Nižja kot je kategorija potrebe, težje prenašamo stanje nezadovoljenosti, še posebno to velja seveda za fizične potrebe. Dokler fizičnih potreb ne zadovoljimo, sploh ne moremo na višjo raven, saj višjih potreb enostavno ne občutimo.

Kategorije potreb po Maslowu se delijo na pet glavnih področij:

• Fiziološke potrebe (hrana, kisik, voda, spanje, seks itn.)
• Potreba po varnosti (fizični, materialni, čustveni, zdravstveni itn.)
• Socialne potrebe (pripadnost in ljubezen, prijateljstvo, intimnost)
• Ugled in samospoštovanje
• Samoaktualizacija ter nato spiritualne, etične in estetske potrebe

Hierarhija potreb naj bi pri tem pomembno vplivala na motivacijski mehanizem. Ko je enkrat določena kategorija potreb zadovoljenih, ta ne prispeva več k motivaciji, temveč se motivi za delovanje prenesejo na eno višjo raven. Tako lahko razumemo, zakaj se nekdo, ki se na primer posveča zgolj fizičnemu preživetju ali varnosti težko duhovno razvija.

Maslowa teorija o hierarhiji potreb ima kar nekaj kritikov, prav tako je bilo dokazano, da v določenih primerih ne velja. Tak primer je v okoliščinah, kot so bile v kontracijskem taborišču. Prav tako je veliko kritik, da je pogled z vidika te teorije preveč poenostavljen, sploh v primeru motivacije in možnosti več izbire.

Ne glede na to pa je ta teorija pomemben uvid tega, da ljudje pri svojem osebnostnem razvoju ne moremo preskakovati stopnic. Vsekakor lahko pri napredovanju uporabimo vzvod, ki je seveda dvorezen meč, ne moremo pa nobene stopnice preskočiti. Najprej moramo poskrbeti za določene aspekte življenja, da lahko nato delamo na drugih.

Ko poskrbimo za fizično zadovoljene potrebe, sledi zadovoljevanje drugih potreb. Pri drugih potrebah je že izjemno pomembna mejna koristnost in dokler za posamezno področje ne presežemo območja kritičnega stanja, se težko ustrezno razvijamo. Pri tem moramo gledati na življenje celostno, saj ima eno področje na kritičnem stanju lahko bistveno negativen vpliv na druga področja.

Zato je pomembno, da se v življenju lotimo najprej tistih področij, ki so za nas najbolj kritična. Izboljšanje teh področij doprinese pozitivni vpliv tudi na vsa ostala področja. Ko so ostala področja izven kritične ravni, preskočimo stopničko više in lahko začnemo zadovoljevati višje potrebe. To pomeni, da je tudi za duhovni razvoj denar pomemben. Prav tako je zdravje pomembno. In dobri odnosi. Ter vse ostale potrebe, ki izhajajo iz štirih nivojev energij. Pri tem na nekaterih področjih lahko delamo sočasno, drugi nam omogočajo, ko jih razvijemo, da gremo na višje nivoje.

Ni sorodnih vsebin.

Najprej stavek ali dva o tem, zakaj je ideja podla. Preprosto zato, ker človek kot moralna žival odvrže svojo moralno masko zgolj za denar, slavo ali karkoli že dobi iz tega. V priznanju resnice, kjer si je drugi ne upajo, vidi svoje sredstvo, pa ne za izboljšavo lastne osebnosti, vendar za dosego materialističnih ciljev. Za dosego spiritualnih ciljev lahko enako naredimo doma pred ogledalom in nagrada je na koncu lahko veliko večja in sicer ne v zunanjih, temveč notranjih virih. Če se vsak večer pred spanjem pogledamo v ogledalo in se iskreno vprašamo, ali smo ponosni na dejanja, ki smo jih naredili v preteklem dnevu, imamo dolgoročno lahko veliko večje koristi, kot če to naredimo na televiziji za denar. Pri tem izključimo možnost, da je za nekatere priznanje na televiziji lahko celo oblika zdravljenja, ali da se jim mogoče celo fino zdi, ko jim ob vsem tem ljudje po navodilih ploskajo.

Še večja psihološka podlost je v tem, da oddaja omogoča vsem ostalim moralnim živalim, to smo pa vsi ljudje, odličen obrambni mehanizem pred lasno resnico moralne maske. V največji coni udobja, v fotelju s kakšnim nezdravim prigrizkom, se lahko naslajamo nad življenjskimi izzivi drugih ljudi. No, saj če pa ta na televiziji vse to počne, sem pa sam še kar v redu. To je seveda tudi glavna poanta vseh resničnostih oddaj, trač revij in podobno. Izzivi in nesreča drugih omogoča vsakodnevni kratek pobeg iz življenjske realnosti. Ampak, ali res?

Sedaj pa bolj pomembno, zakaj je ideja briljantna. Zaradi resnice! In ta resnica je preprosta. Vsi smo disfunkcionalni do neke mere, vse družine so disfunkcionalne do neke mere, vsa podjetja so disfunkcionalna do neke mere, vse države so disfunkcionalne do neke mere, celotno človeštvo je disfunkcionalne do neke mere. Seveda je vsaka disfunkcionalnost na katerem koli nivoju socialne tvorbe zgolj odsev disfunkcionalnosti posameznikov. Ljudje/stvari se od daleč vedno zdijo lepše. Ko jih spoznamo pobližje, spoznamo njihove disfunkcionalnosti. Popolnost življenja se skriva ravno v tej nepopolnosti, ravno ta nepopolnost omogoča razvoj, evolucijo itn. Torej na popolno odpravo disfunkcionalnosti lahko kar pozabimo (dobro brez slabega ne obstaja), edino, kar lahko naredimo je, da si ob neprestanem soočanju z njo skozi življenje znamo reči tudi Fuck it! Lahko pa se tej popolni odpravi disfunkcionalnosti skušamo, čim bolj približati, kot je to uspelo Jezusu Kristusu ali Siddharti Gothami.

Prvo in najbolj pomembno vprašanje pri tem je, zakaj smo vsi disfunkcionalni? Odgovor je tako preprost, po drugi strani pa tako težak in resničen. Zaradi pomanjkanja ljubezni v najširšem pomenu. Vsak, ki se globoko zazre vase, za vsako moralno masko, za vsakim nemoralnim dejanjem, za vsem tem se skriva zgolj preprosto pomanjkanje ljubezni. To je pravi trenutek resnice za celotno človeštvo. Pomanjkanje ljubezni v otroštvu, vse travme ipd. pripeljejo do strahov, obrambnih mehanizmov, zidov, sedmih smrtnih grehov itn. Strahovi pa pripeljejo do potrebe po nadvladi, terorja, pohlepa, bega izven realnosti, kot je tudi ogled oddaje Trenutek resnice itn. Seznam je seveda izjemno dolg.

Potem imamo še drugo pomembno vprašanje – do kakšne mere je posameznik disfunkcionalen? Nekaterim so pač v določenem življenju, na določenih področjih dani večji izzivi, saj ravno te omogočajo rast. Zato se je smiselno z disfunkcionalnostjo slej kot prej soočiti, večja kot je le-ta. Z namenom, da prekinemo verigo vzorcev, ki se prenašajo iz roda v rod. Bolj kot smo disfunkcionalni, iz bolj disfunkcionalne družine verjetno izhajamo. To pa zgolj zato, ker so tudi vzgojitelji odraščali v disfunkcionalni družini. Ljudje vedno delujemo po nekih vzorcih, ki jih prevzamemo od drugih. Največ teh vzorcev prevzamemo ravno v primarni socializaciji. Največji paradoks ponavaljanja vzorcev je ravno v temu, da zaradi pomanjkanja (brezpogojne) ljubezni imamo nato v življenju sami do drugih zadržke pri izkazovanju le-te, saj se učimo z zgledi, ne z besedami.

In začnemo lahko edino pri sebi, z delom na svoji lastni osebnosti. To je seveda vseživljenjsko delo, ki se nikoli ne konča. Kidanjem balasta, pod katerim leži naše bistvo. Naša lastna resnica. Ozdravljen ego. Bistvo iz čiste ljubezni. Ljubezni, ki jo lahko vedno delimo z družino, partnerjem, vsemi živimi bitji, odnosu do planeta itn. Na koncu je edino kar šteje, kdo postanemo v notranjosti (ter koliko se pri tem zabavamo). Bolj, kot znamo ljubiti, tudi svoje sovražnike, dlje smo prišli na ravni duhovnega razvoja. Trenutek resnice.

Ni sorodnih vsebin.

Pri tem se takoj pojavi vprašanje, ali objektivna realnost sploh obstaja, če vsak od nas živi znotraj svoje interpretacije sveta na podlagi katere so odziva in vede po določenih vzorcih. Objektivna realnost naj bi sicer bila tisto, kar je resnica, ne glede na dejstvo, ali to verjamemo ali ne. Tak primer naj bi bila recimo gravitacija. Tudi, če ne vemo za gravitacijo ali vanjo ne verjamemo, naj bi nas ta še vedno držala na zemlji.

Obstaja veliko različnih teorij in mnenj na to temo, od tega da objektivna realnost kot taka sploh ne obstaja, vendar je zgolj plod subjektivne realnosti, do tega da je objektivna realnost zgolj iluzija ali pa na primer zgolj neke vrste računalniška simulacija, ki nam omogoča izkušnjo v fizičnem svetu. Najbolj verjetna interpretacija je, da je objektivna realnost del fizične realnosti, ki jo doživljamo prav vsi. To je tisti del realnost, ki si jo vsi delimo.

Vendar kje je meja med realnostjo, ki si jo vsi delimo in tisto, ki je subjektivne narave. Pri tem ne smemo mešati splošne družbene realnosti, ki bolj ali manj izvira iz znanosti, saj ima tudi ta običajno napačne interpretacije fizičnega sveta. Na primer dolgo časa je velik del populacije verjel, da sonce kroži okoli zemlje.

Torej definiranje objektivne realnosti je velik izziv, ampak recimo da je naloga znanosti, da skuša z razvojem vedno bolj in bolj orisati objektivni zemljevid. Vendar tudi na znanstvenem področju vedno najdemo pripadnike in nasprotnike neke teorije. Pa smo zopet tam. No, sedaj pa pustimo argumente v prid različnim teorijam, saj se objektivne realnosti vsi bolj ali manj dodobra oklepamo in dokler ne ozavestimo subjektivne realnosti, ostaja objektivna realnost bolj ali manj tam, kjer je. Tako se raje posvetimo subjektivni realnosti.

Naša subjektivna realnost oziroma percepcijska mapa sveta ni enaka kot dejansko ozemlje, se pravi fizični svet kot tak, vendar je zgolj naša lastna percepcija in interpretacija te fizične realnosti. Ta percepcijska mapa se oblikuje z našim razvojem in ima bolj ali manj velika odstopanja od fizične realnosti. Za vsako entiteto, pojav ali izkustvo, ki ga doživimo skozi materialni svet oblikujemo lastno notranjo predstavo, ki dobi svoje mesto v našem percepcijskem zemljevidu.

Naš avatar doživlja svet in sprejema informacije skozi pet čutil in sicer vid, sluh, voh, okus in dotik, kot pravi teorija nevrolingvističnega programiranja. Preden informacije postanejo del našega modela realnosti, jih filtriramo na podlagi naših notranjih filtrov. Na podlagi teh notranjih filtrov informacijo lahko zbrišemo, popačimo ali posplošimo.

Brisanje informacij se pojavi, ko smo pozorni zgolj na določen del izkušnje in ne na celoto. Brez brisanja informacij bi naša zavest bila enostavno preobremenjena. Popačenje informacij pomeni, da si informacije na določeni ravni narobe interpretiramo in s tem tudi realnost. Tretja možnost je, da informacijo generaliziramo zgolj na podlagi ene ali nekaj izkušenj.

Filtri, ki jih pri tem uporabljamo so metaprogrami, to so filtri, ki jih nadenemo na podlagi naših preteklih izkušenj, potem so tu še vrednote in prepričanja, ki so v bistvu posplošitve sveta, naše preteklo vedenje (vzorci), pretekle odločitve ter naši spomini. Tako se oblikuje naša subjektivna mapa realnosti, ki definira naša čustvena stanja, vedenje in s tem odzive na realni svet.

