Jedrna kompetenca podjetja je tisti del poslovanja, s katerim podjetje dela denar na dolgi rok, konkurenca pa tega ne more z lahkoto skopirati. Najlažje kompetenco merimo v znanju. Torej odgovor na vprašanje, koliko časa potrebuje konkurenca, da na trgu ponudi enako stvar (izdelek ali storitev), jasno pove kako močno kompetenco ima naše podjetje. Zato so daleč najboljše jedrne kompetence tehnologije, vseeno pa tudi najbolj redke. Ne bazirajo pa vse prave jedrne kompetence zgolj na tehnologiji. Jedrne kompetence lahko povsem različne in se skozi obdobje tudi spreminjajo.

Poglejmo si dva tipična, povsem plastična primera. Najprej podjetje Google. Njihova prva kompetenca je bila zagotovo tehnološke narava in sicer algoritem za rangiranje spletnih strani v njihovem iskalniku imenovan PageRank, ki ga je zaščitila pisarna za prenos tehnologij na Stanfordu, Google pa ima ekskluzivne pravice. Z razvojem podjetja se je bolj in bolj spreminjala tudi kompetenca podjetja Google, predvsem v vrednote, ki prežemajo podjetje. Te se odražajo tako v filozofiji produktov podjetja, kot je na primer preprost dizajn, kot tudi v kulturi podjetja, kar je pripeljalo do tega, da je Google najboljši in najbolj zaželen delodajalec na svetu. Mesečno prejmejo 20.000 prošenj najboljših ljudi iz celotnega sveta ter sprejmejo samo nekaj najboljših.

Drugi tak plastični primer je Coca Cola. Njihova prva kompetenca je bila zagotovo formula za pijačo, ki je še danes poslovna skrivnost in jo pozna le nekaj deset ljudi na celotnem svetu. V prvotni formuli naj bi celo bila koka, kar je bila verjetno res odlična kompetenca, če je vse to res. Danes je seveda kompetenca podjetja blagovna znamka, ki je ena najbolj vrednih blagovnih znamk na svetu. Tudi v tem primeru so izjemno pomembne vrednote podjetja, ki nagovarjajo določen način in kulturo življenja.

Poznamo šest tipičnih kompetenc, ki jih ima lahko podjetja, običajno gre celo za kombinacijo več kompetenc, ena izmed njih pa pomembno izstopa.

Ustvarjanje vrednosti (različni načini reševanja problemov)

• Tehnologija – orodja za reševanje problemov (patenti, nove aplikacije in rešitve, boljša kakovost itn.)
• Praktična uporabnost tehnologije – nadgraditev obstoječih tehnologij na nivo uporabnosti glede na način delovanja človeka (npr. insulinska injekcija v svinčiku)
• Čustveno inoviranje – zadovoljevanje potreb z naslova Sedmih smrtnih grehov

Dostavljanje vrednosti (od rešitve do realizacije)

• Poslovni model (npr. nizko cenovni letalski prevozniki)
• Organizacija (notranja kultura, hitrejši procesi itn.)
• Komunikacija (način trženja, biti prvi na trgu, blagovna znamka itn.)

Na podlagi opazovanj več podjetij sem kompetence razdelil v osnovnih šest razredov. Vsako podjetje mora resnično dobro razmisliti, kaj je v določenem trenutku njihova jedrna kompetenca.

Iz kompetence običajno izhaja tudi diferenciator, to je tisti del poslovanja, ki nas loči od konkurence. Nas dela drugačne in edinstvene. Če je jedrna kompetenca bolj model ali specifikacija, je direfenciator povsem marketinški koncept in govori striktno o prednostih in koristih, ki jih imajo kupci, če se odločijo za določeno podjetje. Osredotočen diferenciator je širše poznan koncept v marketingu, ki se imenuje edinstvena prodajna prednost. Torej kaj je v naše poslovanju tako edinstvenega, da nas resnično loči od drugih. Seveda večina diferenciatorjev oziroma edinstvenih prodajnih prednosti izhaja iz kompetence.

Primer dobre edinstvene prodajne prednosti je na primer Domino’s Pizza, ki je zapisan v sloganu, pico vam podstavimo v 30 minutah, ali pa jo dobite brezplačno. Torej njihov glavni diferenciator od konkurence je hitrost dostave. Problema čakanja, ko smo resnično lačni, se vsi dobro zavedamo. Jedrna kompetenca podjetja pa je sistem, ki omogoča, da podjetje na širših območjih uresniči tako hitro produkcijo in dostavo. Torej kompetenca podjetja leži v procesih, logistiki itn.

Velikokrat je vprašanje, kako razviti dobro kompetenco in biti konkurenčen. Odgovor je preprost, izvesti to v realnosti pa je seveda mnogo težje. Večjih in težjih problemov kot se lotimo reševati, boljšo kompetenco bomo načeloma imeli. Pogoj, je da so nam za boljšo rešitev pripravljeni plačati in da je za takšno rešitev trg že zrel. Ne glede na to, če se ukvarjamo s problemi, ki so že rešeni izjemno dobro, če se ukvarjamo s problemi, katerih rešitev se lahko loti vsak, ne bomo imeli resne konkurenčne prednosti. Bolj kot je naše znanje redko, več kot je vloženega znanja z visoko dodano vrednostjo, boljše kompetence lahko razvijemo. To znanje je seveda lahko lastno znanje na podlagi zbranih izkušenj, ali znanje, ki ga razvijamo v drugačnih okvirih, na primer v sklopu študija v inštitucijah znanja. Zato velja mogoče še omeniti ključno vlogo inštitucij znanja pri razvoju jedrnih kompetenc.

Danes živi več kot 90% kdaj koli živečih znanstvenikov in tehnološki razvoj je vedno hitrejši. Tako so tehnološke kompetence vedno bolj pomembne. Prave visoke tehnologije rešujejo resnično boleče probleme, kot so na primer različne zdravstvene aplikacije, tehnologije za večanje produktivnosti itn. V preteklosti je veliko jedrnih kompetenc podjetji baziralo predvsem na naravnih virih ali enkratnem inoviranju, danes pa je potrebno neprestano inoviranje, ki mora temeljiti predvsem na znanju z visoko dodano vrednostjo. Ustvarjanje, ustvarjanje in še enkrat ustvarjanje.

Če razumemo pomembnost kompetence, razumemo tudi zakaj je tako pomemben prenos znanja iz izobraževalno raziskovalnih inštitucij (univerze, inštituti itn.) v gospodarstvo. Ravno zato, ker omogočajo podjetjem resno kompetenco in konkuriranje na širšem trgu. Torej še ena možnost, kako lahko razvijemo resno kompetenco je, da se začnemo gibati v krogih, kjer so znanstveniki. Tehnologija je izjemno pomembno orodje pri uspešnem poslovanju.

Torej, ko razvijamo svojo poslovno idejo, moramo resno razmisliti, kaj je naša kompetenca. Če kompetence nimamo, moramo toliko časa razvijati svojo idejo, dokler nimamo čim močnejše jedrne kompetence. Tehnologija, drugačnost, enkratnost, zagotavljanje superiornih izdelkov in storitev, nagovarjanje čustev ciljnega plemena, vse to je izjemno pomembno za uspeh v podjetništvu.

Razvijanje kompetence pomeni tudi, da delujemo na podlagi dolgoročnega pogleda, prav tako poteka razvoj kompetence običajno že v tesnem sodelovanju s strankami, tako da identificiramo, kaj so resnično njihovi veliki problemi in bolečine. Včasih lahko celo začnemo poslovati brez kompetence, pridemo do prvih strank in si s povratnimi informacijami o naših produktih pomagamo pri razvoju kompetence. Vendar je izjemno pomembno, da se zavedamo, da moramo dolgoročno neprestano delati na tem, da razvijamo jedrno kompetenco, ki temelji na znanju in je drugi ne bodo morali z lahkoto skopirati.

Na koncu pa ne smemo nikoli pozabiti, da se kompetenca lahko spreminja. Živimo v svetu, kjer je za poslovni uspeh potrebno nenehno inoviranje, obenem pa so zaradi krute in obširne konference kratki cikli izkoriščanja. Tako ne smemo nikoli zaspati na lovorikah, vendar neprestano delati na razvoju in rasti. Tudi kompetence.

Print PDF

Z izpostavljenimi vrednotami podjetje jasno definira, kaj jim je pri poslovanju pomembno. To tudi vpliva na odločitve ter izbire strateških poti, ko pride do moralnega ali kakršnega koli drugega precepa. Na primer, če je na prvem mestu vrednota kakovost, bo podjetje vedno sprejemalo odločitve v prid kakovosti. Če se bo moralo vodstvo odločati med kakovostno in hitro izvedbo, se bodo odločili seveda za kakovost in zamik dostave. Vsako podjetje ima običajno izpostavljenih nekaj ključnih vrednot, recimo nekje tri do pet. Te vrednote močno ožigosajo identiteto podjetja.

