Če potrebo po razumevanju okolja, predvsem tiste, ki izhaja iz kriznih časov, postavimo še v bolj praktični okvir, naletimo na vprašanja, kot so: Ali bo to, da ne obvladujem dobro računalniških programov močno vplivalo na mojo jutrišnjo vrednost na trgu dela? Zakaj moj otrok preživi 24 ur pred računalnikom in kako v nekaterih primerih ve več od mene? Kako bom lahko prišel do službe? Ali mi je zdravnik predpisal prava zdravila, saj na internetu piše strokovni članek, da se to da pozdraviti drugače? Zakaj se na  določena delovna mesta prijavi po par sto kandidatov? Ali moram biti res 24 ur dosegljiv na telefonu za svoje stranke in vse ostale? Hranjenje zarodnih celic, le zakaj bi to lahko nekoč koristilo mojemu otroku? Ali je res, da država ne bo poskrbela zame, vključno s pokojninami? Zakaj je danes tako težko uspeti, če se podaš v podjetništvo? Kdo so tisti, ki danes res služijo veliko denarja? Obstaja danes kaj močnejšega kot politika? Zakaj moram delati več kot 10 ur na dan? Živimo kakovostno življenje v kapitalizmu? Kam gremo jutri? Ali naj dovolim hčerki, da gre na lepotno operacijo? Takšnih in podobnih vprašanj je na tisoče.

Vsa ta vprašanja se nanašajo ravno na današnji politični, ekonomski in družbeni ekosistem v katerem se nahajamo ter vektor, ki kaže smer razvoja tega ekosistema. Nad tem ekosistemom bdi le eno samo mogočno pravilo. Edina stalnica so spremembe. To je človeštvo spoznalo že zelo zgodaj svojega obstoja. Potem smo prišli še do spoznanja, da se hitrost teh sprememb povečuje. Vse se dogaja vedno hitreje in bolj bliskovito. Mehanizem za vsem tem je evolucija (postopno spreminjanje česa, navadno v popolnejše, bolj dovršene oblike, razvoj) oziroma revolucija (radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvedejo napredne družbene sile). V preteklosti smo se izmenično nahajali v obeh oblikah napredovanja. Ko človeštvo skozi evolucijo trči ob kakršen koli naravni ali socialni zid, prav tako tudi, ko se nahajamo v prevelikih družbenih ekstremih, se začne dogajati revolucija. Agrarna revolucija. Industrijska revolucija. Informacijska revolucija. In slednja se še ni končala, temveč dodobra začela. Prepleta se z drugimi revolucijami na mnogo drugih nivojih. Gre za mrežo, kjer se spremembe na enem področju, odražajo na vseh drugih področjih. Živimo v revolucionarnih časih, zato jih je tudi tako težko razumeti in jim slediti. Vse to poraja negotovost.

Najbolj smiselni korak je, da skušamo razumeti ekosistem in revolucijo v kateri se nahajamo in kako bo to na naša življenja (še) vplivalo. Ta revolucija bo namreč zagotovo pripeljala do tega, da bo še veliko več zgodb kot je Mura. Zato mora čim prej čim več ljudi ozavestiti, kaj se dogaja in tokove usmeriti v pravo pozitivno smer. Vendar se tokrat usmerjanje teh tokov dejansko začenja zgolj pri samem sebi. Da pridemo do tega spoznanja, moramo razumeti celotno dogajanje sodobnih sil razvoja ekosistema. To pa ni mačji kašelj.

Problem razumevanja sodobnega ekosistema sta se lotila švedska akademika Kjell A. Nordstom in Jonas Ridderstrale. Že več kot desetletje svojega časa posvečata preučevanju silnic in sistemov sodobnega časa. Napisala sta tri poslovne uspešnice na to temo in sicer Ta nori posel (Funky Business, GV Založba, 2001), Karaoke kapitalizem (Karaoke capitalism, GV Založba, 2003) in Ta nori posel do konca (Funky Business Forever, 2008). Vse tri knjige so postale ene izmed najbolj branih poslovnih knjig. Daleč najbolj prodorna je prva knjiga, kjer je zbranih tudi največ revolucionarnih misli in idej. Druga knjiga ponuja nekaj novih idej, s tem da gre bolj ali manj za dopolnitev prve knjige, s poudarkom na vodenju. Tretja knjiga je praktično dopolnjena izdaja prve knjige in poleg nekaj novih besed v uvodnem delu s poudarki na trendih, ne vsebuje novih idej. To je tudi izjemno zanimivo, saj deloma kaže na to, da se avtorja v nekaterih primerih celo ne držita svojih lastnih nasvetov.

Sicer pa oba avtorja knjig in profesorja na univerzi tudi v praksi odsevata vse to, kar sta zapisala. Poleg tega, da imata oba doktorat iz mednarodnega poslovanja, nosita usnjene hlače, imata obrite glave ter uhane, zbirata umetnine, poslušata Prodigy in imata namesto predavanj prave šove. Povsem netipična profesorja. Njuno delo ju je poneslo na čelo nove generacije evropskih gurujev poslovanja. Uvrstila sta se tudi na seznam »thinkers 50«, ki vsako leto izbere top managerske mislece, knjiga Funky business pa med top poslovne knjige vseh časov.

Glede na to, kako pomembno je razumeti ekosistem skupaj s silnicami in glede na to, da nisem našel nobene druge literature, ki bi bolj celostno razložila, kaj se danes dogaja, gre zagotovo za vsebine, v katere se je smotrno poglobiti, o njih temeljito razmisliti, obenem pa tudi spoznati, kje gre za pretiravanja, kje so pa mogoče sile še mnogo močnejše. Posebno, če to apliciramo na naše lokalno okolje, kljub temu da postajamo globalna družba. Tako v nadaljevanju podajam (zame) glavne zamisli iz vseh treh knjig z nekaj lastnimi komentarji. Ne glede na to, da sem v nadaljevanju zajel bistvene ideje vseh treh knjig, priporočam, da vzamete v roke to odlično branje in se še bolj poglobite v razumevanje sodobnega ekosistema. Nenazadnje boste zagotovo v knjigah našli tudi stvari, ki so vam bolj pomembne. Saj namreč živimo v dobi individualizma. Vsekakor pa gre za obvezno branje, prav za vse.

