Poleg nuje po podjetnosti vsakega posameznika pa je družba znanja prinesla še eno pomembno veščino, ki jo je potrebno obvladovati. To je management. Včasih je bilo znanje managementa predvsem domena vodij različnih organizacij, tako javnih kot zasebnih. Te organizacije pa so imele na nek način odgovornost nad življenji ljudi, saj so jih s tem lahko obvladovali. Šef je managiral delovni čas posameznika, država je upravljala z dobrinami, ki so bile na voljo in pokojninami, učitelj je ravnateljeval nad znanjem, duhovnik pa usmerjal vrednote družbe. To je bilo možno predvsem zaradi asimetrije znanja in centralizirane oblasti.

Sedaj se je svet popolnoma spremenil. Vsa odgovornost je na posamezniku. Asimetrije informacij ni več, to prednost nekaterih je porušil internet. Tisto, kar je še centralizirano, kmalu ne bo več, saj se sesuva kot hiša iz kart. Težnja po upravljanju množic se je zato preselila na televizijske ekrane, ki programirajo ljudi v pridne potrošnike. Moč je s tem še vedno koncentrirana. To ni predmet te debate, vendar ne glede na to, kakšen sistem imamo, vedno so ljudje, ki tega razumejo in ga seveda obrnejo sebi v prid. S tem konec koncev ni nič narobe, če le imajo ljudje dobre namene, kar pa je  in je bilo vedno redko.

Ključno pa je predvsem to, da je sprememba načina koncentracije moči in prehod v družbo potrošništva posamezniku pustila to, da se dejansko organizacije več ne ukvarjajo s tem, kako naj živi posameznik, ker naj bi bilo to zanj dobro, vendar je posameznik zgolj potrošnik, ki naj pridno kupuje dobrine. Kaj počne s svojim življenjem, pa je konec koncev njegova stvar. Seveda pa je to lahko ali prednost ali slabost.

Slabost zato, ker imamo trenutno veliko množico ljudi, ki je (upravičeno) verjela v sistem in da bo nekdo poskrbel za njih, kot je bilo obljubljeno, vmes pa se je ta sistem tako spremenil, da je sedaj povsem jasno, da je vsak na svojem. Omejena zdravstvena pomoč, nobenih pokojnin, vprašljiv šolski sistem, ipd. Otroci teh pa so še toliko bolj zmedeni, saj na eni strani vidijo ta novi svet, nimajo pa pravih vzornikov, po katerih bi se lahko zgledovali, kako v tem svetu uspeti. Zato najdejo uteho v potrošništvu, blagovnih znamkah in računalniških igricah. Pri tem je potrebno razumeti, da to ni bilo načrtno, vendar se je okolje pač toliko spremenilo, da ga ni več človeka, ki bi lahko prevzel odgovornost za druge. Pa tudi, če bi si to res želel. Sedaj ste za svoje življenje odgovorni povsem sami.

Zato je veliko bolj smiselno, da se vsak osredotoči na prednosti, ki jih prinaša družba znanja. To je predvsem neizmerna raznolikost. Prvič v zgodovini si lahko življenje vsak sestavi sam. Lahko je katere koli vere, kupuje katere koli blagovne znamke, lahko varčuje kjer mu ustreza, lahko obišče več zdravnikov, lahko opravlja kateri koli poklic, če si le dovolj želi in se dovolj potrudi, lahko živi skoraj kjer koli ali prepotuje svet, lahko je vsak človek resnično to, kar si želi biti. Svoje bistvo. Brez omejevanj.

To, da je odgovornost povsem na vsakem posamezniku in da ima slednji pri tem neskončno izbiro, pa prinese v življenje nujno potrebo po poznavanju veščine managementa. Zato, ker z življenjem ljudi ne upravljajo več institucije, vendar vsak sam. Tako se je potreba po managementu prestavila kar na nivo vsakega živega bitja v družbi znanja.

Če nekdo ne zna upravljati s svojim življenjem, se najde na tisoč oportunističnih posameznikov, ki imajo idejo, kako izkoristiti tega posameznika ali pa ga tok življenja počasi stiska v konzervo povprečja. Zato znanje mangamenta ni več domena managerjev, študentov ekonomije ali ravnateljev, temveč vsakega izmed nas.

Ko govorimo o podjetnosti, govorimo predvsem o čustvih. O tem, da živimo polno življenje, počnemo stvari, ki nas veselijo, v katerih uživamo, ustvarjamo, prispevamo, se skratka samoaktualiziramo. Če smo podjetni, smo uspešni. Ko pa govorimo o managementu, govorimo predvsem o razumu. Sprejemanju racionalnih odločitev. Dobrem odločanju. Management zajema načrtovanje, organiziranje, vodenje in nadziranje, v sklop vodenja pa lahko vključimo še komuniciranje in motiviranje. Če smo dobri managerji, smo učinkoviti. Realnost naše stopnje učinkovitosti pa lahko vedno natančno merimo. V tem je tudi bistvena razlika med podjetništvom in managementom.

V družbi znanja potrebujemo veščine obojega, podjetnosti in managementa. Tako kot sta za uspeh podjetja pomembni obe veščini, sta pomembni tudi za uspeh vsakega posameznika. Obstajajo pa neka tipična področja, na katerih veščine managementa pridejo še posebej prav. Če dobro obvladujemo ta področja, lahko kaj hitro spravimo naše življenje v red. Smo uspešni in učinkoviti. Naša kakovost življenja pa je bistveno večja. Največja nagrada pa je, da smo mi sami tisti, ki smo dosegli rezultate.

(1) Upravljajte s svojim časom – Na prvem mestu je upravljanje s časom. Čas je najpomembnejša kategorija v življenju, ki je nikoli ne moramo dobiti nazaj. In je skrajno omejena. Vsak trenutek se odločamo, kam bomo alocirali naš čas. Milijonar in berač, oba imata na voljo zgolj 24 ur na dan. Naše bivanje na tem planetu je skrajno omejeno in vsaka zapravljena sekunda je stran vržen čudež.

Čas, ki nam je na voljo, lahko zgolj investiramo ali zapravimo. Slednja opcija pomeni nespoštovanje čudeža življenja. Investiramo pa ga lahko v marsikaj, od odnosov, znanja, ustvarjanja, sproščanja, brušenja žage in tako dalje. Seveda skladno z našimi vrednotami. Glede na to, da je čas najbolj dragocena kategorija, ki jo imamo v življenju, je bilo o tem, kako upravljati s časom napisanih izjemno veliko knjig. Vsekakor jih je vredno prebrati.

S sistematičnim pristopom do upravljanja s časom lahko izjemno dvignemo kakovost našega življenja. Preživimo več časa z ljudmi, ki jih imamo radi, počnemo več tistih stvari, v katerih uživamo, zaslužimo več denarja ipd. Zato je osnova, ki jo mora obvladovati vsak posameznik v družbi znanja, ravno upravljanje s časom. Seveda pa se upravljanje s časom začne že pri postavljanju ciljev.

(2) Upravljajte s svojo energijo – Upravljanje s časom pa ima eno veliko pomanjkljivost. Pristop je namreč skrajno racionalen, kot da smo ljudje roboti, ki si naredimo plan dela in določimo stopnjo produktivnosti, nato pa ponavljamo aktivnosti v nedogled. Vendar je resnica daleč od tega, ravno nasprotno. Ljudje smo energetska bitja v nepredvidljivem okolju. Naša energija niha in ni nikoli skladna z našimi načrtovanimi aktivnostmi in časovno omejenimi cilji.

Zato moramo v naše planiranje in upravljanje s časom vključiti tudi komponento upravljanja z energijo. Nekateri so jutranji tipi, drugi večerni. Pridejo obdobja, ko se počutimo odlično in pridejo obdobja, ko nimamo energije praktično za ničesar. Vsekakor je raven energije močno povezana z našimi mislimi in posledično s čustvi, vendar vsak od nas naleti na nove in nove blokade, ki jih mora ozavestiti. Tako je življenje neprekinjeno potovanje.

Pri upravljanju z energijo je pomembno predvsem to, da smo v stiku sami s seboj in da se opazujemo. Ko pridemo v negativni energetski cikel, se moramo ustaviti in se poslušati. Ne glede na koledar.

Pomemben segment upravljanja z energijo je tudi razumevanje spolne energije. Velik del življenjske energije se porabi za vzdrževanje reprodukcijskega potenciala. Zato moramo s spolno energijo zelo skrbno ravnati. O tem, kako skrbno ravnati s spolno energijo, se ukvarjajo predvsem taoisti.

Na koncu pa pod upravljanje z energijo velja vključiti tudi upravljanje s svojim zdravjem. Zdravje je največje bogastvo, ki ga imamo in brez zdravja ne moremo nič. Prav nič. Žal pa običajno zdravje cenimo šele, ko ga izgubimo. Telesna aktivnost in prehranjevanje sta danes pomembna elementa upravljanja vsakdanjega življenja, brez katerih na vseh drugih področjih ne moremo doseči prav nič. Zato je še toliko bolj pomembno, da je v veščino upravljanja s časom skrbno integrirano upravljanje z energijo. Drugače se nam lahko sesujejo vsa področja življenja.

(3) Upravljajte z mislimi – Zunanji svet je projekcija našega notranjega sveta. Glavno vlogo pri tem igrajo naše misli. Sreča je v tesni koleraciji z zdravjem našega uma oziroma naših misli. To je največji izziv življenja. Lahko mi obvladujemo um ali pa um obvladuje nas. Bolj kot razmišljamo pozitivno, večja je kakovost našega življenja. Namreč pozitivne misli prispevajo k pozitivnim čustvom, ta k pozitivnim odnosom ipd.

Kako učinkovito upravljati z umom, se je iz celostnega vidika ukvarjal predvsem Buda. Gre za vseživljenjski proces, kjer z razvijanjem veščin meditacije, koncentracije, zamenjave pogledov in sprejemanjem toka življenja bolj in bolj nadzorujemo svoj um. O tem, kako močan pomen in vpliv na naša življenja imajo misli, pa govori knjiga Skrivnost, ki sicer na populističen način, vendar zelo nazorno pokaže, da se naše misli menifestirajo v našem življenju. Smo to, o čemer razmišljamo.

(4) Upravljajte s čustvi – Namen čustev je, da so na nek način ojačevalci našega delovanja. Naravni motivatorji. Čustva so inteligentni življenjski koncept, pri čemer so bistveno starejši pojav kot razum. Zato imajo tudi toliko večji vpliv na naše življenje. Najbolj si namreč zapomnimo ravno tiste trenutke, ki so čustveno bolj bogati, v pozitivnem ali negativnem smislu.

Pri čustvih gre za duševna stanja, ki so posledica našega odnosa z okoljem, se pravi predvsem z drugimi ljudmi. V teh odnosih smo lahko čustveno odzivni ali pa proaktivni. In tako, kot lahko prevzamemo nadzor nad svojimi mislimi, lahko posledično prevzamemo nadzor tudi nad našimi čustvi. O tem veliko govorijo knjige o čustveni inteligenci. Veliko knjig poudarja rezultate raziskav, da je v mnogo situacijah čustvena inteligenca bistveno bolj pomembna od intelekta. Se pravi to, da znamo upravljati s svojimi čustvi in se pravilno odzvati na čustva drugih, je pomembna veščina v medsebojno povezani in visoko interaktivni ter interdisciplinarni družbi znanja.

(5) Upravljajte z odnosi – Pekel ali nebesa niso koncept, ki vas čaka po smrti, vendar so to ljudje, ki vas obkrožajo za čas vašega  življenja. Pri tem imate nekatere odnose, ki so vam dani (družina) ter druge odnose, ki si jih izberete sami. Klin se s klinom zbija in od ljudi se človek največ nauči.

Vendar je na drugi strani ravno od odnosov tudi najbolj odvisna kakovost življenja posameznika. Odnosi so tisti, ki sprožajo različna duševna stanja v nas – pozitivna ali negativna.

Zato moramo skrbno izbrati, s kom se bomo v življenju družili. Pomembno je, da pri vsakem odnosu razumemo, zakaj smo nekoga pritegnili v svoje življenje in kaj se lahko od te osebe naučimo. Šele ko ozavestimo smisel odnosa, je lahko ta odnos tudi resnično kakovosten. Pri vsem tem pa je najbolj pomembno to, da izberemo ljudi, ki nas podpirajo in nam stojijo ob strani ter nas sprejemajo z vsemi našimi minusi in plusi. Ljudje se v osnovi ne spreminjamo in pravi odnosi so le s tistimi, ki nas sprejmejo v celoti. Kvaliteta je bistveno bolj pomembna kot kvantiteta.

Od polnoletnosti naprej smo mi sami tisti, ki se odločamo, koga bomo sprejeli v svoje življenje in komu bomo namenili čas. Vsak trenutek lahko prekinemo kateri koli odnos. Z družino, dolgoletnim partnerjem, prijateljem, učiteljem, s komer koli. Če dobimo občutek, da nas je nekdo začel zavirati zaradi lastnih strahov ali če smo prerasli določen odnos, je prav, da gremo naprej. Nič v življenju ne traja večno in tudi odnosi so zgolj začasne strukture, ki nam omogočajo, da doživimo lekcije, ki so nam dane v življenju. Nenazadnje ni odnos nič več kot skupek spominov. Če ne verjamete, skušajte prijeti odnos v roke. Verjemite mi, da ne gre.

