Ko se rodimo kot otroci smo izjemno radovedni. Želimo se učiti vsega na vseh koncih in znanje črpamo kot goba vodo. Potem se začne formalno izobraževanje in naš interes do spoznavanja sveta kaj hitro usiha. Običajno je tako, da stvari, ki so obvezne že nekako niso več zanimive. Počasi skozi sekundarno socializacijo naša radovednost počasi ugasne. Po končanem šolanju v povprečju ljudje preberejo eno knjigo na leto. Radovednosti ni več.

Vendar sta v življenju samo dve poti, tako kot v naravi, ali rasteš ali padaš. Ko se konča radovednost, ko se konča želja po novem znanju, se konča tudi naš lastni razvoj. To preprosto pomeni le to, da moramo našo radovednost skrbno negovati. V trenutku, ko dokončno ubijemo lastno radovednost sprejmemo kalup vsakdanjega povprečnega življenja. Če malo pretiravam, običajno je to 30 let zdolgočasene službe, kjer se prebijamo z muko, preostali čas pa preživet pred televizijo, čeprav je jasno, da smo veliko bolj srečni brez televizije.

Znanje pridobivamo na več načinov, ampak obstaja nekaj osnovnih. Prvi način učenja je učenje na lastnih napakah. Poskušanje in popravljanje. Seveda je to učenje daleč najtežje, pa tudi najbolj se nas najbolj prime. Vendar na tej točki pridemo tudi do reka v znanju je moč. Zakaj ne bi znanje drugih, ki so ga pridobili na svojih lastnih izkušnjah uporabili kot vzvod, da se sami lotimo večjih in kompleksnejših izzivov, s čimer kreiramo novo znanje ali pa da enostavno lažje premagujemo ovire. Ljudje smo na svetu zato, da si med seboj pomagamo.

Prvi osnovni način širjenja znanja je preko opazovanja, torej da opazujemo delovanje drugih ljudi, vedenje ipd. in se na podlagi tega učimo. Preučujemo situacije v katerih se ljudje nahajajo in jih nato preslikamo v lastne situacije. To je pomembna veščina, ki pa zahteva, da se znamo postaviti v kožo opazovalca in preučevalca dogajanja. Tovrstno učenje zahteva visoko raven zavesti in empatije.

Korak dlje od opazovanja je preprosto pogovor z osebo. Dober pogovor je lahko bistveno bolj učinkovito z vidika učenja, saj ne glede na našo raven empatije lahko bistveno bolj spoznamo notranji svet nekoga, če se z njim pogovorimo. Ljudje smo socialne živali in eden izmed razlogov, zakaj smo socialni je, da se učimo drug od drugega skozi komunikacijo. Kaj je lepšega, kot odkrivati pogled na svet sogovornika? In svetov je več kot 6 milijard.

Drugi pomemben način so zapisi v vseh oblikah. Lahko se učimo iz knjig, slik, objav na blogih, filmov, besedil pesmi, gremo v gledališče ter vseh drugih zapisov. Takšnega znanja je seveda največ, vendar pa predstavlja zgolj majhne izseke doživljanja osebe, ki je zapise napisala. Zato je tak način prejemanja informacij zelo omejen. Na podlagi različnih zapisov imamo tudi različni način prejemanja informacij. In nekateri se hitreje učijo iz zvočnih zapisov, drugi s ponavljanjem, tretji splet na drugi način, vendar je to že stvar kakšne druge objave.

Torej, kar je pomembno je to, da smo z znanjem obdani vse povsod. Če se nahajamo v coni udobja, dodatno znanje ni potrebno. Vendar to pomeni, da ne rasemo. Ko se podamo izven cone udobja, je novo znanje nujno, da lahko napredujemo. Zato je radovednost osnovni temelj, da se podajamo izven cone udobja in učinkovito napredujemo.

Čar radovednosti je tudi v temu, da se zelo težko pretvarjamo, da smo radovedni. Radovednost mora postati temelj našega življenja in ne prisiljena vrednota, zgolj zato, da bomo imeli več znanja. Nujno je, da gojimo iskro želje spoznavati delovanje sveta, notranje svetove in nenazadnje našega življenja na zemlji. Če je radovednost prežeta z navdušenjem toliko boljše.

Torej, imamo dve ušesi in ena usta in to z namenom, da vsak pol manj govorimo kot poslušamo. Spoštovati moramo vsako subjektivno realnost in le z radovednostjo širimo zemljevid naše subjektivne realnosti in tako imamo zemljevid, ki nam omogoča sprejemati boljše odločitve za naše kakovost našega življenja in vseh na svetu. Tako razvijamo empatijo, tako razvijamo toleranco, tako smo lahko ljudem blizu.

Odgovor, zakaj zastavljam vprašanja je torej enostaven. Iskreno in resnično me zanima, kako ljudje razmišljajo, kakšni so njihovi pogledi na svet, kakšen je njihov subjektivni model realnosti, kakšne ideje imajo, hrepenenja ipd. Bolj kot je posameznik zanimiv, bolj kot odstopa od povprečja, bolj kot ima drugačne poglede, z večjim zanimanjem in spoštovanjem poslušam misli take osebe. Res pa je, da je izjemno težko najti osebe, ki razmišljajo drugače, zato so posebni ljudje običajno deležni še več vprašanj.

Pri tem vidim odnos dvostranski, če sam lahko kje pomagam, ljudem z veseljem pomagam, njihovo subjektivno realnost pa velikokrat z veseljem poskusim v lastnem življenju in če deluje jo integriram, če ne deluje enostavno zavržem (pri tem so najboljši 30 dnevni preizkusi). Na koncu vedno pridemo do tega, da je različnost tista prava začimba življenja, ki omogoča napredek, rast in razvoj.

Ljudje seveda svoje znanje z veseljem delimo. Včasih je bilo znanje pomemben del monopola posameznikov (zdravnikov, duhovnikov, uradnikov ipd.). V informacijski družbi je znanje na voljo kjerkoli, kadarkoli ipd. Danes zato ni več tako bistveno samo znanje, kot je uporaba znanja ter pa predvsem ustvarjalnost na podlagi znanja, ki ga pridobimo. Zato je nujno, da znanje, ki ga pridobivamo z lastnim izkustvom delimo tudi z drugimi.

Obstaja pa še en razlog, zakaj velikokrat postavljam raje vprašanja, kot teze. Opazil sem, da so ljudje običajno izjemno agresivni in ne spoštujejo subjektivne realnosti drugih. Netoleranca pa je ključni zaviralec razvoja in kakovosti življenja. Ne vidim nobenega razloga, zakaj bi se z ljudmi prepiral od koga subjektivna realnost je boljša. Edino, kar velja je, da če subjektivna realnost omogoča boljšo kakovost življenja posamezniku in obenem celotni družbi (se pravi, da ne škoduje drugim), potem je to za posameznika prava subjektivna realnost. In vse to je potrebno spoštovati.

Zato bodite radovedni, nikoli ne izgubiti te vrednote. Spoznavajte nove ljudi, pogovarjajte se z njimi, odkrivajte njihovo subjektivno realnost, jo primerjajte s svojo. Kopljite v globino, spoštujte zamišljenost. Pri tem testirajte vaša prepričanja, znova in znova, strmite k napredku in cenite znanje. Bodite radovedni, nikoli se ne nehajte učiti in spoštujte vse izkušnje. Na koncu pa delite svoje znanje, prispevajte k boljšemu svetu. Več kot daš, več imaš.

Ni sorodnih vsebin.

Koncept pomembnosti misli je preprost, naše misli vplivajo na naša čustva, naša čustva vplivajo na naše besede in dejanja, naša dejanja vplivajo na končni rezultat, torej situacijo, kjer se nahajamo. Če želimo spremeniti situacijo v kateri se nahajamo, moramo spremeniti naše dominantne misli, kar pomeni, da bomo sprejeli drugačne odločitve in tako se bomo znašli v drugačni situaciji.

Bolj pozitivne misli naj bi prispevale k večjemu optimizmu, ta pa k uspešnejšemu soočenju z življenjskimi izzivi in premagovanju ovir. Namesto, da v krožni zanki znova in znova premlevamo probleme, se smilimo sami sebi, misli preusmerimo k akciji ter se soočimo spremembo situacije. Za tiste situacije, ki so v območju našega vpliva z samimi dejanji, za situacije, ki so izven našega območja vpliva, s spremembo perspektive in dvigom ravni zavedanja.

V teoriji se to sliši sila enostavno, v praksi pa je potrebno mnogo vaje, da nam to uspe. Razlog za to se skriva v izvoru negativnih misli, ter kaj pozitivne misli sploh so. Naš um je generator naših misli in te prihajajo same od sebe. Direktno težko vplivamo na naš um, lahko pa nanj vplivamo posredno. Torej se negativne misli porajajo samo od sebe, ne da bi mi sami imeli na to res velik vpliv.

Negativne misli prihajajo iz naše podzavesti, iz našega spomina. Vse travme, ki smo jih doživeli, slabe novice, ki smo jih prebrali, stres, ki ga doživljamo, vso nasilje v filmih, ki se vtisne v našo podzavest itn. Ob pojavu kakršne koli napetosti v našem življenju, se sproži val negativnih misli iz našega spomina. Negativne misli, ki izvirajo iz vse doživete sovražnosti, tesnobe, strahov, izgube, neuspehov, negotovosti itn. Vsaka negativna misel, je samodejni proizvod napetosti, ki prikliče te negativne misli iz spomina. Za nameček, lahko dodamo še to, da se misli ponavljajo in negativna misel sproži val novih negativnih misli.

Pozitivne misli – Na podlagi tega vsi vemo, da je smiselno razmišljati pozitivno. Vendar pa je omenjena knjiga prva knjiga, kjer sem zasledil opredelitev, kaj to pozitivne misli sploh so. Pozitivne misli so misli o združevanju, torej misli, ki temeljijo na zaupanju, sprejemanju, naklonjenosti, dobrohotnosti, ljubezni, povezovanju itn. Hoteno pozitivno misel sprožimo s pravilnim dihanjem in pozitivno fiziologijo, prijaznostjo, milino, ljubeznijo sočutjem ter z razmislekom o nestalnosti in koncu vseh stvari.

Na drugi strani so negativne misli tiste misli, ki vodijo k ločevanju. Sproža jih nezaupanje, sum, nenaklonjenost, zamera, sovraštvo ter ostale negativne perspektive. Nehotene negativna misel se pojavi, ko pride do napetosti, nemira, nenaklonjenosti, krutosti, srda, sovraštva, navezanosti in poželenja. Torej čisto nasprotje pozitivnih misli.

