Ena najstarejših poznanih filozofija življenja prihaja ravno z vzhoda. Osnova je knjiga I-Ching, iz katere se je razvilo kar nekaj duhovnih filozofij, tudi Zen budizem, napisana pa je bila pred več kot 5.000 leti. Pogosta rdeča nit vzhodne filozofije je predvsem v tem, da »pošljemo tigra v gore ter potopimo zmaja v morje«. Slednji del se nanaša na obvladovanje spolne energije, prvi del pa na obvladovanje uma. Obvladovanje uma je eden najpomembnejših dejavnikov pri doživljanju naše sreče. V nadaljevanju je vzetih nekaj dejstev iz knjige Zen in umetnost doživljanja sreče, ki jo je napisal Chris Prentiss po lastni interpretaciji I-Chinga. Dejstvom iz knjige pa sem dodal še nekaj lastnih pogledov, razmišljanj ter idej drugih duhovnih disciplin. Dovolj uverture, gremo na dejstva.

Vaše sedanje življenje je posledica vaših preteklih odločitev, ki so povzročile, da ste danes tam, kje ste. Tako je življenje s tega vidika zgolj skupek odločitev. In če življenje ne izpolnjuje naših želja, potem je potrebno vnesti spremembe, te pa lahko vnesemo zgolj s sprejemanjem drugačnih odločitev, kot jih sprejemamo sedaj. Norost je, da počnemo enake stvari ter pričakujemo drugačen rezultat. Pravilno delovanje s pravimi odločitvami nas pripelje k neizbežnemu cilju.

Razsvetljenost je spoznanje, da je vse v Vesolju ustvarjeno iz iste energije, prav tako tudi sleherni del te celovitosti, in vednost o tem, kako je vse med seboj povezano. Biti razsvetljen pomeni to, da si globoko povezan z vsemi stvarmi, vključno sam s sabo. Gre za koncentracijo duha. Vaša želja po odkrivanju povezanosti z Vesoljem je izraz vašega stremljenja k razsvetljenju.

Vse, kar se vam je zgodilo, je bila najboljša možna stvar, ki se vam je sploh lahko zgodila. Mi sami smo ustvarjalci slehernega naslednjega trenutka. Mi sami smo tisti, ki dozdevno slabim dogodkom damo negativno moč, da se zdijo slabi. Nobena stvar ni dobra ali slaba. Šele naše misli jo naredijo take. Vaša osebna filozofija (subjektivno model realnosti) določa, kako se boste odzvali na dogodke, ki se vam zgodijo v življenju. Je povsem odgovorna za stanje sreče in vedrosti. Moč naših misli vpliva na naše občutke, saj lahko dva človeka različno vidita isto stvar. Nenazadanje pa življenjska filozofija pretežno določa tudi to, kaj se nam dogaja v življenju. V zunanjem svetu namreč ne obstaja nobena stvar, ki bi bila neodvisna od našega mišljenja.

Sreča in nezadovoljstvo ne izvirata iz dogodka samega, ampak iz našega dojemanja tega dogodka. Čeprav je dogodek še tako boleč in vam prinese bridko izgubo, ste še vedno vi tisti, ki vtisnete vanj pozitivni ali negativni pečat. Vi določate njegov izid. Osredotočite se na uvidenje čiste resnice zdaj, v vsakem trenutku, ko se nekaj zgodi, in sreča bo postala vaša stalna sopotnica. Prihranili si boste neštete ure, dneve in tedne nekoristnega tarnanja nad okoliščinami, ki se pozneje vedno obrnejo vam v korist. Jamranje ni še nikoli nobenega nikamor pripeljalo. Okoliščine, ki povzročajo največje težave, prinašajo tudi največje koristi.

Najboljši način za pridobitev nove izkušnje je sprememba našega odziva na dogodke. S spremenjenimi odzivi ustvarimo nove učinke, ki jih bodo predstavljalo novo resničnost. Vsako naše prepričanje se namreč izraža v nekem načinu delovanja; neko dejavnost spodbudi ali pa nas od nje odvrne. Delovanje v skladu z resnico, da je to, kar se zgodi, najboljša možna stvar, ki se sploh lahko zgodi ter novi učinki takšnega delovanja nas privedejo korak bližje k sreči. Sami si izbiramo svoje cilje in tako krojimo svojo prihodnost.

Vzhodnjaška filozofija je usmerjena zgolj kot obvladovanju uma. Kot pravi Dhammapadav svojem reku: Celo vaš najhujši sovražnik vas ne more tako hudo prizadeti, kot vas lahko vaš neukročeni um. Ampak, ko ga enkrat obvladate, postane vaš najzvestejši zaveznik. Stanje vašega razuma je najpomembnejši dejavnik vašega življenja. Misli so nad materijo. Moč razuma je neizmerna. Ne bodite sužnji vaših dogodkov. Če zunanji svet nikoli ne razvname naših misli, lahko kjer koli doživimo razsvetljenje.