Sodobnega okolja seveda ni moč opisati celostno v nekaj besedah ali kratki objavi. Prav tako gre za več nivojev oziroma perspektiv, kako vplivajo dejansko imajo vse te spremembe (družba, silnice, trg, organizacije, posameznik). Prva knjiga Ta nori posel (Funky Business) obsega pet ključnih poglavij, strukturiranih prav na perspektivah in sicer (1) Funky časi, kjer opredeljuje in opisuje na splošno obdobje v katerem se nahajamo in zakaj je to revolucionarno, (2) Sile funka, kjer opisuje, kaj so dejansko silnice, ki ustvarjajo te negotove čase, (3) Funky vas, ki opredeljuje nove vzorce in zahteve tiranskih odjemalcev in neizprosnih trgov, s čimer se bodo morala slej kot prej soočiti vsa podjetja, (4) Funky d.d., kjer so opisani predlogi, kako naj se posamezno podjetje sooči s sodobnim svetom in zadnje poglavje (5) Funky vi, kjer se nasveti dotaknejo ravni vsakega posameznika, ki živi v tem norem svetu.

Te delitve sem se držal tudi sam in objavo razbil na pet delov. Vsaka objava vključuje glavne ideje iz vseh treh knjig in ponekod tudi moj komentar ali mnenje. Prva objava Funky časi je pomembna za prav slehernega prebivalca našega planeta. Z namenom zgolj preživetja ali zagotovitve želenega standarda življenja. Nihče ne bo ušel tem časom. Sile funka, Funky vas in Funky d.d. so pomembne predvsem za podjetnike in vse, ki se nahajajo v poslovnih vodah, ali so drugače povezani z organizacijami. Na koncu je še poglavje Funky vi, ki je pomembno za vse, ki želijo uspeti v tem svetu, ne glede na to ali imajo svoje podjetje ali ne.

Vse skupaj je seveda začinjeno z veliko pretiravanja, kar pa je konec koncev tudi ena izmed značilnosti sodobnega ekosistema. Ne smejo nas odbiti tudi občasna navidezna protislovja, ki ob poglabljanju v celostno sliko in povezovanju idejnih fragmentov, dobijo celo svoj smisel.

Glede na to, da so moje objave že tako ali tako (pre)dolge in da gre za veliko tehtnih misli, bom pripravljeno vsebino ločeno v več prispevkih, objavil tudi v krajšem časovnem zamiku. Tudi preveč dobrega postane slabo.

Sorodne vsebine:

1. Funky vas
2. Funky vi
3. Funky d.d.

Namreč v splošnem sta pogosto jasno predstavljeni samo dve skrajni opciji. V tem primeru je prva, da država dokapitalizira podjetje z nekaj milijoni evrov s čimer podjetje reši kratkoročnih likvidnostnih težav in omogoči, da podjetje še nekaj časa deluje. Pri čemer je verjetno očitno, da je samo vprašanje časa, kdaj bo zopet prišlo do potrebe po ponovni finančni injekciji. Dolgoročno to pomeni zgolj to, da bo podjetje v veliki meri slonelo na ramah države in vseh davkoplačevalcev. Pri tem verjetno niti ne bo razvijalo svojih kompetenc.

Na drugi strani je opcija, da država znanemu in nekoč uspešnemu podjetju “obrne hrbet” in povsem ustavi reševanje podjetja. Pri tem je realen scenarij, da bi se ohranila zdrava jedra podjetja ali se celo prodale blagovne znamke. Problem celotne slike je, da naj bi šlo okoli 1.500 delavcev na cesto, prav tako naj bi bila ogrožena nekatera manjša podjetja, ki delajo kot podizvajalci za Muro. V regiji, kjer je že tako visoka brezposelnost bi vse to prineslo velik socialni udarec. Predvsem za delavce v podjetju, kjer povprečna bruto plača znaša okoli 700 evrov.

Velikokrat slišimo, da je potrebno razmišljati »izven škatle« in tukaj je situacija, kjer bi morali oboji stopiti skupaj in razmišljati prav o tretjem scenariju. To, da država v nedogled podpira podjetje nima smisla. Prav tako scenarij, da gre vrat na nos 1.500 delavcev na cesto ni dopustno, saj takšen socialni nihaj ne prinaša nič dobrega za regijo in celotno državo. Da ne omenjam zakonodaje, ki ne omogoča podjetju tako lahkega konca delovanja, tako da delavci izjemno težko koristijo druge finančne pomoči. Torej je potrebna tretja rešitev, rešitev, ki pomeni pravzaprav »zmagam – zmagaš« situacijo. Če se takšnega scenarija ne najde, je še vedno možnost prve ali druge opcije.

Scenarij izven škatle je scenarij, ki ga je potrebno postaviti v povsem drugi kontekst, na čisto druge temelje. Je scenarij, ki predstavlja sprehod iz cone udobja za obe pogajalski strani. Scenarij, ki zahteva dolgoročni pogled. Scenarij, ki se izogne vsaki bližnjici. Končni rezultat, ki ga želimo imeti je, da ne pride do socialne krize v regiji, se pravi, da imajo ljudje, ki bi bili ob službo možnost neke druge zaposlitve, na drugi strani da Mura ohrani zdrava jedra poslovanja, se prestrukturira in se povsem umakne z bremena države.

Cilj je torej povsem jasen. Sama pot konec koncev tudi. Gre pa za veliko težjo pot, ravno zaradi omenjenih trdnejših, a nekoliko bolj trnjevih fundamentov (»no pain, no gain«). Prvo dejstvo je, da kakor koli pogledamo, bo država morala v tej situaciji plačati določeno ceno. V najslabšem primeru za trenutno zaposlene v Muri, ki bodo izgubili službo preko subvencij za brezposelnost, dokler ljudje ne bodo našli nove zaposlitve, pri čemer je vprašanje, kako hitro to realno bo. Kot omenjeno bo tudi velik problem socialnega okolja, ker se bodo verjetno dolgo vlekli določeni pravni postopki. Vendar enostavna rešitev oziroma odločitev, ali nakazati denar ali ne, mora postati kanček bolj strateška in proaktivna s strani države. Predvsem pa razvojna.