(6) Upravljanje s svojim duhom – Tudi naš duh je povsem v naših rokah. Tako, kot vsa ostala področja življenja. Sami moramo najti svojo lastno pot do Boga. In na tem svetu nismo naš avatar, nismo naše misli in nismo naša čustva. Smo duhovna bitja, ki potrebujemo zemeljsko izkušnjo, da se naučimo nekaj novega. In del te zemeljske izkušnje nam je dan (lekcije), pot realizacije te zemeljske izkušnje pa ustvarimo sami. To je tisti del življenja, kjer pravimo, da smo nepopisan list papirja. Zato lahko dane lekcije življenja doživimo na mnogo načinov.

Upravljanje z našim duhom zajema predvsem to, da smo v tesnem stiku s samimi seboj. Moramo odkriti svoje bistvo in najboljše, kar je v nas. Na tem temelju pa postaviti svojo lastno vizijo, poslanstvo in cilje, ki jih želimo v tem življenju doseči. Pri tem seveda na smemo pozabiti tudi na duhovno komponento postavljanja ciljev, ki zajemajo najboljši del človeške narave. To je dobrota in pomoč drugim ljudem. Tudi z duhovnim vidikom življenja moramo skrbno upravljati. Saj nam nazadnje prav nič ne pomaga, če cel svet pridobimo, svoje življenje pa pogubimo. Del upravljanja življenja je tako, da zavestno negujemo ljubezen na vseh nivojih, tako do sebe, kot tudi do partnerja, prijateljev in vseh drugih ljudi.

(7) Upravljajte z denarjem – Sedaj je čas, da gremo še v drugi ekstrem. Kot omenjeno smo duhovna bitja, ki doživljamo materialno izkušnjo. In živimo v materialnem svetu. Zato moramo v življenju upravljati tudi naš odnos do materialnega sveta. Trenutno je merilec vrednosti denar in zato je pomembno, da znamo v življenju upravljati z denarjem. Dandanes še toliko bolj, saj namreč ni več države, ki bi poskrbela za naše pokojnine.

Pravijo, da je denar kot ljubimec/ka. Če ne ravnaš skrbno z njim, mu posvečaš pozornosti ipd., pač odide. Tega pa si ne želimo, saj lačni namreč ne moremo skrbeti za svojo samoaktualizacijo in upravljati ostalih področij življenja. Zato je izjemno pomembno, da se čim prej naučimo veščin upravljanja z denarjem. Znanja o tem je izjemno veliko, lahko začnemo npr. pri Robertu Kiyosakiju. Zavedati se moramo, da nam bo v primeru nepoznavanja upravljanja z lastnim denarjem, kaj hitro slednjega nekdo vzel in si sam odprl pot do potencialno bolj kakovostnega življenja.

V življenju ne smemo zanikati niti materialnega niti duhovnega sveta. Med obema moramo najti ustrezno ravnovesje.

(8) Upravljajte z navadami – Na koncu pa velja izpostaviti še navade. Vse do sedaj našteto se na koncu odraža v naših vsakdanjih navadah. Človeško življenje je sestavljeno iz navad in navada je železna srajca. Zato je osebni management velikokrat še toliko težji kot management podjetij. V podjetju namreč najlažje dosežeš spremembo tako, da zamenjaš ljudi, sam sebe pa težko zamenjaš. Lahko pa zamenjaš svoje navade. Še posebej, če se lotiš spreminjanja navad na strateški način.

Na koncu je pač že tako, da je kakovost življenja odvisna ravno od teh naših vsakdanjih navad; te lahko prispevajo, da ustvarjamo v življenju presežke (energije, kakovosti odnosa, denarja) in s tem težka pot postaja vedno lažja. Težka, ko smo spreminjali sami sebe, lahka, ko akumuliramo rezultate. Velja pa tudi obratno. Lahka pot, ki je sestavljena iz ignorance, lahko postane težja in težja s tem, ko smo jemali iz računa določenega področja življenja. Zato je še toliko bolj pomembno, da posebno pozornost namenimo upravljanju naših navad. Identificiramo tiste slabe in jih zamenjamo z boljšimi.

Seveda pa je vse to bistveno lažje zapisati, kot živeti. Še več, upravljanje življenja je neprekinjen proces, v katerem se izboljšujemo, vse dokler se naša pot ne zaključi oziroma transformira v novo življenje. Če se sami proaktivno ne lotimo upravljanja s svojim lastnim življenjem, nas v to slej kot prej prisili kar življenje samo. Prej kot ozavestimo vse to in začnemo vlagati sami vase, prej se lahko uspešno in učinkovito začnemo  spopadati z izzivi, ki nas čakajo v življenju.

Bodite v življenju podjetni /umetniki/, predvsem zato, da je premagovanje izzivov čim bolj kreativno in polno samoaktualizacije skozi vaše talente, obenem pa bodite tudi uspešni managerji /znanstveniki/, da bo vaša kakovost življenja na dolgi rok še toliko večja ter boste lahko živeli pozitivno in polno življenje na katerega boste na koncu prav ponosni, še bolj pa sami nase. To je namreč največ, kar šteje.

Print PDF

Torej ideja te metode upravljanja s časom je, da določeni nalogi namenimo točno določen čas, ki si ga lahko privoščimo oziroma ocenimo, da je za nas sprejemljiv. V določenem dnevu alociramo ta časovni blok za izvedbo aktivnosti in se je takrat tudi lotimo. Zadeva je sila enostavna, ima pa kar nekaj prednosti, ki se jih običajno niti ne zavedamo.

Pri primer, kjer ta metoda izjemno koristi je pri večjih nalogah, kjer pogosto odlašamo. Povsod lahko preberemo, da je potrebno velike naloge razdeliti na manjše podnaloge, ker se jih potem lažje lotimo. Vsekakor je to smiselna rešitev, lahko pa uporabilo tudi Timeboxing. Rečemo, da bomo za neko obsežno nalogo, katere se moramo lotiti na primer jutri porabili dve ure in nato resnično delamo dve ure na nalogi, ne glede na to, kako daleč pridemo. To je običajno koristno, ko ne vemo, kako razkosati nalogo. S Timeboxingom se prisilimo, da začnemo na določeni nalogi delati in s prvimi koraki slej kot prej pridemo tudi do rešitve, kako na pravi način nadaljevati z realizacijo določene naloge, na primer, kako je določeno obsežno nalogo najbolj smiselno razkosati.

Druga uporabna stran te metode je, da najdemo optimalno rešitev v danem časovnem okviru. Če neki nalogi posvetimo 5 ur, bomo v teh petih urah skušali najti najboljšo rešitev. Na primer, za izpit se lahko učimo en teden ali pet ur. Če imamo na voljo zgolj 5 ur, se bomo pač naučili zgolj bistvene stvari.

Stranska pozitivna učinka te metode sta dva. Prvi je, da običajno, ko se začnemo posvečati neki obsežnejši nalogi določeno časovno obdobje, nas lahko izvedba toliko potegne vase, da z opravljanjem naloge enostavno nadaljujemo, dokler ni naloga končana ali vsaj delno končana. Praktično prelisičimo odlašanje in spraševanje samega sebe o tem, kako naj se sploh lotimo neke naloge. S Timeboxingom gremo v akcijo ter nas potem sam proces popelje do dokončanja naloge.

Druge stranski pozitivni učinek pa je običajno povišana produktivnost. Če vemo, da imamo točno določen časovni rok, sploh, če je ta kratek, skušamo v tem časovnem roku narediti čim več. Ne odlašamo, nimamo časa za odmore, vendar enostavno skušamo čim več narediti v določenem času. In na koncu nalogo tudi opravimo, kar je bistveno.

Sam uporabljam to metodo pogosto za pisanje člankov. Včasih mi manjka navdiha, kaj naj bi napisal, a se s tem ne obremenjujem. Določen dan si v urnik vpišem časovni blok za pisanje članka, ki traja npr. tri ure. Ko pridem do tega termina, se usedem za računalnik in začnem delati. Glede na to, da imam zastavljen cilj, da v treh urah tudi napišem članek, začnem razmišljati o tematikah, preberem nekaj virov, razmislim in slej kot prej dobim tudi naslov, strukturo članka in ga enostavno napišem. To metodo uporabljam tudi, ko moram hitro kaj spisati in že imam temo in strukturo. Zadan je rok, do kdaj mora biti članek končan, dan prej alociram potreben čas in enostavno napišem članek.

Enostavna in uporabna metoda!

Print PDF

Problem pa je seveda v tem, da je danes teh dražljajev neskončno, vaša energija pa je izjemno omejena. V današnjem interaktivnem svetu je razpršiti energijo sila enostavno. Internet, televizija, nakupovalni centri, potovanja, tisoče znancev, mobilni telefon, zahtevna služba in še bi lahko naštevali. Pomanjkanje časa je eden izmed glavnih znakov, da razpršujemo našo energijo.

Energijo pa lahko po nepotrebnem trošimo predvsem na dva načina. Prvi način je, da smo odzivni na vse dražljaje, ki pridejo z okolja. Nimamo lastnih ciljev, ne vemo, kaj bi v življenju, enostavno prepustimo, da naše življenje upravljajo šefi, prijatelji, marketinški strokovnjaki ipd. Odgovornost za naše življenje ni v lastnih rokah, vendar v rokah vseh drugih. Vendar, če naše osebne sanje niso usklajene s sanjami teh drugih, običajno pomeni, da tem drugim zgolj pomagamo živeti njihove sanje. Razpršitev energije na tem nivoju pomeni, da ne bomo uspešni, ker sploh ne bomo počeli aktivnosti, ki nas bi pripeljale k našim lastnim ciljem. Naša energija je na voljo drugim in več kot je teh drugih, bolj in hitreje se lahko iztrošimo.

Drugi način, kako po nepotrebne razpršujemo energijo pa je postavljanje prioritet. Lahko imamo jasno vizijo, močno poslanstvo ter postavljene cilje, vendar nimamo jasno postavljenih prioritet. V primeru, da slabo selekcioniramo med ključnimi stvarmi, ki jih moramo mi sami narediti in ki nas resnično peljejo bližje k zastavljenemu cilju, zoper trošimo veliko količino energije. Če slabo selekcioniramo aktivnosti in želimo početi vse, nam na koncu zmanjka energije, da dosežemo ravno tisto, kar si resnično želimo. Razpršitev energije na tem nivoju pa pomeni, da smo neučinkoviti, se pravi, da počnemo prave stvari, vendar jih ne dosegamo na pravi način.

Obstaja pa še tretji vidik. Na meta nivoju pa imamo še tako imenovano »brušenje žage«. Lahko počnemo prave stvari in tudi na prav način, vendar smo izven fizičnega ravnovesja. Energijo zgolj trošimo, ne da bi je sproti obnavljali. Obnavljanje energije pa pomeni »brušenje žage«. Tudi naš avatar namreč nima neomejenih zalog energije in jih ne obnavlja zgolj s hrano, vendar nujno potrebuje, da občasno žago odložimo in si privoščimo dober film, dopust ipd. in da žago (ostrino delovanja našega avatarja) tudi nabrusimo, se pravi, da preberemo knjigo, si vzamemo čas za šport itn. Če ne gojimo odgovornosti do avatarja na tem meta nivoju, nam ne uspešnost ne učinkovitost na dolgi rok nič ne pomagata.

Primerov, kako ne skrbimo za svojega avatarja je veliko in mislim, da nima smisla o tem pisati (prekomerna teža, premalo spanja ipd.). Poglejmo si nekaj ostalih načinov razprševanja energije. V partnerskem odnosu, namesto, da bi združili kreativno energijo in skupaj naredili več, partnerja drug drugemu jemljeta energijo. Potem, tudi denar je energija in namesto, da bi z njim skrbno ravnali, ga razpršimo, velikokrat povsem po nepotrebnem.  Nazadnje pa so tukaj še vse vrste odvisnosti, s katerimi izčrpavamo avatarja, namesto, da bi ohranjali svojo energijo. Primerov trošenja energije je mnogo, saj je kot omenjeno edino enostavno energijo potrošiti.

Koncentracija energije je eno izmed področji, kateremu se bom posvetil v prihodnjem letu. Deloholizem in relativno slabo postavljanje prioritet ne vplivata nič kaj dobro na raven energije, vsaj dolgoročno. Situacija je pač takšna, da je za dolgoročni uspeh potrebna disciplina na meta nivoju, ne zgolj znotraj nekaterih področji. Šele takrat smo v ravnovesju. Če pa se nam v nasprotnem primeru v življenju podere eno področje, to lahko usodno vpliva tudi na vsa ostala področja. Seveda je življenje sestavljeno iz različnih časovnih ekstremov, vendar je vseeno pri tem smiselno upoštevati meje, predvsem pa dolgoročno stabilnost.