Pri tem obstaja izjemno pomembna povezanost med umom, telesom in čustvi. Negativna čustva povzročajo bolezen in na drugi strani so pozitivna čustva odločilen dejavnik v procesu okrevanja. Če ste srečni, podjetni in se veselite prihajajočih dogodkov in če običajno z zaupanjem zrete v prihodnost, se bo vaš imunski sistem okrepil ter ohranjal vaše zdravje. Čustvena stanja pa so nalezljiva, prav tako se notranje okrepijo ob vsakem čutenju. Vsi dobro vemo, da se čustvena stanja prenašajo, če nas kdo razjezi, običajno ta čustva prenašamo na druge situacije. Enako velja znotraj nas, nastajanje novih celic je odvisno od čustvenih predznakov.

V primeru, da prevzamemo vedenjski vzorec potrtosti, nas depresivno stanje v resnici zasvoji, saj naš organizem zahteva še več takšnih čustvenih vsebin, kot jih že sprejema, in tako dobesedno sproža lakoto po depresiji. Torej če smo prežeti z negativnimi čustvi, bo naše fizično telo pomagalo pri vztrajnosti teh čustev. Tako je najtežje narediti tranzicijo, nato pa gredo stvari vedno lažje. Bolj kot se prepuščamo kakršnemu koli načinu čustvovanja ali vedenja, toliko silnejše bo tudi hrepenenje po teh stanjih. Vsaka stvar v življenju se zgodi, ko je zanjo čas. Namreč razmere postanejo za nas ugodne šele takrat, ko se nanje privadimo.

Pomemben del vzhodnjaške filozofije je tudi iluzija o ločenosti in minljivosti. Najprej ločenost stvari je iluzija. Naš razum ustvarja iluzijo ločenosti stvari, vendar pa nas te iluzije tudi osvobodi. Občutek ločenosti je neresničen, razum pa nam lahko prinese osvoboditev, tako da presega pojavni svet dualizma.

Drugo pomembno dejstvo je, da se stvari ne izgubijo in ne uničijo, temveč se smo spremenijo. To velja tudi za nas. Ker smo sestavni del Vesolja, bomo obstajali tudi po smrti. Morda v drugačno obliki, morebiti v drugačnem stanju, ampak… bomo. Siddharta je to zapisal z besedami, da naj se zavedamo, da so vse stvari slepila, so gradovi v oblakih. Nobena stvar ni v resnici taka, kot se zdi.

Na koncu je pomembno tudi okolje, ki nas obkroža. Če nas obkrožajo ljudje, ki poleg tega da ne verjamejo v naše cilje, še omalovažujejo naš optimizem in nam nenehno mečejo polena pod noge, bomo izjemno težko ohranili svoje trdno prepričanje v srečo in uspeh. Vsak človek, ki mu dopustimo vstop v svoje življenje, bo vplival na kakovost našega življenja. Siddharta je povedal to na zelo oster način in sicer z besedami, kdor se druži z bedaki, bo dolgo trpel. Družba bedakov je vedno naporna, družba modrecev pa prinaša radost.

Stres je glavna ovira na poti do sreče in skupni imenovalec za občutenje strahu, tesnobe, stiske, skrbi, nelagodja ter hudih slutenj. Sprožajo ga miselne predstave o neugodnem poteku dogodkov v preteklosti, sedanjosti ali prehodnosti. Miselne predstave so edini sprožilec stresa. Dogodki in okoliščine same po sebi niso stresne, pa čeprav se zdi, da taki so. Stres je odraz našega odziva na dogodke in življenjske razmere. Mi sami smo tisti, ki posameznemu dogodku pripišemo takšen ali drugačen pomen. Stres lahko premagamo le, če obvladujemo naše miselne predstave. Torej če spremenimo negativni predznak naše miselne naravnanosti, se bodo spremenili tudi učinki naših dejanj in dogodkov.

Seveda pa življenje pri tem ne prizanaša. Vesolje nam vedno zada najmočnejši udarec prav tam, kjer smo najbolj ranljivi. Samo tako si lahko utrdimo voljo. Tako nas življenje postavi pred dejstvo, da se soočimo s svojo notranjo negotovostjo, saj ravno ta sproža negativne miselne predstave o neugodnem razpletu dogodkov. Torej šele v temi se vidijo zvezde, šele skozi trpljenje lahko postanemo srečni. Da to lahko doživimo, pa se moramo najprej zavedati, da se nam nekaj dogaja z določenim namenom in to v našo korist. Pri tem je pomembna pot, ne cilj. Pot in cilj sta namreč ena in ista stvar – iskanje resnice, igra usode in doživljanje sreče.

Pomembno vlogo pri tem ima tudi naša preteklost. Le ozdravljena preteklost nam omogoča doživljanje sreče v sedanjosti. Preteklosti se lahko osvobodimo le z novim razumevanjem preteklih dogodkov, ki so nas prizadeli. To lahko naredimo le z odpuščanjem. Postati moramo hvaležni za vse tiste dogodke, ki so nam prinesli korist, čeprav se tega takrat nismo zavedali.

