Vendar dolgoročno si delamo izjemno veliko škodo. Naša produktivnost pada, prav tako sposobnost ustvarjanja, bistveno bolj smo razdražljivi in občutljivi, premalo spanja pa vodi tudi v kronično utrujenost in bolezenska stanja. Absolutno se strinjam, da je velika prednost, če potrebujemo manj spanja, kot drugi. Vendar ne glede na to je nujno, da si vsak zagotovi toliko spanja, kot ga potrebuje.

Sam potrebujem osem ur spanja, drugače enostavno ne funkcioniram, kot bi moral. Bolj prebrodim kot živim dan, manj sem osredotočen, zgubim čutno ostrino in še bi lahko našteval. Če dalj časa ne spim dovolj, pa zelo hitro zbolim. Poleg tega sem še zelo občutljiv na mnogo pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko mirno zaspim. Zato sem se nekoliko več ukvarjal s tem, kaj resnično prispeva k dobremu spancu. Poglejmo si nekaj ključnih elementov, ki prispevajo k temu, da se zbudimo spočiti.

(1) Brez hrane štiri ure pred spanjem – Daleč na prvem mestu so prehranjevalne navade. Če jemo tik pred spanjem, telo porabi energijo predvsem za prebavo, namesto, da bi počivalo in se regeneriralo. Kadar koli sem na poslovni ali zasebni večerji in se »napokam« hrane, se naslednji dan zbudim bolj ali manj neprespan. Hrana pred spanjem ubija miren spanec, prav tako pa najbolj prispeva k odvečni telesni teži. Enostavno si naredimo veliko uslugo, če ne jemo zvečer, najbolje nič po sedmi uri.

Zato je prvo pravilo, ki se ga skušam držati, nič hrane vsaj tri do štiri ure pred spanjem. Raje štiri ure. Četudi je potrebno zavrniti povabilo na poslovno večerjo – raje potem kosilo. Včasih pa se zgodi, da mi enostavno ne uspe nič jesti po kosilu vse do večera in takrat je težko; če res ne gre je mogoče smiselno pojesti nekaj povsem lahkega in ne kompleksno sestavljenega ali težko prebavljivega obroka. Kadar pojem kaj več ali neprava živila zvečer, mi je vedno naslednji dan žal. Zelo žal.

(2) Brez ekrana dve uri pred spanjem – Poleg hrane so vse naprave, ki imajo aktiven zaslon največji sovražniki mirnega spanca. Aktivni ekran močno stimulira oči in možgane in tako enostavno nismo pripravljeni na spanje. Pravilo, ki se ga skušam držati je, brez aktivnega ekrana vsaj dve uri pred spanjem. Televizije že tako ne gledam. Šel sem pa tako daleč, da sem iPad-a nesel v pisarno, saj sem ga doma vedno pred spanjem imel v rokah, malo klikal, se hitro zamotil in posledično težje zaspal. Izjema so vikendi, ko je iPad lahko doma, vendar ga uporabljam samo čez dan. iPhone pametni telefon pa absolutno ugasnem za vikende, prav tako pa vsak dan ob koncu popoldneva. Nič ni tako nujnega, kot čas zase. Izjema je mogoče nekaj tednov v letu, ko je potrebno ujeti pomembne roke. Glede telefona sem opazil tudi to, da če skozi dan izjemno veliko govorim, sevanje ne vpliva najboljše na počutje. Zato za daljše pogovore uporabljam slušalke ali kar VOIP.

Edina sprejemljiva naprava zvečer je Amazon Kindle, ki ima pasivni zaslon. Podobno je, kot da bi bral knjigo, pri čemer imaš v eni knjigi lahko nešteto knjig. Skratka, ugotovil sem, da če uporabljam Kindla, možgani razumejo, da to ni »računalnik« – delo/igrača, zaslon pasiven in lahko potem lažje zaspim.

Prav tako je nujno, da med spanjem nimamo blizu glave električnih naprav, kot so ure in podobno, vendar čim dlje stran, predvsem pa je bistveno da ne svetijo. Več, kot imamo prižganih električnih naprav v spalnici, tudi če ne oddajajo svetlobe, težje bomo spali; kaj šele, če oddajajo svetlobo.

(3) Spanje pred polnočjo – Nekoč sem nekje prebral, da vsaka ura spanja pred polnočjo šteje dvojno. No, to ne vem, če bi se ravno strinjal, je pa res, da se zjutraj zbudim bistveno bolj naspan, če grem spati pred polnočjo. Vsakič, ko se s čim zamotim, na primer z računalnikom, delom ali branjem ter potegnem uro ali dve čez polnoč, mi je naslednji dan žal, četudi spim dovolj ur. Za povrh pa še težje zaspim, če pred spanjem gledam v računalnik. Če je le možno, kar pa ob redkih izjemnih dnevih absolutno je, pojdite spat pred polnočjo.

(4) Dovolj dolga časovna dolžina spanja – Število ur spanja, ki si ga privoščimo je seveda ključno, kako spočiti se bomo zbudili. Strokovnjaki priporočajo 7 do 8 ur spanja. Zame osebno je na primer 7 ur spanja premalo. Skozi celotni dan čutim, da nisem dovolj naspan. To sem sprejel in skušam čim več dni v tednu spati okoli 8 ur. Četudi imam na voljo kakšno uro manj, v danem času naredim bistveno več. Pač, nekateri lahko normalno delujejo zgolj s 6-imi urami spanja. Če je to res dovolj in ni izkoriščanje telesa, toliko boljše. Pravijo tudi, da z leti potrebuješ manj in manj spanca. No, pri meni se tega še ne pozna, mogoče pa je res.

Znano je tudi, kar lahko na podlagi lastnih izkušenj potrdim, da ima preveč spanja tudi negativen vpliv na počutje. Pri meni nekako velja, da če spim več kot 8,5 ur se nekako ne počutim tako, kot bi se moral. Tako kot premalo spanja, tudi preveč spanja ni dovolj dobro. Najboljše je, če imamo ustaljeno notranjo uro ter urnik spanja ter se zbudimo točno takrat, ko je treba. Telo ve bolje kot ura.

(5) Kisik in temperatura – Telo potrebuje kisik, tudi med spanjem. Če ne verjamete, poskusite nekaj minut ne dihati. Zato je priporočljivo, da pred spanjem prezračimo spalnico, da je ta sveža in nabita s kisikom. Še boljše je, če spimo pri odprtem oknu, seveda če nas ne zebe. Strokovnjaki sicer ocenjujejo, da ni najboljše, če spimo v prostoru s preveliko temperaturo, vendar je veliko boljše, če je temperatura nekoliko nižja (cca. 18 – 22 stopnji C). To mora ugotoviti vsak zase. Sam se zbudim bolj spočit pri nižji temperaturi in odprtim oknom, skozi katerega priteka svež zrak. Če ne morete zaspati ob odprtem oknu, ker vas zebe, pred spanjem vsaj prezračite prostor. Absolutno pa izberite tisto, kar vam najbolj ustreza.

(6) Redno gibanje - Nobena skrivnost ni, da ima redno gibanje veliko pozitivnih učinkov. Tudi na spanje. To lahko verjetno potrdi vsak izmed nas. V obdobjih, ko se redno telesno gibam, veliko lažje zaspim, bolje spim in se zbudim bolj počit. V obdobjih, ko se ne gibam redno (žal je takih obdobij zaenkrat kar nekaj), se kakovost spanja sistematično iz tedna v teden slabša. Največjo uslugo v življenju si naredimo, predvsem za kakovost življenja, če se redno gibamo.

Vsak od nas pa mora ugotoviti, kdaj v dnevu mu ustreza gibanje. Sam recimo ne morem zaspati, če telovadim pred spanjem. Nemogoče. Telovaditi moram vsaj 3 do 4 ure pred spanjem. Najraje popoldne. Tudi zjutraj mi najbolj ne ustreza, ker se potem počutim kar malo utrujenega čez dan. Nekateri pa veliko raje telovadijo zvečer in potem od utrujenosti takoj zaspijo. Poslušati morate svojo telo in ugotoviti, kaj vam najbolj ustreza. Čar je v tem, da smo vsi različni – obstajajo neke splošne smernice, vsak pa mora sam ugotoviti kaj mu najbolj ustreza.

(7) Investicija v kakovostno posteljo – Ena najboljših investicij, ki jih lahko naredite v življenju je postelja z najboljšo možno vzmetnico in posteljnino. Razlika v kakovosti spanja je izjemna. Sicer je res, da kakovostno ležišče ni najbolj poceni, vendar na kakovostno posteljo ne smemo gledati kot na strošek, vendar kot na investicijo. Glede na kakovost spanja bomo bistveno bolj spočiti in produktivni, kar pomeni, da bomo življenje bolj uživali, investicijo pa slej kot prej prinesli nazaj.

(8) Lokacija postelje – Verjetno smo skoraj vsi izkusili na sejmih brezplačno merjenje energije, potem pa ponudbo za odkrivanje tokov v spalnici, pri čemer lahko kupiš ustrezno zaščito za tokove. No, o kakovosti zaščitne podlage bi težko govoril, ker je ne uporabljam, vsekakor pa sem zmeril tokove in postelja ni blizu teh. Težko rečem, ali je to pomembno ali ne, absolutno pa je res, da se na nekaterih področjih bolje naspim, kot drugih.

Zagotovo ima vsak prostor neko svojo energijo. Nekateri pri postavitvi postelje prisegajo tudi na feng shui. Ampak to je pa resnično področje, kjer mora vsak sam ugotoviti, ali ima lokacija postelje kakšno dodano vrednost ali ne. Verjamem, da so nekateri ljudje bolj energetsko občutljivi, kot drugi in če nekje energije niso prave za nas, imamo lahko probleme s spanjem, morami in podobno. Vsak pa mora sam najti prostor pod soncem, ki mu najbolj ustreza.

(9) Brez kave, alkohola in drog – S pitjem kave dosežemo predvsem to, da zmedemo našo notranjo uro. Sam že več let ne pijem kave in nimam nobene potrebe po njej. Če že pijemo kavo, je najbolj primeren čas zagotovo zjutraj. Bolj, kot se bliža večer, težje bomo zaspali, če pijemo kavo. Zato moramo biti s pitjem kave zelo previdni. Noč pravi telesu, da je čas za spanje, kava ga drži pokonci; in potem vsak dan drugačen ritem. Povsem jasno, da slabo spimo.

Enako je z alkoholom. Če se zdi, da te alkohol in mogoče celo droge sprostijo, je v resnici kakovost spanja bistveno slabša. Boljše je, če gremo na kratek »jogging«, kot pa da si pomagamo z alkoholom ali drogami. Nič kaj dobrega ne delamo svojemu telesu s tovrstnimi substancami, ne na kratek rok, ne na dolgi. S prekomernim uživanjem alkohola in drog zagotovo škodujemo kakovosti spanca, prav tako pa zdravju. Zapiramo se v čustveno-kletko iz katere ne bo lahkega izhoda.

(10) Tišina in tema – Znanstveno je dokazano, da najboljše spimo v tišini in temi. Zato je pomembno, da je izklopljen televizor, odpravljeni vsi šumi in telo tako pripravimo na spanec. Tudi tema naj bi bila izjemnega pomena, da se dogajajo vse potrebne kemijske reakcije med spanjem. Priporočljivo je, da zagrnemo rolete in zavese, sploh če se bliža ali je polna luna (da nas ta ne nosi po stanovanju).

Sam sem zelo občutljiv in težko zaspim, če nisem v temi in tišini. Poznam pa veliko ljudi, ki jih to prav nič ne moti. Brez problema zaspijo kjer koli in kadar koli, ne glede pogoje, samo da so dovolj zaspani. Meni to težko uspe, zato bi tudi težko sodil kakovost takšnega spanja.

(11) Brez oprijetega spodnjega perila – Pomembno spoznanje, ki izhaja iz taoizma je koncept pretakanja energij (chi) po telesu. Pretakanje energij namreč lahko močno blokiramo z nošenjem oprijetega spodnjega perila (takega, ki stiska moškost oziroma ženske prsi). Tovrstne blokade energije lahko zelo močno prispevajo k slabšemu spancu. Zato velja poskusiti, če lažje in bolje zaspimo v oblačilih, ki so namenjena za nočno spanje in niso oprijeta tam, kjer ne bi smela biti.

(12) Naj odplavajo skrbi –  Težko je zaspati in se prepustiti svetu sanj, če nas morijo težke misli. Zelo pomembno je, da pred spanjem spraznimo skrbi in tegobe, ki jih porajajo naše negativne misli. Breme vsakega dneva je samo sebi dovolj in nima nobenega smisla, da živimo v skrbeh, kaj vse bi se lahko zgodilo jutri. Vsekakor ne gre vedno, moramo pa dati vse od sebe.

Pomagamo si lahko z vročo kopeljo pred spanjem, poslušanjem sproščujoče glasbe, branjem sproščujočih vsebin, meditacijo, vizualizacijo, afirmacijami ali s katerim koli drugim orodjem, ki nas lahko sprosti. Če ne drugega, imate na pametnih telefonih na desetine aplikacij, ki vam pomagajo pri tem, da se sprostite (samo ne glejte v telefon). Poleg tega, da se zvečer preveč najem, imam sam največje probleme s spanjem, če me pestijo negativne misli in skrbi. Obvladovanje uma je zato izjemno pomembna veščina v življenju.

(13) Brez dela dve uri pred spanjem – Negativne misli in intenzivna čustva lahko sprožijo tudi delovne obveznosti, sploh če se tem posvečamo tik pred spanjem. Pri tem sploh ni nujno, da gre za težke aktivnosti. Že to, da pademo v tok nekega dela in da nas preganjajo roki lahko prispeva k temu, da ne moramo zaspati. Zato je dobro, da končamo z delom vsaj dve uri pred spanjem. Še boljše pa je, če smo ultra produktivni tistih 8 ur, v katerih lahko naredimo vse bistvene stvari, 8 ur posvetimo polnjenju baterij, preostali čas pa drugim dejavnostim, ki nam polnijo življenje.

(14) Brez pijače dve uri pred spanjem – Težko se je naspati, če ponoči pogosto vstajaš. Pitje vode skozi dan je vsekakor nujno, priporočljivo je, da imamo neprestano s seboj kar čutarco. Pitje vode pred spanjem pa seveda povzroči, da moramo večkrat vstati, kot bi bilo to potrebno. Zato je dobro, če vsaj dve uri pred spanjem ne pijemo, preden se podamo v svet sanj pa ne pozabimo iti še na minus.

(15) Pojdite spat, ko ste zaspani in intervali zaspanosti – Najslabše, kar lahko naredimo je, da izvajamo nad seboj pritisk, ker ne moremo zaspati. Če se uležemo in skušamo zaspati, pa ne gre, imamo odlično priložnost, da v roke vzamemo knjigo. Prav je, da gremo spat takrat, ko smo resnično zaspani. Kljub vsemu pa vstanemo vsak dan ob enaki uri.

Raziskave pravijo, da spanje poteka po intervalih, ki trajajo nekje 90 minut in v posameznem intervalu naj bi se tudi izmenjale različne faze spanja. Na začetku intervala nas zagrabi zaspanost. Če torej nismo zaspani, je prav, da počakamo na nov začetek cikla. To sem opazil tudi pri sebi. Če postanem zaspan in ne grem spat, sem ponovno prebujen in moram počakati kar nekaj časa, da postanem zopet zaspan. Najslabše je, če postanemo zaspani pred polnočjo in ne gremo spat, nato pa pride nov interval zaspanosti šele pozno po polnoči. Naslednji dan obžalujemo svojo odločitev.

(16) Brez nadležne budilke – Najboljše je, če se zbudimo kar brez budilke. Enkrat, ko imamo ustaljen urnik spanja, to ni težko. Sam se brez problema večino dni zbudim brez budilke. Za vsak slučaj imam sicer prižgano budilko, pa še to s sproščujočo glasbo na pametnem telefonu (daleč stran od glave). No, da se počutim bolje imam ob skrajni uri, ko je potrebno vstati, tudi tisto bolj zoprno, vendar jo v resnici redko potrebujem. Če potrebujete budilko, si nastavite tisto glasbo ali zvok, ob katerem se boste z veseljem zbudili.

(17) Postelja je (skoraj) samo za spanje – Nekateri strokovnjaki poudarjajo, da naj bo postelja zgolj za spanje. No, in še za samo eno drugo aktivnost. Možgani naj bi tako asociirali posteljo s spanjem in ko se uležemo, enostavno zaspimo. Mogoče ima to velik vpliv pri nekaterih ljudeh. Sam nisem opazil bistvene razlike, če v postelji tudi berem, meditiram, poslušam glasbo ipd.

(18) Sveža posteljnina in tuš – Nujno je, da pred spanjem speremo iz sebe vso »umazanijo«, ki se je nabrala skozi dan. Počutimo se bistveno boljše. Jutranje in večerno tuširanje ima izjemno blagodejni učinek na miren spanec, prav tako pa na produktivnost in dobro počutje skozi dan. Sveže umitemu telesu seveda paše tudi sveža posteljnina, ki jo moramo dovolj pogosto zamenjati. Novo in sveže prinaša lepe stvari in dogodke v naša življenja.

(19) Dnevnik sanj – Nekaterim ljudem močno pomaga, če si zapisujejo dnevnik spanja (uro, kakovost spanja, sanje, doživljanja ipd.). Najbolj je dnevnik sanj koristen, ko eksperimentiramo, kaj nam ustreza in kaj ne. Vsekakor pa ima veliko dodano vrednost tudi, če spremljamo svoje sanje, sploh če nam je blizu psihologija. Sam ne pišem dnevnika sanj, razen včasih, kadar si pomagam s pomočjo podzavesti razrešiti kompleksne probleme ali ne razumem dobro kakšnega dela sebe.

Verjetno že to, da če vložimo energijo v pisanje dnevnika sanj nakazuje na to, da smo si pripravljeni vzeti dovolj časa zase, za kakovost življenja in za dober spanec. Če si pišemo dnevnik sanj sem prepričan, da bomo poskrbeli tudi za vse druge elemente, ki prispevajo k boljšemu spanju. Včasih je najboljša strategija, da začnemo pri tistem, kar zahteva največ energije in truda, saj se potem vse zdi bistveno bolj lažje.

(20) Sprejmite, če se zbudite nenaspani – Včasih pač ne gre drugače in se zbudimo nenaspani; mogoče zaradi dela, težkih misli, hrane ali česar koli drugega. Sprejmite in se ne obremenjujte. Pojdite skozi dan čim bolj mirno, zvečer pa ne ponovite napake. Najslabše, kar lahko naredimo je, da neprespano telo in duha, obremenjujemo še z dodatnimi skrbmi, ki nimajo nobenega smisla. Tudi če pride več dni zapored, ko ne moramo zaspati, je pomembno da to sprejmemo in naredimo vse, da čim prej zopet pademo v ustaljeni urnik spanja.

(21) Ustaljen urnik – Najboljše je, če čim prej oblikujemo z navadami lastni ustaljen urnik spanja. Zbudimo se vsak dan ob enaki uri in gremo spat pred polnočjo. Bolj, kot imamo ustaljen urnik prav vsak dan, lažje zaspimo in se zbudimo bolj naspani. Dobro je poznavanje tudi koncepta jutranjega in večernega tipa človeka. Verjetno lahko urnik tudi nekoliko obrnemo, če nam to dopuščajo obveznosti, pa se vseeno zbujamo naspani. Obrnjen urnik je značilen predvsem za kreativce, glasbenike, vizionarje, mislece, v neki fazi lahko tudi za podjetnike. Vseeno pa moramo sami pri sebi oceniti, če se kljub obrnjenemu urniku (zamenjamo noč za dan) dovolj naspimo in spočijemo ter ne hodimo po svetu kot zombiji.

Dejstvo pa je, da če nekaj dni ne zaspimo in vstanemo ob približno enaki uri, zelo hitro pademo iz ritma. Sam si lahko podrem ritem že v enem ali dveh dneh. Telo hitro prevzame nove vzorce. Če na primer nekaj dni zapored delam pozno v noč, je nato skoraj nemogoče zaspati dovolj zgodaj, ko se intenzivno obdobje konča. Takrat moramo prisilno nazaj v stari vzorec oziroma pravi urnik. Pač nastaviti zgodnjo uro, vstati nenaspani, prebroditi dan, potem pa čim prej spat. Tako, kot hitro pademo iz vzorca spanja, zelo hitro pademo tudi nazaj.

(22) Nadoknadite izgubljen spanec – Seveda pridejo obdobja izjeme, ko je potrebno stisniti in se odreči tudi spanju – pred izpiti, službenimi roki, ko se družini pridruži dojenček ipd. Včasih tako pade kakšen »allnighter«, ali celotni teden ali celo več tednov spimo bolj malo. Takrat je ključno, da telesa ne obremenjujemo še z drugimi skrbmi, spanje pa čim prej nadoknadimo. Če ne prej, so vikendi idealna priložnost, da vrnemo telesu, kar smo mu vzeli.

Predvsem pa je nujno, da poskušamo v življenju čim manj s tovrstnim napenjanjem telesa. Saj si nenazadnje zelo energetsko škodujemo in slej kot prej bo prišel čas, ko bo potrebno plačati račun za izkoriščanja telesa.

(23) Previdno s popoldanskim spancem – Nekateri lahko izgubljen spanec enostavno nadomestijo s popoldanskim kratkim spancem; drugi veliko težje. Na zahodu takemu popoldanskemu spancu radi rečejo »power nap«. Tukaj ni druge, kot da sami ugotovite, kaj vam ustreza. Meni nikakor ne. Če popoldne zaspim samo za 5 minut, zvečer ne bom moral zaspati pozno v noč. Čudno vem, ampak tako je. Zato, če sem nenaspan, raje zdržim do večera in grem kakšno uro prej spat. Poznam pa veliko ljudi, ki enostavno potrebujejo popoldanski »power nap« in se po njem zbudijo polni novega zagona.

Sploh popoldanski spanec ustreza tistim, ki jim popoldne nekoliko pade delovni elan. Potem pa brez problema tudi zvečer zaspijo. Je že tako, da obstajajo neke splošne usmeritve, potem pa mora vsak sam ugotoviti, kaj mu najbolj ustreza.

(24) Tako malo je potrebno – Večina nasvetov za boljše spanje zahteva vložek nekaj minut energije dnevno. Ne dopustite, da bi vam odlašanje ali lenoba kratila najboljši možni spanec, ki si ga tako močno zaslužite. Tako malo je v življenju potrebno, da pridemo do najslajših doživetij. Zapomnite si, v življenju ni bistveno, da dosežemo izjemne stvari, vendar da vsakodnevne stvari delamo izjemno.

Veliko mirnega spanja vam želim!

Glede na to, da se hitrost sprememb zaradi zakona singularnosti zgolj še povečuje, se bo v naslednjih letih sodobno delovno mesto še bolj korenito spremenilo; vsaj pri tistih organizacijah, ki bodo želele biti uspešne na dolgi rok. Tri glavne paradigme novega delovnega mesta, ki se dogajajo so virtualizacija, popolna mobilnost in visoka socialna integriranost, vse troje pa omogočajo predvsem sodobne informacijske ter komunikacijske tehnologije.

