo. To pomeni spodbujanje mobilnosti, sistematično izobraževanje, prekvalifikacije ipd. Na drugi strani jasno povedati generacijam, da bodo morali sami poskrbeti za svoje pokojnine, zdravstveno zavarovanje bo pokrivali vedno manj stvari ter druga realna dejstva. Pripravo na soočanje s tem je potrebno integrirati v izobraževalne sisteme.

Odprava sistemskih napak, ki so bile kratkoročna rešitev ali učinkovite rešitve za prejšnje sisteme je potrebno odpraviti ali zamenjati z boljšimi podsistemi. Bolj ali manj se dobro ve, kje so potrebne nove rešitve (študentsko delo ipd.), namreč na to temo je bilo narejenih že veliko študij. Tukaj je enostavno potrebno ukrepati, realizirati najboljše ideje, ki so bile že velikokrat napisane. Država mora sama sebi priznati, kjer dejansko lahko naredi spremembe ter se jih tudi aktivno lotiti. Na svetu je veliko držav, ki so rešile določene probleme izjemno dobro, nenazadnje pa nam lahko tudi lastna kreativnost pomaga do dolgoročnega uspeha. Zakaj ne bi bili tudi mi nekoč nekomu zgled?

Na vrhu tega pa, samo novi voditelji z novimi vrednotami, ki bodo postavili nove sisteme, nas vse lahko popeljejo na višjo raven. Tako ni pravo vprašanje, ali so mladi v brezupnem položaju ali ne in kako naj država poskrbi za njih. Vprašanje je, kako med mladimi vzgojiti voditelje nove dobe, ki nas bodo popeljali na novo raven zavesti. Ključno vlogo pri temu imata predvsem formalni izobraževalni sistem in mediji. Nujna prenova formalnega izobraževalnega sistema je več kot jasna, visokošolski izobraževalni sistemi pa se morajo začeti zavedati kritične pomembnosti pedagoške komponente in komercializacije tehnologij ter pomembnosti poleg znanstvenega dela, ki pa se ga seveda ne sme zanemariti.

Na koncu pa, vsak začne pri sebi.

Sorodne vsebine:

1. Intervju – Urban Založnik, mladi podjetnik

Preden se lotimo pisanja poslovnega načrta je vseeno smiselno, da dodobra razdelamo svojo poslovno idejo. Nenazadnje gre za 20 do 30 strani teksta in nekako ni dobro, če že na začetku zaidemo v narobno smer. Tako je najboljše, če najprej na listu papirja skiciramo naš poslovni model, definiramo kompetenco itn. Najlažje je, če oblikujemo neko osnovno prezentacijo, skozi katero že lahko razčistimo posamezne segmente poslovanja podjetja in vidimo ali imamo pravo poslovno idejo.

Pretežni del pisanja poslovnega načrta za kreativnim procesom je zbiranje in analiziranje informacij. To nam običajno vzame več kot 75% časa, saj se je potrebno res dobro poglobiti kaj že obstaja na trgu in v čem smo lahko drugačni. Potem je samo pisanje poslovnega načrta sila enostavno, sploh če panogo poznamo že iz preteklih kariernih izkušenj.

Vsekakor se je poslovnega načrta smiselno lotiti s pomočjo orodij.

Predloge

Na internetu lahko najdete veliko različnih predlog za pripravo poslovnega načrta. Predlagam predlogo, ki smo jo pripravili pri Poslovnih angelih Slovenije, ki zajema vsa bistvena področja, prav tako vsebuje vprašanja za vsako posamezno podpoglavje, ki so v oporo in pomoč piscu poslovnega načrta.

Finančne projekcije

Najtežji del priprave poslovnega načrta so finančne projekcije. Na srečo je Tovarna podjemov pripravila izjemno dobro brezplačno programsko orodje Poslovni načrt, ki izjemno poenostavi pripravo finančnih projekcij in načrtov. Gre za enega najboljših orodij za poslovno načrtovanje in se lahko kosa z drugimi orodij v svetovnem merilu, kot je na primer tudi Business Plan Pro. Orodje vsebuje tudi predlogo za vsebinski del poslovnega načrta.