Če si objektivno realnost vsi delimo v kolikor ta obstaja, je običajno interakcija z drugimi toliko večja in intenzivnejša, kolikor bolj se naše subjektivne realnosti prekrivajo. Zato rečemo, da se družijo ljudje z enakimi prepričanji, vrednostnim sistemom itn. Pogosta področja prekrivanja subjektivne realnosti so vera, kultura, posel, šport, zabava itn. Bolj, kot so naše subjektivne realnosti oddaljene, več energije je potrebno za učinkovito interakcijo, pri čemer ima ključno vlogo učinkovita komunikacija. Tukaj dobi pomembno vlogo empatija, razumevanje, višanje stopnje zavesti itn.

Naš subjektivni zemljevid realnosti ima tako veliko »napak« in veliko teh napak je omejitev pri naši rasti in razvoju. Obstajata predvsem dve najpogostejši tovrstni napaki. Prva napaka so napačna posploševanja, ki se odražajo v naših prepričanjih. Na primer naše prepričanje, da so bogati ljudje slabi ter naše prepričanje, da mi nismo slabi, bo vodilo k temu, da nikakor ne bomo izvajali aktivnosti ali se odzivali na življenjske situacije tako, da bi postali bogati. Največkrat so takšna prepričanja posledica primarne socializacije, vzorci, ki jih prevzamemo po naših starših.

Drugi pogost primer so strahovi, ki izhajajo iz napak v subjektivnem zemljevidu, ki izhajajo predvsem iz preteklih izkušenj. Na primer, če se spomnimo zgodbo o psu, je ta v subjektivni realnosti fanta povezan z neko negativno izkušnjo, ki je lahko direktna (npr. ugriz) ali se je izoblikovala na podlagi mnenja avtoritete (starši nam govorijo, pazi se psa, ker te bo lahko ugriznil). Seveda v obeh primerih stvari posplošimo na vse pse, ali določeno pasmo, odvisno do katere mere obstaja neskladnost.

Namen tega mehanizma je jasen in je omogočal preživetje ter sprožal situacije boj, beg ali mirovanje. Vendar je danes mnogo situacij, kjer nam subjektivna realnost na ta način ne koristi in nas ovira pri nadaljnji rasti in razvoju.

Pogosto so strahovi in čustvena vznemirjenost smerokazi, v kateri smeri mora napredovati naš osebnostni razvoj. Razlika je v tem, da se strahov običajno zavedamo, čustvena vznemirjenost pa je bolj prikrita. Primer je, če nam nekdo recimo reče, da bi si morali najti boljše partnersko razmerje. Če izjavo inteligentno ignoriramo in nas ne vznemiri obstaja velika verjetnost, da nimamo popačene slike. V nasprotnem primeru, če začnemo vneto zagovarjati, da to ni res, je običajno znak izkrivljenosti subjektivnega zemljevida.

Največji vpliv na oblikovanje našega subjektivnega zemljevida imajo seveda naše izkušnje, primarna (starši) in sekundarna socializacija ter družba s svojo kulturo. Napake v subjektivnem zemljevidu realnosti so pogosto tudi navlaka, ki jo moramo ozavestiti ter jo počasi skozi življenje odpravljati, da prihajamo do svojega bistva ter našega resničnega poslanstva.

Tudi mediji na primer imajo zelo pomembno vlogo pri izkrivljanju našega subjektivnega zemljevida realnosti. Namreč možgani slike ter video posnetke nasmejanih, srečnih in veselih ljudi v filmih, oglasih itn. posplošujejo kot objektivno realnost, kar je velika napaka v subjektivnem zemljevidu. Tako je medijska dieta, na primer, da se odrečemo televiziji, trač revijam zelo dobrodošla.

Poglejmo še bistvo, zakaj je dobro poznati koncept subjektivne realnosti. Če objektivna realnost ne obstaja ali je ta majhni del našega zavedanja sveta, kaj naj počnemo s subjektivno realnostjo in po kakšnem ključu naj jo oblikujemo. Večina ljudi oblikuje subjektivno realnost v veliki meri po merilih neke splošne družbene realnosti, ki jo imamo za objektivno, čeprav ima prav tako ta svoje napake (različne kulture), z odstopanji, ki se v večini nanašajo na primarno in sekundarno socializacijo.

Vendar je ključno vprašanje pri vsem tem, kako naj oblikujemo našo subjektivno mapa realnosti v tej smeri, ali nam ta subjektivna mapa omogoča boljše odločitve za kakovost našega življenja. Vsak popravek mape naj bi nam omogočal ravno to, da sprejemamo boljše odločitve, kot del svobodne volje, ki nam bodo omogočile razvoj, srečo, samoaktualizacijo in izpolnjeno življenjsko poslanstvo.

Če določeno prepričanje, teorija ali model realnosti, ki je del našega percepcijskega zemljevida ne prispeva nič k boljši kakovosti našega življenja (ter seveda družbe kot celote glede na medsebojno povezanost), nima dejansko za nas nobene praktične vrednosti.

Glede na napake v subjektivnem zemljevidu realnosti naj bi vsak od nas težil k identifikaciji in spremembi teh napak. Kot smo definirali so te napake tisti deli percepcijskega zemljevida, ki zavirajo našo rast, razvoj in naše delovanje predvsem s strahovi, omejujočimi prepričanji itn. ter pri tem ne ogrožajo fizično eksistenco našega življenja.

Sedaj imamo tri možne meta pristope na strateški ravni k umestitvi in spreminjanju subjektivnega zemljevida realnosti:

Stvari, ki se nam dogajajo v fizičnem svetu so nam namenjene in usojene. Naša fleksibilnost je v subjektivni realnosti in lahko spreminjamo zgolj naš pogled na odvijajoče se življenje. Torej v našem subjektivnem modelu realnosti definiramo ali je kozarec napol poln ali napol prazen. Naša moč ni v planu, ki ga ima za nas življenje, vendar v tem, kako se na posamezne dogodke odzivamo.

Drugi možno pristop je, da sprememba npr. naših prepričanj v subjektivni percepcijski mapi ne spremeni samega fizičnega sveta, vendar spremeni naše dojemanje sveta do te mere, da se drugače odzivamo na življenjske situacije. To pomeni drugačno vedenje, drugačne aktivnosti, prijatelje itn. Na primer, če smo podedovali večjo vsoto denarja in vmes spremenili svoje prepričanje o bogatih ljudeh, ga ne bomo mogoče takoj zapravili/podaril, da ne bi negativno vplival na našo samopodobo, vendar ga bomo investirali in skušali oplemeniti. Na tem nivoju smo to, kar mislimo.

Tretji možni pristop pa je, da objektivne realnosti kot take ne priznavamo, oziroma nima za nas nobenega pomena, prav tako dojemamo tudi materialni svet zgolj kot zgoščeno energijo in na podlagi tega lahko s spreminjanjem subjektivne realnosti vplivamo na manifestacijo dogodkov v tej skupni realnosti. Vse, kar se manifestira – ljudje, situacije, itn. je plod naših misli. Na podlagi tega pristopa je nastala svetovna uspešnica Skrivnost. Na tem nivoju se nam v življenju dogaja to, kar manifestiramo s svojimi mislimi in smo prepričani, da se nam bo zgodilo.

Seveda je možna in veliko verjetno smiselna kombinacija vseh treh pristopov, vsaj za tiste, ki niso preveliki skeptiki in ciniki. Kljub vsemu, če se vse te ideje zdijo nesprejemljive, je to zgolj razhajanje subjektivnih realnosti. Z razumevanjem tega, ja takoj jasno zakaj je v življenju tako pomembna inteligenca in empatija. Oboje nam omogoča širjenje našega subjektivnega modela realnosti.

To je še eden pomembnih konceptov subjektivnega zemljevida. Ne samo, da je smiselno identificirati napake v našem subjektivnem zemljevidu, prav tako je smiselno naš zemljevid povečevati z različnimi drugimi perspektivami. Tukaj pridemo do holističnih pristopov, vključevanja vseh znanost, duhovnosti itn. ter s tem povečanje kolektivnega razumevanja. Večji, kot je naš subjektivni zemljevid oziroma model realnosti, višja naj bi bila naša raven zavesti.

Tistega, česar se ne zavedamo, za nas ne obstaja. Zemljevid lahko širimo z lastnim izkustvom, ali empatijo, ki jo doživljamo skozi pogovor, opazovanje drugih ter preko pridobivanja znanja ali doživljanj z uporabo medijev, kot so na primer knjige, učbeniki, filmi itn. Širši in bolj točen (kakovost življenja, ne kaj je objektivni svet!) kot je naš subjektivno zemljevid, širši in bolj točen je družben zemljevid. Širši in bolj točen, kot je družben zemljevid, lepši bo fizična svet ter objektivna realnost, če ta že obstaja.

Ni sorodnih vsebin.

Vsak avatar ima tudi svoj ego. Na tej točki bi opozoril, da bom v nadaljevanju skušal opredeliti predvsem praktično in uporabno vrednost dojemanja ega, dejstvo pa je, da obstajajo veliko bolj kompleksne, strokovne, znanstvene in zdravstvene obravnave tega koncepta predvsem v sferi psihologije. No, v nadaljevanju predstavljam nekaj verjetno kanček drugačnih razmišljanj…

Ego nam omogoča identiteto v fizičnem svetu skupaj z našim imenom, podobo, odnosi, kariero, najljubšo glasbo, filmom itn. Ego je neke vrste prevleka, ki jo nosi naše bistvo. Ego nam omogoča identiteto, s tem, ko rečemo jaz sem podjetnik, jaz sem… Avatar tako poleg fizičnega razlikovanja od drugih, dobi še notranje razlikovanje.

Ego je središče tistega dela zavesti, ki skrbi za naše vsakdanje življenje. Instrumenti ega so refleksivni razum, notranje čutenje, določen del spomina, občutki in nekateri posredni mehanizmi, ki delujejo preko ega, kot je nagon in del čustev. Ego je usmerjen k zaznavanju in upoštevanju realnega sveta, je razumski del duševnosti in predstavlja zavest o samem sebi. Naloge ega so predvsem preverjanje realnosti, kontrola impulzivnega vedenja, regulacija čustev, presojanje, vzpostavljanje odnosov in procesiranje misli. Prav tako ego omogoča primitivne obrambne funkcije, kot so projekcije in zanikanje, kar je eden izmed izzivov soočenja z egom. Obenem ego omogoča možnost izbire in s tem svobodo posameznika.

Ne smemo pozabiti, da imamo po Freudu poleg ega še superego in id ter da ego ne deluje sam. Superego je tisti, ki omejuje ego. Del teh omejitev je nujnih, ker raven zavesti človeštva še ni dovolj zrela in tako nam ravno določene omejitve (družbena pravila) omogočajo večje sožitje v družbi, velik del teh omejitev pa je naša lastna kletka. Potem je tukaj še id, ki se izraža v potrebi po takojšni zadovoljitvi, predvsem na ravni nagonov. Ego je neprestano razpet med idom in superegom.

Ego velikokrat narobe uporabljamo in beseda ima vsekakor napačen negativen prizvok. Mislimo predvsem na ljudi, ki so egoisti. Gre za nekoliko napačen koncept, pri čemer naj bi močan ego pomeni to, kar si predstavljamo pod egoizmom. Prav tako pri veliko ljudeh, ki se podajo na duhovni razvoj, velikokrat opazimo, da se želijo odreči egu. Tukaj se lahko vsak posameznik hitro zaplete v past, predvsem v prepričanju, da sledi duhovnem razvoju. Čim se počutiš, da si dosegel več kot drugi, ker imaš na primer manjši ego, je to zopet zgolj hranjenje ega. Ego ni izvor naših problemov. Ne moremo sicirati naše biti in potem en del te biti obtožiti, da je kriva za vso naše trpljenje, tekmovalnost, željo po samopotrjevanju itn. Če je vse del božanskega vira, potem je tudi ego božanski.

Prav tako je dejstvo, da se ne moreš odreči nečemu, česar nimaš. Nič ne more biti zavrženo ali premagano, vse je lahko zgolj transformirano in nič drugače kot najprej s sprejemanjem, nato z razumevanjem in na koncu z ljubeznijo. To je edini pravi način, kako se zmagujejo notranje bitke. Tudi z znanstvenega vidika je jasno, da imajo osebe s poškodovanim egom običajno duševne motnje in se ne morejo vključiti v družbeno življenje. Prav je, da svoj ego razvijamo, ne da ga manjšamo.