Danes delovno mesto ne pomeni več službe, kamor prideš za osem ur prelagati obrazce ali sedeti za tekoči trak; ali početi katero koli drugo mehansko delo. Zgolj dobra formalna izobrazba ne zagotavlja napredovanja, še toliko manj, če se po diplomi prenehamo izobraževati. Neproduktivnosti na delovnem mestu si ne mora privoščiti več nobena organizacija, če želi biti konkurenčna.

Tako se pojavi vprašanje, kako je zasnovano sodobno delovno mesto, ki organizaciji prinaša rezultate. Pred tem velja omeniti, da je predpogoj za učinkovito funkcioniranje kakršne koli organizacije, sploh pa sodobne, kompetenten management in ustrezno sposoben ter motiviran kader. Z ljudmi, ki niso na pravem delovnem mestu in ki nimajo ustreznega vodjo, je težko karkoli doseči.

Poglejmo si deset ključnih karakteristik sodobnega delovnega mesta, na katere se mora pripraviti vsak izmed nas.

1. Radovednost in vseživljenjsko učenje ter neprestano izpopolnjevanje – Vseživljenjsko učenje je pojem, ki ga že dolgo časa poznamo. Vseeno pa resnično pravo vseživljenjsko učenje šele sedaj dobiva svoj sijaj. Namreč družba znanja od posameznika pričakuje, da se neprestano izobražuje, tako formalno, kot neformalno, razvija svoje sposobnosti ter osebnostno rase. Pri tem govorimo tako na profesionalnem, kot tudi socialnem, tehnološkem, poslovnem in drugih področij. V družbi znanja je dejansko pravilo poslovnega delovanja rek več znaš, več veljaš.

Sodobno delovno mesto je torej zasnovano tako, da se posameznik lahko izobražuje, izpopolnjuje in razvija. Organizacije vlagajo v svoje zaposlene, notranje se prenaša znanje, predvsem pa postavijo jasna pričakovanja do vseh zaposlenih, kje se morajo izboljšati in na kakšen način bodo to dosegli; leto za letom. Če ni napredka na ravni posameznika, ni napredka na ravni celotnega podjetja.

2. Produktivnost in usmerjenost k rezultatom – Znanje samo po sebi ne pomeni nič, če ga ne uporabljamo v praksi. Naše kompetence so ključne za zagotavljanje rezultatov in dovolj veliko produktivnost. Dodana vrednost, doprinos, kaj znaš in do kdaj boš to lahko naredil so ključni pojmi poslovnega delovanja v družbi znanja. Ni več prostora za lenarjenje, pristop »saj se lahko delam, da delam« ali »nihče me ne mora tako slabo plačati, kot lahko slabo delam«.

V družbi znanja je sodobno delovno mesto zasnovano tako, da od posameznika zahteva rezultate. To pa pomeni, slabši (manjša kompetentnost, odnos, motiviranost ipd.), kot imaš kader, bolj jasno morajo biti nastavljena pravila, kakšni rezultati in do kdaj se pričakujejo, prav tako je potrebnega več day-to-day managementa. Družba znanja torej potrebuje vodje, ki postavijo prave ljudi na pravo delovno mesto, potem pa od njih zahtevajo rezultate.

Rezultati pa so vedno povezani tudi z učenjem in izpopolnjevanjem. Namreč učenje ne poteka zgolj iz knjig ali na seminarjih – to pomeni, da so delovne obveznosti v družbi znanja, vedno nivo višje od sposobnosti posameznika; le tako se lahko oseba uči in napreduje. Vodja pa je tisti, ki usmerja posameznika. Mentorstvo je torej pomemben del sodobnega delovnega mesta.

3. Podjetnost – Brez podjetnosti na sodobnem delovnem mestu nihče več ne bo mogel biti uspešen. Vsak mora postati notranji podjetnik v družbi znanja. Podjeten pristop namreč pomeni, da vsak zaposleni prispeva dodano vrednost, živi vizijo in poslanstvo podjetja ter prispeva rešitve k problemom. Management in vsi zaposleni se v družbi znanja dobro zavedajo, da so na isti ladji. V družbi znanja se od vsakega zaposlenega pričakuje, da neprestano išče predloge, kako bi se organizacija lahko še izboljšala ter nove priložnosti, kamor bi se organizacija lahko še širila.

Uspeh podjetja temelji prav na vsakemu zaposlenemu in več kot je podjetnih ljudi v organizaciji, večjo možnost uspeha ima organizacija na trgu. Izvršnost, fleksibilnost, kreativnost, dodana vrednost, investiranje vase, sodelovanje, timsko delo, toleranca, generiranje idej ipd. vse to so lastnosti, ki jih mora imeti novodobni zaposleni, tako kot vsak podjetnik – zato govorimo o podjetnosti kot temeljni vrednoti sodobnega delovnega mesta.

4. Kreativnost – V današnji družbi znanja je zanemarljiv del družbenega bruto proizvoda ustvarjen z mišicami. Levji delež prispevne vrednosti, ki jo potrebuje vsako podjetje, se nahaja v znanju in kreativnem potencialu. Sodobno delovno mesto tako ni več zasnovano za upravljanje rutinskih nalog, vendar za dosego razcveta kreativnega in ustvarjalnega potenciala posameznika; če ne razcveta kreativnosti  pa vsaj znanja z visoko dodano vrednostjo (tehnološka znanja, poslovna inteligenca ter ostala napredna znanja).

V družbi znanja ni več prostora za fizično delo, administrativno delo ali druga rutinska opravila; tista, ki bodo ostala, pa zagotovo ne bodo v prihodnosti dobro plačana. Družba znanja priznava zgolj ustvarjanje presežkov na podlagi inovativnost, drugačnosti ter večjih kompetenc, vse to pa lahko izhaja zgolj iz kreativnosti posameznika.

5. Obvladanje veščin 21. stoletja – Ni dovolj zgolj obvladanje svoje profesije ali domenskega znanja. Sodobno delovno mesto v družbi znanja ne zahteva zgolj kreativnosti, vendar tudi interdisciplinarnost; tako v sklopu sodelovanja zaposlenih, kot na ravni kompetenc posameznika. Izobraževanje in izpopolnjevanje zahteva pridobivanje znanj in veščin tudi na drugih področjih.

V praksi to pomeni, da zaposlenemu ne sme biti noben problem pripraviti prezentacijo, javno nastopati, učinkovito voditi sestanke, še bolj pa time, pripraviti določene analize, najti informacije in podobno. Ne glede na vrsto delovnega mesta, vedno več je veščin, ki jih mora obvladati posameznik, da je konkurenčen pri novodobnem načinu dela.

6. Vodenje iz naslova neformalne avtoritete – V preteklosti je vodenje potekalo predvsem iz naslova formalne avtoritete. Imenovan je bil šef ali direktor, ki je vodil zaposlene predvsem na podlagi dejstva, da je bil imenovan za šefa; ne glede na njegove sposobnosti in kompetence. V družbi znanja kompetentni ljudje niso pripravljeni delati za nekompetentne ljudi. Najslabše za sodobno delovno mesto je, če imaš šefa, od katerega se ne moraš prav nič naučiti.

Zaposleni na sodobno delovnem mestu je tako v družbi znanja voden na podlagi neformalne avtoritete, ne zgolj formalne avtoritete. To ne pomeni, da formalna avtoriteta ni več pomembna, kar vsekakor je; žal pa formalna avtoriteta ne bo več obstajala brez neformalne avtoritete. Talent ceni talent, ne pa izkoriščevalskih vez in poznanstev.

7. Pravo interdisciplinarno timsko delo – Tako kot vseživljenjsko učenje, tudi timsko (ne skupinsko) delo ni novost. Kljub vsemu pa je dejstvo, da timsko delo prihaja bolj in bolj do izraza šele v družbi znanja. Ne smemo si pa timskega dela predstavljati napačno, na primer v smislu vsakodnevnega dolgega posedanja po sestankih in prelaganju odgovornosti.

SFRJ timi (»sedam filozofira, radi jedan«) v družbi znanja nimajo prostora. Timsko delo v družbi znanja zahteva interdisciplinarnost, kjer vsak s svojimi ekspertnimi znanji dopolnjuje tim, skupaj pa naredijo izjemen izdelek. Na primer pri nastanku spletne strani gre običajno za čisto timsko delo – potrebuješ prodajalca, kreativca, oblikovalca, programerja, administratorja ipd.; lahko sicer eden obvlada več veščin, ampak bistvo je v tem, da pri timskem delu vsak s svojimi znanji prispeva k celotni ekipi, da ta naredi izjemen izdelek. V sodobnem času ni nič velikega doseženo brez timskega dela, zato je izjemno pomembna vrednota ter veščina na sodobnem delovnem mestu sodelovanje.

8. Popolna mobilnost in tuji jeziki – Družba znanja je globalna vas, kjer se zahteva popolna mobilnost. Ustvarjati je možno na katerem koli koncu sveta, pri čemer je transport izdelkov postal sila poceni in enostaven; sploh če gre za avtorska dela – v večini primerov je vse, kar potrebuješ le povezava do interneta.

Sodobno delovno mesto od posameznika tudi zahteva, da se mu ni problema usesti v avto, letalo ali vlak in odpotovati za nekaj dni v tujino na sestanke, konferenco, kongres ali podobno. To pa seveda zahteva poznavanje in tekoče govorjenje jezikov, predvsem angleščine.

Mobilnost narekuje tudi redno uporabo mobilnih naprav, kot so pametni telefoni in tablice. Sodobno delovno mesto zahteva, da si povezan povsod in vedno dostopen. Če ne drugače, vsaj po elektronski pošti. Ko čakaš v vrsti ali si na dolgočasnem sestanku, pa lahko opraviš večino administrativnega dela.

9. Virtualnost – Svet ni eden, svetova sta vsaj dva. Ta drugi svet, ki ga vsi poznamo, je internet. Gre za tehnološko revolucijo, ki se dogaja že preteklih 20 let in katera se ne bo končala. Internet vedno bolj vstopa v naša življenja, ne zgolj preko računalnikov, tudi preko vseh drugih naprav. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo internet prisoten tudi v hladilnikih, avtomobilih in vseh drugih napravah.

To pomeni, da ima vsak od nas tudi svojo digitalno identiteto. Vsak od nas ima svoj alter ego, ki živi v tem drugem svetu. In tudi ta alter ego je del sodobnega delovnega mesta. V družbi znanja moraš znati upravljati s svojo blagovno znamko, katere pomemben del je spletna pojavnost. Tudi vse več konkretnih ustvarjenih izdelkov se bolj in bolj nahaja v virtualnem svetu.

Velja tudi obratno. Za ustvarjalnost in produktivnost na delovnem mestu je nujen virtualni svet; delovno mesto se je na nek način kar preselilo v virtualnost – tam se namreč nahajajo vse informacije, ljudje, s prihodom računalništva v oblaku pa so v virtualem svetu tudi dokumenti, programska oprema in druga vsakdanja orodja, ki jih uporablja zaposleni. Sodobno delovno mesto je virtualno.

10. Mešanje zasebnega in delovnega segmenta življenja – Sodobno delovno mesto ne pozna več ločnice med osebnim in poslovnim življenjem. Osebno življenje je tudi poslovno življenje ter obratno. Ko se bližajo roki, je potrebno delati več, ko pride kreativni impulz, je potrebno nekaj ustvariti; pa ne glede na to, ali si doma ali v pisarni. Spustiti vse iz rok ob 16. uri ni več mogoče. To seveda pomeni, da je sodobno življenje bistveno bolj intenzivno, predvsem pa težje obvladljivo.

Za posameznika to pomeni, da se mora toliko bolj naučiti upravljati s stresom, iskati ustrezno ravnovesje in si v poplavi informacij in dela najti tudi čas zase. Pomembna veščina za sodobne zaposlene je tako tudi upravljanje s časom – določanje prioritet, disciplina, soočenje z odlašanjem in podobno. Sodobno delovno mesto je žal izjemno kompleksno.

11. Fleksibilni delovni čas – Zaradi mešanja zasebnega in poslovnega segmenta življenja je v družbi znanja vse bolj popularen fleksibilne delovni čas. Vseeno pa tega ne smemo razumeti napačno – to ne pomeni, da pridemo in gremo iz službe kadar koli se nam zazdi. Ravno obratno, koncept zahteva še več pripadnosti in zavezanosti posameznika k organizaciji.

Ideja seveda je, če si pripravljen kot zaposleni vložiti svojo dodano vrednost (čas in energijo) tudi ob prostem času, lahko kakšno osebno stvar opraviš tudi v delovnem času; se pa pričakuje, da ta čas nadoknadiš. Še bolj pa je fleksibilen čas orodje, da zaposleni ne izgorijo. Ko pridejo obdobja trdega dela, se je pač potrebno včasih nekoliko bolj naspati.

12. Široke socialne mreže posameznika – Včasih je bil vodja tisti, ki je imel široko mrežo poznanstev in to je bila tudi njegova pomembna prednost. Danes v obdobju interneta, je socialni kapital dostopen vsem. Preko različnih socialnih omrežij se lahko povežeš skoraj s komer koli želiš. Tako kot finančni kapital, tudi socialni kapital ni več dobrina rezervirana za posameznike.

Močnejši, kot je socialni kapital posameznika v družbi znanja, bolj bo cenjen. Socialni kapital je del posameznikove kompetentnosti. Zato je pomembno za vsakega od nas, da čim prej in čim bolj sistematično začne graditi socialni kapital. Ob iskanju službe, strank ali drugem poslovnem udejstvovanju gre za kategorijo, ki je izjemnega pomena.

13. Kultura podjetja, ki ceni talent – Sodobno delovno mesto je lahko organizirano samo v podjetjih, ki znajo ceniti talent. To pomeni, da imajo mehanizme, kako pritegniti talent, ga piliti (z mentoriranjem), oplemenititi ter rezultate tudi dobro plačati. Pomeni, da imajo zaposleni, če to potrebujejo in si želijo, nekoliko več tehnološke opreme, na voljo sadje ali kakšen drugi priboljšek, in še bi lahko naštevali. Podjetje se v družbi znanja potrudi za svoj talent, saj ve, da je to edina prava konkurenčna prednost. Seveda pa na drugi strani od talenta tudi izjemno veliko zahteva.

14. Uporaba lastne računalniške opreme – V družbi znanja ima vsak posameznik svoj najljubši operacijski sistem na računalniku ter telefonu, svoje aplikacije, popolno personaliziran način uporabe, prav tako pa pogosto zaposleni uporablja opremo tako za domačo, kot tudi službeno rabo.

Veliko zaposlenih si tako v družbi znanja pogosto sami priskrbijo opremo, ki jim najbolj ustreza, ker pogosto delodajalec ne more – saj ima vsak zaposleni svoje specifikacije. Veliko bolj je smiselno, da je oprema v lasti posameznika, še posebej, če ima ta izjemno specifične želje, delodajalec pa lahko na takšen ali drugačen način prispeva k amortizaciji opreme.

15. Grajenje vezi v realnem svetu – Kljub temu, da se sodobno delovno mesto virtualizira in je obenem popolnoma mobilno ter integrirano v socialna omrežja, komponenta realnega sveta niti približno ne izgublja vrednosti. Ravno obratno. Še toliko bolj je pomembna, predvsem zaradi pomena timskega dela in grajenja zaupanja, ki je osnova za poslovanje.

Najmočnejše vezi, tudi poslovne, lahko zgradiš zgolj na osebni ravni, ko s človekom preživiš dovolj časa. Na primer najbolje nekoga spoznaš, če se z njim voziš nekaj ur v avtu ali na letalu. Kot vsi vemo so trdne socialne mreže pomemben element sodobnega delovnega mesta, teh pa se ne da zgraditi zgolj v virtualnem svetu.

16. Odgovornost ter vračanje skupnosti – Paradigma odgovornosti bi morala biti na prvem mestu, saj je najmočnejša paradigma sodobnega delovnega mesta. Najprej se mora vsak zavedati individualne odgovornosti. To pomeni, da je odgovoren sam zase, ni družbeni parazit, razvoja svoje talente, ustvarja dodano vrednost, ter skrbi za svoje življenje v vseh pogledih – v smislu zdravja, pokojnine, dobrih odnosov, širjenje pozitivne energije.

Človek mora vedno najprej masko s kisikom natakniti sebi. Prvi korak k individualni odgovornosti je, da poskrbiš zase. Potem imaš bistveno več svobode in možnosti. Sodobno delovno mesto bo zahtevalo popolno od posameznika, predvsem zaradi dinamike poslovnega okolja – v nekem trenutku delovno mesto bo, v drugem ne. Vsak bo torej moral imeti toliko kompetenc, da bo brez problema v nekaj mesecih našel novo službo. Tako kot je nestabilen poslovni svet, je nestabilno tudi delovno mesto.

Individualna odgovornost pa še zdaleč ni dovolj.

Individualna odgovornost gre z roko v roku z družbeno odgovornostjo in odgovornostjo do podjetja oziroma delodajalca. Kot že omenjeno, slednja pomeni, da zaposleni spoštuje sodelavce, prispeva dodano vrednost, sledi viziji podjetja, skratka »paše« v organizacijo, se v njej izjemno dobro počuti in se zaveda, da če bo dal, bo tudi dobil. Več kot bo dal, bolj kot bo pokazal proaktivnost in pripravljenost prispevati, več bo dobil. Seveda ob predpostavki, da ima podjetja zdrav management.

Sodobno delovno mesto pa zahteva od zaposlenega tudi visoko stopnjo zavesti. Ta se mora odražati vsaj v družbeni odgovornosti. Tako kot trg od podjetja zahteva družbena odgovornost, se tudi od vsakega zaposlenega vedno bolj pričakuje družbeno odgovorno vedenje. Kaj to pomeni? Najprej skrbno varčevanje z viri. To je popolnoma »zmagam-zmagaš« situacija za vse. Ugašanje luči, zapiranje vode, odgovornost do lastnine, minimiziranje smeti ipd.

Potem pa je seveda tu še prava družbena odgovornost; pomoč drugim, darovanje v dobrodelne namene – tako svojega časa kot denarja, soustvarjanje pozitivne klime v podjetju in v drugih socialnih krogih, odgovoren odnos do narave, ekološka ozaveščenost ipd. Sodobni zaposleni razume, da smo vsi povezani.

Če nekomu škodiš – znotraj podjetja, ali kjer koli drugje na svetu, v bistvu škodiš sebi. Poskusite na cesti nekoga malo na nos, pa poglejte kakšen bo odziv (nekoga, ki je večji od vas). Potem pa dajte nekomu 100€ in zopet opazujte, kakšen bo odziv. Kar daš, se ti vrne. Zato sodobno delovno mesto ne pozna opravljanja, lenarjenja, laganja, sprenevedanja in podobnih mehanizmov šibkosti, ki dolgoročno nobenemu ne prinašajo nič dobrega.

Za vse je dovolj, če smo skromni in si med seboj pomagamo. Dolgoročno uspešni zaposleni na sodobnem delovnem mestu tako ustvarjajo dobro zase, za podjetje in celotno družbo.

Več kot daš, več imaš.

Ni pa potrebno, za praktično enako stanje, da nas kdo resnično zapre v fizično kletko. Obstajajo tudi kletke v naših glavah, ki jih lahko poimenujemo čustveno-mentalne kletke. Postanemo kot nesrečna žival, ki jo hudodelci pripnejo na verigo in se ta sprijazni z majhnim prostorom, ki ji je odrejen. Ko je veriga celo umaknjena, vseeno obstaja samo še ta majhni prostor, utesnjena konzerva; preostali širni svet pa ostaja zgolj v sanjah potencialno polnega življenja, ki se zdi nikoli več dosegljivo. Čeprav je veriga v resnici zgolj še iluzija, napačno prepričanje – zavora, ki jo ustvarja zmes negativnih čustev in misli, enostavno vodi v situacijo, kjer smo raje ujetniki samega sebe.

Problem čustveno-mentalnih kletk ni zgolj v tem, da nam kratijo svobodo in možnost doživljanja polnega življenja. Največji problem čustvenih kletk je, da nam iz dneva v dan pijejo energijo. V njih nismo zgolj zaklenjeni, vendar nas tlačijo k tlom, brcajo, spotikajo ter posledično jemljejo energijo, ki jo še kako potrebujemo za soočanje z vsakodnevnimi izzivi in nenazadnje tudi za uživanje življenja.

Čustveno-mentalna kletka ne bi bila kletka, če ne bi šlo v resnici za nezaželeno stanje, kateremu je izjemno težko ubežati. V večini primerov se prav dobro zavedamo, da se nahajamo v čustveno-mentalni kletki, včasih pa nam morajo do tega spoznanja pomagati drugi, vendar je ne glede na to zalogaj, ki ga moramo premagati enostavno prevelik; kletka je pretežka, da bi našli prvi korak k izhodu. Želja po svobodi je žal velikokrat premajhna v primerjavi z bolečino, s katero bi se morali soočiti ob odklepanju kletke.

Vzrokov za nastanek čustveno-mentalnih kletk je mnogo. Gre za gnojnico, ki je bila (hote ali nehote) »nakidana« na nas preko primarne in sekundarne socializacije ter drugih tragičnih dogodkov. Samo nekaj tovrstnih primerov – namesto zaščite staršev, ko smo bili še majhni, smo prejeli njihov bes in jezo, ali pa smo jih opazovali, kako se prepirajo (otrok se uči z opazovanjem, ne z ukazi); mogoče nas je kdo napadel, posilil, nas izdal, raztrgal naše zaljubljeno srce, nas poniževal, ali pa smo doživeli nesrečo, nasilje, ustrahovanje ipd. Nešteto je tragedij, ki jih piše življenje in jih potencialno doživi posameznik. Skoraj ga ni zemljana, ki ne bi imel vsaj kakšne izkušnje na enem izmed področij življenja, posledično pa tudi tovrstne kletke.

Osnovni namen čustveno-mentalnih kletk je, da nas na nek način obranijo pred hudim in ohranijo pri življenju. Problem pa je v tem, da nas v resnici zaklenejo stran od potencialne sreče in polnega življenja. Mogoče so bile tovrstne kletke nujne za čas, ko smo še živeli v džungli, da smo razvili strah pred življenjskimi nevarnostmi (zvermi ipd.). Prav tako so verjetno nujne za vse situacije, ki jih v določenem trenutku ne moremo prenesti, ker smo premladi, pa jih zato potlačimo v globino psihe. Vendar danes ne živimo več v džungli. Danes ni več sprejemljiva nobena oblika nasilja, ne fizična, čustvena, mentalna ali duhovna.

Vseeno pa življenje še vedno piše mnogo krutih zgodb in tako čustveno-mentalnim kletkam ni konca. Pozitivna novica pri vsem tem je ta, da v sodobnem svetu obstaja nešteto orodij in možnosti, da se počasi odklepamo iz čustveno-mentalnih kletk. Kidamo gnojnico in postajamo vse bolj svobodni. Prevzemamo nadzor nad svojim umom ter živimo bolj in bolj polno življenje. Res pa je, da ni lahko. Res je, da moramo zbrati hudičevo veliko poguma in vložiti nehumano veliko truda. Ampak možno je.