Načrt za pravo koncentracijo energije pa zgleda nekako takole:

Najprej, kot povsem osnova je potrebno redno skrbeti za  zdravje avatarja. O tem je napisano že mnogo, to pa vključuje od redne telesne aktivnosti, čim bolj zdrave prehrane, pozitivnih misli, dovolj počitka, spanja ipd. Zdrav duh v zdravem telesu, ali kako že pravijo.

Drugi korak je, da imamo resnično jasno vizijo, poslanstvo in cilje. Bolj, kot želimo biti uspešni in višje, kot smo, več je sil, ki nas skušajo spraviti iz naše tirnice. Zato potrebujemo močno hrbtenico, veliko psihološkega kapitala, predvsem pa kristalno jasno sliko, kaj si v življenju želimo.

Tretji korak je jasna postavitev prioritet. Odločiti se moramo, kaj so naše glavne vrednote in kako bomo selekcionirali aktivnosti. Glavno orodje pri ustrezni postavitvi prioritet je, da znamo jasno reči NE. Razlogov, zakaj ljudje težko rečemo ne, je mnogo, od potrebe, da se čutimo v družbi spoštovani, pa da s tem kupujemo ljubezen, do tega, da se bojimo zameriti ljudem, računamo, da bomo nekoč nekaj od ljudi nazaj dobili ipd. Vendar dokler delamo iz naslova potreb (zadovoljevanja potreb drug drugemu) in ne iz naslova poslanstva, smo na ravni razprševanja in ne koncentriranja energije.

Seveda to ne pomeni, da ljudem ne skušamo pomagati na najboljši možen način in kar vse povprek zavrnemo. Vendar ne moremo vsega in v končni fazi ljudje to tudi razumejo, če jim lepo razložimo. Veliko bolje je imeti nekaj resnično kakovostnih in dobrih odnosov, kot pa mnogo površinskih zgolj zato, da jih imamo. Zato moramo naloge, ki jih delamo skrbno selekcionirati.

Četrti in najtežji korak so odnosi. Vsak odnos je kot neke vrste energetski račun. Pri tem je koncept jasen, čustva so nalezljiva in če nekoga s svojo družbo osrečimo, sta potem dva človeka srečna. Od pozitivnega pologa na račun odnosa tako energetsko pridobita oba akterja. Če v odnosu zganjamo slabo voljo, izgubita oba akterja in delamo minus na računu. Bolj, kot gremo v minus, več je potrebno dela na odnosu, da sploh kdaj pridemo v plus. Tako, kot se naši lastni vzorci ponavljajo, se ponavljajo tudi vzorci odnosa. Za spremembo teh je potrebno še veliko več energije. Na ta način se ljudje med seboj izčrpavamo in to pomeni razsipavanje z energijo.

Pričakovati, da bodo vsi odnosi pozitivni je seveda nerealno in tudi iz trenj se veliko naučimo. Vendar če želimo koncentrirati energijo, mora biti seštevek vseh naših odnosov v življenju pozitiven. Potrebujemo več pozitivnih, kot negativnih odnosov. Drugače nas odnosi izčrpavajo in to vpliva tudi na vsa ostala področja. Posledično to pomeni, da moramo biti pri odnosih enostavno selektivni, komu bomo namenili čas in komu ne. Tako v poslu, kot tudi osebno. Zopet, bolje je imeti par kakovostnih odnosov, kot mnogo slabih.

Naslednji korak zajema še enak pozitiven vzorec koncentracije energije na drugih področjih. Denar je zagotovo eno izmed področij, kjer je pomembno koncentrirati ne razprševati energijo (denar je v končni fazi energija). Kreativno in ustvarjalno partnerstvo je zopet eno izmed področji, kjer je nujno, da se energija koncentrira, ne pa s prepiri odvaja.

Zadnja, najvišja stopnja koncentracije energije pa je spontano predajanje usodi. Upiranje usodi je v bistvu razprševanje energije. Najslabše je, če se borimo proti sebi in stvarem, ki so nam usojene. Ta korak se sicer na prvi pogled nekoliko križa z omenjeno drugo točko, kjer sem navedel, da potrebujemo jasno vizijo, poslanstvo in cilje.

Vendar se križa zgolj navidezno, v bistvu pa je vse skupaj zgolj del usode. Vsaka prava vizija in poslanstvo, ki izhaja iz našega pravega bistva, je del naše usode. Tako ne morata biti v navzkrižju, oziroma sta lahko zgolj, če ne poznamo dovolj sami sebe. Vendar dokler se nahajamo na taki točki, nas življenje skozi različne dogodke vodi po poti, kjer šele spoznavamo, kaj je naše pravo poslanstvo. Nekateri pa pač tega nikoli ne spoznajo, ampak se običajno tudi ne ukvarjajo s svojo energijo.

Ko spoznamo svoje poslanstvo, pa sta v okviru sprejemanja usode pomembna dva koraka. Eno je potrpežljivost in drugo je fleksibilnost. Vesolje je inteligentno in ve, kaj je za nas najboljša pot. In velikokrat se ta razlikuje od poti, ki smo si jo sami začrtali. Zato je potrebna velika mera fleksibilnost, ki vključuje prilaganje strategij in situacijam, ki nam jih ponuja življenje. Drugi element je potrpežljivost. Vse se namreč zgodi takrat, ko so nam določene stvari namenjene. Če želimo prehitevati, eostavno izgubljamo energijo.

Seveda je malo ljudi na svetu, ki doseže tako visoko stanje zavesti. Vendar, če vse to dosežemo, potem smo na najvišji možni meri koncentracije energije. To pa pomeni, da plujemo s tokom življenja in pridobivamo izkušnje, ki so nam dane, brez upiranja in izgube energije. Znotraj območja našega vpliva skrbno izbiramo, stvari zunaj našega vpliva sprejemamo in se prilagajamo.

Končni namen vsega tega pa je seveda povečati kakovost življenja. Priti do točke, ko občutimo notranji mir, zadovoljstvo, predvsem pa imamo vedno veliko energije in veselja do življenja. Namreč, kaj pomaga človeku, če cel svet pridobi, svoje življenje pa pogubi. Koncentracija energije je gotovo pot do višje kakovosti življenja.

Vaša odgovornost je, da skrbno pazite na vašo energijo. Zato tudi upravljajte z energijo, ne s časom.

Print PDF

Za vsakega seveda delujejo določene tehnike glede na to, kakšen tip človeka je posameznik. Potem, ko spoznamo kako delujemo, še posebno na poslovnem področju, lahko s tehnikami upravljanja s časom bistveno povečamo svojo produktivnost. To je vsekakor res. Problem večine tovrstnih knjig, strategij ipd. pa je, da navržejo okoli 20 tehnik, ki naj bi jih implementiral v svoje življenje in potem se stvari kar čudežno spremenijo. Nekatere strategije upravljanja s časom so pri tem celo tako kompleksne, da jih je skoraj nemogoče integrirati v življenje. Na koncu največ časa porabiš za načrtovanje, kako boš upravljal s časom, kot da bi resnično izvajal aktivnosti. Zadeva je podobna kot pri postavljanju ciljev, ki si jih lahko postavimo na stotine, pa jih nikoli ne dosežemo, ali kot alternativo uporabimo metodo izbire enega področja (CODE-1), na katerega se povsem osredotočimo in ga v določenem letu izboljšamo. Fokus dela izjemne čudeže.

Glavni problem tehnik upravljanja s časom pa je to, da ljudje nismo stroji. Vendar smo zgolj ljudje. Nekateri so bolj jutranji, nekateri bolj večerni časovni tipi. Drugi so bolj nagnjeni k redu, spet drugi lažje delujejo v kaosu in podobno. Na žalost zadeva ne deluje tako preprosto, da implementiramo par deset tehnik upravljanja s časom in smo super produktivni. Na koncu takšna zadeva lahko vodi zgolj še v izgorelost. Seveda lahko bistveno spremenimo kakovost svojega življenja, predvsem pa produktivnost z integracijo tovrstnih tehnik, vendar zelo sistematično in počasi. Mogoče tehniko ali dve na leto in potem tako naprej. Znanje o tem, kako upravljati s časom je pomembno, integracija tega pa ne poteka na način, kot je opredeljen v večini knjig. Tukaj se delovanje tovrstnih tehnik ustavi, za vsako spremembo je namreč pomemben čas.

Upravljanje s časom pa ima še en problem. Namreč osnovna ideja upravljanja s časom je ta, da lahko v čim krajšem času naredimo čim več. Vendar dan ima vedno 24 ur in je skrajno omejen resurs. In ne glede na to, kaj počnemo, moramo čas posvetiti določenim aktivnostim. Če s tehnikami upravljanja s časom želimo narediti več in več, na koncu pademo izven ravnovesja. Zgolj to, da delamo več ur in v teh urah naredimo več stvari, vodi do izčrpanja, nezainteresiranosti in bolezni. Na primer, ob integraciji vseh tehnik in razmišljanju, kako lahko v čim krajšem času naredimo več, lahko enostavno pride do tega, da imamo premalo časa za počitek, smo preveč napeti in pod konstantnim stresom, itn. Če se zdi, da z integracijami vseh mogočnih tehnik upravljanja s časom mogoče res v določenem obdobju naredimo več, dolgoročno naša storilnost po vsej verjetnosti začne padati, pojavijo se lahko težave z zdravjem ipd. Ravno zato, ker nismo stroji.

Na tem nivoju potrebujemo novo rešitev. In je sila enostavna. To je, da prenehamo upravljati s časom in začnemo upravljati z energijo. Energija je osnovna substanca naše produktivnosti in če nimamo energije, nam nobena tehnika obvladovanja časa ne pomaga. Poleg tega je energija znotraj nas, čas pa zunaj nas in zato veliko lažje upravljamo z energijo, kot s časom.

Torej veliko bolj na to, kaj pravi določena tehnika, se moramo osredotočiti na to, kaj v določenem trenutku naše telo potrebuje, za ohranjanje ustrezne ravni energije. To je izjemno pomembna ugotovitev za vse karieriste in druge ambiciozne ljudi, ki razmišljamo zgolj o tem, kako v čim krajšem času narediti čim več. Na podlagi tega spoznanja je nastala celotna filozofija in projekt The Energy Project, o katerem je pisal tudi HBR.

Ključna razlika je v tem, da je upravljanje s časom linearno, upravljanje z energijo pa ciklično. Namen upravljanja s časom je proces organiziranja delovanja in postavljanja prioritet skozi posamezni dan, z namenom, da ustvarimo več vrednosti v krajšem času. Cilj upravljanja s časom je torej, da učinkovito organiziramo in prioritiziramo dnevne aktivnosti z namenom doseganja maksimalne produktivnosti. Upravljanje z energijo pa ne deluje linearno, temveč ciklično, podobno kot na primer upravljanje z denarjem. Ko enkrat porabimo določen del energije, jo moramo ponovno napolniti, da jo bomo imeli enako kot prej, ne glede na to, kaj pravijo tehnike upravljanja s časom. Podobno je tudi z denarjem na računu. Če ga zapravimo, moramo ponovno investirati, da pridemo do enakega stanja.

Seveda gremo lahko v minus tako na bančnem kot tudi energetskem računu. Vendar to ni vsi dobro vemo, da ni najboljše. Če gremo v minus, se moramo resnično potruditi, da nadoknadimo izgubo. Velike energetske izgube pa vodijo kot omenjeno v utrujenost, razdražljivost, stres, frustracije in apatičnost. Pri vsem tem pa smo še vedno lahko nekaj časa izjemno produktivni z vsemi tehnikami upravljanja s časom. Življenje pa od nas seveda zahteva, da smo včasih popolnoma osredotočeni in predani eni nalogi (na primer ustanovitev podjetja) in takrat gremo v minus. Po najnujnejšem pa je pomembno, da začnemo čim prej delovati v plus. Tako življenje ni več en sam dolg sprint, niti maraton, temveč serija sprintov, med katerimi si vzamemo dovolj počitka zase.

Ta koncept lahko uporabimo tudi pri upravljanju s stresom. Glede na zahtevnost današnjega poslovnega okolja je stres neizogiben. Torej strategija, da se izogibamo stresu ne pomaga prav nič, v večini primerov prinaša še več stresa. Veliko bolj smiselno je, da stres sprejmemo, se z njim soočimo, ga uporabimo v svojo korist, tako da smo še bolj produktivni, vendar si po določenem času izpostavljenosti stresu vzamemo dovolj časa za obnovitev naših energij. Konstantni dolgi stres je formula za izčrpanost, obnova energije po krajšem obdobju stresa pa prinese energijo za naslednji izziv. Tako postane tudi počitek dejansko produktivni čas.

Ko razmišljamo o upravljanju z energijo, pa potrebujemo celostni pogled in pristop. Ljudje namreč črpamo svojo storilnosti iz štirih nivojev energije in sicer iz fizične energije, mentalne energije, čustvene energije in duhovne energije. Tako se pri upravljanju z energijo, ne ukvarjamo več s tem, kako čim več storilnosti iztisniti iz sebe, kot pri upravljanju s časom, temveč predvsem s tem, kaj in kako investirati vase, da bo stopnja naše energije čim večja in bo posledično dolgoročno tako večja tudi naša storilnost.