Na zemljo smo prišli po duhovno izkušnjo na zemeljskem nivoju. Torej kakršno koli ignoriranje zemeljskega nivoja bolj malo prispeva k osebnostnem razvoju. Tudi račune je potrebno nenazadnje plačati. Na tem svetu ne živimo zato, da dobimo nagrado za največjo žrtev ali najbolj ponižno bitje sveta. Ego je vir napredka, tako družbenega, kot tudi osebnega.

Torej ega ne smemo videti kot našega sovražnika, vendar kot našega prijatelja. S tem, ko krepimo svoj ego, je naš avatar vedno bolj zmogljiv in to na vseh omenjenih nivojih. Večja zmogljivost pomeni večji vzvod. S tem je vedno bolj center na nas samih, sicer lahko najprej na egu (da odvržemo navlako), potem pa dejansko na našem bistvu.

Sicer pa je res, da je velik vir naših problemov v življenju premagovanje izzivov, ki jih je družba definirala z našim egom. Na podlagi tega neprestano iščemo določene zunanje potrditve drugih ljudi. S tem zopet živimo ego drugih. Pomemben pečat na našem egu ter posledično samopodobi je pustila stopnja brezpogojne ljubezni, ki smo jo dobili od naših staršev.

Vendar izzivi, ki jih je definirala družba niso močan ego, temveč ranljivost oziroma šibkost našega ega. Šibak ego vodi do popačenih predstav o svetu, sebi in s tem do slabe samopodobe. Bolj kot je razvit ego avatarja v pozitivnem smislu, bolj imamo center na sebi, manj potrebujemo zunanjih potrditev, manj nam je pomembno mnenje drugih ljudi. Običajno je tako, da je pri osebnostnem razvoju naš center najprej vedno močnejši ego, nato pa ta ego skozi razvoj dokončno sprejmemo in se zlije z našim notranjim bistvom. To je seveda doseglo malo zemljanov, eden takšnih je bil na primer Jezus Kristus ali Siddharta. Vendar nobeden od njiju ni imel šibkega avatarja, brez lastne hrbtenice. Ravno nasprotno.

Ego ima tudi pomembno vlogo pri interakciji z družbo. Če smo mi ego, je družba vse razen nas. Ta družba je torej interaktivni odsev nas samih. Družbo lahko spreminjamo samo tako, da spreminjamo sebe. Močnejši, kot je ego, bolj smo spremenili svoj center, boj smo vplivali na zunanji svet, glede na to medsebojno povezavo. Vse se odseva in odraža v vsem. Tako, kot nas definira družba in smo do določene mere produkt okolja, tudi mi definiramo družbo in je ta produkt nas samih, saj smo nenazadnje sestavni del nje. Verjetno je tako, da družba definira naš ego dokler ne dosežemo točke, ko mi z razvojem ega začnemo spreminjati družbo. Na najbolj praktičnem nivoju to pomeni življenje z zgledom.

Vseeno pa nam ego povzroča več izzivov v življenju, poleg prej omenjenega, da moramo z odpravo ranljivosti ega (npr. vsi kompleksi večvrednosti izvirajo iz kompleksov manjvrednosti), se pravi »navlake« iskati pot do našega bistva z razvojem in nato zlitjem ega z našo bit, kar dejansko pomeni trasformacijo in končno odpravo ega. Ne delujemo več iz perspektive Jaz, temveč iz višje instance. Dokler tega ne ozavestimo, se enostavno s tem ne moremo soočiti.

Sicer tudi ego ni nepopoln zgolj zaradi svojih ranljivih točk. Ego prav tako deluje na ravni omejeno obdelanih podatkov iz fizičnega sveta in jih oblikuje v subjektivne percepcijske zemljevide, zato je tudi zmotljiv. Na drugi strani je človeška duša element neskončnega, enega, večnega, a brez možnosti obdelave podatkov. Vendar tudi del duše se izraža preko ega in dokler ne uredimo zemeljskega življenja, težko rasemo in delujemo iz naslova višjih nivojev.

Tretji večji problem je, če našo bit identificiramo izključno ali predvsem z našim egom. Če smo prepričani, da je materialno življenje vse kar imamo, delujemo veliko bolj iz lastnih strahov in željo po fizičnem oziroma materialnem preživetju in varnosti. To, da zgolj center ega prenesemo z materialnega na spiritualno, nam nič ne pomaga. Najprej je potrebno spraviti ego v red, odpraviti njegove ranljivosti in zadovoljiti potrebe z naslova materialnega sveta (ali je to zmanjšanje pričakovanj ali zvišanje sposobnosti), da se lahko podamo višjim ciljem naproti.

Največji problem ega pa je ta, da je nasprotje dejstva povezanosti, torej tega da smo vi povezani v eno skupno bit. Ego nam omogoča individualno fizično izkušnjo na zemlji, ego pričara iluzijo ločenosti od drugih. Vendar mi nismo naš avatar, niti nismo naš ego, ki je zgolj prevleka. To, kar smo v resnici je neke vrste čista energija, ta pa je eno z ostalimi energijami. Na tej točki pridemo do izjemnega miselnega preskoka od izključno individualistične perspektive.

Vendar je povezanost moč opaziti tudi povsem na materialnem nivoju. To, če je nekdo srečen, bogat ali se samoaktualizira na drugem koncu sveta ne pomeni nič slabega za vsa druga živa bitja, prej dobro, ker bo ta oseba verjetno vesela, pozitivna itn. Nasprotno se nam vsako povzročanje nezadovoljstva drugim, slej kot prej vrne, na katerem koli nivoju že, na primer v obliki maščevanja, jeze itn.. Se pravi s tem, ko škodujemo drugim, v bistvu škodujemo sebi in v resnici ne samo na fizičnem nivoju, čeprav se ego tega ne zaveda.

To, da je nekdo uspešen, bogat, zdrav, itn. ni pravi egoizem. Velikokrat pomeni, da ima takšna oseba močan ego, kar ni nič slabega. Kakršno koli obtoževanje je zgolj ranljivost ega tistih, ki obtožujejo. Ignoranca je že zelo na meji, to da si zatiskamo oči je običajno posledica šibkega ega. Pravi egoizem pa je, ko zavestno škodujemo drugim, jim onemogočamo razvoj in delujemo predvsem iz lastnih strahov.

No, tokrat je ego napisal veliko argumentov v prid ega.

Ni sorodnih vsebin.

Model nevrolingvističnega programiranja predstavlja umetnost in znanost o osebni odličnosti, ki temelji na proučevanju uspešne komunikacije in izjemnih dosežkov, ki so jih dosegli ljudje na različnih področjih, zatrjujeta O’ Connor in Seymour (1996). Področja znanosti, ki so vplivala na razvoj NLP, so nevroligvistika, kognitivna znanost, psihologija in psihonevroimunologija, kar v delu Moč podzavesti: nevroligvistično programiranje podrobno razdelata tudi Schwarz in Schweppe. Omenjene znanosti so integrirane v sam model NLP, tehnike omenjenega modela pa je mogoče hitro vključiti v vsakdanje življenje in aplicirati tako na področje terapije, svetovanj, osebne rasti, učinkovitega vodenja, pogajanja, poslovnih odnosov in uspešne komunikacije, kot tudi na področja osebne prodaje, pedagogike in prava. Sposobnost jasne postavitve ciljev, za katerimi stojijo osebne vrednote, poglobitev čutne ostrine ter priklica notranjih virov moči pa so vsekakor ključnega pomena za uspešno delovanje posameznika in njegov osebni razvoj.

Zanimivi začetki

Nevrolingvistično programiranje je razmeroma mlada veda, saj njeni nastanki segajo v zgodnja 70.ta leta in obeležujejo sodelovanje med lingvistom dr. Johnom Grinderjem in psihologom Richardom Bandlerjem. Njun namen se ni kazal v ustanovitvi nove terapevtske šole, ampak je bil usmerjen v preučevanje treh najprodornejših terapevtov tistega časa: Fritza Perlsa (gestalt terpija), Virginie Satir (družinska terapija) in Miltona Ericsona (hipnoterapija), pri katerih sta identificirati tiste resnično ključne vedenjske in komunikacijske vzorce, ki so jih čisto intuitivno uporabljali pri svojih strankah. Grinder in Bandler sta se tako vprašala, zakaj omenjeni trije terapevti v Združenih državah Amerike dosegajo tako posebne uspehe in poiskala ključne vzorce, uporabljene pri njihovem delu. Vsi trije izjemno prodorni terapevti so tako s svojimi metodami nezavedno risali in ustvarjali pot, na kateri so se kmalu začeli postavljati temeljni kamni nevrolingvističnega programiranja.

Korenine NLP

• Gestalt terapija

Fritz Perls, nemški psihiater in psihoanalitik, je bil žid, ki je bil ob vzponu nacizma prisiljen emigrirati v tujino. Pri svojem delu in poglabljanju v gestalt terapijo je izpostavljal predvsem misel, da pogled izhaja iz pogleda na celoto, nekakšno celostnost soobstoječih dejavnikov. To kar mislimo, čutimo in počnemo, naj bi bilo osnovano na naši interakciji z okoljem v danem trenutku, čemur lahko rečemo tudi gestaltični tukaj in sedaj. Fritz Perls je obenem ostro kritiziral Freudovo psihoanalizo, saj naj bi po njegovem mnenju na človeka sicer vplivali spomini iz preteklosti, vendar pa naj bi se vsak sam odločil in izbral, katere spomine iz preteklosti bo prenesel v sedanjost. Vsak človek je iz omenjenega aspekta tako odgovoren za sebe, za svoj osebni razvoj.

• Miltonov model jezika

Ustanovitelja modela nevrolingvistično programiranje, Richard Bandler in John Grinder, sta leta 1974 sodelovala z Miltonom Ericsonom, po eni strani čudaškim, a izjemno prodornim hipnoterapevtom, ki je bil med drugim tudi ustanovitelj in predsednik Ameriške družbe za klinično hipnozo. Ericson je bil imel velik občutek za zaznavanje vseh drobnih signalov neverbalnega vedenja in je bil obenem prepričan, da  »ni upornih klientov, so samo nezmožni terapevti.« Zanimiva je primerjava miltonovega modela jezika s tehnikami metamodela – medtem ko te temeljijo na iskanju natančnega pomena jezikovnih vzorcev, je Ericson »uporabljal jezik na umetelno nejasne načine, tako da so si ga njegovi pacienti lahko razlagali s pomenom, ki je bil zanje najprimernejši,« razlagata O’ Connor in Seymour. Kot še poudarjata avtorja, je trans stanje, v katerem smo zelo motivirani za notranje usmerjeno učenje iz nezavednega in ni pasivno stanje, pri katerem bi bili pod vplivom nekoga drugega, saj odnos med klientom in terapevtom prežema sodelovanje. Trans naj bi tako po njunem mnenju bil idealno duševno stanje za raziskovanje in obnavljanje enkratnih notranjih virov moči. Pri tem sta tudi Schwarz in Schweppe (2005) mnenja, da je najboljša metoda, kako v nezavednem sprožiti proces iskanja in nove zamisli,  »pripovedovanje metafor, anekdot in zgodb«, saj je tak način odlično uporabljal že Milton Ericson in ima vsekakor številne prednosti – ne zbuja strahu ali odpora, najbolj ohranja pozornost in uporablja sposobnosti stranke. Dejstvo pa je, da sta pomembna podlaga za razumevanje sveta nekoga drugega empatija in visoka stopnja čustvene inteligence. Pri tem seveda ne smemo pozabiti tudi na način govora. Najbolj učinkovito se namreč lahko izzove mirno notranje stanje z mehkim in počasnim glasom, pri katerem je pomembno terapevtovo usklajevanje govora z dihanjem klienta. Terapevt torej pri tej metodi vse opisuje zelo nejasno in posplošeno, tako da klient v sam okvir povedanega lahko vstavi svojo izkušnjo.