S to definicijo lahko sedaj veliko lažje razumemo kako negativne misli spreobrniti v pozitivne misli. Pred transformacijo je potrebno negativne misli še nevtralizirati, kar najlažje naredimo zgolj z opazovanjem naših misli. Torej postavimo se v vlogo opazovalca in se ne poistovetimo z našimi mislimi. Namreč obvladuje nas vse, s čimer se lahko poistovetimo, mi pa obvladujemo tisto, s čimer se več ne istovetimo. Če prenesemo našo pozornost z zunanjih stvari na naše misli, spremenimo dinamiko uma. Buda je nekdo, ki večino svojega življenja preživi v miselni praznini.

Vendar bistveno se mi zdi predvsem to, kako razmišljati o pozitivnih mislih ter kaj pozitivne misli sploh pomenijo. Naslednjič, ko vas negativna misel začne sprožati negativnih misli, začnite razmišljati o povezovanju, spoštovanju, sodelovanju in podobno. Spremenile se bodo tudi vaše misli.

Nenazadnje je vsak od nas kot celica telesa zemlje. Bistveno je, da z našim sodelovanjem funkcionira celotno človeštvo. Taka povezanost pomeni, da če nekomu škodujemo, v bistvu škodujemo sebi. Kar pa pomeni, da je moč pozitivnih misli ravno v tem, da razmišljamo, kako z ljudmi sodelovati, jim pomagati pri njihovem delovanju ter gojiti pozitivne občutke. Naše življenje najbolj zaznamujejo situacije, kjer je prisotna ljubezen in ni niti enega samega razloga, zakaj ne bi to ljubezen doživljali prav v vseh situacijah z vsemi osebami, ki nas obkrožajo. Seveda je to lepo zapisati, življenje pa zahteva neprestano vajo. Veliko pozitivnih misli vam želim!

Sorodne vsebine:

1. Pozitivne in negativne strani Združenih držav Amerike
2. Največja skrivnost življenja: Pot do sreče, denarja, zdravja in ljubezni

Pri tem se takoj pojavi vprašanje, ali objektivna realnost sploh obstaja, če vsak od nas živi znotraj svoje interpretacije sveta na podlagi katere so odziva in vede po določenih vzorcih. Objektivna realnost naj bi sicer bila tisto, kar je resnica, ne glede na dejstvo, ali to verjamemo ali ne. Tak primer naj bi bila recimo gravitacija. Tudi, če ne vemo za gravitacijo ali vanjo ne verjamemo, naj bi nas ta še vedno držala na zemlji.

Obstaja veliko različnih teorij in mnenj na to temo, od tega da objektivna realnost kot taka sploh ne obstaja, vendar je zgolj plod subjektivne realnosti, do tega da je objektivna realnost zgolj iluzija ali pa na primer zgolj neke vrste računalniška simulacija, ki nam omogoča izkušnjo v fizičnem svetu. Najbolj verjetna interpretacija je, da je objektivna realnost del fizične realnosti, ki jo doživljamo prav vsi. To je tisti del realnost, ki si jo vsi delimo.

Vendar kje je meja med realnostjo, ki si jo vsi delimo in tisto, ki je subjektivne narave. Pri tem ne smemo mešati splošne družbene realnosti, ki bolj ali manj izvira iz znanosti, saj ima tudi ta običajno napačne interpretacije fizičnega sveta. Na primer dolgo časa je velik del populacije verjel, da sonce kroži okoli zemlje.

Torej definiranje objektivne realnosti je velik izziv, ampak recimo da je naloga znanosti, da skuša z razvojem vedno bolj in bolj orisati objektivni zemljevid. Vendar tudi na znanstvenem področju vedno najdemo pripadnike in nasprotnike neke teorije. Pa smo zopet tam. No, sedaj pa pustimo argumente v prid različnim teorijam, saj se objektivne realnosti vsi bolj ali manj dodobra oklepamo in dokler ne ozavestimo subjektivne realnosti, ostaja objektivna realnost bolj ali manj tam, kjer je. Tako se raje posvetimo subjektivni realnosti.

Naša subjektivna realnost oziroma percepcijska mapa sveta ni enaka kot dejansko ozemlje, se pravi fizični svet kot tak, vendar je zgolj naša lastna percepcija in interpretacija te fizične realnosti. Ta percepcijska mapa se oblikuje z našim razvojem in ima bolj ali manj velika odstopanja od fizične realnosti. Za vsako entiteto, pojav ali izkustvo, ki ga doživimo skozi materialni svet oblikujemo lastno notranjo predstavo, ki dobi svoje mesto v našem percepcijskem zemljevidu.

Naš avatar doživlja svet in sprejema informacije skozi pet čutil in sicer vid, sluh, voh, okus in dotik, kot pravi teorija nevrolingvističnega programiranja. Preden informacije postanejo del našega modela realnosti, jih filtriramo na podlagi naših notranjih filtrov. Na podlagi teh notranjih filtrov informacijo lahko zbrišemo, popačimo ali posplošimo.

Brisanje informacij se pojavi, ko smo pozorni zgolj na določen del izkušnje in ne na celoto. Brez brisanja informacij bi naša zavest bila enostavno preobremenjena. Popačenje informacij pomeni, da si informacije na določeni ravni narobe interpretiramo in s tem tudi realnost. Tretja možnost je, da informacijo generaliziramo zgolj na podlagi ene ali nekaj izkušenj.

Filtri, ki jih pri tem uporabljamo so metaprogrami, to so filtri, ki jih nadenemo na podlagi naših preteklih izkušenj, potem so tu še vrednote in prepričanja, ki so v bistvu posplošitve sveta, naše preteklo vedenje (vzorci), pretekle odločitve ter naši spomini. Tako se oblikuje naša subjektivna mapa realnosti, ki definira naša čustvena stanja, vedenje in s tem odzive na realni svet.

Če si objektivno realnost vsi delimo v kolikor ta obstaja, je običajno interakcija z drugimi toliko večja in intenzivnejša, kolikor bolj se naše subjektivne realnosti prekrivajo. Zato rečemo, da se družijo ljudje z enakimi prepričanji, vrednostnim sistemom itn. Pogosta področja prekrivanja subjektivne realnosti so vera, kultura, posel, šport, zabava itn. Bolj, kot so naše subjektivne realnosti oddaljene, več energije je potrebno za učinkovito interakcijo, pri čemer ima ključno vlogo učinkovita komunikacija. Tukaj dobi pomembno vlogo empatija, razumevanje, višanje stopnje zavesti itn.

Naš subjektivni zemljevid realnosti ima tako veliko »napak« in veliko teh napak je omejitev pri naši rasti in razvoju. Obstajata predvsem dve najpogostejši tovrstni napaki. Prva napaka so napačna posploševanja, ki se odražajo v naših prepričanjih. Na primer naše prepričanje, da so bogati ljudje slabi ter naše prepričanje, da mi nismo slabi, bo vodilo k temu, da nikakor ne bomo izvajali aktivnosti ali se odzivali na življenjske situacije tako, da bi postali bogati. Največkrat so takšna prepričanja posledica primarne socializacije, vzorci, ki jih prevzamemo po naših starših.

Drugi pogost primer so strahovi, ki izhajajo iz napak v subjektivnem zemljevidu, ki izhajajo predvsem iz preteklih izkušenj. Na primer, če se spomnimo zgodbo o psu, je ta v subjektivni realnosti fanta povezan z neko negativno izkušnjo, ki je lahko direktna (npr. ugriz) ali se je izoblikovala na podlagi mnenja avtoritete (starši nam govorijo, pazi se psa, ker te bo lahko ugriznil). Seveda v obeh primerih stvari posplošimo na vse pse, ali določeno pasmo, odvisno do katere mere obstaja neskladnost.

Namen tega mehanizma je jasen in je omogočal preživetje ter sprožal situacije boj, beg ali mirovanje. Vendar je danes mnogo situacij, kjer nam subjektivna realnost na ta način ne koristi in nas ovira pri nadaljnji rasti in razvoju.

Pogosto so strahovi in čustvena vznemirjenost smerokazi, v kateri smeri mora napredovati naš osebnostni razvoj. Razlika je v tem, da se strahov običajno zavedamo, čustvena vznemirjenost pa je bolj prikrita. Primer je, če nam nekdo recimo reče, da bi si morali najti boljše partnersko razmerje. Če izjavo inteligentno ignoriramo in nas ne vznemiri obstaja velika verjetnost, da nimamo popačene slike. V nasprotnem primeru, če začnemo vneto zagovarjati, da to ni res, je običajno znak izkrivljenosti subjektivnega zemljevida.

Največji vpliv na oblikovanje našega subjektivnega zemljevida imajo seveda naše izkušnje, primarna (starši) in sekundarna socializacija ter družba s svojo kulturo. Napake v subjektivnem zemljevidu realnosti so pogosto tudi navlaka, ki jo moramo ozavestiti ter jo počasi skozi življenje odpravljati, da prihajamo do svojega bistva ter našega resničnega poslanstva.

Tudi mediji na primer imajo zelo pomembno vlogo pri izkrivljanju našega subjektivnega zemljevida realnosti. Namreč možgani slike ter video posnetke nasmejanih, srečnih in veselih ljudi v filmih, oglasih itn. posplošujejo kot objektivno realnost, kar je velika napaka v subjektivnem zemljevidu. Tako je medijska dieta, na primer, da se odrečemo televiziji, trač revijam zelo dobrodošla.

Poglejmo še bistvo, zakaj je dobro poznati koncept subjektivne realnosti. Če objektivna realnost ne obstaja ali je ta majhni del našega zavedanja sveta, kaj naj počnemo s subjektivno realnostjo in po kakšnem ključu naj jo oblikujemo. Večina ljudi oblikuje subjektivno realnost v veliki meri po merilih neke splošne družbene realnosti, ki jo imamo za objektivno, čeprav ima prav tako ta svoje napake (različne kulture), z odstopanji, ki se v večini nanašajo na primarno in sekundarno socializacijo.

Vendar je ključno vprašanje pri vsem tem, kako naj oblikujemo našo subjektivno mapa realnosti v tej smeri, ali nam ta subjektivna mapa omogoča boljše odločitve za kakovost našega življenja. Vsak popravek mape naj bi nam omogočal ravno to, da sprejemamo boljše odločitve, kot del svobodne volje, ki nam bodo omogočile razvoj, srečo, samoaktualizacijo in izpolnjeno življenjsko poslanstvo.

Če določeno prepričanje, teorija ali model realnosti, ki je del našega percepcijskega zemljevida ne prispeva nič k boljši kakovosti našega življenja (ter seveda družbe kot celote glede na medsebojno povezanost), nima dejansko za nas nobene praktične vrednosti.

Glede na napake v subjektivnem zemljevidu realnosti naj bi vsak od nas težil k identifikaciji in spremembi teh napak. Kot smo definirali so te napake tisti deli percepcijskega zemljevida, ki zavirajo našo rast, razvoj in naše delovanje predvsem s strahovi, omejujočimi prepričanji itn. ter pri tem ne ogrožajo fizično eksistenco našega življenja.