Odgovorov nikoli ne bomo našli v zunanjem svetu. So namreč v našem notranjem svetu, v nas samih. Le odkriti jih moramo. Kot pravi Dogen, če ne najdeš resnice tam, kjer si, nikar ne pričakuj, da jo boš našel, kjer koli drugje. Sreča prihaja od znotraj, je izraz naših misli. Od načina prebolevanja naših travm je odvisna naša sposobnost doživljanja sreče. Če se smejimo svoji lastni nesreči, nas ne bo nikoli prevzela.

Edina prava moč, se skriva v sedanjem trenutku. Sedanji trenutek je čudovit. Sedanji trenutek je vse, kar obstaja. Kadar živimo v sedanjosti, smo osredotočeni na sedanji trenutek. To je eno izmed glavnih področji, s katerimi se ukvarja Zen. Zen je preprosta osredotočenost na tukaj in zdaj. Ravno pri tem je najbolj koristna meditacija. Z meditacijskimi tehnikami se naučimo misli usmerjati na sedanji trenutek ter ohranjati osredotočenost na tukaj in zdaj. Meditacija sicer mogoče je za koga beg pred življenjem, za večino pa priprava na resnično življenje.

Za konec še misel Tao Te Chinga. Ko človek enkrat spozna zadovoljstvo, preprosto postane zadovoljen in tak tudi ostane. Zato se prepusti objemu preprostosti. Bodi zadovoljen s tem, kar imaš, in tem, kar si. Tega ti nihče ne more vzeti. Ključ do srečnega življenja se skriva v nas samih. In na drugi strani, jezen človek bo poražen tako v boju, kot v življenju.

Sorodne vsebine:

1. Sreča
2. Bolj srečni brez televizije
3. Podjetništvo kot umetnost

Vsekakor najprej verjamem v to, da vsak od nas počne stvari v življenju v skladu z motivacijskim mehanizmom vsakega človeka. To pomeni, da stremimo k stvarem za katere mislimo, da nam prinašajo užitek in se izogibamo stvari, za katere menimo, da nam prinašajo bolečino. Pri navedenem stavku je pomemben poudarek na mislimo. Na podlagi teh prepričanj vsak od nas, pa karkoli že počne, dolgoročno stremi k neki individualni sliki sreče, kaj ga bo resnično osrečilo, četudi je to recimo deloholizem, materialne dobrine, nazivi itn. Vendar je to zgolj ena oblika sreče. Ta je dokaj enostavno razumljiva in običajno lažje dosegljiva, saj je oprijemljiva, predvsem z doseganjem ciljev.

Na tem mestu je tako potrebno nameniti nekaj besed sreči in zunanjim stimulansom. To, da materialne dobrine, ljubezen, prevzem novih kariernih funkcij ali osvojitev nazivov in še bi lahko naštevali ne prinesejo sreče, nikakor ni res. Takšne in podobne trditve (materialne dobrine te ne osrečijo) lahko preberemo v marsikateri knjigi, vendar se z njo nikakor ne strinjam. Kako bi se počutili, če bi jutri v denarnici našli 100€ na katere ste popolnoma pozabili? Ali bi mogoče našli nekaj, kar vam je dragoceno, pa ste mislili, da ste za vedno izgubili?

Zunanji stimulansi vsekakor lahko prinesejo srečo, vendar je ta običajno izjemno kratkotrajna. Izhaja namreč iz naših prej omenjenih motivacijskih mehanizmov. Če si kupimo nekaj novega, nekaj kar smo si močno želeli, bomo zagotovo občutili določeno raven sreče. Po kratkem obdobju se bomo na to stvar navadili in vir sreče bo ugasnil. Takrat ponavadi že stremimo k boljšemu, večjemu, dražjemu ipd.

Od zunanjega stimulansa je odvisno, koliko časa bo ta prispeval k naši sreči. Materialne dobrine zdržijo ponavadi dan ali dva, nove karierne funkcije dokler se ne soočimo s kakšnimi večjimi problemi, katerim še nismo kos, zaljubljenost naj bi povprečno trajala maksimalno okoli tri leta, potem pa se začnejo pravi partnerski izzivi. Mogoče sanjski otok zdrži še kakšno leto dlje.

Na podlagi delovanja tega motivacijskega mehanizma, se na žalost celo življenje učimo, kako biti nesrečni s takšnim miselnim modelom oziroma modelom subjektivne realnosti. Tak običajni miselni model je, da moramo nekaj dobiti, da lahko nekaj počnemo ter da nato lahko nekaj smo. Na primer, potrebujemo veliko denarja, da lahko potujemo in potem smo srečni. Temelji predvsem na veliki verigi če-jev, potem bomo notranje srečni. Seveda to ne deluje. Večina ljudi danes ima, kar so si želeli, pa so še vedno enako srečni, kot so bili včasih. Tudi zunanji direktni stimulansi ne prinašajo nič k dolgoročni sreči, kot so na primer, droge itn.

Z zunanjimi stimulansi imamo še en problem. So vezani na mejno koristnost. Vsaka nadaljnja enota nam običajno prenese manj užitka. Torej užitek izhaja iz zunanjih stimulansov in le kratkoročno prispeva k sreči in več kot imamo nekega stimulansa, manj prispeva k naši sreči.