Obstajata še dve pogosto uporabljeni orodji, ki sta pripravljeni v Excelu in sicer orodje Ekonomske fakultete UL ter orodje Slovenskega podjetniškega sklada. Orodja je nekoliko težje uporabljati in potrebujemo nekoliko predznanja, vendar še vedno lažje, kot če projekcije izdelamo sami od začetka.

Najboljši podjetniki pa finančni načrt izdelajo kar sami v Excelu.

Prezentacija in povzetek poslovnega načrta

Pomemben del poslovnega načrta je tudi povzetek, ki mora biti izjemno dobro pripravljen, zato je smiselno prebrati, kako pripraviti dober povzetek poslovnega načrta.

Slej kot prej moramo našo idejo tudi v živo komu predstaviti in zato je smiselno imeti dobro pripravljeno prezentacijo. Navodila za pripravo prezentacij lahko najdete tukaj, predlogo v PowerPointu pa tukaj. Kot omenjeno je predlogo smiselno uporabiti že pri razvoju ideje.

Primeri poslovnih načrtov

Na koncu pa večino ljudi tudi zanima, kje do primera poslovnega načrta. Ker gre pri večini poslovnih načrtov za poslovno skrivnosti, je vzorčen primer relativno težko dobiti. Vendar na srečo obstaja drugi vir, kjer si lahko pogledamo primere dobro pripravljenih poslovnih načrtov. To so diplomske in magistrske naloge.

Centralna ekonomska knjižnica objavlja diplomska in magistrska dela in če v iskalniku del vtipkate besedno zvezo poslovni načrt, boste dobili dobre primere poslovnih načrtov, s katerimi si lahko pomagate pri pripravi lastnega poslovnega načrta.

Priročniki za poslovno načrtovanje

Če vam to ni dovolj, si lahko pomagate tudi s priročnikom za pripravo poslovnega načrta Ekonomske fakultete v Ljubljani ali s priročnikom Od ideje do uspešnega podjetja o začetkih podjetniške poti, katerega sem pomagal urediti in napisal nekaj prispevkov.

Veliko užitkov ob pripravi poslovnega načrta!

SREČNO 2010!

Sorodne vsebine:

1. Sporazum o varovanju poslovnih skrivnosti

Resnično vredno ogleda.

Sorodne vsebine:

1. Pametno zadolževanje

Ena izmed knjig, ki je bila v tem super ugodnem paketu je tudi Prodaja brez prodajanja – Nauki iz džungle za uspeh v prodaji avtorice Terri Levine. Knjiga je kratka in se jo z lahkoto prebere v manj kot eni uri, prav tako ni nobenega  nasvetom, ki ga ne bi vsak prodajalec že intuitivno vedel ali prebral v vsaki drugi knjigi o prodaji. Tudi zgodbice, skozi katere naj bi se učili lekcije niso nič kaj konsistentne. Kljub vsemu gre za osnovne in temeljne lekcije, ki jih nikoli ne smemo pozabiti.

Tako navajam nekaj ključnih lekcij o prodaji:

• Zaupati morate vase, v storitev/izdelek, ki ga prodajate ter v stranko, da vaš izdelek resnično potrebuje.

• Najpomembnejše, kar lahko prodajate ste vi sami. V poslu ste, ne glede na to, kaj prodajate in ne glede na to, za koga prodajate – za svoje podjetje ali za podjetje, za katerega delate. Če se stranke ob vas ne počutijo dobro, ne bodo želele poslovati z vami. Ključna beseda pri vsem tem je zaupanje. Prodajanje sebe ne pomeni nič nepoštenega, vendar moramo narediti vse, kar smo obljubili strankam.

• Lahko poslušate svoje stranke in ugotovite, kakšne so njihove potrebe. Z njimi lahko ravnate pošteno in odkrito. Lahko poskrbite, da vaš izdelek ustreza vsem strogim merilom, ki ste jih postavili. Zadovoljna stranka morda nikoli ne pove nikomur o tem, kako odlična je vaša storitev, nezadovoljna stranka pa pove vsem.