Prvo dejstvo, ki ga lahko opazimo je, da so vrednote običajno odsev podjetnika oziroma podjetniškega tima. Tako kot povsod, tudi v tem primeru zunanji svet odseva notranjega. Če je na primer podjetnik izjemno konservativen, znanstveno orientiran, zanesljiv, bo tako tudi podjetje z organizacijsko klimo, kulturo in vsem ostalim. Na drugi strani na primer, če po podjetnik topla oseba, komunikativen, zabaven, se bo to odražalo tudi v podjetju. Takšen odsev lahko opazimo predvsem pri mladih in manjših podjetjih. Namreč z rastjo podjetja se vrednote bolj in bolj zakoreninijo v gene podjetja in težje jih je spreminjati, tudi če se spremeni management. Prej kot v roku 3 do 5 let je težko narediti kakršno koli spremembo. Seveda so vrednote pogosto povezane tudi s samo dejavnostjo podjetja. V določenih panogah so bolj cenjene določene vrednote, v drugih spet drugačne.

Odraz teh vrednot lahko najdemo prav povsod, od celostne grafične podobe, urejenosti prostorov podjetja, procesov, organizacijske strukture, klime, kulture, načinu komunikacije, odnos z zaposlenimi, partnerji, strankami, stopnji birokracije itn. Vrednote torej prežemajo celotno podjetje in se odražajo čisto povsod. Poglejte si dva povsem različna primera, na primer, kako zgleda doživljanje storitev v banki ali v zabaviščnem parku. Glede na to, da banki zaupamo svoj denar, mora vse okoli banke delovati konservativno. Takšne morajo biti tudi vrednote. Trdnost, stabilnost, konservativnost, zaupanje itn. Pri storitvah, kjer iščemo zabavo, se odražajo predvsem drugačne vrednote.

V današnjem času pa vrednote postajajo tudi ključni diferenciator. Kompetenca podjetja, s katero tekmuje na trgu. Naj navedem dva primera. Prvi primer je Volvo. Skoraj ga ni zemljana, ki ne bi vedel, da je Volvu najpomembnejša varnost. To se odraža v blagovni znamki, dizajnu avtomobila, testih, marketingu itn. Ljudje, ki jim je pomembna varnost ali pa na primer mlade družine, ki jih skrbi varnost otroka bodo tako kupile Volvo. Tisti, ki poleg varnosti in zanesljivosti iščejo še športnega duha v avtomobilu, bodo verjetno kupili znamko BMW in tako naprej. Drugi takšen primer bi bilo podjetje Virgin. Richard Branson, eden najbogatejših Angležev je že pretresel mnogo panog s svojimi vrednotami. Tudi v finančnem sektorju, kjer si je marsikdo mislil, da je to nemogoče. Vrednote podjetja Virgin so zabava, dostopna in kakovostna ponudba, inovativnost in izziv. Zgolj kombinacija teh vrednot jim omogoča na ravni koncepta izjemno konkurenčno prednost, kar so dokazali z več kot 200 podjetij. Enostavno povedano, globalno ciljno pleme, ki ceni naše vrednote, od nas najraje kupuje naše produkte.

Tako kot so vrednote v osebnem življenju lepilo med ljudmi, je podobno tudi pri podjetjih. Če so vrednote podjetja podobne osebnim vrednotam, se bo posameznik pogosto v takem okolju odlično počutil. V nasprotnem primeru so lahko stvari nevzdržne. Velikokrat se zgodi, da je nekdo kompetenten za določeno delovno mesto, vendar enostavno ne »paše« v organizacijo (doesn’t fit in). To je posledica drugačnih vrednot. Delati z ljudmi, ki imajo popolnoma drugačne vrednote je lahko izjemno težko in stresno. Na primer, če smo sami zanesljivi, delamo pa v podjetju, ki so do svojih strank nezanesljivi (danes je to možno le še v nekaj panogah), nas bo to vsak dan vznemirjalo. Težko bomo šli dobre volje iz podjetja. V primeru, da se vrednote močno razlikujejo je smotrno, da si čim prej najdemo drugo organizacijo, kjer vrednote boljše sovpadajo. Nenazadnje vrednote tako kot navade in integriteta predstavljajo določeno stopnjo varnosti.

Obstaja pa še en nivo vrednot v podjetju. Ta nivo bi lahko povezali s spontanim spreminjanjem vrednot na osebni ravni, ki pridejo z odraščanjem in zrelostjo. Namreč prav tako se s staranjem in večanjem podjetja avtomatično menjajo tudi organizacijske vrednote. Ne gre pa tega koncepta mešati z vrednotami, ki jim sledi podjetje v svojem temeljnem delovanju. Te vrednote, ki se spreminjajo na krivulji rasti podjetja se začnejo s kreativnimi vrednotami, kjer podjetje formira idejo, poslovni načrt, svoje temeljne vrednote, vizijo, poslanstvo, jedrno kompetenco itn. Po kreativni fazi sledi izvršna faza, ko je potrebno zapisano realizirati. Če so stvari realizirane, v skladu z načrti, podjetje zrase, preide v zrelo fazo in začnejo prevladovati administrativne vrednote ter managerska optimizacija podjetja. Na koncu seveda pridejo pogrebne vrednote, ko podjetje počasi propade, ali se ga proda kot celoto ali posamezne dejavnosti.

Torej za vsakega podjetnika je izjemno pomembno, da se zaveda vrednot v življenjskem ciklu podjetja. Namreč vedno bolj od podjetniške funkcije se začne pojavljati potreba po managerski funkciji. Tukaj lahko govorimo tudi o glavnih razlikah med podjetnikom in managerjem, čeprav mora biti prvi velik del drugega in drugi velik del prvega. Pogosto se med prehodi iz ene faze v drugo zamenja tudi vodstvo podjetja, ker se spremeni način dela in vodji več na ustreza. Malo podjetnikov gre v osebnostno rast v tej smeri. Raje obdržijo podjetje na neki stopnji ali se lotijo novega podviga.

Na koncu, kar je še najbolj pomembno pa je, da razmišljamo, kaj so naše temeljne vrednote v podjetju. Ali naše ciljno pleme ceni te vrednote, ter ali bodo zaradi tega namesto k konkurenci k nam prišli kupci. Zopet je seveda bistveno, da te vrednote tudi živimo v vsakodnevnem poslovanju. Namreč, če napišemo, da je integriteta naša glavna vrednota, potem pa odkrijejo naše davčne goljufije, slepimo sami sebe, svoje stranke in vse druge in tako od tega dolgoročno ne bomo imeli nič. Resnica in iskrenost sta dve najpomembnejši stvari, ko govorimo o vrednotah.

Print PDF

Vprašanje, ki veliko ljudem pride prvo na misel je ali poslanstvo res sploh potrebujemo? Tako kot večina ljudi dvomi v poslanstvo življenja, še toliko bolj dvomi v poslanstvo podjetja. Vendar je podjetje veliko težje zgraditi in peljati v rast kot upravljati lastno življenje (vsaj v večini primerov). Namreč v življenju podedujemo določene genske dispozicije, vzorce ter biološke in socialne okvire, ki nam določajo tok življenja. Če se z njim sprijaznimo, lahko pač živimo povprečno življenje. Zgraditi podjetje pa pomeni definirati povsem na novo vse vzorce, ki morajo biti konkurenčni stotine in stotine drugim sklopom vzorcev. Pravna regulativa, ki jo določa socialno okolje je zgolj promil poslovanja podjetja.

Nujnost poslanstva podjetja lahko tako prikažemo, če analiziramo najbolj ekstremne situacije v katerih se je znašel človek. Viktor Frankl, avstrijski psihiater je doživel in preživel bivanje v koncentracijskem taborišču, kjer je tudi pomagal sojetnikom, da so lažje preživeli to grozovito izkušnjo. Svoje ugotovitve je nato zapisal v svoji prvi knjigi z naslovom Človekovo iskanje pomena. Ena izmed ugotovitev je bila, da je v taboriščih preživelo največ tistih ljudi, ki so čutili, da imajo v življenju poslanstvo, tistih, ki so se držali smisla in se imeli za nekaj boriti. Večina ostalih ljudi se je od neke točke naprej enostavno vdala.

Trg ima do podjetij izjemno krut odnos, sledi zakonom, ki veljajo v naravi, torej je poleg fleksibilnosti in privlačnosti (naravni zakoni preživetja) izjemno pomembno, da temu dodamo še vizijo in poslanstvo, ki osmišljata naše delovanje. Tako obstaja velika verjetnost, da bodo naše aktivnosti izvedene z veliko večjo gorečnostjo, kakovost proizvodov in produktov boljša, tim bolj povezan, rast in razvoj podjetja pa tudi hitrejša in dolgoročnejša. Res pa je, da za to potrebujemo poslanstvo, s katerim se poistoveti celotna organizacijska struktura podjetja, od glave navzdol. Bolj kot organizacija deluje homogeno proti viziji in s poslanstvom, večja je običajno uspešnost in učinkovitost.