Samo deloma ta problem rešuje tehnika upravljanja s časom, da nabrusimo svojo žago. To je seveda odlično, saj investiramo vase, da bomo ohranjali dolgoročno produktivnost. Problem te tehnike je le ta, da zopet planiramo svoj čas, ne da bi poslušali svoje notranje občutke. Te pa morajo biti vedno nad tem, kaj zapišemo v svojem urniku.

Mogoče določena tehnika obvladovanja časa pravi, da je sedaj čas, da berete knjigo, saj je vsaki boljši knjigi za osebnostno rast napisano, da je potrebno vsaj eno uro na dan brati. Vaše telo pa mogoče pravi, da si privoščite raje zeliščno kopel. Odločitev z vidika upravljanja z energijo je seveda jasna. Ko začutite, da nekaj potrebujete, takrat se tega tudi lotite, ne glede na to, kaj pravi določen sistem upravljanja s časom. Tako dolgoročno lahko resnično pridemo do večje stopnje produktivnosti in se tehnike upravljanja s časom bistveno lažje integrirajo v življenje.

Če povzamem usmeritve The Energy project, kaj lahko naredimo na posameznem nivoju, da bomo ustrezno upravljali z energijo:

Fizični nivo (energija)

• Vsak dan je nujno da se dovolj naspimo in gremo čim prej spat (7 do 8 ur spanja)
• Močno omejimo konzumacijo alkohola
• Tri krat na teden si vzamemo čas za kardio vadbo
• Ne smemo pozabiti na zajtrk
• Jemo lahke obroke vsake tri ure (pet do šestkrat na dan)
• Takoj identificirajmo upad energije in si vzemimo odmor
• Redno si vzamemo odmor med delom v 90 do 120 minutnih intervalih
• Vzamemo si dovolj počitka

Čustveni nivo (kakovost energije)

• Identificiramo »boj in beg« situacije ter jih racionaliziramo
• V čustveno težkih situacijah dihamo globoko in jih nevtraliziramo
• Preživimo dovolj časa z ljudmi, ki jih imamo radi
• Vzamemo si čas tudi za aktivnosti v katerih resnično uživamo (pa mogoče nismo najboljši)
• Izražamo hvaležnost življenju in drugim
• Razvijajmo empatijo in razumimo druge
• Razmišljajmo čim bolj pozitivno (misli povezovanja)

Mentalni nivo (energetski fokus)

• Zmanjšajmo prekinitve s telefoni, e-pošto ipd.
• Vsak dan določimo najpomembnejšo nalogo za naslednji dan in se je takoj lotimo
• Nujno si vzamemo dovolj mentalnega odmora (od elektronike ipd.)

Duhovni nivo (poslanstvo in namen)

• Identificirajte aktivnosti, ki vam prinašajo notranje zadovoljstvo in jih redno izvajajte
• To v čemer uživate ter to v čemer ste najboljši (običajno dobite pozitivne povratne informacije) nista nujno enake aktivnosti, zato ne pozabite tudi na tiste aktivnosti, pri katerih zgolj neizmerno uživate
• Vsak dan se sproščajte in najdite povezavo do sebe
• Živite na podlagi vaših glavnih vrednot

The Energy Project pa navaja še nekaj idej za podjetja, kako lahko pomagajo zaposlenim:

• Podjetje naj ima sobo za sprostitev, ki je namenjena obnovi energije
• Zaposleni naj imajo možnost uporabe fitnesa ali katerega drugega športa
• Sestanki naj bodo namenjeni samo sestankom, z dnevnim redom in brez prekinitev s telefoni

Za upravljanje z vsemi štirimi vrstami energije je nujno, da poleg vzorcev s sklopu učinkovitega upravljanja s časom kreiramo tudi rituale (v bistvu gre tudi zgolj za vzorce, vendar ima tako ime močnejši prizvok), s katerimi redno polnimo vse štiri vrste energije. Torej, s tehnikami upravljanja s časom in novimi vzorci povečamo svojo produktivnost, z vsakdanjimi rituali pa poskrbimo, da se zgolj s tehnikami upravljanja s časom ne izčrpamo.

Ima pa tak celostni pristop še en velik problem. In sicer to, da je bistveno bolj zahteven. Prvo kot prvo, morate biti vedno v stiku sami s seboj. Če vzamemo praktični primer, na primer naše telo ve in nam tudi zna povedati, katero živilo potrebujemo v določenem trenutku. Na primer začutimo, da potrebujemo kilogram mandarin (potreba po vitaminih) v jesenskem času. Ko smo v stiku sami s seboj enostavno vemo, katero živilo najbolj ustreza našemu telesu. Vendar pa nam pogosto zadiši tudi pica ali sladkarije, ne glede na to, ali smo v stiku sami s seboj ali ne. Enako je pri tem pristopu.

Potrebujemo veliko mero povezanosti in razumevanja samega sebe. Moramo se naučiti ločiti, kdaj nam govori naš notranji občutek, kdaj pa nas prevzemajo destruktivni vzorci. Poglejmo si še en primer. Čeprav sem nasprotnik »buljenja v televizijo«, se mi zdi povsem razumljivo, da se pogleda kakšen film, oddajo ali kar koli drugega za sprostitev. Razlika je v tem, da v primeru upravljanje z energijo to v določenem trenutku tudi potrebujemo, da telo spravimo v stanje odklopa in si tako spočijemo, v primeru dnevnega zapravljanjem časa pred televizijo pa gre za destruktivne vzorce, s katerimi praktično polzi življenje mimo nas.

Potrebno pa je nekje začeti. In običajno je pot takšna, da v življenje integriramo določene tehnike upravljanja s časom, pri čemer nekatere delujejo odlično, nad drugimi smo razočarani in počasi se začne naša produktivnost dvigovati. Obenem ugotovimo, da so stvari mogoče veliko bolj zahtevne in kompleksne, ko imamo krmilo v svojih rokah, kot prej, ko je bilo naše življenje na avto pilotu. Po določenem obdobju, ko se spoznavamo, integriramo več določenih tehnik, smo resnično produktivni, vendar še vedno nekaj manjka. Takrat pa pridemo do tega pomembnega spoznanja.

Mi sami moramo biti vedno na prvem mestu. Da, vsekakor je pomembna disciplina, zdrave navade, konstruktivni vzorci, delo na sebi ipd., vendar moramo vedno poslušati sebe. Vedno postaviti sebe in naš notranji glas na prvo mesto. In to je bistvo prehoda iz upravljanja zgolj s časom do upravljanja tudi z energijo. Poslušati moramo sebe, koliko energije imamo na voljo v določenem dnevu in nato to energijo optimizirati. Če smo določeno obdobje ultra produktivni, si moramo po tem obdobju vzeti dovolj časa zase. Na dolgi rok zadeve na ta način seveda uravnovesimo. Tako da, nad tehnike upravljanja s časom, postavite sebe, tako da predvsem upravljate s svojo energijo.

V prihodnosti bom gotovo veliko pisal tudi o različnih tehnikah upravljanja s časom in kakšne so moje izkušnje z njimi. Vendar najpomembnejša lekcija je ta. Eno je knjiga z vsemi modrimi nasveti, drugo je življenje. Integracija vseh tehnik in ne poslušanje sebe, pa pomeni zgolj to, da zgubimo stik sami s seboj, ali še huje, kot že omenjeno, vse skupaj vodi do pomanjkanja energije in izgorelosti, ob prepričanju kako super produktivni smo. Zato še enkrat, raje kot s svojim časom upravljajte s svojo energijo, ki je notranja in osnovna substanca življenja.

Lastno energijo pa boste polnili z dovolj gibanja, če boste obkroženi s pozitivnimi ljudmi, ki jih imate radi, pozitivnimi mislimi, zdravo prehrano, ustvarjalnim delom, ki temelji na vaših talentih in drugimi aktivnostmi, ki so naštete v tej in marsikateri drugi objavi na tem blogu. Seveda je življenje sestavljeno še z bistveno večjimi izzivi, ki niso tako pozitivni. In oboje je potrebno umestit v vsakdanjik življenja. Vendar na koncu, ne glede na to, kako dober sistem upravljanja s časom imamo, če ta vodi k izgubam energije, nima nobene vrednosti.

Seveda na koncu potrebujemo oboje. Samo upravljanje s časom vodi do dolgoročne manjše storilnosti, ker se izčrpamo, samo upravljanje z energijo ne sodi v koncept sodobnega delovanja sveta. Ključno je, da najdemo ravnovesje tako pri dolgoročnemu pogledu, ko upravljamo z energijo, kot tudi pri sami organizaciji znotraj dneva. Tako življenje postane serija sprintov, med katerimi si vzamemo zaslužen odmor in dovolj časa tudi za tiste stvari, v katerih mogoče nismo najboljši, zagotovo pa v njih uživamo.

Čisto za konec pa. Glede na to, da je energija notranja in z njo lažje in učinkovitejše dolgoročno upravljamo, sploh ko smo v stiku samim s seboj, se to slej kot prej pozna tudi na zunaj, saj je zunanjost vedno odsev notranjosti. Posledično to pomeni, da ko začnemo upravljati z energijo, začnemo upravljati tudi s časom. Čeprav je na žalost pot običajno do tega spoznanja ravno obratna, saj je lažje začeti delati na zunanjih stvareh, kot notranjih, prav tako pa je o upravljanju energije bistveno manj znanja in napisanega, kot o upravljanju s časom.

Tako, če do sedaj niste prebrali še nič o upravljanju s časom, začnite raje pri upravljanju z vašimi energijami, posledično pa se bodo v vaše življenje integrirale tudi tehnike upravljanja s časom. V primeru, da ste že privrženec upravljanja s časom, z integrirano marsikatero tehniko, pa ne pozabite tudi na upravljanje z vašo energijo. Za dolgoročni uspeh!

Print PDF

Namreč moč je le v sedanjem trenutku. Vse kar obstaja je zgolj v sedanjem trenutku. Vsak trenutek se preliva v preteklost in če ga ne izkoristimo maksimalno je bolj ali manj izgubljen trenutek. Preteklost je le skupek spominov, ki v realnosti ne obstajajo. Se je ne da spremeniti. Prihodnost tudi praktično ne obstaja. Ta je odvisna predvsem od skupka odločitev. Vsako odločitev pa lahko sprejmemo samo v sedanjem trenutku, ne v preteklosti, ne v prihodnosti. Vse kar je, je torej sedanji trenutek.

Seveda se vse to sliši super lepo, vendar pa za večino nima kaj dosti praktične vrednosti. Pred kratkim pa sem naletel na govor profesorja Philip-a Zombardo-a na temo zdrave porabe časa, ki se zadeve življenja v sedanjem trenutku ni lotil iz duhovnega, vendar iz znanstvenega vidika. Šele po poslušanju njegovega govora mi je postalo jasno, za kaj je resnično pomembno (delno) življenje v sedanjosti. O tem govori perspektiva časa posameznika.

Perspektiva časa posameznika preučuje, kako posamezniki razdelijo tok lastnega izkustva v različne časovne okvire oziroma pasove, povsem avtomatično in podzavestno. Te pasovi so lahko v zgodovini, sedanjosti ali prihodnosti, vsakemu pasu pa na podlagi izkustva dodamo še določen predznak, ki je lahko pozitiven ali negativen. V nadaljevanju je opis teh perspektiv s strani profesorja, z dodanimi nekaj mojimi mislimi.

Najprej imamo posameznike, ki so usmerjeni predvsem na preteklost. Njihove odločitve so povezane v pretežni meri s tem, kaj so doživeli v preteklosti. Vsa dejanja in odločitve so usmerjene na podoživljanje preteklih trenutkov in na to, kaj se je dogajalo v preteklosti. Običajno so taki posamezniki izjemno zakoreninjeni v lastno preteklost in jih ta močno omejuje pri delovanju. Velikokrat so kot privezani na lastno zgodovino, v kateri se počutijo ujeti ali pa v njej živijo.

V preteklosti smo lahko osredotočeni na pozitivno (življenje v preteklosti) ali na negativno (ujeti v preteklosti).

Če se premaknemo eden časovni pas naprej, pridemo do posameznikov, ki so usmerjeni predvsem v sedanjost. Posameznikom usmerjenim v sedanjost je pomembno predvsem to, kako bodo določena odločitev in nato vsa dejanja kot posledica te odločitve vplivala zgolj na njihovo počutje v sedanjosti. Za njihove odločitve je pomembna samo sedanjost, na katero so tudi osredotočeni. To so posamezniki, ki so običajno uživači in jih ne zanima ne preteklost ne prihodnost.

V sedanjosti smo lahko uživači (zaljubljenost v življenje, ki se lahko spreobrne v pretiran egoizem) ali fatalisti (stalno nezadovoljstvo in vdanost v usodo).

Na koncu imamo še časovni pas prihodnosti, kjer se nahajajo predvsem deloholiki. Posamezniki usmerjeni v prihodnost sprejemajo svoje odločitve na podlagi pričakovanj prihodnjih posledic, ki jih bo imelo njihovo dejanje. Njihovo odločanje temelji na analizi stroškov in koristi. Njihova osredotočenost je predvsem na prihodnost. Imajo dolgoročni pogled, prav tako pa velikokrat boljše rezultate na kariernem področju, ker so se pripravljeni odrekati stvarem danes, za boljši jutri.