Veliko lahko naredimo z delom na sebi, z branjem, študiranjem psihologije, opazovanju drugih, s pogovarjanjem, analiziranjem in razvijanjem svoje osebnosti. Manjše čustveno-mentalne kletke lahko odpravimo sami. To je tudi eden izmed pomembnih namenov osebnostne rasti. S tem vedno bolj prihajamo k svojemu bistvu. Več kletk, kot odklenemo, večjih se lahko lotimo. Gre za proces, ki se običajno skoraj nikoli ne konča.

Nima pa si smisla delati utvar, da vse lahko rešimo sami. Za nekatere kletke potrebujemo strokovno pomoč. Na srečo je izjemno veliko različnih smeri in ved psihologije, ki se ukvarjajo s tem, kako pomagati ljudem iz čustveno-mentalnih kletk. Če imamo zdravnika za telo, zakaj ne bi imeli tudi zdravnika za naš mentalno-čustveni svet. Vsak pa mora sam odkriti, katera metoda mu najbolj ustreza. Nekaterim celo veliko bolj ustrezajo alternativne metode.

Ne glede na to, ali se lotimo odklepanja kletk sami, ali s pomočjo strokovnjakov za psiho, vedno je odgovornost na vsakemu od nas, da vloži trud, ki je potreben, da se osvobodimo negativnih vzorcev, ki nas držijo pri tleh. Svoboda, ki jo vidimo izven kletke mora prinašati več koristi, kot je velika bolečina, ki jo prinaša odklepanje in dvigovanje kletke. Brez nič ni nič, na koncu pa so najslajše tiste bitke, ki jih zmagaš nad sabo. Bolj, kot živiš svoje bistvo, bolj si svoboden, bolj polno je življenje.

Poglejmo si nekaj najbolj tipičnih čustveno-mentalnih kletk.

Strahovi – Vsi strahovi so čustveno-mentalne kletke. Res je, da imajo strahovi namen, da nas do določene mere zaščitijo, vendar gre velikokrat za nevarnosti, ki obstajajo zgolj v naših glavah. Strah pred uspehom, strah pred neuspehom, strah pred javnim nastopanjem, strah pred ogovarjanjem tujcev, strah pred ogovarjanjem nasprotnega spola, strah pred nekaterimi živalmi, strah pred višino, strah pred… vse to so čustveno mentalne kletke, ki lahko močno zavirajo kakovost našega življenja. Strah se moramo naučiti obvladati, ali pa strah obvlada nas. Zanimivo je tudi dejstvo, da nasprotje strahu ni pogum, vendar ljubezen. Pogum je zgolj orodje za obvladovanje strahu. V resnici pa je tako, da bolj kot nas je strah, manj je prostora za ljubezen v našem srcu. Strahovi so odlični pokazatelj, v kateri smeri moramo še osebnostno zrasti.

Odnosi – Odnosi so lahko močne čustveno-mentalne kletke. Predvsem trije tipi odnosov se pogosto prevesijo v tovrstne energetsko-vampirske zapore. Prvi so odnosi s starši. Drugo so odnosi v nezdravem partnerstvu. Tretje so odnosi na delovnem mestu, predvsem z nadrejenimi ali celo podrejenimi. V resnici nismo nobenemu nič dolžni, z nobenem ne rabimo biti skupaj, mu posvečati pozornosti ali česar koli drugega. Če nas nekdo ne ceni, spoštuje naših vrednot, nam pomaga pri realizaciji sanj in vizij, nas spodbuja ipd. je čas, da odkorakamo stran.

Ljudi moramo naučiti, da spoštujejo naše meje; če jih ne jih moramo zdresirati, kakšen odnos imajo lahko do nas. Če se jih ne da zdresirati, je čas, da gremo stran. Pa naj bodo to naši starši, dolgoletni partner ali kdor koli drug. Pekel ali nebesa so ljudje na zemlji, ki nas obkrožajo. Obkrožite se z ljudmi, ki vas spodbujajo, verjamejo v vas in vas napolnijo z energijo. Vsi ostali ljudje so samo distraktorji, ki vas ovirajo na poti do vašega bistva, niso nič drugega kot čustveno-mentalne kletke, ki vam jemljejo energijo za ustvarjanje, uživanje življenja in soočenje s pravimi z izzivi.

Če se kratkoročno ne moramo znebiti v življenju tovrstnih ljudi, ki držijo vrata naše čustveno-mentalne kletke (npr. nujno potrebujemo službo) je edino prav, da minimiziramo komunikacijo z njimi, ne plešemo z njimi plesa izmenjave negativnih energij in izdelamo ter realiziramo strategijo izhoda. Predvsem pa ne zapravljamo energije za opravljene tovrstnih ljudi. Čim prej do izhoda.

Enako je z dolgoletnim partnerstvom, kjer smo vedno bolj nesrečni. Kdo pravi, da smo ljudje ustvarjeni, da prehodimo celotno življenje skupaj z istim partnerjem. Strinjam se, če nam uspe, ni lepšega na svetu. Vendar če ne gre več in je vsakemu namenjena svoja pot, druga pot, zakaj se mučiti iz dneva v dan. Zaradi otrok? Otrok bo imel veliko več od nas, če bomo srečni in zadovoljni (to bo videl z opazovanjem in prevzel) nekje drugje, kot pa če vztrajamo v negativnem partnerstvu in se cele dneve prepiramo, zganjamo nasilje in smo nesrečni. Saj gremo lahko mirno in sporazumno narazen.

Nas je strah, da ne bomo spoznali koga novega? Živi več kot 7 milijard ljudi na svetu. Od tega polovica nasprotnega spola. Če vložimo malo energije, zagotovo najdemo nekoga, s katerim lahko zopet zaživimo in prehodimo nov del poti. S tem ni nič narobe, saj življenje ni hollywood-ski film, ko se zaljubimo na prvi pogled, potem pa živimo srečno do konca dni. Vse, kar je skupaj na silo, je obsojeno na propad. Če v partnerstvu nismo srečni, je čas, da gremo drugam. Življenje je povsem v naših rokah, ne potrebujemo nobenih kletk.

Kupovanje ljubezni in potrditev – Čustveno-mentalna kletke lahko zgradimo ali na podlagi malega števila ljudi, ki so v našem primarnem socialnem krogu (starši, partner, šef ipd.) in so najmočnejše kletke, lahko pa tudi zaradi množice drugih ljudi, ki jih komaj ali sploh ne poznamo. V praksi to pomeni, da nobenemu ne znamo reči ne, in tako posledično, namesto da bi ustvarjali mojstrovino svojega življenja in sledili svojim ciljem, raje uresničujemo cilje drugih ljudi. Zgolj zato, da smo »kupili« malo ljubezni in dobili potrditev lastne vrednosti. V resnici pa smo veliko več potenciala izgubili. Jasen pokazatelj čustveno-mentalne kletke je, če ne znamo ceniti svojega časa; gre namreč za najbolj dragoceno dobrino, ki jo imamo v svojem življenju. Škoda jo je zapravljati za čustveno-mentalne kletke, saj svojega časa ne bomo nikoli več dobili nazaj.

Samopodoba – Čustveno-mentalna kletka v kateri živi vsak od nas, vprašanje je le, do katere mere, so izzivi s samopodobo. Na primer: »Nisem praktičen tip človeka«, »Nisem dovolj lep/pameten«, »Ne obvladam tehnologije«, »Počasi se učim« ipd. Ne pravim, da smo vsi talentirani za vse. Ne pravim, da nima vsak od nas svojih prednosti in slabosti. Vendar ni prav, da si s tem zatiramo življenje ter ubijamo svoj kreativni potencial. Veliko ljudi raje zapravlja svoje življenje v coni udobja, zgolj zaradi enega samega ali nekaj tovrstnih negativnih prepričanj; ker so jim na primer to starši govorili celo življenje. Popolna kletka, zaradi katere je lahko celo izgubljeno življenje.

Racionalni in praktični pristop do situacije je, da naredimo osebno SWOT analizo (prednosti, slabosti, priložnosti, nevarnosti). Ocenimo, katere so naše prednosti in gradimo na njih. Ocenimo, kaj so naše slabosti ter jih razdelimo v dve skupini. Prva skupina so tiste, za katere je čisto vseeno, če jih ne obvladamo, saj niso bistveni za dosego naših ciljev v določenem trenutku. Druga skupina so tiste, ki jih je potrebno odpraviti in v katere bomo vložili več truda kot drugi, čeprav za njih nismo talentirani.

Takoj, ko sprejmemo odločitev, da bomo eno področje razvijali, se mora končati naš negativni samogovor. Še več, z vizualizacijo in afirmacijami si lahko pomagamo, da spremenimo svoja prepričanja v pozitivno smer. Pozitivno prepričanje nam bo pomagalo, da hitreje osvojimo veščino. Pa tudi v ostalih primerih, kjer ni pomembno ali smo za nekaj talentirani ali ne, nam negativni samogovor ne bo prav nič pomagal. Vsakič, ko kaj rečemo čez sebe, se moramo močno ugrizniti v jezik.

Uspeh na katerem koli področju je v resnici ščepec talenta in mnogo trdega dela. Če nimamo talenta, ali smo mogoče celo anti-talentirani za nekaj, ni nič hudega. Ne glede na to, česa se lotimo, z dovolj truda in energije lahko vedno postanemo dobri v kateri koli stvari, pa naj nam še tako močno primanjkuje talenta. Vaja dela mojstra, mojster dela vajo. Če je dovolj velika želja, se vedno najde pot, če ne, se vedno najde izgovor.

Odvisnosti – Vse nezdrave odvisnosti (alkohol, droga, televizija, prekomerno delo ipd.) so čustveno-mentalne kletke. Pri odvisnostih se zaklenemo sami pred seboj. Ne znamo se soočiti z življenjskimi izzivi, s svojim ranjenim egom, segmenti osebnosti, našim življenjem ipd., zato kar sami sebe z narkotiki zaklenemo v kletko. Problem pa je ta, ker se kletka tako močno krepi, da se potem ne moremo več enostavno odkleniti. Pri vsaki odvisnosti je ključno, da pošast ubijemo, ko je še majhna, saj se teža kletke s časom zgolj veča in veča. Problemi ne izginejo, prej se množijo, življenje pa nam tako zadaja zgolj močnejše in močnejše brce (klic po prebujenju), saj od nas zahteva, da začnemo z odklepanjem kletke; z lepa ali z grda. Življenje pač ni enostavno.

Hrana – Vsi poznamo koncept čustvenega prenažiranja, ki vodi v debelost in nezdravo življenje. Govorimo seveda o odvisnosti od hrane; in ne v gurmanskih užitkih ali prehranjevanju za energijo. Pri čustveni lahkoti gre povsem za čustveno-mentalno kletko. Posebej pa sem jo izpostavil zato, ker je mnogo čustveno-mentalnih kletk zgolj posledica, ne pa pravi vzrok.

Če želimo kletko odkleniti moramo nujno nazaj do vzroka. Ta pa je vedno običajno v nezadovoljstvu v odnosih, službi, partnerstvu, nezadovoljstvu samih s seboj ipd. Včasih so čustveno-mentalne kletke bolj zahtevne za razvozlati, kot si to upamo priznati. Dobra orodje je, da si ko se sproži tovrstno negativno vedenje, zastavimo vsaj petkrat vprašanje zakaj?

Izmišljen poenostavljen primer: Ravnokar sem se nažrl čipsa in kokakole. (1) Zakaj? Ker sem bil bolestno lačen. (2) Zakaj? Zato, ker se v resnici počutim osamljenega. (3) Zakaj? Menim, da me partner nima rad. (4) Zakaj? Zato, ker posveti več pozornosti službi, kot pa meni. (5) Zakaj? Toliko je stvari, ki jih nisva razčistila v zadnjih mesecih. Rešitev je seveda v pogovoru s partnerjem in investiranjem v odnos.

Revščina – Tudi revščina je lahko oblika čustveno-mentalne kletke. Če smo v nekem trenutku brez denarja, je to lahko zgolj začasno stanje, to da smo neprestano brez denarja pa je lahko bolj stanje duha, kot kar koli drugega. Da ne bo pomote – absolutno so tukaj izvzeti vsi ljudje, ki nimajo, ker niso nikoli imeli možnosti, so doživeli nesreče ipd.. Revščina namreč v večini primerov rojeva revščino (ni dostopa do izobrazbe, prenos psiholoških vzorcev ipd.). Uspeh pa v večini primerov rojeva uspeh. Vendar ne vedno. Veliko je ljudi, ki imajo vse možnosti, pa ne glede na to, koliko zaslužijo v posameznem letu, se prebijajo brez prebite pare iz meseca v mesec. Zaradi prepričanj, odnosa do denarja in vzorcev obnašanja, kar vse skupaj nič drugega kot čustveno-mentalna kletka; edina pot do plusa na računu je soočenje samega s seboj.

Za konec velja še enkrat izpostaviti, da je problem čustveno-mentalnih kletk, da se zdijo prevelik čustven zalogaj. Nimamo ideje, kjer se lotiti, da pridemo do zaželenega stanja. Zato je pomembno, da se lotimo odklepanje posamezne kletke postopoma in počasi. »Slona« (velik problem) se »poje« (reši) tako, da se ga razreže na majhne koščke. Košček za koščkom. Majhen izziv za majhnim izzivom. Pri tem se ne smemo bati počasnega napredka, vendar zgolj tega, da bi se ustavili.

Vsak od nas ima svoje čustveno-mentalne kletke. Nikoli ne smemo pozabiti, da so največje in najslajše bitke tiste, ki jih zmagamo sami nad sabo. Zato veliko poguma pri odklepanju čustveno-mentalnih kletk in sreče na poti do osebne svobode!

Mantra sodobnega sveta, ki bi jo lahko strnili v »shopping & fucking«, ali v življenjska doživetja predvsem skozi nakupovanje, nas predvsem skozi bombardiranje z reklamami, kjer so vsi lepi in nasmejani, ker imajo, vodi v stanje, kjer lahko začnemo kupovati stvari, ki jih ne potrebujemo, z denarjem, ki ga nimamo, da naredimo vtis na ljudi, ki nas ne marajo, še manj pa mi njih. Medijski svet z vsemi mogočimi reklamami ustvarja iluzijo, da mora biti vsak človek lep, pameten, bogat, postaven, z visokim statusom ipd., drugače ne mora biti srečen; do tega pa lahko pride predvsem z nakupovanjem. Vse to je odličen koncept, ki poganja negativno plat kapitalizma.  Zakaj?

Človeška narava je žal taka, da se ljudje hitro identificiramo s stvarmi. Če nimamo nič notranjega, na kar bi se lahko dodobra uprli, hitro iščemo lastno identiteto v zunanjih stvareh. Material nam lahko zagotavlja neke vrste psihološko varnost, blagovna znamka pa lahko odseva sestavni del mozaika naše pojavnosti. Pridobljene stvari nam tako olajšajo vsakdanje življenje, zaradi notranjih in zunanjih problemov, s katerimi se soočamo, nenazadnje pa v materialnih stvareh najdemo tudi takšne in drugačne užitke; če ne že nekih pravih izkustev, pa materialne dobrine zelo dobro hranijo naših sedem smrtnih grehov.

Ne želim zanikati materialnega sveta. Živimo v materiji in materialne dobrine bodo vedno sestavni del našega življenja. To je sestavni del naše poti. Če bi zanikali materialni svet, je enako, kot če bi zanikali polovico svojega telesa. Enako napako naredimo, če zanikamo duhovni svet; kot da bi živeli zgolj polovico življenja. Imajo pa materialne stvari en velik problem.

Materialne stvari kradejo tako čas, kot tudi prostor – in s tem energijo. Še več, ker nam predstavljajo varnost, se rade kopičijo. Nabirajo in nabirajo. In slej kot prej ima vsak od nas na stotine nekih stvari, ki jih sploh ne uporablja, ali pa zelo redko. Vse te stvari, ki jih v resnici sploh ne potrebujemo, nam nato kradejo energijo; in čas; in svobodo; in prostor za novo. Zgolj zato, da se počutimo kanček bolj varne.

Korelacijo med materialnimi dobrinami in izgubo časa ter energije, na začetku niti ne opazimo toliko, sploh, če ne namenjamo veliko časa opazovanju življenja. Saj nam posamezna stvar ne vzame veliko časa. Minutka ali dve na mesec, namenjeni določeni stvari, pa res ni veliko. Res ni. Dokler ni teh stvari več in več in dokler se minute počasi ne seštevajo v ure, ure pa v dneve, dnevi pa v tedne; tedne, ki so v našem življenju praktično vrženi stran. Porabljeni živci, k vsemu temu sploh niso prišteti.

Zato si moramo zastaviti enega najbolj pomembnih vprašanj v našem življenju: Kateri so tisti trenutki, ki smo si jih do sedaj najbolj zapomnil v življenju? Kateri trenutki so tisti, ki so nas najbolj zaznamovali v pozitivnem smislu? To zagotovo niso trenutki, ko smo si kaj kupil, ali da bi bili taki trenutki posledica materialnih stvari. Trenutki, katerih se najraje spomnimo v našem življenju in kateri so nam najbolj dragoceni, vključujejo ljudi in situacije, nikoli pa ne stvari, oziroma v redkih primerih, ko so te zopet povezane s situacijami ali ljudmi.

Zato je nujno, da v življenju posvetimo vso pozornost ljudem, situacijam in dejanjem, ki bodo polnile naše srce in naše doživljanje življenja, znebimo se pa vsega, kar jemlje čas, prostor in energijo bistvu življenja.

To pomeni, da moramo v življenju postajati bolj in bolj minimalistični, kar se tiče materialnih dobrin. Manj je več. Manj materialnih dobrin, kot imamo, več imamo prostora za resnično srečo v življenju. Manj kot je stvari, za katere moramo skrbeti, jih nositi na servis, zgubljamo živce, ko se poškodujejo, se ob njih spotikamo, jih moramo prelagati, likati, zlagati, gledati ali kar koli drugega z njimi početi, bolj smo svobodni in več lahko doživimo. Svoboda!

Ne smemo pa minimalizma narobe razumeti ali mešati z revščino. Revščina ustvarja revščino, bogastvo pa še več bogastva. In ni dvoma, da je bistveno bolje biti v poziciji, kjer lahko daješ, se pravi na strani bogatih, kot na strani, kjer moraš prejemati od drugih za preživetje ali se na njih zanašati; kaj šele na državo. Vsak od nas mora sprejeti odgovornost za svoje življenje ter ustvarjati čim več dodane vrednosti na podlagi svojih talentov.

Denar, kot moč, mora pretakati v roke ljudi, ki imajo visoko raven zavesti. Zato je prav, da vsak od nas, ki ima dobro srce, na trgu skuša ustvariti čim več dodane vrednosti. Obogateti, če hočete. Prav je, da skušamo akumulirati čim več moči. Bistveno bolj pomembno vprašanje je, kaj potem delamo z resursi. Nesprejemljivo je, da z akumuliranimi resursi ravnamo neodgovorno in kopičimo stvari, ki pomenijo popolno »zgubim-zgubiš« situacijo. Nam kradejo čas in pot do boljšega življenja, nekaj milijard ljudi pa ob tem, ko mi kopičimo stvari, strada.

Postati minimalist pomeni zgolj to, da ne glede na višino akumuliranih finančnih sredstvev, skušamo v življenju imeti čim manj stvari, z namenom, da lahko dajemo prednost drugim kvalitetam življenja, ki izhajajo iz višjih ravni zavesti. Se pravi, da življenje uživamo resnično kot življenje in spoznamo, da sreča ne izhaja iz imeti, temveč iz biti. Pravo življenje živimo, ko potujemo proti svojemu bistvu, se samoaktualiziramo in izkušamo življenje, ne pa ko iščemo varnost v materialnih dobrinah, ali pa jih uporabljamo kot kompenzacijo, ker si ne upamo živeti svoje edinstvenosti.

Ko bom zapustil ta svet, ne želim, da se me ljudje (ali sam sebe) zapomnijo po tem, kaj sem imel, kateri avto sem vozil, kaj vse sem lahko kupil in koliko je bila vrednost mojega neto premoženja; pa komu to mar, kdo to sploh potrebuje? Ko bom zapustil ta svet želim, da se me ljudje, ki so mi najbolj blizu, tisti, ki jih ljubim, zapomnijo po močnih straneh karakterja, prispevku k lepšemu življenju njih in vseh drugih sozmeljanov, velikih dejanjih in edinstveni kombinaciji osebnostnih lastnosti, ki se ne bodo nikoli več ponovile.

Če kaj lahko ostane vsaj za trenutek dalj časa na zemlji povezano z nami, ko se spremenimo v prah, niso to stvari, ki smo jih imeli, temveč dejanja, ki smo jih naredili. Pa še ta bodo šla v pozabo in edino, kar bo štelo je, na kakšni stopnji zavesti smo se znašli, ko smo zadnjič izdihnili. Vsaka materialna stvar, ki nam krade čas, prostor in energijo, zgolj z namenom fiktivne varnosti, obenem pa nas odvrača od življenjskih spoznanj, izkušenj in izzivov, ki so nam dani, nam v končni perspektivi življenja znižuje vrednost, ne dviguje. Vsako omamljanje s filozofijo »shopping & fucking«, na koncu ob zadnjem izdihljaju pomeni fakturo, ob kateri se bomo spraševali, kaj pa smo res v tem življenju doživeli in spoznali.

Končno vprašanje bo, ali smo dihali na tem svetu zgolj zato, da smo se nekaj desetletji basali s hrano, prerivali z lastno in tujimi vrstami za najboljšega samca oziroma samico, davili drug drugega z golimi rokami, širili svojo vrsto in vsake toliko omamili z iluzijami; kot to počnejo v kraljestvu živali. Brez poslanstva. Brez smisla. Brez pravega srca in duše. Z edinim smislom, da pride do novega nakupa materialnih dobrin, po možnosti v akciji, ker se nismo sposobni soočiti z izzivi, ki so nam dani; pa zato raje iščemo bližnjico ali najdemo zadoščenje v živalskih vzorcih. Če se smeji tisti na plakatu, ker ima nekaj v roki, bom pa ja še sam bolj srečen, če bom imel enako stvar.

Smo na pol poti med živaljo in bogom in prav je, da stopamo proti slednjemu. Vsak od nas je bistveno bolj sposoben, kot da najde akcijsko ponudbo v trgovini.

Pravi korak proti božjemu (v nas) je zagotovo ta, da se osvobodimo materialnih stvari. Formula je enostavna. Vsakič, ko nas zaboli, ker nekaj nimamo (tako lepega avta kot sosed, hitrega računalnika, kot sodelavec, hiše kot sorodnik, ali kar koli že pač drugega), to pomeni, da iščemo kompenzacijo za naš ranjen ego; to, da smo izgubili stik sami s seboj; to da se ne zavedamo lastne vrednosti in edinstvenosti; to, da smo stopili na nižjo raven zavesti in to, da sebi krademo energijo in čas za prava doživetja, ki so nam bila namenjena. V trenutku, ko nas zaboli, da nekaj nimamo in se počutimo manjvrednega, moramo začeti delati na sebi, na svoji samozavesti, na svoji samopodobi. Začeti noro kidati vso gnojnico, ki nam je bila zlita skozi socializacijo in najti bleščeče koščke sebe, ki bodo zasenčili vsako materialno stvar. In zasijati tako močno, da v življenju ne potrebujemo več stvari, ki bi definirale našo identiteto.