Definiranje poslanstva. Sedaj, ko vemo da je imeti poslanstvo v katerega resnično verjamemo nujno, se pojavi vprašanje, kako sedaj definirati naše poslanstvo. Vsako poslanstvo ima dva nivoja, splošni nivo in bolj konkretni nivo. Pri splošnem nivoju govorimo o ustvarjanju vrednosti, na konkretnem nivoju pa o načinu, kako bomo to vrednost »dostavili« do naših potencialnih kupcev. To sta edina dva elementa, ki jih mora poslanstvo vsebovati. To sta edina dva elementa, o katerih je vredno res dobro razmisliti. Vse ostalo je izogibanje bistvu.

Ustvarjanje vrednosti se nanaša na vprašanje »služenja« svetu. Več ljudem, kot služimo in bolje kot jim služimo, boljši posel lahko imamo. Čeprav se sliši to tako neverjetno, gre z roko v roki – služenje ljudem in služenje denarja. Izhodiščno vprašanje za ustvarjanje vrednosti je Kateri problem rešujete? Če pogledate okoli sebe, vse kar ni ustvarila narava, je ustvarila človeška roka. Večina ustvarjenih stvari je bila najprej ideja nekoga v glavi, te ideje pa v večini primerov rešitve določenih problemov, s katerim se soočajo ljudje ali organizacije.

Sedaj, ko pišem to objavo, sedim na stolu, ki rešuje veliko problemov, kot so na primer, da mi ni potrebno stoje pisati te objave, da se lahko spočijem itn. Obenem še odlično apelira na lenobo v sklopu sedmih smrtnih grehov. Glede na to, da danes vse več sedimo, to obremenjuje hrbtenico. Tako je lahko poslanstvo nekega podjetja, da bodo zagotovili udobna in estetska počivališča, ki omogočajo tudi zdravo sedenje, ali kaj podobnega. Brez ustvarjanje, brez dodajanja prave vrednosti imamo danes težko posel.

Zagotavljanje vrednosti konkretizira naše ustvarjanje vrednosti na raven odnosa s ciljnimi plemeni, katerim problem rešujemo. Tako lahko govorimo že o konkretnih sklopih ali posameznih produktih ter storitvah, načinu dostave, poslovnem modelu itn. Če je na primer poslanstvo nekega frizerskega salona poskrbeti, da se ljudje izvrstno počutijo v svoji koži ob popolni sproščenosti in razvajanju, bi se zagotavljanje vrednosti nanašalno na atmosfero salona, kakovost izvedbe storitve, mogoče še na konstruktiven dialog stranke, kaj si točno želi, slikovna priporočila, predogled frizure na računalniku, masažo glave med pranjem las, pedikuro, slušalke za osebno najljubšo glasbo, osebnega svetovalca, nov način plačila, osebni arhiv frizur itn. Pri frizerskih salonih me izjemno preseneča, kako malo je inovativnosti, sploh ker imajo povprečno stranko slabo uro priklenjeno na stol. Torej, ko govorimo o poslanstvu na konkretnem nivoju, govorimo o temu, kako bomo našo ustvarjeno dodano vrednot doprinesli k našim strankam.

Ne glede na vse, vedno se vrnemo k izhodiščnemu vprašanju, kateri problem rešujemo? Večji kot je problem, več ljudi, kot ga ima, več kot so nam zato pripravljeni plačati ter bolje kot ga lahko rešimo ter izvedemo, boljšo poslovno idejo običajno imamo. Iz tega lahko izpeljemo tudi močnejše poslanstvo naše organizacije, kar pa je lahko tudi konkurenčna prednost. Namreč večji, kot je problem, težje ga je običajno rešiti, kar pomeni, da imamo določen koncept ali znanje, ki lahko predstavljata pomembno konkurenčno prednost.

Tukaj velja omeniti še to, da se v poslu meri uspešnost ustvarjanja in zagotavljanja vrednoti v naših finančnih izkazih. Pogosto lahko slišimo od najboljših poslovnežev, da je denar posledica dobrega dela. Če smo v poslu in ni posledice dobrega dela – denarja, obstaja velika verjetnost, da dobrega dela na ravni poslanstva ni opravljenega. Najpogostejša sta dva primera. Na eni strani podjetje ustvarja neverjetno veliko vrednost, pa je ne zna zagotoviti potencialnim strankam. Na drugi strani podjetja odlično dostavljajo vrednost strankam, vendar pa je ustvarjena vrednost obupna. Iz tega tudi sledi, da so nekatera podjetja odlična v marketingu ter distribuciji in slaba pri razvoju tehnologije in drugih kompetenc in zopet obratno. Vendar se danes nahajamo v časih, ko moramo biti izjemni v obojem.

Zapis poslanstva. Poslanstvo podjetja je torej kratek sestav, običajno vsebuje nekaj stavkov do četrtine strani. Vključuje tako del ustvarjanja, kot zagotavljanja vrednosti. Če nam gredo pri pravi viziji pokonci kocine, ob pravem poslanstvu začutimo občutek polnosti, smisla in občutka plemenitosti. Iz tega izhaja, da naj bi poslanstvo osmišljalo delovanje organizacije, okrepilo natančnost kompasa, ki ga definira vizija ter zagotovilo usmeritve za vse nivoje organizacijske strukture. V poslanstvu definiramo tudi izdelke in storitve, način dostave dodane vrednoti ter nenazadnje tudi odnos do skupin s katerimi v interakciji deluje podjetje, kot so delničarji, kupci, zaposleni, lokalno okolje, dobavitelji, prodajni kanali itn.

Poglejmo si poslanstvo Coca Cole iz leta 1971: Poslanstvo podjetja Coca Cola je rast in razvoj podjetja s strategijo doprinosa dobrega svetu – z osvežitvijo ljudi prav vsak dan, prav tako pa z navduševanjem optimističnih občutkov s pomočjo naših blagovnih znamk.

In še poslanstvo za lastnike in partnerje podjetja. Podjetje Coca Cola obstaja z namenom osvežiti vsega, kar se dotakne. Osnovni koncept našega poslovanja je enostaven, trden in brezčasen. Ko doprinesemo osvežitev, vrednost in veselje do naših partnerjev in strank, takrat uspešno razvijamo in ščitimo našo blagovno znamko. To je ključ do naše največje obveznosti, da zagotovimo konstantne donose lastnikom našega posla.

Seveda pa poleg tega, da poslanstvo podjetja definira identiteto organizacije in okrepi kompas, služi  tudi kot mehanizem za vodenje in navduševanje zaposlenih ter kot orodje za trženje in komunikacijo. Če dodamo še nekaj smotrnih smernic za pisanje poslanstva, se lahko obrnemo na Jim Collins-a, ki opredeljuje, da mora biti poslanstvo navdihujoče, časovno univerzalno, mora definirati kaj bi lahko počeli in tega še ne počnemo ter kar smo se odločili, da ne bomo počeli; prav tako mora biti verodostojno in »pisano na kožo« podjetju. Za piko na i pa še seveda uresničljivo, jedrnato zapisano, proaktivo in vsem razumljivo.

Na koncu velja omeniti še to, da če poslanstvo ni modro, plemenito in če ne doprinaša celotni družbi, ni pravo poslanstvo. Čeprav se zavedam, da je to zelo relativno, kot primer z omenjeno Coca Colo, ki je v bistvu sploh ne pijem, ker kot verjetno veste, ni najbolj zdrava pijača. Ampak pustimi to za kakšno drugo objavo.

Mantra. Glede na to, da je vse vsepovsod vse več teksta, se nam ljudem enostavno ne da več brati dolgih kač (kot so na primer tudi nekatere objave na mojem blogu). Tako poslanstvo vse bolj zamenjujejo mantre. To so kratke izjave v nekaj besedah, ki zadenejo v bistvo našega poslanstva. Nekaj besed, ki v nas prebudi gorečo željo, da to želimo udejanjiti, to bistvo, ki resnično osmišlja naše delovanje. Mantra je nato velikokrat tudi podlaga za marketinške materiale, kot je na primer slogan organizacije. Z mantro pa naj bi seveda delovalo celotno podjetje, živelo za to in to tudi čutilo. Funkcija je enaka, kot je osebna mantra za vsakega posameznika.

Tudi če si pogledamo spletne strani najbolj uspešnih podjetij, lahko opazimo, da vse bolj sledijo temu konstruktu definiranja poslanstva. Tako lahko na spletni strani Coca Cole preberemo, da je njihovo poslanstvo Osvežiti svet ter navdihniti trenutke sreče in optimizma. Za pravo mantro bi bil že Osvežiti svet! povsem dovolj.