Vendar ljudje, ki so preveč osredotočeni na prihodnost, žrtvujejo za karierni razvoj čas za družino, prijatelje, zabavo, razvajanje, hobije, predvsem pa za spanje. To seveda na koncu vpliva tudi na zdravje. Živijo za delo, dosežke in nadzor. Pri tem je jasno, da niso v dolgoročnem ravnovesju, vse kar ni dolgoročno v ravnovesju pa je že v osnovi osredotočeno na propad.

V prihodnosti smo lahko osredotočeni na cilje ali transcendentni. Slednje pomeni, da se življenje začne po smrti in naše odločitve temeljijo predvsem na naša prepričanja, kaj se bo dogajalo po naši smrti.

Optimalna časovna perspektiva je, da smo izjemno visoko pozitivni glede preteklosti (hvaležni in osredotočeni na pozitivne stvari, ki so se nam zgodile), visoko pozitivni glede prihodnosti (večni optimisti) in zmerni uživači v sedanjosti (se znamo tudi odpovedati kakšni stvari danes za lepši jutri, prav tako imamo razvito empatijo), predvsem pa nizko v negativni preteklosti in fatalistični sedanjosti. Za nirvano je verjetno nujno, da se z notranjim nasmehom popolnoma  predamo zgolj sedanjemu trenutku, za kakovost življenja pa sta vseeno pomembni tudi preteklost in prihodnost, vendar v pravi časovni perspektivi in s pravim predznakom.

Pozitivna preteklost ti da korenine, da se lahko povežeš s svojo identiteto, družino ipd. ter da si dobro ozemljen. Zmerna pozitivna prihodnost ti poda krila, da se poženeš za novimi izziv. Uživanje v sedanjosti pa ti da energijo, za raziskovanje, odkrivanje itn., tako krajev, kot tudi sebe in drugih ljudi.

Seveda je časovne perspektive, ne glede na to, kje se nahajamo v sedanjosti skozi čas možno menjati. Tako, da začnemo sprejemati drugačne odločitve. To pa zahteva veliko vaje in dela na sebi. Glede na to, da sam živim predvsem v prihodnosti, bo potrebno počasi dodajati tudi uživaško sedanjost in pozitivno preteklost.

Print PDF

Za definiranje meje je najlažje pogledati iz nasprotnega zornega kota in sicer, kdaj prestopamo mejo, oziroma koliko je minimalno časa, ki ga naj bi posvetili tudi drugim področjem. To mogoče zveni kanček grobo, vendar nobena »odvisnost« ni dolgoročno nič kaj prijetna za življenje. Vsak pa ima svojo »odvisnost« in skozi življenje se ji moramo naučiti postaviti meje. Na podlagi raziskav in izkušenj uspešnih poslovnežev se meje zdravega razuma nahajajo tako na dnevni, kot tudi letni ravni.

Gledano z vidika dneva je 10 ur dela dnevno nekje priporočen maksimum, če je bilo delo skozi dan resnično produktivno. Brezplodno pogovarjanje in zapravljanje časa ali gledanje Facebook profila na delovnem mestu seveda ne sodi v ta čas. Držati visoko produktivnost celoti čas skozi dan je seveda skoraj nemogoče, zato so med delom priporočeni manjši odmori, predvsem pa daljše, zdravo in osvežujoče kosilo. Ampak če dolgoročno (npr. več kot eno let) preživimo vsak dan na delovnem mestu več kot 10 ur smo verjetno v neravnovesju. Seveda to odločitev lahko zavestno sprejmemo, se je pa dobro tega zavedati.

Druga omejitev je, da si v tednu vsaj en dan vzamemo povsem zase, običajno je to en dan v vikendu. Posamezniki, ki bolj cenijo kakovost življenja še na drugih področjih si običajno vzamejo zase celotni vikend. Torej namen vikendov je, da si napolnimo baterije, se posvetimo drugim stvarem, ki nam pomenijo v življenju veliko in se vrnemo na delovno mesto sveži in polni energije. Izjemna koristna poraba prostega dneva je, da si postavimo tedenske in pregledamo letne cilje. Seveda zopet pridejo vikendi, kjer je potrebno dati vse od sebe, vendar če dolgoročno delamo vse vikende in nimamo niti enega dneva zase, se pravi povsem zase, brez e-pošte in drugih obveznosti, smo dolgoročno zagotovo v neravnovesju.

Potem veliko poslovnežev priporoča, da si vsako četrtletje vzamemo prosto vsaj podaljšan vikend, to je 4 do 5 dni, kjer imamo čas povsem zase, se povsem posvetimo družini, potovanjem in drugim področjem življenja. Lahko zavestno veliko naredimo tudi za svoje zdravje. Ta čas je namenjen tudi temu, da lahko z distance pogledamo na naše planirane aktivnosti, ocenimo kakovost posameznih področjih, naredimo neke vrste premislek o našem življenjskem delovanju. V življenju nas lahko hitro zanese in vse življenje je potrebno ponastavljati pravo smer, to se v življenju nikoli ne konča.

Nazadnje vsako leto potrebujemo še ene dolge počitnice, ki naj bi trajale od štirinajst dni do treh tednov. To je seveda običajno v poletnem času, ko je poslovno okolje najmanj aktivno. V tem času si popolnoma napolnimo baterije, se umaknemo iz vsakdanje norije in se posvetimo zgolj sebi. Brez takšnega letnega počitka je prihajajoče leto vsekakor bolj naporno.

Našteli smo štiri zgornje omejitve deloholizma in če presegamo eno omejitev dolgoročno smo kot omenjeno po vsej verjetnosti izven ravnovesja. Seveda je to odvisno od posameznika, vendar v objektivni fizični realnosti si vsi delimo določene fizične omejitve. To, da je »meja nebo« v objektivni realnosti ne velja, zgolj v subjektivnem svetu vsakega posameznika. V objektivnem svetu smo vsekakor omejeni z našim avatarjem.

Problem je, da deloholizem izkrivi subjektivni model realnosti. Prestopanje omenjenih meja pomeni, da se zaradi preobremenjenosti niža produktivnost posameznika. Torej čeprav delamo več, naredimo manj. S časoma to lahko pomeni bistveno manj. Krivulja produktivnosti je izjemno podobna krivulji stresa in ko gremo enkrat resnično preko določene točke, se nam vse skupaj lahko tako »zameri«, da vse skupaj bistveno vpliva na kakovost našega življenja.

Kakovost našega življenja pa je na koncu tista ključna ocena, kako dobro obvladamo umetnost življenja. Prekoračenje meja dolgoročno ne prispeva nič kaj dobrega k kakovosti življenja, verjetno ravno obratno. Sledenje mejam, ki si jih postavimo sami, pa je na drugi strani umetnost življenja. Vsak od nas ima področja, kjer pretirava, pa je to lahko delo, hrana, odnosi, škodljive substance, meditacija ali kar koli drugega. Tudi na področju dela, ne glede na to, kako je nujno, ne glede na to, koliko dela čaka, si je smiselno postaviti določene meje, saj tako dolgoročno naredimo lahko celo bistveno več. Življenje je tek na dolge proge ali pa serija sprintov, gotovo pa ne en sam dolg sprint.

Print PDF

Oddaja Ricki Lake, kjer se prepirajo moški, ki imajo radi močnejše ženske in tisti, ki so jim bolj všeč suhe ženske. Prikaz mučečih ljudi, ki so utonili v viharju ali se komaj rešili. Resničnostna oddaja, kjer kaže, kako se nekaj mladcev spopada s preveliko težo, enemu izmed njih pregledajo sobo in ga kaznujejo, ker so našli piškote pod posteljo. Na Discovery-ju preverjajo takšne in drugačne mite. Ena izmed stvar, ki jo preverjajo je, s čim se najlažje briješ, če ti zmanjka pene. Je to majoneza, paradižnikova omaka ali kikirikijevo maslo. Odgovor je slednje, če to komu kaj pomaga. Na History Channel vrtijo dokumentarec, ki sem ga videl že trikrat, pa kot omenjeno gledam televizijo le vsake pol leta.

Oddaja Svet s svojim dramatičnim zvokom. Vsaka najmanjša zadeva je tragedija. Poročila – smrti, bombni napadi, korupcija, smrti, seks, kri, kri, korupcija, denar itn. Artur se hvali. Gledanost na višku. Filmi, vse smo videli že vsaj nekajkrat, nič novega. Slovenski videospoti z enozložnicami. Limonade. MTV kanal za mlade – kaže, kako sta se starša nekega najstnika naveličala njegove punce in mu je vsak od njiju našel novo punco, s katerima bo šel na zmenek, na koncu pa bo izbral – ali ostane s svojo punco, ali mu ja katera od drugih dveh bolj všeč. Naslednji dan ponovitve, enaka vsebina. Po treh dneh gledanja enega in istega, ponovitve, enaka vsebina, nič novega. Življenje odteka mimo.

Televizija je bila včasih tehnološka revolucija, prenesla je nekaj povsem novega. Danes je televizija največja izguba časa in po vrhu vsega nas še poneumlja. Raziskave so pokazale, da celo obstaja povezava med tem, da manj televizije, kot gledamo, bolj srečni smo. Zaradi večje stopnje socializacije. Dnevno vsakodnevno buljenje v TV ekran pomeni, da naše življenje drvi mimo nas. Smo v odličnem alfa stanju, zavetju cone udobja in mogoče se za povrhu še bašemo s hrano. Počitek, ki smo si ga zaslužili. Ne, življenje, ki mu pustimo da teče mimo nas. Mogoče je sicer lažje, da vsaj za nekaj tistih ur pozabimo na probleme in preidemo v drugo stanje zavesti, vendar se po končanem gledanju ni nič spremenilo, le nekaj ur smo vrgli stran, problemi pa so se lahko še povečali. Malo je takih problemov, ki umrejo sami od sebe. Zato je veliko bolj smiselno, da se soočimo z realnostjo, počnemo stvari, ki nas veselijo ali ta čas raje investiramo v lastni razvoj.

Ob gledanju televizije živijo svoje življenje ali so ga živeli ljudje, ki so na drugi strani ekrana in tisti, ki imajo v lasti kanale, licence, oddaje. Prvič, velika večina jih je bila plačanih za to, nekateri celo izjemno dobro – v milijonih, drugič večina ljudi, ki so redno na ekranih živijo svoje sanje. Želijo si biti zvezde, rojeni so za to. To je vse lepo in prav, nima pa nobenega smisla, da ob tem mimo beži naše življenje. Vse je možno, vse lahko dosežemo, le časa, ki je šel mimo ne moramo nikoli več pridobiti nazaj. Zato je ključno, da se čim prej »preselimo na drugo stran življenja«, se pravi, da začnemo živeti svoje sanje.

Seveda to, da si pogledamo kakšno oddajo za sprostitev je povsem nekaj drugega, kot dnevno večurno gledanje televizije. Sicer je mogoče lažje, če televizije sploh ne gledaš, ker ko si enkrat pred ekranom se je lahko kar težko »odlepiti«, vendar z malo discipline tudi to ne bi smel biti problem. Poglejmo si kratek izračun »buljenja« v televizijo.

Če dnevno gledamo televizijo 2 ure, kot so nekje spodnje meje ocene povprečja to pomeni, pa preživimo 700 ur letno pred televizijo, v desetih letih 7.000 ur. To je 10 mesecev neprestanega gledanja televizije dan in noč v 10 letih, če smo povprečni gledalec televizije. Ob povprečnem gledalcu s povprečno življenjsko dobo bo tako bolj ali manj stran vrženih okoli 6 let življenja, se pravi nekaj manj kot 10%. Če upoštevamo dejstvo, da spimo okoli 8 ur na dan in da preživimo 8 ur na dan na delovnem mestu, z gledanjem televizije zapravimo skoraj 25% svojega življenja. Ob vseh drugih aktivnosti, kot so spanje, formalno izobraževanje, služba itn. je tak odstotek življenja izjemno velik.

Poleg tega, da življenje teče mimo nas, smo omenili, da televizija poneumlja. Gledamo nekaj vrst tipičnih vrst vsebin, naj naštejem nekaj primerov. Lahko gledamo situacije s katerimi se poistovetimo in želimo tudi sami to doseči. Na primer junake, ki rešujejo svet. Vendar, če se ne bomo spravili iz fotelja, se v našem življenju nič ne bo spremenilo. Drugi tipični primer so oddaje, kjer v sebi začutimo neizmerno zadovoljstvo, ko vidimo, da se drugi soočajo prav tako s takšnimi in drugačnimi problemi. To prikazuje razcvet resničnostih šovov. Ampak s tem, kako gledamo druge, ki se ukvarjajo s svojimi problemi, se naši ne bodo rešili. Tretji velik sklop so informativne oddaje. Na žalost je večina teh informacij potenciranih, skrajno negativnih in pristranskih.