• Nujno je, da prodajate kakovostne izdelke. Veliko ljudi išče kakovostne izdelke po ugodni ceni. Stremite k temu, da ustrežete vašim strankam in naredite vse, da jih osrečite. Vendar bo pri tem vedno del strank nezadovoljen. Namreč vedno bodo obstajali ljudje, ki preprosto ne morejo najti poti k sreči, ne glede na to, kaj naredite.

• Zavedati se morate pomembnosti stalnih strank. Uspešen prodajalec ohranja stike s stranko tudi po tem, ko je prodaja že opravljena. Bolje je obdržati stranko kot skleniti prodajo, ki si je stranka ne želi.

• Tisti trenutek, ko se podjetje osredotoči na kvantiteto, namesto na kakovost, se začne spust navzdol. Prav tako ljudje načeloma ne marajo vsiljivega pristopa.

Mogoče najpomembnejša lekcija iz knjige pa je sledeča. Prodaja ni džungla in ljudi ni potrebno odirati ali se počutiti slabo, ker prodajamo. Živimo v svetu polnem ljudi, ki si zaslužijo najbolje, kar jim lahko daš – čeprav to lahko pomeni, da včasih izgubiš prodajo. Če resnično skrbite za svoje stranke, jim prodajate izdelek v katerega verjamete, prinašate v njihova življenja nekaj vrednega, zato stranke nikoli niso proti vam, vendar jim vi služite.

Sorodne vsebine:

1. Dober prodajalec
2. Mini vodič: Uspešni v prodaji
3. Sporazum o varovanju poslovnih skrivnosti

Najprej nekaj ozadja. Izraz avatar se drugače uporablja za reprezentacijo uporabnikov interneta na forumih, v igrah ali drugih aplikacijah predvsem svetovnega spleta. Gre za sliko ali celo trideminzionalno podobo (npr. Second Life), ki predstavlja utelešenost uporabnika. Torej popularizacijo besede avatar smo doživeli predvsem z razmahom interneta, uporablja pa se, če ne že drugje vsaj v žargonu računalničarjev. Drugače pa beseda izvira iz hindujskih verskih besedil in pomeni preporod, inkarnacijo, predvsem božanskosti.

Zanimivo je predvsem to, da je v zadnjem času poplava filmov, kjer ljudje uporabljajo oziroma tako ali drugače upravljajo drugo telo. Že omenjeni film Avatar, kjer se človek zavestno preko naprave preseli v pravljično nezemljansko bitje, potem je tu še film Nadomestki, kjer ti korporacija izdela popolno sanjsko telo, ki ga varno upravljaš iz svoje postelje doma (seveda je preko naprave poskrbljeno za vse ustrezne živčne povezave, tako da doživljaš vse skupaj kot da bi vse doživljal sam), na koncu pa naj omenim še film Igračar, kjer opravljaš kar druge žive zemljane, v tem primeru zapornike, ki se med seboj pridno pobijajo za prvo nagrado, ki je izpustitev iz zapora. Pa še kakšen podoben film bi lahko našli.

Ideja o tem, da upravljamo neko drugo telo z namenom večjega lastnega užitka, predvsem ker ne sprejemamo svojih napak »primarnega avatarja« živi že od nekdaj, zdi pa se, da je z razvojem tehnologije zdaj res samo še vprašanje časa, kdaj bo to mogoče. Mediji z vsebino retuširanih »popolnih ljudi« vse bolj in bolj pridno programirajo našo podzavest, da bo takšen produkt res prava uspešnica. Seveda velja mogoče na tem mestu še omeniti, da v vseh treh filmih lastniki tovrstne tehnologije postanejo eni najbogatejših zemljanov. Paradigma prihodnosti je torej očitna in jasna, če se ne bo zgodila revolucija in se bomo vrnili k naravi. Vendar, dajmo to temo na stran, posvetimo se raje našemu primarnemu avatarju, ki je trenutno veliko bolj ključen, kot vse ostalo.