Vsekakor sem zagovornik tega, da mora vsak sprejeti odgovornost za svoje življenje in da za nas ni odgovorna država. Vendar v tem primeru govorimo za zaposlene, ki so bili vzgajani v drugačnih okoliščinah. Vse revolucije od informacijske, tranzicije gospodarskega sistema do prehoda v kreativno družbo so prinesle nove izzive, ki so mnogo ljudi »vrgle v vodo« brez kakršnega koli opozorila. Glede na to, da je hitrost sprememb vse hitrejše, je še večje vprašanje kaj nas čaka mlajše generacije. Ko bomo do polne mere dočakali razvoj biotehnologije, nanotehnologije, naprednih informacijskih tehnologij in podobno. Nekaj, kar bo za ljudi rojene čez desetletje ali dva povsem normalno, bo za nas mogoče zaostanek za razvojem sveta. Vsak od nas pride do točke, ko se začne težje in težje prilagajati spremembam, predvsem zaradi zakoreninjenih vedenjskih vzorcev. Zato je izjemno pomembno neprestano izobraževanje in konec koncev tudi pozabljanje preteklih nekoristnih stvari. Znanje je pokvarljivo blago. Spanje na lovorikah pa se dolgoročno ne obrestuje.

Torej potrebno bi bilo pripraviti načrt za zaposlene v Muri, kako bodo dolgoročno razvili kompetence (znanje, veščine, vrednote, stališča), ki jim bodo omogočale zaposlitev in mogoče celo večje prihodke. V tem sklopu je na prvem mestu zagotovo mobilnost. Če ima kdo možnost zaposlitve v sosednjem mestu, bi moral biti v trenutku pripravljen zamenjati službo. Vendar veliko ljudi tega ni pripravljenih. Potem sledijo znanje in veščine. Vsak od nas ima izjemne talente, ki jih lahko ponudi na trgu.

Od zahtevanih 5 milijonov evrov, bi jih lahko šla polovica v to, da se kratkoročno reši likvidnosti problem podjetja. Pod pogojem, da se pripravi strategija prestrukturiranja podjetja v prihodnjih letih, ki bo ohranila zgolj zdrava jedra podjetja. Kakršno koli ponovno spanje na lovorikah v sklopu tega ne bi smelo biti dopustno. Jasno zastavljeni cilji, z jasno zahtevanimi rezultati in dejanskim vložkom države.

Na drugi strani bi moral biti narejen načrt izobraževanja tistih, ki bodo predvidoma izgubili službe. Polovica denarja bi morala biti namenjena temu, da se dvigne raven kompetentnosti zaposlenih, predvsem že na ravni vrednot. Znanje in neprestano izobraževanje bi moralo priti v ospredje, ki vključuje tudi dvig zavesti in prehod iz zanašanja na državo do zanašanja na samega sebe. To je tudi edino kar dolgoročno predstavlja pravo varnost za vsakega izmed nas – notranji viri.

Tudi na tem delu morajo biti cilji jasno zastavljeni. Mogoče (že uveden) krajši delovni čas, pri čemer mora biti preostali namenjen sistematičnemu izobraževanju. Seveda za tiste, ki to želijo. Če se kdo ne udeleži, ni nobenega socialnega transferja. Tudi tukaj ne sme biti popuščanja. Saj je resnica ta, da ali ustvarjaš vrednost ali živiš na plečih nekoga drugega, ki je ustvaril vrednost, direktno ali preko transferov. Brez ustvarjanja vrednosti, ki temelji na znanju, prav na vseh nivojih, pa se naša država ne bo več razvijala. Bistveno je ustvarjanje vrednosti z inovativnostjo, kreativnostjo, znanjem, povezovanjem in podobno.

Problem tega pristopa je kot omejeno seveda v tem, da je iz vseh strani potreben veliko večji vložek ter veliko več truda. Prav tako je iz pogovarjanja potrebno preiti v akcijo. Mnogo je ovir že v sami strukturi delovanja državne uprave, v pravnih podlagah itn. Pomembno vprašanje je tudi, če bi dolgoročni pogled in dolgoročna strategija prinesla rezultate že v okviru štirih let. Na drugi strani, zakaj bi zaposleni prevzeli odgovornost na svoja pleča, če lahko krivim državo za vse kar se nam dogaja.

Vendar menim, da je vedno več ljudi, ki razumejo, da bo situacija slej kot prej počila. Zgolj obliži na rano tranzicije in vse hitrejših sprememb ne bodo več dolgo časa zdržali. Potrebno se bo vsakega problema lotiti z znanjem, sistematično in dolgoročno. V dobrobit nas vseh, ne zgolj individualnih interesov, enih ali drugih. Mura je mogoče le en majhen delček vsega, kar nas še čaka. Od globalnega segrevanja, demografske slike, pokojninskega in zdravstvenega sistema, globalizacije, prihoda novih tehnologij itn.

Vem, da se rešitev za Muro sliši naivna. Vendar, če je res naivna to pomeni, da je v skrajnem primeru pogubljeno celotno človeštvo. Ker so potem tudi rešitve za ostale veliko večje probleme naivne. Ob vsaki večji krizi sistema oziroma kakršne koli družbene ureditve je slej kot prej počilo. Konstanta je samo neustavljiva evolucija – tehnološki napredek in dvig ravni zavesti človeštva. Vprašanje je, če smo že na ravni zavesti, ki je zrela za takšno tehnologijo. Namreč evolucija ni dobra ali slaba, preprosto je. Z jedrsko tehnologijo lahko proizvedeš elektriko ali zbrišeš celotno človeštvo. Če so te rešitve naivne, bo obveljala izjava Alberta Einsteina, da ne ve, kakšno orožje se bo uporabilo v tretji svetovni vojni, ve pa kakšno bo v peti – kamenje in palice.