Pomemben del televizije so reklame. Oglaševalci se borijo za našo pozornost, da nam vzamejo kakšen evro iz žepa. Delamo stvari, ki jih ne želimo početi, da lahko kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo in gledamo oddaje, ki nas v resnici ne zanimajo. O tem govori spirit sodobnega potrošništva. Oglaševalci računajo na podzavestni odziv v velemarketu, da bomo izbrali ravno njihov izdelek. Čustveno nakupovanje. Vtisi srečnih in zadovoljnih ljudi, ki uporabljajo nek izdelek zakoreninjeni v naši podzavesti. Potem je tukaj še posploševanje. Od 2 ur vsebine gledamo 30 minut reklam, kjer so vsi lepi, pametni, suhi, privlačni, bogati itn. To postaja vse bolj naša podoba realnosti, k temu vedno bolj stremimo. Z nakupom še več dobrin. Izgubili smo čas, obenem pa bili preprogramirani v sodobnega potrošnika. Z gledanjem televizije je naša subjektivna percepcijska mapa, s katero gojimo predstavo o realnosti, še toliko bolj izkrivljena.

Seveda kot zagovornik podjetništva nimam prav nič proti vsemu temu. Deluje. Ljudje »na drugi strani televizije« živijo svoje sanje, pišejo zgodbe o uspehih. Z dobrimi nameni, s svojimi talenti. Artur je plačan za to, da neizmerno uživa v svoji vlogi. Gledalci televizije so zadovoljni, ker lahko zbežijo iz realnosti. Si privoščijo zaslužen počitek. Oglasi prav tako delujejo, gre za komuniciranje izdelkov, kar je vse lepo in prav. Kjer je trg s svojim povpraševanjem, tam bo vedno ponudba. Če se bo spremenilo povpraševanje, bo kapitalizem poskrbel, da se bo prilagodila tudi ponudba. Trgi realno odsevajo stanje zavesti in zrelosti neke družbe. Žal je tukaj tako, da je potreben proces evolucije in včasih revolucije. Prehitevati se ne da, čeprav si to sam velikokrat želim. In v tem kontekstu vsak posameznik šteje, namreč vsi smo povezani. Torej če vi sami ugasnete televizijo za vedno, obenem postanete bolj proaktivni in sledite svojim sanjam, boste naredili veliko zase, obenem pa tudi za celotno družbo.

Edino pri sebi lahko začnemo ter smo na neki točki lahko zgled drugim. Ljudje potrebujemo zabavo in s tem ni nič narobe. Edino nesmiselno je, da smo dnevno znova in znova zagledani v tv ekran ure in ure ter gledamo oddaje, ki nam ne bodo pustile nič, le povsem izkrivljeno realnost. Raje to zamenjamo z dobro večerjo s partnerjem, ogled filma v kinu s prijatelji, igranje družinskih iger z otroci, branju knjige, izletu v naravo itn. Običajno gre za stvari, ki jih gledamo, kaj drugi počnejo na televiziji. Živijo življenje. Ali ste že kdaj gledali na televiziji, da bi ves čas prikazovali koga drugega, kako gleda televizijo. Seveda da ne, na televiziji gledamo, kako drugi živijo življenje. Zato ugasnite televizijo, vrzite jo skozi okno in začnite živeti svoje življenje, počnite stvari, ki vas veselijo.

Ko to naredimo seveda ni preprosto, saj moramo obstoječ vzorce zamenjati z novimi, ne moramo jih samo izbrisati. Čas, ki smo ga preživeli pred televizijo bo potrebno zapolniti z drugimi dejavnostmi. Preprosto, naredimo seznam stvari, ki nas veselijo in se jih lotimo. Lahko se posvetimo razvoju posla, družini, zdravju, športu itn. Eden izmed dobrih načinov, kako zamenjati vzorec je, da vsakič, ko kdo prižge televizijo, greste vi sami brati knjigo. Najlažje spreminjamo navade s pravim strateškim pristopom, najboljši so 30 dnevni preizkusi z novimi vzorci.

Prekomerno televizije vodi do tega, da imamo izkrivljeno realnost, lahko postanemo bolj leni in apatični, ter asocialni, če obstaja »sidro čipsa ali kokic« ob gledanju televizije se zraven še redimo in kar je najbolj kruto, življenje enostavno polzi mimo nas. Po drugi strani, v primeru da se odrečemo televiziji imamo zagotovo več časa za bolj koristne stvari, postanemo bolj socialni, smo manj programirani potrošniki, dobimo boljši zemljevid realnosti, se nam zato dvigne raven zavesti, lahko preberemo več knjig, osrečimo več ljudi itn.

Mlajša generacija ima mogoče manj problemov z »buljenjem« v televizijo in več problemov z »buljenjem« v spletne strani s podobno nekoristno vsebino. Situacija v dosti primerov ni nič kaj drugačna, zopet življenje lahko polzi mimo. Na koncu je ironično lahko še celo to, da smo ob vedno večji povezanosti na spletu bolj in bolj sami. Namreč kakršna koli realna razmerja imajo potencial za bolečino, brskanje po spletu pa ne.

Print PDF

1. Priprava, naprava, odločitev, ukrep, stvar, pojav ali snov namenjena oziroma uporabljena za uresničitev kakega dejanja, dosego določenega cilja
2. Denar, materialne dobrine

Če delitev apliciramo nekoliko bolj na življenjske situacije, bi lahko vire sredstev v osnovi razdelili na zunanje (avto kot prevozno sredstvo, ali podaljšek *) in notranje vire (veščina javnega nastopanja za širjenje specifičnega znanja).

Zunanja sredstva

Zunanji viri oziroma sredstva se torej nanašajo na vse materialne dobrine, ki jih posedujemo ali so nam na voljo. To je sam denar na računih, sredstva v finančnem pomenu (stanovanje, avto, delnice – nekateri finančni guruji pod sredstva kategorizirajo le tiste dobrine, ki nam prinašajo denar), človeški viri, infrastruktura, itn. Nenazadnje recimo tudi varnost, ki jo imajo študentje in jo zagotavljajo starši ter država. Problem zunanjih sredstev je predvsem ta, da na njih nimamo v celoti vpliva. Moč vpliva je zelo odvisna od narave sredstva, ki ga posedujemo, vendar ne glede na sredstvo, je naš vpliv zelo omejen, s tem pa prevzemamo določeno tveganje, da to sredstvo izgubimo.

Na primer, če posedujemo avto, nam ga lahko ukradejo in če smo brez ustreznega zavarovanja ostanemo brez zunanjega sredstva. Lahko imamo v lasti več delnic, pa se ujamemo v medvedjem trendu in izgubljamo pretežni del premoženja. Nenazadnje tudi denar, ki ga imamo v žepu nažira inflacija, pa še skušnjavi, da bi ga zapravili, se težko upremo. Ključno dejstvo, ki se ga pri tem moramo zavedati je, da zunanja sredstva so vsekakor pomembna, vendar ne predstavljajo varnosti, kot si jo običajno predstavljamo, saj jih lahko tako rekoč brez vplival izgubimo.

Izjemna specifika zunanjih sredstev je tudi ta, da jim ljudje običajno prepisujemo veliko večji pomen, kot notranjim sredstvom. Prvi razlog za to je verjetno v tem, ker so navzven takoj vidni in s tem omogočajo takojšnje primerjanje. Drugi razlog je verjetno že omenjena navidezna varnost, ki jo človek išče v nakopičenemu premoženju. Tretji in verjetno največji razlog pa je v tem, da zunanji viri močno vplivajo na samopodobo in s tem na naše lastno videnje notranjih virov. Z drugimi besedami, nek zunanji vir nam običajno zagotovi (lahko lažen, ni pa nujno) občutek varnosti, pomembnosti ali občutek večje lastne vrednost. Torej pomanjkanje notranjih sredstev običajno vodi k temu, da precenjujemo zunanja sredstva.

Notranja sredstva

Druga vrsta sredstev so notranja sredstva, ki so v bistvu naše kompetence. Pri tem seveda govorimo o znanju, veščinah, vrednotah, stališčih in posredno tudi o izkušnjah, ki jih imamo ter socialni mreži v katero smo vpeti. Primeri takšnih notranjih virov bi bili znanje, kako postaviti spletno stran, veščina javnega nastopanja, odgovornost, čustvena inteligenca, zdravje, natančnost itn.

Glavna značilnost notranjih sredstev je ta, da nam jih nihče ne more vzeti (razen v resnični skrajnih življenjskih primerih), ne glede na to, v kateri točki se nahaja gospodarstvo in kakšna stopnja intervencionizma države je prisotna. Kot pravi rek, da največje obresti prinesejo naložbe v znanje, to drži kot pribito. Še bolj pomembno pa je to, da običajno večjo kapaciteto notranjih sredstev kot imamo, večji imamo potencial, da ustvarimo tudi zunanja sredstva. Tako če iz kakršnega koli razloga izgubimo zunanja sredstva, imamo kompetence, da ta sredstva zopet ustvarimo. To je dokazalo že veliko bogatih zemljanov, ki so izgubili vso svoje premoženje in ga zopet ustvarili. Med njimi je bil tudi Donald Trump, znani nepremičninski mogotec in New Yorka in zelo znana medijska osebnost. Pomembno je, da v življenju vlagamo predvsem v notranja sredstva, na katerih nato temeljijo zunanja sredstva.

Torej za razliko od zunanjih virov, ki v večini primerov le zelo blago ali sploh ne vplivajo na notranje vire, pa z notranjimi viri veliko lažje ustvarjamo zunanje vire. Res pa je, da je zato potrebno veliko vlaganja vase, potrpljenja in dolgoročnega pogleda. Vendar, ko enkrat pridobimo oziroma razvijemo nek notranji vir, tega lahko uporabljamo znova in znova. Torej večina notranjih virov je praktično neuničljivih. Pri zunanjih virih, pa je običajno tako, da več kot jih porabimo, manj jih običajno imamo.

Statistično gledano naj bi šla vsaka generacija skozi vsaj en večji okoljski pretres, pa naj bo to vojna, katastrofa, menjava političnega sistema, depresija ali kaj podobnega. Poleg tega se vse okoli nas giblje v ciklih, ki so sestavljeni iz vzponov in padcev. Tovrstni pretresi in pa ciklični padci pa so običajno povezani z relativno veliko izgubo zunanjih sredstev. To lahko zadnje pol leta tudi dobro opazujemo sedaj, ko smo v času recesije. Ravno v takih obdobjih, pa notranji viri dobijo še toliko večji pomen.

Zunanja sredstva kot posledica notranjih

Pri vsem tem pa ne gre zanemariti pomena zunanjih sredstev. V skladu s finančno inteligenco je že tako, da starejši, kot postajamo več zunanjih sredstev potrebujemo, predvsem če bi si na primer želeli imeti veliko prostega časa oziroma si zagotoviti tudi finančno svobodo. Ne gre zanemariti tudi zavarovanja naše delovne sposobnosti in podobno.

Kljub temu pa je bistveno in pomembno to, da razumemo razliko med zunanjimi in notranjimi viri in če so zunanji viri posledica notranjih virov (denar kot posledica dobrega dela), je verjetno dejanska stopnja samoaktualizacije veliko večja. V tem primeru imamo običajno tudi drugačen odnos do zunanjih virov in nam izguba določenega zunanjega vira ne predstavlja velikega čustvenega bremena, saj smo samozavestni in se zavedamo, da smo z notranji viri sposobno zopet pridobiti mogoče še boljši zunanji vir. Povedano bolj enostavno, naša navezanost na materialne dobrine je veliko manjša.

Torej največji vir oziroma sredstvo ste torej vi sami. Najprej vaša življenjska bit, raven energije, nato pa stopnja vaše kompetentnosti. Zato vlagajte predvsem vase!

Print PDF

V povprečju se človek prehranjuje v skladu s prehrambeno piramido, ki jo priporoča uradna medicina, se zdravi z zdravili, ni preveč športno aktiven itn. V tretjem življenjskem obdobju je velika večina povprečnih ljudi bolnih, neokretnih in vsako leto je njihovo staje lahko hujše. Po čisti zdravi pameti, se tukaj nekaj ne ujema. Ali je res usojeno večini ljudi, da tretjino svojega življenja v okviru svojega zdravja pretrpi?

Naslednji primer bi bil denar. Če bomo počeli to, kar počne povprečje, bomo verjetno imeli plačo tam nekje okoli povprečja. Neto povprečna plača v letu 2007 v Sloveniji je znašala 850€. V tem splošnem povprečju lahko najdemo še druga povprečja, kot so na primer, koliko znaša plačilo nekoga, ki ima določeno izobrazbo v določeni smeri itn. Verjetno pa, če bi vsak poslušal svoje srce, in poznal samega sebe, bi lahko zaslužil veliko več, kot povprečje.

Če bomo v partnerskih odnosih počeli to, kar počne povprečje, bomo verjetno tudi dobili to, kar dobi povprečje. Najpogostejši scenarij na tem življenjskem področju je že praktično izpet, ampak vseeno, naj ga še jaz omenim. Ko enkrat nečemu nehamo posvečati pozornost, začne vez usihati. Ko rožo nehamo zalivati, uveni. Namesto rasti, ki bi morala biti naša zaveznica celotno življenje, sprejmemo kompromis na določeni točki razmerja,  ki je povsem statusu quo, ker nam je pač udobno.