Sedaj imamo tri možne meta pristope na strateški ravni k umestitvi in spreminjanju subjektivnega zemljevida realnosti:

Stvari, ki se nam dogajajo v fizičnem svetu so nam namenjene in usojene. Naša fleksibilnost je v subjektivni realnosti in lahko spreminjamo zgolj naš pogled na odvijajoče se življenje. Torej v našem subjektivnem modelu realnosti definiramo ali je kozarec napol poln ali napol prazen. Naša moč ni v planu, ki ga ima za nas življenje, vendar v tem, kako se na posamezne dogodke odzivamo.

Drugi možno pristop je, da sprememba npr. naših prepričanj v subjektivni percepcijski mapi ne spremeni samega fizičnega sveta, vendar spremeni naše dojemanje sveta do te mere, da se drugače odzivamo na življenjske situacije. To pomeni drugačno vedenje, drugačne aktivnosti, prijatelje itn. Na primer, če smo podedovali večjo vsoto denarja in vmes spremenili svoje prepričanje o bogatih ljudeh, ga ne bomo mogoče takoj zapravili/podaril, da ne bi negativno vplival na našo samopodobo, vendar ga bomo investirali in skušali oplemeniti. Na tem nivoju smo to, kar mislimo.

Tretji možni pristop pa je, da objektivne realnosti kot take ne priznavamo, oziroma nima za nas nobenega pomena, prav tako dojemamo tudi materialni svet zgolj kot zgoščeno energijo in na podlagi tega lahko s spreminjanjem subjektivne realnosti vplivamo na manifestacijo dogodkov v tej skupni realnosti. Vse, kar se manifestira – ljudje, situacije, itn. je plod naših misli. Na podlagi tega pristopa je nastala svetovna uspešnica Skrivnost. Na tem nivoju se nam v življenju dogaja to, kar manifestiramo s svojimi mislimi in smo prepričani, da se nam bo zgodilo.

Seveda je možna in veliko verjetno smiselna kombinacija vseh treh pristopov, vsaj za tiste, ki niso preveliki skeptiki in ciniki. Kljub vsemu, če se vse te ideje zdijo nesprejemljive, je to zgolj razhajanje subjektivnih realnosti. Z razumevanjem tega, ja takoj jasno zakaj je v življenju tako pomembna inteligenca in empatija. Oboje nam omogoča širjenje našega subjektivnega modela realnosti.

To je še eden pomembnih konceptov subjektivnega zemljevida. Ne samo, da je smiselno identificirati napake v našem subjektivnem zemljevidu, prav tako je smiselno naš zemljevid povečevati z različnimi drugimi perspektivami. Tukaj pridemo do holističnih pristopov, vključevanja vseh znanost, duhovnosti itn. ter s tem povečanje kolektivnega razumevanja. Večji, kot je naš subjektivni zemljevid oziroma model realnosti, višja naj bi bila naša raven zavesti.

Tistega, česar se ne zavedamo, za nas ne obstaja. Zemljevid lahko širimo z lastnim izkustvom, ali empatijo, ki jo doživljamo skozi pogovor, opazovanje drugih ter preko pridobivanja znanja ali doživljanj z uporabo medijev, kot so na primer knjige, učbeniki, filmi itn. Širši in bolj točen (kakovost življenja, ne kaj je objektivni svet!) kot je naš subjektivno zemljevid, širši in bolj točen je družben zemljevid. Širši in bolj točen, kot je družben zemljevid, lepši bo fizična svet ter objektivna realnost, če ta že obstaja.

Ni sorodnih vsebin.

Model nevrolingvističnega programiranja predstavlja umetnost in znanost o osebni odličnosti, ki temelji na proučevanju uspešne komunikacije in izjemnih dosežkov, ki so jih dosegli ljudje na različnih področjih, zatrjujeta O’ Connor in Seymour (1996). Področja znanosti, ki so vplivala na razvoj NLP, so nevroligvistika, kognitivna znanost, psihologija in psihonevroimunologija, kar v delu Moč podzavesti: nevroligvistično programiranje podrobno razdelata tudi Schwarz in Schweppe. Omenjene znanosti so integrirane v sam model NLP, tehnike omenjenega modela pa je mogoče hitro vključiti v vsakdanje življenje in aplicirati tako na področje terapije, svetovanj, osebne rasti, učinkovitega vodenja, pogajanja, poslovnih odnosov in uspešne komunikacije, kot tudi na področja osebne prodaje, pedagogike in prava. Sposobnost jasne postavitve ciljev, za katerimi stojijo osebne vrednote, poglobitev čutne ostrine ter priklica notranjih virov moči pa so vsekakor ključnega pomena za uspešno delovanje posameznika in njegov osebni razvoj.

Zanimivi začetki

Nevrolingvistično programiranje je razmeroma mlada veda, saj njeni nastanki segajo v zgodnja 70.ta leta in obeležujejo sodelovanje med lingvistom dr. Johnom Grinderjem in psihologom Richardom Bandlerjem. Njun namen se ni kazal v ustanovitvi nove terapevtske šole, ampak je bil usmerjen v preučevanje treh najprodornejših terapevtov tistega časa: Fritza Perlsa (gestalt terpija), Virginie Satir (družinska terapija) in Miltona Ericsona (hipnoterapija), pri katerih sta identificirati tiste resnično ključne vedenjske in komunikacijske vzorce, ki so jih čisto intuitivno uporabljali pri svojih strankah. Grinder in Bandler sta se tako vprašala, zakaj omenjeni trije terapevti v Združenih državah Amerike dosegajo tako posebne uspehe in poiskala ključne vzorce, uporabljene pri njihovem delu. Vsi trije izjemno prodorni terapevti so tako s svojimi metodami nezavedno risali in ustvarjali pot, na kateri so se kmalu začeli postavljati temeljni kamni nevrolingvističnega programiranja.

Korenine NLP

• Gestalt terapija

Fritz Perls, nemški psihiater in psihoanalitik, je bil žid, ki je bil ob vzponu nacizma prisiljen emigrirati v tujino. Pri svojem delu in poglabljanju v gestalt terapijo je izpostavljal predvsem misel, da pogled izhaja iz pogleda na celoto, nekakšno celostnost soobstoječih dejavnikov. To kar mislimo, čutimo in počnemo, naj bi bilo osnovano na naši interakciji z okoljem v danem trenutku, čemur lahko rečemo tudi gestaltični tukaj in sedaj. Fritz Perls je obenem ostro kritiziral Freudovo psihoanalizo, saj naj bi po njegovem mnenju na človeka sicer vplivali spomini iz preteklosti, vendar pa naj bi se vsak sam odločil in izbral, katere spomine iz preteklosti bo prenesel v sedanjost. Vsak človek je iz omenjenega aspekta tako odgovoren za sebe, za svoj osebni razvoj.

• Miltonov model jezika

Ustanovitelja modela nevrolingvistično programiranje, Richard Bandler in John Grinder, sta leta 1974 sodelovala z Miltonom Ericsonom, po eni strani čudaškim, a izjemno prodornim hipnoterapevtom, ki je bil med drugim tudi ustanovitelj in predsednik Ameriške družbe za klinično hipnozo. Ericson je bil imel velik občutek za zaznavanje vseh drobnih signalov neverbalnega vedenja in je bil obenem prepričan, da  »ni upornih klientov, so samo nezmožni terapevti.« Zanimiva je primerjava miltonovega modela jezika s tehnikami metamodela – medtem ko te temeljijo na iskanju natančnega pomena jezikovnih vzorcev, je Ericson »uporabljal jezik na umetelno nejasne načine, tako da so si ga njegovi pacienti lahko razlagali s pomenom, ki je bil zanje najprimernejši,« razlagata O’ Connor in Seymour. Kot še poudarjata avtorja, je trans stanje, v katerem smo zelo motivirani za notranje usmerjeno učenje iz nezavednega in ni pasivno stanje, pri katerem bi bili pod vplivom nekoga drugega, saj odnos med klientom in terapevtom prežema sodelovanje. Trans naj bi tako po njunem mnenju bil idealno duševno stanje za raziskovanje in obnavljanje enkratnih notranjih virov moči. Pri tem sta tudi Schwarz in Schweppe (2005) mnenja, da je najboljša metoda, kako v nezavednem sprožiti proces iskanja in nove zamisli,  »pripovedovanje metafor, anekdot in zgodb«, saj je tak način odlično uporabljal že Milton Ericson in ima vsekakor številne prednosti – ne zbuja strahu ali odpora, najbolj ohranja pozornost in uporablja sposobnosti stranke. Dejstvo pa je, da sta pomembna podlaga za razumevanje sveta nekoga drugega empatija in visoka stopnja čustvene inteligence. Pri tem seveda ne smemo pozabiti tudi na način govora. Najbolj učinkovito se namreč lahko izzove mirno notranje stanje z mehkim in počasnim glasom, pri katerem je pomembno terapevtovo usklajevanje govora z dihanjem klienta. Terapevt torej pri tej metodi vse opisuje zelo nejasno in posplošeno, tako da klient v sam okvir povedanega lahko vstavi svojo izkušnjo.

Zanimivosti

• Nevrolingvistično programiranje je uradno priznana metoda psihoterapije v Evropi, ki jo lahko psihiatri in klinični psihologi izberejo kot smer psihoterapije, za katero se lahko specializirajo.
• NLP je izjemno učinkovita metoda terapije, saj uporaba tehnik modela lahko vodi k poglobljeni osebnostni rasti  in pomaga obvladovati stresne situacije.
• Drža vpliva na razpoloženje – s tem se ukvarja psihonevroimunologija, nova smer v znanosti, ki se osredotoča na soodvisnost čustev, občutkov, misli in telesnih procesov. Izhaja iz dejstva, da sta telo in duh v nenehni soodvisnosti (Schwarz in Schweppe, 2005).
• Stopnje izobraževanja pri NLP programih so: NLP diploma, praktik NLP, mojster NLP in NLP trener.