Vendar vsak mora začeti pri sebi. Dvig ravni posameznika, bo dvignilo raven celotnega človeštva. Ne smemo več gledati zgolj nase, temveč na človeštvo kot organizem, kot celoto, kjer je pomembna vsaka celica. Vsi te problemi so rešljivi, vendar z drugačnim pristopom. S pristopom na višjem nivoju, saj ne moremo reševati problemov na enakem nivoju, kot so nastali. Težja pot s časom postane lažja in lažja pot s časom postane težja. Danes moramo vsi skupaj začeti graditi na pravih temeljih za boljši jutri! Slej kot prej bo moral nekdo ugrizniti v jabolko sodobnih izzivov, ki nas bodo pogubili ali pripeljali na višjo raven kakovosti človeškega življenja. Vendar preden kdorkoli ugrizne v to jabolko, moramo vsi razumeti zakaj. Ta zakaj so še vedno osebni interesi, vendar dolgoročni in na veliko višjem nivoju. Vse je možno, če je le volja.

Ni sorodnih vsebin.

Prvo jasno dejstvo je zagotovo to, da se recesija kot produkt izjemno dobro prodaja. Če pregledamo medije zadnjih nekaj mesecev, je beseda recesija omenjena neštetokrat. Dokazano je, da slabe novice in šokantni naslovi pritegnejo veliko več pozornosti, kot pa dobre novice. To nikakor ne pomeni, da ljudje želimo, da se slabe stvari dogajajo, vendar pa jim v splošnem posvečamo veliko več pozornosti. Posledično seveda to vodi do tega, da ker ljudje radi beremo o recesiji , se bo pač o tem ogromno pisalo. Velik problem, ki nastane pa je ta, da se poleg dejanske krize gospodarstva ustvarja še velika psihološka kriza. Zato je mogoče pametno v tem obdobju začeti z medijsko »dieto«, da prekinemo tok negativnih informacij, ki načeloma nimajo nobenega pozitivnega učinka. Obenem pa se je smiselno osredotočiti predvsem na rešitve problemov, ki nam jih je to obdobje prineslo. Pri tem pa moramo biti pozorni tudi na to, da si ne prikrivamo resnice.

Prikrivanje resnice samemu sebi je pogost problem, s katerim se soočamo vsi. Pač najlažje si je zatisniti oči. Tako je bilo v preteklih mesecih moč opaziti veliko ljudi, ki so se pohvalili, da recesije sploh ni in da je vse v najlepšem redu oziroma vse skupaj en sam velik medijski pomp. Vsekakor recesija ni prizadela vsakogar, vendar pa je izjemno veliko ljudi izgubilo ogromno premoženja, nekateri celo velik del privarčevane pokojnine ali službo, plače so se v večini podjetjih znižale in še bi lahko naštevali. Veliko podjetnikov se sooča z ogromnimi problemi, ki izhajajo iz upadanja prodaje, krhanja poslovnih odnosov, pomanjkanja virov financiranja itn. Bistveno pri tem je, da pojava ne smemo podcenjevati. In če je karkoli v našem območju vpliva, da pomagamo posameznikom, ki pa mogoče imajo težave, smo s tem dosegli veliko. Ne smemo pa zanemariti tudi veliko posledic vseh teh šokov, ki pripeljejo predvsem do tega, da so odnosi lahko bolj ostri, komunikacija bolj čustvena in podobno.

Drugi konec te iste palice pa je, da nikakor ni smiselno, da nam recesija popolnoma uniči življenje. V medijih je bilo zabeleženih kar nekaj dogodkov, ko so si posamezniki vzeli bit, ker so izgubili praktično vse. V prejšnji objavi sem pisal o notranjih in zunanjih virih in ravno v takih obdobjih, kot je recesija, je bistveno, da imamo veliko notranjih virov, s katerimi si bomo lahko zopet ustvarili zunanje vire. Če analiziramo biografije uspešnih poslovnežev ali ljudi na sploh, lahko ugotovimo, da je bila večina njih večkrat na dnu, tudi z razglasitvijo bankrota in tistim z največ notranjih virov, se je uspelo zopet pobrati, pri tem pa je bil velikokrat dosežen celo večji uspeh kot prej. Poleg tega pa, bolj kot smo navezani na materialni svet (in večina nas je zelo), večji šoki nas lahko čakajo pri takih padcih.

Pogosto je moč slišati ali zaslediti tudi misel, da je kriza velika priložnost. Ta trditev je vsekakor resnična, vendar pogojno. V povprečju je zagotovo večja priložnost za mlajša ali novonastala podjetja, ki jim ni potrebno braniti tržne deleže, vendar dejansko napadajo že obstoječe akterje na trgu, ki se ravno ukvarjajo sami s seboj. To nikakor ne izključuje tudi vseh ostalih podjetij, vendar pa je težko razmišljati o priložnostih, ko moraš sanirati rdeče alarme v organizaciji. Ne glede na to pa je kriza zagotovo priložnost za vsa podjetja pri optimizaciji poslovanja. Nižanje takšnih in drugačnih nepotrebnih stroškov, optimizacija človeških virov in podobni prijemi lahko vodijo do izjemnih izboljšav. Tako lahko organizacija postane veliko bolj »lean and mean« ter s tem ohrani ali pridobi želeno tržno pozicijo. Če se vrnemo na izhodišče, ali je kriza priložnost, se je smotrno spomniti na velikane informacijskih tehnologij, kot so Apple, Google in Microsoft, ki so začeli delovati ravno v času kriz. To pomeni, da iz recesije zagotovo pridejo novi zmagovalci, nikakor pa to delo ni enostavno, kot že podjetništvo v osnovi ni.