Na ta način lahko tudi za vaše podjetje definirate mantro. Če vam je bolj blizu poslanstvo, lahko zapišete več stavkov. Najboljši pristop pa verjetno je, da najprej definirate vašo idejo in jedrno sposobnost, nato vašo vizijo in poslanstvo na koncu pa iz vsega tega definirate še mantro.

Filozofija managementa. Omenil bi še eno kategorijo, ki pa se ne uporablja tako pogosto, vendar jo je včasih dobro definirati, sploh če se poglabljamo v smisel poslovanja določene organizacije. To je filozofija managementa in zajema razumevanje managementa oziroma podjetnika o delovanju okolja in paradigem, ki se pojavljajo na trgu. Se pravi zakaj ravno takšna vizija in poslanstvo v povezavi z okoljem, predvidenimi spremembami in podobno. Filozofija managementa zajema tudi ozadje, zakaj je v podjetju vzpostavljena določena poslovna kultura, zakaj podjetje posluje po določenem poslovnem modelu in podobno. Gre se za kategorijo interpretacije poslovnega sveta na podlagi katere bomo lahko iz izhodiščne kompetence realizirali vizijo in izpolnili svoje poslanstvo.

Print PDF

Pri vsem tem gre za neverjetno sposobnost naših možganov, da imamo zmožnost v mislih ustvarjati prestave, kako bi lahko svet izgledal in deloval. Že v sklopu poslovnih idej in poti do idej sem zapisal, da vse kar ni ustvarila narava, je ustvarila človeška roka. In vse kar je bilo ustvarjeno s strani človeka, je bila najprej ideja v glavi nekoga – zgradba, slika, naprava, kip, prevozno sredstvo itn. Neverjetno! In pri veliki večini idej gre za reševanje problemov, s katerimi se ljudje soočamo ali za zadovoljevanje človeških potreb. Torej na nek način, če smo pravi podjetniki, je vizija prvi korak do spreminjanja sveta na bolje.

Zakaj potrebujemo vizijo? Odgovor je seveda preprost. Če ne vemo, kam želimo, je vsaka pot prava. Vizija je v tem kontekstu neke vrste kompas. Torej gre za to, da si definiramo, kakšen je naš končni cilj in delno, kako bomo prišli do tega cilja. Glede na hitro spreminjajoče se okolje, recimo, da z vizijo vsaj označimo nekaj ključnih točk v gozdu, na podlagi katerih se bomo kasneje v delovanju orientirali. Vizija je običajno izpeljana iz same ideje in predstavlja dolgoročni razvoj in stanje po implementaciji ideje. Torej kakšno bo stanje, ko bomo idejo do konca realizirali.

Če pogledamo ozadje tega, lahko rečemo, da imamo v osnovi dve opciji – ali zgolj sledimo denarju (včasih kratkoročno utemeljeno), ali imamo strateški načrt, stavimo na določeno tržno paradigmo. Dolgoročno sledenje zgolj denarju se je velikokrat izkazalo kot slaba strategija. To predstavlja bolj ali manj zgolj pomanjkanje dolgoročnega pogleda. Tak pristop lahko opišemo tudi kot razliko med proaktivni in odzivnim delovanjem. Vizija nam pomaga, da delujemo proaktivno, torej aktivno soustvarjamo okolje znotraj našega območja vpliva in nismo zgolj odzivni na okolje, se pravi da zgolj nekako reagiramo na to, kar nas zadane.

Vizija kot temelj podjetja je pomembna tudi za to, ker združuje ljudi, deluje kot magnet, ki ga nato napajajo vrednote. Ljudje sledijo ljudem in sledijo velikim idejam, ali še bolje rečeno vizijam. Posameznik težko danes spremeni svet sam, za to potrebuješ tim najboljših ljudi. Vendar prva točka, kjer mora biti tim usklajen je ravno vizija. Predstavljajte si razliko med člani tima, ki pač hodijo v službo, da prejmejo plačo in med člani tima, ki so goreče zavezani, da spremenijo svet. Seveda je razlika jasna in očitna. Pri tem igra ključno vlogo oblikovanje kolektivne zavesti ter sinergične čustvene energije. Gre za pojave, ki presegajo delovanje posameznika. Po drugi strani je posledica tega, da vizija spodbuja pripadnost timu ter obenem na nek način definira smisel delovanja tima.

Tukaj velja še omeniti, da smo ljudje čustvena bitja, veliko bolj kot si sami upamo priznati. Zato je dobro, da tudi vizija vsebuje veliko čustvenih elementov. Na primer, če imamo vizijo, da bomo imeli v petem letu poslovanja 21,3% tržni delež, to ne mora biti kaj preveč navdihujoče. Ob tem nam gredo kocine težko pokonci. Potrebujemo nekaj bolj čustvenega, plemenitega, velikega, enkratnega, itn.

Primer vizije McDonald’s-a: McDonald’s je najboljša restavracija s hitro prehrano v svetovnem merilu. Biti najboljša pomeni zagotavljati največjo možno kakovost storitve, čistočo in vrednost, tako da prav v vsaki restavraciji iz prav vsakega gosta privabimo nasmeh na obrazu. Moje vrednote so daleč od vrednot tega podjetja, vendar pa imajo čustveno vizijo, ki jo tudi dosegajo.

Ostanimo še nekoliko pri viziji in ljudeh. Če pogledamo nekatere trende na trgu dela, sploh v sklopu generacije Y, lahko opazimo, da bo vizija vedno bolj pomemben dejavnik. Denar in druge materialne stvari zgubljajo kot glavni motivator in v ospredje prihajajo vse bolj mehki elementi (seveda še vedno ob zadostnem plačilu). Velik motivator tako posameznika, kot tudi celotnega tima je torej vedno bolj končni cilj, velika vizija, ki nam bo prinesla veliko zadovoljstvo za dobro opravljeno delo in doprinos k svetu.

Drugo vprašanje, ki se takoj za vsem tem postavi je, kaj je res prava vizija? Tukaj je zopet odgovor zelo preprost. Ko pridete do videnja, ob katerem vam gredo kocine pokonci, zvečer ne morate zaspati ob misli, kako boste to realizirali in zjutraj vstanete ob misli na to vizijo… čez celotni dan z največjim navdušenjem delate korake za realizacijo vizije, še ponoči po možnosti sanjate o vaši viziji. Ko se vam to zgodi, ste zagotovo na pravi poti. Tudi če se vam polovico tega dogaja, ste gotovo na pravi poti.

Običajno so takšne vizije posledica naše lastne neprilagojenosti trenutnim stanjem. Tukaj dobijo glavno vlogo vizionarji. Res je, da preživijo tisti, ki so najbolj fleksibilni, torej tisti, ki se najbolj prilagodijo svetu, vendar pa je razvoj sveta odvisen od nerazumnih ljudi, ki želijo svet prilagoditi sebi in lastnemu načinu delovanja (ki je običajno boljši). Četudi so včasih za to križani ali zapravijo svoje življenje.

Poglejmo si nekaj takih primerov. Richard Branson je imel vizijo, kako se lahko ljudje med letom, ko nimajo več ur kaj za početi, zabavajo. Zato, ker se tudi sam rad zabava. Donald Trump je imel vizijo, kako lahko ljudem omogoči udobno in prestižno okolje za bivanje v eni največjih prestolnic na svetu. Zato, ker ima tudi sam rad lepoto in luksuz. Igor Akrapovič je omogočil motoristom, da s pomočjo njegove tehnologije dosežejo boljše rezultate na dirkališčih. Zato, ker je tudi sam dirkal in imel vizijo, kako lahko spremeni to panogo.

Torej vizija mora biti navdihujoča, plemenita, dosegljiva in nam more predstavljati izziv, predvsem pa, mora izhajati iz nas samih. Za povrh je dobro, da je zapisana v sedanjiku, povsem iz psihološkega razloga.

Seveda pa vizija ni stalna, in že smo pri vprašanju kako pogosto se vizija spreminja? Še v prejšnjem stoletju je vizija verjetno zadostovala za slabo polovico stoletja, danes za obstoječa podjetja lahko že govorimo o dolgoročni viziji v horizontu 5 do 10 let, v prihodnosti se bo gotovo ta čas še mnogo skrajšal. Vizija bo oblikovana za leto, dve v naprej in bo odvisna od neprestanih hitrih sprememb in turbulentnega poslovnega okolja. Tako bomo primorani vedno znova in znova definirati svojo vizijo. To ima svoje prednosti in slabosti.

Slabost je seveda ta, da ne bomo morali nikoli spati na lovorikah, vendar vedno znova inovirati in imeti nove vizije. Dolgega počitka, če bomo želeli biti uspešni ne bo. Na drugi strani je to tudi prednost, saj bomo težko kdaj koli zaspali, temveč bomo neprestano v stanju osebne in poslovne evolucije. Ozadje tega je, da kreativnost in ustvarjalnost ni omejena. Kratkoročno mogoče že, saj za ustvarjalnost potrebujemo čas in prihaja v kreativnih valovih, vendar dolgoročno nismo omejeni z nekim številom idej, ki jih lahko razvijemo. Ustvarjalnost je neomejena, res pa je, kot omenjeno, da če ustvarjalnosti namerimo s pištolo in zagrozimo, se bo enostavno pustila ubiti.

