Seveda glavni junak postane odvisen in prične redno jemati skrivnostne tablete, ki pa mu omogočijo uresničitev vseh potencialov. Tako v nekaj dneh konča novo knjigo, brez težav se uči tujih jezikov, rešuje matematične enačbe ipd. Začne se ukvarjati z borzo in s preprodajo vrednostnih papirjev začne služiti milijone. Ker gre pač za film, se situacija obrne in sanjsko življenje glavnega junaka se spremeni v nočno moro, ko se pojavijo negativni stranski učinki, neusmiljeni kriminalci, policija ipd. No kljub vsemu ima zgodba pričakovan srečen konec, brez kakšnih koli večjih preobratov.

Čeprav gre za povsem populistično hollywoodsko uspešnico, pa ima film pomemben nauk. Čudežna tableta je omogočila glavnemu junaku, da je iz zmedenega neuspešnega pisatelja postal zvezda, ki obvladuje svoje življenje. Ključ delovanja tablete je, da je močno povečala možganske sposobnosti iz povprečnih 20%, ki jih uporablja večina ljudi, na bistveno več. Učinek povečane sposobnosti možganov na osebo, ki je jemala tableto, pa je bil naslednji:

• Osebi je postalo kristalno jasno, kaj si želi; nič več zmedenosti
• Osebi je postalo jasno, kako naj to naredi oziroma doseže, kar si želi
• Oseba je imela dostop do vseh informacij podzavesti

Zanimivo dejstvo je, da vse to lahko do neke mere dosežemo tudi brez “čudežne” tablete. In ravno vse našteto je v končni fazi tudi glavno bistvo, kaj loči uspešne od neuspešnih ter tiste, ki živijo polno življenje od tistih, ki ne poznajo ali priznavajo vrednoti le-tega in se zgolj prepuščajo zunanjim silnicam. Tako malo je potrebno. Poglejmo si kako.

Prvi korak je torej, da jasno razčistimo, kaj točno si sploh želimo. Bolj kot smo zmedeni, bolj kot ne vemo, kaj točno bi, težje se odločamo. Če se ne odločamo, stagniramo na mestu. In bolj kot zgolj razmišljamo o neki zadevi, namesto, da bi ukrepali, bolj smo ujeti v negativno spiralo, ki vodi v še bolj brezizhodno situacijo. Jasnost misli je torej prvi korak k uspehu na katerem koli področju življenja. Zmedenost vodi v stagnacijo.

Ko imamo jasno sliko, kaj si želimo, sledi strategija, kako bomo do tega prišli. Vendar, če imamo jasno sliko, veliko lažje ukrepamo. Vidni so koraki, na kakšne načine lahko pridemo do cilja. Na mestu postavljanja strategij, taktik in ciljev sta pomembna dva procesa. Prvi je analitični, s katerim ugotovimo, kje se nahajamo in kakšne so možne smeri, da pridemo do cilja. Drugi je kreativni, s katerim ustvarimo nekaj nepoznanega, nekaj novega na tej poti. S kreativnostjo pot dobi pomen in smisel, saj smo ljudje rojeni za ustvarjanje. Za dosežke. Na vseh področjih življenja. V praksi, po jasnosti misli, vse to pomeni, da moramo imeti postavljene cilje, prav tako pa, da si vzamemo čas za ustvarjanje in kreativnosti, kar osmisli pot, ki je na koncu še bolj pomembna kot sam cilj.

Tretji korak je najtežji. Prva dva koraka lahko brez problema dosežemo zgolj s tem, da si vzamemo dovolj časa, da se povežemo s svojo notranjostjo in prevzamemo za trenutek kontrolo nad umom. Ignoriramo za trenutek zunanje silnice, ki nas kot tok vlečejo v povprečje in sami začrtamo pot.

Vsekakor pa bi bil naš potencial lahko še bistveno večji, če bi imeli dostop do več informacij v naši podzavesti. Res je, da so prav vse te informacije že shranjene v naših možganih. Le do njih nimamo dostopa. In prav je, da nimamo dostopa. Saj se v resnici ne bi zgodilo z nami nič čudežnega, kot v filmu, vendar ravno obratno. Zmešalo bi se nam. Tako zaradi vseh potlačenih dogodkov, ki jih pri določeni starosti nismo morali razumeti, kot zaradi preveč podrobnih informacij ipd.

Vseeno pa so štirje bistveni elementi, s katerimi lahko vplivamo na informacije, ki so nam na voljo. Prvo je raven zavesti oziroma zavedanja. Močen vpliv na to, kakšen odnos imamo do informacij v našem življenju prispeva dejstvo, kakšen kontekst smo si postavili za naše življenje. Nekdo, ki živi v kontekstu, da je tukaj zato, da se prebija skozi službo, da si enkrat na leto privošči dopust ter pobegne v svet televizije, bo imel povsem drugačen odnos do informacij, kot nekdo, ki čuti, da ima konkretno poslanstvo, ki ga mora izpolniti v tem življenju, tako zase, da se razvije, kot s tem, da z ustvarjanjem prispeva celotnemu svetu. Odgovor na vprašanje zakaj? ima velik vpliv na to, do kakšne mere boste uporabljali svojo voljo, da boste čim bolj dostopali do svojih podzavestnih informacij.

Drugi element je znanje. Povprečen zemljan na zahodni polobli po končanem formalnem šolanju prebere povprečno eno knjigo na leto, pa še to gre za kakšen populistični roman. Za povrh pa še povprečni zemljan preživi povprečno okoli 3 ure na dan pred televizijo, kar ima dokazano mnoge negativne stranske učinke. Na drugi strani pa se vsi dobro zavedamo dejstva, da je v znanju moč. Več pozitivnih, koristnih in uporabnih informacij, kot vtisnemo v podzavest, več in bolj zdrave informacije bodo prihajale v našo zavest. Če že imamo omejeno količino informacij, ki jih lahko procesiramo, zakaj bi to bile negativne informacije, ki jih vidimo na televiziji, rumenih časopisih, opravljivi sosedi ipd.? Nima nobenega smisla.

Tretji element je trening možganov. Dejstvo je, da z določenimi vajami lahko izboljšamo svoj spomin, zmožnost priklica ter splošne sposobnosti naših možganov. Znanstveno je dokazano, da z rednimi vajami lahko povišamo inteligenčni kvocient, oziroma njegove posamezne dele. Že z vajami za hitro branje na primer tudi v splošnem začnemo veliko hitreje procesirati informacije. Možgani so kot mišica, ki jo je potrebno redno trenirati. Če mišice ne uporabljamo, pa ta atrofira, umira, zamre, umre. Naš potencial postane zaklenjen.

Četrti element je pozornost. Če želimo ali ne, živimo v “fast food” družbi. Hitro vase zbašemo hrano, zamenjamo čim več partnerjev, poskušamo videti čim več krajev, samo da imamo fotografijo in se lahko pohvalimo. Imamo na tisoče prijateljev. Nikoli ni dovolj. Želimo več in še več. Še več dobrin, še več užitka, še več izkustva. “Fast food” družba je droga. Beg od samega sebe. Beg od osebnostne rasti. Beg od smisla življenja. V ekstazi nakupov drsimo skozi življenje.

Glavni paradoks vsega tega pa je, da se ravno zaradi vseh teh zunanjih “fast food” dražljajev pozabimo vprašati, kaj si pa v življenju resnično želimo. Enostavno nimamo časa, da bi se posvetili vprašanju, kaj si želimo v življenju. Ker se nam preveč mudi. Tako smo zmedeni. Edina luč v življenju povprečnega zemljana tako postanejo blagovne znamke.

To pa pomeni, da se stvarem, ljudem, naravi, situacijam ne posvečamo več. Le bežno jih oplazimo. V igri ni več kvaliteta temveč kvantiteta. Ker je lažja. Na tisoče marketinških dražljajev dnevno apelira na našo pozornost in vsaki stvari se lahko zgolj še bežno posvetimo. Rezultat tega pa je slabše zaznavanje. Gledamo na tisoče različnih stvari, krajev, situacij, a nič ne vidimo. Poslušamo mnogo zvokov, ljudi, skrbi, a nič ne slišimo. Vonj detajlov in užitek v njem nam je postal tuj.

Seveda vse to močno omejuje našo raven zavedanja posamezne situacije. V “fast food” družbi nam ne manjka zgolj kontekst življenja, manjka nam tudi kontekst vsake posamezne situacije. Enostavno zato, ker se v situacijo ne poglobimo. Ker se nam mudi naprej.

Odgovor na “fast food” družbo pa je izjemno preprost: Prav je, da imamo neskončno pestro izbiro, vendar manj je več. V življenju nima smisla graditi na kvantiteti, ki nima pomena, vendar na kvaliteti, ki nam omogoča, da določene življenjske situacije ozavestimo. S tem, ko ozavestimo, postanejo naše misli še bolj jasne. Razumemo. Enostavno vemo. Zato se z vso svojo pozornostjo poglobite v vsak odnos, v vsak pogovor, v vsako situacijo, v vsak dražljaj. Osredotočite se na tisto, kar je resnično pomembno v vašem življenje in se tistemu posvetite v celoti, s pozornostjo, srcem, mislimi in dejanji.

Vse to pa nas na koncu pripelje v pozitivno spiralo. Več kot ozavestimo, več kot razumemo, bolj jasne misli imamo. Bolj, kot imamo jasne misli, bolj razumemo kontekst našega življenja. Bolj kot nam je jasen kontekst našega življenja, lažje delujemo in ukrepamo. Boljše odločitve, kot sprejemamo, bolj polno življenje lahko živimo. Bolj polno življenje z globino odnosov, kot živimo, bolj kompleksne stvari razumemo. In…

Bolj, kot razumemo, kako deluje naša realnost, večji je naš potencial, ki ga lahko dosežemo. Zato razjasnite svoje misli, kaj si želite. Izdelajte analizo, kje se nahajate. Ozavestite. Ustvarite si svojo pot do cilja. Odklenite svoj potencial.

In zato ne potrebujete prav nobene tablete.

Print PDF

Vendar pritoževanje, samopomilovanje, jamranje ipd. niso še nobenega pripeljali do rešitve, vsajne konstruktivne. No, se mi zdi, da je jamranje sicer na nek način naš nacionalni šport in tudi sam si z veseljem sem ter tja na ta način olajšam dušo, vendar če smo iskreni, nas to nikamor ne pripelje. Takšen vedenjski vzorec pa sprožajo ravno napačna vprašanja.

Primeri napačnih vprašanj so:

• Zakaj se to ravno meni dogaja?
• Kaj je smisel življenja, zakaj smo tukaj na zemlji?
• Zakaj nimam sreče v življenju in ne spoznam pravega partnerja, dobim prave službe ipd?
• In še bi lahko naštevali…

S takšnimi vprašanji poganjamo vedno enak miselni program. Nimamo sreče, ni nam usojeno, nič ne moremo narediti ipd. Seveda s takšnimi vprašanji našo moč damo v roke drugim – šefu, partnerju, toku življenja ipd. Namesto, da bi zaživeli polno življenje, z vajetmi v lastnih rokah, pustimo, da drugi opravljajo z našim življenjem. Prepustimo se zunanjim silnicam in ne vemo kje bomo pristali. Običajno na nič kaj dobrem kraju.

Ključ pravih vprašanj je, da so usmerjena k temu, da imamo moč nad svojim življenjem v lastnih rokah. Namesto, da ravnamo odzivno, ravnamo proaktivno. Svoje mišljenje ne usmerimo k smiljenju samega sebi, vendar k akciji, ki pelje do zaželenega stanja.

Prava vprašanja bi tako bila:

• Kaj se lahko naučim iz situacije, ki se mi dogaja in kako bi mi to lahko koristilo?
• Kakšno je lahko moje lastno poslanstvo, da bom največ prispeval k svetu?
• Kako lahko na najboljši način pridem do prave službe? Kakšnega partnerja si sploh želim?

Poleg vprašanj, ki vodijo k samopomilovanju in nas ne vodijo v nič kaj konstruktivno smer, je tudi veliko takšnih vprašanj, s katerimi v splošnem enostavno ne pridemo nikamor. Lahko se leta in leta vrtimo v krogu in obenem bo naše miselno ter duhovno napredovanje nično. To so vprašanja, kot so na primer »Zakaj je svet tak, kakršen je?« in podobno.