Pomembno vprašanje v tem času je tudi, katera podjetja imajo več možnosti, da preživijo ali se celo razcvetijo v tem času. To so zagotovo podjetja, ki dejansko ustvarjajo dodano vrednost in rešujejo oprijemljive probleme, s katerimi se soočamo ljudje in organizacije (običajno so dobre podjetniške ideje rešitve problemov). V osnovi produkte in storitve delimo na antibiotike, aspirine in vitamine. Antibiotiki so produkti, ki jih nujno potrebujemo, ko zbolimo; aspirine je dobro imeti, če nas na primer boli glava; vitamini pa so luksuzne dobrine. Torej večjo bolečino kot odpravljamo (ki jo je potrebno nujno odpraviti), ali z naravo produkta, ali z dodano vrednostjo, večja je verjetnost, da nam bo v tem času uspevalo. Velik segment takšnih izdelkov in storitev so tisti, ki nam direktno znižajo stroške ali prihranijo čas. Primer takega izdelka so na primer nadomestne kartuše oziroma črnila in tonerji. Velikokrat se pojavi vprašanje, katerim podjetjem bo še šlo dobro v krizi? Na žalost verjetno ne bo šlo slabo tudi stečajnim upraviteljem, psihologom in podobnim, ki predstavljajo pomemben družbeni element v prehodih trendov ali sistemov.

Ko govorimo o preživetju ali celo zmagovalcih recesije, pa moramo nujno pomisliti tudi na rek, da se streho popravlja, ko še sije sonce. Če pogledamo prej omenjene velikane informacijskih tehnologij, imajo vsi na računih milijarde in milijarde dolarjev, ki bodo v teh časih odigrali ključno vlogo (Microsoft 23 mrd, Google 17 mrd, Apple 25 mrd). To so namreč tako sredstva, ki predstavljajo zalogo za preživetje do konca recesije, kot tudi sredstva, ki bodo po vsej verjetnosti namenjena vlaganju v razvoj novih produktov in storitev, ki bodo v ali proti koncu obdobja lahko privedle k bistveno drugačni tržni poziciji. Zmožnost inoviranja v teh časih je lahko ključnega pomena. Lekcija pa ni nič drugačna, kot tudi v osebnem življenju, da je nujno potreben nek »krizni fond« na banki, ki je namenjen za težke čase, ki bodo zagotovo prišli.

Velika prednost recesije je za določena podjetja tudi z vidikov človeških virov. Za tista, ki lahko zaposlujejo seveda. Namreč v tem obdobju je na trgu delovne sile veliko več kakovostne ponudbe. Prav tako se ljudje bojijo izgube služb, zato so pripravljeni delati več in za nižje plačilo. Na primer podjetje Google, ki je svojo veliko rast dosegalo tudi v času po pikakom (.com) poku borznega balona, je imelo na voljo izjemno veliko kakovostnega kadra, ki je bistveno prispeval k tržni poziciji podjetja, kot ga ima danes ta gigant.

O tem, da bodo krizni časi zagotovo prišli, govori teorija življenjskega cikla, torej da ima vse kar obstaja svoje rojstvo, začetek, vzpon, vrhunec, zaton in padec. Krivulja, ki to ponazarja pa se giblje v ciklih, torej v vzponih in padcih. To pomeni, da je povsem naravno (oziroma normalno), da se sedaj nahajamo v takem obdobju in da ne bo nič nenavadnega, če se bo to še ponovilo v toku našega življenja. Skoraj je ni generacije, ki ne bi šla vsaj čez eno večjo globalno tranzicijo oziroma šok. Pozitivna plat tega je, da po dežju vedno sije sonce, ključno pa predvsem to, da se ravno v težkih časih običajno največ naučimo.

Za konec pa bi omenil še dve izjemno pomembni lekciji, ki upam, da bosta sestavni del učenja človeštva. Prvo dejstvo je to, da kriza predstavlja idealno obdobje, da se povprašamo o naših temeljnih vrednotah, vizijah, ciljih in smislu obstoja. Ni skrivnosti, da je vzrok za krizo predvsem prevelik pohlep, ki je povzročil sesutje nepremičninskega in nato finančnega trga, sedaj pa ima to uničujoč vpliv tudi na realni sektor. Česarkoli preveč na dolgi rok ne predstavlja nič pozitivnega. Tako se nahajamo v idealnem obdobju, da se vprašamo, kaj vse drugo pa je smiselno postaviti ob bok (pohlepu po) kapitalu v gospodarstvu, da bo življenje posameznika v družbi bolj usmerjeno k dolgoročni kakovosti, razcvetu in harmoniji. Nikakor ne verjamem, da bo svet po tej krizi bistveno drugačen, vendar imajo majhne spremembe lahko izjemno velike vplive, kar je to dokazala tudi ta finančna kriza. Pojav se imenuje »učinek metulja«, ko zamah s krili na enemu koncu sveta, povzroči tsunami na drugem koncu.

Druga taka lekcija pa se nanaša bolj na vsakega posameznika in njegovo integriteto. Zopet bi lekcijo ponazoril z rekom, ki sem ga slišal od uspešnega slovenskega podjetnika Janeza Škrabca in sicer gre ta nekako tako: Pazi kako se boš obnašal do ljudi na poti navzgor, kajti na poti navzdol jih boš zagotovo zopet srečal. Napuh, kršenje integritete, postavljanje interesov pred odnose in podobno ima na dolgi rok lahko fatalni učinek.

Čisto za konec pa še najbolj pogosto vprašanje, kdaj bo recesije konec, oziroma ali jo je mogoče s trenutnim pozitivnim trendom na borzi že? Odgovora verjetno ne ve nihče, bo pa to poletje za marsikoga, predvsem veliko podjetnikov izjemno težko. Lekcije pa zagotovo neprecenljive!

Sorodne vsebine:

1. Pet poti do finančnega bogastva in kvadrant denarnega toka
2. Finančna inteligenca
3. Naša finančna prihodnost

Moj prvi korak v svet Harry-ja Potter-ja se je začel tako, da mi je britanska ambasada v decembru sponzorirala kotizacijo za Winter Forum, ki ga je organiziral St. John’s Innovation Centre. Namen foruma je bil, da se podrobneje predstavi t.i. “Cambridge phenomenon”. In kaj je tak fenomen? Cambridge je eno izmed področij v Evropi, ki ima največje število investicij tveganega kapitala, število visokotehnoloških startup podjetij pa je enormno, še posebno s področja biotehnologije (oz. life sciences). V letu 1985, ko se je začel ta fenomen, so imeli že skoraj 400 visokotehnoloških startupov, leta 2005 pa je bilo tovrstnih podjetij že več kot 1500. V teh podjetjih je danes okoli 45.000 zaposlenih, nekaj njih pa je vredno več milijard dolarjev.