Na drugi strani je past vizije, če je ne spreminjamo tudi ta, da se je včasih bojimo doseči, ker (1) nimamo predstave, kaj bomo potem. To velikokrat predstavlja de-motivacijo za zadnjih nekaj odstotkov. Še večji problem imamo, če vizija (2) ni tisto, kar si resnično želimo iz dna duše, ali (3) nismo prepričani (psihološki kapital), da to dejansko lahko dosežemo. Vsi trije scenariji imajo običajno fatalne učinke. Kot primer naj navedem Zorana Jankoviča, ki je v več intervjujih izjavil, da nikoli ne bi moral voditi tobačnega podjetja oziroma če bi ga, bi bilo to težko uspešno.

Plemenita vizija. Definirati vizijo na podlagi denarja ali materialnih sredstev je nesmisel. Edina prava vizija izhaja iz tega, kako lahko s svojim kreativnim potencialom/talenti in kompetencami (individualnimi ali kolektivnimi) spremenimo svet na boljše. Prav vizija zagotovo vključuje elemente ustvarjanja in inoviranja ter ne zgolj samo majhnega izbruha kreativnosti in potem desetletja izkoriščanja. Ob plemeniti viziji zaspimo z dobrim notranjim občutkom.

Upam, da je končno nastopil čas, da si vsi odkrito priznamo, da smo vsi med seboj povezani in da s tem, ko pomagamo sebi, pomagamo drugim. In obratno. Če škodujemo drugim, škodujemo sebi. Zato plemenita vizija vsebuje tudi elemente vračanja skupnosti!

Precenjevanje vizije. Včasih sem sam vizijo močno precenjeval v smislu procesa oblikovanja vizije. Prepričan sem bil, da so vsi veliki podjetniki imeli v glavi točno, kako naj bi njihovo podjetje izgledalo čez nekaj let (od števila zaposlenih, do števila fikusov, in barve fasade na poslovni stavbi). Nič ni s tem narobe, če imamo tako podrobno definirano vizijo, vendar nas življenje običajno premetava sem in tja in tudi končna točka je lahko nekoliko drugačna, kot smo si jo predstavljali. Sploh, če nimamo na primer znanja o panogi.

Bolj se mi zdi, da se vizija pri uspešnih podjetnikih oblikuje kot neka energetska nit razvita iz ideje. Poglej, kako super smo rešili ta problem, zakaj ne bi to z veseljem uporabljali vsi na kontinentu. Še bolj pogosto vizija izvira iz osnovne komponente človeške narave, tekmovalnosti. Ljudje radi merimo in se primerjamo, zato je vizija biti vodilni v panogi, vodilni v regiji itn. videnje, ki mu realno lahko postavimo strateške cilje in mu tudi lažje sledimo. Takšna vizija se mi zdi povsem v redu in smiselna, vendar zgolj, če vključuje tudi elemente plemenite vizije. Dobiček, tržni delež in vse ostalo naj bo kot posledica dobrega dela, večje inovativnosti in kreativnosti itn., ne pa kot posledica na primer neprestanega blatenja in kritiziranja konkurence.

Vendar je zopet v tem procesu ključno vodstvo podjetja. Izhajati moramo iz sebe, kaj je tisto, kar nas najbolj motivira. Nekateri vodje so povsem spontani, drugi planirajo do zadnjega detajla. Pravila ni.

Razlika med vizijo in iluzijo. SSKJ pa definira vizijo tudi kot vidno zaznavo brez stvarne podlage, torej privid. Boljša beseda za to bi bila iluzija. Tudi če pogledamo to definicijo ustreza temu opisu in sicer gre za predstavo, navadno optimistično, ki ni osnovana na resničnosti, torej slepilo ali samoprevara. Se pravi, ko si zastavljamo vizijo, moramo biti pozorni, da ne gre za iluzijo.

No, dejansko je običajno včasih najprej iluzija, ki jo je potrebno razviti v vizijo. To najlažje naredimo tako, da napišemo strateški ali poslovni načrt, kjer opredelimo strateške, taktične in nekatere operativne korake, kako bomo to vizijo realizirali. Torej poleg samega videnja, vidimo tudi ključne korake v sklopu realizacije ideje.

Tako k številu iluzij, kot tudi vizij pomaga, če smo v življenju včasih nekoliko sanjači. Sanjamo o boljšem svetu, si ga predstavljamo, razmišljamo opazujemo itn. Pri tem nam lahko pomaga literatura, glasba, kino, sanje itn. Močno pomaga tudi poznavanje samega sebe, saj so običajno talenti in vizija zelo povezani. Oziroma osebna vizija vodstva podjetja in vizija samega podjetja. Kljub temu pa moramo biti pazljivi, da v življenju nismo zgolj sanjači. Ideja ali vizija ni nič, pretežni del je realizacija. Zato želimo biti v življenju med peščico tistih, ki stvari naredijo (»doer«) in ne med večino, ki o stvareh zgolj govorijo (»talker«).

Print PDF

Tako vsako podjetje, kot tudi organizem deluje v interakciji z drugimi, se razvija, prilagaja itn. Bližje kot je gospodarska ureditev zgolj tržnemu sistemu, bolj se približujemo relativno kruti naravni ureditvi. Na drugi strani bolj kot želimo nadzirati sistem z državni intervencijo, bolj popačimo okolje, kjer organizmi oziroma podjetja lahko optimalno delujejo in predvsem uspevajo. Bistveno je seveda pravo ravnovesje.

Temelj delovanja določenega živega organizma predstavljajo geni. Celotni komplet genov imenujemo genom. Velikost genov je seveda v določeni mero povezana s kompleksnostjo bitja, vendar naj bi bila ta povezanost ohlapna. Kot zanimivost naj navedem, da naj bi imel človeški genom okoli 25.000 genov in nekaj pod 3 milijarde baznih parov. Naloga genov je, da s svojo interakcijo vplivajo na razvoj in vedenje organizma.

Na srečo na drugi strani koncept delovanja podjetij vsaj na prvi pogled ni tako zapleten. V genomu podjetja poznamo štiri oziroma šest osnovnih vrste genov, ki predstavljajo temelj organizacije in bistveno vplivajo na delovanje podjetja, ta temelj pa se odraža tako znotraj, kot tudi zunaj organizacije.

Osnovni geni podjetja so:

• Institucionalni okvir
• Kompetence
• Vizija
• Poslanstvo in mantra
• Filozofija managementa
• Vrednote

Če to primerjamo s človekom, kot najbolj zapletenim organizmom na našem planetu, bi lahko rekli, da je institucionalni okvir na eni strani že biološko definiran, s tem da je določen organizem človek, na drugi strani pa z zakonodajo in pravno ureditvijo, ki določa osnovna pravila obnašanja in vedenja v interakciji z drugimi (v nekaterih primerih jih lahko ne upoštevamo, vendar se to lahko ne konča dobro, na drugi strani pa ta okvir vedno skušamo spreminjati sebi v prid).

Potem so kompetence karakteristike, talenti in sposobnosti posameznika ali organizacija (osebna SWOT analiza), vizija je naše videnje, kako želimo »izživeti« naše življenje (kaj želite zapisano v govoru na lastnem pogrebu?), poslanstvo določa zakaj smo sploh na svetu in kako lahko prispevamo s svojimi sposobnostmi predvsem k lepšemu svetu, filozofija managementa je naš individualni pogled na svet skozi percepcijski zemljevid in vrednote sistem, po katerem določamo in se odločamo, kaj nam je v življenju res pomembno.

Temeljni geni se najprej odražajo v sami kompetentnosti, pri čemer se moramo zavedati, da ima vsak organizem, kot tudi vsako podjetje, v določenem času za določeno obdobje pomembno dodano vrednost, ki jo lahko ponudi svetu. Pri tem ne smemo pozabiti na življenjski cikel vsega obstoječega, ki določa, da ima prav vse svoj začetek, vzpon, vrhunec, zaton in konec. To je osnova evolucije, ki skrbi za rast, razvoj, zato da mlado, novo in sveže nadomesti tisto, kar je v pretežni meri že doprineslo k svetu. Vendar v tem obdobju se lahko vsak samoaktualizira.

Poleg temeljev samega organizma je zagotovo izjemno pomembno tudi okolje, v katerem ta organizem deluje. Ena izmed značilnosti okolja so spremembe, katerih hitrost se neprestano povečuje. To lahko na ravni človeka opazimo pri informacijskih presežkih, težkem dohajanju pri uporabi sodobnih tehnologij, potrebi po nenehnem razvoju in vseživljenjskem učenju itn. Zelo podobno velja tudi za podjetja, pri čemer bo ena izmed bistvenih lastnosti predvsem ta, da bo povprečna doba življenja podjetja vse krajša. V določenem trenutku se bo organizirala skupina ljudi, ki lahko s kolektivno zavestjo na trgu ponudi dodano vrednost, nenehna potreba po inoviranju in razvoju pa bo segala tako globoko v temelje, da bo to podjetje zelo kmalu že praktično povsem drugo podjetje.

