Prav tako v majhni državi, kot je Slovenija, kjer se praktično skoraj vsi poznamo, vsako vaše dejanje odseva kakovost vaše osebne blagovne znamke. Če nekdo želi izvedeti več o vas, pač preko socialnih omrežij najde skupne prijatelje, in jih povpraša, kakšno mnenje imajo o vas.

Temu se ne da izogniti. Če vas danes na internetu ni, praktično skoraj ne obstajate. Pa četudi se želite povsem izogniti spletnemu kreiranju sledi ob uporabi interneta, ni prav nič težko slej kot prej najti skupnega znanca ali nekoga, ki je delal z vami in ga povprašati po mnenju.

Še nedolgo nazaj je bila ključni sestavni del blagovne znamke posameznika predvsem formalna izobrazba, delovne izkušnje in morda pripadnost določenim elitnim skupinam. Danes, sploh če govorimo o zasebnem sektorju, te sestavni elementi blagovne znamke niso več bistveni.

Danes, še bolj pa v prihodnosti, glede na to, da zaostajamo malo za preostalim delom sveta, bosta šteli predvsem dve komponenti blagovne znamke in sicer stopnja vaše integritete (oziroma vaše vrednote) in vaša kompetentnost (kaj znate?). Na dolgi rok vas bo trg, delodajalec, poslovni partner ali kdor koli drug presojal predvsem po teh dveh elementih. Če za vsako ceno ohranite svojo čast, svojo veliko etično in moralno vrednost, obenem pa imate sposobnosti, ki ustvarjajo dodano vrednost za trg, posredno ali neposredno, potem bo vaša blagovna znamka pridobivala na moči. Formula za uspeh na dolgi rok je enostavna, pot pa ni lahka. Vsaka blagovna znamka mora čez serijo preizkušenj.

Vsekakor se strinjam, da se lahko povezovanje fizične osebe (duhovnega človeka) z blagovno znamko sliši skrajno kapitalistično. Oseba postane na nek način izdelek. Po eni strani je res koncept preveč materialističen, saj je vrednost prav vsakega življenja povsem enaka; vendar po drugi strani ne govorimo o ničemer drugem, kot o ugledu posameznika. O tem, da ima več ljudi zelo dobro mnenje o kom, zaradi njegovih lastnosti in dejanj. Tako si vse skupaj lahko razlagamo povsem iz praktičnega vidika.

Ko govorimo o osebni blagovni znamki je potrebno izpostaviti še eno komponento. To je diferenciator. Če se povzpnemo na globalni nivo, govorimo o milijardah ljudi, pri čemer je velik odstotek teh ljudi ambicioznih, želijo biti uspešni ipd. In prava konkurenca se šele začne na tem nivoju. Lahko je biti glavni na vasi. Ne glede na kombinacijo kompetenc, je na globalnem nivoju na deset tisoče ljudi, ki obvladajo podobno ali imajo enako kombinacijo kompetenc.

Zato vsak posameznik potrebuje še diferenciator. Govorimo o tisti edinstveni pojavnosti osebnosti, ki posameznika loči od vseh tistih, ki obvladajo zadeve do enake mere, kot on sam, ali celo bolje. Diferenciator je tisti del blagovne znamke, po katerem se ljudje osebo takoj zapomnijo ter jo ločili od vseh drugih. Naši možgani delujejo tako, da si zapomnijo nenavadne stvari.

A veš tisti, ki je neprestano…vstavite, kaj bi rekli o vas.

V čem ste vi resnično edinstveni? Če smo iskreni pri nas v Sloveniji koncepta diferenciatorja v bistvu sploh še ne poznamo (z nekaj izjem), ker družba še vedno stremi k homogenosti (99,9% enaki – versko, izobrazbeno, dohodkovno, rasno, modno ipd.); vendar na globalnem nivoju, kjer je akcija, je diferenciator osnova za uspeh.

Sedaj lahko sestavimo celotno formulo uspešne gradnje blagovne znamke: Najprej morate biti drugačni, da se vas ljudje zapomnijo, nato morate imeti prav sistem vrednot, da vam ljudje lahko zaupajo, na koncu pa morate s pomočjo kompetenc ustvarjati dodano vrednost.