Zanimivosti

• Nevrolingvistično programiranje je uradno priznana metoda psihoterapije v Evropi, ki jo lahko psihiatri in klinični psihologi izberejo kot smer psihoterapije, za katero se lahko specializirajo.
• NLP je izjemno učinkovita metoda terapije, saj uporaba tehnik modela lahko vodi k poglobljeni osebnostni rasti  in pomaga obvladovati stresne situacije.
• Drža vpliva na razpoloženje – s tem se ukvarja psihonevroimunologija, nova smer v znanosti, ki se osredotoča na soodvisnost čustev, občutkov, misli in telesnih procesov. Izhaja iz dejstva, da sta telo in duh v nenehni soodvisnosti (Schwarz in Schweppe, 2005).
• Stopnje izobraževanja pri NLP programih so: NLP diploma, praktik NLP, mojster NLP in NLP trener.

Priporočljivo nadaljnje branje:

• Boyes, Carolyn. 2008. 5-minute NLP. London: Collins.
• Charvet, Shelle Rose. 1997. Words that change minds: mastering the language of influence. Iowa: Kendall/Hunt Publications.
• Dilts, Robert, John Grinder, Richard Bandler in Judith DeLozier. 1980. Neurolinguisticprogramming: Volume I: The Study of the Structure of Subjective      Experience. Capitola, Kalifornija: Meta Publications.
• Dilts, Robert, Tim Hallbom in Suzi Smith. 1990. Beliefs: pathways to health and well-being. Portland (Oregon): Metamorphous Press.
• Dilts, Robert in Gino Bonissone. 1993. Skills for the future: managing creativity and innovation. Capitola (California): Meta Publications.
• Knight, Sue. 2002. NLP at work: The difference that makes the difference in business. London: N. Brealey.
• O’ Connor, Joseph in Seymour, John. 1996. Spretnosti sporazumevanja in vplivanja: uvod v nevrolingvistično programiranje. Žalec: Sledi.
• Schwarz, Aljoscha A. in Ronald P. Schweppe. 2005. Moč podzavesti: nevrolingvistično programiranje. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Sorodne vsebine:

1. Fokus – ostrina, ki je pogoj za poslovni in osebni uspeh
2. Štiri vrste energij, ki so pomembne za osebni in poslovni uspeh
3. Subjektivni zemljevid realnosti

Podjetništvo prinaša veliko dobrobiti, tako za posameznika, kot tudi za državo. Na ravni posameznika govorimo predvsem o samoaktualizaciji, realizaciji lastne ideje, delo z ljudmi, ki jih sam izbereš, možnost veliko večjega finančnega zaslužka in podobno. Če se povzpnemo na makro raven, se pravi lokalno, nacionalno ali še širše, pa podjetniki na trg prinašajo nove produkte, odpirajo delovna mesta, polnijo državno blagajno, prispevajo k gospodarski rasti in še bi lahko naštevali. Iz vseh vidikov same pozitivne stvari.

Na drugi strani se pojavlja vprašanje, zakaj se toliko malo ljudi odloča za podjetništvo? Kot omenjeno, povsem enako vprašanje se nanaša tudi na podobne odločitve, ki pomenijo sprehod izven cone udobja za daljši čas. Obstaja veliko raziskav, študij in drugih dokumentov, ki naslavljajo ta problem. Ogromno se vrti okoli infrastrukture, izobraževalnega sistema, davčne politike in podobno. Vse to so zagotovo izjemno pomembni dejavniki, ki lahko spodbujajo ali zavirajo podjetniško aktivnost, kljub vsemu pa je bit problema povsem nekje drugje. V splošnem lahko velikokrat slišimo, da je podjetništvo tvegano in da je to eden izmed razlogov, zakaj se ljudje ne podajajo v podjetništvo. To je vsekakor resnica, si pa to tveganje velikokrat napačno razlagamo. (Če vas podjetništvo ne zanima, lahko podjem zamenjate z nekim velikim osebnim ciljem, ki vam predstavlja velik izziv.)

Izzivi iz cone udobja

Statistično gledano približno 8 od 10 podjetji propade, torej je tveganje, da bomo realizirali zastavljeno vizijo s tega vidika veliko. Sicer najuspešnejši ljudje pravijo, da ne dajo veliko na statistiko, ampak razvijmo misel še nekoliko naprej. Ali je res problem v tem tveganju? Namreč finančno ljudje dostikrat čisto radi tvegamo, če pogledamo uspešnost casinojev, loterij, vlaganja na borzo in drugih rizičnih finančnih odločitev. Tveganje iz tega vidika, se pravi finančnega ter z vidika vložka našega časa ni tak problem, saj ljudje oboje vlagamo tudi v druge aktivnosti, kjer imamo statistično veliko manjše možnosti, da kaj od tega sploh pridobimo.

Na tej točki je potrebno uvesti še eno drugo kategorijo, to je mejna koristnost časa in denarja. Ta pravi, da nam vsaka nadaljnja enota denarja prinese manjšo korist. Če na to pogledamo z druge strani, je zagotovo to, da tvegamo vse svoje premoženje ali večino izjemno tvegano dejanje. Ampak malo je podjetnikov, ki na tak način tvegajo. Povprečen študent z absolventskim stažem nima kaj izgubiti, razen nekaj privarčevanega denarja. Z odprtjem popoldanskega s.p.-je še to ne. Povprečno situirani človek srednjih let, ki mu nekaj tisoč evrov za začetek podjema ne predstavlja nobeno tveganje, še posebno, če z lahkoto dobi zopet novo službo. Vendar se majhen del tako enih, kot drugih omenjenih posameznikov podaja v podjetništvo (kar ni nič nenavadnega). Torej se to tveganje nanaša na povsem druge stvari, ki so veliko globlji sestavni del tega tveganja.

Za razumevanje resničnih zaviralnih faktorjev pri posamezniku, moramo te »tvegane« situacije razdeliti v dve skrajni kategoriji (za plastični prikaz). V prvo kategorijo sodijo stvari, ki jih označujemo kot zabava, pravila igre naj bi bila bolj ali manj znana in delno vzdignjena raven adrenalina nam predstavlja neke vrste poživitev življenja (casino, loto, skok s padalom itn.). Druga kategorija so aktivnosti, ki jih povezujemo s pomembnimi življenjskimi situacijami. Prva karakteristika te kategorije je, da je lahko veliko več možnih posrednih izidov, povezanih situacij in podobno. Gre pravzaprav za sklop močno povezanih potencialnih aktivnosti, kjer vsaka vsebuje določeno raven tveganja, možnih izidov pa je mnogo več, kot smo zmožni logično analizirati itn. To so za vsakega posameznika izjemno stresne situacije.

Primeri takšnih situacij poglej podjetništva so tudi na primer vzpostaviti kontakt z nekom, ki ti je všeč, javno nastopanje, izbira karierne poti ali menjava delovnega mesta in podobno. Torej pri teh življenjskih situacijah govorimo o daljšem obdobju negotovosti. Ljudje imamo radi odgovore na stvari takoj in tam kjer ne poznamo možnih rezultatov, še manj pa izida, je časovno obdobje daljše, to predstavlja za nas velik psihološki napor. Bolj kot govorimo o nekih temeljnih življenjskih situacijah, težje prenašamo to negotovost. Ko govorimo o negotovosti, lahko to takoj povežemo s kompetentnostjo ter zaupanjem samim vase in v lastne sposobnosti. Ob pojavu vrzeli med odgovornostjo in zaupanjem v lastne sposobnosti, se pojavi negotovost, ki pa je tesno povezana s strahom, kot varovalnim mehanizmom, da se ne bi »opekli«. Ljudje v skladu z motivacijskim mehanizmom stremimo k stvarem, ki nam predstavljajo užitek (imamo predstavo, da nam ga prinašajo, ni pa nujno) in se izogibamo stvari, ki nam predstavljajo bolečino.   

Sedaj pa vzamemo pod drobnogled situacije, ki vsebujejo tveganje in jih opredeljujemo kot zabavne in tiste, ki se jih običajno po veliki črti izogibamo (daljše obdobje negotovosti). Hitro lahko ugotovimo, da slednje vsebujejo določene ključne elemente, kjer se tudi skriva odgovor, zakaj je tako malo podjetnikov. Prvi element je zagotovo odgovornost ter z odgovornostjo povezano odločanje. Kot je rekel veliki psiholog Siegmnund Freud, večina ljudi si v resnici ne želi svobode, ker svoboda vključuje odgovornost, ljudje pa so prestrašeni odgovornosti. Pri lotu enostavno vplačate srečko, sprejmete tveganje, vendar pri tem nobene dodatne odločitve, predvsem pa ne večje odgovornosti za rezultat (razen mogoče če nismo zastavili večino svojega premoženja). Ljudje imamo različne vodje na različnih ravneh – politika, zdravje, delo itn. zato, da se odločajo namesto nas (in lahko potem kritiziramo njihove odločitve).

S tem, ko sprejmemo odgovornost, pridemo tudi do pritiska, ki ga moramo biti zmožni prenašati. Večja kot je odgovornost, večji je pritisk iz vse več strani. Ta pritisk je povezan tako s pričakovanji ljudi, ki so odvisni od naših odločitev, kot tudi z neprestanimi problemi, ki se pojavljajo znova in znova ter na podlagi katerih moramo te odločitve sprejemati. Pritisk je seveda tesno povezan s stresom, vpliv stresa (preko minimalne meje pozitivnega vpliva) na zdravje, odnose, sposobnost odločanja itn. pa je lahko fatalno. Z odgovornostjo in odločitvami se poleg stresa in pritiska izpostavimo še dodatnim elementom, ki spodbujajo to negotovost in tako dobimo začaran krog.

Eden izmed sestavnih delov pritiska in stresa so zavrnitve. S sprejetjem proaktivnega pristopa, odgovornosti in odločitev, pride tudi veliko NE-jev. Ljudje ne maramo zavrnitev, ker lahko bistveno vplivajo na dojemanje lastne vrednosti. Že ob sami zavrnitvi lahko pridemo v nerodno situacijo in nič drugače ni tudi kasneje. Seveda so zavrnitve samo vmesen, povsem naraven korak na poti do doseganja cilja, vendar mislim, da bi bila velika laž, če bi rekli, da so zavrnitve prijetne. Ampak uspešni ljudje se ločijo od ostalih v tem, da počenejo stvari, ki jih ostali nočejo.

Drugi tak velik element je strah pred neuspehom, velikokrat pa tudi strah pred uspehom (ter mnogo drugih strahov). Vsak od nas se bolj ali manj zaveda, da je sestavni del uspeha kopica neuspehov, če jih sploh lahko tako imenujemo. O tem je bilo napisanega že veliko in to je pač del cene, ki jo je potrebno plačati. Zelo pogosto, vendar veliko manj poznan je tudi strah pred uspehom. Ta je tesno povezan predvsem s samopodobo in socialnim pogojevanjem, se pravi kako se bo spremenila percepcija bližnje okolice do posameznika, ko bo ta uspešen. Zelo dober test strahu pred uspehom je, če pomislite na primer, da ste odgovorni za 100 ljudi (če povežemo uspeh z odgovornostjo), ali če recimo pomislite, da vsak mesec zaslužite 20.000€ (če uspeh povežemo s finančnim stanjem).

Še en tak pojav, ki je psihološko zahteven in ima lahko negativen vpliv na podjetništvo je splošno mnenje. S tem, ko se nekdo poda v podjetniške vode, stopi izven povprečja. Povprečje ima vedno tendenco, da tiste, ki odstopajo vleče nazaj. Tako je tudi prav, saj je na nek način s tem svet v ravnovesju, vsak pa ima svojo ustrezno vlogo. Je pa to psihološki izjemno zahtevno, sploh če si navezan na mnenja drugih ljudi. Če prebrskate nekoliko po forumih ali kje drugje na spletu, lahko za vsakega, ki kakor koli odstopa najdete različne, velikokrat neutemeljene kritike, žaljivke, grožnje itn. Pogosto taka dejanja povežemo z zavistjo, ki je mogoče res v dosti primerih del tega, vendar se mi to bolj zdi sestavni del delovanja družbe za voljo prej omenjenega ravnovesja. Vsak pol ima svoj antipol, napetost med njima pa predstavlja razvoj sveta in rast. Brez dvoma imajo pomemben vpliv in vlogo pri tem tudi mediji. Ko govorimo o podjetništvu in medijih, močno upam, da prihajajo časi, ko bodo podjetniki končno prikazani kot nacionalni heroji in ne več kot skoraj kriminalci. Vendar so tudi mediji zgolj samo odsev okolja samega. Vse potreuje svoj čas.