Vzroki za Cambridge fenomen

Torej poglejmo si, kaj so bili glavni vzroki za nastanek tega fenomena v Cambridge-u. Obenem pa bom skušal tudi vsak element posebej primerjati s stanjem v Sloveniji, tako da s primerjalno fazo benchmarkinga ugotovimo, kaj nam še manjka, da bodo po svetu govorili o “Slovenian phenomenon”.

Tretja najboljša univerza na svetu
Cambridge ima tretjo najboljšo univerzo na svetu, ki privablja najboljše študente iz celega sveta. Privablja predvsem izjemno sposobne in inteligentne študente, ki so željni novega znanja, dokazovanja in drznih dosežkov. Ko posedeš več deset top študentov v isto učilnico, se med njimi razvije določena stopnja tekmovalnosti, ki se prenese tudi v podjetniški udejstvovanje. In seveda, ker gre tu za ljudi, ki imajo znanje z visoko dodano vrednostjo, lahko govorimo o prvih zametkih visokotehnoloških podjetij.

Univerza v Ljubljani sicer ni na lestvici najboljših 500 univerz na svetu, vendar je to nekako tudi logično. Vseeno pa, kolikor se jaz družim s študenti (in to je veliko), lahko rečem, da imamo izjemno inteligentne in sposobne ljudi v svetovnem merilu. To lahko rečem predvsem za IT in poslovno področje, saj iz teh področij poznam največ ljudi. Koncentracija sposobnih in talentiranih ljudi je tudi dokaj velika, saj se jih večina nahaja ravno v Ljubljani. Torej z mojega vidika, imamo na Univerzi v Ljubljani odlične posameznike, ki imajo sposobnost spreminjati svet.

Edina trenutna slabost, ki jo vidim, se mi zdi število nadarjenih tujih študentov, ki jih privabi Slovenija. Večina teh, ki pride preko programa Erazmus v Slovenijo, jim je višje rangirana vrednota zabava, kot pa znanje. Sicer pa je vseeno Erazmus odličen program, saj študentje pridobijo mednarodno izkušnjo, predvsem pa se soočijo z mobilnostjo, ki je danes pogoj za uspeh v poslovnih sferah. Torej, če se vrnem, Univerza v Ljubljani ima zagotovo veliko talentiranih študentov, ki bi lahko gradili zgodbe o uspehu v svetu podjetništva.

Interdisciplinarnost
Zelo pomemben element v procesu študija v Cambridge-u je interdisciplinarnost. Študijski programi stremijo k temu, da se neprestano srečujejo in skupaj ustvarjajo študentje iz povsem različnih področij. Dejstvo je, da je en sam v večini primerov premalo, da bi ustanovil in uspešno vodil tehnološko podjetje, dva ali trije z istim znanjem pa niso potrebni oziroma so povsem odveč. Torej nujno je, da se ustvarjajo interdisciplinarni timi, v katerih so tako posamezniki s tehničnimi znanji iz različnih področij, kot tudi tisti s poslovnimi znanji.

Trenutno je stopnja interdisciplinarnosti ter interakcije študentov iz različnih področij na univerzah v Sloveniji dokaj slaba. Vendar se je začelo veliko projektov, kjer se tovrstna interdisciplinarnost spodbuja, tako da v bližnji prihodnosti vidim na tem področju možne drastične izboljšave. Najdemo lahko tako “top-down” projekte, kot je na primer d.School, kot tudi “bottom-up” projekte, kot je na primer Gospodarski izziv. Oba projekta pa imata izjemen prispevek k interdisciplinarni izkušnji za študente iz različnih področij.

Podjetniška tradicija in zgodovina
V dobrih 20 letih spodbujanja podjetništva v Cambridge-u je le-to postala pomembna tredicija in vrednota med študenti ter profesorji. Podjetniška kultura je na zelo visoki ravni, podjetniško udejstvovanje pa spoštovano in spodbujano na vsakem koraku. Aktivnih 20 let dela na tem področju je prineslo izjemne rezultate, ki se univerzi zelo obrestuje.

Na univerzah v Sloveniji seveda te tradicije še nimamo, kar je povsem jasno, saj se ravno dobro končuje tranzicija in začenja tržno gospodarstvo. Vendar v dobrih treh letih delovanja nekaterih univerzitetnih inkubatorjev, tehnoloških parkov in drugih podpornih inštitucij za podjetništvo, lahko rečem, da se iz leta v leto raven podjetniške kulture izredno dviguje, podjetništvo pa se počasi priznava tudi kot vrednota. Torej lahko rečemo, da delamo prve pomembne korake do točke, ko se bomo pohvalili, da je tudi v Sloveniji podjetništvo zelo spoštovano.

Podjetniško izobraževanje na fakultetah, intelektualna lastnina in Dontrepreneurs
V Cambridge-u lahko najdemo veliko možnosti za podjetniško izobraževanje. Stremi se k temu, da vsak študent, ne glede na področje študija, spozna podjetništvo in pridobi ključna podjetniška znanja. Tudi raziskovalno delo je usmerjeno tako, da študentje nenehno iščejo možnosti praktične uporabe in komercializacije. In ne samo raziskovalno delo, tudi pri vsakem referatu, seminarski nalogi ali diplomi naj bi študentje iskali možnosti za potencialno komercializacijo.

Pri tem je izredno pomembno tudi to, da je urejeno področje intelektualne lastnine, komu kaj pripada in kdo kaj plača. To imajo izredno dobro urejeno, univerze pa stremijo k temu, da podjetnikom ponudijo čim več, z namenom, da se odločijo za tesno sodelovanje. Pomembno vlogo pa imajo tudi t.i. “Dontrepreneurs”, to so profesorji, ki imajo svoja lastna podjetja, ali jih ustanovijo skupaj s študenti. “Dontrepreneurs” imajo poleg herojev ključno vlogo pri spodbujanju podjetništva na podlagi vzorništva.