Vsako živo bitje ni zgolj telo, dejstvo pa je, da je ravno telo snovni del živega bitja. Daleč najbolj oprijemljiv, realen in povsem dokazljiv. Sicer že v sanjah lahko odbimo nekoliko drugačnega avatarja za svet s povsem drugačnimi zakonitostmi. Ljudje, ki obvladajo veščino lucidnega sanjanja so sami sposobni krojiti okolje in dogodke v sanjah po lastni volji ter porušiti vse zemeljske omejitve avatarja. Tudi s svojo zavestjo lahko pogledamo izven našega avatarja in telo vidimo zgolj kot orodje. Enostavno nismo naše telo. Drugače pa je glavna razlika med našim telesom in avatarjem  verjetno v tem, da nam je telo dano takšno kot je, če želimo ali ne in da si ga (vsaj ko ga enkrat že imamo) ne moremo več izbirati ali ga prosto menjati. Prav tako ima naš primarni avatar nekaj drugačnih omejitev, kot tisti v igricah in filmih. Pa še kakšno bistveno razliko bi lahko našli. Torej poglejmo si nekaj dejstev o zemeljskem avatarju.

Zemeljski avatar je konstruiran za približno 90 – 100 let trajanja, čeprav nekateri verski zapisi trdijo, da so prvi primerki živeli tudi več 100 let. Če to izvzamemo, se medicina kar strinja, da je slabo stoletje obdobje, ko se avatarju začne hitro iztekati čas uporabnosti. Že zasnova samega avatarja je v smeri določenega roka uporabnosti, saj nam slej kot prej začnejo škripati kosti, vene se zamašijo, itn.

Obraba avatarja tudi ni linearna in zanimivo je, da se v jeseni življenja avatar obrablja celo več kot 100x hitreje kot v času rane mladosti. Torej z drugimi besedami, vaš avatar se vsak dan stara hitreje in hitreje (Že zgolj iz tega razloga je verjetno smiselno vsak dan čim bolj polno doživeti). Ne glede na to velja omeniti tudi dejstvo, da naši geni prispevajo le okoli 10% k roku trajanja našega avatarja, ostalih 90% je odvisnih predvsem od našega življenjskega sloga, s katerim si lahko v povprečju pridobimo ali izgubimo dobrih deset do dvajset let. Vendar, gremo raje od konca najprej k začetku.

Ob rojstvu enostavno prejmemo avatarja, ki vsebuje genske zapise naših staršev in drugih prednikov. Te genski zapisi določajo fizične lastnosti oziroma specifike, ki jih ima naš avatar. Seveda so nekatere specifike pozitivne, druge negativne. Ni ga avatarja, ki nebi imel svojih močnih ter svojih šibkih strani. Seveda preden lahko govorimo o močnih in šibkih straneh avatarja, se moramo ustaviti ob magičnem dejstvu, kako avatar sploh nastane. Skoraj iz nič; se iz dveh avatarjev manifestira nov avatar, ki mu je ob rojstvu dan dih življenja. Tako vsakdanji pojav, pa še vedno največje čudo tega sveta. Naslednjih 15 let se avatar pridno razvija in rase na podlagi neverjetne sposobnosti, da kopira in znova kopira na tisoče in tisoče svojih lastnih celic.

Kot omenjeno pa vsako živo bitje ni zgolj avatar, vendar je to le fizični del človeka (izpustimo sedaj to, kako se človek v tem pogledu razlikuje od živali in rastlin). Vsak avatar ima z vdihom življenja dano tudi zavest, poleg tega pa tudi um in čustva. Vsi štirje nivoji (telo, čustva, um, duh) so seveda tesno povezani. Človek temačnih misli, doživlja negativna čustva in vse to se odraža na telesu, v pogledu, drži itn. Posebni del avatarja je predvsem duša, ki je definirana kot nematerialno in neumrljivo bistvo človeka. Obstaja možnost, kot verjamejo v določnih verstvih, da ta del celo menja avatarje. Ne glede na to, ključno je predvsem to, da bi navodila za delovanje našega avatarja morala vključevati vsaj razumevanje vpliva misli in čustev na to, kaj se dogaja z našim avatarjem.