Na tem mestu je pomemben še en velik mit in to je utopija doživljanja sreče v dražjih dobrinah. Raziskava je pokazala, da naši možgani avtomatično povežejo dražje materialne dobrine z več užitka. Na Caltechu v Kalifornijo so postregli enako vino z različno cenovno oznako. Ljudje v poskusih so dražjega označili za boljšega, čeprav sta bila enaka. Ko so merili možganske valove, so tudi pokazali več užitka ob domnevno dražjem izdelku. To je velika napaka našega mentalnega modela. V izdelkih, ki so cenejši, lahko uživamo ravno tako kot v dražjih izdelkih.

Jasno je tudi, zakaj povezujemo srečo z materialnimi dobrinami. Vso oglaševanje izkrivlja naš sistem realnosti, zato tudi toliko krat omenjen oglaševalski plakat v tej objavi. V resnici smo lahko enako srečni z vsem, kar imamo, ali pa če tega nimamo. Ob tisočih oglasih, kjer nasmejane ljudi povežemo z neko dobrino, pa je seveda naša percepcija realnosti bistveno drugačna. Dražji izdelek, bolj luksuzna plaža, lepši ljudje v reklami. Za spremembo mentalnega modela potrebujemo le nove podatke (v nadaljevanju), ki jih moramo dovolj močno ozavestiti.

Torej prva pomembna ločnica je, da poznamo dve vrsti sreče. Ena sreča je sreča, katere vir je naš motivacijski mehanizem. Namen te sreče je, da nas motivira, žene naprej, vleče k evoluciji, razvoju, rasti, doseganju. Edini problem te sreče je ta, da je časovno omejena, prav tako pa naša energija za doseganje ciljev. Težko nizamo uspeh za uspehom, brez vmesnih porazov (teh je običajno še veliko več za eno samo zmago), tako da bi bili zgolj iz tega naslova neprestano srečni. Zato je tukaj še druga vrsta sreče. Druga vrsta sreče je notranje stanje duha, ne glede na naša dejanja in dosežke. Je sreča iz prej omenjenega letaka, ki izhaja iz samega stanja notranjega zadovoljstva, ne iz naših hotenj ali ciljev. V resnici je edina razlika ta, da za to srečo ne potrebujemo palm in najdražjega šampanjca. Je pa red, da je to je sreča, s katero se ljudje veliko bolj spogledujemo, saj naj bi bila bolj trajna, predvsem pa bolj varna.

Vendar tudi ta druga oblika notranje sreče ima neka svoja pravila, kako jo lahko dosežemo. Seveda bistveno težje, pa kljub vsemu. Ta oblika sreče je predmet preučevanja mnogih študij in iz teh študij ter lastnih izkustev lahko sklepamo, kako si lahko pomagamo, da bo naše življenje skoraj tako, kot iz idiličnega oglasa.

Po vsem do sedaj napisanem je seveda jasno, da je povsem napačen pristop, da iščemo dolgotrajno srečo izven sebe. Resnica je, da če danes nismo notranje srečni, ne bomo srečni tudi, ko bomo imeli 100.000€ več, takoj ko mine učinek stimulansa. Če danes nismo notranje srečni, ne bomo srečni tudi, ko bomo spoznali pravega partnerja in bo minil učinek kemije zaljubljenosti. Če danes nismo notranje srečni, ne bomo srečni tudi, ko se bo zgodilo tisto, čemur trenutno prepisujemo, da nas bi najbolj osrečilo.

Če zunanji stimulansi vzbudijo le kratke občutke sreče, je takoj jasno, da se dolgotrajna sreča nahaja v nas samih. Torej odsevamo notranjo srečo od znotraj navzven. Pri tem obstaja zopet ena velika past, ki jo je moč najti v veliko literaturi. To je, da pač kar tako postanemo srečni, samo če si to dovolj velikokrat ponovimo v mislih, da smo srečni (menjava mentalnih vzorcev). Nekaj v stilu, vsako jutro se postavim v ogledalo, si rečem srečen sem in potem bom postal srečen. Nikakor.

Dolgotrajna sreča je plod akcije in sicer integriranja določenih aktivnosti v vsakdanje življenje, ki nato prispevajo k vsakdanji sreči. Menjava mentalnih vzorcev je samo majhni del tega. Ta menjava mentalnih vzorcev pa potrebuje še celotni podporni sistem, da se te novi vzorci vzdržujejo, če niso že od zgodnjih let vtisnjeni v naš vedenjski sistem. Pri tem je tako, da imajo nekatere kulture več takih vzorcev že kulturno pogojenih in so zato enostavno v splošnem ljudje veliko bolj srečni od ljudi, ki so vzgojeni na podlagi vzorcev drugih kultur. Notranja sreča je stvar vsakodnevne vaje!

Obstaja kar nekaj znanstvenih študij o tem, kdo so najbolj srečni zemljani in kaj počnejo v življenju. Podobne izsledke lahko zasledimo v marsikateri duhovni ali verski literaturi. Konec koncev do teh dejavnikov lahko pridemo tudi, če opazujemo sami sebe, v katerih obdobjih doživljamo nek daljši interval dolgotrajne notranje sreče. No, v nadaljevanju je navedenih pet glavnih faktorjev, ki prispevajo k sreči posameznika. Na tem mestu velja omeniti še eno pomembno dejstvo. Raziskave so pokazale, da okoli 50% prispevajo k naši sreči geni, 50% pa lahko naredimo sami. Ne glede na gene, 50% je veliko!