Niste BMW. Niste iPad. Niste D&G. Niste udobno življenje. Niste Hugo Boss. Niste vaše stanje na bančnem računu. Niste zlata verižica. Niste draga slika. Niste zadetek na loteriji. Niste omara polna oblačil. Ste edinstveni, samo vi, eno in edino jedro, skupek lastnosti, potencial, da doseže nekaj prvič, doživite svet samo na vaš način. Samo vi boste srečali to edinstveno kombinacijo ljudi na svetu in zrli v to edinstveno kombinacijo situacij. To je vaše življenje. Ne zlagajte stvari na kup na enem samem mestu, ko pa imate širen svet za raziskati.

Poglejmo si še bolj praktičen vidik filozofije minimalizma, predvsem na dobrinah, ki jih ljudje najraje kopičimo.

Stanovanje in stvari v stanovanju – Gre za topel dom, kamor se vsak dan vračamo. Najbolj svet prostor, ki nam predstavlja zatočišče, kjer se ne bi nikoli smele biti življenjske bitke. Želim, da je moj dom napolnjen z ljubeznijo, smehom, srečo, ljudmi, ki mi pomenijo v tem življenju vse; želim, da dom polnijo spomini na trenutke, ki bodo še leta in leta orosili oči s srečo. Ne pa, da moj dom polnijo in mu dajejo vrednost materialne stvari – vse tiste stvari v kotih in na policah, kjer se nabira prah, ki fiktivno zapolnjujejo praznino in dajejo občutek varnosti. Vse, kar ni bilo v uporabi nekaj tednov in nima prave estetske vrednosti, mora stran, ker to potrebuje nekdo drug. Dom pa potrebuje ljubezen.

Avtomobil – Z avtom, ki te ob nakupu stane več kot 20.000€, imaš kot povprečni voznik, z njim več kot 8.000€ stroškov letno (zavarovanja, bencin, servisi, amortizacija ipd.). Zakaj bi potreboval takšno breme? Da bom všeč več predstavnicam nasprotnega spola. Z nobenim bitjem, ki bi preživljal z mano čas zaradi avtomobila nočem imeti nič. Da bom naredil več posla. Še en mit. Namreč poznam veliko bogatih ljudi, ki vozijo povsem povprečne avtomobile in sklepajo milijonske posle. Da se bom bolj varno peljal na cesti. Mogoče tehten argument, ampak konec koncev, želim preživeti čim manj časa v avtu; in več časa v naravi in z ljudmi, ki jih imam rad. In v trenutkih, ko ustvarjam. Kakšen avto ima sosed, ali kaj si misli o meni, pa mi je tudi povsem vseeno.

Obleke – Razumem, da obleka naredi človeka. Se absolutno strinjam. Vendar Murina obleka je enako kakovostna, enako lepa in mogoče celo sešita v isti tovarni, kot Hugo Boss obleka. Ne vidim razloga, zakaj bi plačeval blagovno znamko, z namenom hranjenja nečimrnosti. Pa recimo nekako to še razumem. Dražje obleke vseeno mogoče stojijo bolje. Racionalnost pa se konča pri omarah polnih oblačil, ki jih ljudje nikoli ne nosijo. Medtem, ko je na svetu milijarde ljudi, ki nimajo za topel obrok, v zahodnem svetu na milijone ljudi kupuje na tisoče kosov oblek, katerih namen bo zgolj ustvarjanje gneče v omarah. Noben človek me do sedaj v življenju ni pritegnil zato, ker bi imel oblečene res dobre čevlje. Njegove besede, dejanja, karakter, pogled na življenje, karma, aura… to vleče, kot magnet. Ne pa število čevljev v omari.

Hrana – Če stvari kopičimo okoli sebe, hrano lahko kopičimo kar v sebi. V obliki maščob seveda. S prenažiranjem. Medtem, ko polovica sveta strada. In nimajo toplega obroka. Se nažiramo za praznike, pa ko smo malo živčni, kar tako za zabavo, ali pa ker je težko življenje. Ampak preobilnost je bolezen. Bolezen vodi stran od zdravja. Zopet delamo škodo sebi in drugim; ker smo potratni z viri, namesto izražanja svoje osebnosti, jo raje zatiramo s hrano. Ne pozabite – manj je več. Kakovostnejše je več. Kopičenje stvari v hladilniku in v maščobnih oblogah ne vodi do polnega življenja. Ravno obratno.

Računalniške naprave in aplikacije – Verjetno je vidno, da sem malo bolj mahnjen na tehniko. Tako imam ogromno nekih računalniških naprav, prav tako uporabljam izjemno veliko aplikacij. Imam vsaj tri različne aplikacije za poštne predale. In vse to krade čas. Tako, kot čas lahko zapravljamo pred televizijo, ga lahko zapravljamo tudi na internetu, z tisoč in eno aplikacijo, nekontroliranim pretokom informacij in podobno. Vse, kar ne uporabljamo redno, mora stran. Konsolidirati, filtrirati in uporabljati zgolj tisto, kar ima resnično dodano vrednost. Televizija pa je najboljši primer tega, kako mečemo svoje življenje stran. Za vedno.

Ljudje in odnosi – Materialne stvari pa niso edino področje, kjer je vredno biti minimalist. Enako je glede ljudi. Velja se družiti le z ljudmi, ki nas spodbujajo, nas cenijo, se počutimo bolje, ko smo v njihovi družbi ipd. Druženje z ljudmi, ki jih ljubimo, imamo radi in so nam blizu je tisto, kar doda smisel našemu življenju. Pekel ali nebesa so ljudje na zemlji. Zato je nujno, da skrbno zbiramo, s kom se družimo in koliko časa. Kvaliteta je vedno pred kvantiteto. Na vse pretege pa je nujno, da se izogibamo ljudi, ki nam v življenje prinašajo stres in nezadovoljstvo. Bodite minimalistični tudi glede ljudi. Gre za vaše življenje.

In še bi lahko naštevali. Mnogo je stvari, ki jih kopičimo. Včasih sem razmišljal, bom imel pohištvo s čim več predali, policami in omarami, da bom lahko vse spravil; pri tem, da sem človek, ki ima relativno velik red. In ob vsakoletni reviziji je na desetine stvari letelo stran; ampak vseeno se stvari kar kopičijo in kopičijo. Zato sedaj razmišljam, želim imeti čim manj pohištva, kjer bi se stvari kopičile in čim več prostora za tiste bistvene stvari v življenje.

Tako počasi stopam na pot minimalista. Na stotine knjig na policah, bodo počasi nadomeščene z eno samo napravo (Kindle). Na desetine elektronskih naprav (tiskalniki, monitorji, kabli ipd.) bodo počasi zamenjani z enim prenosnikom in tabličnim računalnikom. Pohištva bo manj in manj. Oblek le toliko, kolikor jih potrebujem. Avto, čim manjši, čim bolj varčen in ekološki. Mogoče ga nekoč celo zamenjam za kolo. Brez spominkov, kupov papirja, revij, stvari, ki jih ne uporabljam in podobno.

Vsaka materialna stvar, ki me obkroža, mora dokazati svojo vrednost. Ali tako, da jo dovolj pogosto uporabljam, ali tako, da nagovarja estetske užitke in polni duha. Stare stvari morajo stran, da jih napolnijo nove. Vse, kar nima dovolj velike dodane vrednosti, bolj kot jaz, potrebuje nekdo drug.

Tudi smisel denarja ni več tem, da omogoča kupovanje stvari, vendar v tem, da je osnovno orodje ustvarjanja; ustvarjanja še več dodane vrednosti, ki spreminja življenje ljudem na bolje. Najprej je ideja, nato izvršnost, tretji vzvod pa je denar, kot moč. Zato ima dodano vrednost. Ni pa potrebe, da svoj ranjen ego zdravim s stvarmi, ker v resnici lahko svoj ranjen ego zdravim zgolj s tem, da mu omogočam razcvet in sij v vsej svoji edinstvenosti.

Namesto z materialnimi stvarmi, želim zapolniti svoje življenje s toplimi ljudmi, s katerimi bom doživel čim več izjemnih situacij. Svoje življenje želim napolniti z ustvarjanjem, piljenjem svoje osebnosti, iskanja novih in novih delčkov svojega bistva. Svoje življenje želim napolniti s samoaktualizacijo, zlatim srcem, velikimi dejanji in novimi odkritji, ki jih omogoča tako materialni, kot duhovni svet. Želim spiti sok življenja do zadnje kapljice in ne bom pustil sleherni materialni stvari, da odvrne mojo pozornost od globine ljudi in situacij, ki napajajo in osmišljajo življenje.

Vse to pomeni več časa, manj stresa, manj kreditov, več užitka ob ljudeh in situacijah, več dela na sebi, manj nakupovanja, več počitka, manj pospravljanja, več prostora za estetske stvari, več energije, več prostora, manj prtljage, več karma točk, višjo stopnjo zavesti, več samoaktualizacije, več časa zase, več edinstvenosti, manj navezanosti, manj obremenjenosti s preteklostjo, več svobode, manj bolečine.

Najboljše stvari v življenju so brezplačne. Najboljše stvari v življenju sploh niso stvari. Vse, kar je, si ti – tvoje bistvo. Zasij v svoji notranjosti, ne s tem kar imaš!

Sam sem po naravi skeptičen še do tako samoumevnega nasveta. Stvari rad preizkušam na lastni koži. Brez dvoma lahko potrdim, da v trenutku, ko postanemo žejni, smo že zamudili bistveno. Takrat telo kliče po vodi in je dehidrirano. Če se pozorno opazujete boste ugotovili, da skupaj s suhimi usti pade koncentracija, volja, motivacija, skratka pride do splošnega upada vitalnosti. Tudi če popijemo nekoliko več vode, takoj zatem, ko postanemo žejni, je prepozno. Telo rabi nekaj ur, da hidracija ponovno steče, sploh če ne pijemo hladno mrzle vode.

Edino smiselno torej je, da skozi celotni dan enakomerno doziramo vodo telesu. Tako ohranimo tisti del vitalnosti, ki ga prinaša voda; bolj smo zbrani, sproti čistimo svoje telo, strokovnjaki pa govorijo še o mnogih drugih koristih vode, od tega, da pomaga vzdrževati telesno težo, imamo boljšo presnovo in podobno. Kot omenjeno ni težko najti informacij, kakšne vse koristi prinaša redno pitje vode.

Bistvo te objave je nekje drugje. Ljudje smo po naravi leni. In šele, ko je nekaj nujno, npr. postanemo žejni, zberemo dovolj motivacije, da telesu zagotovimo, kar potrebuje. Vendar pri vodi, je takrat prepozno. Dejstvo o pomembnosti pitja vode poznam že nekaj časa, ampak vedno sem imel problem, kako znižati ta napor na minimum, ker zadeva ni nujna in tako pogosto pozabim nanjo.

Najprej sem kupil dizjanerski vrč z vodo in kozarec. Pač rad imam lepe stvari in nekako se mi je zdelo, da če bom imel vrč na mizi, bom pa pridno hodil po vodo in se »zalival«. No, vrč in kozarec sta bolj ali manj samevala in ko se je začel na steklu nabirati prah, sta šla proč. Problem vrča in kozarca je tudi, da jih imaš težko s seboj, ko greš iz pisarne ali od doma.

Druga zadeva, ki sem jo poskusil je seveda samodisciplina. Vsakič pred kosilom, popij kozarec vode; vsakič, ko… popij kozarec vode. Tudi če imate izjemno veliko disciplino, zadeva deluje predvsem pri jutranjih in večernih navadah. Pač navadiš se, da zjutraj, ko vstaneš, najprej spiješ kozarec vode. Zvečer malo težje, drugače si več na »minusu«, kot v sanjah. Skozi dan pa je toliko drugih stvari, ki so ekstremno pomembne, da enostavno pozabiš in disciplina odpove. Verjetno so edino športniki ali ljudje, ki imajo zelo malo obveznosti tisti, ki jim bi lahko uspeval z disciplino reden obisk do pipe.

Še zadnja opcija so plastenke z vodo. Te imajo več problemov. Prvič, popolnoma je neekološko in naredimo več škode kot koristi. Voda v plastenkah je postana, plastika hitra polna bakterij in nenazadnje plačujemo za vodo, kar nima nobenega smisla; pokažemo nespoštovanja do denarja in virov, ki so na voljo na zemlji. Čeprav lahko povečamo pitje vode, je veliko negativnih stranskih učinkov. Absolutno pa sprejemljivo, če pač ni druge izbire v določenem trenutku.

Pred nekaj tedni pa sem prišel do prave rešitve. Za darilo sem dobil stekleničko za vodo (aladdin). Zadeva je ekstremno priročna. Povsod jo imate lahko s seboj. Enostavno je napolnite na katerem koli vodnem viru. Nekako se navadiš, da neprestano piješ vodo. V pisarni, doma, avtu ipd. Steklenička postane del vsakdana, del navade. Narejena je iz materialov, ki ne dopuščajo razcvet bakterij, skratka zadeva je resnično enostavna za uporabo. Cena je seveda minimalna, nekaj več kot 10€, pri tem da je obstojnost stekleničke verjetno v letih. Poleg vode lahko v stekleničko natočite tudi čaj, limonado ali katero koli drugo (najboljše zdravo) pijačo, za nezdrave gazirane pijače pa nekako ni primerna. Na srečo.

Za lepše in vitalnejše življenje ter zdravje vašega telesa, prav tako pa bistrost uma vam resnično priporočam, da poskusite stekleničko za vodo kot vašo redno spremljevalko, kamorkoli vas že ponese življenje.

V nadaljevanju je kontrolna lista, ki lahko vsakemu podjetniku pomaga pri oceni, kakšne možnosti ima podjetnik za pridobitev tveganega kapitala. Več, kot je kljukic pri bistvenih stvareh, večja je verjetnost. Ko gremo skozi seznam, pa ne smemo nikoli pozabiti na to, da nobeno podjetje ni popolno in eden izmed namenov investicij je, da se z dodatnim denarjem med drugim tudi odpravi šibkosti podjetja. Gre za bistveno bolj razdelano in razširjeno listo z desetimi elementi perspektivnih podjetij.

Kontrolna lista pa ni primerna zgolj za podjetnike, ki iščejo tvegani kapital. Elementi v nadaljevanju so tiste stvari, ki so ključne za podjetniški uspeh – z investitorjem ali brez. S pomočjo liste tako lahko podjetnik identificira močne in šibke strani svojega podjetja in slednje začne čim prej odpravljati. Lista je nastala na podlagi dela z več kot 500 startup podjetij.

Ideja.

Bolečina/Problem/Potreba: Podjetje s svojo rešitvijo odpravlja nep problem oziroma zadovoljuje neko potrebo ciljni skupini. Posledično podjetje  svojim kupcem poveča kakovost življenja, zniža stroške, poveča prihodke, ipd. Dodana vrednost oziroma ponudba vrednosti je jasna. S svojo rešitvijo podjetje potencialnim kupcem ne povzroči novih dodatnih preglavic (npr. prevelika sprememba proizvodnega procesa, ki odnese več sredstev, kot jih prinese).

Diferenciator: Podjetje ima jasen diferenciator, kar pomeni, da bolečino rešuje na drugače način od vseh ostalih. Diferenciator izhaja iz kompetence podjetja in (bo) na trgu predstavlja jasno razlikovanje od konkurence. Na podlagi diferenciatorja se bodo kupci raje odločili za produkt podjetja kot konkurentov. Diferenciator je lahko izražen v obliki edinstvene prodajne prednosti, pri čemer gre za eno ključno prednost, ki je konkurenca ne mora dosegati.

Jasnost namena obstoja – poslanstvo: Podjetje lahko svoj namen obstoja opiše v nekaj stavkih. Podjetniki znajo jasno opisati svojo poslovno idejo. V pogovoru s podjetnikom je takoj jasno, kaj počnejo in znajo razložiti dodano vrednost za svoje stranke. Podjetnik ima jasnost namena obstoja napisano na zadnji strani vizitke.

Osredotočenost: Podjetje in podjetniki so osredotočeni. Glede na to, da imajo na voljo malo sredstev, lahko rešujejo zgolj en problem hkrati. Podjetje je ostro osredotočeno na jasno rešitev, ima definirano svojo nišo. Podjetniki  so predani in prepričani, da lahko na dolgi rok postanejo vodilni v tej niši. Velik problem podjetnikov je, da imajo desetine idej in počnejo desetine stvari. Dokler nimaš dovolj sredstev je to formula za propad. Investitorji nikoli ne investirajo v “svaštarnice”, ki počnejo mnogo različnih stvari, pa nobene izjemno.

Segmenti kupcev: Podjetje ima jasno definirano, katerim potencialnim skupinam kupcev rešuje potrebo. Podjetniki so skrbno razmislili o segmentaciji in jo definirali. Kupce lahko naštejejo s konkretnimi imeni oziroma demografskimi, psihološkimi in drugimi opisi. Kupce imajo jasno segmentirane in se zavedajo prioritetnih segmentov (velikost, vrednost).

Konkurenca: Napaka je, če podjetniki trdijo, da ni konkurence. Pravi podjetniki se dobro zavedajo svoje direktne in indirektne konkurence ter potencialne konkurence. Prav tako se zavedajo možnosti pojava substitutov. Najbolje je, da imajo izdelan temeljit načrt, kako bodo dolgoročno branili svojo konkurenčno prednost. Če ni konkurence, ni trga.

Poslovni načrt: Podjetje ima izdelan profesionalni poslovni načrt, tako vsebinsko, kot tudi oblikovno. Z oddajo poslovnega načrta so pokazali svojo profesionalnost, strokovnost, poznavanje panoge, prav tako pa, da so pred stikom z investitorji naredili domačo nalogo in pridobili znanje o trgu in svojih možnostih pa tudi o zakonitostih delovanja kapitala. Na vsa dodatna vprašanja so odgovorili temeljito, premišljeno. Zapisana je strategija rasti in nadaljnjega razvoja podjetja, ki jo bo mogoče vključiti v pogodbene odnose. Poslovni načrt, je lahko narejen tudi v obliki prezentacije, kratkega operativnega plana, ali kako drugače, izkazuje pa predvsem to, da so podjetniki temeljito razmislili, kako se bodo lotili realizacije ideje in razvoja, na podlagi filozofije vitkega podjetja. Podjetniki razumejo, da je bolj kot poslovni načrt pomemben proces planiranja.

Mednarodna orientiranost: Zaželeno je, da je podjetje je od prvega dne mednarodno orientirano, želi delovati na mednarodnih trgih in se to v celoti odraža (prezentacije v angleščini, ustrezni poslovni načrt ipd.). Izjema so podjetja, ki izkoriščajo dovolj velike lokalne potenciale.

Dokaz hipoteze vrednosti na podlagi minimalno sprejemljivega produkta: Podjetje se je lotilo razvoja svojega produkta ali storitve na podlagi filozofije minimalno sprejemljivega produkta, s katerim so dokazali hipotezo vrednosti na trgu in nato skupaj s strankami na podlagi mehanizma zbiranja povratnih informacij začeli razvijati dodatne funkcionalnosti.

Tehnologija.

MVP (glej prej) ali prototip in prvi kupci: Podjetje ima prototip in prve kupce, ki so impulz s trga, da potreba po rešitvi dejansko obstaja. Investiranje zgolj v poslovne načrte, kjer še ni prototipa ali prvih strank, je preveč tvegano. Najmanj, kar mora imeti podjetje je prvih nekaj testnih strank,  s pomočjo katerih dokončno razvije svojo poslovno strategijo ter nato začne komunicirati množično s potencialnimi strankami. Tak pristop je primeren zgolj za nekatere panoge, kjer so dolgi razvojni cikli na področju visoke tehnologije.

Podjetje ima jasno izpostavljene kompetence: Kompetenca podjetja je tisti element ideje, s katerim bo podjetje delalo denar na dolgi rok, pa ga ni povsem lahko skopirati. Če ti prava kompetenca lahko pade na noge, ni več prava kompetenca. Kompetenca se meri v znanju in času, ki ga po oceni potrebuje konkurenca, da razvije sorodno rešitev. Podjetje ima jasno kompetenco, ki jim zagotavlja nepošteno prednost pred konkurenti na trgu. Sestavljajo jih viri (npr. patenti, know-how, znanja, baza strank, ugled, blagovne znamke,…) in sposobnost, da te vire izkoristi učinkoviteje od konkurence (npr. da so hitrejši, bolj kakovostni, …). Skratka, gre za komponento, ki je vgrajena v poslovne procese, se ne da jasno dokumentirati in jo je zato težko skopirati.  Podjetje ima jasno kompetenco, ki jim zagotavlja veliko in pošteno prednost pred konkurenti na trgu.

Kompetenca podjetja lahko izhaja iz šestih nivojev: Ustvarjanje vrednosti / Tehnologija, uporabnost tehnologije in čustveno inoviranje ali iz naslova Dostavljanja vrednosti / Poslovni model, organizacija in vrednote ali superiorno komuniciranje. Lahko gre za kombinacijo več kompetenc.

Dobavitelji: Podjetje je skrbno pregledalo in izbralo dobavitelje, tako doma kot v tujini. Dobavitelji so izbrani na podlagi kakovosti in cene. V primeru proizvodne narave posla se ekipa zaveda kritičnih polizdelkov in možnih zapletov pri dobavi. Podjetje ima tudi seznam alternativnih možnosti dobaviteljev in neprestano išče možnosti na različnih trgih z namenom znižanja proizvodnje cene.

Zaloge: V primeru, da ima podjetje zaloge, z njimi upravlja profesionalno. Nujno je, da ima podjetje narejen popis zalog, urejene procese in upravlja z minimalno potrebnimi zalogami. Pripravljene imajo tudi ustrezne kazalnike, informacijsko podporo ipd. Če z njimi ne upravljajo profesionalno, je slab znak. Marsikatero podjetje je pokopalo ravno slabo upravljanje z zalogami.

Proizvodnji proces: V sklopu širjenja (proizvodnega) podjetja se podjetniki zavedajo potrebe po profesionalizaciji proizvodnega procesa, smiselnosti vključitve zunanjih strokovnjakov ipd. Prav tako poznajo standarde industrije, ki jih je potrebno doseči. Ne glede na to, ali gre za garažni posel, kažejo zametke in zasnovo, ki bo vodila v profesionalizacijo proizvodnje.

Intelektualna lastnina: Podjetje ima ustrezno zaščiteno intelektualno lastnino oziroma ustrezen plan zaščite intelektualne lastnine. Podjetniki so s tega področja pridobili potrebno znanje. V primeru, da je del intelektualne lastnine tudi patent, imajo ustreznega patentnega zastopnika, so ustrezno izdelali patentno prijavo, se zavedajo časovnih rokov in stroškov, prijavnih rokov niso zamudili, vsi stroški pa so ustrezno vpisani v finančnem planu. Pri pripravi patentne dokumentacije so jim pomagali ustrezni strokovnjaki.