Priporočljivo nadaljnje branje:

• Boyes, Carolyn. 2008. 5-minute NLP. London: Collins.
• Charvet, Shelle Rose. 1997. Words that change minds: mastering the language of influence. Iowa: Kendall/Hunt Publications.
• Dilts, Robert, John Grinder, Richard Bandler in Judith DeLozier. 1980. Neurolinguisticprogramming: Volume I: The Study of the Structure of Subjective      Experience. Capitola, Kalifornija: Meta Publications.
• Dilts, Robert, Tim Hallbom in Suzi Smith. 1990. Beliefs: pathways to health and well-being. Portland (Oregon): Metamorphous Press.
• Dilts, Robert in Gino Bonissone. 1993. Skills for the future: managing creativity and innovation. Capitola (California): Meta Publications.
• Knight, Sue. 2002. NLP at work: The difference that makes the difference in business. London: N. Brealey.
• O’ Connor, Joseph in Seymour, John. 1996. Spretnosti sporazumevanja in vplivanja: uvod v nevrolingvistično programiranje. Žalec: Sledi.
• Schwarz, Aljoscha A. in Ronald P. Schweppe. 2005. Moč podzavesti: nevrolingvistično programiranje. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Sorodne vsebine:

1. Fokus – ostrina, ki je pogoj za poslovni in osebni uspeh
2. Štiri vrste energij, ki so pomembne za osebni in poslovni uspeh
3. Subjektivni zemljevid realnosti

Ta definicija se mi zdi vsekakor bolj smiselna in nakazuje predvsem na to, da se je potrebno lotiti reševanja problemov na drugačen način (out of the box). Velikokrat gremo po nepotrebnem z glavo skozi zid, namesto, da bi pogledali na situacijo z distance, našli vrata, jih odprli ter vstopili skozi rešitev izven okvirjev.

Seveda pa je definicija zgolj definicija in nam ne koristi veliko, če ni zadaj še neke življenjske lekcije. Meni je življenje poslalo to lekcijo prav na dan, ko sem prebral zgoraj navedeno definicijo norosti. Od takrat naprej skušam veliko bolj objektivno pogledati na »z glavo skozi zid« situacije«.

Lekcija gre pa takole. Zelo se mi je mudilo v center mesta, kjer sem imel sestanek. Bil pa sem brez gotovine, zato sem se ustavil na črpalki, ker se je tam nahajal bankomat. Hitro sem poiskal bančno kartico ter jo vstavil v režo na bankomatu.

Na zaslonu se izpiše zahteva, naj vpišem PIN kodo. Vpišem kodo in bankomat javi, da je vpisana koda napačna. Hmm, seveda da ni in vpišem še enkrat enako zaporedje štirih številk. Na zaslonu se zopet izpiše, da je številka napačna. V tretje gre seveda rado in ker je “očitno bilo z bankomatom nekaj narobe”, sem še enkrat vpisal enako PIN kodo.

Posledica je bila seveda ta, da mi je bankomat požrl bančno kartico. Seveda sem bil izjemno jezen in še bolj živčen, ker se mi je kot omenjeno zelo mudilo, ostal pa sem še brez gotovine (in kartice). Med vožnjo proti mestu, pa sem se kar malce zamislil nad celotno situacijo.

Sicer gre za zelo plastičen primer norosti, vendar pa se mi zdi, da velikokrat delujemo na ta način tudi v bolj pomembnih situacijah v življenju. Na enak način se lotimo diete, na enak način znova in znova tržimo svoj izdelek, na enak način skušamo partnerja prepričati v nekaj, ne enak način skušamo privarčevati nekaj denarja… ko nam ne uspe, kot smo si začrtali, se malce ustavimo, nato pa znova poskusimo na enak način. Postanemo ujeti v določen vzorec, ki nam preprečuje pogled izven ustaljenih okvirjev. Ponavadi nato povsem obupamo…

Počneš ene in iste stvari ter pričakuješ drugačen rezultat – definitivno začaran krog, ki se lahko konča še z večjim problemom. To se navezuje predvsem na to, da je »pošast potrebno ubiti, ko je ta še majhna«. Dokler je problem majhen, ga z lahkoto rešimo. Bolj kot odlašamo z reševanjem oziroma rešujemo problem na napačen način, večji postaja ta problem. Čisto praktično, če smo malce v minusu na bančnem računu ali če imamo kakšno kilo preveč, to lahko povsem enostavno rešimo.

Ko pa zapademo v vzorec, da se vsak mesec minus na računu poveča za določeno vsoto ali pa se kakšen kilogramček preveč povečuje redno iz meseca v mesec, si zadeve močno otežujemo. Zato je najboljše, da se s problemom poprimemo takoj, ko se le-ta pojavi.

Sedaj se skušam za vsako stvar, ki jo večkrat ponovim, pa ne dobim želenega rezultata vprašati, ali je mogoče kaj narobe z mojim pristopom. Oziroma čisto praktično, skušam zamenjati pristop k celotni zadevi. Pri menjavi pristopa oziroma optimalnem pristopu nam pomaga predvsem znanje.

Večino problemov na svetu, ki jih poznamo, so se ljudje lotili reševati že na tisoč in en način. Vsak je doživel drugačne rezultate in veliko ljudi o teh rezultatih (izkušnjah) piše v knjigah, na blogih itn. V znanju je moč in pri norosti nam znanje lahko pomaga, da smo malce manj “nori”. S tem pa se tudi dvignemo nad povprečje, saj stvari vzamemo proaktivno v svoje roke in pogledamo na zadevo z drugačne perspektive kot povprečje.

Sorodne vsebine:

1. Neverjetna moč podzavesti

Pojavil pa se je en velik problem in sicer ta, da mi je pred kratkim začelo dejansko zmanjkovati časa za redno vsakodnevno branje. Sicer se trudim, da si na vsakih nekaj dni vzamem uro ali dve za branje knjige, vendar se to ne da niti primerjati s tem, da sem več let bral tudi po eno knjigo na teden oziroma po par ur na dan. Sicer se trudim bolj ali manj upoštevati načela hitrega branja, vendar pa je vseeno to veliko manjši zajem informacij. Res je, da je moj del branja nadomestilo tudi brskanje po internetu in prebiranje spletnih vsebin, ampak je na internetu veliko težje najti kvalitetno vsebino, poleg tega pa se pogosto še zgubiš zgolj v brskanju brez nekega konkretnega cilja (torej zgubljaš čas).

Ena izmed rešitev na problem pomanjkanja časa za branje je poslušanje avdio knjig v avtu. In kot pravi Brian Tracy na ta način spremeniš svoj avto v univerzo na kolesih. Dejstvo je, da dnevno v avtu lahko preživimo tudi več ur in zakaj ne bi ta čas namenili ravno izobraževanju. Od začetka se mi je zdela to malce ekstremna ideja, nenazadnje verjetno tudi zato, ker zelo rad poslušam glasbo, sedaj pa sem nekako prišel do tega, da je stvar izjemno produktivna in smiselna.

Prva negativna asociacija (od tod se mi je zdela tudi ekstremna ideja), ki jo človek lahko dobi na poslušanje avdio knjig v avtu je, da gre to za neke kvazi sugestivne programe, kjer si ponavljaš neka besedila in si tako »šamponiraš in pereš možgane«. Ko sem naredil manjšo raziskavo, sem opazil, da temu nikakor ni tako. V avdio izvedbah lahko najdete knjige vseh vrst, od klasičnih romanov, do Harry Potterja in drugih svetovnih uspešnic, knjige za osebnostno rast, poslovne knjige, programe za učenje jezikov itn. Dejansko lahko kupite že skoraj vse, kar vam srce poželi. Sicer je res, da je večino programov v angleščini, nekaj pa je posnetih ali prevedenih tudi v slovenščino. Vem, da ima nekaj programov v slovenščini Smilijan Mori, prav tako pa tudi Brian Tracy, kjer je za prevode poskrbela Akademija Panta Rei.

Če pa vam Brian Tracy ali Smiljan Mori nikakor ne ustrezata, lahko najdete na tisoče avdio knjig tukaj, kot sem omenil, najdete lahko skoraj vse najbolj prodajanje knjige v tiskani izvedbi. Če pa imate iPod-a lahko poslušate tudi t.i. Podcaste. Gre za podobno relacijo kot knjiga – avdio knjiga in spletna vsebina – avdio spletna vsebina. Takoj, ko se na določenem viru nahaja novi Podcast, se ta naloži tudi na vašega iPod-a (ko je povezan z računalnikom) in tako lahko poslušate nešteto vsebin. Na primer tukaj lahko najdete na tisoče virov za Podcaste za vse vrste področij.

Sam v avtu približno 50% časa poslušam glasbo, 50% časa pa različne avdio knjige. Včasih se zgodi, da mi začne avdio vsebina enostavno presedati, včasih sem preutrujen, da bi sprejemal nove informacije, včasih pa si enostavno zaželim zgolj dobre glasbe. Takrat enostavno izklopim izobraževalne zadeve in tako pride čas za sprostitev ob vožnji in poslušanje glasbe.

Mogoče naj omenim še to. Tehnološko najbolj smiselna rešitev je, če imate v avtu CD predvajalnik, ki omogoča tudi predvajanje vsebine iz USB ključa. Tako imate na enem mediju avdio knjige, na drugem pa vašo najljubšo glasbo. Ta rešitev omogoča, da brez problema preklapljate med enim in drugim, brez da bi bilo potrebno vsakič znova iskati tisti del vsebine ali glasbe, kjer se ob preklopu končali.

Vsekakor priporočam, da poskusite svoj avto spremeniti v univerzo na kolesih, morda boste ob tem zelo uživali in nadomestili čas, ki vam ga zagotovo primanjkuje za branje knjig.

Ni sorodnih vsebin.

Dejstvo je, da imamo vsi na voljo zgolj 24 ur, tako milijonarji, kot tudi berači. Razlika je le v tem, kaj počnemo v teh 24 urah ter kako dobro uporabljamo vzvode za doseganje ciljev. Vsak, ki želi biti uspešen in deluje v tej smeri, kmalu ugotovi, da lahko trdo delaš le določeno število ur na dan. In bistven preskok je, ko preideš iz trdega dela (»working hard«) v premišljeno delo (»working smart«). Ravno to tranzicijo omogočajo prav vzvodi.

Razumevanje in uporabljanje vzvodov pa pomeni veliko znanja, izkušenj, poskusov, vaje, učenja itn., predvsem pa začetni preskok iz miselnih okvirov, ki je lahko še najtežji. Zato enostavno vprašanje, ki na preprost način ponazarja moč uporabe vzvoda. Ali je nekdo, ki zasluži 1 mio SIT na mesec, od tistega, ki zasluži zgolj 200.000 SIT na mesec, petkrat bolj produktiven? Mogoče dela petkrat več časa na dan? Ali pa je petkrat pametnejši? Seveda je odgovor na vse ne, edina razlika je v tem, da eden bolj spretno uporablja vzvode od drugega.

Preden si pogledamo nekaj najpogosteje uporabljenih vzvodov, bi omenil še eno pomembno dejstvo. Vsak vzvod je povsem dvorezni meč, s katerim moramo ravnati zelo previdno. Bolj, kot je vzvod močan, bolj nam lahko pomaga na poti k uspehu, a tudi obratno, če ga ne znamo spretno uporabljati. Le z ustreznim znanjem, izkušnjami in s pravilnim pristopom nam vzvod lahko optimalno koristi. Tako pridemo do največjega poznanega vzvoda.