V Sloveniji je to eno izmed ključnih področij na katerem je potrebno narediti velik korak naprej in to dokaj hitro. Na univerzah v Sloveniji se ravno ne moramo pohvaliti z dobrim podjetniškim izobraževanjem študentov, predvsem tistih iz tehničnih in naravoslovnih smeri. Zelo pomembno je, da se uvede podjetniške predmete na vseh teh fakultetah, tako da študentje dovolj zgodaj spoznajo, zakaj se je smiselno podati na podjetniško pot.

Potrebno je urediti tudi področje intelektualne lastnine v povezavi z raziskovalnim delom ter začeti spodbujati profesorje, da ustanavljajo svoja podjetja in so podjetniški zgled študentom. Pri tem velja omeniti tudi to, da je v Cambridge-u dokaj majhno število podjetij, ki jih ustanovijo dodiplomski študentje. Večinoma so to podiplomski študentje ali posamezniki, ki so nekaj let delali v kakšnem podjetju, nato pa ustanovili svoje podjetje. Je pa spodbujanje podjetništva na dodiplomskem nivoju in še prej ključno, da se kasneje posamezniki odločijo za podjetniško pot.

Heroji in vzorniki
Pomembno vlogo pri podjetniškem udejstvovanju igrajo t.i. heroji. To so posamezniki, ki so praktično serijski podjetniki. Imajo izjemno tehnološko in podjetniško znanje, kapital in za seboj več uspešnih podjetij. Taki posamezniki se srečujejo na različnih dogodkih ter znova in znova skupaj ustanavljajo nova podjetja, v katera privabijo tudi druge ustanovitelje, novopečene podjetnike. Te heroji in drugi uspešni podjetniki so vzorniki mladim, kar pa je najučinkovitejši način spodbujanja podjetništva. Zato je v Cambridge-u veliko dogodkov, kjer imajo študentje možnost slišati in spoznati te ljudi, kar jih navduši, da se tudi sami podajo na podjetniško pot.

V zadnjem desetletju imamo v Sloveniji kar nekaj izjemno uspešnih podjetnikov, nekaj izmed njih so tudi serijski podjetniki, ki ustanavljajo nova in nova podjetja. Zdi se mi, da imajo te posamezniki tudi razvit izjemen odnos do potrebe po tovrstnem spodbujanja podjetništva v Sloveniji. Tako lahko naštejemo kar nekaj dogodkov, kjer predavajo uspešni podjetniki ter navdušujejo mlade, da se podajo na podjetniško pot. In prepričan sem, da bo v prihodnosti tega tudi več in več.

Networking
Element, ki je skoraj največ prispeval k fenomenu in je bil neštetokrat omenjen na predavanjih, je networking. Vsi v Cambridge-u se izjemno zavedajo moči socialnega kapitala in načinov, kako ga dobro unovčiti na podlagi “win-win” situacij. Dejansko imajo v Cambridg-u skoraj vsak dan en networking dogodek, kjer se med seboj povezuje uspešne podjetnike, podjetnike začetnike, akademike, investitorje, predstavnike velikih podjetij ter druge, ki igrajo ključno vlogo pri nastajanju visokotehnoloških podjetij. Pri tem imajo tako velike gala dogodke, na katere pride več sto ljudi, do manjših nišnih in specifičnih networking dogodkov. Vedno pa je prisotna na dogodkih hrana in pijača, saj se dokazano ljudje šele ob nekaj kozarcih vina in ob hrani sprostijo do te mere, da se začne pravni networking.

V Sloveniji je networking zelo zelo šibek. Na vseh dogodkih, ki jih organiziram ali pa jih obiščem, je medsebojno spoznavanje in povezovanje relativno slabo. Na nek način je networking pri nas še tabu. Sploh pa je izredno malo dogodkov, kjer bi se lahko povezovali akademiki, študentje, podjetniki, investitorji in managerji. Imamo zelo malo močnih mrež, ki bi se bile pripravljene povezovati tudi z drugimi mrežami. Torej nujno je, da se v Sloveniji začnemo zavedati pomembnosti povezovanja in sodelovanja.

Tvegani kapital in poslovni angeli
Zelo pomemben element, ki je prispeval k razvoju podjetništva v Cambridge-u je tudi ta, da so bili v začetkih bankirji zelo odprti do investicij v startup podjetja. Dobri in uspešni projekti so nato privabili poslovne angele in sklade tveganega kapitala, kateri so s seboj prinesli tudi pomembno znanje o gradnji visokotehnoloških podjetij. Danes lahko najdemo v Cambridge-u veliko poslovnih angelov in skladov tveganega kapitala, tudi več združenj in dogodkov, kjer je moč te ljudi spoznati in jim predstaviti svoj projekt.

V Sloveniji je bila ponudba tveganega kapitala zadnjih 10 let zelo slaba, še danes težko govorimo o dobri ponudbi, se pa stanje drastično izboljšuje. Slovenija tudi pri večini tujih investitorjev ni več na črni listi zaradi nestimulativnega podjetniškega okolja. Denarja na računih po Evropi in drugod po svetu je preveč in za vsak dober projekt, za katerim stoji pravi tim, se lahko najde denar. Večji problem, ki ga tukaj vidim je ta, da je premalo dobrih projektov. V tem pogledu smo še vedno nekoliko premalo ambiciozni, predvsem pa večina podjetnikov še nima jasne predstave, kaj vse je potrebno, za pridobitev tovrstne investicije. Vendar je to zagotovo posledica pomanjkanja tradicije, tako da so oziroma bodo prve globalne zgodbe o uspehu odličen zgled in vir znanja za nove podjetniške projekte.

Blagovna znamka
Cambridge je z vsemi zgoraj naštetimi elementi zgradil edinstveno blagovno znamko, ki ima neverjetno moč. In močna blagovna znamka je najpomembnejši element vsakega uspeha. Ta privablja najboljše posameznike iz vsega sveta, ta omogoča povezovanje z drugimi top univerzami. Blagovna znamka je tista intelektualna lastnina, ki daje prvi vtis pri privabljanju različnih vrst kapitala po vsem svetu. Gradnje blagovne znamke se je potrebno lotiti strateško, predvsem pa se je potrebno zavedati pomena njene moči. Najlepše v Cambridge-u pa je to, da si vsi prizadevajo za gradnjo blagovne znamke, se povezujejo in sinergično delajo na tem. Zavedanje, da so zgolj povezani močni na globalnem nivoju je izjemno.