Torej, če integriramo te stvari v vsakdanje življenje, se bo naša sreča bliskovito narasla. Navedenih pet elementov je od najlažjega do najtežjega v smislu integracije, tako lažje začnemo s prvimi koraki na poti do naše notranje sreče. Seveda pri tem vedno obstajajo izjeme.

1. Povezanost z naravo. Smo pomemben in sestavni del narave. To dokazujejo že povsem osnovne študije, ki so pokazale, da pacienti, ki imajo pogled na naravo živijo dlje, kot pacienti, ki gledajo v steno. Narava nas notranje pomiri. Povezanost z naravo je zato osnovni ključni temelj sreče. Seveda tempo mestnega življenja ne prispeva nič kaj dosti k našemu dobremu notranjemu počutju.

Vsakdanji sprehod v naravi, obisk plaže, osvajanje gorskih vrhov ipd. bo močno prispevalo k naši sreči. Med povezanost z naravo štejemo tudi domače živali. Te imajo lahko izjemno pozitiven učinek na srečo posameznika. Torej če želimo biti bolj srečni, je osnovi korak, da se brcnemo iz cone udobja (recimo izpred TV ekrana) in se odpravimo v naravo.

1.1. Zmerna telesna aktivnost. Točka, ki nekako spada pod povezanost z naravo je tudi zmerna telesna aktivnost. O koristih le-te lahko preberemo povsod. Če se vsi zdravniki, mojstri prehranjevanja in drugi, ki se ukvarjajo z zdravjem o čem strinjajo, je to, da telesna aktivnost prinaša mnoge koristi, zdravje pa je osnovno, da se lahko počutimo srečne. Pri tem niso ključni neki težki fizični napori, ravno nasprotno. Prava »win – win« situacija je, če se zmerna telesna aktivnost nanaša na povezanost z naravo, ali socializacijo. Sprehodi s psom, plavanje v morju, pohod v gore s prijatelji ipd. Zdrav duh, v zdravem telesu.

2. Socializacija. Biti sam največ prispeva k nesreči posameznika. Ljudje smo socialne živali, socialna bitja in zato ima socialna integracija bistven pomen pri sreči posameznika. Osnovni temelj notranje sreče so pozitivni, zdravi socialni odnosi, tako s partnerjem, kot tudi z družino, prijatelji ter drugimi, ki nas obkrožajo. Vsi narodi, ki na splošno veljajo za srečne, so predvsem socialni. Veliko se družijo, pogovarjajo, premlevajo, se skupaj smejijo, doživljajo, menjajo mnenja ipd. Primeri največjih uživačev so na primer Italijani, Grki, Francozi itn.

Pri socialni integraciji velja pravilo več daš, več imaš. Najprej moraš sam ponuditi in potem to dobiš od drugih. Strah, apatičnost in druga negativna čustva nas lahko ovirajo pri socialni integraciji. Tukaj moramo biti proaktivni in prejeti vajeti v svoje roke. Povezovanje z ljudmi je sila enostavno, lahko se vpišemo v nove aktivnosti, obiščemo ali organiziramo seminarje ipd. Več, kot bomo med ljudmi, ob katerih se dobro počutimo, bolj bomo srečni.

3. Delo s pomenom in vera. Na tretjem mestu je to, da si najdemo v življenju stvari, ki imajo za nas pomen, ki vlivajo naše poslanstvo. To ne rabi biti nič velikega, lahko je vzgajanje vnukov, izdelovanje lesenih pripomočkov, zabavanje ljudi ipd. Še boljše, če je kaj velikega. Pomemben doprinos k sreči je, če počnemo v življenju stvari, ki nas veselijo, izpopolnjujejo; stvari, kjer se nahajajo naši talenti. Tako v službenem, kot tudi prostem času.

Ko naše življenje dobi smisel, vsako jutri z večjim veseljem vstanemo in pričakamo nov dan, da bomo svoje poslanstvo izpolnili. Najvišje možno poslanstvo je, če pomagamo drugim ljudem, osrečujemo druge. To se nam tudi vrne v obliki sreče. Bolj kot stremimo k višjim vrednotam, bolj smo srečni. Torej, da se usmerimo post-materialističnim vrednotam, v skladu z Maslowo hierarhijo potreb. Brez samoaktualizacije ni notranje sreče.

To so trije koraki, ki niti ne bi smeli predstavljati kakšnih večjih problemov, če se le malo potrudimo. Sedaj pa še dva koraka, ki sta bistveno težja, vendar pika na i pri doživljanju sreče.

4. Pomemben je proces ne cilj. Sreča iz zunanjih stimulansov izvira iz doseženih ciljev. Notranja sreča izvira iz procesa oziroma poti, ne glede na to, ali je cilj dosežen ali ne. Srečni smo, ko smo aktivni, v nekem toku, z ostalimi ljudmi, športno aktivni, se družimo z bližnjimi, ki jih imamo radi, se učimo itn.