Največji vzvod na svetu je človekov um v najširšem smislu. Torej znanje, izkušnje, veščine ter miselna naravnanost. Človekov um nas lahko povsem drži v kalupu, coni udobja ali vsakdanji rutini. Lahko pa nas popelje v drzne avanture uživanja vsakdana, odkrivanja sebe in sveta ter novih sadežev, ki bogatijo naš duh. Poleg miselne naravnanosti, so tukaj še kot omenjeno znanje, izkušnje ter veščine. Velikokrat sem že omenil, da je neznanje največje tveganje, kar ga lahko sprejme posameznik.

Znanja pa je na svetu ogromno, od tega, kako se zdravo prehranjevati, pravilno gojiti rastline, uspeti v podjetništvu, vzgajati otroke, izboljšati seks, pozdraviti bolezni, napisati knjigo itn. Kar vam poželi srce. Sistematični pristop k pridobivanju znanja pa je začetek izkoriščanja tega največjega vzvoda na svetu. Kako začeti? Všeč mi je metoda Steve-a Pavline, ki enostavno vsako leto izberete eno področje, na katerem želi biti ekspert in nato eno leto o tem bere, gleda dokumentarce, prebira revije itn.

Drugače pa je vzvodov v poslovnem svetu še veliko. V podjetništvu poznamo dva osnovna vzvoda, s katerimi mora znati delati vsak podjetnik. To sta DDL – denar drugih ljudi (banke, tvegani kapital itn.) in pa ČDL – čas drugih ljudi (podjetniški tim, zaposleni, outsourcing itn). Podjetnik, kot posameznik danes relativno težko uspe na trgu. Potrebuje ciljno usmerjen tim, z različnim znanji in izkušnjami, ki ga je podjetnik sposoben voditi. Prav tako je izjemna družbena korist podjetništva ustvarjanje delovnih mest, kar pa za podjetnika pomeni tudi hitrejše doseganje ciljev z zaposlenimi. Denar je tudi odlični vzvod, s katerim podjetnik hitreje doseže zastavljene cilje, tega pa se da kupiti na trgu prav tako kot ostale dobrine, njegova cena pa je obrestna mera in vse ostalo, kar posamezna oblika financiranja potegne za seboj.

Drugi vzvodi v podjetništvu so lahko na primer oblikovanje ustreznega svetovalnega tima, strateška partnerstva, izobraževanje zaposlenih, blagovna znamka itn. Vzvode dobro pozna tudi finančna industrija, saj večina pravih finančnih strokovnjakov namreč trguje predvsem z uporabo različnih finančnih vzvodov. S tem so potencialni donosi (in tudi izgube) veliko večji.

Vir: One Minute Millionare

Vsekakor je smotrno v sklopu strateškega načrtovanja naše prihodnosti ali pa našega podjetja, neprestano razmišljati, kako uporabljati čim več vzvodov na čim boljši način. Trdo delo je namreč zgolj majhen vzvod, ki pa dolgoročno lahko pripelje do izčrpanosti, nezadovoljstva, predvsem pa nekonkurenčnosti s tistimi, ki znajo spretno uporabljati vzvode. Veliko uspehov pri uporabi vzvodov!

Sorodne vsebine:

1. Največja skrivnost življenja: Pot do sreče, denarja, zdravja in ljubezni
2. Kako zgraditi uspešno kariero oziroma kako biti zaposljiv v 21. stoletju?
3. Skrivnost je v marketingu, lahko pa jo najdete tudi v besedah

Razmišljajte izven ustaljenih okvirjev, obrnite stvari na glavo.

Sorodne vsebine:

1. Norost
2. Stvari, ki niso v ravnovesju, so že v naprej obsojene na propad

Ne glede na veščino, ki se je želimo priučiti, pa velja zgolj eno pravilo: Vaja, vaja, vaja… Vaja dela mojstra, mojster dela vajo. In pri vsem skušaj je pač ključna disciplina. No, ampak pojdimo nazaj na hitro branje.
Hitro branje je kot vzmet. Vsakič moramo presekati neko mejo (z vajo seveda), da lahko beremo vedno hitreje in hitreje. Torej nekaj časa beremo hitreje od našega razumevanja in z vajo prekosimo to mejo in s časoma se stopnja razumevanja močno poveča. Ne glede na jezik v katerem beremo.

To pripelje do tega, da je pri hitrem branju pomembno, da neprestano spreminjamo hitrost branja. Torej nekaj časa beremo hitreje, kot je naše razumevanje, nato zopet upočasnimo hitrost branja. Spreminjanje hitrosti branja je bistveno zaradi koncentracije, obenem pa je dokazano tudi to, da če beremo hitrejše od našega razumevanja, sicer zadeve ostanejo v naši podzavesti, le priklicati se jih moramo naučiti.

Slednja stvar, ki jo je smiselno upoštevati pri hitrem branju je ta, da se vedemo kot genialci. Lastnost genijev je ta, da znajo izluščiti bistvo. To pomeni, da ne berejo tistega kar ni potrebno, prebrane stvari pa povežejo z že obstoječim znanjem. Torej genialci vedo, katere stvari si morajo zapomniti, da bodo lahko celotno gradivo priklicali iz spomina. Praktično to pomeni, da neprestano, ko se nekaj novega naučimo to primerjamo z že obstoječim znanjem in izkušnjami. Hitrost branja pa prilagodimo glede na pomembnost vsebine.

V nadaljevanju pa je nekaj praktičnih napotkov, za hitrejše branje:

• Pri branju uporabljamo prst ali pisalo, saj s tem fiksiramo pogled in tako oči ne skačejo levo in desno, kot to počnejo, če pogleda ne fiksiramo na določeno točko. Naše oči namreč neprestano skačejo sem in tja, brez da bi se mi tega zavedali.
• Vedno je smiselno brati 20% od levega in desnega roba beseila. Naš periferni vid nam omogoča, da preberemo tudi ostalo besedilo na katerega se ne fokusiramo. Z vajo postane izkoriščanje perifernega vida povsem enostavno.
• Smiselno je brati zgolj zgornjo polovico črk. Oči se namreč zatikajo ob kotih črk in običajno je največ kotov v spodnjem delu črk, ki sestavljajo besedo. To je seveda odvisno tudi od pisave, vendar pa je strategija v vsakem primeru koristna, ne glede na vrsto pisave.
• Kot omenjeno je smiselno med branjem neprestano spreminjati hitrost branja, predvsem zaradi koncentracije. Hitrost branja je smiselno prilagoditi glede na pomembnost besedila. Bolj kot je pomembno besedilo, bolj pozorno beremo.
• Naša koncentracija mora biti na vrhu glave. Ugotovili so namreč, da so imeli vsi odlični hitri bralci koncentracijo na vrhu glave. To pa zato, kjer se s tem uporablja vizualni spomin poleg avditivnega spomina. Torej, če nam uspe fokusirati koncentracijo na vrhu glave (kot da bi imeli mandarino na glavi), bomo zagotovo brali veliko hitreje.

In nenazadnje, naš končni cilj je, da prenehamo s subvokalizacijo. Ko beremo si namreč potiho izgovarjamo besede in to imenujemo subvokalizacija. Pri tem uporabljamo zgolj avditivni (slušni) spomin. Ko prenehamo s subvokalitacijo, začnemo uporabljati vizualno spomin. Ta pa je tudi do 7x zmogljivejši od slušnega. S subvokalizavijo, pa lahko prenehamo zgolj z vajo. Torej, da beremo tako hitro, da ne izgovarjamo več besed, temveč poskušamo uporabljati zgolj vizualni spomin.

Prijetno in hitro branje vam želim. Uf, sedaj pa lahko pišem še daljše objave.

Sorodne vsebine:

1. Univerza na kolesih

Kot pa sem že omenil, veliko psiholoških in drugih knjig omenja, da je naša podzavest sposobna marsičesa, samo da te moči ne znamo v celoti uporabljati. V določenih primerih (nekaj je navedenih spodaj), dejansko dnevno uporabljam(o) to moč, ampak do sedaj se mi nek res specifičen dogodek res še ni zgodil. Tokrat me je podzavest, ki beleži čisto vse kar se nam dogaja, prav prijetno presenetila: Ponoči sem sanjal, kje sem izgubil ključe. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem seveda v to podvomil – tam pa že ne morejo biti. Ampak vseeno, splača se pogledat, sem si rekel. Zapeljal sem se do kraja, kjer sem sanjal, da so ključi in res, točno tam so bili. Vsekakor sem bil zelo vesel, najprej zato, ker mi ni bilo potrebno delati novih ključev ali menjati ključavnice, potem pa še zato, ker je očitno res nekaj velikega na tej podzavesti.

Kakšna je točna razlika med zavestjo in podzavestjo bom še pisal, v nadaljevanju pa navajam še nekaj zanimivih primerov, ki so posledica delovanja podzavesti:

Vožnja avtomobila: Najbolj osnoven primer delovanja podzavesti je vožnja s kolesom ali avtomobilom. Ko se enkrat dodobra naučimo voziti avto, brez večjih problemov menjamo prestave, upravljamo s sklopko, zavoro in plinom ter gledamo vse znake na cesti. Obenem se lahko tudi pogovarjamo s sovoznikom, poslušamo glasbo itd. Upravljanje z avtomobilom postane s časom povsem podzavestno delovanje. Obstajajo štiri psihološke stopnje, kako pridemo do tovrstnega podzavestnega delovanja, a o tem v eni izmed naslednjih objav.

Reševanje problemov: Že Einstein je rekel, da problemov ne moremo reševati na isti ravni, kot so bili ustvarjeni. Torej je potrebno iskati neke nove »out of the box« rešitve, se poglabljati v stvari, povezovati skoraj nemogoče, dvomiti in se spraševati. Pri tem nam lahko pomaga tudi podzavest. Če se soočamo z nekim velikim problemom, ki ga ne moremo rešiti, naj bi bilo smiselno, da pozabimo na problem in začnemo delati povsem nekaj drugega. Med tem, ko sami počenemo čisto druge stvari, naj bi bila naša podzavest še vedno na delu. Ko se čez nekaj časa (naslednji dan ali dva) zopet spomnimo na problem, naj bi dobili veliko boljše rešitve, ki so output dela naše podzavesti. Če ne drugega, naj bi znali sam problem veliko bolje definirati in tako dosti hitreje najti rešitev. Zase lahko rečem, da načrtno ne uporabljam te metode, se mi pa dostikrat dogaja dokaj spontano. Največkrat, ko naletim na kakšen poslovni problem, se začnem učiti, kakšno snov, ki me ravno najbolj ne veseli in nove ideje začnejo kar vreti na dan.