Časovno tempiranje (zakaj zdaj?): Časovno tempiranje tehnologije, ki jo bo podjetje ponudilo na trgu je smotrno ocenjeno. Če bo podjetje prehitro na trgu, bodo proizvod kupili zgolj “early adopterji”, kar bo premalo za rast in razvoj podjetja. Če je podjetje prepočasno, pobira na trgu drobtinice. Nujno je, da je podjetje časovno pravilno napovedalo paradigmo, s čimer se strinjajo tudi investitorji.

Dolgoročni razvoj: Podjetje ima izdelan razvojni “pipeline”. Podjetniki imajo konkretne predloge, kako se bo podjetje razvijalo dolgoročno, kako bo potekala izboljšava proizvodov, razvoj novih proizvodov in s tem ohranjanje konkurenčne prednosti na trgu. Prav tako bo podjetje na začetku na trgu ponudilo ravno dovolj tehnološko napreden proizvod ali obseg storitve, da ne bo samo sebi spodkopavalo trga.

Tim.

Vizija: Podjetniki imajo močno vizijo in poslanstvo ter v poslu niso zgolj zaradi denarja. Vizija se odraža skozi njihovo navdušenje in jasno je, da je njihova vizija tako močna, da bo premagala vse ovire na podjetniški poti. Podjetniki jasno vidijo, kako bodo s svojo idejo spremenili svet.

Strast:  Podjetniki izžarevajo strast do ustvarjanja, grajenja podjetja ter želijo biti podjetniki. Jasno je vidna njihova pripravljenost na trdo delo. Zjutraj se zbudijo z mislijo o realizaciji vizije in gredo pozno ponoči spat v pričakovanju novega dne, da bodo lahko zopet ustvarjali.

Odprtost in toleranca: Podjetniška ekipa izkazuje veliko mero tolerance, predvsem do novih stvari in novih tehnologij, so odprti do novih možnosti in opcij, kar je osnova za fleksibilnost. Podjetniška ekipa je lahko netolerantna zgolj do zagotavljanja dogovorjenih rezultatov.

Strateško razmišljanje: Podjetniki imajo sposobnost strateškega razmišljanja. Imajo strategijo, kako bodo strateško pozicionirani podjetje, imajo načrt strateških partnerstev, prav tako pa se sposobnost strateškega razmišljanja odraža v poslovnem načrtu.

Omejen podjetniški optimizem: Poleg velike vizije imajo realen strateški načrt, kako bodo to vizijo dosegli. To je bistvena razlika med vizijo in iluzijo. Podjetniški optimizem je omejen z realnim pogledom, ki se kaže tako v pogovoru, kot tudi v finančnih projekcijah.

Vodenje: Podjetje ima direktorja, ki je odgovoren za poslovanje podjetja in pridobivanje ključnih strank ter tehničnega direktorja, ki je odgovoren za to, da se zagotovi ponudba vrednosti, ki je bila predstavljena trgu. Odgovornost ni parcialno porazdeljena. Jasno je s kom se komunicira, v podjetju so jasno razdeljene odgovornosti. Podjetje ni društvo, kjer dela vsakdo toliko kot in kar se mu zdi.

Izkušnje: Vsaj en član ekipe ima konkretne daljše delovne izkušnje, zaželeno so predvsem izkušnje iz podjetništva. Podjetniški tim se je formiral skozi čas. Več izkušenj kot jih imajo člani tima in dalj časa, kot so sodelovali skupaj in že pokazali rezultate, več verjetnosti je, da bodo realizirali vizijo. V primeru, da izkušenega človeka ni, na tehničnem in/ali poslovnem področju, morajo biti takšnega človeka pripravljeni zaposliti.

Vsaj en neuspeh: Člani podjetniške ekipe imajo za sabo vsaj en neuspeh. Ta neuspeh jim je izkušnja, iz katere so se veliko naučili, predvsem pa skromnosti, načrtnosti, postopnosti in vztrajnosti. Nič velikega ni bilo zgrajenega čez noč, brez trdega dela, veliko odrekanja in serije neuspehov (če so te neupehi »validated learning«), ki vodijo do uspeha.

Profesionalno vodenje podjetja: Podjetje je profesionalno in ne obrtniško vodeno ali vsaj imeti take nastavke. Urejena je administracija, osnovni procesi, podpora strank ipd. Podjetje ne deluje kot razmetana mehanična delavnica, kjer nihče ne najde ničesar. Za hitro rast mora biti podjetje čim bolj urejeno, seveda z viri, ki jih ima na voljo. Podjetje nima nobenih odvečnih kilogramov, vodstvo je odrezelo stvari in ljudi, ki ne prispevajo k ustvarjanju ali dostavljanju dodane vrednosti.

Mednarodne izkušnje in tujina: Podjetniki so pripravljeni potovati v tujino in delati v tujini. Obvladajo angleščino. Po potrebi so se pripravljeni tudi preseliti v tujino. Imajo mednarodno vizijo. Svet je dom.

Tehnološko znanje: Ekipa ima ustrezno tehnološko znanje. V preteklosti so se že dokazali na razvoju, predvsem pri pripravi prototipa in bodo kos prihodnjim razvojnim nalogam. Podjetniki so že dalj časa v panogi in zelo dobro poznajo panogo, njene specifike, trende, ključna podjetja, ljudi ipd. Ekipa ima inženirske kompetence, ki bodo pripeljale od prototipa do masovne prozivodnje oziroma bodo omogočile ustrezno skalabilnost proizvoda ali storitve.

Osnovna podjetniška logika: Podjetniki ne gradijo podjetja, ker je to trend, vendar razumejo osnove poslovanja. Namen podjetja je večanje vrednosti premoženja lastnikov, razumejo, da mora v podjetje priteči več denarja, kot ga odteče ipd. Podjetniki se znajo pogajati, ravnati z denarjem ipd. Razumejo osnovno bistvo posla, ki je prikazan v oddajah, kot sta Dragons’ Den in Shark Tank. Podjetniki imajo občutek za trg in generiranje denarja. Imajo več kompetenc, kot notranji podjetniki.

Napredno podjetniško in poslovno znanje: Ekipa ima ustrezno (osnovno) poslovno znanje, ki zajema ključne poslovne funkcije, to so nabava, proizvodnja, marketing, prodaja, finance, itn. V ekipi niso zgolj tehnični strokovnjaki, vendar imajo tudi ekonomista oziroma ljudi s poslovnimi izkušnjami. Podjetniška ekipa kompetentno odgovarja na vprašanja investitorjev; kjer nimajo odgovorov, to odkrito priznajo.

Ego: V primeru, da podjetniški ekipi  manjka določeno ključno znanje, so pripravljeni zaposliti ustrezne strokovnjake, kasneje tudi ustrezen menedžment. Prav tako so pripravljeni poslušati in se učiti. Noben ego ni večji od tega, kar je dobro za podjetje.

Operativne kompetence tima.

Izvršnost: Podjetniki so jasno pokazali izvršnost. Niso »talk-erji«, temveč so »do-erji«. Znajo si postaviti prioritete, cenijo svoj čas, niso na vsakem dogodku (razumejo pravo mreženje), osredotočeni so na pridobivanje strank, predvsem pa so stvari narejene. Zavedajo se, da je vsaka minuta, ki je ne porabijo na ustvarjanju vrednosti in dostavljanju vrednosti do potencialnih kupcev, zapravljena minuta. Test izvršnosti je zelo enostaven, članu tima daš nalogo in vidiš kako hitro in kakovostno jo naredi. Če te je razočaral prvič, obstaja velika verjetnost, da te bo razočaral še drugič.

Psihološki kapital: Ekipa ima dovolj močan psihološki kapital. Znajo komunicirati, se pogovarjati in pogajati. Kritik ne jemljejo osebno, vendar kot informacije za možnost izboljšanja poslovanje. Jasno je, da bodo ustrezno upravljali s stresom. Ko dobijo pogodbo o investiranju, se je ne ustrašijo, vendar se pogajajo.

Marketinški načrt: Podjetje ima izdelan konkreten marketinški načrt, ki vključuje cenovno strategijo, strategijo distribucije in tržnega komuniciranja. Izdelano imajo celostno grafično podobo in izbrane medije za tržno komuniciranje. V primeru reklamnega materiala so te ustrezno narejeni.

Prodaja: Vsaj en član ekipe ima konkretne prodajne izkušnje. V primeru, da prodajnih izkušenj ekipa nima, so pripravljeni zaposliti prodajnega strokovnjaka. Prodaja je najpomembnejši del posla. Investitorji so bili skupaj s podjetnikom na prodajnem sestanku, kjer se je dokazal podjetnik, kot dober prodajalec.

Prodajni lijak: Podjetje ima izdelan konkretni prodajni lijak, ki ga lahko pošlje v pregled investitorjem. Prodajni lijak vsebuje potencialne stranke, stranke s katerimi so v dogovarjanjih ter podpisane pogodbe. Kontakti v realiziranem prodajnem lijaku pomenijo možnost konkretne preveritve stopnje zadovoljstva strank s podjetjem.

Reklamacije: Podjetje ima v primeru produktov jasen pregled nad reklamacijami in kako se upravlja z njimi. Identificirano je, zakaj pride do reklamacij in morebitnih serijskih napak. Te napake odpravijo dovolj hitro, še v sklopu prvih kupcev. Preveliko število reklamacij in neustrezno spremljanje je lahko usodno za posel.

Načrt pridobivanja kadrov: Podjetje ima realen načrt pridobivanja in zaposlovanje kadrov. Pri kadrih ne sprejemajo kompromisov. Kultura podjetja je privlačna za najboljše kadre. Podjetje ne bo prehitro zaposlilo preveč ljudi. Njihova strategija je zaposluj počasi, odpuščaj hitro.

Podjetniške finance.

Poslovni model: Podjetje ima jasno izoblikovan poslovni in prihodkovni model. Ekipa zna utemeljiti, zakaj so izbrali določen poslovni model. Po potrebi lahko pokažejo kalkulacije za različne poslovne modele. Izbran poslovni model omogoča dovolj hitro rast podjetja.

Cenovna strategija: Cenovna strategija rasti podjetja, skupaj s politiko popustov je jasno izdelana. Podjetje ima izdelan cenik ter v finančnem načrtu izračunano proizvodno ceno, lastno ceno in prodajno ceno. Podjetniška ekipa zna utemeljiti cene.

Velik in pravi trg: Poleg velike marže je za hitro rast za podjetje nujno, da ima velik trg. Podjetniki razumejo pomen izbire pravega trga, ki hitro raste in kje se paradigme spreminjajo do te mere, da se pojavljajo nove niše, ki jih podjetje lahko izkorišča. Podjetje od samega začetka cilja na mednarodne trge, tako da na majhnem trgu ne bi postalo samo sebi v napoto, ali pa bi padajoči trg pokopal pod sabo mlado podjetje.

Dovolj velika dodana vrednost (marža): Poslovni model in cenovna strategija kot del poslovnega modela zagotavljata dovolj veliko maržo, ki bo podjetju omogočala hitro rast tudi po porabi investicije.

Finančni načrt: Podjetje ima izdelan finančni načrt, ki je realen. Finančni načrt je izdelan v skladu s standardi. Finančni načrt jasno prikazuje potencial podjetja, potrebna sredstva za financiranje rasti ter druge pomembne finančne podatke za možnost odločitve o investiciji. Finančni načrt je narejen dovolj natančno, da lahko predstavlja vhodne podatke za ureditev pogodbenega razmerja z investitorjem, sploh če gre za podjetja v kasnejših fazah rasti. Podjetniki v starup fazi pa se zavedajo, da je edino glede finančnega načrta kar drži to, da je napisan napačno; ampak je dobra vaja.

Varčnost: Podjetje je že od začetka varčno, podjetniki si ne izplačujejo velikih plač in si jih tudi ne bojo po investiciji. Plače so v višini higienika in se zvišujejo z rezultati podjetja. Podjetniki pazijo na stroške, tako pri zaposlenih, kot tudi pri prostorih ter vseh drugih stroških. Podjetniki so v podjetje investirali tudi svoja lastna sredstva. Podjetniki se zavedajo, da je prvih nekaj let v startup podjetju pekel.

Razumevanje virov financiranja in lastniškega financiranja: Podjetniki so preučili konept tveganega kapitala. Razumejo razliko med dolžniškim in lastniškim načinom financiranja. Podjetniki imajo pripravljeno ustrezno finančno konstrukcijo. Za potrebe tveganega kapitala so pripravili ustrezno investicijsko dokumentacijo, predvsem pa izjemno predstavitev poslovnega načrta.

Vrednotenje: Podjetniki imajo realno vrednotenje podjetja. Jasno je, da več, kot sami vložijo podjetniki, več kot podjetniki naredijo z lastnim trudom in iznajdljivostjo ter več kot ima podjetje konkretnih strank ter prihodkov, večja je vrednost podjetja. Ne glede na to morajo biti podjetniki pripravljeni, da v vsaki investicijski rundi dobijo novega lastnika, ki pridobi okoli tretjine podjetja.

Izhod: Podjetniška ekipa je pripravljena na prodajo podjetja v petih do sedmih letih. Na podjetje ne gledajo čustveno, kot na svojega “otroka”. Podjetniške ekipa se zaveda, da je za investiranje tveganega kapitala izhod nujen in da so v pogodbah vsi vzvodi, da se prodaja podjetja realizira. Odkup podjetnikov deleža investitorja pri tem ni najbolj zaželena opcija. Izhod se planira že ob vstopu investitorja.

Donos: Izhod iz podjetja mora investitorjem zagotoviti dovolj velik donos glede na majhno likvidnost in visoko tveganje. Osnovno pravilo je trikratnik povratek denarja v treh letih, petkratnik povratek denarja v petih letih. Za dosego takšnega donosa je nujno, da ima podjetje potencial hitre rasti. Podjetnik razume in zna razložiti potencialno donosnost svojega posla.

Skrbni pregled: Podjetje se zaveda, da je v primeru interesa investitorja korak pred izvedbo investicije skrbni pregled. Ta zajema pregled tako finančnega kot pravnega dela. Pregled dokumentov mora utemeljiti vse, kar je zapisano v poslovnem načrtu. Pred izvedbo investicije je potrebno razkriti vse prodajne pogodbe, kreditne pogodbe, patentne prijave ipd. Za resničnost podatkov so podjetniki osebno odgovorni. To pomeni, da so podjetniki od prvega sestanka naprej iskreni.

Sporazum o varovanju poslovnih skrivnosti: Pravi podjetniki se zavedajo, kdaj je nujno potrebno podpisati Sporazum o varovanju poslovnih skrivnosti in to je, ko so z investitorji že daleč v pogovorih in sicer pred razkritjem celotne dokumentacije. Pred tem, podjetje nima prave kompetence, če se podjetniki bojijo, da jo bo nekdo skopiral v enem dnevu. Ključ pri tveganem kapitalu pa je zaupanje.

(Ne)Popolnost.

Nobeno podjetje ni popolno. Nobene podjetje ne mora ustrezati vsem navedenim kriterijem. Ključno pa je, da se vsako podjetje, prav tako pa investitorji zavedajo prednosti in slabosti podjetja ter kje so kritične točke, zaradi katerih lahko podjetje potone.

Zato je nujno, da so podjetniki iskreni, z identifikacijo šibkosti pa se skupaj z investitorji izdela strategija, kako se bodo tiste potencialne usodne šibkosti čim prej odpravile. To je tudi bistvo “pametnega denarja”, ki ga doprinesejo poslovni angeli in skladi tveganega kapitala. Poleg denarja, potencialni strank, moralne spodbude in še bi lahko naštevali.

Veliko uspeha pri gradnji mladega podjetja! Če še niste tako daleč in imate zgolj poslovno idejo, si preberite 10 korakov, kako realizirati poslovno idejo.

Večina ljudi, predvsem v povprečju, si želijo na hitro shujšati, priti po najlažji poti do denarja, jesti hitro hrano, imeti čim več (seksualnih) partnerjev in podobno. V večini bližnjice. Zato večino podjetjem, ki ponujajo po poti bližnjice to, kar si ljudje v svojem bistvu resnično želijo, posel izjemno dobro cveti. Pri tem je zanimivo le to, da spomin potrošnikov deluje le do naslednjega oglasa s podobno ponudbo vrednosti.

Vsi, ki vsaj malo razmišljamo o spiritu sodobnega potrošništva, pa dobro vemo, da bi ljudje namesto večine takšnih izdelkov, veliko bolj potrebovali na primer dolgoročno spremembo načina prehranjevanja, morali bi se naučiti angažirati svoje talente in zaslužiti na podlagi ustvarjanja dodane vrednosti ter podobno. To je seveda veliko težja pot. Vendar je več kot očitno skoraj nemogoče tržiti na trgu težjo pot, saj trg od nas pričakuje predvsem čim boljše rešitve problemov, ne pa dodatne izzive in naloge.

Veliko podjetnikov, ki se ukvarjamo z lastnim osebnostnim razvojem, duhovnimi vprašanji ipd. naredimo pogosto veliko napako, ker ne upoštevamo tega dejstva. Trg začnemo soditi po sebi in na podlagi povsem napačnih predpostavk. Tako na podlagi napak v subjektivnem zemljevidu realnosti snujemo ideje, za katere v resnici trg bolj ali manj sploh ne obstaja. V Sloveniji, kjer je trg ekstremno majhen, je ta problem še toliko bolj izrazit. Skoraj ga ni uspešnega podjetja, ki bi ponujalo zgolj to, kar ljudje resnično potrebujemo. Na primer, ne vem, če celotna Slovenija premore več vegetarijanskih restavracij, kot je prstov ne eni roki.

Ko enkrat stopimo iz povprečja se pogosto srečamo z lastnimi frustracijami, ki izvirajo iz tega, kaj si trg v resnici želi in kaj bi trg potreboval. Začnemo se spraševati, zakaj ni več  intelektualnih oddaj, knjig in filmov; zakaj ni bolj zdravih prigrizkov na bencinskih črpalkah ali v restavracijah; zakaj je toliko nasilja in slabih novic po poročilih; zakaj so najbolj brane vsebine na internetu rumene barve ali pornografskega značaja ipd. Odgovor je seveda enostaven, zato ker obstaja za vse to trg. In to velik. Zato velja še enkrat poudariti, da je velika razlika med tem, kaj ljudje resnično potrebujejo in med tem, kaj si resnično želijo. Seveda večino svojega denarja potem zapravijo za to, kar si želijo, majhen del pa za to, kar potrebujejo.

Ko smo nekaj časa odlepljeni od povprečja se na tako stanje počasi navadimo. Ko smo na strani povpraševanja, se najde nekaj tiste ponudbe, ki je alternativna bližnjicam za povprečje. Če je ni, se pač na primer vrže stran televizijo. Bistveno večji izziv je, ko smo na strani ponudbe, se pravi želimo tržiti izdelke, ki ustrezajo našim potrošniškim standardom. To je izjemno težko. Poglejmo si tipično takšno podjetniško zgodbo. Podjeten posameznik z visoko stopnjo zavesti ugotovi, da je na trgu potreben nov izdelek, ki njemu rešuje problem ali mu je spremenil življenje. Niti ni važno kaj, naprava, delavnica, knjiga, zdrav prigrizek ipd. Podjetnik sklepa, da če je njemu spremenil življenje, ker je to resnično potreboval, bo pa tudi drugim. Vsem drugim. Zato lansira tak izdelek na trgu. Na koncu ga ne kupi nihče in podjetniški podvig se kaj kmalu konča. Takšnih zgodb lahko najdemo mnogo na trgu.

Na primer tudi ta blog je primer takšne zgodbe, da ne bomo govorili samo o teoretičnih konceptih. Ciljni trg za strokovno spletno vsebino je neprimerno manjši, kot za rumene besede. Glede na velikost Slovenije seveda govorimo tako majni niši, da je z vidika kakšnega angleškega ali španskega jezika prav banalno smešna in mikronska. No, še dobro, da nima ta blog resnega poslovnega namena.

Ampak gremo še korak dlje. Sedaj se pojavi ključno vprašanje, ali lahko razdelimo stvari zgolj na tiste, ki so »dobre« in jih ljudje potrebujejo ter na tiste, ki jih ljudje želijo in so »slabe«, ker so bližnjice. Seveda ne, slika nikakor ni tako črno bela. Še več, pogosto je vse skupaj zgolj vprašanje interpretacije. Tudi na primer proizvajalci tobačnih in alkoholnih izdelkov imajo v svojem poslanstvu verjetno zapisano, da pomagajo ljudem do sprostitve in tako delajo dobro. Naj kdo reče, da ljudje ne potrebujejo več sprostitve. Za nekatere od nas je takšno poslanstvo (sprostitev s tobakom) življenje v laži, za voljo dobička, za druge pač resnica.

V resnici pa je tako, da ima večina dolgoročno uspešnih izdelkov na trgu nekaj elementov tega, kar ljudje resnično rabijo in nekaj več elementov tega, kar si ljudje želijo. Z dviganjem zavesti, stopnje izobrazbe in znanja je na srečo posledično vedno več tudi teh pozitivnih elementov, ki ljudem prinašajo dolgoročne koristi v sklopu kakovosti življenja. Zato danes lahko v McDonaldsu dobite solato, Coca Cola proizvaja dietne cole, napitke za zdravo življenje, na bencinski črpalki pa lahko celo kupite kakšen kos sadja ipd. Ponudba se zmeraj prilagaja povpraševanju. In da, trgu se zvišuje zavest. Res pa je, da nas čaka še veliko dela.

Za podjetnika z visoko stopnjo zavesti to pomeni naslednje. Če bo prodajal zgodbo v kateri je vključena ponudba vrednosti, ki temelji izključno na tem, kar ljudje potrebujejo, pa si tega v resnici ne želijo, bo težko uspel. Cena izobraževanja trga, še bolj pa njegova majhnost v Sloveniji, je absolutno nepremagljiva ovira za podjetniški uspeh. Podjetnik, ki ne razume trga, pa seveda ni uspešen podjetnik. Velja tudi obratno. Če podjetnik ponuja zgolj ponudbo vrednosti, ki zajema to, kar si ljudje želijo, ne pa tudi kar potrebujejo, bo dolgoročno lahko kaj kmalu prišel na slab glas in posel bo začel propadati; razen če ne bodo potrošniki od produkta fizično postali odvisni, kot na primer pri cigaretah ali alkoholu.

Najboljše seveda je, če podjetnik uspe ustvariti produkt oziroma storitev, ki jo ljudje resnično rabijo in potrebujejo, res pa je, da je takšnih storitev zelo malo, če pa že so, so trgi močno zasičeni ali pa se slej kot prej vmeša kakšna druga interesna skupina, ki nam uniči idealno sliko (primer medicinskih naprav). Podjetnik mora tako zmeraj pluti med tem, kar ljudje potrebujejo in kar si ljudje resnično želijo, pri tem, da ohranja svojo integriteto. Ta se namreč kaže tudi v ustvarjenih in ponujenih izdelkih na trgu.