Če pogledate zgodovino, je svet vedno bil tak in vedno bo, le napredujemo v tehnologiji in ravni zavesti – vsaj malo (recimo, da je manj fizičnega nasilja). Vendar še vedno imamo revne in bogate, še vedno imamo ljudje probleme z zdravjem, še vedno so enaki vzorci,  le metode so drugačne. Vendar vse to ima očitno določen namen, sploh če predpostavljamo, da je vesolje inteligentno. Tako so bolj pravilna vprašanja »Kaj lahko sami naredimo, da bo svet lepši«? ali pa  »Kje so ljudje, s katerimi bi se z veseljem družil in ne bi imeli vzorcev, ki jih ne prenašam?« Novega sveta ne moremo pričarati, lahko svet le polepšamo, ali pa zajamemo drug spekter sveta. Se na primer družimo z drugimi ljudmi, zamenjamo kraj ipd.

Bolj, kot si zastavljamo prava vprašanja, več moči ima naš avatar in bolj je naš potek življenjske poti odvisen od nas samih in ne od zunanjih silnic. Prvi korak k bolj pozitivnemu in proaktivnemu življenju je, da si začnemo postavljati prava vprašanja. In dobili bomo tudi veliko bolj smiselne odgovore. Potem sledijo še bolj smiselna dejanja in želen rezultat.

Print PDF

Vprašanja v osnovi lahko delimo na običajna vprašanja in optimalna vprašanja. Običajna vprašanja so tista vprašanja, ki si jih običajno zastavljamo vsak dan in so del našega miselnega vzorca. Vendar nam takšna vprašanja običajno ne prinašajo pravih odgovorov. Zato je pomembno, da vsa običajna vprašanja pretvorimo v optimalna vprašanja.

Primera dveh običajnih vprašanj sta na primer: Kakšen je dober način, da rešim to zadevo? in Kako naj se lotim tega?, prav tako pa tudi Zakaj se mi to dogaja?,  Kaj je smisel oziroma poslanstvo življenja? in še bi lahko naštevali. Ljudje si takšna vprašanja zastavljamo vsak dan, običajno pa ne dobimo odgovorov, ki si jih želimo.

Še več, običajna vprašanja nas pogosto vodijo v spiralo. Ne dobimo zadovoljivega odgovora, vendar še več vprašanj, na katere nimamo nobenih smiselnih odgovorov. Znajdemo se v neki vrsti spirali, ki vodi navzdol in to nas običajno pripelje do nekega apatičnega stanja. Namreč ljudje se namreč najtežje znajdemo v negotovosti, ko nimamo odgovorov.

Zato je nujno, da naša običajna vprašanja spremenimo v optimalna vprašanja. Tako bomo začeli dobivati tudi boljše odgovore. Z boljšimi odgovori pa bomo imeli bolj učinkovit model subjektivne realnosti. S pravimi vprašanji bo tudi naše razmišljanje optimalno. O tem govori tudi knjiga Optimalno mišljenje, ki jo je napisala Rosalene Glickman. Optimalna vprašanja vedno vključujejo izpeljanko besede najboljši. Primera optimalnih vprašanj, ki vodijo do optimalnega razmišljanja pri navedenih zgornjih primerih sta: Kakšen je najboljši način, da se lotim tega?, Kaj je najboljša rešitev za situacijo s katero se soočam? in podobno.

Kot opazite, ko si zastavljamo optimalna vprašanja, naši možgani takoj začnejo razmišljati v smeri rešitve. In to najboljše. Tako ne ostanemo več ujetniki uma in same situacije, vendar vzamemo krmilo življenja v svoje roke. Preveč razmišljanja, obsojanja, pritoževanja, jamranja in podobno ni še nikoli pripeljalo do učinkovitih rešitev. Ravnati moramo ravno obratno. Najboljše je, če zberemo čim več uporabnih informacij, se odločimo, kaj je najboljša rešitev in gremo nato v akcijo. S tem določimo proaktivno območje vpliva in naredimo vse, kar je v naši moči. Nato nam preostane zgolj še to, da sprejmemo, kar je izven našega območja vpliva.

Optimalno razmišljanje lahko uporabimo tudi pri upravljanju s časom. Namesto, da se vprašate Kaj naj jutri počnem?, se raje vprašajte, Kako lahko jutri najboljše izkoristim svoj čas?

S tem ne boste vašega časa razporedili dobro ali celo odlično, pač pa še boljše – najboljše.

Koristi optimalnega mišljenja sta predvsem dve. Prva je, da vzdignemo naše standarde. Z optimalnim mišljenjem začnemo razmišljati o tem, kaj je najboljše za nas. Iščemo najboljše rešitve. Prav tako, kot že omenjeno, z optimalnim mišljenjem začnemo takoj iskati rešitve.

Druga dodana vrednost pa je, da lahko z optimalnim mišljenjem spremenimo naš pogled na situacijo. Če ne najdemo ustrezne rešitve, lahko vprašanje postavimo na meta nivoju in tako pridemo do alternativnih rešitev. Na primer, lahko se vprašamo Kaj je najboljši pogled na dano situacijo?.

Pri tem optimalno mišljenje vedno upošteva realne vire, ko so nam na voljo in tako vedno dobimo praktične in takoj uporabne rešitve.  Ne začnemo sanjariti o tem, kako bi bilo, če bi imeli na voljo dodatne vire, temveč v rešitev enačbe vključimo tisto, kar nam je na voljo in pri tem najdemo najboljši odgovor.

Optimalno razmišljanje pa lahko povežemo tudi s tehniko nevrolingvističnega programiranja, ki se imenuje modeliranje. Modeliranje pomeni, da vzamemo osebo, ki je na določenem področju dosegla to, kar želimo sami doseči in to osebo nato modeliramo. Analiziramo, kako je nekaj dosegla, ugotovljeno prilagodimo na lastne sposobnosti in dane okoliščine ter se podamo v akcijo.

Modeliranje v povezavi z optimalnim razmišljanjem pa seveda pomeni, da si začnemo zastavljati vprašanja, za katere vemo ali smatramo, da bi si jih zastavil nekdo, ki je ekspert na področju, kjer se soočamo z izzivom. Na primer, kako bi se Donald Trump opredelil v določenih pogajanjih? Kako bi se Richard Branson opredelil do nekega podjetniškega izziva? Ali pa, kako bi v tem primeru ravnal »ime in priimek« osebe, za katero veste, da uspešno rešuje tovrstne situacije?

S tovrstnim razmišljanjem lahko dobimo nove, bolj učinkovite rešitve. Seveda si pri tovrstnem optimalnem mišljenju v povezavi z modeliranjem lahko pomagamo tudi z intervjuji, branjem biografij ali pa da preprosto direktno vprašamo osebo, za katero vemo, da obvladuje določeno področje. Ljudje so nam običajno vedno pripravljeni pomagati, če so sami prej rešili določen problem. Tudi to je pot do najboljših rešitev.

Na koncu pa lahko rečem, enako je pri vprašanju, ki si ga pogosto zastavljamo in vodi v negativno spiralno mišljenje. To je vprašanje Kaj je sploh smisel ali poslanstvo življenja?. Če več milijard ljudi do sedaj še ni našlo ustrezne interpretacije, s katero bi se vsi strinjali, to zagotovo ni nič kaj optimalno vprašanje. Zato je veliko boljše vprašanje zastavljeno na konceptu optimalnega mišljenja: Kakšno je moje najboljše poslanstvo, da bom kar največ prispeval svetu in obenem živel polno življenje?.

Kakšen je vaš najboljši odgovor?

Print PDF

Na žalost velikokrat ljudje afirmacije uporabijo bolj kot bližnjice in tako pridemo do tipične slike naivnega posameznika, ki stoji pred ogledalom in si ponavlja »sem lep in pameten« ob tem pa se ne spremeni nič. Na drugi strani pa nekateri s prodajanjem bližnjic zaslužimo ogromno veliko denarja.

Najprej si poglejmo primer, zakaj afirmacije na tak način ne delujejo. Vsak lahko naredi naslednji poskus. Najdite nekoga, ki ne zna uporabljati računalnika. Nato pa naj se vsak dan eno uro sedi pred računalnikom in si ponavlja »znam uporabljati računalnik«. Po enem mesecu, naj oseba prižge računalnik ter preverite ali ga res zna uporabljati. Odgovor je seveda jasen.

Torej, če pričakujemo, da bomo s ponavljanjem določenih stavkov, brez dejanj prišli do nekega nekih veščin, kompetenc ali podobno, se seveda motimo. Namreč s tem bi prekršili osnovni zakon delovanja, to je, da žanjemo tisto, kar sejemo. Rasejo in razvijajo se lahko samo tiste stvari, ki jim posvečamo dovolj pozornosti in energije, pa ne zgolj s ponavljanjem stavkov, temveč predvsem z delovanjem.

Dodana vrednost afirmacij se tako skriva povsem nekje drugje. Namreč vsak od nas ima neprestano nek notranji dialog. Redko kdo je sposoben ukrotiti svoj um tako daleč, da v notranjosti prevlada praznina miru in ljubezni. Sam sem še daleč od takega stanja, zato je seveda izjemno veliko notranjega dialoga. Seveda, ga skušam čim bolj krotiti. J

Problem notranjega dialoga pa je ta, da je v večini primerov 90% negativno naravnan. Enkrat, ko začnemo opazovati misli, ki se nam porajajo same od sebe, ugotovimo, da je izjemno veliko takih z negativnim predznakom. Pozitivne misli in pozitivni dialog je dialog miru, ljubezni, povezovanja, ustvarjanja, na drugi strani pa je negativni dialog ravno obratno, to je dialog ločevanja, tekmovanja, kritiziranja, obsojanja ipd.

Najhuje pri vsem tem je, da se večina negativnega dialoga nanaša prav na nas same. Ko enkrat to ozavestimo, nas lahko postane kar groza. Ne znam tega, to mi pa res ne bo uspelo, kaj zopet počneš ipd. Na miselnem nivoju si počnemo enako, kot če bi se na fizičnem rezali ali poškodovali. Najhujše pa je, če človek dela proti sebi.

Afirmacije pa so lahko orodje, s katerim si pomagamo disciplinirati naš um. Discipliniramo pa ga tako, da negativne misli počasi spreminjamo v pozitivne misli. Tako skušamo čim več notranjega dialoga ohranjati s pozitivnim predznakom. Več pozitivnih misli vodi do več pozitivnih dejanj, vse to pa do kakovostnejšega življenja.

Ko identificiramo določeno negativno misel oziroma notranji dialog, ki se ponavlja, ga je seveda dobro spremeniti. Spremenimo pa ga lahko tako, da vsakič, ko se porodi negativna misel, to podkrepimo s pozitivno mislijo. Tako počasi novo stanje postaja del nas, to novo stanje pa nam omogoča lažje delovanje. Veliko »self-help« gurujev se ukvarja z afirmacijami, nekje daleč najbolj domiselna in celostna pri tem pa se mi zdi Louise L. Hay, ki je napisala tudi veliko knjig na temo afirmacij. Knjiga tudi vsebuje primere informacij za določena negativna stanja.

Vzemimo sedaj prejšnji primer in si poglejmo, kako nam afirmacije pri učenju uporabe računalnika lahko pomagajo. Veliko ljudi, predvsem tistih, ki niso bili rojeni z računalnikom, imajo neke vrste »odpor« do uporabe računalnika. Kot smo ugotovili, ponavljanje afirmacije o tem, da kar naenkrat znam uporabljati računalnik, ne bodo delovale.

Kako pa si lahko pomagamo z afirmacijami? Posledica odpora do računalnika je seveda notranji dialog. Vsekakor, so računalniki nekaterim bližje in se ga hitreje naučijo, drugim manj. In tistim, ki računalnik ni blizu, imajo običajno tudi negativni dialog glede uporabe računalnika. Se pravi, če omenimo besedo računalnik, se na enkrat sproži negativni notranji dialog.

Jaz pa že ne znam uporabljati računalnika. Ne zopet računalnik. Računalniki so brez veze. In še bi lahko naštevali. Seveda ta negativni notranji dialog ne prispeva nič kaj pozitivnega k temu, da bi se naučili uporabljati računalnik. Tak negativen notranji dialog, nas pri vsem skupaj zgolj še bolj ovira. In zopet delamo proti sebi.