Drugače ima velika veličina avatarjev standardno opremo. Osrednje telo, dve noge, dve roke, glavo in še nekaj notranjih organov, ki služijo svojemu točno določenemu namenu. Avatar sprejema podatke skozi pet čutil, ki so vid, sluh, vonj, okus, tip ter jih obdela v možganih, ki so fascinanten, po drugi strani pa izjemno primitiven procesor za obdelavo podatkov. Vgrajen ima tudi mehanizem za preprečevanje poškodb avatarja, ki se imenuje bolečina. Glede na to, da so nadomestni deli zaenkrat še bolj slabi, samo-obnova avatarja pa dokaj omejena, je tovrstni sistem še kako nujen in koristen.

Kot omenjeno, ima vsak avatar določene svoje prednosti in slabosti. Predvsem na zdravstvenem nivoju. Nekateri sestavni deli avatarja so v odličnem stanju, drugi v malo manj. Skoraj ga ni avatarja, ki ne bi imel predela ali organa, ki je šibak in izpostavljen okvaram oziroma boleznim. Zanimivo je tudi to, da na podlagi tesne medsebojne povezanosti, metalno in čustveno telo močno vplivata na najšibkejše točke avatarja, oziroma posamezne misli ali čustva pozitivno ali negativno vplivajo na okvare šibkih predelov.

Nekatere šibkosti avatarja so nam enostavno dane in ne preostane nam drugega, kot da jih sprejmemo in jih skušamo čim bolj omejiti ali držati na vzdržljivi ravni. Na drugi strani ima vsak avatar tudi določene močne točke in prednosti. Tako včasih vidimo drugega avatarja in si rečemo, še dobro, da ima moj avatar drugačne šibkosti. Mogoče si nekdo drug to reče, ko zagleda našega avatarja. Temu kot omenjeno pač ne moremo ubežati.

Poleg bolečine ima naš avatar integrirana še dva odlična mehanizma, ki izhajata iz višjih nivojev delovanja človeka, vendar se kažejo predvsem na fizični ravni. Prvi mehanizem je želja po samoohranitvi, ki se kaže v tem, da naš avatar čim bolj čuvamo in ga skušamo ne izpostavljati nevarnostim oziroma ga ohraniti čim bolj celega, v primeru nevarnosti (več o tem v sklopu mehanizmov motivacije). Celo moralne meje smo pripravljeni močno spustiti za namen ohranitve avatarja.

Drugi tak mehanizem je želja po manifistiranju novih avatarjev, ki vsebujejo dele zapisov, kot naš lastni avatar. Govorim seveda o nagonu po reprodukciji, ki nam je enostavna dana skupaj z avatarjem. Seveda je možno nagon transformirati v druge oblike energije, vendar je to domena najbolj poduhovljenih primerov. Večina avatarjev se prosto prepušča tej energiji, še več ta energija je lahko vir največjih užitkov, ki jih doživljamo iz naslova avatarja.

Še več, v naš avatar lahko vnesemo določene snovi, ki delujejo kot virusi v računalniku in začasno ali dolgoročno zmedejo delovanje celotnega sistema. To so lahko dejanski virusi in bakterije, lahko pa tudi droge in podobne snovi. Na srečo s časom sami razvijemo priročnik, kako večina snovi vpliva na delovanje našega avatarja in kako mu pri motnjah sistema lahko pomagamo. Včasih pa so na žalost okvare preveč hude in enostavno moramo sprejeti nove omejitve avatarja.

Tako pridemo še do enega pomembnega področja v zvezi z delovanjem našega avatarja, kjer pa nas večina kar lepo pozabi na pomembnost tega področja. To je seveda skrbno in vestno ohranjanje avatarja. Za stvari, ki nam v življenju veliko pomenijo običajno lepo skrbimo. Imamo urejene prostore, avto, računalnik, se vestno posvetimo drugim avatarjem (ljubljenim osebam, hišnim ljubljenčkom itn.).