Sprejemanje težkih odločitev: Mnogo raziskav je pokazalo, da najboljše sprejemamo odločitve, če jih prespimo. Tako med spanjem zaposlimo našo podzavest, da pretehta vsa dejstva in nas usmeri k pravi odločitvi. Prva pozitivna stvar glede odločitev, če jih prespimo, je zagotovo ta, da nismo več tako čustveno vpleteni v situacijo in se lažje racionalno odločamo. Na celotno zadevo gledamo z nekoliko več distance in tako lahko sprejmemo dosti boljše odločitve. Če nam pri tem pomaga podzavest, še toliko boljše. Raziskave so pokazale tudi to, da so bili ljudje, ki so izbrali svoja nova stanovanja s pomočjo nočnega delovanja podzavesti, veliko bolj srečni, kot pa če so dolgo časa zavestno tuhtali in premišljevali, katera odločitev bi bila najboljša (in jo nato sprejeli). To je veljalo tudi za vse kompleksne odločitve, kjer pademo v stanje, ko se s samo odločitvijo preveč obremenjujemo. Zanašanje na podzavest naj bi prineslo izjemno pozitivne učinke, saj naj bi bila naša podzavest veliko bolj povezana z našim bistvom, kot pa naša zavest, ko smo obremenjeni. Za majhne dnevne odločitve (npr. kateri šampon bomo kupili) pa se podzavest ni najbolj izkazala, torej je veliko bolj smiselno uporabljati zavestni um.

Intuicija: Intuicija je zelo močno povezana z delovanjem naše podzavesti. Naša podzavest namreč beleži čisto vsako malenkost, ki se nam zgodi. Vsak detajl, ki ga vidimo ali slišimo, vse situacije, ki so se nam pripetile od otroštva naprej, ali pa nam jih je kdo pripovedoval, čisto vse. Torej gre za ogromno količino informacij, ki so shranjene zgolj v podzavesti z razlogom, da je naše preživetje bolj zaščiteno (preobilje informacij, travmatične izkušnje itd.). Ampak, ko se znajdemo v neki situaciji, kjer smo v dvomih in nam intuicija govori, naj naredimo točno določeno stvar, gre za posledico dostopa do vseh teh informacij, ki jih imamo shranjene v naši podzavesti. Popolna analiza informacij, podobnih dogodkov in situacij, nam narekuje, kaj naj v določenem trenutku naredimo, da bo optimalni izid. Sam se na intuicijo zelo zanašam in do sedaj me še ni razočarala. Res pa je, da velikokrat ne vem, ali gre res za intuicijo, ali pa za kakšno mojo čustveno »muho«. Edini način, da ugotovim je, da poskusim in preverim. In velikokrat gre prav za intuicijo.

Podzavestna sporočila (marketing): Filmska industrija je v začetku svojega razvoja na neki točki želela drastično povečati prodajo »kokic«. Tako so se lotili tudi prijema, ki so ga morali zaradi novega oglaševalskega zakona kaj hitro ovreči, se je pa izkazal za zelo učinkovitega. Med samim filmom so vstavili hitre inserte z napisom »I love pop corn«, ki so bili tako hitri, da jih je podzavest zaznala, zavest pa ne. Končni rezultat je bil ta, da je količina prodanega podzavestno oglaševanega proizvoda močno narasla. Danes sicer tako očitno manipulativno oglaševanje ni več dovoljeno, vseeno pa oglaševalci pridno izkoriščajo delovanje podzavesti. Uporaba asociacij, poistovetenja in ostalih mehanizmov nas dodobra usmerja do določenega nakupa.

Ideje: Naša podzavest dnevno ustvari ogromno količino idej, ki pa jih tudi dokaj hitro pozabimo. Več o tem, kako do dobrih idej, bom pisal v eni izmed naslednjih objav, vendar pa kljub vsemu, vsekakor je vredno imeti razvit določen mehanizem za beleženje vseh idej, ki se nam porodijo (beležka, dlančnik, diktafon itd.). Sam sem nekaj časa skrbno beležil vse ideje in sem bil kar presenečen nad rezultatom. Sicer se večina idej na koncu izkaže za neuporabne, vendar pa je vseeno kakšna dva procenta zelo uporabnih. Ampak kmalu sem postal zelo obremenjen s tem, kako bom vse te ideje realiziral, zato sem prenehal z rednim beleženjem. Včasih imam namreč malce problemov s fokusom, ker želim početi čim več stvari. Ampak tudi na tem pridno delam. Drugače pa dandanes, ko potrebujem kakšno dobro idejo, se kot omenjeno, začnem učiti nekaj kar me popolnoma ne zanima.

Avtopilot: Večina pop psihologov govori o naši podzavesti med drugim tudi kot o našem avtopilotu. Prepričanja so zakoreninjena globoko v naši podzavesti in ravno prepričanja so tista, ki najbolj vplivajo na to, kaj se bo dogajalo v našem življenju. Če smo sposobni spremeniti ta prepričanja, jih podkrepiti s cilji in trdnim delom, naj bi se močno spremenilo tudi naše življenje – v smeri, kot si sami želimo. O smiselnosti pop psihologije sem razmišljal že v eni izmed objav. Sedaj lahko to nadgradim še z mislimi, da sem opazil, da imajo zelo uspešni ljudje, ki jim pop psihologija ni blizu, veliko teh temeljev, ki jih obravnava pop psihologija, že v osnovi postavljenih (pozitivno razmišljanje, vizionarstvo itd.). In se jim s tem niti ni potrebno ukvarjati. To so večinoma ljudje, ki so šli iz dobrih okoliščin, direktno na sam vrh. Na drugi strani pa je tudi veliko tistih, ki so bili na dnu in so z drastičnimi spremembami v svojem življenju dosegli neverjetne stvari. Večina teh ljudi se na neki točki sreča s pop psihologijo. Pri meni je bilo podobno, na neki točki, ko sem bil skoraj čisto na dnu (okoli 7 let nazaj), sem naredil radikalno spremembo, ki je pripeljala tudi do tega, da sem se srečal tudi s pop psihologijo. Danes nimam več nobenih predsodkov glede teh stvari. Enostavno večino stvari, ki jih preberem, slišim ali vidim, poskusim in če delujejo jih integriram v svoje življenje. Če imajo določene zadeve negativen vpliv na moje življenje ali pa če še nisem zrel za njih, jih enostavno pustim ali dam na stran za nedoločen čas. Tako verjamem tudi v moč podzavesti in v prihodnosti bom zagotovo naredil še veliko na tem, da povečam izkoristek te izredne moči.

Za konec naj omenim še »bralca misli« Darren-a Brown-a. Z izjemnim znanjem psihologije in poznavanjem delovanja podzavesti, snema izjemne šove, ki se zdijo prav neverjetni. Vsekakor priporočam ogled nekaj njegovih epizod.

Nekaj njegovih posnetkov lahko najdete tukaj.

Sorodne vsebine:

1. Norost

Pomembno dejstvo je, da poznamo več vrst energij in več kot imamo posameze energije, lažje ostanemo v ravnovesju, predvsem pa smo bolj produktivni in uspešni. Energijo kultiviramo z disciplino in vajo, najbolj pomemben element pa je ta, da se redno in konstantno posvečamo kultiviranju posamezne energije. Ravnovesje je v tem primeru pomembno predvsem zato, da ne zanemarimo kakšne od energij, kar lahko blokira naš nadaljnji osebni ali poslovni razvoj.

Poznamo naslednje vrste energij:

• Fizična energija
• Stopnja zdravja telesa (nenasičenost s strupi)
• Kondicijsko stanje telesa
• Kultivacija spolne energije
• Mentalna energija
• Analitični um
• Kreativne sposobnosti
• Intuicija
• Čustvena energija
• Nadzor lastnih čustev
• Stopnja empatičnosti in čustvena zrelost
• Duhovna energija
• Transformacija spolne energije

Vrstni red naštetih energij seveda ni naključen. Vsekakor je smiselno, da kultiviramo vse vrste energij hkrati, vendar je nujno da nekaj pozornosti namenimo tudi zaporedju. Odlično energetsko stanje na predhodni vrsti energije namreč omogoča hitrejšo in lažjo kultivacijo energije na naslednjem nivoju oziroma področju. Odlična novica pa je tudi ta, da ponavadi povečana kultivacija ene vrste energije spodbudi kultivacijo na ostalih področjih.

Fizična energija

Osnovna energija, ki omogoča življenje je fizična energija. Fizično energijo pridobimo z vnašanjem hrane v naše telo. Stopnja le-te je odvisna od tega, kaj vnašamo v svoje telo in na kakšen način (število obrokov, čas, kombiniranje živil itd.). Bolj zdravo in pravilno kot se prehranjujemo, manj strupov vnašamo v naše telo in več energije tako kultiviramo. Bolj organsko in naravno hrano kot jemo, bolj kakovostne surovine ima naše telo, da iz njih ustvari življenjsko energijo. Poleg samega prehranjevanja je ključno tudi to, da si vzamemo dovolj počitka in da nismo pod stalnim stresom. Torej zdrav duh v zdravem telesu!

Druga komponenta, ki determinira stopnjo fizične energije je kondicijska pripravljenost telesa. Na desetine raziskav je pokazalo, da je najboljše za pridobitev in ohranitev dobre telesne pripravljenosti redna in konstantna telesna vadba, najboljše kar vsak dan. Dnevni polurni sprehod, tek v naravi ali redni obiski fitnesa so najboljše kar lahko človek naredi za kultivacijo te najpomembnejše energije, ki omogoča življenje. Pri telovadbi je seveda pomembno, da ne pretiravamo, vendar da ob tem uživamo in se sprostimo.

Tretji sestavni del fizične energije je spolna energija. Ta je najmočnejša energija od vseh naštetih energij. Telo fizično energijo med drugim transformira tudi v spolno energijo in če smo z njo potratni, lahko po nepotrebnem izčrpavamo telo (pa to ne pomeni, da ne smemo seksati – mogoče več v naslednjih objavah ). Vse to človek vedno bolj občuti predvsem s staranjem. Sicer pa se spolno energijo lahko transformira tudi v duhovno energijo in duhovni razvoj. Vendar je ključno, da imamo visoko raven vseh ostalih energij, preden pridemo do pospeševanja duhovnega razvoja s pomočjo spolne energije.

Mentalna energija

Druga vrsta energije je mentalna energija in se tiče našega uma. Naši možgani so sestavljeni iz dveh hemisfer – polobel, pri čemer je leva polobla analitična (matematična, logična…), desna pa kreativna (intuitivna, ustvarjalna…). Obe hemisferi povezuje korteks. Kot zanimivost naj navedem mogoče to, da imajo sicer moški nekoliko večje možgane, vendar pa imajo ženske veliko bolj povezano levo in desno polovico. Sicer je zahodni svet do sedaj v ospredje postavljal bolj levo polovico (kar nakazuje dominantnost desne roke), vendar se v zadnjem času vedno bolj poudarja tudi pomembnost desne polovice.