Najbolj smiseln strateški pristop pri tem verjetno je, da podjetnik na trgu ponudi najprej inovativne izdelke, ki temeljijo na tem, kar si ljudje želijo, vsebujejo pa nekaj elementov, kar ljudje potrebujejo, obenem pa ima podjetnik dolgoročno strategijo izobraževanja trga, ki mu omogoča, da prodaja tudi vedno več tistih izdelkov, ki jih ljudje dolgoročno resnično rabijo. Nenazadnje ima podjetnik v ponudbi lahko oboje vrste izdelkov in so na koncu ljudje tisti, ki se odločajo in sami sprejemajo odločitve za svoje življenje; mi, kot podjetniki naredimo svoje, če trgu ponudimo ustrezno izbiro.

Možnost izbire je ključna. In trend vedno večje ozaveščenosti ljudi prav tako. To pomeni, da se trend povpraševanja po tistih stvareh, ki jih ljudje resnično potrebujejo veča. Dolgoročno je najbolj smiselno, da je ponudba v ravnovesju. Nenazadnje si vsak od nas z veseljem privošči kakšno dobrino, ki nima dolgoročno nobene koristi za kakovost življenja. Tako boste verjetno v zdravi restavracijo vedno našli tudi ocvrti sir in ocvrt krompir, največji intelektualci bodo od časa do časa z veseljem pogledali tudi kakšen ameriški akcijski film s sladkano vodo v roki ali pa kakšen resničnostni šov na televiziji, loto bo še vedno cvetel, prav tako pa vse storitve, ki ponujajo večjo mladost s sedenjem pred televizijo. Nima pa smisla, da takšne storitve prevladujejo na trgu.

Pri tem ni potrebe, da bi si zatiskali oči, kakšen je motiv za to, da živiš življenje, kot dober človek. Motiv je povsem sebične narave. Ker si dober človek, pričakuješ, da se ti bodo dogajale lepše stvari, lahko je to del tvojega bistva in se počutiš bolje v svoji koži, lahko z dobrimi dejanji izpopolnjuješ sebe in svojo srečo, lahko se z dobrimi dejanji držiš svojih dejanj in stališč. Skratka, to, da si dober človek, ti tako ali drugače prinaša neke koristi.

In prav je, da se po opravljenem dobrem dejanju počutimo dobro in smo ponosni nase. To je edini pravi pristop, saj je dobrota tako zmaga za vse udeležene. Nima smisla, da smo dobri, zato ker je dober sosed, ali ker nam je nekdo drug rekel, naj bomo dobri ali ker smo to kje prebrali. Prav je, da smo dobri, ker je naše življenje tako lahko bistveno lepše in bolj polno. Torej povsem iz sebičnih razlogov.

Hitro pa lahko sebično ravnanje z dobroto prerase vsa zdrava pričakovanja. Pogosto imajo dobri ljudje napačno prepričanje, da ker so dobri, se jim morajo dogajati v življenju zgolj dobre stvari – na vseh nivojih življenja; bi morali biti zdravi, se jim ne bi smele dogajati nesreče, bi morali najti ljubezen ipd. Potem so pogosto razočarani, v smislu reka »dobrota je sirota«.

Zato razčlenimo malo, do kje pričakovati koristi dobrote. Brez kakršnega koli dvoma vsako dobro dejanje (z dobrimi nameni) prišteva karma točkam. Biti dober človek v svojem bistvu pomeni, da živimo duhovno zrelo življenje. Pomeni, da prispevamo k lepšemu svetu. Pomeni, da bomo ob zadnjem izdihljaju bolj ponosni nase in svoje odločitve. Vse pridobljene karma točke pa bodo vplivale na reinkarnacijo, če verjamemo v prihodnja življenja.

Zagotovo to, da živimo kot dober človek lahko prispeva k temu, da imamo več prijateljev, boljše socialne vezi, živimo lažje in manj stresno življenje, prav tako smo lahko večkrat dobre volje. Če smo resnično dobri iz svojega bistva in srca. Namreč težko si obenem dober in zloben. Težko si dober in brez poguma. Težko si iz srca dober s slabimi nameni. Smrt obstaja le tam, kjer je odsotno življenje. Nenazadnje pa bo zagotovo pod črto več ljudi do nas dobrih, kar se odraža že v omenjenem reku, kar seješ to žanješ, ali v fizikalnem zakonu, da vsaka akcija sproži reakcijo – s plusi ali minusi.

To, da smo dober človek, pa nikakor ne pomeni, da bodo vsi do nas dobri. Še manj, da se nam bodo dogajale le dobre reči, pa da bomo zdravi, bogati, lepi, pametni, povsod zmagali ipd. To so povsem druge kategorije. To, da smo zdravi niti ni toliko povezano s tem, koliko smo dobri, temveč bolj s tem, kako se prehranjujemo in koliko gibljemo. To da zaslužimo veliko denarja niti ni povezano toliko s tem, koliko smo dobri, kot človek, temveč s tem, kako razumemo delovanje trgov, koliko dodane vrednosti ustvarjamo ipd. Če ne znamo delati z denarjem, si z dobroto lahko delamo le še večje finančne probleme; ni pa nujno.

Dobroto, ki največ prispeva na duhovnem nivoju, ne smemo uporabljati kot sebično strategijo, z namenom, da se nam bo dobro dogajalo na materialnem nivoju. Dobrote nikoli ne smemo izrabljati kot izgovor, da ne poskrbimo sami zase in za materialno življenje. Dobrota ne mora biti izgovor za bivanje v coni udobja in našo lenobo, v smislu, bom naredil nekaj dobrega, potem pa naj dobrota reši vse moje probleme. Možna je samo ena pot. Ob tem, da smo dober človek, moramo skrbeti za svoje zdravje, finančno stanje ipd. In bolj, kot poskrbimo zase, več lahko damo, več lahko darujemo, bolj lahko pomagamo svetu. Težko si dober človek, če se moraš boriti z množico ljudi za topel obrok hrane.

Če smo zgolj dobri in ne poskrbimo zase, se lahko od dobrote tudi izčrpamo in uničimo svoje življenje. Dobrota ni sirota, sirota postanemo, če ne poskrbimo zase, ob tem, da imamo vedno zlato srce in ne sprejemamo odločitev, ki bi škodile drugim, rušile našo integriteto ali ne bi bile skladne z našimi vrednotami. Nikoli ne smemo pozabiti, da moramo na padajočem letalu najprej sebi natakniti masko.

Najprej poskrbimo zase, ob tem, da ne škodimo drugim. Damo, kolikor si lahko v danem trenutku privoščimo. Ampak vseeno damo, čeprav je minimalno. Pri tem dobrote ne izrabljamo kot »vplačila«, da se nam uredi življenje na določenem področju; ker se nam ne bodo. Več kot imamo, bolj si lahko privoščimo pomagati drugim in večjo moč imamo, da smo drugim zgled, kako živeti življenje.

Če smo samo dobri, zanikamo materialno življenje. Kot da ne bi uporabljali ene roke. Če nismo dobri po srcu, zanikamo duhovno življenje. Kot da ne bi uporabljali druge roke. Ne eno, ne drugo ne vodi k pravi perspektivi. Dosledno upoštevanje obeh nivojev življenja pa vodi tja, kamor si vsi želimo priti.

Čustva so ojačevalci delovanja. So bistveno starejša kot razum in zato tudi toliko močnejša, oziroma bolj zakoreninjena v nas. Kot ojačevalci delovanja imajo namen, da nas hitreje in bolj učinkovito spravijo v akcijo. S tem je poskrbljeno za večjo verjetnost preživetja, razvoj posameznika in celotne vrste ipd. Namreč večina odločitev in najmočnejših motivov ljudi za delovanje izvira ravno iz njihovih čustev v določenem obdobju. Pri tem so čustva lahko »pull«, kot na primer zaljubljenost, kar pomeni, da se gibljemo proti osebnim užitkom, ali pa »push«, kamor spada tudi zavist, katere namen je, da nas porine stran od bolečine (da nekaj nimamo).

Zavist se sproži ob izpolnjenih dveh pogojih. Najprej potrebujemo osebo, s katero se primerjamo. Oseba je običajno nekdo, ki nam je bolj ali manj blizu tako v odnosu, kot tudi geografsko (prijatelj, sošolec, znanec, sodelavec, sosed ipd.). Potem mora ta oseba imeti nekaj (zunanji vir, kot je na primer denar, status, razmerje ipd.), za kar smo prepričani, da nam bolj pripada, kot tej osebi. Tako običajno tudi poznamo kontekst, kako je oseba prišla »nepravično« do predmeta zavidanja. Ključno pa je oblikovano stališče, da si mi iz pač nekega razloga (ker smo »boljši« človek, smo vložili več truda, imamo več sposobnosti ipd.), bolj zaslužimo predmet zavisti, kot nekdo drug.

Pri tem je izjemno pomembna še ena karakteristika zavisti. Brezdomec ne zavida milijonarju. Brezdomec zavida kolegu brezdomcu, ki ima eno steklenico več, kot on sam. Zaposleni redko zavida šefu. Veliko bolj ga prevzamejo čustva zavisti, ko se pogovarja s sodelavcem, ki ima za kakšen evro večjo plačo. Ključno za zbujene resnično močne občutke zavist je, da moramo osebo bolj ali manj dobro poznati in imeti z njo neko aktivno interakcijo (blizu, pogosto), saj težko čutimo resno močno zavist do nekoga, ki je na drugem koncu sveta ali ga vidimo enkrat letno. Pri tem so raziskave pokazale, da moški bolj zavidajo moškim (predvsem za statusne nazive in položaje), ženske pa ženskam, predvsem zunanji izgled. Finančno stanje pa je pogost predmet zavidanja obeh spolov.

Sedaj lahko nekoliko bolj detajlno razmišljamo, kakšna bi bila smiselna vloga zavisti. Vloga zavisti je, da v življenju lažje identificiramo, kaj si želimo, potem pa smo tudi bolj motivirani, da si to izborimo; če smo dovolj duhovno zreli na način, da ne škodujemo drugim. Raziskave so potrdile, da nas zavist bistveno bolj osredotoči in poveča našo sposobnost organiziranja informacij. Tako kot vsaka stvar, lahko tudi zavist obrnemo sebi v prid ali pa si z njo delamo veliko čustveno in življenjsko škodo. Enako kot si z ognjem lahko skuhamo večerjo, ali pa se opečemo. Pomembno je, da najdemo tisto mejo, do katere lahko gremo in ta je točka, ko začnemo škoditi sebi in drugim.

Kombinacija zavisti, nizke ravni zavesti, odzivnega vedenja in neobvladovanja samega sebe vodi v to, da z zavistjo povzročamo izjemno veliko trpljenja na svetu; sebi in drugim. In na tem nivoju se žal večina ljudi tudi »spopada« z zavistjo. Pustijo, da uničuje njihovo notranjost in ljudi okoli sebe. Kako?

Z občutkom zavisti lahko naredimo troje. Lahko tudi mi začnemo trdo delati, da pridemo do želenega predmeta ali situacije, ki jo nekomu drugemu zavidamo. Lahko racionaliziramo zavist in ugotovimo, da predmet zavisti sploh ni del našega bistva in da ne potrebujemo tega zunanjega vira, da se počutimo vredne. Izločimo primerjanje in pozdravimo svoj ranjeni ego. Lahko pa poskušamo poskrbeti, da oseba, ki ji zavidamo, izgubi predmet zavidanja. Mogoče celo zgolj samo »molimo« k temu. In ko se to res zgodi, zavist zamenjajo občutki zadovoljstva.

Če že jaz nimam krave, naj še sosedu crkne. To je seveda najslabši možni rezultat za vse. Sosed nima krave. Mi nimamo krave. Vsakič, ko smo srečali soseda, ko je še imel kravo, smo imeli pokvarjen dan; koliko nekih pokvarjenih dni, zgolj zaradi krave. Nenazadnje pa naš odnos s sosedom, nekom, ki je v našem življenju bolj ali manj vsak dan, ne more ravno cveteti, ne pred, ne po crknjeni kravi. Se pravi popolnoma »zgubim – zgubiš« situacija za vse.

Jasno je, da situacija, ki sproža zavist vključuje osebo in predmet zavisti. Če oseba izgubi predmet, nismo naredili nič, samo škodo. Če se oseba preseli na drugi konec sveta, da ne sproža naših negativnih čustev, zopet nismo naredili nič, le izgubili potencialnega prijatelja. In slej kot prej se bo našla druga oseba, ki bo sprožala enaka negativna čustva. Edina smotrna rešitev je, da se »odrešimo« odzivnega vedenja in obvladujemo svoje občutke zavisti.

Namreč z odzivnim vedenjem je marsikatera situacija le »gumb«, ki na ravni podzavesti sproži zavistna čustva znotraj nas in že začnemo greniti dan sebi in drugim. V mislih, besedah in dejanjih. Vidimo soseda, se spomnimo na njegovo kravo, energija je blokirana in razvoj odnosa do soseda ter kakovosti našega dneva je že na napačni poti – »kolnemo«, zakaj je življenje tako nepošteno, da ima sosed kravo.

Z namenom, da lahko začnemo lažje obvladovati zavist, si poglejmo poenostavljeno zanko takšnega odzivnega vedenja.

Znajdemo se v določeni situaciji s specifičnimi okoliščinami in ljudmi. Zbir vseh informacij, ki jih procesiramo skozi naša čutila, sprožajo določene misli, te misli pa točno določena čustva. Misli in čustva se sprožajo na podlagi subjektivnega zemljevida realnosti, ki je osnova za našo interpretacijo določenega dogodka. Interpretacija, ki sproža zavist ima seveda kontekst nepoštenega življenja in je že v osnovi napačna.

Tako ima naš subjektivni zemljevid realnosti mnoge napake, ki vodijo v napačne interpretacije. Na primer, če so nam starši neprestano govorili »pazi«, ko je šel mimo pes, je velika verjetnost, da bomo imeli vedno nelagoden občutek, tudi v starosti, ko bomo srečali psa. To so napake v subjektivnem zemljevidu realnosti, saj v resnici niso vsi psi nevarni. Enako je, če imamo v mladosti slabo izkušnjo s kakšnim psom. Še več, takšne napake lahko izvirajo celo iz daljne zgodovine, ko smo bili še v džungli; tako nam je na primer strah pred kačami zelo hitro vzbujen. In nenazadnje sploh ni potrebno, da nam je kdo z besedami vcepil napake v subjektivni zemljevid realnosti, lahko smo zgolj z opazovanjem prevzeli določeno vedenje; v smislu jabolko ne pade daleč od drevesa.

Napake v subjektivnem zemljevidu realnosti in nepoznavanje teh napak, je glavni vzrok negativnega outputa zavisti. Zakaj je zavist napaka? Tako, kot nas strah pred psi lahko drži v čustveni kletki, ki nam preprečuje, da se na primer bolj povežemo z naravo, prejemamo ljubezen od živali ipd., nas zavist lahko drži stran od lastnega napredka, srečnejšega in mirnejšega življenja, boljšega odločanja ipd.

Glede na to, da je zavist nasprotje dobrodelnosti, darovanja, dobrotljivosti, povezovanja, veselja za srečo drugega, dobrega srca, vse to pa je vir duhovnega načina življenja, zavist ne mora prinašati v naša življenja nič svetlega. Saj seješ zgolj to, kar žanješ. Vse, kar prispeva k dolgoročni nižji kakovosti življenja na podlagi lastnih »odzivnih« odločitev, ki so posledica negativnih čustvenih stanj, so napake v subjektivnem zemljevidu realnosti.

Tako zbujeno negativno čustveno stanje ima redko ustrezno korelacijo z realno situacijo. Nekomu ni nekaj dano zgolj z razlogom, da mi tega nimamo in da nas življenje »jezi«. Stvari so ljudem dane z namenom (orodje za osebnostno rast) ali za to, ker so se za njih borili. Lahko bi rekli, da se ob občutkih zavisti obnašamo povsem iracionalno, saj si situacijo interpretiramo na ravni človeka iz jame, ko je potreboval zavist, da je lažje postal alfa samec. Anomalija zavisti v sodobnem času pa lahko nastane še iz tisoče drugih razlogov – kolektivne zavesti naroda, primarne ali sekundarne socializacije ter nenazadnje pomanjkanja moči, da nadzorujemo svoj um in sprejemamo odločitve v skladu s svojim bistvom.

Tako je torej verjetnost, da smo tudi sami zavistni, če je zavist nacionalna karakteristika, toliko večja; ker je bil zavisten že oče, pa ded, pa praded, pa v medijih zaznamo konotacijo zavisti ipd.  Nekatere napake v subjektivnem zemljevidu realnosti so pač posledica tega, kje smo bili rojeni, ne zgolj v smislu staršev, vendar kar celotnega naroda. Torej je ključno, da se še toliko bolj posvetimo orodjem, kako se soočiti z zavistjo; in izkoreninimo negativne posledice, ki jih zavist lahko prinese.

Prvi korak do osebne osvoboditve je, da razvijamo sposobnosti obvladovanja zavisti. Vsakič, ko se ta sproži, jo racionaliziramo in zamenjamo z občutki hvaležnosti, dobrote, veselja za srečo drugih, notranjega nasmeha ipd. Pozitivne misli, so misli povezovanja, negativne misli so misli ločevanja, primerjanja z drugimi, odvzemanja in egoizma. V vsakem trenutku imamo moč, da negativne misli zamenjamo s pozitivnimi, če le vsaj malo obvladujemo svoj um. Negativne misli pustimo, da minejo, nato pa si pomagamo s pozitivnimi afirmacijami.

Popolna pot do osebne osvoboditve pa je ta, da popravimo svoj subjektivni zemljevid realnosti do te mere, da se občutki zavisti sploh več ne sprožajo. To lahko dosežemo le takrat, ko ugotovimo, da smo vsi na svetu eno, kar pomeni, da je tudi za nas dobro, če imajo drugi več od nas ter da je edini pravi smisel v življenju, da tekmujemo le sami s seboj (in ne z drugimi), spremljamo lastni napredek, smo hvaležni za svoje izhodišče in poskušamo realizirati svoje bistvo. Ko živiš svoj bistvo in se samoaktualiziraš, enostavno nimaš česa zavidati drugim.

Večkrat, kot čutiš zavist, dlje si od osebnega poslanstva, bistva in poti, ki jo moraš živeti. Dlje si sam od sebe. Na začetku poti nam zavist lahko izjemno pomaga, da bolje razumemo sami sebe, naše želje in hotenja. Ko smo v nekem trenutku zavistni, si moramo odkrito priznati, da si sami želimo to, kar ima nekdo drug; in to spremeniti v naš cilj, če gre res za del našega bistva. V naslednjem trenutku pa moramo uporabiti zavist, kot gorivo, da nam pomaga doseči to, kar si želimo. Če z zavistjo previdno ravnamo, gre lahko za močno orodje.

Zavist moramo postaviti v pravi kontekst  tudi z vidika možnosti. To je, da nam ni potrebno vzeti točno tiste stvari, ki jo nekomu zavidamo, kar bi lahko vodilo v takšno ali drugačno obliko nasilja, vendar, da najdemo podobno zadevo, ki nam osebno še bistveno bolj ustreza. Ko si enkrat postavimo jasni cilj, moramo najti lastno pot do tega cilja, ki pa je vedno edinstvena. Na svetu je v večini dovolj dobrin za vse, če smo le dovolj skromni.

Če na primer komu zavidamo partnerja, moramo ugotoviti, kakšne so karakteristike te osebe, ki jo zavidamo nekomu drugemu, potem pa se moramo zavedati, da pri 7 milijardah ljudi, lahko zagotovo najdemo partnerja, ki nam še bistveno bolj ustreza. S tem, ko nekomu nekaj zavidamo lahko ugotovimo le, da se na določenem področju življenja premalo trudimo in zavist je smerokaz, kje moramo začeti bistveno hitreje rasti. Enako vlogo ima strah, gre za smerokaze potrebe po osebnostni rasti.

Tako, kot na partnerskem, velja enako tudi na drugih področjih, možnosti do cilja, ki je trudi predmet zavisti je nešteto – samo vi sami z lastnim trudom lahko pridete do lepo grajenega in zdravega telesa. Pri vseh milijardah evrov, ki krožijo po svetu, je samo na vas, da si ustvarite majhen delček, ki bo pripadal vam in vam omogočal realizacijo vaših materialnih ciljev. Samo vi ste tisti, ki lahko postanete slavni, srečni, duhovno razviti, karizmatični, ugledni, oziroma kar koli si že želite. Ne glede na to, kaj ima sosed.

Ko enkrat postavimo zavist v pravi okvir, to je, da gre za smerokaz in ojačevalca delovanja (dodatna motivacija) je nujno, da nevtraliziramo tudi čustva do osebe, do katere čutimo zavist. Četudi se nam zavist včasih zdi »upravičena«. Pač življenje ni pošteno in enim je dano več, drugim manj na različnih področjih. To še ne pomeni, da imamo pravico gojiti negativna čustva do nekoga, ker ima nekaj, kar sami nimamo. Kaj naj se oseba predmetu zavisti odpove, ker smo mi zavistni. Seveda da ne.

Kako lahko nevtraliziramo čustva? Zelo enostavno. Vsakič, ko nas prežame misel, ki sproži zavistne občutke, zadevo racionaliziramo in obrnemo naša čustva na glavo – s pozitivnimi mislimi, to so mislimi povezovanja. Rečemo si lahko, ta oseba si pa resnično to zasluži. Privoščim ji. Prav je, da ima srečo. Oseba mi je poslana v življenje z namenom, ali da vem, kaj si tudi sam želim, ali da se naučim, kako lahko do tega pridem ipd. Običajno je to potrebno ponoviti večkrat, znova in znova. Vsakič, ko se sprožijo negativne misli in s tem čustva zavisti, zamenjamo negativne misli s pozitivnimi, obenem pa tudi zamenjamo negativna čustva s pozitivnimi; lahko začnemo z notranjim nasmehom. Potem počasi čustva zavisti izginjajo.

Za povrh je zelo korsitno, da imamo izjemno dobro postavljene cilje. Če imamo postavljen jasen cilj, da bomo dosegli nekaj, kar ima tudi »sosed« in se za to vsak dan borimo, bomo težko občutili zavist, ker bomo vedli, da je zgolj vprašanje časa, kdaj bomo tudi sami to dosegli. Vse skupaj je še toliko lažje, če razumemo, da je čas ustvarjen zato, da se vse stvari ne zgodijo naenkrat, vendar moramo prehoditi pot polno lekcij, ki nas bodo naredile močnejše; prav tako se stvari zgodijo, ko je za njih čas in prav nič hitreje.

Končni cilj pa je, da zavist popolnoma izkoreninimo; da pridemo do točke, ko zavisti, kot orodja sploh več ne potrebujemo. Se popolnoma osvobodimo. Rešimo okov primerjanja z drugimi. To, kot že omenjeno lahko naredimo le, če imamo center na sebi. Na lastnem napredku. Na svojem bistvu. In zaupamo vase, v svoje sposobnosti ter verjamemo, da se nam bodo v življenju dogajale lepe stvari; to pomeni odsotnost negativnih misli. Okov zavisti se lahko rešimo le takrat, ko smo na poti lastne samoaktualizacije.  Ko gradimo življenjsko potovanje na svojem bistvu in na svoji edinstvenosti.