Avatar, naša osnovna manifestacija, ki nam omogoča ukvarjanje s čimer koli drugim pa prevečkrat ostane zanemarjena. Ena izmed slabosti našega avatarja je, da lahko pri vlivanju goriva pretiravamo do onemoglosti, dan za dnem. Mehanizem »full« preslabo deluje. Na žalost za povrhu obstajajo še čustveni užitki iz tega naslova in tako ni čudno, da je avatar velikokrat zanemarjen in hrani okoli pasu energijo še za stoletja hudih obdobjih. Osnovna skrb za avatarja seveda izhaja iz prehrane in rednega treniranja avatarja.

Čeprav lahko vsepovsod beremo vrstice, kako meje v življenju ne obstajajo, je žal tako, da na fizičnem nivoju meje vsekakor so. Če jih prekoračimo, lahko svojega avatarja resno poškodujemo. Tak primer je na primer predebelost, ki povzroči prezgodnje okvare avatarja, ali pa na primer tudi izgorelost. Torej skrb za avatarja bi nam morala biti vsem osnova, saj je ta avatar, ki ga imamo edini temelj za delovanje v fizičnem svetu.

Počasi pa pridemo še do tiste specifikacije avatarja, ki je psihološka osnova za vse na začetku naštete filme. Malokdo je z izgledom svojega avatarja popolnoma zadovoljen. Tudi, če je ta prelep, se slej kot prej najde še lepši. Konec koncev pa, če vsak dan gledaš vsepovsod bolj ali manj obdelane fotografije lepih ljudi, to naši možgani posplošijo še na realni svet in subjektivna percepcijska mapa postane še kako izkrivljena – s tem pa tudi naša pričakovanja.

Tako, kot misli vplivajo na čustva in čustva vplivajo na telo, se cikel dogaja tudi v obratni smeri. Na eni strani lahko s spremembo drže vplivamo na čustva in misli, po drugi strani pa določen del avatarja, s katerim nismo zadovoljni, sproža določene misli, te misli pa določena negativna čustva. Ker celotnega avatarja nosimo vedno s seboj, temu nezadovoljstvu težko uidemo.

Vsa ta dejstva so pripeljala do tega, da je človek kaj hitro prišel do tega, da avatar potrebuje kakšno olepšavo. Tako je nastala kozmetična industrija, potem plastična kirurgija, kmalu v prihodnosti bomo imeli pač nadomestke. Če pogledamo stereotip, za 150 kg zanemarjenega zemeljskega avataja bo obstajal nadomestek lepe mlade blondinke s popolnimi merami. Zakaj?

Takoj za močjo energije, ki sproža željo po samoohranitvi, je prej omenjena spolna energija. Privlačnost avatarja močno vpliva na to, kako se bo spolna energija sprostila in bo s tem poskrbljeno za ustrezno reprodukcijo. Z izkrivljeno podobo realnosti imamo nerealna pričakovanja do svojega avatarja, prav tako pa do drugih avatarjev, sploh tistih, ki so potencialni avatarji za sprostitev spolne energije. Lepši, kot je naš avatar, več bo pozornosti, odobravanja, potencialnih partnerjev itn. Tako pač naši avatarji delujejo, tukaj nimamo kaj.

Zanimivo je tudi to, da le del tistih, ki popravijo svojega avatarja, na primer s plastično kirurgijo, doživijo pozitivne spremembe na ravni samozavesti in lastne vrednosti. S tem se ukvarja psihokibernetika, kar pomeni da lahko konec koncev se dosežemo zgolj z močjo uma. Ne glede na vse, daleč največ verjetno dosežemo, če se skušamo čim več časa sprejemati, takšne kot smo. Vsaki popravki avatarja se nam kasneje lahko močno vrnejo, sploh če so te popravki slabe izvedbe. Ne glede na raven lepote, je čar vsakega avatarja ravno v tem, da je edinstven, neponovljiv, njegova popolnost pa se skriva ravno v nepopolnosti.