Če gremo korak dlje, navzven se geni podjetja odražajo v celostni grafični podobi podjetja, sredstvih, ki jih ima podjetje, urejenost prostorov, medijski podobi, potem pa še v vpetosti v poslovnem okolju, od ključnih strateških partnerjev, lastniške strukture itn. Zopet lahko to primerjamo s človekom in sicer lahko začnemo pri osnovni fizični urejenosti, potem je tukaj obleka, s kom se posameznik druži, telesni drži in govorici itn.

Prav tako se geni podjetja odražajo znotraj podjetja. Tukaj lahko govorimo o pojmih, kot so kultura in klima, organizacijska struktura, potek procesov in še bi lahko naštevali. Izjemno pomembno je tudi to, da se zavedamo vrzeli med zunanjo in notranjo podobo. Vrzel lahko opazimo predvsem takrat, ko zamenjamo delodajalca, ali začnemo kako drugače delati oziroma sodelovati z določeno organizacijo. Pred začetkom integracije v organizacijo imamo običajno povsem drugačno predstavo o podjetju, kot po nekaj mesecih dela. Na žalost je večina ljudi v veliko primerih razočarana. Tukaj bi mogoče celo lahko govorili o halo efektu. Podobno je na primer z medijsko znanimi osebnostmi. Na podlagi zunanje in medijske podobe si ustvarimo določeno sliko o nekom, vendar potem, ko ga bolje spoznamo, ugotovimo, da je ta oseba povsem drugačna. V tem primeru smo lahko dostikrat celo pozitivno presenečeni glede na informacijske poudarke medijev.

Za konec ne bi rad prešel preveč na filozofsko osnovo, vendar vseeno velja omeniti, da je ta vrzel zgolj posledica subjektivne percepcije, ki nastane na podlagi pomanjkanja informacij in projekcije na naše lastne gene. Namreč na drugi strani je vse povezano in vsak mikro »kozmus« se odraža v »makro« kozmusu. Z drugimi besedami, naša notranjost odseva našo zunanjost, ali pa določen del naše zunanjosti. Res pa je, da več kot je posrednikov ali medijev, bolj je lahko ta odsev popačen.

Tako je tudi vsaka organizacija zgolj odsev notranjosti individuma (podjetnika) ali kolektiva (podjetniške ekipe). Poznavanje genov podjetje je izjemno pomembno za dolgoročni uspeh, saj s tem znanjem ozavestimo, kaj je dejansko trdni temelj našega poslovanja. Prav tako bolje razumemo, kako organizacije delujejo in se zato tudi lahko lažje prilagajamo spreminjamo, rastemo in razvijamo. Enako kot za posameznika, velja tudi za vsako organizacijo, če ne vemo točno, kaj bi oziroma kam gremo, je vsaka pot prava, na primer lahko sledimo samo hrani/denarju. Na drugi strani pa lahko z jasno definiranimi kompetencami, poslanstvom in vizijo o boljšem svetu osmislimo svoj obstoj in prispevamo celotnemu človeštvu.

Print PDF

Poslovni načrt ima standardno predpisano obliko, ki je povsem sistematična in strukturirano pokriva večino poslovnih področij, ki so za podjetnika izjemno pomembna predvsem na začetku krivulje rasti podjetja. Posamezno poglavje v poslovnem načrtu je v večini primerov nadgradnja prejšnjega poglavja. Tako se podjetnikovo poznavanje pristopa do najustreznejše poti gradnje novega podjetja sproti nadgrajuje, podjetniška ideja pa se obenem razvija v poslovno priložnost.

V grobem poslovni načrt delimo na dva dela. Prvi je vsebinski del, drugi del pa zajema finančne projekcije ter druge finančne napovedi in kazalnike. V vsebinskem delu najprej temeljito opišemo svojo idejo ter panogo, v kateri bo podjetje delovalo, na koncu poglavja pa začrtamo gene podjetja z zapisom jasne vizije, poslanstva in temeljnih vrednot podjetja. Nato sledi poglavje o tržni analizi, v kateri predstavimo zaznane trende na trgu, vzorce kupcev umeščene v homogene segmente ter konkurenco. Pri navedbi konkurence je pomembno, da navedemo tudi, kako se bomo diferencirali od vseh naših tekmecev.

Analiza trga je temeljna osnova za načrt trženja in prodaje, kjer natančno opišemo, kakšna je naša vstopna strategija na trg, torej kako bomo vzbudili pozornost kupcev, kakšna bo naša cenovna strategija, strategija distribucije ter kako bomo tržno komunicirali z našimi ciljnimi skupinami. Če nameravamo vstopati na tuje trge, v tem sklopu tudi opišemo, na kakšen način bomo na izbrane tuje trge vstopali ter v kakšnem predvidenem časovnem zaporedju. Pomembno je, da v tem poglavju predstavimo tudi načrt prodaje. Nenazadnje je ravno prodaja tista, ki ustvarja prihodke, torej pritok denarja v podjetje, ki pa je nujno potrebno za obstoj in rast podjetja.

Razliko med trženjem in prodajo si lahko predstavljamo zelo enostavno. Prodaja pomeni predstavitev našega izdelka ali storitve na štiri oči potencialnemu kupcu, partnerju ali komu drugemu. Seveda pa želimo naš izdelek prodajati veliko ljudem in ker enostavno nimamo časa oziroma ne moremo našega izdelka predstaviti vsem potencialnim kupcem, uporabimo različne mehanizme, ki morajo naše sporočilo na čim bolj učinkovit način predstaviti čim širši skupini ljudi. Obenem pa nam morajo biti te mehanizmi (oglas, letak…) še cenovno dostopni.

Preostali del poslovnega načrta zajema opis nadaljnjega razvoja podjetja, torej načrt morebitnih novih proizvodov ali storitev, načrt zaščite intelektualne lastnine, če je to potrebno ter opis podjetniškega tima s priloženimi življenjepisi. Dve pomembni samostojni poglavji sta tudi predstavitev vseh potencialnih tveganj in kako bomo upravljali z njimi oziroma jih čim bolj učinkovito zmanjšali ter terminski plan, kjer predstavimo nadaljnje ključne korake ter v kakšnem časovnem roku nameravamo te korake doseči. Terminski plan običajno vključuje mejnike ter posamezne aktivnosti, ki jih je potrebno opraviti, da te mejnike dosežemo.

Drugi del poslovnega načrta vsebuje finančne preglednice, v katerih prikažemo predvideno finančno poslovanje našega podjetja za obdobje 3 do 5 let. V sklopu finančnih projekcij naj bi bila izdelana bilanca stanja, izkaz uspeha in izkaz denarnih tokov za omenjeno obdobje. Pomembni pa so tudi nekateri kazalniki in drugi parametri, ki jih lahko razberemo iz preglednic, kot so na primer dobičkonosnost podjetja, prag rentabilnosti, potrebna višina kapitala za zagon podjetja in podobno.

Omenjeni izkazi prikazujejo zgodbo, kako »zdravo« bo naše podjetje torej kako uspešno in učinkovito bo naše poslovanje. Za nekoga, ki nima poslovne izobrazbe je priprava tovrstnih izkazov lahko izjemno zahtevna. Tako je smiselno, da projekcije pripravimo skupaj s strokovnjaki, ki nam lahko v tej fazi izjemno koristijo in nas opozorijo na morebitne napake. Na internetu se nahaja tudi več brezplačnih orodij, s katerimi si lahko pomagamo izdelati vse omenjene finančne napovedi.

Sicer pa lahko najdemo kar nekaj argumentov, ki pomembnosti poslovnega načrta, kot dokumenta odvzemajo težo. Najmočnejši argument je ta, da je 95% poslovnih načrtov napisanih »narobe«, oziroma da se v 95 od 100 primerov zgodi povsem drugače, kot je bilo zapisano. V izjemno redkih primerih so rezultati boljši, v večini primerov pa seveda slabši. Odgovor na to seveda je, da poslovni načrt res ni na koncu tako pomemben, v smilu, da se mora točno to zgoditi v prihodnosti, veliko bolj pomemben je poslovni načrt kot prodajni dokument in pa sam proces planiranja, ki ima neizmerno vrednost za podjetnika. To pomembnost procesa lahko najdemo v definiciji planiranja, kar nenazadnje poslovni načrt oziroma poslovni plan tudi je. Planiranje je zavestno uravnavani delovni proces, ki je sestavljen iz zamišljanja rezultata in procesa dela.