Ko živimo svoje bistvo napolnjeno z močjo poslanstva, na poti iskrene samoaktualizacije proti jasni viziji življenja, in ko spoznamo svojo edinstvenost na tem svetu, zavist ne more obstajati več; saj imamo največ, kar je možno v življenju imeti. In na drugi strani, dlje, kot smo od svojega bistva, manj kot aktivno delamo na realizaciji svojega potenciala, večkrat nas prežemajo občutki zavisti; takrat smo bližje živalskemu in daleč stran od božjega v nas.

Za konec si poglejmo še eno zelo popularno zgodbo, ki govori o zavisti.

Dva zaposlena v veliki korporaciji sta se odpravila na malico. Na poti do trgovine sta šla mimo drage restavracije, kjer si je vodstvo te korporacije ravno privoščilo razkošno kosilo. Eden od zaposlenih je rekel: »Poglej te tepce, ki jedo v tej dragi restavraciji«. Drugi je odgovoril: »Všeč mi je, da jedo v tej dragi restavraciji, ker nekega dne, bom tudi sam jedel tam.«

Brez občutka zavisti ste svobodni in imate celotni svet na dlani. Z zavistjo, nariše črto v pesek, ki je ne boste nikoli prestopili; nikoli prišli do vašega bistva, do vašega potenciala, do samoaktualizacije, do obilja, do nasmejanega življenja.

Če ste Slovenec(-ka) obstaja velika verjetnost, da imate probleme z zavistjo. Opazujte se in identificirajte, kako močno z zavistjo povzročate škodo sebi in drugim. Potem pa začnite bolj in bolj obvladovati zavist. Vsakič, ko jo začutite, zamenjajte negativne misli z mislimi povezovanja, čustva zavisti pa z bolj pozitivnimi čustvi. Ostanke zavisti pa raje izkoristite v smeri motivacije, da boste lažje dosegli svoje cilje in realizirali svoj potencial. Pri tem ne smete pasti v zanko projekcije. Namreč redko kdo si bo pripisal lastnost zavistneža, z lahkoto pa bo takšno lastnost pripisal sosedu. Vendar začeti moramo delati na sebi.

Izvor slovenske zavisti je verjetno dolgoletna hlapčevska mentaliteta, ki ni imela dostopa do obilja, razvoja lastne osebnosti in možnosti sodelovanja in medsebojnega podpiranja, ker je bilo to gospodarju nevarno. Vendar čas je, da se naučimo biti Slovenci novodobni gospodarji, kjer ni prostora za zavist in kjer drug drugega podpiramo v drugačnosti, edinstvenosti ter pri realizaciji svojih talentov.

Namreč gospodar v družbi znanja si lahko le, če slediš poti lastne samoaktualizacije, kjer pa kot smo že ugotovili, zavist ne mora obstajati.

Zato vsak dan sledite poti razvoja lastne zavesti, da boste nekoč prišli do točke, ko zavisti sploh ne boste več občutili. Takrat se boste osvobodili močnih okov živalskega sveta. Boste svobodni in živeli bolj polno življenje. Nenazadnje pa se bodo od vas učili vaši otroci in njihovi otroci in od njih vsi prihodnji rodovi. Če vi izkoreninite zavist iz vašega življenja, ne boste prispevali zgolj k lepšemu življenju vas samih in vaše okolice, temveč tudi k svetlejši prihodnosti celotnega naroda.

Tako pridemo do koncepta notranjega podjetništva. O notranjem podjetništvu je bilo napisanega izjemno veliko in na to temo lahko najdemo ogromno diplomskih nalog, teorij, zapisov, izkušenj ipd. Zato pojdimo raje korak dlje. Pri dosedanjem delu z mnogimi potencialnimi podjetniki sem ugotovil, da je malo ljudi, ki so zares lahko podjetniki, prav vsak pa je lahko notranji podjetnik. Podjetno vedenje se lahko obrestuje vsakemu na vseh področjih življenja, malo pa je ljudi, ki nosijo v sebi potencial odličnega podjetnika. Pri tem seveda ni eno boljše ali slabše, ta dejstva so pomembna predvsem zato, da lažje spoznamo sebe in svoje potenciale ter jih tako tudi veliko lažje realiziramo.

Kje je glavna razlika? Notranji podjetnik ima na voljo dane vire in namesto, da jih porabi za ponavljanje obstoječega, mogoče celo nečesa kar ne deluje več, z obstoječimi viri napade novo poslovno priložnost. Vendar za tem tveganjem stoji stabilna organizacija (lahko tudi državna), ki je minimalno ogrožena, če poskus podjetnosti ne uspe. Večja količina virov omogoča tudi hitrejšo in lažjo organizacijo operacije, količina dela pa je bistveno manjša. Notranji podjetnik iz danih resursov ustvari še več. V današnjem svetu je nuja, da je vsak manager tudi notranji podjetnik, seveda pa več kot je zaposlenih s tovrstnim miselnim pristopom, bolj svetlo prihodnost ima verjetno organizacija.

Notranje podjetništvo oziroma koncept notranjega podjetnika (»interapreneur«) je lahko prisoten povsod. Učitelj vidi  svoje učence kot »stranke«, ki jim skuša ponuditi najboljšo možno storitev. To pomeni, da jih navdušuje nad snovjo, se z njimi ukvarja, kaže pozitiven odnos, se vsako leto izboljšuje ipd. Uradnik lahko vidi kot svoje »stranke« državljane, katerim je velik del mesečne plače trgan zato, da uradnik dobi svojo plačo in njegova edina naloga je, da državljanom lajša življenje. Zopet je ključen odnos, pristop, hitrost ipd. Nekdo, ki je zaposlen v večjem podjetju lahko vedno daje predloge za izboljšave, strategije za nastop na novih trgih, nove poslovne ideje, spodbuja sodelavce ipd.; namesto, da izgublja čas z opravljanjem in igranjem pasjanse. Ni lepšega, kot pogled na nekoga v kateri koli organizaciji, ki opravlja svoje delo kompetentno, s poslanstvom, gorečo iskro v očeh, pomenom, trudom in pravim odnosom. Vsak je tako lahko notranji podjetnik, se vede podjetno in prispeva k boljšemu delovanju organizacije. Tako namesto tega, da organizacijo kot odvečna teža potiska navzdol (govorice, opravljanje, metanje sodelavcem polen pod noge, lenarjenje, odnašanje pisal domov ipd.), pomaga organizacijo dvigovati proti viziji (ideje, produktivnost, timsko delo ipd.). Slej kot prej zagotovo pride tudi nagrada.

Če je notranji podjetnik lahko vsak, pa to ne verjamem za podjetnika v pravem pomenu besede. Nima smisla, da se ljudem slika pravljice in govori o nekaterih teoretičnih konceptih, ki nimajo realne podlage. Tako, kot ne mora biti vsak vrhunski športnik, umetnik, manager, učitelj ali kar koli drugega, tudi ne mora biti vsak podjetnik. Vsak ima svoje talente, a talent podjetnika je dan malo ljudem.

Zakaj? Bistvene so štiri razlike. Prva razlika je razumevanje in občutek za delovanja trga. Pri notranjem podjetništvu je organizacija že uveljavljena na določenem trgu, ima dokazan seznam strank, lahko bistveno bolj organizirano testira novi produkt, obstajajo podporne službe (pravo, trženje, administracija…) ipd. Vse to so viri, ki se jih lahko koristi za nove podjetniške projekte organizacije. Pri startup podjetjih je zadeva povsem drugačna. Kot podjetnik, začneš praktično iz nič. Potrebno je iz nič dokazati hipotezo vrednost in rasti, s peščico resursov zgraditi minimalno sprejemljiv produkt in organizirati novo entiteto ustvarjanja vrednosti, ki je prej svet še ni videl. Brez podpornih služb, ustaljenih procesov, obstoječih strank ipd.

Do sedaj sem izjemno podcenjeval pomen trga. Vendar pravi podjetniki imajo izjemen občutek za trg, ki izhaja iz intuicije in so tako dovolj pametni, da se znajo postaviti na pravo mesto ob pravem času in zahajati val hitre rasti. »Timing is everything« pravijo in to je pomembna veščina, ki jo znajo izkoristiti dolgoročno uspešni podjetniki. Velika večina uspešnih podjetnikov zato postane uspešnih po letih dela v kakšni multinacionalki, ko opazijo priložnost, ali po letih dela na univerzi, ko razvijajo produkt z visoko dodano vrednostjo, ki mu trg takoj prizna hipotezo vrednosti. Pravi podjetniki znajo izkoristiti resurse drugih ekosistemov, kjer pridejo do dokaza hipoteze vrednost in rasti. Primer je Google, ki je svoj algoritem razvil in testiral na univerzi Stanford.

Naj se to sliši se tako enostavno, v dosedanjem delu z nekaj 100 podjetniki sem srečal le peščico tistih, ki so se znali postaviti ob pravem trenutku na pravo mesto. Ključ uspeha v podjetništvu je, da se s pametjo znaš postaviti na mesto, kjer se ti začne dogajati sreča. Nato pa moraš še zavestno prepoznati, da se ti je začela dogajati sreča in to ne preveč pripisati svojemu egu.

Ko se podjetnik postavi na pravo mesto ob pravem času, pridemo do druge velike razlike med podjetnikom in notranjim podjetnikom. Ta je brutalen odnos do osnovnega koncepta poslovanja. To zajema prodajo, ustrezno zaračunavanje za storitev, obvladovanje stroškov in cenjenje vsakega evra v organizaciji. Mnogo potencialnih podjetnikov vidi podjetništvo kot nekaj »kul«, svobodo, status ipd. V resnici je podjetništvo težko in garaško delo, predobro srce (neosredotočenost, delo brez fakture, ipd.) in nepravilno postavljene prioritete pa vodijo k bankrotu.

Pri tej »kul« perspektivi se pogosto spregleda bistvo podjetništva, ki je večanje vrednosti premoženja lastnikov. To pa pomeni, da mora podjetje ustvariti več, kot porabi. Brez prodaje, prihodkov in denarnega toka ni podjetništva. Ko se ustavi denarni tok, je enako, kot če bi možganom ustavili dovod krvi in kisika. Konec. Pravi podjetniki znajo delati z denarjem, znajo optimizirati poslovanje in razumejo, da za vsako opravljeno aktivnostjo sledi oziroma mora slediti faktura. Če se ne izdajajo fakture, to ni podjetništvo, ampak dobrodelna organizacija ali društvo.

S psihologije podjetništva ta problem dobi še toliko večjo težo, ker podjetnik trdo dela, po njegovem nekaj velikega, pri čemer mu v začetku nihče ne prizna vrednosti; ravno obratno, večina ljudi reče, da je vseh skupaj brez veze. Ego podjetnika tako izjemno trpi. Zato se podjetnik hitro lahko znajde na tisočih večerjah, konferencah, predava, hodi na kosila, se pogovarja ipd. Vendar je to vse izguba fokusa. Medtem, ko podjetnik poseda po konferencah, je nekje druga ekipa, ki je osredotočena na svoj produkt, s pravimi prioritetami in komaj čaka, da uniči vso konkurenco. Najbolj uspešni podjetniki se znajo osredotočiti na prodajo, ustvarjanje vrednosti in osredotočeno mreženje. Na dogodke ne hodijo za božanje ega, temveč z namenom večanje vrednosti podjetja (večja prodaja). Podjetništvo je kruto in malo ljudi lahko prenese brutalnost trga, kjer vse kar šteje na koncu je, izdajanje faktur. Če ne izdajaš faktur, si slab podjetnik. Pika.

Počasi pridemo še do tretje pomembne razlike med podjetniki in notranji podjetniki. To je stopnja tveganja, višina pritiska in količina dela. Količina dela pri startup podjetju je enormna. Nehumana. Nezdrava. Podjetnikova ostala področja življenja bodo močno trpela. Pri notranjem podjetništvu ima posameznik na voljo oddelek za trženje, administrativno pomoč, oddelek za finance ipd.  V svojem podjetju je podjetnik za večino stvari sam, oziroma s svojim timom. Več sredstev, kot ima na voljo, več stvari lahko najame, vendar so redki primeri, da podjetnik začne z veliko denarja. Podpora, ki jo je deležen notranji podjetnik, pravi podjetnik nikoli nima. Zato je količina dela enostavno nehumana.

Poleg izjemne količine dela, pridejo še izjemni pritiski. Vsak dan si nekajkrat na vrhuncu počutja in nekajkrat na dnu. Gre za čustven vrtiljak, kjer je potrebna enormna čustvena stabilnost. Dnevno gre na tisoče stvari narobe, ki jih mora podjetnik znati hitro in ustrezno rešiti. Potem je tukaj še hitro in fleksibilno prilagajanje trgu in podobno. Kot pika na i, pa običajno podjetnik tvega večino svojega premoženja, denar prijateljev, investitorjev ipd. Pritisk pri vsem tem je nepredstavljiv. Rezultati pa seveda vedno zamujajo, stvari se odvijajo, drugače, kot se je pričakovalo. Kriza. Na koncu zmagajo samo tisti, ki najdejo ustrezen »product-market fit«, so seksi za svoje ciljno pleme in se dovolj hitro prilagajajo trgu na podlagi povratnih informacij s strani uporabnikov. To je lahko napisati, v praksi pa to zahteva izjemno prilagodljiv um in na tone psihološkega kapitala. Pravi podjetniki imajo oboje. Velika večina jih propade. Pravi podjetniki so zato tudi vztrajni in mogoče uspejo v drugo, tretje, četrto, peto……

In še zadnja, četrta razlika. Notranjemu podjetniku so dani viri tudi v obliki človeških resursov. Notranji podjetnik dobi formalno avtoriteto, ljudje imajo bolj ali manj zagotovljene plače in notranji podjetnik začne delegirati delo. Pravi podjetnik nima resursov za varne plače, s katerimi bi pritegnil dobre ljudi. Pravi podjetnik mora znati s svojo vizijo, osebnostjo in karizmo pritegniti najboljše ljudi in jih navdušiti nad potovanjem, da mu začnejo graditi ladjo. To je izjemno zahteven del podjetništva. Podjetnik mora namreč znati v ljudeh zbuditi zaupanje, občutek varnosti in velike vizije, da bo tim skupaj dosegel nekaj izjemnega. Ljudje potrebujejo varnost, ena je v obliki denarja, če tega ni, je potrebno ustrezno nadomestilo. To pa lahko izhaja zgolj iz kompetentnosti podjetnika.

Pravi podjetnik mora biti praktično neke vrste poslovni superman; imeti mora občutek za trg, znati mora osnovno kmečko logiko posla ustvarjanja vrednosti, imeti mora izjemni psihološki kapital, biti deloholik in pritegniti prave ljudi. Seveda mora biti še inovativen, drzen in še bi lahko naštevali. Verjetno nekaj strani lastnosti. Takšnih ljudi pa je malo.

Tudi, če je potencial v nekomu, da postane podjetnik, je odrekanje običajno preveliko, da bi nekdo začel kliti svoje seme podjetnosti. Nič velikega ni doseženega brez trdega dela ter veliko odrekanja. In obratno. Vsi tisti, ki ugotovijo, da nimajo tega semena, ni nič narobe, če postanejo notranji podjetniki. Najbolj boleče je, če gradiš stolpnico nas napačnih temeljih.

Zaradi omenjenih štirih razlogov je notranji podjetnik lahko prav vsak, podjetnik v pravem pomenu besede pa le peščica ljudi. Ampak nič zato. Vsak mora početi tisto, v čemer je najboljši in uživati življenje.

Sedaj pa temeljito premislite pri sebi, ali ste notranji podjetnik ali pravi podjetnik.

Sicer ni narejenih veliko znanstvenih študij, ki bi podprl povečanje produktivnosti na ta način, vseeno pa izkušnje mnogih ljudi kažejo, da se njihova produktivnost poveča pri nekaterih opravilih tudi do 30%. Sam že leta uporabljam dva monitorja, ki močno prispevata k moji produktivnosti. Skoraj si ne predstavljam več uporabe računalnika z enim monitorjem. Tudi za prenosni računalnik imam »docking station«, na katerega je priklopljen en ali dva monitorja ter tako ohranjam svojo produktivnost, ne glede na to ali delam za osebnim računalnikom ali prenosnikom.

Produktivnost se poveča predvsem pri pisanju besedil, tabel ali prezentacij, pri čemer obenem potrebujete tudi informacije z interneta za sprotno raziskavo. Ne enem monitorju imate tako lahko urejevalnik besedil, na drugem pa brskalnik z več zavihki. Lahko pa en monitor uporabljate zgolj za elektronsko pošto, vendar ima lahko neprestano prekinjanje delovnega toka z novimi in novimi sporočili celo obraten učinek. Zato moramo biti z drugim monitorjem vseeno nekoliko pazljivi.

Tretji monitor naj bi še nekoliko povečal produktivnost posameznika (Bill Gates vedno uporablja tri monitorje), vendar je nekoliko več zapletov, ker potrebujete še dodatno grafično kartico; oziroma pri novejših imate že tri izhode na eni grafični kartici. Vendar, če ste mahnjeni na produktivnost, se je mogoče vredno potruditi tudi za tretji monitor.

Sam sem že imel tri monitorje in je bilo z vidika produktivnosti še boljše; ni mi pa ustrezala količina sevanja v glavo. Prav tako potrebujete izjemno veliko prostora, da postavite tri monitorje. Bistveno več, kot se sprva zdi. Zato sem se vrnil nazaj na dva monitorja, na enega samega pa upam da nikoli več.

Človek je tisti, ki z razumom skuša vse spraviti v predalčke, kalupe, uravnilovke in meje. Drugačno je namreč nepoznano in kot nepoznano tuje, nevarno. Če nekaj ne sodi znotraj kalupa povzroča strah, odklon od poznanega; gibanje drugačnosti v prostoru je nepredvidljivo in nepoznano. Zato je v človeški naravi, da skuša nepoznano zravnati, najti najbližjo kopijo vzorca delovanja drugačnosti, če pa te ni, uničiti, odrezati, zravnati. Človek ločuje, zravna in si podreja; takrat, ko ne ustvarja, takrat, ko ne ljubi; takrat, ko išče varnost.

Drugačnost pa ni odlična samo za nasilno ravnanje zaradi negotovosti; je odlično orodje, da zlijemo jezo, krivdo, vihar negativnih čustev, prepih v žilah; na ta »tujek«, pa četudi se giblje nekje daleč stran; kdo pa ve, mogoče je ravno ta drugačnost, ta »tujek« kriv, da nekdo ne sprejema samega sebe, ali še korak dlje, mogoče je ta drugačnost kriva za vse nelagodne situacije ostalih, tistih nedrugačnih, domačih, ki živijo v uravnilovki in podrejajo svoje bistvo dogovorjenim pravilom. Zato je potrebno na drugačnost zliti neustavljivi bes, s katerim mogoče drugačnost celo zravnamo. Mogoče se za tem, ko zravnamo vso drugačnost, skriva notranji mir, varnost in sreča. Fikcija.

Človeška roka ni tista, ki bi imela moč nad naravo; ali njenim ustvarjanjem edinstvenosti. Ni je sile, ni ga besa in ni ga strahu, ki bi lahko ustavil igro narave, igro kreacije novega in novega. Moč slehernega posameznika je le v tem, da spozna čar drugačnosti, vse prednosti, ki jih prinaša široka paleta izbire in končnem ključnem spoznanju, da mora vsak priti k svojemu bistvu; ne glede na to, kako drugačno je to bistvo.

Namreč to bistvo vsakega posameznika je sveto. To bistvo je Bog za vse nas. To bistvo je pot do osebne osvoboditve notranjega Boga, ki mu je dano, da s tem bistvom v vsej drugačnosti prehodi tokratno življenje. Pa naj bo še tako daleč od socialnih meril ali katerih koli drugih ravnil. Če kdo zaničuje katero koli bistvo, ki se sprehaja po svetu, zaničuje sebe. Ko na katerega koli Boga stresamo svojo jezo in teptamo njegovo edinstveno bistvo z uravnilovko, sami sebe teptamo.

Jeza izvira iz nas samih, ne iz drugačnosti. Strah izvira iz nas samih, ne iz drugačnosti. Varnost izvira iz nas samih, ne iz uravnilovke. Ljubezen izvira iz nas samih, ne iz enakosti okolja. Naša sreča izhaja iz našega bistva, ki je vedno dobro in lepo, če ga ne teptamo. Pot do bistva pa ni lahka, ne tistemu, katerega bistvo je blizu uravnilovke, ne tistemu, ki ga zaradi uravnilovke toliko težje izrazi.

Nevarnost drugačnosti se je končala, ko smo stopili iz pragozda. Čas je, da začnemo ceniti drugačnost. Kako dolgočasen bi bil svet, če bi bili vsi enako postriženi, imeli enaka telesa, enako razmišljali, delali enake stvari, nosili enake obleke in imeli enaka prepričanja. O, kako življenje ne bi imelo smisla, če bi bilo to ena sama velika uravnilovka. Takrat bi narava nehala ustvarjati in se raje omamljala z vincem.

Pot do strpnosti in tolerance ni lahka. Mogoče moramo porušiti svoja temeljna prepričanja, ki so bila del tradicije. Mogoče moramo sprejeti, da drugačnost ni kriva za našo jezo in nezadovoljstvo. Mogoče moramo spoznati, da varnost ne izhaja iz tega, da skušamo drugačnost spraviti v uravnilovko, vendar izhaja iz tega, da drugačnost spoznamo in sprejmemo; ker potem ni več drugačnost.

Naše bistvo pa je svetlejše, lepše, bogatejše, bližje Bogu.

Ne smemo pa pozabiti, tudi ljudje, ki uporabljajo svojo uravnilovko kot orožje za varnost, so drugačni. Jeza v drugo smer “od drugačnih proti ravnilu”, ima enak negativni učinek. Edini možni način, ki obstaja za dvig zavesti človeštva je, da živimo kot zgled drugim. Pokažemo, kako smo zrasli, kako smo se razvili, kako smo odkrili pot do svojega bistva; pot do ljubezni, ki v vsej svoji svetlobi napolni strah in nevtralizira jezo. Veliko bolje je prižgati v življenju majhno luč, kot pa preklinjati temo.

Sprehodite se po mestu ali vaši vasi in poglejte, koliko drugačnih ljudi vidite; drugačnih po rasi, verstvu, spolni usmerjenosti, prepričanju, ambicijah,… potem pa obiščite kakšno drugo svetovno prestolnico. Ne boste verjeli svojim očem. Neverjetno, kako močno še vedno zanikamo ustvarjalno igro narave; koliko dela na naši nacionalni zavesti naš še čaka. Pri tem pa nikoli ne pozabite na dejstvo, da je dihal človek, ki je postavil Slovenijo kot zgled čistosti; ta je ubil več kot 50 ljudi v enem samem morilskem pohodu; pa je res drugačnost tista, ki je kriva za vso to jezo, da je nestrpnež sebi vzel vso ljubezen, vso božanskost ter neskončno lepih juter. In ne le sebi, še mnogim drugim, ki so le iskali pot do svojega bistva.

Slepec slepca v jamo vodi. Zato odprite oči. Učite se sami pri sebi.