Za notranjo srečo moramo pozabiti na cilj, pomemben je proces. Cilj je izven našega območja vpliva. Proces je povsem v našem območju vpliva. Če si naredil nekaj najboljše, kar si lahko, potem cilj ni toliko pomemben. Pomembno je, kaj je vmes naš avatar izkusil, kaj smo se pri tem naučili, kako smo postali boljši, kot oseba itn.

5. Notranje stanje miru in pozitivne misli. Najprej neprijetni del. Naš živčni sistem je narejen tako, da je veliko bolj dovzeten za negativno, kot za pozitivno. To je predvsem zaradi zaščite, v smislu preživetja. Torej veliko lažje se z nekom skregamo, kot da smo enostavno srečni. V budističnem nauku je najtežji del k sreči prvi korak, to je nadzor misli. Veščina, ki se je menihi z meditacijo učijo leta in leta.

Sreča je notranje stanje jasnosti in izpolnjenosti. Budisti imajo dobro prispodobo, kjer se nahaja sreča. Površina oceana je lahko povsem mirna, lahko pa se vije vihar in je ocean povsem razburkan. V obeh primerih pa dno oceana ostaja mirno in to je prostor, iz kje resnično izvira sreča. Sreča izvira iz tega, da sprejmemo vesolje takšno kot je. Na primer, ko vidimo izjemen prizor v naravi, občutimo notranjo srečo. Takrat se ne vprašamo, kako boljši prizor bi bil, če bi stal na neki drugi poziciji.

Za notranje stanje miru je nujen nadzor naših misli. Transformacija negativnih misli v pozitivne misli. Z nadzorom misli, nadzorujemo naša čustva, z nadzorom naših čustev imamo v vajetih naše notranje stanje. Veščina, ki potrebuje leta in leta razvoja, vendar kot pravi Siddharta Gothama, to je prvi in najtežji korak, vsi ostali so potem veliko lažji.

Sorodne vsebine:

1. Zen in umetnost doživljanja sreče
2. Bolj srečni brez televizije
3. Največja skrivnost življenja: Pot do sreče, denarja, zdravja in ljubezni

Oddaja Ricki Lake, kjer se prepirajo moški, ki imajo radi močnejše ženske in tisti, ki so jim bolj všeč suhe ženske. Prikaz mučečih ljudi, ki so utonili v viharju ali se komaj rešili. Resničnostna oddaja, kjer kaže, kako se nekaj mladcev spopada s preveliko težo, enemu izmed njih pregledajo sobo in ga kaznujejo, ker so našli piškote pod posteljo. Na Discovery-ju preverjajo takšne in drugačne mite. Ena izmed stvar, ki jo preverjajo je, s čim se najlažje briješ, če ti zmanjka pene. Je to majoneza, paradižnikova omaka ali kikirikijevo maslo. Odgovor je slednje, če to komu kaj pomaga. Na History Channel vrtijo dokumentarec, ki sem ga videl že trikrat, pa kot omenjeno gledam televizijo le vsake pol leta.

Oddaja Svet s svojim dramatičnim zvokom. Vsaka najmanjša zadeva je tragedija. Poročila – smrti, bombni napadi, korupcija, smrti, seks, kri, kri, korupcija, denar itn. Artur se hvali. Gledanost na višku. Filmi, vse smo videli že vsaj nekajkrat, nič novega. Slovenski videospoti z enozložnicami. Limonade. MTV kanal za mlade – kaže, kako sta se starša nekega najstnika naveličala njegove punce in mu je vsak od njiju našel novo punco, s katerima bo šel na zmenek, na koncu pa bo izbral – ali ostane s svojo punco, ali mu ja katera od drugih dveh bolj všeč. Naslednji dan ponovitve, enaka vsebina. Po treh dneh gledanja enega in istega, ponovitve, enaka vsebina, nič novega. Življenje odteka mimo.

Televizija je bila včasih tehnološka revolucija, prenesla je nekaj povsem novega. Danes je televizija največja izguba časa in po vrhu vsega nas še poneumlja. Raziskave so pokazale, da celo obstaja povezava med tem, da manj televizije, kot gledamo, bolj srečni smo. Zaradi večje stopnje socializacije. Dnevno vsakodnevno buljenje v TV ekran pomeni, da naše življenje drvi mimo nas. Smo v odličnem alfa stanju, zavetju cone udobja in mogoče se za povrhu še bašemo s hrano. Počitek, ki smo si ga zaslužili. Ne, življenje, ki mu pustimo da teče mimo nas. Mogoče je sicer lažje, da vsaj za nekaj tistih ur pozabimo na probleme in preidemo v drugo stanje zavesti, vendar se po končanem gledanju ni nič spremenilo, le nekaj ur smo vrgli stran, problemi pa so se lahko še povečali. Malo je takih problemov, ki umrejo sami od sebe. Zato je veliko bolj smiselno, da se soočimo z realnostjo, počnemo stvari, ki nas veselijo ali ta čas raje investiramo v lastni razvoj.