S planiranjem si zamišljamo prihodnost, postavljamo cilje in zadevo skušamo čim bolj konkretizirati v kalupih realnosti. Kljub vsemu pa je pomembna velika fleksibilnost, kar pa privede tudi do tega, da je poslovni načrt živ dokument. Se pravi, dokument, ki ga neprestano nadgrajujemo, dopolnjujemo, spreminjamo itn. Kot je rekel eden izmed generalov, v bitki so plani neuporabni, planiranje pa ključno. Torej moramo dokument obvezno spreminjati, tako na povratne informacije, ki jih dobivamo, kot tudi glede na spremembe v timu, komu bomo poslali dokument v branje itn. Če poudarimo še enkrat pomembnost planiranja prihodnosti, lahko rečemo, da bi nas vse morala prihodnost zelo skrbeti, saj bomo preostanek našega življenja preživeli ravno v prihodnosti. In nenazadnje, najboljše napovedovanje prihodnosti je, da jo enostavno ustvarimo sami.

Ko govorimo o smiselnosti priprave poslovnega načrta, lahko najdemo tako notranje, kot tudi zunanje motive, zakaj je zelo priporočljivo, da vsak podjetnik skrbno pripravi ta dokument. Notranji motivi, se nanašajo bolj na pomembnost procesa in zajemajo predvsem podjetnikovo spoznavanje podjetništva in zakonov poslovanja (še toliko bolj pomembno, če nimamo podjetniških izkušenj), omenjeno preverjanje in razvoj ideje v poslovno priložnosti, načrt poti realizacije, ki predstavljajo neke vrste priročnik za izvedbo, pripomoček za merjenje uspešnosti in nenazadnje tudi mehanizem za izogibanje nepremišljenim napakam.

Zunanje motive pa povežemo predvsem s tem, da je poslovni načrt lahko tudi odličen prodajni dokument. V tem okviru na smiselnost poslovnega načrta nakazuje že dejstvo, da največkrat ravno s tem dokumentom podjetnik usklajuje in prenaša svojo veliko vizijo na ključne potencialne člane tima in druge zaposlene. Ljudje namreč sledijo tako ljudem, kot tudi idejam. Poleg tega pa brez poslovnega načrta nikakor ne gre, če želimo pridobiti zunanje investitorje v podjetje ali kandidirati za nepovratna sredstva, pomembno vlogo pa lahko odigra tudi pri sklepanju strateških partnerstev.

Končni dokument naj bi obsegal 20 do največ 30 strani brez prilog in brez slovničnih napak, prav tako naj bi bil oblikovan v skladu s celostno grafično podobno podjetja. Pomembno je, da odraža profesionalnost, naše poznavanje zakonitosti panoge, v kateri nameravamo poslovati, prav tako pa je pomembno, da ne dolgovezimo pri posameznih poglavjih, temveč zapišemo le tiste bistvene stvari, ki so pomembne za naš podjetniški uspeh. Skratka, na koncu je smiselno, da izdelamo dokument, na katerega smo ponosni!

Veliko priročnikov in nasvetov, kako napisati poslovni načrt pa lahko najdemo tudi na spletu. V primeru, da ne najdete nič, kar bi vam ustrezalo, pa mi lahko tudi pišete in z veseljem vam priporočam nekaj tovrstnih orodij.

————————————————-

Potrebujete profesionalni poslovni ali finančni načrt? Ali pa pregled in dopolnitev obstoječega poslovnega načrta?

Podjetje Venturelab je specializirano za izdelavo poslovnih načrtov. Zagotovite si izdelavo poslovnega načrta po ugodni ceni z vključenim brezplačnim podjetniškim svetovanjem ali brezplačen pregled že izdelanega poslovnega načrta z napotki za izboljšave.

Print PDF

Te vrednote v fazi rasti podjetja si sledijo v naslednjem zaporedju:

• Kreativna faza
• Izvršna faza
• Administrativna faza
• Pogrebna faza

Prva faza je torej kreativna faza. To je faza, ko iščemo in razvijamo pravo idejo, pišemo poslovni načrt in ga dopolnjujemo, privabljamo prve ljudi, da se nam pridružijo pri realizaciji velike vizije. Razvoj poslovne ideje in pisanje poslovnega načrta je kreativni proces (in ne enkratno dejanje), proces, ki je prežet z razmišljanje »izven škatle«, raziskovanjem, razvojem, planiranjem, predvsem pa prežet s pogovorom s pravimi ljudmi.

Kreativnost se izraža na več nivojih, od tega, da se intenzivno zbirajo primarne in sekundarne informacije, do tega da našo idejo s ključnimi ljudmi razvijamo ob vrčku piva v bližnjem pubu. Ali pa smo recimo zaprti v hiši več tednov ter snujemo veliko vizijo. Stvari v tej fazi še niso jasno začrtane in čim prej skušamo dobiti povratne informacije s trga, ali sploh razmišljamo v pravo smer. Ob koncu te faze pridemo do prototipa ali pilotnega projekta, s tem tudi do prvih alfa strank. Prav tako pa pridemo do dobrega poslovnega načrta, v katerem je naša podjetniške ideja utemeljena kot poslovna priložnost. Na žalost v tej fazi tudi največ podjetij propade.

Druga faza je izvršna faza. Stopnja kreativnosti v tej fazi je veliko manjša, mora pa ostati velika fleksibilnost podjetniškega tima, saj je to ključno za uspeh v podjetništvu, ne glede na to v kateri fazi se nahajamo. Kar je bilo zapisano v poslovnem načrtu, mora biti sedaj realizirano. Prva sprememba je običajno okolje, kjer se gradi. Podjetje tako dobi prve »prave« pisarne, od vseh se pričakuje da so ob določeni uri na delovnem mestu, začne se vzpostavljati management.

Če je podjetništvo prodajanje čustev, je management upravljanje z razumom, torej optimizacija, izvršnost, realizacija. V tej fazi so zelo uporabna t.i. MBA znanja, torej poslovna znanja usmerjena v izvršnost. Veliko podjetnikov ima probleme pri prehodu iz kreativnih v izvršne vrednote, kar pa je ključno pri rasti podjetja v tej fazi. Z vstopom zunanjih investitorjev dobi ustrezna prilagoditev vrednotam v tej fazi še toliko večjo težo. Pogosto se pojavi potreba po najemu strokovnega managementa, ki zna upravljati s hitro rastjo.

V tretji fazi pa je poudarek na administrativnih vrednotah. To je faza, kjer je podjetje že izjemno veliko, vsi procesi so ustaljeni, podjetje ima velik tržni delež na svojem področju. Sedaj je bistvena popolna optimizacija sistema, portfelja proizvodov, organizacijske sheme in zaposlenih, itn. Rast podjetja se močno upočasni, sistem je vzpostavljen.

Za to fazo so značilna predvsem različna povsem managerska orodja, kot so na primer 20 ključev, »Six sigma«, TQM in podobno. Z optimizacijo procesov lahko podjetje pridobi dodatne konkurenčne prednosti in ohranja oziroma razvija svoj tržni delež. Jasno je seveda tudi to, da če je bil v začetnih fazah rasti podjetniški tim vse v enem, so v tej fazi posamezne funkcije v podjetju (marketing, prodaja, finance itn.) povsem samostojne, za njihovo realizacijo pa skrbijo strokovnjaki iz svojih področij.

Seveda pa je potrebno na tej točki omeniti tudi, da govorimo o vrednotah, ki prevladujejo v določenem sistemu v najširšem pogledu. Tudi za veliko podjetje je pomembno, da se posveča raziskavam in razvoju, da uvaja inovacije ter da se obnaša izvršno. Vseeno pa je podjetje veliko in vodenje sistema prinaša določene karakteristike, ki jih lahko povzamemo kot administrativne vrednote.

Zadnja faza pa je pogrebna faza, to je faza, ko krivulja rasti podjetja začne padati. Najprej počasi, nato pa običajno vedno bolj strmo. Za to fazo je značilno, da se običajno podjetje proda, kot celotni sistem, ki se ga integrira v nek večji sistem ali pa se podjetje »razkosa« in se proda posamezne dele podjetja različnim podjetjem, ki imajo strateški interes. S tem se optimizira tudi prodaja. Če je v začetnik fazah rasti podjetja prisoten graditeljski kapital, je v teh končnih fazah prisoten rentni kapital. Seveda pa ne gre zanemariti tudi opcije, da podjetje enostavno ugasne.