“Bolj, kot sprejemam samega sebe, bolj se zavedam, da sem drugačen od vseh ostalih; popolnoma edinstven. To je Bog, do katerega sem dolžan najti pot. In bolj, kot sprejemam samega sebe ter vse situacije, ki se mi dogajajo v življenju, bolj razumem, da ni drugih, drugačnih, vendar smo vsi eno; vsi smo povezani na energetskem nivoju; kako naj potem komur koli zanikam edinstveno božje bistvo, če ga s tem tudi sam sebi zanikam.”

Cenite, spoštujte in učite se od drugačnosti; saj ste tudi sami drugačni. Ne zatirajte se, ne zmenite se za bes uravnilovk, najdite tisto Božje, polno ljubezni, ki je skrito v vas. Enako pustite vsem ostalim in živite kot zgled. Bliže, kot ste uravnilovki, bolj se zgubljate, dlje ste od božjega. Če nihče drug, vas jaz obožujem iz dna srca v vsej vaši edinstvenosti. Bodite kar ste in zasijte; to je vaša dolžnost!

Če greš k nekomu po pomoč, to pomeni, da sam nimaš moči. Zato greš nekomu drugemu po – MOČ. Ampak v enakem trenutku, ko greš k nekomu po pomoč to pomeni, da si se avtomatično odrekel svoji moči. Vsak, ki gre k nekomu drugemu po moč, se postavi v izjemno neugodno pozicijo, saj si sam z napačnim pogledom vzame moč iz svojih rok.

Vse skupaj okoli takšne pomoči je žal popolnoma napačna perspektiva. Vsak ima popolno moč nad svojim življenjem, tako osebno, kot tudi poslovno. Vsak se lahko v vsakem trenutku odloči, kaj bo naredil s svojim časom, kakšne odločitve bo sprejel in po kakšnih vzorcih bo deloval. Zato v bistvu večina ljudi sploh ne potrebuje pomoči. Najpogosteje se ljudje odrečejo svoji moči zaradi lenobe, nizke ravni zavesti ali pomanjkanja znanja.

Redke so situacije v razvitem svetu, ko nekdo resnično rabi pomoč. Vsekakor so to otroci, ki živijo v nesprejemljivih razmerah, ljudje s posebnimi potrebami in situacije, ko se človeku zgodi nesreča, ki vpliva na fizično in psihično stanje. Nikakor ne želim podcenjevati, koliko dobrega in pomoči je še potrebno na svetu za več kot 4 milijarde ljudi. Nikakor ne želim podcenjevati grozote, ki se dogajajo po svetu, revščino in neverjetno veliko število ljudi, ki nimajo možnosti. To so ljudje, ki resnično potrebujejo moč in sicer tako, da jim je dana možnost za dostojno življenje. Mi v razvitem svetu imamo moč, da jim vsaj pomagamo korak k bolj dosojenemu življenju. Pa kaj, če bomo zato imeli česa manj. V bistvu pa to večine ljudi v razvitem svetu ne zanima, raje zavijejo v nakupovalni center in jamrajo, kako težko je življenje, ko moraš izbirati med 50 pari različnih čevljev.

Če imamo mi vsaj malo moči nad revščino, potem smo v povsem drugačni poziciji. Vsak v razvitem svetu, ki ima dokaj zdravo telo, delujoče možgane in voljo do življenja mora prevzeti odgovornost za življenje v svoje roke in uporabljati svojo moč, ne pa, da hodi komur koli drugemu po – moč. Problem socialnih sistemov je predvsem ta, ker v izhodišču obravnava vsakega posameznika kot reveža, malo ubogo dušo, ki pa že ne bo zmogel poskrbeti zase. Tako se posamezniku iz roke vzame moč, moč nad njegovim življenjem pa ima nato nekdo drug. Od tega pa seveda tudi neko korist. Takšen socialni sistem je z družbo znanja, kjer mora vsak zacveteti s svojimi talenti, povsem skregan. Najbolje lahko razumemo zakaj, če se vprašamo, iz kje izhaja moč posameznika.

Prva in najbolj splošno priznana moč izhaja iz zunanjih virov. Moč iz zunanjih virov je lahko denar, formalna pozicija, veze in poznanstva ali kateri koli drugi element, ki omogoča posamezniku, da s svojo odločitvijo vpliva na domensko okolje. Ta moč je tudi najbolj zanimiva za tiste, ki ocenjujejo, da nimajo moči. Če bi pogledali v SSKJ, bi lahko rekli da tovrstna moč pomeni, da nekdo nekomu nekaj »podari«, z namenom da pride iz neugodnega položaja.

Problem tovrstne pomoči je pač v tem, da se prejemnik pomoči običajno kaj hitro znajde nazaj v neugodnem položaju. Pregovor, da je nekoga bistveno bolj smotrno naučiti loviti ribe, kot mu dati ribo, jasno opisuje zakaj. Če je nekdo deležen pomoči, ki izhaja iz zunanjih virov, se mora zavedati, da gre za kratkoročno rešitev. Ta je smiselna, če dano moč spremlja še podarjena druga vrsta moči.

Druga vrsta moči izhaja iz notranjih virov, se pravi iz kompetentnosti posameznika. Za to vrsto moči ne potrebuješ formalnega naziva, denarja, pomembne pozicije ali kar koli drugega. Gre za neformalno avtoriteto, ki izhaja iz znanja, veščin, izkušenj, vrednot ipd. To je moč, ki jo lahko prav vsak posameznik razvija v vsakem trenutku. To je tista moč, s katero v družbi znanja lahko ustvarjaš tudi zunanje vire. Danes je prava moč tista moč, ki izhaja iz notranjosti posameznika; ta je tudi orodje za ustvarjanje zunanje moči v družbi znanja.

Notranje moči pa nam nihče ne mora dati. Sami jo moramo zavestno razvijati. Vsak dan moramo večati svojo cono udobja, s čemer narašča tudi naša moč.

Poglejmo si dva primerov napačnega razumevanja po – moči:

Iščete investicijo za podjetje? Investitorji tveganega kapitala se v angleščini imenujejo »venutre capitalists«. V samem nazivu je beseda kapitalist. Ne vem, kako lahko kdo dobi idejo, da bi šel nekomu, ki je kapitalist (to beseda naj se nikakor ne bere slabšalno) po pomoč? Edina naloga nekoga, ki upravlja sklad tveganega kapitala je zagotovitev donosa svojim investitorjem, ne pa finančna pomoč podjetjem. Kako bo upravljavec sklada prišel do tega donosa, pa je druga zadeva. Večina kapitalistov zagotavlja podjetnikom dodano vrednost v različnih oblikah (kontakti ipd.), z namenom da dosežejo večji donos, ne pa zato, ker so dobri po srcu. Kar ne pomeni, da niso, samo to ni njihov temelja naloga v poslu.

Vsak pravi investitor tveganega kapitala pa bo zagotovo investiral zgolj v ljudi, ki imajo notranjo moč. Če kdo pride po finančno pomoč, trka na napačna vrata. Ko pa je notranja moč združena z zunanjo močjo, nastane še več notranje in zunanje moči. Žal je tako, da uspeh rojeva uspeh, revščina pa revščino; dobro je le to, da družba znanja omogoča več ljudem, da se iz revščine prebijejo v uspeh.

Iščete službo? Če gremo do nekoga po pomoč, da nam pomaga do službe, to pomeni, da ne zaupamo vase in v svoje sposobnosti, da lahko dobimo neko službo. Popolnoma nepošteno je, da od nekoga pričakujemo pomoč, če ne zaupamo vase, da delo lahko opravljamo dovolj dobro, da bi sami dobili službo. To so prvi koraki h korupciji in družbenemu pijavkarstvu. Najprej moramo sami nekaj dati, da lahko potem, kaj dobimo.

Če pa pridemo do nekoga z močjo in mu rečemo, izjemen sem v tem in tem, tukaj so moje reference, rad bi delal v tem in tem podjetju, vem, da imaš tam kontakte, me lahko z njimi povežeš, da jim osebno predstavim, kakšno dodano vrednost jim lahko zagotovim. V tem primeru je zopet notranja moč združena z zunanjo močjo. In to je pomoč, ki ima dejansko dodano vrednost in predstavlja zmago za vse udeležence. Prejšnja oblika pomoči pa je samo potuha za nekoga, ki išče službo in verjetno očrnitev imena tistega, ki bo priporočal.

Po kaj pa naj gremo k nekomu, če ne po moč?

K nekomu gremo lahko po to, da nas posluša in nam je lažje, nasvet, usmeritev ali dodatne informacije za modeliranje. En pogovor s človekom, ki je že izkusil situacijo, skozi katero gremo sami, nam lahko prihrani na desetine ur in stotine sivih las. Kljub vsemu pa nam usmeritve drugih ne pomagajo veliko, če tega potem sami ne izkusimo še na lastni koži. Nauki konec koncev za nas nimajo nobene vrednosti, sami pri sebi se moramo učiti. Se pravi, ko nam da nekdo neko usmeritev, je potem na nas, da to integriramo v svoje življenje. Za to pa zopet potrebujemo notranjo moč.

Kakor koli obračamo, dokler smo brez notranje moči, je kakršna koli zunanja pomoč zelo kratkoročna rešitev, potuha in podpiranje lenobe. Ko pa imamo notranjo moč, je smiselno iti k nekomu po usmeritev, nasvet ali z njim aktivno delamo na rešitvi problema. Še več, ko imamo notranjo moč, z zunanjo po – močjo lahko nastane fuzija še večje moči, uspeha, dviga zavesti ipd.

Zato moramo izjemno paziti, da ne dajemo lastne moči zaradi neodgovornosti ali lenobe v roke komur koli drugemu. S tem se mu popolnoma podredimo. Kako? Običajno gre nekdo k nekomu po pomoč, ko ima nek problem. Tako imamo problem in nekoga, ki bi lahko z enim klicem, nakazilom, investicijo svojega časa ali kakor koli že, rešil ta problem. Prvo kot prvo, ta človek lahko odgovori kar koli želi (ima moč, nima pa od tega kakršne koli koristi) in kot drugo, potem smo temu človeku bolj kot ne nekaj (moralno) dolžni. Se pravi ima potem neko moč nad življenjem in verjetno slej kot prej pride račun, ki ga je potrebno plačati. In za konec je samo vprašanje časa, kdaj bo prejemnik pomoči na istem kot je bil in bo zopet od nekoga potreboval pomoč.

Poglejmo drugačen pristop. Prvi korak je, da o problemu preberemo praktično »vse«, kar obstaja. V knjižnici si sposodimo knjige, začnemo brskati po internetu ipd. Najprej se moramo vedno oborožiti z znanjem. Hitro ugotovimo, da je izjemno veliko ljudi po svetu, ki so bili v enaki situaciji, kot smo mi sami, problem pa so rešili na več načinov.

Znanje sistematično zberemo, nato pa je potrebna akcija. Moč izhaja iz naših dejanj. Namesto jamranja in smiljenja samemu sebi, se oborožimo z znanjem in naredimo načrt iz problematične situacije ter ga nato tudi realiziramo. Ko smo v akciji, na poti do rešitve, kjer izkazujemo notranjo moč, pa je zunanja po – moč več kot dobrodošla. Predstavljamo si jo lahko kot tisto zadnjo piko na i, preden stopimo na zmagovalno stopnico.

Ko prejmemo upravičeno pomoč, na podlagi naše notranje moči, pa ne smemo pozabiti tudi na milijarde ljudi, ki so v bistveno slabši poziciji, kot smo mi sami; v tako neugodno poziciji, v kateri niti nimajo možnosti, da bi razvili svojo notranjo moč. Zato, ker se morajo vsako jutro znova vprašati, kaj bodo jedli, kako bodo preživeli družino in če jih ne bo mogoče kdo posilil, jim odsekal roko ali jih prisili v vojskovanje.

Potem so tu še ljudje, ki so se jim zgodile nesreče, tragedije, naravne katastrofe ipd. To pa so ljudje, ki resnično potrebujejo pomoč. Vsak evro namenjen pomoči, ki ne gre direktno ljudem, ki potrebujejo to pomoč, je vzdrževanje nekih drugih ljudi, ki se ne zavedajo svoje moči; ta je, da lahko ustvarijo za svoje preživetje kje drugje, v dobrodelnih organizacijah pa delajo brezplačno. Vendar to je težja pot, ki zahteva, da v rokah obdržiš svojo moč.

Moč je odgovornost. Vso moč imate vedno v svojih rokah. Če želite biti v življenju na katerem koli področju uspešni, morate razvijati in se zavedati svoje moči. Vedno in v vsakem trenutku obdržite moč v svojih rokah. Imate jo, zaslužite si jo, izkoristite jo. Brez izgovorov.

Čas trajanja investicijskega procesa

Prva in največja slabost je gotovo čas pridobivanja lastniških virov financiranja, ki lahko traja od nekaj mesecev pa tudi do enega leta. Vsak investitor ima določene svoje postopke in procese, skozi katere izvaja selekcijo, spoznava podjetnika, naredi skrbni pregled podjetja, uskladi vizijo in strategijo rasti s podjetnikom itn.

Najprej običajno podjetnik pošlje materiale investitorju. Te čakajo do internega investicijskega sestanka (brez podjetnika), če so seveda primerni, kjer se obravnava investicijske predloge. Običajno sestanki investicijskega tima zaradi potovanj in drugih obveznosti niso vsak teden in tako začne počasi čas minevati. Nobena investicijska dokumentacija ni popolna in podjetnik mora pripraviti ustrezne dopolnitve. Naslednji korak je osebna predstavitev, kjer si investitorji ustvarijo prvo mnenje o podjetniku. Če je to skladno z njihovimi pričakovanji, potem sledi obisk firme, pogovor z dobavitelji, kupci ipd. Ko si investitor izdela jasno sliko o podjetju, je naslednji korak skupno usklajevanje vizije in strategije. Skozi proces investitor dodobra spozna podjetnika, prav tako pa, če obstaja ustrezna kemija, enaka vizija in podobno. Potem sledijo še pogajanja, usklajevanje pogojev, priprava pravnih dokumentov ipd.

Pri vsaki investiciji minevajo tako tedni in kaj hitro lahko preštejemo nekaj mesecev. Zato je nujno, da se podjetnik, ki išče tvegani kapital pripravi, da bo čas do investicije trajal bistveno več, kot si predstavlja, prav tako bo moral alocirati dobršen del svojega časa za pridobivanje investicije. To je zagotovo velik vložek, na katerega mora podjetnik računati.

Majhna verjetnost uspeha

Druga slabost je gotovo ta, da mora podjetnik v pridobivanje investicije vložiti veliko energije in časa (razen nekaj srečnežev), na koncu pa obstaja majhna verjetnost, da bo podjetnik dejansko pridobil sredstva. Namreč na približno sto pregledanih podjetij se investira v eno do dve. Verjetnost uspeha je tako izjemno majhna.

Čas, ki ga podjetnik porabi za iskanje investicije je tako lahko celo vržen stran. Namesto tega bi podjetnik lahko raje iskal stranke in se posvečal rasti podjetja. Zato je izjemno pomembno za podjetnika, da izkoristi maksimalno od investitorja v fazi investicijskega procesa. Investitor bo tak pristop izjemno spoštoval. To pomeni, pridobiti od investitorja čim več uporabnih informacij, znanj, kontaktov in drugih stvari, ki bodo koristile podjetju, če ne pride do investicije. Zelo naduto bi bilo od podjetnika, če smatra, da mnenje investitorja ni pomembno; če tako misli, bolje da investicije sploh ne išče, ali pa jo ne išče pri pravih investitorjih.

Pravi podjetniki se prav tako zavedajo dejstva, da če ne poskusiš, sploh nimaš možnosti. Energija začetnega vložka pa ni tako velika. Pridobitev prvih povratnih informacij ne zahteva veliko truda.

Cena kapitala

Tretja slabost tveganega kapitala je zagotovo njegova cena. Lastništvo je najdražja oblika plačila za dodatni denar, ki ga potrebuje podjetje. Vendar je zaradi velikega tveganja in majhne likvidnosti zahtevan donos pač toliko večji, skladno s pravili investiranja.

Tukaj je ključna nekoliko drugačna perspektiva. Če podjetje ne potrebuje tveganega kapitala in lahko rase organsko, je to več kot super. Za mnoga podjetja pa to ni mogoče, drugih zunanjih virov pa pač ni na voljo, sploh ne takih, kjer ne bi podjetnik zastavili celotnega svojega premoženja.

Tvegani kapital je tako za marsikoga vstopnica, da lahko začne resno tekmovati v svetu podjetništva. Če je pač nekdo pripravljen tvegati, ko nihče drug ni, si ta resnično zasluži toliko večji donos. Sploh, če je investitor dodajal tudi druge vrednosti. Tako je cena denarja lahko kaj hitro razumljiva. Vseeno pa je seveda naloga vsakega podjetnika, da skuša dobiti ustrezno obliko investicije pri čim boljših pogojih.

Največja napaka, ki jo lahko naredi podjetnik pa je, če dobi občutek, da ima investitor preveč in izhaja iz situacije, ko je podjetje enkrat uspešno. Podjetnik se mora vedno vprašati, kje je bil, ko je investicijo prejel.

Investitor mi bo ukradel idejo

Prvi takšen mit je, da bo poslovni angel ali investitor tveganega kapitala ukradel idejo podjetniku ali sam začel konkurenčno podjetje. To enostavno ne drži. Realizacija vsake podjetniške ideje zahteva jasen fokus in tisoč odstotno predanost. Ideje samo po sebi niso vredne popolnoma nič, veliko bolj ključna je izvršnost, ki pa zahteva čas, sprejemanje težkih odločitev in energijo. Če ne verjamete, poskusite nekoga prepričati, da realizira vašo idejo, pa boste videli, kako težko je.

Za investitorje tveganega kapitala že upravljanje samega sklada zahteva popolno predanost, poslovni angeli pa imajo običajno več svojih podjetij, predvsem pa bistveno več idej, ki jih bodo lahko kdaj koli realizirali. Zato ne razmišljajo o tem, kako bo nekomu ukradli idejo. Poleg tega si vsak investitor težko privošči, da bi prišel na slab glas, glede ravnanja z zaupnimi informacijami, saj bi to lahko bilo usodno.

Nenazadnje tudi podjetje ni v pravi fazi, če ima podjetnik zgolj idejo. Najboljša zaščita pred krajo ideje je, da si korak pred konkurenco. Ko stopiš do investitorja moraš imeti že prototip, prve stranke ipd., skratka vidno mora biti, da si korak pred ostalimi. To je edini način, da ti veliko težje ukradejo idejo. Vseeno mora biti podjetnik pripravljen na to, da bo zelo hitro dobil sledilce.

Če se vseeno podjetnik ne počuti ugodno, ker ima neko inovativno tehnologijo, večina investitorjev pri nas, z razliko od večine zahodnih investitorjev, podpisujejo sporazume o varovanju poslovnih skrivnosti. V primeru visoke tehnologije pa bo vsaj v prvih fazah investitorje bolj zanimalo, kaj so same koristi rešitve, kot pa same specifikacije in način, kako se do teh koristi pride.

Investitor bo prevzel celotno podjetje

Drugi veliki mit, ki pogosto kraljuje med podjetniki je, da bodo investitorji prevzeli celotno podjetje in podjetnika izrinili, ali kot direktorja ali celo iz solastništva. Res je, da so pogodbe pri tovrstnih investicijah običajno izjemno zahtevne, vendar temeljijo predvsem na zaščiti realizacije ciljev, kapitala in donosa investitorja.

Glede na to, da gre za partnerstvo, kjer imata tako investitor kot podjetnik ključno vlogo, bi bilo od investitorja nesmiselno, da izrine podjetnika, saj je običajno dolgo časa zgolj podjetnik motor podjetja. Je pa v realnosti tako, da gredo stvari pri razvoju podjetja redko v skladu z načrti in najpogostejši razlog za to je podjetniški tim.

Z desetletnimi izkušnjami so tako investitorji razvili določene mehanizme, s katerimi želijo tudi tveganje na ravni podjetniškega tima znižati. Torej, če podjetnik razvija podjetniško zgodbo v skladu z načrti, naj načeloma ne bi bilo nobenega problema.

Problemi pa nastanejo, če podjetnik želi zgodbo zapeljati drugače, kot dogovorjeno, pa investitor v to ne verjame, ali bi na primer rad zapustil podjetje in je ključnega pomena za podjetniški uspeh. Za takšne in podobne scenarije so se razvili mehanizmi, da investitorji zaščitijo svoj kapital.

Odgovor torej je, če se podjetnik drži pravnega dogovora in obenem izpolnjuje vsaj približno začrtane cilje oziroma se tudi investitor strinja s spremembami smeri podjetja (»pivoti«), ni bojazni, da bi investitor povečal kontrolo v podjetju. Vsaj pri večini investitorjev ne. Zopet pa je naloga podjetnika, da preveri ozadje investitorja in kakšni do vzorci obnašanja v drugih podjetjih. Tako, kot lahko investitor izbere slabo investicijo, lahko tudi podjetnik izbere slabega investitorja.

Edini, ki bo zaslužil v zgodbi je investitor

Tretji pogosti mit o tveganem kapitalu je, da bo edini v zgodbi zaslužil investitor. Enostavnega odgovora na ta mit ni, gre pa nekako tako: Investitor bo vsekakor naredil vse, da bo maksimiziral svoj donos, saj je to bistvo njegovega posla, ne izključuje pa to tudi velikega zaslužka za podjetnike. Če gre vse po planih, bi morali zaslužiti vsi udeleženi v zgodbi.

Dokaz za to je na tisoče znanih zgodb, kot so na primer Google, Facebook, Amazon, kjer so podjetja ustvarila na tisoče milijonarjev in so bili investitorji zgolj eni izmed mnogih lastnikov, ki so naredili izjemen donos na investicijo. Če je podjetje zgodba o uspehu, potem običajno zaslužijo vsi, celo obogatijo.

Veliko bolj problematično je, ko gredo stvari srednje dobro ali celo slabo. Investitor bo v tem primeru seveda naredil vse, da zaščiti svojo investicijo. Kako mora biti podjetniku kristalno jasno, ko podpiše pogodbo o investiranju. Tvegani kapital ima svoja pravila, tako kot kreditno financiranje, nepovratna sredstva ali katera koli druga oblika financiranja. Investitor mora ta pravila zelo dobro poznati.

Najboljše je, da si podjetnik naredi različne scenarije, kaj pri različnih izhodnih vrednostih to pomeni za posamezne lastnike. Pred vstopom investitorja je naloga podjetnika, da je čim boljši pogajalec. Včasih je boljše, da ne pride do investicije, kot pa da podjetnik želi denar za vsako ceno. Ne glede na to, pa se mora podjetnik zavedati, da če ne bo dobrega izhoda, bo večino realiziranega izhoda pripadalo investitorju.

Ni se zgodilo, kar je bilo načrtovano, investitor pa mora zaščititi donos za vsako ceno, drugače ne bo nikoli zbral naslednjega sklada. Vendar še enkrat, to so pravila financiranja, ki jih mora podjetnik že od začetka dodobra poznati. Malo nenavadno je, če podjetnik reče ob izhodu, sem mislil, da bomo dobili več. To pomeni lahko le, da ne ve, kaj dela.