Kljub temu si ne smemo zakrivati oči, da je povsem v naši moči je, da čim bolj poskrbimo za lastnega avatarja in s tem lahko tudi močno izboljšamo njegov izgled. Nekatere specifikacije pa so nam enostavne dane in tudi z največjo mero negovanja avatarja, se moramo z njimi sprijazniti. Tukaj zelo pomaga, če verjamemo, da ima vsaka stvar svoje namen (vse je subjektivna realnost, vprašanje je le, ali nam ta izboljša kakovost življenja). Kot omenjeno, fleksibilnost na drugih nivojih je veliko večja. Res, da se je potrebno za to veliko bolj potruditi, vendar je nagrada na koncu lahko veliko slajša, predvsem zaradi daljšega roka trajanja.

Zadnje ključne vprašanje je, kaj sploh je namen zemeljskega avatarja? Gre za enega najtežjih vprašanj, obenem pa je odgovor sila enostaven. Namen zemeljskega avatarja je zelo podoben, kot namen avatarja pri večini računalniških aplikacijah. Če na internetu s spletnim avatarjem doživljamo neko spletno virtualno izkušnjo, z zemeljskim avatarjem doživljamo realno zemeljsko izkušnjo.

Zemeljski avatar je tako najprej avatar v samem izvoru besede – manifestcija »božanske« energije, s čimer je vsako življenje najbolj dragocena stvar, ki obstaja. Tako s pridobitvijo avatarja pridobimo orodje, s katerim nam je omogočeno, da doživljamo zemeljsko izkušnjo, z vsemi svojimi grenkobami in sladkorčki. Avatar predstavlja masko naše duše, prvi in vsak nadaljnji oprijemljivi stik z zunanjim zemeljskim svetom.

Zemeljski svet ima enako vlogo, kot tudi okolje v računalniški igri, le da je doživljanje veliko bolj intenzivno. Stopnja in zahtevnost igre na zemeljski epizodi oziroma izvedbi igre je zahtevna in velikokrat ne enostavna. Imamo nove in nove izzive, ki jih moramo pridno premagovati. Nekatere izzive lahko ponavljamo, za druge ni popravnega izpita. Včasih je zemeljske epizoda prav smešno kruta in nesmiselna. Drugič nam prinaša izjemne užitke. V igricah na primer teh užitkov ni, so le izzivi in zbiranje točk, ter večinoma končna nagrada. Zemeljsko epizodo lahko uživamo vsak dan, s pomočjo avatarja, vendar pravo naravnanostjo višjih teles (mentalnega in čustvenega). Čeprav je zemeljska epizoda izjemno zahtevna, nam tudi omogoča, da se izjemno razvijemo.

Kar pa je tudi bistvo vsega, avatar je orodje, ki nam omogoča, da doživljamo, živimo, ljubimo, izkusimo vsa ostala čustva in se preko zemeljske izkušnje učimo ter s tem rastemo, tako osebno, kot tudi na drugih nivojih. To pa je evolucija, ki zaznamuje vse, in osnova evolucije je začetek ter konec – življenjski cikel. Naš avatar je minljiv. Vse kar imamo bomo pustili tukaj, vključno z našim prelepim avatarjem. Bolj kot smo nanj navezani, težje sprejmemo to minljivost. Če smo nekoliko romantični, mogoče po koncu uporabnosti našega avatarja dobimo čisto novega (reinkarnacija), na tem ali celo kakšnem drugem svetu.

Ne glede na to, če verjamemo v reinkarnacijo ali ne, avatar je masa, ta pa ni nič drugega kot neverjetno strnjen skupek energije (E=mc2), ki se mora slej kot prej transformirati. Če nam kaj na koncu sploh lahko ostane, je to tisti del, ki je ohranjen v duši, oziroma v duhu. To pa nikakor ni bančni račun, dober avto, naslov za miss sveta ali kaj podobnega. Zato je namen vsakega avatarja zgolj eden – da skozi izkušnje raste, se razvija ter da nenazadnje pri tem pomaga drugim avatarjem, saj če smo na ravni ega in delno tudi duše ločeni, smo v duhu vsi povezani. Življenje pa kot omenjeno ni enostavno, vsak avatar ima svoje velike izzive, ki jih kot v igrici ponavlja in ponavlja, dokler jih ne premaga. Je pa zemeljsko življenje lahko izjemo lepo in to ravno zaradi našega lastnega avatarja.

Ni sorodnih vsebin.