Naštel sem tri življenjsko področja, ki so najbolj pomembna, lahko pa to povprečnost prenesemo na katero koli življenjsko področje. Zdrav človek ima tisoče želja, bolan človek pa samo eno. Na delu preživimo tretjino svojega življenja in najbolj smiselno se zdi, da počnemo nekaj v čemer uživamo, kar nas izpopolnjuje. Običajno smo v tem dobri, posledica dobrega dela pa je pogosto več denarja. In nenazadnje, ravno odnosi so tisti, ki človeku prinašajo srečo. Na desetine študij je pokazalo, da so najsrečnejši ljudje tisti, ki imajo najboljše odnose z ljudmi okoli sebe.

Sedaj pa se pojavi vprašanje, če življenje povprečju ne prizanaša, kako naj potem ravnamo. Tukaj bi omenil dva vidika, ki se mi zdita smiselna. Prvo izhaja iz nevro lingvističnega programiranja in se imenuje modeliranje. Pri modeliranju gre za to, da pogledamo kaj počnejo ljudje, ki dosegajo vrhunske rezultate na določenem področju in jih nato posnemamo. Tehnika se je izkazala za izjemno uspešno, tako za športnike, umetnike, znanstvenike kot tudi druge. Čisto praktični primer. Bi se radi hitro, dobro in temeljito učili ter imeli dobre ocene. Preučimo, kaj počnejo tisti z najboljšimi ocenami (dobri zapiski, sprotno ponavljanje snovi, povezovanje znanja, hitro branje…) in to apliciramo na svoje življenje.

Drugi vidik, ki se mi zdi pomemben pa je, jaz temu pravim kar načelo čebule. V življenju prijokamo na svet v svojem bistvu – to kar smo mi sami, z določenim potencialom, lastnostmi, karakterjem, življenjskimi izzivi in določenimi usojenimi situacijami. To naše bistvo se skozi čas seveda razvija, predvsem s spoznavanjem sveta. Zelo kmalu po tem, ko prijokamo na svet, pa se začne to naše bistvo na podlagi socialne okolice ovijati v določene »čebulne liste«, ki zakrivajo naše bistvo. Dalj časa, ko pustimo, da drugi zakrivajo naše bistvo, težje začnemo liste odstranjevati.

Primarna socializacija, torej naši starši z vzgojo, sekundarna socializacija, torej okolica v vrtcu in šoli, televizija, radio, oglasi, prijatelji, znanci, svetovalci, knjige in še bi lahko naštevali. Če smo iskreni, bi lahko napisali seznam nekaj strani, kdo nam vse promovira svoja prepričanja, vzbuja strahove in nas na podlagi strahu ter užitka skuša privesti na pot, ki se njim zdi prava. Mogoče pa se ta pot močno razlikuje od našega bistva. Pri tem je največji problem, da te listi niso nič kaj pozitivna zadeva, saj so stvar strahov in prepričanj drugih ljudi. To so lahko destruktivni vzorci, ki jih moramo biti sposobni na neki točki prekiniti, drugače se lahko pojavljajo še generacije in generacije. To so navade, ki lahko predstavljajo železno srajco in če so te navade destruktivne, jih je potrebno spremeniti. Pri tem obstajajo priročne metode, kako lažje spremenimo svoje navade.

Torej na neki točki je potrebno začeti te liste odstranjevati. Če smo študirali nekaj, kar nas sploh ne veseli, pa smo bili primorani na podlagi prisile naših staršev osvojiti določeno področje znanja, zakaj ne bi v tej točki začeli pridobivati znanje, ki nas dejansko zanima? Ali kdaj podvomimo v to, kar preberemo v knjigi najboljšega strokovnjaka z določenega področja, ali sprejmemo prepričanje kot zagotovo pravilno? Ali v tem trenutku počnemo kar resnično čutimo, si želimo, smo hrepeneli po tem, ali pa je to zgolj kalup nekoga, ki je vplival na nas?

Ne me narobe razumeti, vem, da nam vsi naši bližnji, vsi, ki nas imajo radi želijo najboljšem na podagi tega kar so, kar znajo in na podlagi njihovih lastnih listov. In moj predlog ni, da danes radikalno spremenimo svoje življenje za 180 stopinj v drugo smer, mogoče še celo iz tega razloga, da na hitro pokažemo svoje bistvo. Smiselna pot se mi zdi ta, da se začnemo poglabljati sami vase, raziskovati svojo notranjost in počasi trgati plevel, ki duši naše bistvo. Potem lahko vedno bolj zacvetimo s tem, kar smo in kar nam je dano. Tako šele lahko dosežemo vrhunske rezultati v skladu z našimi vrednotami. Nenazadnje pa se tudi lažje sprejemamo.

S poglabljanjem in spoznavanjem samega sebe pa pridemo do še enega pomembnega aspekta, to so vrednote. Bolj kot se zavedamo, kaj so naše vrednote v določenem trenutku, saj se le te s časom spreminjajo in bolj kot se zavedamo s kakšnimi našimi lastnimi življenjski izzivi na področju osebnostnega in poslovnega razvoja so te naše vrednote povezane, lažje razumemo celotno kontekst našega bivanja. Tako lahko nekomu pomeni v nekem trenutku denar veliko, drugemu pa gibanje v naravi. Življenjski izziv nekoga je lahko, da dnevno meditira v samoti, nekoga drugega pa da »biznisira« med ljudmi.

Vsak ima svojo pot in vsak svoje izzive. Pomembno je, da to spoznamo, vedno bolj prihajamo k svojemu bistvu ter podvomimo o resnicah, ki so bistvo nekoga drugega – saj nekatere od teh resnic za nas delujejo, druge pa ne. Formula za te situacije pa je preprosta. Vzemi tisto, kar je dobro zate, ti omogoča rast in zavrzi ali pa zamrzni znanje, ki za tvojo trenutno življenjsko situacijo ni uporabno.

Za prav vsako življenjsko področe je smiselno, da vsak od nas najde svoje bistvo, svojo pot in stvari, ki so njemu samemu pisane na kožo. Da zadevo še nekoliko bolj konkretiziram oziroma povežem z lastnimi izkušnjami, primerom ki je preprost in razumljiv. Preteki dve leti sem z veseljem konzumiral tedensko oreščke (indijske, brazilske, mandlje…), ker se večina strokovnjakov s področja zdravja strinja, da gre za izjemno zdrava živila. Verjetno gre res za zdrava živila, vendar sem potreboval dve leti, da sem ugotovil, da mojemu organizmu drastično ne odgovarjajo. Šele s poslušanjem samega sebe in ne drugih, sem odkril neko resnico, ki velja zame. Ni pa rečeno, da se v prihodnosti to ne bo spremenilo. Edina stalnica v življenju so spremembe.

In da še jasno vzpostavim, tudi te moji zapisi so moje izkušnje, ki vam lahko pomagajo, lahko pa tudi ne. Z nekaterimi si delimo enake izkušnje, za druge delujejo povsem druge stvari. Prav tako ni nujno, da nas drugačna pot, ki jo izberemo pripelje do željenega rezultata. Pomembno pa se mi zdi, da začnemo raziskovati življenje in vztrajno pridobivati nove izkušnje s tem, da podvomimo v določene splošno sprejete resnice. Nenazadnje, če bomo delali kot povprečje, vemo bolj ali manj točno kam bomo prišli. Če pa gremo po svoji življenjski poti, pa nas čaka polno skrivnosti, misticizma, novih izkušenj in še neprehojenih poti.

Obstaja pa še eno pobembno dejstvo, ki se ga moramo zavedati v zvezi s povprečjem. To je, da moramo vložiti bistveno več energije v posamezno življenjsko področje, če želimo prejeti kaj drugega, kot pa prejema povprečje. Tukaj velja starodavno načelo, ki pravi, kar seješ to žanješ. Se pravi, na začetku bomo morali veliko več sejati, da potem lahko žanjemo rezultate našega truda. Prav tako pa je to proces, ki se nikoli ne konča, tukaj ne gre za cilj temveč za pot.

Tako pa pridemo še do druge kategorije, to je ravnovesje, ki naj bi bila dologoročno vodilo na tej naši poti. Glede na to, da je veliko življenjskih področij, težko na enkrat vlagamo v vsa življenjska področja. Povečane aktivnosti na posameznem življenjskem področju pa lahko vodijo v neravnovesje. Sam pa sem že večkrat izkusil, da stvari, ki niso v ravnovesju, so dolgoročno že od začetka obsojene na propad. Torej vprašanje je, kako biti v ravnovesju in obenem ne povprečen na določenih življenjskih področjih.

Prvo je pomembno zavedanje, da kratkoročno življenje sprejema neravnovesja. Zelo pomembno pa je, da smo dolgoročno v ravnovesju. To ne pomeni, da na določenem življenjskem področju ne sprejemamo več sprememb, temveč da nesorazmerno več svoje energije in časa posvečamo zgolj enemu določenemu življenjskemu področju, druge pa držimo na neki sprejemljivi ravni.

V sklopu kratkoročnega življenjskega ravnovesa pa je pomembno predvsem to, da tako stanje ozavestimo, sprejmemo z odločitvijo in iščemo neke protiuteži, ki deloma vsaj malo omilijo to neravnovesje. Namreč, če je v družini novorojenec, je to zagotovo neravnovesje za starše za določeno obdobje. Prav tako, če se odločimo za dodaten študij ob delu ali katero drugo časovno zelo zahtevno situacijo. Obvezen nedeljski sprehod v naravi, pri čemer nikoli ne sprejemamo kompromisov in se mu ne odrekamo je lahko primer take majhne protiuteži.

Prav tako pa imamo v življenju določene varovalne mehanizme, ki nas opozorijo, da gremo predaleč. Vsak od nas ima kakšen šibek organ ali pa kakšen drug znak neravnovesja, kot so na primer negativna čustva, nejevolja itn. To si lahko predstavljamo kot verigo, ki jo vedno bolj in bolj napenjamo. Veriga ima določen šibek člen, ki bo začel popuščati in če bomo dodali še sile bo ta šibek člen počil. V našem življenju je ponavadi to eden izmed fizičnih ali psiholoških simptomov. Torej življenje nas jasno opozori, kdaj je čas da se iz neravnovesja premaknemo v ravnovesje.

Drugo pomembno življenjsko pravilo je, da ne moremo vlagati energije v več življenjskih situacij hkrati. Se pravi, če se odločimo za otroka, bomo težko zraven ustanovili in vodili še uspešno podjetje, obenem pa se še pripravljali na športno tekmovanje. Sicer ne rečem, vem da obstajajo tudi redke izjeme, ampak neravnovesje na enem področju zahteva svoj fokus. Brez fokusa težko govorimo o zavestnem neravnovesju, vendar že bolj o tavanju, iskanju samega sebe ali kakšni drugi kaotični situaciji, s katero lahko hitro poslabšamo vsa področja našega življenja.

Zadnje, kar se mi zdi pomembno pa je zavedanje, da ko je neko življenjsko področje določen čas v neravnovesju, se to področje izboljšuje in tako s časoma zahteva vedno manj pozornosti. Lahko pa se tudi zgodi, da smo šli z neravnovesjem v napačno smer in smo na določeni točki primorani narediti korak nazaj in poskusiti drugo pot. Nenazadnje pa so izkušnje tiste najbolj pomembne, vztrajnost pa gonilo naše rasti! In tako naj bi premagali vse ovire. Ob naslednjem poskusu, pa že imamo določeno znanje, kar nam olajša hojo po drugi poti.

Torej, ko govorimo o ravnovesju, lahko govorimo o dolgoročni strategiji, zavedanju naših trenutnih vrednot, želja in potreb, usklajenosti vseh življenjskih področij in življenju v skladu z našo esenco. Slednje se lahko izraža tudi tako, da s kratkoročnim neravnovesjem izražanje esence pridemo do določenega ravnovesja. Torej je ravnovesje povsem subjektivna kategorija. Če je za nekoga ravnovesje, da celotno svoje življenje posveti gradnji podjetja ali akademskemu razvoju, je lahko za drugega ravnovesje, da ima usklajena prav vsak življenjska področja, ali pa da raziskuje višje duhovne sfere življenja. In zopet smo pri poznavanju samega sebe in pri temu, da objektivne, splošne resnice ne obstajajo.

Kljub vsemu pa v sklopu ravnovesja lahko govorimo o nekem minimalnem smiselnem nivoju, ki ga moramo za določeno življenjsko področje dolgoročno vzdrževati, če ne že zaradi preživetja, zaradi temeljev, ki jih potrebuje za področje, kateremu posvečamo v določenem trenutku največ energije v svojem življenju. Se pravi tudi v sklopu ravnovesja moramo opazovati, kaj počne povprečje in kaj povprečje dobi (izgorelost, ločitve,…).