Torej z afirmacijami lahko spremenimo negativni notranji dialog v pozitivnega. Ko spremenimo notranji dialog, smo lahko veliko bolj odprti in dovzetni ter imamo pozitivni pristop do učenja uporabe računalnika. Seveda to pomeni, da bomo morali še vedno vložiti veliko energije in truda v učenje, v skladu z zakonom, da dobimo toliko, kolikor vlagamo, vendar nam bo pozitivni notranji dialog omogočil ravno to, da se bomo učenja sploh lotili in s pozitivnim pristopom tudi hitreje napredovali.

Poleg notranjega dialoga pa tudi besede sestavljajo naš notranji subjektivni zemljevid realnosti. Na primer ob besedi ljubezen se vsakemu od nas prebudijo povsem drugačne predstave in doživljanja. Seveda na podlagi naših preteklih izkušenj, prevzetih prepričanj ipd. Kakor lahko z vizualizacijo spremenimo občutke ob slikovnih predstavah, lahko z afirmacijami spremenimo naše občutke ob besednih predstavah. Če se v nas prebudijo izjemno negativni občutki ob določeni besedi, lahko ravno to spremenimo z afirmacijami. S tem, ko spremenimo občutke ob določeni besedi, pa se spremeni tudi naš odziv, s tem pa naša dejanja, kar pa vodi k drugačnim rezultatom.

Na koncu pa so afirmacije lahko tudi koristno orodje za discipliniranje uma. Ali ste se kdaj vprašali, kaj je namen molitve? Večina verstev pozna molitve, torej pozitivna besedila, ki jih ponavljamo. Namen molitve je seveda to, da discipliniramo um. Molitve niso prav nič drugega kot daljše afirmacije. S tem, ko nekaj ponavljamo, discipliniramo svoj um.

Discipliniranje uma pa nam omogoča, da se povežemo sami s seboj, napolnimo svojo notranjost z mirom in ljubeznijo. Na ta način se soočimo z negativnimi vzorci, mislimi in posledično dejanji. Zato je molitev izjemno pomembno orodje doseganja notranjega miru, sploh če znamo molitev uporabljati pozitivno. Tudi meditacija je poglobljena oblika molitve. Osnovno orodje meditacije je ravno to, da v začetnih stopnjah s ponavljanjem določenih stavkov prevzamemo kontrolo nad našim umom.

Seveda pa tudi pri uporabi afirmacij velja enako pravilo, kot pri vseh ostalih orodij, kot je tudi uporaba računalnika. Moramo biti odprtega duha, da poskusimo različne stvari. Tiste stvari, ki za nas delujejo, je smiselno, da jih v življenju obdržimo, tiste, ki ne, jih zavržemo. Ljudje smo različni in za nekoga nekaj deluje, za nekoga drugega pa pač druga orodja. Pomembno pa je predvsem to, da ne obsojamo, vendar ravno obratno, priporočamo, pomagamo in smo čim bolj konstruktivni.

Print PDF

Tako marsikdo zlorablja vizualizacijo v smislu bližnjice, ki ne obstaja. Nekaj v smislu, ti samo poležavaj pred televizijo, si v glavi predstavljaj, kako si lep, bogat, srečen ipd. ter se bo vse to zgodilo samo od sebe, če si boš le dovolj velikokrat to predstavljal. Seveda ljudje izjemno radi kupujemo bližnjice, »pilule«, ki čarobno spremenijo naše življenje čez noč, čeprav globoko v sebi vemo, da takšna pilula ne obstaja. Vendar pa vedno ostaja neko upanje, predvsem zaradi naše lenobe.

Seveda tako vizualizacija lahko kaj hitro postane predmet posmeha. Namreč če ne drugega, takšen pristop krši osnovno duhovno načelo, ki pravi, da žanješ samo to, kar tudi poseješ. Če kakršno koli miselno dejanje ni podkrepljeno tudi z določenim fizičnim delovanjem, nima nobenega smisla. Namreč nisem še srečal človeka, ki bi prišel do fit postave z gledanjem televizije in s hamburgerjem v roki. Nasprotno, za fit postavo je potrebno vložiti veliko energije, časa, truda in jeklene volje.

Torej v primeru, da upamo, da si bomo z vizualizacijo spremenili življenje, zgolj tako, da si bomo predstavljali stvari v mislih znova in znova, je odgovor seveda, da ne deluje. Kljub vsemu pa je vizualizacija močno orodje, če ga uporabljamo na pravi način. Namreč gre za orodje, s katerim lahko spreminjamo naše notranje duševne procese, vendar zgolj, če je vse skupaj podkrepljeno še z aktivnim delovanjem. V tem primeru vizualizacija vsekakor deluje in poglejmo si resnico o tem, kako in kaj.

Z domišljijo in vizualizacijo do razbijanja mej, velikih vizij in novih idej

Najprej je potrebno omeniti moč naših možganov. Ljudje smo edina živa bitja na zemlji, ki si lahko predstavljamo stvari, še preden so materializirane. Torej v mislih si lahko predstavljamo nekaj, kar v resnici sploh še ne obstaja. To je neverjetna sposobnost, pri čemer gre ravno za vizualizacijo. Zato je Albert Einstein tudi trdil, da je domišljija bolj pomembna od znanja. Namreč vsak od nas ima sposobnost, da si lahko predstavlja še neustvarjeno ter obenem moč, da to tudi ustvari.

In vse, kar nas obdaja in ni ustvarila mati narava je ustvarila človeška roka. Preden je bilo nekaj ustvarjeno, se je rodilo kot ideja oziroma zamisel v glavi nekoga. Nekdo si je v glavi predstavljal neko rešitev, ki jo je nato materializiral. In to je tudi eno glavno poslanstvo vsakega zemljana, da ustvarja. In vsaka ideja rodi dvakrat, najprej v naši glavi, s pomočjo vizualizacije, nato pa se materializira s pomočjo delovanja.

Prva neverjetna moč vizualizacije je torej, da z njeno pomočjo pridemo do novih idej. Drugi še pomembnejši vzvod vizualizacije pa je, da lahko vidimo vizijo, še predno je ta realizirana. Nato pa imamo z dejanji tudi moč, da to tudi realiziramo. Samo posamezniki z izjemno močno vizijo, so spremenili svet. Vizija mora biti tako močna, da se postavi nad vse probleme, ki jih srečamo na poti. Vsi problemi morajo postati nepomembni, ko pomislimo na našo veliko vizijo.

Dober primer je Henry Ford, ki je imel vizijo, da bo avto postal dostopen vsakemu zemljanu. Pred njegovo vizijo je bil avto dostopen izključno najbolj bogatim. In imel je vizijo, da bo celotni planet poseljen z avtomobili. Če se sedaj zunaj ozremo okoli sebe, vidimo, da se je njegova vizija realizirala.

Tovrstna vizualizacija pa ima še eno veliko prednost. In sicer je to brisanje mej iz naslova omejujočih prepričanj z lastno domišljijo. Če poznamo lucidno sanjanje, ali če se spomnimo kakšnih bolj burnih in nenavadnih sanj, lahko takoj opazimo, da v sanjskem svetu fizikalne meje ne veljajo. Vsekakor zagovarjam dejstvo, da na našem planetu obstajajo fizikalni zakoni in da ni vse mogoče.

Vendar je marsikatera meja, zgolj meja v naši glavi. In ravno z domišljijo lahko te meje presežemo. Stvari postavimo v drugačen kontekst, kjer z uporabo vizualizacije pridemo do rešitve. Primer sta brata Wright, ki sta živela izključno zato, da bi lahko letela po nebu. Ker človek nima kril, seveda ne more leteti. Vendar sta našla rešitev v napravi in kot prva zemljana videla svet iz ptičje perspektive. Tako lahko z vizualizacijo podirate meje, ki si jih ljudje sami postavljamo in nas velikokrat omejujejo.

Spreminjanje notranjega duševnega stanja

Nevrolingvistično programiranje je veda psihoterapije, ki preučuje delovanje naših možganov. Z znanstvenimi poskusi so ugotovili, da ima vsak od nas subjektivni zemljevid realnosti, ki je sestavljen iz različnih zapisov, pri čemer prevladujejo notranje mentalne slike. Te dirigirajo naš odziv na vsako situacijo v realnosti, prav tako pa tvorijo naša prepričanja. Kaj to pomeni? Na primer, dve osebi imate povsem drugačen odziv na srečanje s psom. Ena oseba takoj priteče do psa in ga začne božati, druga se previdno umakne.

Seveda je oseba, ki se umakne imela v preteklosti neko slabo izkušnjo, ali so ji starši govorili, da jo bo pes ugriznil, zato se ob srečanju s psom prikaže negativna slika, kot varovalni mehanizem preživetja, da se oseba umakne. Pri tem imamo nešteto situacij, kjer sploh ne gre za naše preživetje, vendar negativne mentalne vzorce, ki omejujejo naše življenje in srečo.

Tako je izjemno uporabna moč vizualizacije ta, da identificiramo naše negativne mentalne vzorce. Pojdite nekaj na samo, povežite se sami s seboj, dobro opazujte svoje odzive nato pa: Živo si predstavljajte, da greste na bankomat preveriti stanje in da imate na vašem računu 100.000€. Potem si predstavljajte, da imate govor pred 10.000 ljudmi. Kot tretje si predstavljajte, da imate popolno fit postavo, z lepo oblikovanimi mišicami. Na koncu si predstavljajte, da imate ob sebi za partnerja nekoga, ki je resnično telesno privlačen in atraktiven.

Sedaj pa je čas za iskrenost. Ali ste se ob sprožitvi, katere izmed omenjenih predstav, počutili kanček neugodno? Mogoče zgolj kanček, nekje globoko v sebi. Če vzamemo na primer denar in potencialni možni notranji dialog: Jaz pa že ne morem imeti toliko denarja na računu, sem neprestano v minusu. Ali pa, to pa je res veliko denarja, 10.000€ mogoče, več pa ne. Mogoče pa ste zgolj dobili v trebuhu kanček neprijeten občutek.

Kaj se dogaja? Vsak od nas ima nešteto pridobljenih negativnih vzorcev, ki ga ovirajo, da bi realiziral vse svoje potenciale. Nekje globoko v nas se skrivna iskrena želja, ki je prekrita z balastom negativizma, ki ga pridobimo v primarni in sekundarni socializaciji, preko medijev ipd. Če si nekaj resnično želimo (pozitivnega seveda) in ob tem dobimo slabe občutke, to pomeni, da imamo negativne vzorce, ki jih je potrebno odpraviti.

Dokler imamo negativno predstavo o določeni stvari, na primer 100.000€ na našem računu sproži val občutkov, kot so, tega si ne zaslužimo, bogati ljudje so pokvarjeni, izhajam iz revne družine ipd., se bomo z vsemi našimi dejanji takšnega stanja pridno izogibali. Torej je verjetnost, da se bo to v našem življenju realizirala nič ali zelo blizu nič.

Dokler notranje ne verjamemo, da lahko nekaj dosežemo, pač v tej smeri ne bomo delovali. Tudi če bi to dosegli, bi se počutili neugodno in bi kaj hitro poskrbeli, da bi to izgubili. Tako pridemo do najpomembnejšega vzvoda uporabe vizualizacije. S predstavljanjem drugačnih občutkov ob določeni situaciji, namreč lahko spremenimo naše notranje stanje.

Če si poleg tega, da imamo 100.000€ na računu predstavljamo tudi to, da smo takšne vsote vredni, da se odlično počutimo, če smo bogati ter kako bomo prišli do tega denarja ipd. se bo spremenil naš notranji zemljevid dojemanja realnosti. Šele, ko nekaj notranje sprejmemo, se to lahko tudi materializira, prej pa nikoli. Zato na primer veliko ljudi, ki zadane na lotu bajne vsote, kmalu zopet postanejo revni. Zunanjost je vedno odsev notranjosti.

Tako pa pridemo do vizualizacije, kot izjemno močnega orodja. Če z vizualizacijo spremenimo naš notranji zemljevid realnosti iz negativnih predstav v pozitivne, se bodo spremenile tudi naše misli, posledično pa naša dejanja, to pa bo vodilo k drugačnemu rezultatu. Se pravi, vizualizacija podkrepljena z dejanji, ki izhajajo iz volje, da bomo naredili nekaj za kakovost svojega življenja, ima lahko neverjetno pozitivni učinek pri doseganju teh ciljev.

Zato lahko beremo uspešne zgodbe ljudi iz vseh področji, kako so si pomagali z vizualizacijo. Uspešen prodajni sestanek, izjemen nastop pred publiko, zmagovalno odigrana tekma, novo uspešno podjetje in še bi lahko naštevali. Vsak, ki opisuje takšno zgodbo, je ponavljal določen film v svoji glavi, ob čemer se je počutil bolje in bolje, to podkrepil z ustreznimi dejanji ter tako prišel do želenega cilja. To je prava moč vizualizacije.