Zdi se mi, da se tudi v Sloveniji počasi začenjamo zavedati moči blagovne znamke na ravni države in univerz. Promocija sLOVEnije in vseh prednosti, ki jih ponuja okolje, je zagotovo prvi korak k gradnji blagovne znamke. Prav tako se mi zdi, da je Univerza v Ljubljani v zadnjem času veliko naredila na celostni grafični podobi in promociji. Sam lahko to potrdim še posebno za Ekonomsko fakulteto, ki ogromno naredi na svoji blagovni znamki in pozicioniranju, še posebno 3+2 programov. Seveda to še zdaleč ni dovolj, v tej smeri je potrebno narediti še veliko, vendar so to prvi koraki k prepoznavnosti Slovenije. Tako da močno upam, da se bo promocija države in univerz nadaljevala še v večjem obsegu in da bomo dolgoročno zgradili močno blagovno znamko, ki bo zastopala vse prednosti, ki jih ponuja Slovenija.

Sreča, kritične točke in koraki do Slovenskega fenomena
Seveda pa je imel Cambridge tudi nekaj sreče, da se je zgodil ta fenomen. Ni potrebno skrivati dejstva, da je tudi v podjetništvu potrebno nekoliko sreče za uspeh. Kljub vsemu, pa je nujno imeti vizijo, strategijo, poslanstvo in cilje, nato pa močno voljo in vztrajnost, da se ta vizija realizira. Moje osebno mnenje je, da ima Slovenija odlične dispozicije, ki jih lahko z jasno vizijo, strateškim načrtom, vztrajnostjo in trdim delom, spremeni v nov svetovni fenomen. Seveda lahko upamo tudi na kanček sreče, za katero pa se mi zdi, da nas vedno spremlja

Če želimo doseči ta fenomen, so ključni predvsem naslednji koraki, ki se jih lahko naučimo iz Cambridge fenomena:

• Slovenija in slovenske univerze morajo nujno graditi na blagovnih znamkah, ki zastopajo naše vrednote ter zagotavljati okolje, ki je privlačno za ljudi, ki producirajo znanje z visoko dodano vrednostjo.
• Veliko moramo narediti predvsem na področju medsebojnega povezovanja in networkinga. Potrebujemo čim več dogodkov, kjer se bodo lahko povezovali podjetniki, akademiki, investitorji ter drugi. Pri tem je obvezno, da vsi sodelujemo.
• Nujno je potrebno urediti področje intelektualne lastnine na univerzah, uvesti predmet podjetništva na vse fakultete ter spodbujati tudi profesorje, da se udejstvujejo v podjetništvu.
• Na vseh projektih je potrebno spodbujati interdisciplinarnost in povezovanje študentov iz različnih področij, predvsem pa tudi v vsakem akademskem delu iskati možnosti komercializacije.

Potem je seveda tukaj še nekaj splošnih zadev, ki zagotavljajo podjetništvu naklonjeno okolje, kot so poenostavljen postopek ustanovitve podjetja, nižji davki, subvencije itd., ampak to ni predmet obravnave v tej objavi.

Mogoče pa bi poudaril še to, da se mi zdi v prvi fazi eden izmed ključnih elementov ta, da Slovenci začnemo sodelovati med seboj in da ne zatiramo tiste, ki izstopajo. Nevoščljivost, radikalno sojenje neuspehov in podobna negativna čustva ter dejanja, so povsem brez potrebe, saj ima vsak od nas svoje poslanstvo, prednosti in slabosti, področje dela kjer lahko blesti ter s tem tudi možnost, da živi srečno in bogato življenje. Vprašanje je le, koliko smo pripravljeni narediti za to.

Prednosti Slovenije in zakaj imam Slovenijo tako rad?

Zadnje pol leta sem veliko potoval po Evropi in se vedno z veseljem vrnil nazaj v Slovenijo. Menim, da smo lahko Slovenci zelo ponosni nase in da je naš majhen prostor skoraj raj na Zemlji. Včasih se premalo zavedamo tega, kar imamo. Zato tukaj navajam nekaj dejstev, zakaj se iz tujine vedno z veseljem vrnem v Slovenijo:

• V Sloveniji imamo izjemno veliko inteligentnih, razgledanih in sposobnih ljudi in to v svetovnem merilu.
• V Sloveniji imamo izjemno veliko lepih in postavnih deklet
• Zdrava hrana je lahko dostopna (v tujini imam s tem izjemne probleme) in imamo odlične restavracije s sprejemljivimi cenami. Da niti ne govorim o študentskih bonih.
• Izjemno dobro je razvito nočno življenje (čeprav niti približno v polni meri ne izkoriščam ponudbe).
• Ljubljančani imamo eno dobro uro do morja in dobre pol ure do prelepih gričev in gora.
• Veliko priložnosti je za športno, družabno in kulturno udejstvovanje.
• Obdaja nas narava z vsemi svojimi bogastvi, imamo veliko toplic, zdravilišč, letovišč in očesu prijetnih naravnih znamenitosti.
• Slovenija je relativno varna država, imamo dokaj visok standard, relativno malo je revščine.
• Tehnološko smo zelo razviti, dostopne so nam vse najsodobnejše tehnologije, možnosti za osebno rast in razvoj je izjemno veliko.
• Veliko damo na ekologijo, dokaj dobro skrbimo za svoje okolje, kar je bistveno za dobro počutje.
• In še bi lahko našteval…

Torej, Slovenija je zakon, narediti moramo le še nekaj ključnih korakov, da bodo po svetu govorili o “Slovenian phenomenon”. Začne se s sodelovanjem…

Pa še to, na seminarju smo dobili odličen priročnik “Starting a technology company”, ki ga lahko najete tukaj. Branje seveda zelo priporočam.

Ni sorodnih vsebin.