Opazovanje povprečja ter na drugi strani tistih najboljših na posameznih življenjskih področjih, pa predstavlja še toliko bolj pomembno spoznavanje življenja. Nenazadnje bolj kot preučujemo svetovno najuspešnejše ljudi, ugotovimo, da jih na neki toči velika večina uravnovesi svoje življenje, to ravnovesje pa je v skladu z njihovo esenco. Kratka neravnovesja pa jim predstavljajo hitro in učinkovito spoprijemanje z življenjskimi izzivi, ki prinašajo najdragocenejše izkušnje, aktivnejše udejanjenje samega sebe in nenazadnje sploh omogočajo dolgoročno ravnovesje. Velja pa omeniti, da tako ravnovesje kot nepoprečnost zahtevata zmožnost dolgoročnega pogleda na naše življenje. Če to deluje za nas, pa je stvar lastnega poskušanja in presoje.

Print PDF

Poznam kar nekaj poslovnežev, ki na posel gledajo kot na igro in se tako čustveno nekoliko distancirajo, kar posledično pripelje do manjših čustvenih razburjen ob nenačrtovanih situacijah. Kljub temu pa, stres vsi dobro poznamo in bolje kot se z njim spoprimemo, lažje nam je v vsakodnevnem poslovanju. Nekateri poslovneži celo trdijo, da stresa sploh ne poznajo, to pa je enostavno v večini primerov verjetno zaradi njihove perspektive.

Na drugi strani pa se mi je izgorelost za razliko od stresa vedno zdela bolj nekakšen mit, oziroma problem ljudi, ki ne uživajo v stvareh, ki jih počnejo in so zaradi nizke čustvene energije s časoma povsem nezadovoljni, posledično pa izgoreli. Zdelo se mi je, da se izgorelost dolgoročno pojavi predvsem kot obrambni mehanizem. Sicer pa sem bil takega mnenja zgolj do dneva, ko je prišla lastna izkušnja…

Nekega dne prejšnjega leta sredi poletja sem se zjutraj zbudil nekoliko neprespan (po 9 urah spanja), nejevoljen, brez prave motivacije. Glede na to, da je bil naporen teden, se mi je zdelo zgolj to, da se moram za vikend naspati. Prišel je vikend, naspal sem se, počutje pa je bilo še povsem enako. Na srečo sem šel za en teden nato na dopust na Santorini, kjer sem se naučil nekaj podjetniških lekcij, ampak ko sem se vrnil, je bilo počutje še vedno povsem enako. Energija povsem nizko.

Kot sem že omenil, videl sem že veliko ljudi, ki niso zadovoljni s svojim delom, neradi hodijo v službo, se zgolj pritožujejo itn., posledično pa dolgoročno to vodi v splošno nezadovoljstvo in nizko raven energije. Pri meni pa je bila situacija drugačna, ker dejansko naravnost uživam v stvareh, ki jih počnem.

Vseeno pa, zadeva se je vlekla že več kot mesec in nekako mi kar ni bilo jasno s čim se soočam. Potem sem se odločil, da si dam pregledati kri. Rezultati so bili povsem normalni, kri je bila v odličnem stanju. In prav tako vse ostale tekočine. Torej je bil potreben povsem drug pristop…

Tako sem se v neki točki odločil, da z distance pogledam na svoje življenje. Nekako sem ugotovil, da je bil tempo zadnjih 5 let res izjemno intenziven, od dela več kot 12 ur na dan, do dela za vikende itn. Spanja je bilo bolj malo, prav tako fokusa, v glavnem življenje povsem izven ravnovesja. Predvsem pa sem v zadnjih nekaj mesecih močno zmanjšal število športnih aktivnosti. In posledično je vse to vodilo, če sem si želel priznati ali pa tudi ne, do izgorelosti.

Če pogledamo strokovno definicijo izgorelosti, ta pravi da gre za občutke izčrpanosti in zmanjšane motivacije ter zanimanja, predvsem v smislu delovnih opravil. In točno to se mi je dogajalo. No, v tem obdobju sicer je bila moja motivacija na veliko nižji ravni, vseeno pa sem opravil stvari, tako kot je treba. Le blog je nekoliko trpel.

Na spletu lahko najdemo veliko bolj ali manj strokovnih člankov o stresu in izgorelosti, tako v slovenščini, kot tudi v angleščini. Zato ne bi pisal o stvareh, ki so dobro poznane, npr. kaj so še drugi simptomi izgorelosti itn., zdi pa se mi zanimivo, kaj je po mojih izkušnjah pripeljalo do te situacije in kakšne so bile možne rešitve.

Vzroki za pojav izgorelosti

Najprej nekaj o tem, kaj je po mojem mnenju pripeljalo pri meni do takega stanja:

Premalo telesne aktivnosti. Zdravo duh je lahko zgolj v zdravem telesu, to je pomembno dejstvo, ki se ga moramo zavedati. Če želimo dolgoročno biti uspešni, moramo vlagati v trdne temelje, drugače se nam vse zgrajeno lahko podre, kot hišica iz kart.

De-fokusirano delo. V nekem obdobju sem več kot mesec delal za tri organizacije, pri čemer je delo za vsako od njih zahtevalo celotni delavnik. Moje načelo je, da se vedno potrudim, da je vse, kar dam iz moje roke narejeno tako kot mora biti. Pri tem, ko skušaš prežvečiti več kot si sposoben, lahko začne počasi upadati ta standard, obenem pa imaš še zvezane roke. O pomembnosti fokusa, sem že pisal.

Čas drugih ljudi. O dveh osnovnih vzvodih, ki jih uporabljajo podjetniki sem že pisal. Če želi človek narediti vse sam, ima zelo omejen obseg učinka svojega dela. Z uporabo vzvodov šele lahko realiziramo velike vizije. V določenem obdobju sem bil tako »zakopan« v svoje delo, da sem pozabil na sinergične učinke, timsko delo, delegiranje in sodelovanje z drugimi.

Spremembe. V tem obdobju, ko se mi je začelo to dogajati, se je zgodilo nekaj izjemno velikih sprememb, tako na osebnem, kot tudi poslovnem področju. Čeprav se mi je zdelo, da te spremembe nimajo bistvenega vpliva na moje energije, temu očitno ni bilo tako. Sprememba vzorcev predstavlja stres. Zagotovo sem zagovornik tega, da moramo biti odprti za spremembe, saj so dolgoročno najbolj uspešni tisti, ki so najbolj prilagodljivi, kljub vsemu pa moramo znati te spremembe postaviti v pravilen življenjski kontekst in jih všteti v enačbo življenja.

Neravnovesje. Moje življenje na splošno je bilo povsem izven ravnovesja. Poslovno in zasebno življenje je (bilo) povsem neusklajeno, kar je vplivalo na kakovost odnosov in s tem tudi na celostno raven življenjske energije. Triminutni izbruh jeze zahteva enako energije, kot osem ur zmernega pisarniškega dela. Negativna čustva, ki izhajajo iz trenj med odnosi imajo lahko velike posledice.

Težke odločitve. V tem obdobju sem moral sprejeti več težjih odločitev, s katerimi se je tudi zelo spremenila smer mojega kariernega razvoja. Te težje odločitve so bile povezane seveda tudi z nekoliko stresa, ki je trajal po več dni, kar pa zopet pripelje do stanja, ko smo izven ravnovesja in ko enostavno obremenjujemo organizem tako ali drugače. Posledica teh odločitev so bile večje spremembe, katere pa sem že obravnaval.

Brez prostih dni. Veliko število študij je pokazalo, da smo veliko bolj produktivni celotni teden, če si en dan vzamemo popolnoma prosto. To velja predvsem dolgoročno. Že s tem si življenje nekoliko uravnovesimo in se nam dolgoročno lahko zelo obrestuje. Če smo brez prostih dni, dolgoročno naša produktivnost pada.

Brez čas zase. Nekako sem mnenja, da vsak človek potrebuje čas povsem zase, ko je sam s svojimi mislimi, počne stvari, ki jih uživa, se poglablja vase, načrtuje itn. Donald Trump na primer pravi, da na dan potrebuje kar 4 ure zase in sicer od trenutka ko vstane ob 5h in do trenutka, ko gre v pisarno in začne komunicirati z zunanjim svetom in sicer ob 9h. V tem času prebere časopise, postavlja cilje, razmišlja o prihajajočem dnevu itn.

Brez zakaj? V objavi o ciljih sem napisal, da ima vsak cilj tri komponente in sicer kaj, kako in zakaj. Če pozabimo na ta zadnji del, tudi prva dva elementa izgubita smisel. Na svetu je na milijone ljudi, ki pozablja na tretji del ciljev in še vedno več jih bo. Na nekem globalnem merilu je to povsem brez pomena, vsak od njih pa lahko zamudi marsikateri trenutek.

Akcija! in spoprijemanje s situacijo

No, seveda lahko vidimo izgorelost kot problem, obenem pa je seveda tudi izziv, da pridemo preko te faze. Tudi, ko sem se spoprijel s tem, sem doživel nekaj zanimivih izkušenj, predvsem v smislu, da sem nekatere stvari povsem narobe ocenil.

V trenutku, ko sem se odločil, da se s tem aktivno spoprimem, sem imel nekje 3 večje projekte, na katerih sem delal in 2 manjša, recimo skupaj 4 + pisanje (bloga). Odločil sem se, da močno zmanjšam to število projektov in se bolj fokusiram. Potreboval sem 5 mesecev, da sem dejansko prišel do 2,5 projekta + pisanje (bloga). Mislil sem, da bo to trajalo največ 1 mesec.

Kar sem se naučil je to, da delo dobi neko kinetično energijo, kot na primer kepa snega, ki jo začnemo valiti. To kepo je na neki točki izjemno težko zmanjšati, vsaj če se trudimo ohraniti neko mero integritete in odgovornosti. Torej, vse večja kinetična energija pridno veča kepo dela, ki nas ta lahko povozi, če ne znamo pravilo upravljati s časom.

Druga aktivnosti, ki sem se je lotil je bila, da se posvetim več stvarem, v katerih uživam. In dejansko je občutek izjemno dober, ko spravljaš življenje vedno bolj v ravnovesje. Sicer pa še nisem povsem tam. Kljub vsemu, pa si sedaj vzamem čas zase in za pomembne reči.

Prav tako sem se naučil pogosteje reči ne. Na koncu se je vedno dobro spomniti na misel, da nam nič ne pomaga, če smo določeno obdobje izjemno aktivni, nato pa bomo potrebovali leta, da se bomo sestavljali skupaj in v tem obdobju ne bomo naredili skoraj nič. Življenje je tek na dolge proge in ne šprint.

Sedaj še aktivno skušam dodajati športne aktivnosti in to je tudi eden izmed ciljev za to leto. Sicer danes stanje še ni čisto idealno, kljub temu pa gre z izjemno hitrostjo proti temu. Ko sem prebral nekaj študij o tem, nekateri opozarjajo, da to stane izgorelosti lahko traja tudi do 2 leti, tako da se je potrebno čim prej lotit tega problema. Ampak stvari v končni fazi na silo ne gredo, tudi prehod te faze potrebuje svoj čas.

Mnenje po izkušnji

Vsekakor sem zelo vesel, da sem dovolj zgodaj prišel do take izkušnje. Dejstvo je, da se moramo poslušati, drugače smo težko dolgoročno uspešni. Pravi opozorilni znak so lahko bolezni, slabo počutje ali kaj podobnega, dolgoročno pa življenje zagotovo poskrbi, da nas uravnovesi. Tako ali drugače.

Vem, da bom v prihodnosti imel še veliko obdobij, ko bom povsem izven ravnovesja in to lahko pričakuje vsak od nas (npr. večji projekti, novorojenec, novo razmerje itn.). Se pa lahko na tovrstna neravnovesja vsaj delno pripravimo, predvsem pa jih časovno omejimo.

Dober primer za to je tudi podjetništvo. Ko stopimo na podjetniško pot, se zavestno odločimo za neravnovesje. Investitorji, ki redno spremljajo podjetnike, ocenjujejo, da nekje 3 do 7 let lahko zdržimo to intenzivno stanje izven ravnovesja, če začnemo sveži. Po tem obdobju se moramo vsaj malce umiriti in uravnovesiti naše življenje.

S tem se nekako strinjam in kot sem omenil, verjamem, da bodo taka obdobja še prišla. Kljub temu, pa se lahko pripravimo na taka obdobja in v življenje integriramo vsaj nekaj mehanizmov, ki nas od časa do časa vsaj delno vrnejo v ravnovesje. V primeru, da pa želimo popolnoma uravnovesiti svoje življenje, pa je to lahko še toliko boljša rešitev, kljub vsemu pa to glede na situacije, ki jih prinaša življenje, cilje in ambicije, ni vedno mogoče.

Vseeno pa je pomembno, da se poslušamo, z distance pogledamo na življenje in se zorganiziramo do te mere, da imamo mi življenje pod nadzorom in ne delo nas. Takrat so obdobja neravnovesja veliko lažja za upravljanje. V nasprotnem primeru pa imamo lahko še kakšne daljše neprijetne posledice.

Print PDF

Seveda pa smo v 21. stoletju in tako je čas tudi za virtualne piškotke sreče. Svojemu profilu na Facebook-u lahko dodate aplikacijo, ki ravno to omogoča. In naletel sem na piškotek, ki ni pomemben samo za določen trenutek ampak prav v vsakem trenutku življenja.

Print PDF