Vizualizacija in duhovnost

Pri vizualizaciji pa lahko zaidemo še v kanček bolj duhovne sfere. Sicer se strinjam, da se tukaj nahajamo na izjemno trhlih temeljih. Vendar moje delovanje bazira na tem, da je potrebno čim več stvari poskusiti ter nato obdržati tiste, ki nam koristijo in delujejo za nas ter opustiti tiste, ki nimajo za nas nobene dodane vrednosti. Prav tako pa se mi zdi moja dolžnost, da te stvari omenim.

Moja izkušnja bolj iz duhovnega vidika je, da nam ni podana niti ena sama želja, z močjo, da tudi to željo lahko realiziramo. In ko si nekaj dovolj močno želimo, se situacije začnejo odvijati v smeri, da se v našem življenju takšne stvari tudi realizirajo. En del je seveda enostavno razložiti  s prej omenjenimi dejstvi. Ko si nekaj močno želimo in začnemo delovati v tej smeri, naša nova dejanja vodijo k novemu rezultatu.

Vendar se mi je velikokrat zgodilo, da se je tudi brez dejanj začela spreminjati okolica v smislu, da bi lažje realiziral svojo vizijo. Ne govorim tukaj o nobenih čudežih, vendar o povsem preprostih in praktičnih stvareh. Naj navedem nekaj primerov. Zamislil sem si nov projekt in začel srečevati ljudi, ki so mi pri tem pomagali. Na primer, ko sem se odločil, da bom začel pisati blog in začel delati prve korake v tej smeri, se je marsikaj začelo »odvijati samo od sebe«. Prav tako, vsak od nas, kdaj pomisli na koga po dolgem času in nato sreča to osebo ali dobi klic.

Po veliko podobni izkušnjah ne verjamem več v naključja. Bliže mi je prepričanje, da nas življenje, vesolje, bog ali kakor koli želite podpira pri naših željah. Če si nekaj resnično želimo in zgolj, če tudi začnemo delovati v tej smeri, nam življenje pomaga, da se stvari začnejo odvijati. Več verjetnosti je, da se srečamo s fortuno. Včasih z novimi izzivi, da postane jasno, ali ni nečesa resnično želimo, včasih pa s tem, da srečamo prave ljudi, pridemo na pravo mesto ob pravem času. Seveda, ko smo pripravljeni, zato pa je potreben čas. Zagotovo pa se nič ne odvije, če ne gremo v akcijo. Samo s trudom, delovanjem in širjenjem pozitivnega, lahko realiziramo vse naše vizije. Če pri tem spreminjamo svet na bolje, smo dosegli pravi duhovni cilj življenja.

Print PDF

Ko se rodimo kot otroci smo izjemno radovedni. Želimo se učiti vsega na vseh koncih in znanje črpamo kot goba vodo. Potem se začne formalno izobraževanje in naš interes do spoznavanja sveta kaj hitro usiha. Običajno je tako, da stvari, ki so obvezne že nekako niso več zanimive. Počasi skozi sekundarno socializacijo naša radovednost počasi ugasne. Po končanem šolanju v povprečju ljudje preberejo eno knjigo na leto. Radovednosti ni več.

Vendar sta v življenju samo dve poti, tako kot v naravi, ali rasteš ali padaš. Ko se konča radovednost, ko se konča želja po novem znanju, se konča tudi naš lastni razvoj. To preprosto pomeni le to, da moramo našo radovednost skrbno negovati. V trenutku, ko dokončno ubijemo lastno radovednost sprejmemo kalup vsakdanjega povprečnega življenja. Če malo pretiravam, običajno je to 30 let zdolgočasene službe, kjer se prebijamo z muko, preostali čas pa preživet pred televizijo, čeprav je jasno, da smo veliko bolj srečni brez televizije.

Znanje pridobivamo na več načinov, ampak obstaja nekaj osnovnih. Prvi način učenja je učenje na lastnih napakah. Poskušanje in popravljanje. Seveda je to učenje daleč najtežje, pa tudi najbolj se nas najbolj prime. Vendar na tej točki pridemo tudi do reka v znanju je moč. Zakaj ne bi znanje drugih, ki so ga pridobili na svojih lastnih izkušnjah uporabili kot vzvod, da se sami lotimo večjih in kompleksnejših izzivov, s čimer kreiramo novo znanje ali pa da enostavno lažje premagujemo ovire. Ljudje smo na svetu zato, da si med seboj pomagamo.

Prvi osnovni način širjenja znanja je preko opazovanja, torej da opazujemo delovanje drugih ljudi, vedenje ipd. in se na podlagi tega učimo. Preučujemo situacije v katerih se ljudje nahajajo in jih nato preslikamo v lastne situacije. To je pomembna veščina, ki pa zahteva, da se znamo postaviti v kožo opazovalca in preučevalca dogajanja. Tovrstno učenje zahteva visoko raven zavesti in empatije.

Korak dlje od opazovanja je preprosto pogovor z osebo. Dober pogovor je lahko bistveno bolj učinkovito z vidika učenja, saj ne glede na našo raven empatije lahko bistveno bolj spoznamo notranji svet nekoga, če se z njim pogovorimo. Ljudje smo socialne živali in eden izmed razlogov, zakaj smo socialni je, da se učimo drug od drugega skozi komunikacijo. Kaj je lepšega, kot odkrivati pogled na svet sogovornika? In svetov je več kot 6 milijard.

Drugi pomemben način so zapisi v vseh oblikah. Lahko se učimo iz knjig, slik, objav na blogih, filmov, besedil pesmi, gremo v gledališče ter vseh drugih zapisov. Takšnega znanja je seveda največ, vendar pa predstavlja zgolj majhne izseke doživljanja osebe, ki je zapise napisala. Zato je tak način prejemanja informacij zelo omejen. Na podlagi različnih zapisov imamo tudi različni način prejemanja informacij. In nekateri se hitreje učijo iz zvočnih zapisov, drugi s ponavljanjem, tretji splet na drugi način, vendar je to že stvar kakšne druge objave.

Torej, kar je pomembno je to, da smo z znanjem obdani vse povsod. Če se nahajamo v coni udobja, dodatno znanje ni potrebno. Vendar to pomeni, da ne rasemo. Ko se podamo izven cone udobja, je novo znanje nujno, da lahko napredujemo. Zato je radovednost osnovni temelj, da se podajamo izven cone udobja in učinkovito napredujemo.

Čar radovednosti je tudi v temu, da se zelo težko pretvarjamo, da smo radovedni. Radovednost mora postati temelj našega življenja in ne prisiljena vrednota, zgolj zato, da bomo imeli več znanja. Nujno je, da gojimo iskro želje spoznavati delovanje sveta, notranje svetove in nenazadnje našega življenja na zemlji. Če je radovednost prežeta z navdušenjem toliko boljše.

Torej, imamo dve ušesi in ena usta in to z namenom, da vsak pol manj govorimo kot poslušamo. Spoštovati moramo vsako subjektivno realnost in le z radovednostjo širimo zemljevid naše subjektivne realnosti in tako imamo zemljevid, ki nam omogoča sprejemati boljše odločitve za naše kakovost našega življenja in vseh na svetu. Tako razvijamo empatijo, tako razvijamo toleranco, tako smo lahko ljudem blizu.

Odgovor, zakaj zastavljam vprašanja je torej enostaven. Iskreno in resnično me zanima, kako ljudje razmišljajo, kakšni so njihovi pogledi na svet, kakšen je njihov subjektivni model realnosti, kakšne ideje imajo, hrepenenja ipd. Bolj kot je posameznik zanimiv, bolj kot odstopa od povprečja, bolj kot ima drugačne poglede, z večjim zanimanjem in spoštovanjem poslušam misli take osebe. Res pa je, da je izjemno težko najti osebe, ki razmišljajo drugače, zato so posebni ljudje običajno deležni še več vprašanj.

Pri tem vidim odnos dvostranski, če sam lahko kje pomagam, ljudem z veseljem pomagam, njihovo subjektivno realnost pa velikokrat z veseljem poskusim v lastnem življenju in če deluje jo integriram, če ne deluje enostavno zavržem (pri tem so najboljši 30 dnevni preizkusi). Na koncu vedno pridemo do tega, da je različnost tista prava začimba življenja, ki omogoča napredek, rast in razvoj.

Ljudje seveda svoje znanje z veseljem delimo. Včasih je bilo znanje pomemben del monopola posameznikov (zdravnikov, duhovnikov, uradnikov ipd.). V informacijski družbi je znanje na voljo kjerkoli, kadarkoli ipd. Danes zato ni več tako bistveno samo znanje, kot je uporaba znanja ter pa predvsem ustvarjalnost na podlagi znanja, ki ga pridobimo. Zato je nujno, da znanje, ki ga pridobivamo z lastnim izkustvom delimo tudi z drugimi.

Obstaja pa še en razlog, zakaj velikokrat postavljam raje vprašanja, kot teze. Opazil sem, da so ljudje običajno izjemno agresivni in ne spoštujejo subjektivne realnosti drugih. Netoleranca pa je ključni zaviralec razvoja in kakovosti življenja. Ne vidim nobenega razloga, zakaj bi se z ljudmi prepiral od koga subjektivna realnost je boljša. Edino, kar velja je, da če subjektivna realnost omogoča boljšo kakovost življenja posamezniku in obenem celotni družbi (se pravi, da ne škoduje drugim), potem je to za posameznika prava subjektivna realnost. In vse to je potrebno spoštovati.

Zato bodite radovedni, nikoli ne izgubiti te vrednote. Spoznavajte nove ljudi, pogovarjajte se z njimi, odkrivajte njihovo subjektivno realnost, jo primerjajte s svojo. Kopljite v globino, spoštujte zamišljenost. Pri tem testirajte vaša prepričanja, znova in znova, strmite k napredku in cenite znanje. Bodite radovedni, nikoli se ne nehajte učiti in spoštujte vse izkušnje. Na koncu pa delite svoje znanje, prispevajte k boljšemu svetu. Več kot daš, več imaš.

Print PDF

Koncept pomembnosti misli je preprost, naše misli vplivajo na naša čustva, naša čustva vplivajo na naše besede in dejanja, naša dejanja vplivajo na končni rezultat, torej situacijo, kjer se nahajamo. Če želimo spremeniti situacijo v kateri se nahajamo, moramo spremeniti naše dominantne misli, kar pomeni, da bomo sprejeli drugačne odločitve in tako se bomo znašli v drugačni situaciji.

Bolj pozitivne misli naj bi prispevale k večjemu optimizmu, ta pa k uspešnejšemu soočenju z življenjskimi izzivi in premagovanju ovir. Namesto, da v krožni zanki znova in znova premlevamo probleme, se smilimo sami sebi, misli preusmerimo k akciji ter se soočimo spremembo situacije. Za tiste situacije, ki so v območju našega vpliva z samimi dejanji, za situacije, ki so izven našega območja vpliva, s spremembo perspektive in dvigom ravni zavedanja.

V teoriji se to sliši sila enostavno, v praksi pa je potrebno mnogo vaje, da nam to uspe. Razlog za to se skriva v izvoru negativnih misli, ter kaj pozitivne misli sploh so. Naš um je generator naših misli in te prihajajo same od sebe. Direktno težko vplivamo na naš um, lahko pa nanj vplivamo posredno. Torej se negativne misli porajajo samo od sebe, ne da bi mi sami imeli na to res velik vpliv.

Negativne misli prihajajo iz naše podzavesti, iz našega spomina. Vse travme, ki smo jih doživeli, slabe novice, ki smo jih prebrali, stres, ki ga doživljamo, vso nasilje v filmih, ki se vtisne v našo podzavest itn. Ob pojavu kakršne koli napetosti v našem življenju, se sproži val negativnih misli iz našega spomina. Negativne misli, ki izvirajo iz vse doživete sovražnosti, tesnobe, strahov, izgube, neuspehov, negotovosti itn. Vsaka negativna misel, je samodejni proizvod napetosti, ki prikliče te negativne misli iz spomina. Za nameček, lahko dodamo še to, da se misli ponavljajo in negativna misel sproži val novih negativnih misli.