Zadnji tak večji faktor, zakaj ljudje ostajajo v coni udobja in se ne podajajo tudi v podjetništvo je zagotovo tudi udobno življenje. Če nekdo živi skrajno udobno življenje (ni »push« motiva), smatra, da nima nobenega višjega poslanstva oziroma ne obstaja noben drug »pull« motiv, da bi se podal iz cone udobja, je malo verjetnosti, da se bo to tudi zgodilo. Za vsak premik obstaja nek motiv, kar izjemno dobro poznamo kot motivacijo in tudi v podjetništvu ni nič drugače. Vsi posamezniki delujemo na ta način, nihče ni izjema.

Življenje nas velikokrat, običajno to imenujemo (ne)srečne situacije, dobesedno porine iz cone udobja. V drugih primerih imajo posamezniki tako močen »drive«, ki presega seštevek vseh bolečin izven cone udobja. Se mi pa zdi, da je bilo življenje zadnjih 15 let ali celo več v Sloveniji izjemno udobno in zato tudi ni bilo toliko podjetniških aktivnosti. Če ni ne enega, ne drugega, ljudje enostavno stagniramo. Sicer pa lahko rečem, da v zadnjih letih srečujem vedno več podjetnikov, ki se podajajo na podjetniško pot iz motiva po uspehu ali iz kakšnega drugega »pull« motiva, sedanja kriza pa zna biti v nekaterih primerih tudi dober »push« motiv. Toliko o udobnem življenju.

Orodja iz cone udobja

Ko enkrat identificiramo s čim se bomo morali soočiti izven cone udobja, se pojavi še bolj pomembno vprašanje, katera orodja oziroma tehnike so nam na voljo, da se lahko uspešno soočimo z vsemi temi naštetimi izzivi. Seveda obstaja veliko različnih tehnik, zato bi si ogledali nekaj najpogostejših, ki jih uporabljajo uspešni ljudje.

Najbolj uspešni posamezniki iz cone udobja so tisti, ki jih žene goreča želja po realizaciji določene vizije, želja po uspehu, po osebni samoaktualizaciji, torej po tem, da življenje ne bo zaman zapravljeno. Preučevanje takih posameznikov, tudi v najbolj ekstremih situacijah, kot so bila na primer življenja v taboriščih, je pokazalo, da goreči posamezniki dojemajo svoje poslanstvo neprimerljivo večje od problemov s katerimi se soočajo. To pripelje do gorečega vzroka, zakaj so pripravljeni skozi vsako oviro. Kaj predstavlja kakršen koli problem proti večnosti? Torej vsi smo neprimerljivo večji od vsakega problema s katerim se soočamo.

Zgodbo lahko nadaljujemo pri razumevanju percepcijskega zemljevida. Ste se kdaj vprašali, zakaj nekdo, ki vidi psa doživi neizmerni naval ljubezni, ga želi takoj pobožati itn., nekdo drug pa se raje izogne srečanju s psom na metre daleč? Percepcija samega psa in tudi situacija srečanja je povezana s povsem drugačno predstavo, ki prikliče tudi drugačna čustva, s tem odziv in stopnjo stresa. Ne bi se na tej točki poglabljali v izvore ali druge podrobnosti, bistveno je, da identificiramo situacije, ki so za nas resnično čustveno breme in nato delamo na njih. Nekomu upravljanje milijonov ne predstavlja nobenega stresa, neko drug se ob tem zmrazi. Vsak od nas ima neke kritične točke, ki predstavljajo največji izziv iz cone udobja in to so točke, ki jih je potem potrebno počasi osvajati. Za razumevanje percepcijskega zemljevida moramo seveda izjemno dobro poznati sebe, kaj so naše prednosti in kaj slabosti. S tem pa tudi vemo, kaj so naša močna orožja izven cone udobja in kaj so tista področja, kjer nas bo pohod izven cone udobja nekaj naučil. To področje si zasluži povsem svojo objavo, tako da drugič podrobneje o tem. Obstaja tudi nekaj trikov, kako lahko spremenimo leče percepcijskega zemljevida.

Primer menjave leče percepcijskega zemljevida je na primer, da dojemamo posel kot igro in se s tem čustveno distancirajo od samih stresnih situacij. Prav tako posameznih situacij ne jemljemo več smrtno resno. To počen veliko uspešnih poslovnežev in tako gledajo na sprehod iz cone udobja, kot na sicer izjemno resno, vendar še vedno igro, kjer imajo različni akterji, ki tekmujejo med seboj, možnost igrati različne poteze, zmagovalna kombinacija potez pa bo vodila do končnega triumfa. Igranje igre prinese pomembna spoznanja, ki so izkustvo za nadaljnje igranje, prav tako pa večjo kompetentnost posameznika, oziroma dodatna orožja za nove pohode iz cone udobja.

Podobno orodje je tudi, da situacijo s katero se soočamo prenesemo v druge okvire. Zopet se od situacije distanciramo in sicer tako, da se vprašamo, kaj bi v tej situaciji naredil nekdo drug, na primer ekspert v pogajanjih, javnem nastopanju, odločanju itn. To so lahko osebe, ki jih poznamo, smo o njih brali, ali vam kakor koli drugače predstavljajo vzor. Take osebe običajno idealiziramo, obenem pa se čustveno nekoliko distanciramo od situacije, kar nam olajša soočanje s problemi.

Zelo učinkovit pristop k podaji na pot izven cona udobja in soočanja z izzivi je mantra uspešnega Britanskega podjetnika in sicer: »Screw it, just do it!« Bolj kot v začaranem krogu razmišljamo o določeni situaciji, večje čustveno breme nam predstavlja. Veliko ljudi na svetu je, ki radi govorijo in zelo malo tistih, ki se lotijo stvari in jih naredijo. Tone in tone teorije ali razglabljanja in razpredanja je neprimerljivo s kančkom prakse – tako da, just do it! Vseeno velja poudariti, da gre za kombinacijo obojega, znanja in delovanja. Namreč znanje, se pravi izkustvo drugih, ki so se že uspešno podali na določeno področje izven cone udobja in razumevanje dane situacije je največje orožje, če je to povezano tudi z delovanjem. Eno brez drugega lahko predstavlja veliko večjo krivuljo učenja in s tem tudi bolečine.

Ustavimo se še pri eni spremembi percepcijskega zemljevida. Vsak uspešen posameznik, mora slej kot prej spremeniti percepcijo sebe iz žrtve problemov (odzivnost) v proaktivni pristop, torej da postane reševalec problemov (problem solver). Iz cone udobja prihaja problem za problemom in vsa odgovornosti je samo na nas. Zelo pomaga, če v sklopu tega percepiramo, da nam življenje ne pošilja večjih problemov, kot smo jih sposobni rešiti. Druga pomembna percepcija pa je ta, da je potrebno običajno probleme reševati na drugi ravni, kot so nastali. Pri podjetništvu pridejo problemi iz vseh strani – partnerjev, strank, dobaviteljev, okolice itn. in z vsemi se je potrebno soočiti. Ko smo sposobni reševati določen nivo problemov, ne pridemo do »miru«, vendar do problemov še na višji ravni. Tako se ta igra življenja nikoli ne konča.

Na koncu pa pridemo še do treh bistvenih stvari, ki imajo neverjeten vpliv na to, kako uspešni bomo izven cone udobja. Prvi in največji vpliv ima zagotovo življenjski partner. Mnoge raziskave izjemno uspešnih ljudi so pokazale, da je izbira partnerja, ki te podpira, skuša razumeti in pomaga na poti izven cone udobja ključnega pomena. V nasprotnem primeru, če nas partner spodbuja, da ostanemo v coni udobja (velikokrat zaradi lastnih strahov), ima to za posameznika lahko izjemno zaviralni pomen.

Podobno vlogo imajo tudi prijatelji in ljudje, s katerimi se družimo, mogoče tudi svetovalci. Te nas lahko zopet ali spodbujajo in nam stojijo ob strani izven cone udobja, ali pa nas zavirajo. Poleg tega imajo prijatelji lahko ključno vlogo pri soočanju s problemi, tako da se enostavno z njimi pogovorimo. Običajno je tako, da iste ptice letajo skupaj (športniki, znanstveniki, poslovneži…), torej tudi ljudje v našem socialnem krogu premagujejo podobne probleme. Včasih pa tudi drugačen pogled na problem lahko predstavlja pomembno rešitev (znanstvenik pomaga poslovnežu). Vedno smo obkroženi z ljudmi, ki nam lahko pomagajo preko problemov izven cone udobja, samo identificirati jih moramo.

Na koncu je tukaj še šport in rekreacija. V boljši fizični in posledično psihični kondiciji kot smo, lažje se bomo soočili s problemi izven cone udobja. Že dnevno zmerno gibanje, kot je hoja ima lahko neverjetno sproščujoč učinek na vse elemente, ki jih prinesejo izzivi. Tudi o tem je bilo veliko napisanega in znanstveno dokazanega, tako da se ne bi spuščal v podrobnosti. Sam sem to že velikokrat izkusil na svoji koži, vendar na dolžino objave o tem kdaj drugič.

Sinteza dogajanja izven cone udobja torej je, da so za razvoj in rast, napredovanje in uspeh nujni sprehodi iz cone udobja. Ko stopimo izven te cone, se bomo soočili z novimi izzivi, novo ravnjo problemov, ki jih do sedaj nismo poznali. Pred tem se je nujno opremiti z znanjem, vendar mora biti to povezano tudi z delovanjem, saj tako razvijemo povsem nov nivo izkustva (vsak se mora sam enkrat opeči, da spozna vročino ognja). Preveč znanja ima lahko obratni, zaviralni učinek. Tudi ko se podamo z znanjem izven cone udobja, obstaja veliko psiholoških trikov, s katerimi si lahko pomagamo pri rasti, spreminjanju sebe in s tem pri premagovanju problemov. Dokler ne premagamo problemov na določenem nivoju, se bomo soočali z enakimi problemi, ko pa jih razrešimo, se bo naša cona udobja povečala. To pa ne pomeni, da bomo potem brez problemov, vendar se bomo ali sami podali zopet iz cone udobja v še širše daljave, ali nas bo življenje tja slej kot prej samo potisnilo. S tem pa neprestano razvijamo notranje vire, se samoaktualiziramo in živimo življenje. Ni pa vse to individualno delo, saj nam za lažje premagovanje življenje pošilja partnerje, prijatelje, širši socialni krog, knjige, filme in še bi lahko naštevali. Ni lahko, je pa vredno! 

Sorodne vsebine:

1. Strateški pristop do spreminjanja navad
2. Sedem navad zelo uspešnih ljudi
3. Dolgoročni pogled

Najboljši trik, ki sem ga do sedaj zasledil in učinkovito deluje je 30 dnevno preizkusno obdobje, ki ga priporoča Steve Pavlina. Koncepti si je sposodil iz »shareware« poslovnega modela IT industrije, ki ga uporablja veliko ponudnikov programske opreme. Pri tovrstnem modelu imamo določen program brezplačno na uporabo 30 dni in če nam je všeč, ga nato kupimo in redno uporabljamo.

Pri spremembi navad oziroma vzorcev govorimo o podobnem konceptu. Določeno navado prevzamemo za 30 dni, to obdobje skrbno opazujemo kaj se dogaja z nami in po 30 dneh naredimo sklep, ali nam nova navada dovolj koristi, da jo integriramo v svoje življenje do nadaljnjega. Ta metoda je odlična predvsem zato, kjer gre dejansko za izjemen psihološki trik, s katerim rešimo marsikateri problem spreminjanja navad.

Prvi tak problem je celotna psihološka percepcija naše osebnostne spremembe. Ljudje namreč ne maramo sprememb, saj predstavljajo določeno mero stresa, prav tako začnemo delovati izven “cone udobja”, kar pa povzroča neprijetnosti. Pogosto pa gre pri teh spremembah še za odklone od navad povprečja populacije, s tem pa lahko pridemo do nove bolečine, to je borba z kratkoročnim ne-sprejemanjem naših bližnjih. Oziroma, če navedem še nekoliko drugače, tako kot za nas predstavlja sprememba neko mero stresa za določeno obdobje, prav tako povzroča neprijetne občutke v naši ožji socialni okolici (ponavadi predvsem zaradi lastnih strahov drugih ljudi).