Torej levi del možganov skrbi predvsem za matematične, analitične in logične funkcije, polobla pa je praktično in intelektualno naravnana. Analitični um je zelo pomemben, predvsem zato, da se vseh zadev lotimo načrtno, sistematično in v realnih okvirih. Za razvoj leve hemisfere obstaja veliko različnih vaj in testov (predvsem IQ vaje), s katerimi lahko močno izboljšamo njeno delovanje. Kot omenjeno, pa desna stran možganov skrbi za kreativnost, umetniško udejstvovanje in intuicijo. Razvijamo jo lahko z risanjem, petjem, kiparjenjem ali kakršnim koli drugim ustvarjanjem (tudi kreativnim podjetništvom). Kreativnost in razmišljanje izven okvirov je vedno bolj spoštovano in iskano ter zato tudi vedno bolj potrebno za uspeh.

Naša raven mentalne energije pa je najvišja, ko sta obe možganski polobli sinhronizirani. Torej, če želimo kultivirati mentalno energijo, je nujno da počnemo stvari, ki spodbujajo delovanje tako leve možganske polovice kot tudi desne, oziroma še več aktivnosti, ki spodbujajo delovanje obeh hemisfer. Tovrstne aktivnosti so na primer šport (leva stran možganov skrbi za desni del telesa in obratno, pri športu z uporabo vseh udov sinhroniziramo obe polobli), kreativno učenje, povezovanje novega znanja z obstoječim, poslušanje določene klasične glasbe, alfa zvok in podobno.

Poleg intelekta pa ima um tudi zmožnost intuicije – posebnega občutka, ki nam daje določene signale, smernice in opozorila v življenju. Intuicija bazira predvsem na vseh shranjenih informacijah, ki so v naši podzavesti in se jih um ne zaveda, ker jih je preveč. To so vse zbrane izkušnje, prebrane, videne in slišane stvari do zadnjega in najmanjšega detajla. Poleg tega je intuicija tudi v tesni povezavi z našim življenjskim poslanstvom, karakterjem, osebnostjo in miselno naravnanostjo. Za razvoj intuicije je bistveno predvsem to, da smo v povezavi sami s sabo in sinhronizirani s svojimi cilji v življenju.

Ena najboljših metod za vzdrževanje mentalne energije pa je zagotovo vsakodnevno branje knjige. Že polure ali ura na dan je dovolj, obenem pa pridobivamo nova znanja, širimo obzorja itd. Če temu dodamo še kakšno dnevno vajo, kot je na primer reševanje križank, risanje, ali pa da si umijemo zobe z drugo roko kot ponavadi, bomo naše možgančke ohranjali v odličnem stanju, kultivacija mentalne energije pa bo zagotovila doseganje naših ciljev.

Čustvena energija

Čustva obarvajo naše življenje. Poznamo le pozitivna in negativna čustva. Slabim čustvom se res skoraj ne moremo izogniti, vendar manj kot jih je, lepše je naše življenje in bolj srečni smo. Pomembnost čustvenega stanja nakazuje že dejstvo, da je petminutni izpad jeze energetsko enakovreden desetim uram normalnega dela za računalnikom. Zanimiva lastnost čustev je tudi ta, da se kotalijo iz situacije na situacijo. Torej če nas nekaj spravi v slabo voljo, ta slaba čustva kotalimo naprej na druge ljudi in situacije. In enako je s pozitivnimi čustvi.

Za nadzor čustev je nujno, da najprej nadziramo svoj um in s tem svoje misli. Za vsako besedo v naših mislih možgani prikličejo določeno sliko, ta slika pa vsebuje določene informacije, ki lahko sprožijo tudi določeno čustveno stanje. Vznemirjajoči so predvsem posamezni pretekli dogodki, kjer se počutimo ogrožene oziroma so zelo stresni. Nadzor nad temi dogodki prevzamemo s spremembo perspektive ali slike, ki jo prikličejo možgani. Tako lahko uravnavamo naš pogled na vsako situacijo, ne glede na to koliko slaba se zdi na prvi pogled.

Čustveno stanje pa ni povezano samo z umom, vendar tudi s telesom. Za vsako čustveno stanje imamo točno določeno držo. Na primer, tipična drža negativnega čustvenega stanja je pogled v tla, ukrivljena hrbtenica, namrščen obraz itd. V nasprotju nasmeh na ustih, zravnana drža, hitra in sproščena hoja nakazujejo pozitivno čustveno stanje. Najbolj zanimivo pa je predvsem to, da s spremembo telesne drže, lahko spremenimo svoje čustveno stanje. Torej če smo v negativnem čustvenem stanju, zravnamo svojo hrbtenico, globoko vdihnemo, se nasmejemo in naenkrat bomo začutili tudi spremembo v čustvenem stanju.

Za nadzor čustvenega stanja je torej pomembno, da zelo dobro poznamo svoje telo, smo v dobri telesni pripravljenosti ter da imamo nadzor nad umom – mislimi, ki se sprehajajo v naših glavah. Čustva so lahko velika ovira pri osebni rasti, obenem pa so tudi opozorilni sistem, ali delamo prave stvari ali ne. Vsi, ki so se posvečali striktno duhovnemu razvoju, so preveli nadzor nad svojim telesom in umom ter tako tudi nad svojimi čustvi. Ta razvoj so na koncu pospešili še s transformacijo spolne energije v duhovno energijo.

Na koncu v okviru čustev pride še empatija. Šele s poznavanjem sebe in svojih čustev lahko razvijamo tudi empatijo. Dejstvo je, da življenje poganjajo čustva in zato je zelo pomembna veščina, da se znamo v vsakem trenutku postaviti v čevlje in čustveno stanje sogovornika ter tako razumeti njegovo perspektivo. Empatija je pomembna tako pri pogajanjih, oblikovanju strategije, kot tudi pri pogovoru z najboljšim prijateljem, partnerjem ali pri svetovanju znancu. Z razvojem empatije se naši odnosi lahko drastično izboljšajo, kakovost odnosov pa močno vpliva na našo osebno srečo.

Duhovna energija

Zadnja vrsta energije je duhovna energija. Da začutimo obstoj te energije in jo začnemo kultivirati je skoraj nujno, da imamo izjemno visoko raven ostalih energij. To je stopnja, kjer disciplina vodi do popolne svobode, spoznamo pa lahko tudi največje skrivnosti življenja. Te razsežnosti so dosegli že Jezus, Siddharta in drugi ljudje, vendar vsak na svoj način. Sicer pa je ta stopnja že dokaj mistična in izven celotnega konteksta bloga, zato sem se odločil, da to energijo zgolj omenim.

Bi pa poudaril še to, da je moč spolno energijo transformirati tako v ustvarjalno, kot tudi v duhovno energijo ter s tem drastično pospešiti duhovni razvoj. Vendar je to povsem izbira vsakega posameznika, ali bo kakor koli posegel na ta nivo ali ne. In tudi pot mora izbrati oziroma spoznati vsak sam. Sicer pa je dovolj že to, da se zavedamo obstoja prvih treh energij in jih redno ter konstantno kultiviramo, ob vsem skupaj pa še ohranjamo ravnovesje.

Od inteligence do energije

Ker govorimo o teh različnih energijah naj omenim še različne vrste inteligenc, ki so tesno povezane s tem konceptom. Več kultivirane energije kot imamo na posameznem nivoju, bolj inteligentni smo. Najprej je tukaj inteligenca telesa, ki se kaže v gibčnosti, motoriki in vzdržljivosti. Potem imamo vsem najbolj poznani inteligenčni kvocient (IQ), ki pokaže predvsem zmožnosti naše leve možganske polovice. Prav tako poznamo kvocient kreativnosti, ki zmeri naše ustvarjalne zmožnosti, torej zmožnosti desne možganske polovice. Daniel Goleman je predstavil koncept čustvene inteligence (EQ) in Dana Zohar koncept duhovne inteligence (SQ).

Poznavanje različnih vrst energij je pomembno predvsem zato, da jih imamo vse ozaveščene in jih načrtno razvijamo. Bistveno je, da nobenega nivoja ne zanemarimo. To nam omogoča najhitrejši razvoj na dolgi rok. In nenazadnje, višja kot je stopnja energije na posameznem nivoju, lažje se soočamo s problemi oziroma izkušnjami, ki nam jih pošilja življenje, hitreje se učimo in posledično smo lahko bolj srečni. Torej veliko užitkov pri kultiviranju posameznih stopenj energij.

Sorodne vsebine:

1. Fokus – ostrina, ki je pogoj za poslovni in osebni uspeh
2. Nevrolingvistično programiranje: pot k osebni odličnosti
3. Kaj je potrebno za uspeh?

Izhodišče delovanja zakona je, da ima lahko vsak od nas v življenju prav vse, kar si zaželi, tako srečo, kot tudi bogastvo, zdravje in vse ostalo – ne glede na področje, ambicije in velikost želja. Ključ do prosperitete je, da upoštevamo Zakon privlačnosti. V čem je torej skrivnost? Postanemo to, o čemer največ časa razmišljamo, saj s tem v svoje življenje tudi privlačimo vse potrebno, da se to realizira. Vsaka misel ima svojo frekvenco (kar se da tudi izmeriti), stvari z isto frekvenco pa se med seboj privlačijo. Sebe si lahko predstavljamo kot magnet, ki privablja v vsakdanje življenje dogodke, ljudi in situacije, ki jih ustvarjamo s svojimi mislimi. Zakon privlačnosti deluje vedno in povsod, ne glede na to, ali vanj verjamemo ali ne.

Na podlagi delovanja tega zakona lahko rečemo, da smo vse kar se nam trenutno dogaja v življenju, dejansko sami s preteklimi mislimi pritegnili v svoje življenje. To privlačimo s slikami, ki jih imamo v glavi – zavedno ali nezavedno. Karkoli se odvija v naših glavah ima to neke posledice v našem življenju. Delovanje zakona lahko primerjamo z delovanjem elektrike. Nobeden od povprečnih ljudi dejansko ne razume, kako elektrika deluje, pa gre za enega največjih izumov vseh časov, ki ga uporabljamo. In elektriko lahko uporabimo tako na pozitiven način, si na primer skuhamo večerjo, kot na negativen, recimo scvremo človeka. Enako je s tem zakonom. Skrivnost delovanja Zakona privlačnosti naj bi poznali že Babilonci, vendar je bila do 21. stoletja ta skrivnost skrbno varovana s strani manjšine ljudi, ki so dosegali izjemne rezultate.

Pri vsem skupaj je največji problem ta, da večina ljudi neprestano razmišlja o stvareh, ki jih nočejo v svojem življenju. In to kar 90% svojega časa. Rezultat tega seveda je, da se jim te slabe reči o katerih razmišljajo tudi realizirajo. Na primer, če se pritožujemo nad določenim dnevom, da je resnično slab dan in o tem neprestano razmišljamo, bo zaradi Zakona privlačnosti do konca dneva vse dejansko tudi šlo narobe še naprej.