Pozitivne misli – Na podlagi tega vsi vemo, da je smiselno razmišljati pozitivno. Vendar pa je omenjena knjiga prva knjiga, kjer sem zasledil opredelitev, kaj to pozitivne misli sploh so. Pozitivne misli so misli o združevanju, torej misli, ki temeljijo na zaupanju, sprejemanju, naklonjenosti, dobrohotnosti, ljubezni, povezovanju itn. Hoteno pozitivno misel sprožimo s pravilnim dihanjem in pozitivno fiziologijo, prijaznostjo, milino, ljubeznijo sočutjem ter z razmislekom o nestalnosti in koncu vseh stvari.

Na drugi strani so negativne misli tiste misli, ki vodijo k ločevanju. Sproža jih nezaupanje, sum, nenaklonjenost, zamera, sovraštvo ter ostale negativne perspektive. Nehotene negativna misel se pojavi, ko pride do napetosti, nemira, nenaklonjenosti, krutosti, srda, sovraštva, navezanosti in poželenja. Torej čisto nasprotje pozitivnih misli.

S to definicijo lahko sedaj veliko lažje razumemo kako negativne misli spreobrniti v pozitivne misli. Pred transformacijo je potrebno negativne misli še nevtralizirati, kar najlažje naredimo zgolj z opazovanjem naših misli. Torej postavimo se v vlogo opazovalca in se ne poistovetimo z našimi mislimi. Namreč obvladuje nas vse, s čimer se lahko poistovetimo, mi pa obvladujemo tisto, s čimer se več ne istovetimo. Če prenesemo našo pozornost z zunanjih stvari na naše misli, spremenimo dinamiko uma. Buda je nekdo, ki večino svojega življenja preživi v miselni praznini.

Vendar bistveno se mi zdi predvsem to, kako razmišljati o pozitivnih mislih ter kaj pozitivne misli sploh pomenijo. Naslednjič, ko vas negativna misel začne sprožati negativnih misli, začnite razmišljati o povezovanju, spoštovanju, sodelovanju in podobno. Spremenile se bodo tudi vaše misli.

Nenazadnje je vsak od nas kot celica telesa zemlje. Bistveno je, da z našim sodelovanjem funkcionira celotno človeštvo. Taka povezanost pomeni, da če nekomu škodujemo, v bistvu škodujemo sebi. Kar pa pomeni, da je moč pozitivnih misli ravno v tem, da razmišljamo, kako z ljudmi sodelovati, jim pomagati pri njihovem delovanju ter gojiti pozitivne občutke. Naše življenje najbolj zaznamujejo situacije, kjer je prisotna ljubezen in ni niti enega samega razloga, zakaj ne bi to ljubezen doživljali prav v vseh situacijah z vsemi osebami, ki nas obkrožajo. Seveda je to lepo zapisati, življenje pa zahteva neprestano vajo. Veliko pozitivnih misli vam želim!

Print PDF

Pri tem se takoj pojavi vprašanje, ali objektivna realnost sploh obstaja, če vsak od nas živi znotraj svoje interpretacije sveta na podlagi katere so odziva in vede po določenih vzorcih. Objektivna realnost naj bi sicer bila tisto, kar je resnica, ne glede na dejstvo, ali to verjamemo ali ne. Tak primer naj bi bila recimo gravitacija. Tudi, če ne vemo za gravitacijo ali vanjo ne verjamemo, naj bi nas ta še vedno držala na zemlji.

Obstaja veliko različnih teorij in mnenj na to temo, od tega da objektivna realnost kot taka sploh ne obstaja, vendar je zgolj plod subjektivne realnosti, do tega da je objektivna realnost zgolj iluzija ali pa na primer zgolj neke vrste računalniška simulacija, ki nam omogoča izkušnjo v fizičnem svetu. Najbolj verjetna interpretacija je, da je objektivna realnost del fizične realnosti, ki jo doživljamo prav vsi. To je tisti del realnost, ki si jo vsi delimo.

Vendar kje je meja med realnostjo, ki si jo vsi delimo in tisto, ki je subjektivne narave. Pri tem ne smemo mešati splošne družbene realnosti, ki bolj ali manj izvira iz znanosti, saj ima tudi ta običajno napačne interpretacije fizičnega sveta. Na primer dolgo časa je velik del populacije verjel, da sonce kroži okoli zemlje.

Torej definiranje objektivne realnosti je velik izziv, ampak recimo da je naloga znanosti, da skuša z razvojem vedno bolj in bolj orisati objektivni zemljevid. Vendar tudi na znanstvenem področju vedno najdemo pripadnike in nasprotnike neke teorije. Pa smo zopet tam. No, sedaj pa pustimo argumente v prid različnim teorijam, saj se objektivne realnosti vsi bolj ali manj dodobra oklepamo in dokler ne ozavestimo subjektivne realnosti, ostaja objektivna realnost bolj ali manj tam, kjer je. Tako se raje posvetimo subjektivni realnosti.

Naša subjektivna realnost oziroma percepcijska mapa sveta ni enaka kot dejansko ozemlje, se pravi fizični svet kot tak, vendar je zgolj naša lastna percepcija in interpretacija te fizične realnosti. Ta percepcijska mapa se oblikuje z našim razvojem in ima bolj ali manj velika odstopanja od fizične realnosti. Za vsako entiteto, pojav ali izkustvo, ki ga doživimo skozi materialni svet oblikujemo lastno notranjo predstavo, ki dobi svoje mesto v našem percepcijskem zemljevidu.

Naš avatar doživlja svet in sprejema informacije skozi pet čutil in sicer vid, sluh, voh, okus in dotik, kot pravi teorija nevrolingvističnega programiranja. Preden informacije postanejo del našega modela realnosti, jih filtriramo na podlagi naših notranjih filtrov. Na podlagi teh notranjih filtrov informacijo lahko zbrišemo, popačimo ali posplošimo.

Brisanje informacij se pojavi, ko smo pozorni zgolj na določen del izkušnje in ne na celoto. Brez brisanja informacij bi naša zavest bila enostavno preobremenjena. Popačenje informacij pomeni, da si informacije na določeni ravni narobe interpretiramo in s tem tudi realnost. Tretja možnost je, da informacijo generaliziramo zgolj na podlagi ene ali nekaj izkušenj.

Filtri, ki jih pri tem uporabljamo so metaprogrami, to so filtri, ki jih nadenemo na podlagi naših preteklih izkušenj, potem so tu še vrednote in prepričanja, ki so v bistvu posplošitve sveta, naše preteklo vedenje (vzorci), pretekle odločitve ter naši spomini. Tako se oblikuje naša subjektivna mapa realnosti, ki definira naša čustvena stanja, vedenje in s tem odzive na realni svet.

Če si objektivno realnost vsi delimo v kolikor ta obstaja, je običajno interakcija z drugimi toliko večja in intenzivnejša, kolikor bolj se naše subjektivne realnosti prekrivajo. Zato rečemo, da se družijo ljudje z enakimi prepričanji, vrednostnim sistemom itn. Pogosta področja prekrivanja subjektivne realnosti so vera, kultura, posel, šport, zabava itn. Bolj, kot so naše subjektivne realnosti oddaljene, več energije je potrebno za učinkovito interakcijo, pri čemer ima ključno vlogo učinkovita komunikacija. Tukaj dobi pomembno vlogo empatija, razumevanje, višanje stopnje zavesti itn.

Naš subjektivni zemljevid realnosti ima tako veliko »napak« in veliko teh napak je omejitev pri naši rasti in razvoju. Obstajata predvsem dve najpogostejši tovrstni napaki. Prva napaka so napačna posploševanja, ki se odražajo v naših prepričanjih. Na primer naše prepričanje, da so bogati ljudje slabi ter naše prepričanje, da mi nismo slabi, bo vodilo k temu, da nikakor ne bomo izvajali aktivnosti ali se odzivali na življenjske situacije tako, da bi postali bogati. Največkrat so takšna prepričanja posledica primarne socializacije, vzorci, ki jih prevzamemo po naših starših.

Drugi pogost primer so strahovi, ki izhajajo iz napak v subjektivnem zemljevidu, ki izhajajo predvsem iz preteklih izkušenj. Na primer, če se spomnimo zgodbo o psu, je ta v subjektivni realnosti fanta povezan z neko negativno izkušnjo, ki je lahko direktna (npr. ugriz) ali se je izoblikovala na podlagi mnenja avtoritete (starši nam govorijo, pazi se psa, ker te bo lahko ugriznil). Seveda v obeh primerih stvari posplošimo na vse pse, ali določeno pasmo, odvisno do katere mere obstaja neskladnost.

Namen tega mehanizma je jasen in je omogočal preživetje ter sprožal situacije boj, beg ali mirovanje. Vendar je danes mnogo situacij, kjer nam subjektivna realnost na ta način ne koristi in nas ovira pri nadaljnji rasti in razvoju.

Pogosto so strahovi in čustvena vznemirjenost smerokazi, v kateri smeri mora napredovati naš osebnostni razvoj. Razlika je v tem, da se strahov običajno zavedamo, čustvena vznemirjenost pa je bolj prikrita. Primer je, če nam nekdo recimo reče, da bi si morali najti boljše partnersko razmerje. Če izjavo inteligentno ignoriramo in nas ne vznemiri obstaja velika verjetnost, da nimamo popačene slike. V nasprotnem primeru, če začnemo vneto zagovarjati, da to ni res, je običajno znak izkrivljenosti subjektivnega zemljevida.

Največji vpliv na oblikovanje našega subjektivnega zemljevida imajo seveda naše izkušnje, primarna (starši) in sekundarna socializacija ter družba s svojo kulturo. Napake v subjektivnem zemljevidu realnosti so pogosto tudi navlaka, ki jo moramo ozavestiti ter jo počasi skozi življenje odpravljati, da prihajamo do svojega bistva ter našega resničnega poslanstva.

Tudi mediji na primer imajo zelo pomembno vlogo pri izkrivljanju našega subjektivnega zemljevida realnosti. Namreč možgani slike ter video posnetke nasmejanih, srečnih in veselih ljudi v filmih, oglasih itn. posplošujejo kot objektivno realnost, kar je velika napaka v subjektivnem zemljevidu. Tako je medijska dieta, na primer, da se odrečemo televiziji, trač revijam zelo dobrodošla.

Poglejmo še bistvo, zakaj je dobro poznati koncept subjektivne realnosti. Če objektivna realnost ne obstaja ali je ta majhni del našega zavedanja sveta, kaj naj počnemo s subjektivno realnostjo in po kakšnem ključu naj jo oblikujemo. Večina ljudi oblikuje subjektivno realnost v veliki meri po merilih neke splošne družbene realnosti, ki jo imamo za objektivno, čeprav ima prav tako ta svoje napake (različne kulture), z odstopanji, ki se v večini nanašajo na primarno in sekundarno socializacijo.

Vendar je ključno vprašanje pri vsem tem, kako naj oblikujemo našo subjektivno mapa realnosti v tej smeri, ali nam ta subjektivna mapa omogoča boljše odločitve za kakovost našega življenja. Vsak popravek mape naj bi nam omogočal ravno to, da sprejemamo boljše odločitve, kot del svobodne volje, ki nam bodo omogočile razvoj, srečo, samoaktualizacijo in izpolnjeno življenjsko poslanstvo.

Če določeno prepričanje, teorija ali model realnosti, ki je del našega percepcijskega zemljevida ne prispeva nič k boljši kakovosti našega življenja (ter seveda družbe kot celote glede na medsebojno povezanost), nima dejansko za nas nobene praktične vrednosti.

Glede na napake v subjektivnem zemljevidu realnosti naj bi vsak od nas težil k identifikaciji in spremembi teh napak. Kot smo definirali so te napake tisti deli percepcijskega zemljevida, ki zavirajo našo rast, razvoj in naše delovanje predvsem s strahovi, omejujočimi prepričanji itn. ter pri tem ne ogrožajo fizično eksistenco našega življenja.

Sedaj imamo tri možne meta pristope na strateški ravni k umestitvi in spreminjanju subjektivnega zemljevida realnosti:

Stvari, ki se nam dogajajo v fizičnem svetu so nam namenjene in usojene. Naša fleksibilnost je v subjektivni realnosti in lahko spreminjamo zgolj naš pogled na odvijajoče se življenje. Torej v našem subjektivnem modelu realnosti definiramo ali je kozarec napol poln ali napol prazen. Naša moč ni v planu, ki ga ima za nas življenje, vendar v tem, kako se na posamezne dogodke odzivamo.