Vendar edina stalnica v naših življenjih so spremembe, ne glede na to, kako stereotipno se to sliši. Nekatere spremembe pridejo spontano, torej jih prinaša življenje, nekatere pa je smiselno, da naredimo sami. Za slednje pa je zagotovo 30 dnevni preizkus najbolj smiselna metoda. Če si zadamo, da bomo določeno navado prakticirali en mesec prav vsak dan, to še ne pomeni, da se bomo spremenili za celotno svoje življenje. Torej ne gre za veliko spremembo, vendar za poizkus smiselnost določenega nauka.

Če takoj naredimo spremembo za nedoločen čas je problem, ker se borimo z našo samopodobo; sami sebe namreč ne vidimo z novimi navadami in vsemi koristmi, ki jih prinaša sprememba. Namest tega vidimo sebe kako se borimo sami s seboj, se “odrekamo” in se za povrh borimo še z drugimi – kar pa pomeni obilo bolečine. V skladu z delovanjem motivacijskega mehanizma slehernega človeka tako ne pridemo daleč.

Klasični primer so diete. Realen pogled na diete nam pokaže, da prav vse delujejo in nobena obenem. Zakaj? Ponavadi je že tako, da se nekdo loti določene diete,  jo prakticira nekaj tednov, izgubi nekaj kilogramov, nato pa pridejo tiste težke misli ob spremembah – zakaj se mi je potrebno odrekati? Kam bom prišel s koščkom prepečenca, polovico jajca in plastenko vode na dan (ne trdim, da je to prava dieta, ravno nasprotno)? In še bi lahko naštevali. Na koncu pridemo do tega, da z dieto kar hito končamo, zaradi kratkotrajnega »odrekanja« pa se nadaljnjih nekaj tednov »bašemo« z vsem mogočim in končni rezultat je še nekaj kilogramov več, kot smo jih imeli na začetku. Podobno je pri financah, športu in ostalih navadah.

Če želimo, da naše diete delujejo, pomeni, da je potrebno spremeniti naš način življenja. Takojšna percepcija spremembe pa povzroča veliko bolečino – npr. da nikoli več ne bi jedel sladkarij?! To pa že ne! Seveda gremo nato raje kar takoj po čokolado v trgovino.

Na drugi strani pa si poglejmo postopno spremembo. Zadamo si, da bomo za en mesec,  torej en mesec in nič manj ali več črtali sladkarije iz našega jedilnika. Prvo, en mesec ni veliko in to je obdobje, katerega prav vsak lahko zdrži brez problema. Brez izjeme! Kot drugo, se lahko izognemo vsem socialnim pritiskom, če povem, da mesec ne konzumiramo določene hrane.

Potem pa pridemo še do drugih velikih koristi te metode. Namreč, ne glede na katero področje se podamo, vedno najdemo tisoče mnenj, tisoče strokovnjakov, ki si običajno močno nasprotujejo. Edina prava rešitev je, da opazujemo samega sebe, se pri tem spoznavamo in za nas uporabimo tisto, kar nam prinaša koristi, ter zavržemo tisto, kar nam ne ustreza. Univerzalne rešitve za vse namreč ni. Zagotovo je smiselno, da najprej pridobimo čim več znanja, vendar je na koncu pomembno to, da uporabimo znanje in še bolj pomembno ohranimo tisto znanje, ki nam koristi.

V 30 dneh lahko za večino navad ugotovimo, ali nam koristijo ali ne. Pri tem bi poudaril, da nekatere večje spremembe lahko zahtevajo celo daljše obdobje, da se pokažejo pravi rezultati. To moramo seveda presoditi sami, vendar če se soočamo s takšno spremembo navad, je smiselno, da podaljšamo še za 30 dni našo spremembo in nato še za enkrat toliko, če je to pač potrebno.

Ko določeno navado prakticiramo 30 dni je smiselno oceniti, kaj smo se iz tega naučili in kakšne koristi nam to prinaša. Ugotovimo, kako težavna je za nas sprememba stila ter načina življenja, nato pa sprejmemo odločitev, ali bomo to integrirali v naše življenje do nadaljnjega ali ne. Tudi socialni pritiski pri takšnem podaljšanju so manjši, ker je preskok v primeru koristi povsem razumljiv.

Torej bistveno je, da pri tem konceptu ne razmišljamo kot o spremembi sebe, temveč o začasnem enomesečnem testiranju, katerega zaključke potem postopno, če nam to ustreza spremenimo v naš nov način življenja. Pri tem velja poudariti tudi to, da po 30 dneh uspešnega testiranja določene spremembo razvijemo potrebno samozavest, ker se pojavijo prvi rezultati in do določene mere že podzavestno spremenimo svojo samopodobo do točke, ko postane ohranjanje navade mnogo lažje. Velika prednost te metode pa je tudi preprostost.

Ko govorimo o spremembah navad pa velja omeniti še eno metodo, ki se je izkazala za zelo uspešno. To je, da enostavno slabe navade nadomestimo z dobrimi. Vsakič, ko se pojavi vzorec potrebe udejanjenja slabe navade, ta vzorec enostavno prekinemo in naredimo novo navado. Tu gre za bolj radikalen pristop menjave vzorcev, lahko pa ga kombiniramo tudi z 30 dnevnim preizkusom.

Preprost primer bi recimo bil, da vsakič, ko vključimo televizijo, jo takoj izključimo  in gremo brati knjigo. Ali pa recimo, vsakič, ko nas prime, da bi pokadili cigareto, naredimo raje 10 sklec. Seveda je pri tem problem, da bolj kot gre za ustaljeno navado in bolj kot nova navada odstopa od vsaj delnega zadovoljevanja neke potrebe, večji stres je za telo. Kljub vsemu pa, nekaterim radikalni pristop veliko bolj ustreza.

Navajam še nekaj možnosti za 30 dnevi test, vsak dan en mesec lahko:

• Telovadimo pol ure
• Gremo na sprehod
• Spijemo sveži sadni ali zelenjavni sok
• Osrečimo nekoga
• Beremo knjigo eno uro
• Vse kar preberem, preberemo na podlagi metod hitrega branja
• Meditiramo
• Delujemo povsem v skladu z integireto
• Pišemo blog
• Napišemo eno stran knjige
• Pokličemo sorodnike
• Napišemo 10 novih poslovnih idej z uporabo različnih metod
• Pokličemo 10 potencialnih strank
• Vsak dan spoznamo nekoga novega in širimo svoj socialni kapital
• Popolnoma se fokusiramo, da spoznamo moč fokusa
• Se odrečemo kavi, cigareti, alkoholu.
• Ne gledamo televizije
• Pišemo osebni dnevnik
• Postavimo si cilje in jih vsak dan preberemo
• Beležimo vse naše izdatke in ugotovimo kam je izginil naš denar

Na koncu pa velja omeniti še rek Napoleona, ki pravi, da je najslajša zmaga tista notranja zmaga, ki jo zmagaš v bitki sam s seboj. Če smo pri tem še pravi strategi, kot je bil Napoleon, nam je zmaga skoraj zagotovljena.

Sorodne vsebine:

1. Sedem navad zelo uspešnih ljudi
2. Vzročni in praktični pristop k podjetništvu
3. Nabrusite svojo žago, da boste uspešni na dolgi rok

V sklopu intervjuja pa se mi je zdelo izjemno zanimivo predvsem naslednje. Verjetno vsi dobro poznate zelo popularno pravilo Alberta Melhrabiana, ki pravi, da ima na komunikacijo kar 55% vpliva govorica telesa, 38% ton govora in zgolj 7% besede, ki jih izgovorimo.

No, vsekakor se zavedam pomembnosti govorice telesa, vendar se mi je vedno zdelo nekoliko pretirano, da bi imela sama vsebina tako minimalen pomen. In v intervjuju Zdravko Zupančič pove, da ima po njihovih izkušnjah vsebina, ki jo povemo okoli 50% vpliva, ostalo pa je govorica telesa. Če zadevo raziščemo bolj natančno, se izkaže, da imajo veliko vlogo v temu, kako velik je ta odstotek okoliščine, v katerih poteka komunikacija.

S tem sem želel poudariti dve stvari. Prva je ta, da ne glede na to, kolikšen je točen odstotek vpliva govorice telesa v sklopu komunikacije je ta zelo velik in zato je smiselno posvetiti kar nekaj energije v analizo in razvoj naše telesne govorice. Druga pomembna stvar pa se mi zdi ta, da ne verjamemo slepo kar vsem ugotovitvam in napotkom, še posebno tistim ne, ki so brez trdne raziskovalne podlage ali pa so ugotovitve vzete iz konteksta.

Kljub vsemu, če se vrnemo nazaj na dejstvo, da ima telesna govorica okoli 50% ali celo več vpliva na to, kako nas ljudje zaznavajo, je smiselno pogledati, kaj so elementi pozitivne telesne govorice. Strokovnjaki pravijo, da so nasmeh, sproščenost, spontanost in pozitivna energija tisti glavni elementi, ki prispevajo k pozitivni komunikaciji in pristnim medčloveškim odnosom v komunikaciji.

Poleg nasmeha naj bi bil pomemben tudi kontakt z očmi, ravno prav močan stisk roke, obleka in naše geste. Če se vrnem na nasvete Zdravka Župančiča, je pomembno v tem kontekstu, predvsem to, da smo pristni, razvijemo povsem svoj stil in da nismo in ne delujemo naučeni. Seveda to ne izvzema tega, da je dobro vaditi, trenirati in načrtno razvijati svoj stil. Tako kot pri ostalih veščinah velja tudi pri komunikaciji modrost »vaja dela mojstra in mojster dela vajo«. Kot zanimivost naj omenim tudi to, da igra pri spolni privlačnosti med dvema človekoma zelo pomembno vlogo telesna govorica.

Pomembnost telesne govorice pa pripelje še do enega pomembnega elementa komunikacije, ki ga strokovnjaki zelo poudarjajo. To je prvi vtis. Značilnost prvega vtisa je ta, da pride do njega že ob prvem stiku z določeno osebo, ali prvih informacijah, ki jih dobimo o tej osebi. In tako dokaj hitro dobimo lastno kompleksno predstavo o tej osebi, ki ni nujno resnična. Načeloma naj bi veljalo, da si izoblikujemo prvi vtis v času od 30 sekund do 3 minut, ko prvič srečamo to osebo.

Prav tako je značilnost prvega vtisa ta, da se ohrani in kot učinek predhodnosti še naprej vpliva na oceno določene osebe. In nenazadnje deluje prvi vtis kot pričakovanje, da se bodo naše sodbe o drugi osebi v poznejših srečanjih potrdile. To pomeni, da ob drugem ali vseh kasnejših stikih ne težimo k preoblikovanju in dopolnjevanju slike, ki smo jo dobili na podlagi prvega vtisa, ampak prvi vtis vztraja in ponavadi oblikuje kasnejše interakcije z drugo osebo.

Torej prvi vtis je pomemben, dejansko pa je vprašanje, koliko je pomemben in koliko lahko vplivamo na to prvotno oceno, ki je mnogokrat do določene mere napačna. Oziroma, če zadevo obrnemo še nekoliko drugače, kolikokrat sami sodimo na podlagi prvega vtisa in ostanemo v kalupu tega vzorca ali misli (pri tem je lahko naš prvi vtis tako preveč negativen, kot tudi pozitiven).

Meni se je seveda že zgodilo, da sem si ustvaril določen prvi vtis, pa niti nisem dopuščal možnosti, da bi se ta prvi vtis spremenil. In tudi nekajkrat se mi je zgodilo, da sem na podlagi prvega vtisa povsem napačno ocenil osebo. In nenazadnje tudi napačno sem bil že sojen na podlagi prvega vtisa.

Rešitev je verjetno v tem, da se ne zapremo v kalup na podlagi prve sodbe in damo vsakemu človeku možnost, da se pokaže v svojem bistvu. In na drugi strani, da skrbimo, da je naš prvi vtis v skladu z našo esenco, jazom in karakterjem – v lastnem seksi stilu. Slednje pa velja tudi za medsebojno komunikacijo.

Kako velik pomen pa prvemu vtisu prepisujete vi?

Ni sorodnih vsebin.

Ta definicija se mi zdi vsekakor bolj smiselna in nakazuje predvsem na to, da se je potrebno lotiti reševanja problemov na drugačen način (out of the box). Velikokrat gremo po nepotrebnem z glavo skozi zid, namesto, da bi pogledali na situacijo z distance, našli vrata, jih odprli ter vstopili skozi rešitev izven okvirjev.