Zato je nujno, da naredimo preobrat v svojih mislih in svoj fokus iz tistega, česar nočemo, ne želimo, se bojim, spremenimo na tisto, kar si dejansko v življenju želimo. Tisti, ki govori največ o bolezni, je ponavadi tudi sam zelo bolen, tisti, ki govori neprestano o uspehu, je ponavadi tudi sam zelo uspešen. In tako lahko delovanje zakona apliciramo na vsa področja življenje. Nemogoče je, da bi se naše finančno stanje izboljšalo, če neprestano razmišljamo o naši rdeči številki na tekočem računu in se obenem še zelo slabo počutimo, ker smo brez denarja. Nemogoče je, da v svoje življenje privabimo pravega partnerja, oziroma osebo, ki si jo želimo, če pa neprestano razmišljamo o tem, da srečujemo v svojem življenju povsem neprimerne ljudi.

Ko se ljudje zavemo delovanja Zakona privlačnosti, se običajno sprva zelo ustrašimo, predvsem zaradi vseh negativnih misli, ki jih imamo čez dan v glavi. Dobra novica pa je ta, da je pozitivna misel vsaj stokrat močnejša, kot negativna. Prav tako je v naš prid dejstvo, da misli privlačijo stvari s časovnim zamikom – nič kar si zamislimo, se ne realizira v hipu. Zato je nesmiselno, da analiziramo in kontroliramo vse svoje misli, saj bi glede na količino le-teh slej kot prej znoreli. Bolj smiselno je, da si pomagamo s čustvi. Poznamo samo dve vrsti čustev – negativna in pozitivna čustva. Ko o nečem razmišljamo in nimamo ob tem pozitivnih čustev, dejansko to ni stvar, ki si jo resnično želimo iz dna srca. Čustva so dejansko naš lastni sistem “povratnih informacij”, ki nam govori o tem, ali delujemo v pravi smeri ali ne. Bolje kot se počutimo, bolj smo na pravi poti.

Če občutimo negativna čustva in s tem privlačimo slabe dogodke, je smiseln korak ta, da prekinemo vzorec in zamenjamo negativna čustva s pozitivnimi. In naš “slab dan” se bo kar naenkrat začel spreobračati v izjemno uspešnega. Ko se počutimo dobro, to sporočamo “Vesolju” in le-to bo poskrbelo, da bo v naše življenje prišlo še več dogodkov, ki bodo skrbeli za naše dobro počutje. Negativna čustva lahko spremenimo v pozitivna vsaj na naslednje načine (sprememba vzorca):

• Sprehod v naravi
• Začnemo peti in plesati
• Poslušamo veselo glasbo
• Pomislimo na kaj lepega
• Pomislimo na dojenčka, ki ga imamo radi
• Se začnemo ukvarjati z domačo živaljo
• Začnemo početi kaj drugega, kar sploh nismo načrtovali
• Še enkrat premislimo, kaj si res želimo

V glavnem, če Zakon privlačnosti še nekoliko bolj razčlenimo, gre za ustvarjalni proces, ki je sestavljen iz treh delov:

1. Prvi korak, da začnemo uporabljati Zakon privlačnosti v polni meri je, da imamo izoblikovano kristalno jasno vizijo, kaj si želimo v življenju. Na podlagi vizije, moramo “Vesolje” prositi, da se to realizira. Pri tem ni potrebno uporabiti besed, oziroma jih Vesolje dejansko sploh ne razume, pomembno je, da se v skladu z našo vizijo miselno naravnamo. Pri tem zelo koristi, če si vizijo ali željo tudi zapišemo. Ta korak moramo narediti sami.
2. Drugi korak je odgovor “Vesolja” na to, kar si želimo. Ta korak za nas naredi vesolje. Takoj ko si nekaj resnično zaželimo in na to frekvenco naravnamo tudi naše misli, vesolje začne delati v tej smeri, da se bo to realiziralo. Pri tem nas ne smejo oblivati dvomi, ker ne vidimo jasne poti, kako se bo to realiziralo. Večina uspešnih ljudi, ni nikoli vedela, kako bodo realizirali svoje cilje, temveč le to, da jih zagotovo bodo. Lahko začnete iz nič in popolnoma brez vsega – iz nič in iz brezizhodne situacije, se bo naredila pot. Kako bo prišlo iz naše vere in obveze do kaj. Vesolje vedno pozna najkrajšo, najboljšo in najbolj smiselno pot do naših sanj.
3. Tretji korak je faza prejemanja. Pri tem koraku je nujno, da smo fokusirani na našo željo – to se mora kazati v strasti, radosti, navdušenju, hvaležnosti… in ob tem se moramo počutiti odlično. Smiselno je, da uporabimo vse možne načine, da ustvarimo pozitivno čustveno stanje ob misli na svojo vizijo, željo oziroma cilj. Če pa občutimo negativna čustva, sporočamo “Vesolju”, da to ni nekaj, kar si želimo.

V fazi prejemanja slej kot prej pride do situacije, ko smo zreli za realizacijo naše želje. Vesolje ima pri tem rado hitrost, zato je v takem trenutku vsakršen pojav dvomov ali odlašanje povsem nesmiselno. Ko se pokaže priložnost in to zaznamo, je potrebno takojšnje ukrepanje. To je naše končno delo. In to je tudi vse, kar moramo narediti. Ponavadi dobimo v sklopu procesa navdušujočo idejo, ki ji moramo zgolj zaupati in jo realizirati.

Včasih pa se znajdemo v situaciji, ki se nam zdi resnično brezizhodna. Kot že vemo so razlogi za nastanek te situacije misli in čustva, ki smo jih imeli v preteklosti. In sedaj je nujno, da spremenimo vzorec. Najboljša pot, da spremenimo vzorec in začnemo obračati Zakon privlačnosti sebi prid je naslednja:

• Napišimo na list vse stvari za katere smo hvaležni v življenju. S tem spremenimo miselni tok in dobimo neko osnovo za razvoj pozitivnih čustev. Nato se lahko vsako jutro, ko vstanemo, zahvalimo za vse stvari, ki jih imamo v življenju, pa tudi če je to v tem trenutku zelo malo.
• Slednji korak je vizualizacija – ko vizualiziramo, materializiramo. Naši možgani ne ločijo med stvarmi, ki se dejansko dogajajo in med stvarmi, ki si jih domišljamo. Če smo nekje z mislimi, bomo prišli tja tudi s svojim telesom. Ob tem ko vizualiziramo, je nujno tudi, da občutimo vse pozitivne občutke, ki jih prinaša stvar, ki jo vizualiziramo. Odločiti se moramo, kaj želimo, verjeti, da si to zaslužimo, nato pa zgolj zapreti oči in si vsak dan nekaj minut vizualizirati sebe s tem, kar si želimo in kako dobro se ob tem počutimo. Rezultati naj bi bili izjemni.

Zakona privlačnosti se moramo zavedati tudi, ko gledamo televizijo ali beremo časopis. Če beremo zgolj o negativnih stvareh in se borimo proti temu, dejansko celotni zadevi dodajamo moč. Organizacije, ki se borijo proti vojni ali drogam v skladu z zakonom ustvarijo več slabega kot dobrega, to pa zato, ker se fokusirajo na stvari, ki jih dejansko nočemo. Mati Tereza je razumela skrivnost, zato je rekla, da se ne bo nikoli pridružila gibanju za boj proti nasilju, gibanju za mir pa vedno z veseljem. Zanimiv je tudi primer, da ima na ta način politik, ki je splošno “osovražen” več možnosti za zmago na volitvah, zaradi vse energije, ki se koncentrira pri ljudeh, ki nočejo, da je izvoljen. Namesto tega, da se vsi fokusirajo na to, da bi moral ta politik izgubiti, bi se morali fokusirati na to, da njegov nasprotnik zmaga. Gre le za kanček drugačno perspektivo, ki pa ima velik multiplikativen učinek.

Najlepši del skrivnosti pa je ta, da je na svetu dovolj stvari prav za vse. Prva zadeva, ki se jo moramo zavedati ob tem je ta, da si vsi ne želimo istih stvari. Nočemo vsi istega avtomobila, enakih oblek, iste osebe v svojem življenju itd. Druga zadeva pa je ta, da smo v zgodovini vedno našli nove vire, ko smo določene izčrpali in bili mnenja, da za njih ni nadomestila. Na svetu je dovolj ljubezni, hrane, kreativnih idej, moči, radosti in ostalih elementov, ki so nujni za srečno življenje posameznika.

Še nekaj citatov, ki naj bi dokazovali, da so uspešni v preteklosti vedeli za Zakon privlačnosti in ga s pridom tudi uporabljali:

• You create your own universe as you go along. – Winston Churchill
• All that we are is the result of what we have thought. – Buddha
• What the power is, I cannot say. All I know is that it exists. – Alexander Bell
• Imagination is everything. It is the preview of live’s coming attractions. – Albert Einstein
• Whatever the mind of a man can convice, it can achieve. – Clement Stone
• What you resist, persists. - Carl Jung
• All power is from within and is therefore under our own control. – Rober Collier
• Whether you think you can or you can’t, either way you are right. – Henry Ford
• Follow your bliss and the universe will open doors for you where there were only walls. – Jospeh Campbell

Torej to, kar mislite in to kar čutite se vedno popolnoma ujema s tem, kar se realizira, brez izjeme. Zato začnite takoj občutiti, kako zdravi se počutite, koliko denarja imate na osebnem računi, s kom preživljate sanjske počitnice in četudi tega trenutno ni tukaj, je le vprašanje časa, kdaj se bo realiziralo… Vesolje vsak trenutek dela po vaših navodilih! Priporočam tudi ogled dokumentarnega filma, da boste še bolj razumeli delovanje Zakona privlačnosti.
Pa še nekaj… Večina uspešnih ljudi v preteklosti je naredila eno veliko napako glede skrivnosti. Niso je delili z drugimi, vendar so jo zadržali zase. Meni je za skrivnost povedal Jure, o katerem sem že pisal v članku Kaj je potrebno za uspeh? Za to sem mu zelo hvaležen (Jure hvala!). Sam jo bom začel z veseljem uporabljati, pa me prav zanima, kakšni bodo rezultati. Če sem odkrit, se mi kar zdi, da uporaba Zakona privlačnosti prinese izjemne rezultate. Sicer pa se bom kot vedno prepričal na lastne oči No vsekakor pa je prvi korak ta, da je potrebno deliti skrivnost z drugimi. Zato jo delim z vami. In vsi, ki jo nameravate uporabiti, razkrite skrivnost še ostalim, ki jih poznate. Let’s make the World a better place to live

Sorodne vsebine:

1. Maske ljubezni
2. Skrivnost je v marketingu, lahko pa jo najdete tudi v besedah
3. Premikanje zemlje in skrivnost uspešnih