Drugi možno pristop je, da sprememba npr. naših prepričanj v subjektivni percepcijski mapi ne spremeni samega fizičnega sveta, vendar spremeni naše dojemanje sveta do te mere, da se drugače odzivamo na življenjske situacije. To pomeni drugačno vedenje, drugačne aktivnosti, prijatelje itn. Na primer, če smo podedovali večjo vsoto denarja in vmes spremenili svoje prepričanje o bogatih ljudeh, ga ne bomo mogoče takoj zapravili/podaril, da ne bi negativno vplival na našo samopodobo, vendar ga bomo investirali in skušali oplemeniti. Na tem nivoju smo to, kar mislimo.

Tretji možni pristop pa je, da objektivne realnosti kot take ne priznavamo, oziroma nima za nas nobenega pomena, prav tako dojemamo tudi materialni svet zgolj kot zgoščeno energijo in na podlagi tega lahko s spreminjanjem subjektivne realnosti vplivamo na manifestacijo dogodkov v tej skupni realnosti. Vse, kar se manifestira – ljudje, situacije, itn. je plod naših misli. Na podlagi tega pristopa je nastala svetovna uspešnica Skrivnost. Na tem nivoju se nam v življenju dogaja to, kar manifestiramo s svojimi mislimi in smo prepričani, da se nam bo zgodilo.

Seveda je možna in veliko verjetno smiselna kombinacija vseh treh pristopov, vsaj za tiste, ki niso preveliki skeptiki in ciniki. Kljub vsemu, če se vse te ideje zdijo nesprejemljive, je to zgolj razhajanje subjektivnih realnosti. Z razumevanjem tega, ja takoj jasno zakaj je v življenju tako pomembna inteligenca in empatija. Oboje nam omogoča širjenje našega subjektivnega modela realnosti.

To je še eden pomembnih konceptov subjektivnega zemljevida. Ne samo, da je smiselno identificirati napake v našem subjektivnem zemljevidu, prav tako je smiselno naš zemljevid povečevati z različnimi drugimi perspektivami. Tukaj pridemo do holističnih pristopov, vključevanja vseh znanost, duhovnosti itn. ter s tem povečanje kolektivnega razumevanja. Večji, kot je naš subjektivni zemljevid oziroma model realnosti, višja naj bi bila naša raven zavesti.

Tistega, česar se ne zavedamo, za nas ne obstaja. Zemljevid lahko širimo z lastnim izkustvom, ali empatijo, ki jo doživljamo skozi pogovor, opazovanje drugih ter preko pridobivanja znanja ali doživljanj z uporabo medijev, kot so na primer knjige, učbeniki, filmi itn. Širši in bolj točen (kakovost življenja, ne kaj je objektivni svet!) kot je naš subjektivno zemljevid, širši in bolj točen je družben zemljevid. Širši in bolj točen, kot je družben zemljevid, lepši bo fizična svet ter objektivna realnost, če ta že obstaja.

Print PDF

Model nevrolingvističnega programiranja predstavlja umetnost in znanost o osebni odličnosti, ki temelji na proučevanju uspešne komunikacije in izjemnih dosežkov, ki so jih dosegli ljudje na različnih področjih, zatrjujeta O’ Connor in Seymour (1996). Področja znanosti, ki so vplivala na razvoj NLP, so nevroligvistika, kognitivna znanost, psihologija in psihonevroimunologija, kar v delu Moč podzavesti: nevroligvistično programiranje podrobno razdelata tudi Schwarz in Schweppe. Omenjene znanosti so integrirane v sam model NLP, tehnike omenjenega modela pa je mogoče hitro vključiti v vsakdanje življenje in aplicirati tako na področje terapije, svetovanj, osebne rasti, učinkovitega vodenja, pogajanja, poslovnih odnosov in uspešne komunikacije, kot tudi na področja osebne prodaje, pedagogike in prava. Sposobnost jasne postavitve ciljev, za katerimi stojijo osebne vrednote, poglobitev čutne ostrine ter priklica notranjih virov moči pa so vsekakor ključnega pomena za uspešno delovanje posameznika in njegov osebni razvoj.

Zanimivi začetki

Nevrolingvistično programiranje je razmeroma mlada veda, saj njeni nastanki segajo v zgodnja 70.ta leta in obeležujejo sodelovanje med lingvistom dr. Johnom Grinderjem in psihologom Richardom Bandlerjem. Njun namen se ni kazal v ustanovitvi nove terapevtske šole, ampak je bil usmerjen v preučevanje treh najprodornejših terapevtov tistega časa: Fritza Perlsa (gestalt terpija), Virginie Satir (družinska terapija) in Miltona Ericsona (hipnoterapija), pri katerih sta identificirati tiste resnično ključne vedenjske in komunikacijske vzorce, ki so jih čisto intuitivno uporabljali pri svojih strankah. Grinder in Bandler sta se tako vprašala, zakaj omenjeni trije terapevti v Združenih državah Amerike dosegajo tako posebne uspehe in poiskala ključne vzorce, uporabljene pri njihovem delu. Vsi trije izjemno prodorni terapevti so tako s svojimi metodami nezavedno risali in ustvarjali pot, na kateri so se kmalu začeli postavljati temeljni kamni nevrolingvističnega programiranja.

Korenine NLP

• Gestalt terapija

Fritz Perls, nemški psihiater in psihoanalitik, je bil žid, ki je bil ob vzponu nacizma prisiljen emigrirati v tujino. Pri svojem delu in poglabljanju v gestalt terapijo je izpostavljal predvsem misel, da pogled izhaja iz pogleda na celoto, nekakšno celostnost soobstoječih dejavnikov. To kar mislimo, čutimo in počnemo, naj bi bilo osnovano na naši interakciji z okoljem v danem trenutku, čemur lahko rečemo tudi gestaltični tukaj in sedaj. Fritz Perls je obenem ostro kritiziral Freudovo psihoanalizo, saj naj bi po njegovem mnenju na človeka sicer vplivali spomini iz preteklosti, vendar pa naj bi se vsak sam odločil in izbral, katere spomine iz preteklosti bo prenesel v sedanjost. Vsak človek je iz omenjenega aspekta tako odgovoren za sebe, za svoj osebni razvoj.

• Miltonov model jezika

Ustanovitelja modela nevrolingvistično programiranje, Richard Bandler in John Grinder, sta leta 1974 sodelovala z Miltonom Ericsonom, po eni strani čudaškim, a izjemno prodornim hipnoterapevtom, ki je bil med drugim tudi ustanovitelj in predsednik Ameriške družbe za klinično hipnozo. Ericson je bil imel velik občutek za zaznavanje vseh drobnih signalov neverbalnega vedenja in je bil obenem prepričan, da  »ni upornih klientov, so samo nezmožni terapevti.« Zanimiva je primerjava miltonovega modela jezika s tehnikami metamodela – medtem ko te temeljijo na iskanju natančnega pomena jezikovnih vzorcev, je Ericson »uporabljal jezik na umetelno nejasne načine, tako da so si ga njegovi pacienti lahko razlagali s pomenom, ki je bil zanje najprimernejši,« razlagata O’ Connor in Seymour. Kot še poudarjata avtorja, je trans stanje, v katerem smo zelo motivirani za notranje usmerjeno učenje iz nezavednega in ni pasivno stanje, pri katerem bi bili pod vplivom nekoga drugega, saj odnos med klientom in terapevtom prežema sodelovanje. Trans naj bi tako po njunem mnenju bil idealno duševno stanje za raziskovanje in obnavljanje enkratnih notranjih virov moči. Pri tem sta tudi Schwarz in Schweppe (2005) mnenja, da je najboljša metoda, kako v nezavednem sprožiti proces iskanja in nove zamisli,  »pripovedovanje metafor, anekdot in zgodb«, saj je tak način odlično uporabljal že Milton Ericson in ima vsekakor številne prednosti – ne zbuja strahu ali odpora, najbolj ohranja pozornost in uporablja sposobnosti stranke. Dejstvo pa je, da sta pomembna podlaga za razumevanje sveta nekoga drugega empatija in visoka stopnja čustvene inteligence. Pri tem seveda ne smemo pozabiti tudi na način govora. Najbolj učinkovito se namreč lahko izzove mirno notranje stanje z mehkim in počasnim glasom, pri katerem je pomembno terapevtovo usklajevanje govora z dihanjem klienta. Terapevt torej pri tej metodi vse opisuje zelo nejasno in posplošeno, tako da klient v sam okvir povedanega lahko vstavi svojo izkušnjo.

Zanimivosti

• Nevrolingvistično programiranje je uradno priznana metoda psihoterapije v Evropi, ki jo lahko psihiatri in klinični psihologi izberejo kot smer psihoterapije, za katero se lahko specializirajo.
• NLP je izjemno učinkovita metoda terapije, saj uporaba tehnik modela lahko vodi k poglobljeni osebnostni rasti  in pomaga obvladovati stresne situacije.
• Drža vpliva na razpoloženje – s tem se ukvarja psihonevroimunologija, nova smer v znanosti, ki se osredotoča na soodvisnost čustev, občutkov, misli in telesnih procesov. Izhaja iz dejstva, da sta telo in duh v nenehni soodvisnosti (Schwarz in Schweppe, 2005).
• Stopnje izobraževanja pri NLP programih so: NLP diploma, praktik NLP, mojster NLP in NLP trener.

Priporočljivo nadaljnje branje:

• Boyes, Carolyn. 2008. 5-minute NLP. London: Collins.
• Charvet, Shelle Rose. 1997. Words that change minds: mastering the language of influence. Iowa: Kendall/Hunt Publications.
• Dilts, Robert, John Grinder, Richard Bandler in Judith DeLozier. 1980. Neurolinguisticprogramming: Volume I: The Study of the Structure of Subjective      Experience. Capitola, Kalifornija: Meta Publications.
• Dilts, Robert, Tim Hallbom in Suzi Smith. 1990. Beliefs: pathways to health and well-being. Portland (Oregon): Metamorphous Press.
• Dilts, Robert in Gino Bonissone. 1993. Skills for the future: managing creativity and innovation. Capitola (California): Meta Publications.
• Knight, Sue. 2002. NLP at work: The difference that makes the difference in business. London: N. Brealey.
• O’ Connor, Joseph in Seymour, John. 1996. Spretnosti sporazumevanja in vplivanja: uvod v nevrolingvistično programiranje. Žalec: Sledi.
• Schwarz, Aljoscha A. in Ronald P. Schweppe. 2005. Moč podzavesti: nevrolingvistično programiranje. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Print PDF

Ta definicija se mi zdi vsekakor bolj smiselna in nakazuje predvsem na to, da se je potrebno lotiti reševanja problemov na drugačen način (out of the box). Velikokrat gremo po nepotrebnem z glavo skozi zid, namesto, da bi pogledali na situacijo z distance, našli vrata, jih odprli ter vstopili skozi rešitev izven okvirjev.

Seveda pa je definicija zgolj definicija in nam ne koristi veliko, če ni zadaj še neke življenjske lekcije. Meni je življenje poslalo to lekcijo prav na dan, ko sem prebral zgoraj navedeno definicijo norosti. Od takrat naprej skušam veliko bolj objektivno pogledati na »z glavo skozi zid« situacije«.

Lekcija gre pa takole. Zelo se mi je mudilo v center mesta, kjer sem imel sestanek. Bil pa sem brez gotovine, zato sem se ustavil na črpalki, ker se je tam nahajal bankomat. Hitro sem poiskal bančno kartico ter jo vstavil v režo na bankomatu.

Na zaslonu se izpiše zahteva, naj vpišem PIN kodo. Vpišem kodo in bankomat javi, da je vpisana koda napačna. Hmm, seveda da ni in vpišem še enkrat enako zaporedje štirih številk. Na zaslonu se zopet izpiše, da je številka napačna. V tretje gre seveda rado in ker je “očitno bilo z bankomatom nekaj narobe”, sem še enkrat vpisal enako PIN kodo.

Posledica je bila seveda ta, da mi je bankomat požrl bančno kartico. Seveda sem bil izjemno jezen in še bolj živčen, ker se mi je kot omenjeno zelo mudilo, ostal pa sem še brez gotovine (in kartice). Med vožnjo proti mestu, pa sem se kar malce zamislil nad celotno situacijo.