Same vrednote v posameznih fazah rasti podjetij pa se zrcalijo tudi na samo okolje. V našem okolju je tako trenutno izjemna tendenca iz pogrebnih vrednot v graditeljske vrednote. Kot posledica tranzicije se je veliko podjetij prestrukturiralo in prodalo. Sedaj pa vedno bolj prehajamo v graditeljske vrednote, saj je vedno več mladih, ambicioznih posameznikov, ki želijo zgraditi svoje mednarodno uspešno podjetje. Tako lahko v prihodnosti pričakujemo še več uspešnih slovenskih podjetnikov, graditeljev in ustvarjalcev. In prav je tako.

fca8201b1b131179ef1f842b45a5630f

Print PDF

Življenjski cikel je sicer za različne stvari različno dolg, v večini primerov pa ima povsem enake faze. Prva faza je začetek, rojstvo, razodevanje, manifestacija neke nove energije. Za začetkom sledi vzpon, razvoj, rast oziroma širjenje energije. Na neki točki pa se tudi rast konča in takrat življenjski cikel doseže svoj vrhunec, plato. Sledi faza upadanja, krčenja in nato konec, razkroj oziroma smrt.

Življenjski cikel pa nam povzroča kar nekaj problemov. Prvi problem je ta, da se mu ljudje običajno zaradi svoje lenobe izjemno želimo izogniti. To močno spodbujajo tudi filmi, marketinške zgodbe itn. Tipični primer je na primer zaljubljenost ali pa poroka. Enkrat nekaj naredimo in pričakujemo, da bo trajalo to celo življenje (tudi če nehamo vlagati energijo). Zaljubimo se in pričakujemo da bo to trajalo večno. Ali pa na primer, imamo proizvod, ki se prodaja kot vroče žemljice in pričakujemo, da se bo to večno dogajalo. Zaspimo na lovorikah.

V življenju pa stvari ne potekajo tako. Osnovno načelo je, da stvarem, katerim posvečamo pozornost (na pravilen način) rastejo in stvarem, katerim ne posvečamo pozornosti začnejo padati. Druge poti ni, ali rastemo, ali padamo. V katero smer gremo, pa je odvisno od nas samih. In nenazadnje tudi če bi zgolj neprestano rasli, nas čaka nekoč nekje konec. Evolucija neizprosno skrbi za razvoj, za postopno spreminjanje v popolnejše, bolj dovršene oblike. Element evolucije pa je torek tudi (dokončni) konec, katerega namen je, da se naredi prostor za nekaj svežega, novega, verjetno boljšega.

Torej, ko se rodi nova energija in ko se ta razvija, se je smiselno zavedati, da ima ta energija svoj življenjski cikel, na katerega pa lahko vplivamo. Če upoštevamo, da je življenjski cikel krivulja, lahko na njeno obliko vplivamo s posvečanjem naše energije in seveda na kakšen način to energijo posvečamo. V odnosih na primer je bolj smotrn način, če posvečanje energije pomeni zabavanje in smeh z nekom, kot pa prepiranje. Raziskave so potrdile, da je močna korelacija med zadovoljstvom v partnerstvu in tem, koliko časa skupaj preživimo ter na kakšen način. Način, ki ga izberemo, pa je odvisen od naših kompetenc, torej znanja, izkušenj, večin, vrednot in stališč.

Ko govorimo o vplivanju na življenjski cikel, pa je potrebno izpostaviti še eno stvar, ki pa je v večini najbolj relevantna na osebnih področjih. Izkazalo se je, da imamo največji vpliv, če se ne obremenjujemo s preteklostjo, ampak se iz nje zgolj učimo. Gledamo in delujemo pa predvsem dolgoročno, obenem pa se tudi zavedamo, da je točka moči samo v sedanjem trenutku. Torej v vsakem trenutku damo vse od sebe in na ta način pravilno fokusiramo posvečanje svoje energije. S tem pa se pravilno oblikuje tudi prihodnost.

Od začetne faze preidemo k fazi rasti. Hitrejša kot je rast, bolj trdno morajo biti postavljeni temelji. Postavljanje stolpnice na temeljih za majhno hišo že v osnovi nakazuje, da se bo stolpnica slej kot prej porušila. V odnosih to pomeni, da hitreje, kot se poglabljamo v odnos, bolj moramo biti zreli, kot osebnost oziroma rasti skupaj z odnosom. Hitreje kot raste naše podjetje, hitrejša je tudi zahtevana od podjetnika  poslovna in osebnostna rast. Če pride do nenadzorovane rasti, s katero se podjetnik ali manager ne zna soočiti, gre zopet za stolpnico na majavih tleh.

Drugače pa je rast tisti najpomembnejši del, kjer pridobivamo nova znanja, veščine in izkušnje, osebnostno napredujemo in se samoaktualiziramo. Običajno je ta rast najhitrejša v interakciji z drugimi ljudmi, kolektivnem delu, izmenjavi mnenj, znanj in piljenju socialnih veščin. Rast je torej ključna za vsakega posameznika. In kot je rekel eden izmed mojih prijateljev, na koncu je vse minljivo, s seboj vzameš le tisto, kar je v tebi, toliko, kolikor si osebnostno zrasel.

Za fazo rasti pa bi izpostavil še dve pomembni dejstvi. Prvo dejstvo je, da običajno rastemo v zahtevnih situacijah, če karikiram, v trenutkih, ko nam po čelu teče znoj ali po licu solze. Težja kot je situacija, skozi katero gremo, bolj osebnostno zrastemo (kar ne ubije, krepi). Drugo dejstvo pa je to, da ima tudi rast svoje cikle. Ni to navpična krivulja navzgor, ampak je vijugasta krivulja sestavljena iz mnogo vzponov in padcev. Bistveno pa je, da ima ta vijugasta krivulja naklon rasti, ki kaže našo rast in doseganje naših osebnih ali poslovnih ciljev.

Na koncu pa pridemo do vrhunca in nato upadanja oziroma konca. Tukaj pa se zadeve nekoliko zakomplicirajo. Gledano z stališča osebnega razvoja, če se celotno življenje razvijamo in rastemo, lahko fazo upadanja izjemno skrajšamo. Enako velja za odnos z nekom, kjer fazo upadanja lahko verjetno celo eliminiramo (ne pa mikro-ciklov znotraj tendence). Za podjetnika, ki svoje proizvode ali storitve neprestano izboljšuje ali uvaja nove, podjetje pa na neki toči prepusti otrokom, mogoče sploh ne doživi faze upadanja podjetja. V glavnem, ne želim tu preveč zakomplicirati zadeve, kar želim izpostaviti je, da enostavno vsaka stvar ima svoj konec, če ga dočakamo ali pa ne (tudi življenje na zemlji se bo nekoč končalo, vsaj v tej obliki, kot je sedaj). Zagotovo pa je fazo upadanja pri večini stvareh smiselno čim bolj skrajšati.

Konec pa je poglavje povsem zase. Kot omenjeno je namen konca običajno, da naredi prostor za nekaj novega. Konec lahko spremlja ali bolečina ali izguba, lahko pa tudi veselje in radost. Odvisno, kaj se je končalo, zakaj in kako. Za konec velja tudi tehtni pregovor, da čas celi rani in to “celjenje” ima tudi svojo življenjsko krivuljo, ki jo moramo upoštevati. Še večje poglavje zase pa je konec konec. Tega se ljudje bojimo oziroma nam znova in znova pred oči postavlja vprašanje, kaj je smisel življenja in zakaj smo tu na svetu.

Ko govorimo o koncu koncu imamo kar nekaj teorij, ki pravijo, da je to le prehodno stanje in ne zares konec. Na primer nebesa, reinkarnacija in podobne teorije. Nekatere govorijo o temu, da v enem življenju nekaj narediš, potem te pa čaka neko stanje večne sreče v nekem drugem svetu. Drugi to povežejo v milejši obliki prek karme in reinkarnacije kar z enakim svetom. Obstaja še veliko drugih teorij, ampak namen tega dela objave ni, da potrdi ali zavrne katero koli teorijo, zgolj da se poudari veličina, pomembnost in nenazadnje mističnost te točke v zadnji fazi.

Če dodobra ozavestimo to, da ima vse svoj cikel nam to v življenju lahko zelo pomaga pri razvoju, prav tako pa v podjetništvu. Prvo je, da se zavedamo, da kot omenjeno ta krivulja ni ravna ampak vijugasta in da nas čakajo pri risanju te krivulje različni vzponi in padci. Ne smemo se bati napredovati počasi, vendar le tega, da se ustavimo. In po dežju vedno sije sonce.

Vir: Center za razvoj novih izdelkov

Druga pomembna lekcija pa je, da je smiselno popravljati streho, ko še sije sonce in ne potem, ko že doživimo nevihto. Se pravi tako osebno, kot tudi v podjetništvu se od nas zahteva neprestan razvoj in napredovanje. Če danes nek proizvod uspeva, to ne bo trajalo večno. In če želimo močno podaljšati življenjsko krivuljo celotnega podjetja, moramo dodobra predvideti tudi krivuljo naših proizvodov in storitev ter kako jih bomo izboljševali ali uvajali nove. Rast, rast, rast in ne spanje na lovorikah je bistveno zavedanje ob poznavanju ciklov in krivulj, ki te cikle spremljajo. To pa ne velja le za naše podjetje, ampak za vsa področja življenja.

Print PDF