Ob gledanju televizije živijo svoje življenje ali so ga živeli ljudje, ki so na drugi strani ekrana in tisti, ki imajo v lasti kanale, licence, oddaje. Prvič, velika večina jih je bila plačanih za to, nekateri celo izjemno dobro – v milijonih, drugič večina ljudi, ki so redno na ekranih živijo svoje sanje. Želijo si biti zvezde, rojeni so za to. To je vse lepo in prav, nima pa nobenega smisla, da ob tem mimo beži naše življenje. Vse je možno, vse lahko dosežemo, le časa, ki je šel mimo ne moramo nikoli več pridobiti nazaj. Zato je ključno, da se čim prej »preselimo na drugo stran življenja«, se pravi, da začnemo živeti svoje sanje.

Seveda to, da si pogledamo kakšno oddajo za sprostitev je povsem nekaj drugega, kot dnevno večurno gledanje televizije. Sicer je mogoče lažje, če televizije sploh ne gledaš, ker ko si enkrat pred ekranom se je lahko kar težko »odlepiti«, vendar z malo discipline tudi to ne bi smel biti problem. Poglejmo si kratek izračun »buljenja« v televizijo.

Če dnevno gledamo televizijo 2 ure, kot so nekje spodnje meje ocene povprečja to pomeni, pa preživimo 700 ur letno pred televizijo, v desetih letih 7.000 ur. To je 10 mesecev neprestanega gledanja televizije dan in noč v 10 letih, če smo povprečni gledalec televizije. Ob povprečnem gledalcu s povprečno življenjsko dobo bo tako bolj ali manj stran vrženih okoli 6 let življenja, se pravi nekaj manj kot 10%. Če upoštevamo dejstvo, da spimo okoli 8 ur na dan in da preživimo 8 ur na dan na delovnem mestu, z gledanjem televizije zapravimo skoraj 25% svojega življenja. Ob vseh drugih aktivnosti, kot so spanje, formalno izobraževanje, služba itn. je tak odstotek življenja izjemno velik.

Poleg tega, da življenje teče mimo nas, smo omenili, da televizija poneumlja. Gledamo nekaj vrst tipičnih vrst vsebin, naj naštejem nekaj primerov. Lahko gledamo situacije s katerimi se poistovetimo in želimo tudi sami to doseči. Na primer junake, ki rešujejo svet. Vendar, če se ne bomo spravili iz fotelja, se v našem življenju nič ne bo spremenilo. Drugi tipični primer so oddaje, kjer v sebi začutimo neizmerno zadovoljstvo, ko vidimo, da se drugi soočajo prav tako s takšnimi in drugačnimi problemi. To prikazuje razcvet resničnostih šovov. Ampak s tem, kako gledamo druge, ki se ukvarjajo s svojimi problemi, se naši ne bodo rešili. Tretji velik sklop so informativne oddaje. Na žalost je večina teh informacij potenciranih, skrajno negativnih in pristranskih.

Pomemben del televizije so reklame. Oglaševalci se borijo za našo pozornost, da nam vzamejo kakšen evro iz žepa. Delamo stvari, ki jih ne želimo početi, da lahko kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo in gledamo oddaje, ki nas v resnici ne zanimajo. O tem govori spirit sodobnega potrošništva. Oglaševalci računajo na podzavestni odziv v velemarketu, da bomo izbrali ravno njihov izdelek. Čustveno nakupovanje. Vtisi srečnih in zadovoljnih ljudi, ki uporabljajo nek izdelek zakoreninjeni v naši podzavesti. Potem je tukaj še posploševanje. Od 2 ur vsebine gledamo 30 minut reklam, kjer so vsi lepi, pametni, suhi, privlačni, bogati itn. To postaja vse bolj naša podoba realnosti, k temu vedno bolj stremimo. Z nakupom še več dobrin. Izgubili smo čas, obenem pa bili preprogramirani v sodobnega potrošnika. Z gledanjem televizije je naša subjektivna percepcijska mapa, s katero gojimo predstavo o realnosti, še toliko bolj izkrivljena.

Seveda kot zagovornik podjetništva nimam prav nič proti vsemu temu. Deluje. Ljudje »na drugi strani televizije« živijo svoje sanje, pišejo zgodbe o uspehih. Z dobrimi nameni, s svojimi talenti. Artur je plačan za to, da neizmerno uživa v svoji vlogi. Gledalci televizije so zadovoljni, ker lahko zbežijo iz realnosti. Si privoščijo zaslužen počitek. Oglasi prav tako delujejo, gre za komuniciranje izdelkov, kar je vse lepo in prav. Kjer je trg s svojim povpraševanjem, tam bo vedno ponudba. Če se bo spremenilo povpraševanje, bo kapitalizem poskrbel, da se bo prilagodila tudi ponudba. Trgi realno odsevajo stanje zavesti in zrelosti neke družbe. Žal je tukaj tako, da je potreben proces evolucije in včasih revolucije. Prehitevati se ne da, čeprav si to sam velikokrat želim. In v tem kontekstu vsak posameznik šteje, namreč vsi smo povezani. Torej če vi sami ugasnete televizijo za vedno, obenem postanete bolj proaktivni in sledite svojim sanjam, boste naredili veliko zase, obenem pa tudi za celotno družbo.