Seveda pa je definicija zgolj definicija in nam ne koristi veliko, če ni zadaj še neke življenjske lekcije. Meni je življenje poslalo to lekcijo prav na dan, ko sem prebral zgoraj navedeno definicijo norosti. Od takrat naprej skušam veliko bolj objektivno pogledati na »z glavo skozi zid« situacije«.

Lekcija gre pa takole. Zelo se mi je mudilo v center mesta, kjer sem imel sestanek. Bil pa sem brez gotovine, zato sem se ustavil na črpalki, ker se je tam nahajal bankomat. Hitro sem poiskal bančno kartico ter jo vstavil v režo na bankomatu.

Na zaslonu se izpiše zahteva, naj vpišem PIN kodo. Vpišem kodo in bankomat javi, da je vpisana koda napačna. Hmm, seveda da ni in vpišem še enkrat enako zaporedje štirih številk. Na zaslonu se zopet izpiše, da je številka napačna. V tretje gre seveda rado in ker je “očitno bilo z bankomatom nekaj narobe”, sem še enkrat vpisal enako PIN kodo.

Posledica je bila seveda ta, da mi je bankomat požrl bančno kartico. Seveda sem bil izjemno jezen in še bolj živčen, ker se mi je kot omenjeno zelo mudilo, ostal pa sem še brez gotovine (in kartice). Med vožnjo proti mestu, pa sem se kar malce zamislil nad celotno situacijo.

Sicer gre za zelo plastičen primer norosti, vendar pa se mi zdi, da velikokrat delujemo na ta način tudi v bolj pomembnih situacijah v življenju. Na enak način se lotimo diete, na enak način znova in znova tržimo svoj izdelek, na enak način skušamo partnerja prepričati v nekaj, ne enak način skušamo privarčevati nekaj denarja… ko nam ne uspe, kot smo si začrtali, se malce ustavimo, nato pa znova poskusimo na enak način. Postanemo ujeti v določen vzorec, ki nam preprečuje pogled izven ustaljenih okvirjev. Ponavadi nato povsem obupamo…

Počneš ene in iste stvari ter pričakuješ drugačen rezultat – definitivno začaran krog, ki se lahko konča še z večjim problemom. To se navezuje predvsem na to, da je »pošast potrebno ubiti, ko je ta še majhna«. Dokler je problem majhen, ga z lahkoto rešimo. Bolj kot odlašamo z reševanjem oziroma rešujemo problem na napačen način, večji postaja ta problem. Čisto praktično, če smo malce v minusu na bančnem računu ali če imamo kakšno kilo preveč, to lahko povsem enostavno rešimo.

Ko pa zapademo v vzorec, da se vsak mesec minus na računu poveča za določeno vsoto ali pa se kakšen kilogramček preveč povečuje redno iz meseca v mesec, si zadeve močno otežujemo. Zato je najboljše, da se s problemom poprimemo takoj, ko se le-ta pojavi.

Sedaj se skušam za vsako stvar, ki jo večkrat ponovim, pa ne dobim želenega rezultata vprašati, ali je mogoče kaj narobe z mojim pristopom. Oziroma čisto praktično, skušam zamenjati pristop k celotni zadevi. Pri menjavi pristopa oziroma optimalnem pristopu nam pomaga predvsem znanje.

Večino problemov na svetu, ki jih poznamo, so se ljudje lotili reševati že na tisoč in en način. Vsak je doživel drugačne rezultate in veliko ljudi o teh rezultatih (izkušnjah) piše v knjigah, na blogih itn. V znanju je moč in pri norosti nam znanje lahko pomaga, da smo malce manj “nori”. S tem pa se tudi dvignemo nad povprečje, saj stvari vzamemo proaktivno v svoje roke in pogledamo na zadevo z drugačne perspektive kot povprečje.

Sorodne vsebine:

1. Neverjetna moč podzavesti

No, na otvoritvi prostorov modne agencije Bronz, je bilo takoj jasno, da sta estetika in lepota Joe Rain-u, direktorju podjetja, zelo pomembni vrednoti. Stavba, ki se imenuje Diamant je nekaj izjemnega in prav posebnega, poslovni prostori so mistično in luksuzno opremljeni, prav tako je bilo na otvoritvi kar nekaj lepih ljudi. In če sem odkrit, je vse skupaj delovalo zelo motivacijsko. In to je zanimiv fenomen, saj drugače niti ne favoriziram materialnega sveta oziroma videza pri ljudeh. No, vsekakor pa imam rad estetiko. Vse to pa me je pripeljalo do tega, da sem začel razmišljati, koliko je lepota pomembna če želimo biti srečni in uspešni?

Sicer je o lepoti zelo težko govoriti, saj se dotika samopodobe posameznika in bistva vsakega človeka, prav tako pa njegovega potenciala reprodukcije, potrebe po širšem odobravanju itn. Nekateri izmed najpomembnejših dejstev, stereotipi ali pa problemi v tem kontekstu se mi zdijo naslednji (vsaj tisti, ki sem se jih do sedaj spomnil):

• Ljudje imamo radi lepe in seksi stvari in prav tako lepe in seksi ljudi.
• Vsak zemljan si želi biti lep, privlačen, ustrezati drugim ljudem, biti spoštovan itn., velikokrat pa premalo naredimo v tej smeri (šport, prehrana, obleke…).
• Na zavedamo se, da je dejansko bolj kot fizični izgled pomembna samopodoba, kar je dokazal Maxwell Maltz, plastični kirurg in to opisal v svoji knjigi Psiho-kibernetika (knjiga je prevedena tudi v slovenščino). Maxwell preučuje fenomen, zakaj se nekaterim osebam po plastični operaciji močno dvigne samozavest, pri drugih pa ni nobenih bistvenih sprememb. Torej je v ozadju še nek psihološki faktor.
• Dokazan je »halo efekt«, ki dokazuje, da lepim ljudem prepisujemo boljše osebnostne lastnosti in rajši sodelujemo z njimi.
• Najpomembnejši je prvi vtis, ko nekoga spoznamo in prvi vtis je zelo odvisen od tega, kako izgledamo, kaj izžarevamo, kako nekaj povemo in deloma kaj.
• Velikokrat si ne želimo priznati pomena lepote, predvsem zaradi lastnega strahu, da nismo dovolj lepi.
• Sicer je res, da je lepota relativna in da imajo vsake oči svojega »malarja«, vendar kljub vsemu verjamem, da lahko določimo katera oseba bo všeč večjemu krogu ljudi nasprotnega spola. Verjamem, da dejanska zaljubljenost izhaja iz genskega ujemanja, psiholoških vzorcev ter drugih faktorjev, na to da se nam zdi nekdo zgolj lep pa vpliva že fizični videz.
• Lepoto pogosto kompenziramo z inteligenčnim kvocientom ali kakšnimi drugimi stvarmi (notranja lepota) ter osebnostnimi lastnosti. Iz tega izhajajo tudi stereotipi da so lepi ljudje bolj »neumni«, kar je redko resnično.
• Redko lepoto priznavamo kot kompetenco ali pozitivno lastnost posameznika. Če sem še bolj natančen, lepi ljudje si redko priznavajo lepoto kot komeptenco.
• Velikokrat precenjujemo pomen lepote v povezavi z možnostjo osebnega uspeha in sreče. Lahko vlagamo v stvari, ki dejansko kompenzirajo lepoto (karizma, izjemnost, redkost itd.). Večina uspešnih podjetnikov, managerjev in drugih izstopajočih posameznikov ima povprečni izgled, le redki izstopajo po lepoti. To je lahko tudi vir motivacije, da se še bolj potrudimo in na drugačen način izstopimo iz povprečja.
• Mediji so nam popolnoma izkrivili podobo, kaj je dejansko lepo in nam vsilili nek fenomen popolnosti, ki v realnosti zelo redko obstaja (z grafičnimi aplikacijami lahko naredimo neverjetno izjemne stvari).
• Pomen lepote lahko povežemo z evolucijsko teorijo (fleksibilnost, privlačnost, preživetje, reprodukcija) ter teorijo o sedmih smrtnih grehih (pohota). Več na koncu članka!
• Najpomembnejše je, da se počutimo dobro v svoji koži.

Moje osebno mnenje je, da se mora vsak dobro zavedati svojih prednosti in slabosti. Če nekdo identificira lepoto kot svojo kompetenco, je to povsem sprejemljivo in pozitivno. Ne glede na to, kako izgledamo, pa sem močno prepričan tudi, da lahko vsak naredi zelo veliko, da izboljša svoj izgled. Nenazadnje zunanjost odseva del notranjosti. Prva stvar je ukvarjanje s športom in skrb za svoje telo. Odvečni kilogrami so zagotovo čisto nepotrebna obtežitev. Prav tako ukvarjanje s športom izboljša naše zdravstveno stanje in s tem tudi stopnjo privlačnost. V ta kontekst padejo tudi prehranjevalne navade. Druga stvar so obleke in različni dodatki. Obleka naredi človeka je dejstvo, ki ga moramo upoštevati. Obleke lahko odražajo tudi naš osebni diferenciator, prav tako kot vrednote.

Diferenciator pa je po mojem mnenju najpomembnejši element vsakega, ki želi povečati svojo raven lepote ali če želi biti seksi. Diferenciator je nekaj, kar te dela drugačnega od vseh ostalih, nekaj po čemer te ljudje spoznajo. Ta ponavadi temelji na vrednotah, osebnostnih lastnostih, znanju, veščinah, kapitalu itn., posledica diferenciatorja pa je ponavadi karizma, izjemnost, mističnost, zaželenost itn. Nekaj primerov diferenciatrojev:

• Ste najboljši na nekem področju
• Osebnostne lastnosti (pogum, odprtost, ambicioznost itd.)
• Izjemen sistem vrednot
• Slog nastopanja in komuniciranja
• Delovanje na težko združljivih ali neobičajnih področij
• Izstopajoči osebnostni elementi
• Itd.

Drugače pa obstajata dve zanimivi teoriji, ki naj bi razlagali iz kje izhaja dejstvo, da je lepota tako pomembna. Prva teorija je evolucijska teorija v povezavi z Darwinom, druga teorija pa temelji na sedmih smrtnih grehih.

Torej prva teorija je povezana z evolucijo. Darwin je proučeval živa bitja in najprej ugotovil, da dolgoročno preživijo tista bitja, ki se najhitreje prilagajajo spremembam, torej tista, ki so najbolj fleksibilna. Nato pa je prišel do pava in njegovega repa. S stališča fleksibilnosti je pavov rep povsem nepotreben, saj dela žival relativno nefleksibilno. Namen repa pa je, da privlači čim večje število samic. In lepši kot je rep, bolj privlačen je pav in s tem ima večje možnosti reprodukcije in preživetja. Enako naj bi bilo pri človeku, torej bolj kot smo seksi, večje možnosti reprodukcije imamo in s tem tudi večjo izbiro potencialnega partnerja. To posledično pripelje seveda tudi do komunikacije z več ljudmi, večjo izbiro itd. Seveda je lahko seksi tudi naše podjetje, organizacija ali kaj drugega (zopet kot posledica vrednot).

Druga teorija pa govori o človekovih šibkostih. Te šibkosti so v srednjem veku strnili v sedem smrtnih grehov (napuh, zavist, požrešnost, pohota, jeza, pohlep, lenoba). In da, eden izmed sedmih smrtnih grehov je pohota. Dejstva, da se na večini plakatov nahajajo napol gole lepotice, večina prihodkov ustvarjenega na internetu izhaja iz pornografskih vsebin itd., jasno nakazujejo, kako se ta šibkost pri človeku izraža. To lahko tudi povežemo, da gre zgolj za posledico evolucijske teorije in potrebe po reprodukciji. S psihološkega vidika, naj bi namreč bila naša primarna naloga, da preživimo, druga naloga pa je reprodukcija. Če to povežemo s prvo teorijo, smo zopet tam…

Torej če nekako povzamem, vsekakor je lepota kompetenca, vendar mora imeti posameznik veliko več kot zgolj fizično lepoto, da mu ta koristi na dolgi rok. Obenem pa lahko raven naše fizične lepote močno povečamo, tako z osebnostnimi spremembami kot tudi tako, da se bolj posvetimo svojemu izgledu (šport, prehrana, obleke, urejenost itd.). Nenazadnje pa je bolj kot fizična lepota vsekakor pomembno, kako razvijemo svojo osebnost ter kaj na tak način izražamo. Oziroma kakšna je naša samopodoba. Pri tem pa ne zanikam dejstva, da je lepota vsekakor pomembna komeptenca in nam v začetku lahko olajša dosego ciljev. Vendar je potrebno nato pokazati še, kakšna je naša vsebina.