Sicer gre za zelo plastičen primer norosti, vendar pa se mi zdi, da velikokrat delujemo na ta način tudi v bolj pomembnih situacijah v življenju. Na enak način se lotimo diete, na enak način znova in znova tržimo svoj izdelek, na enak način skušamo partnerja prepričati v nekaj, ne enak način skušamo privarčevati nekaj denarja… ko nam ne uspe, kot smo si začrtali, se malce ustavimo, nato pa znova poskusimo na enak način. Postanemo ujeti v določen vzorec, ki nam preprečuje pogled izven ustaljenih okvirjev. Ponavadi nato povsem obupamo…

Počneš ene in iste stvari ter pričakuješ drugačen rezultat – definitivno začaran krog, ki se lahko konča še z večjim problemom. To se navezuje predvsem na to, da je »pošast potrebno ubiti, ko je ta še majhna«. Dokler je problem majhen, ga z lahkoto rešimo. Bolj kot odlašamo z reševanjem oziroma rešujemo problem na napačen način, večji postaja ta problem. Čisto praktično, če smo malce v minusu na bančnem računu ali če imamo kakšno kilo preveč, to lahko povsem enostavno rešimo.

Ko pa zapademo v vzorec, da se vsak mesec minus na računu poveča za določeno vsoto ali pa se kakšen kilogramček preveč povečuje redno iz meseca v mesec, si zadeve močno otežujemo. Zato je najboljše, da se s problemom poprimemo takoj, ko se le-ta pojavi.

Sedaj se skušam za vsako stvar, ki jo večkrat ponovim, pa ne dobim želenega rezultata vprašati, ali je mogoče kaj narobe z mojim pristopom. Oziroma čisto praktično, skušam zamenjati pristop k celotni zadevi. Pri menjavi pristopa oziroma optimalnem pristopu nam pomaga predvsem znanje.

Večino problemov na svetu, ki jih poznamo, so se ljudje lotili reševati že na tisoč in en način. Vsak je doživel drugačne rezultate in veliko ljudi o teh rezultatih (izkušnjah) piše v knjigah, na blogih itn. V znanju je moč in pri norosti nam znanje lahko pomaga, da smo malce manj “nori”. S tem pa se tudi dvignemo nad povprečje, saj stvari vzamemo proaktivno v svoje roke in pogledamo na zadevo z drugačne perspektive kot povprečje.

Print PDF

Pojavil pa se je en velik problem in sicer ta, da mi je pred kratkim začelo dejansko zmanjkovati časa za redno vsakodnevno branje. Sicer se trudim, da si na vsakih nekaj dni vzamem uro ali dve za branje knjige, vendar se to ne da niti primerjati s tem, da sem več let bral tudi po eno knjigo na teden oziroma po par ur na dan. Sicer se trudim bolj ali manj upoštevati načela hitrega branja, vendar pa je vseeno to veliko manjši zajem informacij. Res je, da je moj del branja nadomestilo tudi brskanje po internetu in prebiranje spletnih vsebin, ampak je na internetu veliko težje najti kvalitetno vsebino, poleg tega pa se pogosto še zgubiš zgolj v brskanju brez nekega konkretnega cilja (torej zgubljaš čas).

Ena izmed rešitev na problem pomanjkanja časa za branje je poslušanje avdio knjig v avtu. In kot pravi Brian Tracy na ta način spremeniš svoj avto v univerzo na kolesih. Dejstvo je, da dnevno v avtu lahko preživimo tudi več ur in zakaj ne bi ta čas namenili ravno izobraževanju. Od začetka se mi je zdela to malce ekstremna ideja, nenazadnje verjetno tudi zato, ker zelo rad poslušam glasbo, sedaj pa sem nekako prišel do tega, da je stvar izjemno produktivna in smiselna.

Prva negativna asociacija (od tod se mi je zdela tudi ekstremna ideja), ki jo človek lahko dobi na poslušanje avdio knjig v avtu je, da gre to za neke kvazi sugestivne programe, kjer si ponavljaš neka besedila in si tako »šamponiraš in pereš možgane«. Ko sem naredil manjšo raziskavo, sem opazil, da temu nikakor ni tako. V avdio izvedbah lahko najdete knjige vseh vrst, od klasičnih romanov, do Harry Potterja in drugih svetovnih uspešnic, knjige za osebnostno rast, poslovne knjige, programe za učenje jezikov itn. Dejansko lahko kupite že skoraj vse, kar vam srce poželi. Sicer je res, da je večino programov v angleščini, nekaj pa je posnetih ali prevedenih tudi v slovenščino. Vem, da ima nekaj programov v slovenščini Smilijan Mori, prav tako pa tudi Brian Tracy, kjer je za prevode poskrbela Akademija Panta Rei.

Če pa vam Brian Tracy ali Smiljan Mori nikakor ne ustrezata, lahko najdete na tisoče avdio knjig tukaj, kot sem omenil, najdete lahko skoraj vse najbolj prodajanje knjige v tiskani izvedbi. Če pa imate iPod-a lahko poslušate tudi t.i. Podcaste. Gre za podobno relacijo kot knjiga – avdio knjiga in spletna vsebina – avdio spletna vsebina. Takoj, ko se na določenem viru nahaja novi Podcast, se ta naloži tudi na vašega iPod-a (ko je povezan z računalnikom) in tako lahko poslušate nešteto vsebin. Na primer tukaj lahko najdete na tisoče virov za Podcaste za vse vrste področij.

Sam v avtu približno 50% časa poslušam glasbo, 50% časa pa različne avdio knjige. Včasih se zgodi, da mi začne avdio vsebina enostavno presedati, včasih sem preutrujen, da bi sprejemal nove informacije, včasih pa si enostavno zaželim zgolj dobre glasbe. Takrat enostavno izklopim izobraževalne zadeve in tako pride čas za sprostitev ob vožnji in poslušanje glasbe.

Mogoče naj omenim še to. Tehnološko najbolj smiselna rešitev je, če imate v avtu CD predvajalnik, ki omogoča tudi predvajanje vsebine iz USB ključa. Tako imate na enem mediju avdio knjige, na drugem pa vašo najljubšo glasbo. Ta rešitev omogoča, da brez problema preklapljate med enim in drugim, brez da bi bilo potrebno vsakič znova iskati tisti del vsebine ali glasbe, kjer se ob preklopu končali.

Vsekakor priporočam, da poskusite svoj avto spremeniti v univerzo na kolesih, morda boste ob tem zelo uživali in nadomestili čas, ki vam ga zagotovo primanjkuje za branje knjig.

Print PDF

Dejstvo je, da imamo vsi na voljo zgolj 24 ur, tako milijonarji, kot tudi berači. Razlika je le v tem, kaj počnemo v teh 24 urah ter kako dobro uporabljamo vzvode za doseganje ciljev. Vsak, ki želi biti uspešen in deluje v tej smeri, kmalu ugotovi, da lahko trdo delaš le določeno število ur na dan. In bistven preskok je, ko preideš iz trdega dela (»working hard«) v premišljeno delo (»working smart«). Ravno to tranzicijo omogočajo prav vzvodi.

Razumevanje in uporabljanje vzvodov pa pomeni veliko znanja, izkušenj, poskusov, vaje, učenja itn., predvsem pa začetni preskok iz miselnih okvirov, ki je lahko še najtežji. Zato enostavno vprašanje, ki na preprost način ponazarja moč uporabe vzvoda. Ali je nekdo, ki zasluži 1 mio SIT na mesec, od tistega, ki zasluži zgolj 200.000 SIT na mesec, petkrat bolj produktiven? Mogoče dela petkrat več časa na dan? Ali pa je petkrat pametnejši? Seveda je odgovor na vse ne, edina razlika je v tem, da eden bolj spretno uporablja vzvode od drugega.

Preden si pogledamo nekaj najpogosteje uporabljenih vzvodov, bi omenil še eno pomembno dejstvo. Vsak vzvod je povsem dvorezni meč, s katerim moramo ravnati zelo previdno. Bolj, kot je vzvod močan, bolj nam lahko pomaga na poti k uspehu, a tudi obratno, če ga ne znamo spretno uporabljati. Le z ustreznim znanjem, izkušnjami in s pravilnim pristopom nam vzvod lahko optimalno koristi. Tako pridemo do največjega poznanega vzvoda.

Največji vzvod na svetu je človekov um v najširšem smislu. Torej znanje, izkušnje, veščine ter miselna naravnanost. Človekov um nas lahko povsem drži v kalupu, coni udobja ali vsakdanji rutini. Lahko pa nas popelje v drzne avanture uživanja vsakdana, odkrivanja sebe in sveta ter novih sadežev, ki bogatijo naš duh. Poleg miselne naravnanosti, so tukaj še kot omenjeno znanje, izkušnje ter veščine. Velikokrat sem že omenil, da je neznanje največje tveganje, kar ga lahko sprejme posameznik.

Znanja pa je na svetu ogromno, od tega, kako se zdravo prehranjevati, pravilno gojiti rastline, uspeti v podjetništvu, vzgajati otroke, izboljšati seks, pozdraviti bolezni, napisati knjigo itn. Kar vam poželi srce. Sistematični pristop k pridobivanju znanja pa je začetek izkoriščanja tega največjega vzvoda na svetu. Kako začeti? Všeč mi je metoda Steve-a Pavline, ki enostavno vsako leto izberete eno področje, na katerem želi biti ekspert in nato eno leto o tem bere, gleda dokumentarce, prebira revije itn.

Drugače pa je vzvodov v poslovnem svetu še veliko. V podjetništvu poznamo dva osnovna vzvoda, s katerimi mora znati delati vsak podjetnik. To sta DDL – denar drugih ljudi (banke, tvegani kapital itn.) in pa ČDL – čas drugih ljudi (podjetniški tim, zaposleni, outsourcing itn). Podjetnik, kot posameznik danes relativno težko uspe na trgu. Potrebuje ciljno usmerjen tim, z različnim znanji in izkušnjami, ki ga je podjetnik sposoben voditi. Prav tako je izjemna družbena korist podjetništva ustvarjanje delovnih mest, kar pa za podjetnika pomeni tudi hitrejše doseganje ciljev z zaposlenimi. Denar je tudi odlični vzvod, s katerim podjetnik hitreje doseže zastavljene cilje, tega pa se da kupiti na trgu prav tako kot ostale dobrine, njegova cena pa je obrestna mera in vse ostalo, kar posamezna oblika financiranja potegne za seboj.

Drugi vzvodi v podjetništvu so lahko na primer oblikovanje ustreznega svetovalnega tima, strateška partnerstva, izobraževanje zaposlenih, blagovna znamka itn. Vzvode dobro pozna tudi finančna industrija, saj večina pravih finančnih strokovnjakov namreč trguje predvsem z uporabo različnih finančnih vzvodov. S tem so potencialni donosi (in tudi izgube) veliko večji.

Vir: One Minute Millionare

Vsekakor je smotrno v sklopu strateškega načrtovanja naše prihodnosti ali pa našega podjetja, neprestano razmišljati, kako uporabljati čim več vzvodov na čim boljši način. Trdo delo je namreč zgolj majhen vzvod, ki pa dolgoročno lahko pripelje do izčrpanosti, nezadovoljstva, predvsem pa nekonkurenčnosti s tistimi, ki znajo spretno uporabljati vzvode. Veliko uspehov pri uporabi vzvodov!

Print PDF

Ne glede na veščino, ki se je želimo priučiti, pa velja zgolj eno pravilo: Vaja, vaja, vaja… Vaja dela mojstra, mojster dela vajo. In pri vsem skušaj je pač ključna disciplina. No, ampak pojdimo nazaj na hitro branje.
Hitro branje je kot vzmet. Vsakič moramo presekati neko mejo (z vajo seveda), da lahko beremo vedno hitreje in hitreje. Torej nekaj časa beremo hitreje od našega razumevanja in z vajo prekosimo to mejo in s časoma se stopnja razumevanja močno poveča. Ne glede na jezik v katerem beremo.

To pripelje do tega, da je pri hitrem branju pomembno, da neprestano spreminjamo hitrost branja. Torej nekaj časa beremo hitreje, kot je naše razumevanje, nato zopet upočasnimo hitrost branja. Spreminjanje hitrosti branja je bistveno zaradi koncentracije, obenem pa je dokazano tudi to, da če beremo hitrejše od našega razumevanja, sicer zadeve ostanejo v naši podzavesti, le priklicati se jih moramo naučiti.