Edino pri sebi lahko začnemo ter smo na neki točki lahko zgled drugim. Ljudje potrebujemo zabavo in s tem ni nič narobe. Edino nesmiselno je, da smo dnevno znova in znova zagledani v tv ekran ure in ure ter gledamo oddaje, ki nam ne bodo pustile nič, le povsem izkrivljeno realnost. Raje to zamenjamo z dobro večerjo s partnerjem, ogled filma v kinu s prijatelji, igranje družinskih iger z otroci, branju knjige, izletu v naravo itn. Običajno gre za stvari, ki jih gledamo, kaj drugi počnejo na televiziji. Živijo življenje. Ali ste že kdaj gledali na televiziji, da bi ves čas prikazovali koga drugega, kako gleda televizijo. Seveda da ne, na televiziji gledamo, kako drugi živijo življenje. Zato ugasnite televizijo, vrzite jo skozi okno in začnite živeti svoje življenje, počnite stvari, ki vas veselijo.

Ko to naredimo seveda ni preprosto, saj moramo obstoječ vzorce zamenjati z novimi, ne moramo jih samo izbrisati. Čas, ki smo ga preživeli pred televizijo bo potrebno zapolniti z drugimi dejavnostmi. Preprosto, naredimo seznam stvari, ki nas veselijo in se jih lotimo. Lahko se posvetimo razvoju posla, družini, zdravju, športu itn. Eden izmed dobrih načinov, kako zamenjati vzorec je, da vsakič, ko kdo prižge televizijo, greste vi sami brati knjigo. Najlažje spreminjamo navade s pravim strateškim pristopom, najboljši so 30 dnevni preizkusi z novimi vzorci.

Prekomerno televizije vodi do tega, da imamo izkrivljeno realnost, lahko postanemo bolj leni in apatični, ter asocialni, če obstaja »sidro čipsa ali kokic« ob gledanju televizije se zraven še redimo in kar je najbolj kruto, življenje enostavno polzi mimo nas. Po drugi strani, v primeru da se odrečemo televiziji imamo zagotovo več časa za bolj koristne stvari, postanemo bolj socialni, smo manj programirani potrošniki, dobimo boljši zemljevid realnosti, se nam zato dvigne raven zavesti, lahko preberemo več knjig, osrečimo več ljudi itn.

Mlajša generacija ima mogoče manj problemov z »buljenjem« v televizijo in več problemov z »buljenjem« v spletne strani s podobno nekoristno vsebino. Situacija v dosti primerov ni nič kaj drugačna, zopet življenje lahko polzi mimo. Na koncu je ironično lahko še celo to, da smo ob vedno večji povezanosti na spletu bolj in bolj sami. Namreč kakršna koli realna razmerja imajo potencial za bolečino, brskanje po spletu pa ne.

Sorodne vsebine:

1. Sreča
2. Pomen lepote, evolucija, smrtni grehi ter kako smo lahko bolj privlačni
3. Največja skrivnost življenja: Pot do sreče, denarja, zdravja in ljubezni

Če pogledamo s strani produktivnosti, smo lahko za kanček bolj učinkoviti, če delamo v tišini, saj možgani dejansko ne procesirajo obojega hkrati, vendar med aktivnostmi preklapljajo (glasba, delo, glasba, delo). No, je pa delo verjetno lahko ob glasbi veliko veliko bolj zabavno.

Kakorkoli že, ker velikokrat delam v prostoru z drugimi ljudmi, ki poslušajo glasbo (brez slušalk), sem se nekako navadil, da sedaj med delom tudi sam včasih poslušam glasbo (no res samo včasih – recimo sedaj).

Pri poslušanju glasbe med delom pa sem naletel na en velik problem: Vse se začne ponavljati (v splošnem sem že po naravi tak, da se dosti stvari hitro naveličam), nimaš ideje kako bi lahko prišel do nove ql glasbe, ne veš kaj bi še poslušal, menjanje med žanri je težavno itd. Na koncu si zafrustriran, ker ne veš, kaj bi poslušal – namesto, da bi pridno ustvarjal.

Potem pa sem po priporočilu začel uporabljati Pandoro, ki ta problem več kot odlično rešuje. Spletna storitev je resnično fenomenalna. Njihovo poslanstvo je: “To help you discover new music you’ll love.” Uporaba pa je nadvse preprosta. Sam si lahko kreiraš več “postaj” oziroma “rubrik”. Za posamezno rubriko vpišeš enega izvajalca ali naslov pesmi, ki ti je všeč, nato pa aplikacija sama išče komade, ki se skladajo s karakteristikami, kot jih ima vpisan izvajalec oziroma pesem in vrti eno za drugo. Če želiš zamenjati žanr, enostavo ustvariš novo “postajo” in že te čaka veliko nove glasbe z drugačnimi karakteristikami. Skoraj neomejeno in povsem brezplačno!

I just love it!

Sorodne vsebine:

1. Neomejeno poslušanje glasbe, po vašem okusu, brez reklam