Lepoto lahko mogoče primerjamo tudi z darilom. Če je darilo slabo zavito in je notri odlična vsebina se ga bomo vseeno razveselili. Ne glede na to, kako lepo je zavito darilo bomo razočarani, če ne bo notri prave vsebine. Če bo darilo brez prave vsebine in še slabo zavito bo sploh razočaranje. Najboljša kombinacija pa je, da je darilo lepo zavito in da ima pravo vsebino.

Če vse skupaj navežem še na partnerske odnose se mi zdi, da so zadeve nekako takšne: Ljudje, ki iščejo nekoga zgolj za kratkoročni užitek, zagotovo preferirajo fizični izgled. Ko pa se odločamo za nekoga, s katerim bomo imeli resnejšo zvezo, pa v ospredje pridejo še vsi ostali nivoji, na katerih se moramo ujemati (fizični, mentalni, čustveni, duhovni). Kot zanimivost naj omenim še to, da je več študij pokazalo, da naj bi na to koliko zanimanja bo moški v začetku vzbudil pri ženski vplivali naslednji faktorji:

• Fizični izgled, vključno z višino, še posebno pomemben pa naj bi bila lepota obraza.
• Ekskluzivnost, torej nekaj kar je težko dobiti.
• Premoženje, se pravi lastnina ter finančno stanje, ki po vsej verjetnosti prinese veliko ugodnosti partnerju.
• Moč ter vpliv, torej nahajanje na vodilnih funkcijah, ki izražajo zagotavljanje večje varnosti.
• Slava, medijska poznanost.
• Osebnost, pri čemer je še posebno pomemben humor, inteligenca, drugačnost itn.

Če je res ali ne, pa presodite sami. Kako pomembna pa se vam zdi lepota oziroma kakšne so vaše izkušnje?

Sorodne vsebine:

1. Kako zgraditi uspešno kariero oziroma kako biti zaposljiv v 21. stoletju?
2. Skrivnost je v marketingu, lahko pa jo najdete tudi v besedah
3. Bolj srečni brez televizije

Kot pa sem že omenil, veliko psiholoških in drugih knjig omenja, da je naša podzavest sposobna marsičesa, samo da te moči ne znamo v celoti uporabljati. V določenih primerih (nekaj je navedenih spodaj), dejansko dnevno uporabljam(o) to moč, ampak do sedaj se mi nek res specifičen dogodek res še ni zgodil. Tokrat me je podzavest, ki beleži čisto vse kar se nam dogaja, prav prijetno presenetila: Ponoči sem sanjal, kje sem izgubil ključe. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem seveda v to podvomil – tam pa že ne morejo biti. Ampak vseeno, splača se pogledat, sem si rekel. Zapeljal sem se do kraja, kjer sem sanjal, da so ključi in res, točno tam so bili. Vsekakor sem bil zelo vesel, najprej zato, ker mi ni bilo potrebno delati novih ključev ali menjati ključavnice, potem pa še zato, ker je očitno res nekaj velikega na tej podzavesti.

Kakšna je točna razlika med zavestjo in podzavestjo bom še pisal, v nadaljevanju pa navajam še nekaj zanimivih primerov, ki so posledica delovanja podzavesti:

Vožnja avtomobila: Najbolj osnoven primer delovanja podzavesti je vožnja s kolesom ali avtomobilom. Ko se enkrat dodobra naučimo voziti avto, brez večjih problemov menjamo prestave, upravljamo s sklopko, zavoro in plinom ter gledamo vse znake na cesti. Obenem se lahko tudi pogovarjamo s sovoznikom, poslušamo glasbo itd. Upravljanje z avtomobilom postane s časom povsem podzavestno delovanje. Obstajajo štiri psihološke stopnje, kako pridemo do tovrstnega podzavestnega delovanja, a o tem v eni izmed naslednjih objav.

Reševanje problemov: Že Einstein je rekel, da problemov ne moremo reševati na isti ravni, kot so bili ustvarjeni. Torej je potrebno iskati neke nove »out of the box« rešitve, se poglabljati v stvari, povezovati skoraj nemogoče, dvomiti in se spraševati. Pri tem nam lahko pomaga tudi podzavest. Če se soočamo z nekim velikim problemom, ki ga ne moremo rešiti, naj bi bilo smiselno, da pozabimo na problem in začnemo delati povsem nekaj drugega. Med tem, ko sami počenemo čisto druge stvari, naj bi bila naša podzavest še vedno na delu. Ko se čez nekaj časa (naslednji dan ali dva) zopet spomnimo na problem, naj bi dobili veliko boljše rešitve, ki so output dela naše podzavesti. Če ne drugega, naj bi znali sam problem veliko bolje definirati in tako dosti hitreje najti rešitev. Zase lahko rečem, da načrtno ne uporabljam te metode, se mi pa dostikrat dogaja dokaj spontano. Največkrat, ko naletim na kakšen poslovni problem, se začnem učiti, kakšno snov, ki me ravno najbolj ne veseli in nove ideje začnejo kar vreti na dan.

Sprejemanje težkih odločitev: Mnogo raziskav je pokazalo, da najboljše sprejemamo odločitve, če jih prespimo. Tako med spanjem zaposlimo našo podzavest, da pretehta vsa dejstva in nas usmeri k pravi odločitvi. Prva pozitivna stvar glede odločitev, če jih prespimo, je zagotovo ta, da nismo več tako čustveno vpleteni v situacijo in se lažje racionalno odločamo. Na celotno zadevo gledamo z nekoliko več distance in tako lahko sprejmemo dosti boljše odločitve. Če nam pri tem pomaga podzavest, še toliko boljše. Raziskave so pokazale tudi to, da so bili ljudje, ki so izbrali svoja nova stanovanja s pomočjo nočnega delovanja podzavesti, veliko bolj srečni, kot pa če so dolgo časa zavestno tuhtali in premišljevali, katera odločitev bi bila najboljša (in jo nato sprejeli). To je veljalo tudi za vse kompleksne odločitve, kjer pademo v stanje, ko se s samo odločitvijo preveč obremenjujemo. Zanašanje na podzavest naj bi prineslo izjemno pozitivne učinke, saj naj bi bila naša podzavest veliko bolj povezana z našim bistvom, kot pa naša zavest, ko smo obremenjeni. Za majhne dnevne odločitve (npr. kateri šampon bomo kupili) pa se podzavest ni najbolj izkazala, torej je veliko bolj smiselno uporabljati zavestni um.

Intuicija: Intuicija je zelo močno povezana z delovanjem naše podzavesti. Naša podzavest namreč beleži čisto vsako malenkost, ki se nam zgodi. Vsak detajl, ki ga vidimo ali slišimo, vse situacije, ki so se nam pripetile od otroštva naprej, ali pa nam jih je kdo pripovedoval, čisto vse. Torej gre za ogromno količino informacij, ki so shranjene zgolj v podzavesti z razlogom, da je naše preživetje bolj zaščiteno (preobilje informacij, travmatične izkušnje itd.). Ampak, ko se znajdemo v neki situaciji, kjer smo v dvomih in nam intuicija govori, naj naredimo točno določeno stvar, gre za posledico dostopa do vseh teh informacij, ki jih imamo shranjene v naši podzavesti. Popolna analiza informacij, podobnih dogodkov in situacij, nam narekuje, kaj naj v določenem trenutku naredimo, da bo optimalni izid. Sam se na intuicijo zelo zanašam in do sedaj me še ni razočarala. Res pa je, da velikokrat ne vem, ali gre res za intuicijo, ali pa za kakšno mojo čustveno »muho«. Edini način, da ugotovim je, da poskusim in preverim. In velikokrat gre prav za intuicijo.

Podzavestna sporočila (marketing): Filmska industrija je v začetku svojega razvoja na neki točki želela drastično povečati prodajo »kokic«. Tako so se lotili tudi prijema, ki so ga morali zaradi novega oglaševalskega zakona kaj hitro ovreči, se je pa izkazal za zelo učinkovitega. Med samim filmom so vstavili hitre inserte z napisom »I love pop corn«, ki so bili tako hitri, da jih je podzavest zaznala, zavest pa ne. Končni rezultat je bil ta, da je količina prodanega podzavestno oglaševanega proizvoda močno narasla. Danes sicer tako očitno manipulativno oglaševanje ni več dovoljeno, vseeno pa oglaševalci pridno izkoriščajo delovanje podzavesti. Uporaba asociacij, poistovetenja in ostalih mehanizmov nas dodobra usmerja do določenega nakupa.

Ideje: Naša podzavest dnevno ustvari ogromno količino idej, ki pa jih tudi dokaj hitro pozabimo. Več o tem, kako do dobrih idej, bom pisal v eni izmed naslednjih objav, vendar pa kljub vsemu, vsekakor je vredno imeti razvit določen mehanizem za beleženje vseh idej, ki se nam porodijo (beležka, dlančnik, diktafon itd.). Sam sem nekaj časa skrbno beležil vse ideje in sem bil kar presenečen nad rezultatom. Sicer se večina idej na koncu izkaže za neuporabne, vendar pa je vseeno kakšna dva procenta zelo uporabnih. Ampak kmalu sem postal zelo obremenjen s tem, kako bom vse te ideje realiziral, zato sem prenehal z rednim beleženjem. Včasih imam namreč malce problemov s fokusom, ker želim početi čim več stvari. Ampak tudi na tem pridno delam. Drugače pa dandanes, ko potrebujem kakšno dobro idejo, se kot omenjeno, začnem učiti nekaj kar me popolnoma ne zanima.

Avtopilot: Večina pop psihologov govori o naši podzavesti med drugim tudi kot o našem avtopilotu. Prepričanja so zakoreninjena globoko v naši podzavesti in ravno prepričanja so tista, ki najbolj vplivajo na to, kaj se bo dogajalo v našem življenju. Če smo sposobni spremeniti ta prepričanja, jih podkrepiti s cilji in trdnim delom, naj bi se močno spremenilo tudi naše življenje – v smeri, kot si sami želimo. O smiselnosti pop psihologije sem razmišljal že v eni izmed objav. Sedaj lahko to nadgradim še z mislimi, da sem opazil, da imajo zelo uspešni ljudje, ki jim pop psihologija ni blizu, veliko teh temeljev, ki jih obravnava pop psihologija, že v osnovi postavljenih (pozitivno razmišljanje, vizionarstvo itd.). In se jim s tem niti ni potrebno ukvarjati. To so večinoma ljudje, ki so šli iz dobrih okoliščin, direktno na sam vrh. Na drugi strani pa je tudi veliko tistih, ki so bili na dnu in so z drastičnimi spremembami v svojem življenju dosegli neverjetne stvari. Večina teh ljudi se na neki točki sreča s pop psihologijo. Pri meni je bilo podobno, na neki točki, ko sem bil skoraj čisto na dnu (okoli 7 let nazaj), sem naredil radikalno spremembo, ki je pripeljala tudi do tega, da sem se srečal tudi s pop psihologijo. Danes nimam več nobenih predsodkov glede teh stvari. Enostavno večino stvari, ki jih preberem, slišim ali vidim, poskusim in če delujejo jih integriram v svoje življenje. Če imajo določene zadeve negativen vpliv na moje življenje ali pa če še nisem zrel za njih, jih enostavno pustim ali dam na stran za nedoločen čas. Tako verjamem tudi v moč podzavesti in v prihodnosti bom zagotovo naredil še veliko na tem, da povečam izkoristek te izredne moči.

Za konec naj omenim še »bralca misli« Darren-a Brown-a. Z izjemnim znanjem psihologije in poznavanjem delovanja podzavesti, snema izjemne šove, ki se zdijo prav neverjetni. Vsekakor priporočam ogled nekaj njegovih epizod.

Nekaj njegovih posnetkov lahko najdete tukaj.

Sorodne vsebine:

1. Norost