Slednja stvar, ki jo je smiselno upoštevati pri hitrem branju je ta, da se vedemo kot genialci. Lastnost genijev je ta, da znajo izluščiti bistvo. To pomeni, da ne berejo tistega kar ni potrebno, prebrane stvari pa povežejo z že obstoječim znanjem. Torej genialci vedo, katere stvari si morajo zapomniti, da bodo lahko celotno gradivo priklicali iz spomina. Praktično to pomeni, da neprestano, ko se nekaj novega naučimo to primerjamo z že obstoječim znanjem in izkušnjami. Hitrost branja pa prilagodimo glede na pomembnost vsebine.

V nadaljevanju pa je nekaj praktičnih napotkov, za hitrejše branje:

• Pri branju uporabljamo prst ali pisalo, saj s tem fiksiramo pogled in tako oči ne skačejo levo in desno, kot to počnejo, če pogleda ne fiksiramo na določeno točko. Naše oči namreč neprestano skačejo sem in tja, brez da bi se mi tega zavedali.
• Vedno je smiselno brati 20% od levega in desnega roba beseila. Naš periferni vid nam omogoča, da preberemo tudi ostalo besedilo na katerega se ne fokusiramo. Z vajo postane izkoriščanje perifernega vida povsem enostavno.
• Smiselno je brati zgolj zgornjo polovico črk. Oči se namreč zatikajo ob kotih črk in običajno je največ kotov v spodnjem delu črk, ki sestavljajo besedo. To je seveda odvisno tudi od pisave, vendar pa je strategija v vsakem primeru koristna, ne glede na vrsto pisave.
• Kot omenjeno je smiselno med branjem neprestano spreminjati hitrost branja, predvsem zaradi koncentracije. Hitrost branja je smiselno prilagoditi glede na pomembnost besedila. Bolj kot je pomembno besedilo, bolj pozorno beremo.
• Naša koncentracija mora biti na vrhu glave. Ugotovili so namreč, da so imeli vsi odlični hitri bralci koncentracijo na vrhu glave. To pa zato, kjer se s tem uporablja vizualni spomin poleg avditivnega spomina. Torej, če nam uspe fokusirati koncentracijo na vrhu glave (kot da bi imeli mandarino na glavi), bomo zagotovo brali veliko hitreje.

In nenazadnje, naš končni cilj je, da prenehamo s subvokalizacijo. Ko beremo si namreč potiho izgovarjamo besede in to imenujemo subvokalizacija. Pri tem uporabljamo zgolj avditivni (slušni) spomin. Ko prenehamo s subvokalitacijo, začnemo uporabljati vizualno spomin. Ta pa je tudi do 7x zmogljivejši od slušnega. S subvokalizavijo, pa lahko prenehamo zgolj z vajo. Torej, da beremo tako hitro, da ne izgovarjamo več besed, temveč poskušamo uporabljati zgolj vizualni spomin.

Prijetno in hitro branje vam želim. Uf, sedaj pa lahko pišem še daljše objave.

Print PDF

Kot pa sem že omenil, veliko psiholoških in drugih knjig omenja, da je naša podzavest sposobna marsičesa, samo da te moči ne znamo v celoti uporabljati. V določenih primerih (nekaj je navedenih spodaj), dejansko dnevno uporabljam(o) to moč, ampak do sedaj se mi nek res specifičen dogodek res še ni zgodil. Tokrat me je podzavest, ki beleži čisto vse kar se nam dogaja, prav prijetno presenetila: Ponoči sem sanjal, kje sem izgubil ključe. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem seveda v to podvomil – tam pa že ne morejo biti. Ampak vseeno, splača se pogledat, sem si rekel. Zapeljal sem se do kraja, kjer sem sanjal, da so ključi in res, točno tam so bili. Vsekakor sem bil zelo vesel, najprej zato, ker mi ni bilo potrebno delati novih ključev ali menjati ključavnice, potem pa še zato, ker je očitno res nekaj velikega na tej podzavesti.

Kakšna je točna razlika med zavestjo in podzavestjo bom še pisal, v nadaljevanju pa navajam še nekaj zanimivih primerov, ki so posledica delovanja podzavesti:

Vožnja avtomobila: Najbolj osnoven primer delovanja podzavesti je vožnja s kolesom ali avtomobilom. Ko se enkrat dodobra naučimo voziti avto, brez večjih problemov menjamo prestave, upravljamo s sklopko, zavoro in plinom ter gledamo vse znake na cesti. Obenem se lahko tudi pogovarjamo s sovoznikom, poslušamo glasbo itd. Upravljanje z avtomobilom postane s časom povsem podzavestno delovanje. Obstajajo štiri psihološke stopnje, kako pridemo do tovrstnega podzavestnega delovanja, a o tem v eni izmed naslednjih objav.

Reševanje problemov: Že Einstein je rekel, da problemov ne moremo reševati na isti ravni, kot so bili ustvarjeni. Torej je potrebno iskati neke nove »out of the box« rešitve, se poglabljati v stvari, povezovati skoraj nemogoče, dvomiti in se spraševati. Pri tem nam lahko pomaga tudi podzavest. Če se soočamo z nekim velikim problemom, ki ga ne moremo rešiti, naj bi bilo smiselno, da pozabimo na problem in začnemo delati povsem nekaj drugega. Med tem, ko sami počenemo čisto druge stvari, naj bi bila naša podzavest še vedno na delu. Ko se čez nekaj časa (naslednji dan ali dva) zopet spomnimo na problem, naj bi dobili veliko boljše rešitve, ki so output dela naše podzavesti. Če ne drugega, naj bi znali sam problem veliko bolje definirati in tako dosti hitreje najti rešitev. Zase lahko rečem, da načrtno ne uporabljam te metode, se mi pa dostikrat dogaja dokaj spontano. Največkrat, ko naletim na kakšen poslovni problem, se začnem učiti, kakšno snov, ki me ravno najbolj ne veseli in nove ideje začnejo kar vreti na dan.

Sprejemanje težkih odločitev: Mnogo raziskav je pokazalo, da najboljše sprejemamo odločitve, če jih prespimo. Tako med spanjem zaposlimo našo podzavest, da pretehta vsa dejstva in nas usmeri k pravi odločitvi. Prva pozitivna stvar glede odločitev, če jih prespimo, je zagotovo ta, da nismo več tako čustveno vpleteni v situacijo in se lažje racionalno odločamo. Na celotno zadevo gledamo z nekoliko več distance in tako lahko sprejmemo dosti boljše odločitve. Če nam pri tem pomaga podzavest, še toliko boljše. Raziskave so pokazale tudi to, da so bili ljudje, ki so izbrali svoja nova stanovanja s pomočjo nočnega delovanja podzavesti, veliko bolj srečni, kot pa če so dolgo časa zavestno tuhtali in premišljevali, katera odločitev bi bila najboljša (in jo nato sprejeli). To je veljalo tudi za vse kompleksne odločitve, kjer pademo v stanje, ko se s samo odločitvijo preveč obremenjujemo. Zanašanje na podzavest naj bi prineslo izjemno pozitivne učinke, saj naj bi bila naša podzavest veliko bolj povezana z našim bistvom, kot pa naša zavest, ko smo obremenjeni. Za majhne dnevne odločitve (npr. kateri šampon bomo kupili) pa se podzavest ni najbolj izkazala, torej je veliko bolj smiselno uporabljati zavestni um.

Intuicija: Intuicija je zelo močno povezana z delovanjem naše podzavesti. Naša podzavest namreč beleži čisto vsako malenkost, ki se nam zgodi. Vsak detajl, ki ga vidimo ali slišimo, vse situacije, ki so se nam pripetile od otroštva naprej, ali pa nam jih je kdo pripovedoval, čisto vse. Torej gre za ogromno količino informacij, ki so shranjene zgolj v podzavesti z razlogom, da je naše preživetje bolj zaščiteno (preobilje informacij, travmatične izkušnje itd.). Ampak, ko se znajdemo v neki situaciji, kjer smo v dvomih in nam intuicija govori, naj naredimo točno določeno stvar, gre za posledico dostopa do vseh teh informacij, ki jih imamo shranjene v naši podzavesti. Popolna analiza informacij, podobnih dogodkov in situacij, nam narekuje, kaj naj v določenem trenutku naredimo, da bo optimalni izid. Sam se na intuicijo zelo zanašam in do sedaj me še ni razočarala. Res pa je, da velikokrat ne vem, ali gre res za intuicijo, ali pa za kakšno mojo čustveno »muho«. Edini način, da ugotovim je, da poskusim in preverim. In velikokrat gre prav za intuicijo.

Podzavestna sporočila (marketing): Filmska industrija je v začetku svojega razvoja na neki točki želela drastično povečati prodajo »kokic«. Tako so se lotili tudi prijema, ki so ga morali zaradi novega oglaševalskega zakona kaj hitro ovreči, se je pa izkazal za zelo učinkovitega. Med samim filmom so vstavili hitre inserte z napisom »I love pop corn«, ki so bili tako hitri, da jih je podzavest zaznala, zavest pa ne. Končni rezultat je bil ta, da je količina prodanega podzavestno oglaševanega proizvoda močno narasla. Danes sicer tako očitno manipulativno oglaševanje ni več dovoljeno, vseeno pa oglaševalci pridno izkoriščajo delovanje podzavesti. Uporaba asociacij, poistovetenja in ostalih mehanizmov nas dodobra usmerja do določenega nakupa.

Ideje: Naša podzavest dnevno ustvari ogromno količino idej, ki pa jih tudi dokaj hitro pozabimo. Več o tem, kako do dobrih idej, bom pisal v eni izmed naslednjih objav, vendar pa kljub vsemu, vsekakor je vredno imeti razvit določen mehanizem za beleženje vseh idej, ki se nam porodijo (beležka, dlančnik, diktafon itd.). Sam sem nekaj časa skrbno beležil vse ideje in sem bil kar presenečen nad rezultatom. Sicer se večina idej na koncu izkaže za neuporabne, vendar pa je vseeno kakšna dva procenta zelo uporabnih. Ampak kmalu sem postal zelo obremenjen s tem, kako bom vse te ideje realiziral, zato sem prenehal z rednim beleženjem. Včasih imam namreč malce problemov s fokusom, ker želim početi čim več stvari. Ampak tudi na tem pridno delam. Drugače pa dandanes, ko potrebujem kakšno dobro idejo, se kot omenjeno, začnem učiti nekaj kar me popolnoma ne zanima.

Avtopilot: Večina pop psihologov govori o naši podzavesti med drugim tudi kot o našem avtopilotu. Prepričanja so zakoreninjena globoko v naši podzavesti in ravno prepričanja so tista, ki najbolj vplivajo na to, kaj se bo dogajalo v našem življenju. Če smo sposobni spremeniti ta prepričanja, jih podkrepiti s cilji in trdnim delom, naj bi se močno spremenilo tudi naše življenje – v smeri, kot si sami želimo. O smiselnosti pop psihologije sem razmišljal že v eni izmed objav. Sedaj lahko to nadgradim še z mislimi, da sem opazil, da imajo zelo uspešni ljudje, ki jim pop psihologija ni blizu, veliko teh temeljev, ki jih obravnava pop psihologija, že v osnovi postavljenih (pozitivno razmišljanje, vizionarstvo itd.). In se jim s tem niti ni potrebno ukvarjati. To so večinoma ljudje, ki so šli iz dobrih okoliščin, direktno na sam vrh. Na drugi strani pa je tudi veliko tistih, ki so bili na dnu in so z drastičnimi spremembami v svojem življenju dosegli neverjetne stvari. Večina teh ljudi se na neki točki sreča s pop psihologijo. Pri meni je bilo podobno, na neki točki, ko sem bil skoraj čisto na dnu (okoli 7 let nazaj), sem naredil radikalno spremembo, ki je pripeljala tudi do tega, da sem se srečal tudi s pop psihologijo. Danes nimam več nobenih predsodkov glede teh stvari. Enostavno večino stvari, ki jih preberem, slišim ali vidim, poskusim in če delujejo jih integriram v svoje življenje. Če imajo določene zadeve negativen vpliv na moje življenje ali pa če še nisem zrel za njih, jih enostavno pustim ali dam na stran za nedoločen čas. Tako verjamem tudi v moč podzavesti in v prihodnosti bom zagotovo naredil še veliko na tem, da povečam izkoristek te izredne moči.

Za konec naj omenim še »bralca misli« Darren-a Brown-a. Z izjemnim znanjem psihologije in poznavanjem delovanja podzavesti, snema izjemne šove, ki se zdijo prav neverjetni. Vsekakor priporočam ogled nekaj njegovih epizod.

Nekaj njegovih posnetkov lahko najdete tukaj.

Print PDF