Na koncu se pojavi še vprašanje navzkrižja med tem, da se ne obremenjujemo s tem, kaj si drugi mislijo o nas ter med osebno blagovno znamko, kjer je ideja ravno obratna – najpomembnejše je, kaj si drugi mislijo o nas. Odgovor je enostaven. Osebna blagovna znamka mora biti vedno odsev pravega bistva osebe, tega kar je in ne nekega domišljijskega PR lika. Nihče ni popoln in namen osebne blagovne znamke ni, da drugim slikamo ideale; mogoče z izjemo, če je oseba politik ali pop zvezdnik, ki pač mora v ljudeh zbujati romantično idealno predstavo. Namen osebne blagovne znamke je, da pokažemo ljudem, kdo v resnici smo in se povežemo z vsemi tistimi, ki jih moramo osebno in poslovno srečati, da lahko uresničimo svoje poslanstvo, osebnostno rasemo in se aktualiziramo. Seveda ob “zmagam – zmagaš” situacijami.

Pomembno je, da vsak živi življenje, kot si ga želi. Vsak je edinstven in k tej edinstvenosti mora stremeti. Ustvariti svojo lastno življenjsko mojstrovino. Pretvarjanje na dolgi rok ni možno. Če počnemo stvari, zgolj zato, da bomo všeč drugim, to nismo mi, ampak so to drugi. To pomeni zgolj, da sebe nimamo dovolj radi in tako nas bodo drugi imeli še težje.  Zato je pomembno, da zgradimo blagovno znamko na pozitivnih temeljih naše osebnosti in smo pri tem iskreni. Zgolj na tej točki lahko povežemo to, kar smo s tem, da imajo drugi pozitivno mnenje o nas. Pri tem pa se moramo zavedati, da bodo vedno tudi ljudje, ki jim ne bomo všeč.

Za konec pa, osebna blagovna znamka naj bi botrovala tudi k doseganju osebnih in poslovnih ciljev. V primeru, da ne, to lahko pomeni zgolj dvoje; ali da načrtno sporočamo deležnikom drugačno sliko, kot v resnici smo (pretvarjanje/zbujanje idealnih predstav), kar se mnogokrat ne obrestuje na dolgi rok, ali pa da so deležniki dobili (lahko celo načrtno npr. preko rumenih medijev, govoričenjem nekoga, ki mu nismo všeč) napačno sporočilo ter s tem napačno predstavo o tem, kdo v resnici smo. V tem primeru moramo biti zopet zvesti samemu sebi in naša dejanja na dolgi rok morajo razkriti pravo sliko, kakšno je naše bistvo.

Bodite vi in na vaši edinstvenosti zgradite osebno blagovno znamko, ki vam bo botrovala k doseganju vaših ciljev, spoštovanju in ugledu v družbi. Slabost tega, da ste na vsakem koraku vidni, predvsem na internetu ter da povsod puščate sled, spremenite v prednost. Danes je z vidika infrastrukture in medijev, ki so vam na voljo, lažje, kot kdajkoli v zgodovini, zgraditi blagovno znamko. Pri tem pa nikoli ne pozabite na tisto, kar je ključno in sicer, da ostajate zvesti samemu sebi!

Tukaj niste zato, da boste ugajali drugim, temveč zato, da naslikate svojo življenjsko mojstrovino. Vsak strah je povsem odveč.

Print PDF

Za tak naiven pristop obstaja odličen test. Najdite nekoga, ki ne obvlada računalnika, nato pa ga vsak dan, v obdobju enega meseca, posadite zraven računalnika ter naj vsaj eno uro na glas ponavlja, da obvlada računalnik. Mogoče se lahko zraven celo gleda v ogledalo. Po enem mesecu pa preizkusite, kako se je kaj njegovo poznavanje dela z računalnikom izboljšalo. Jasno, da ne kaj preveč.

Takšen test jasno pokaže, da je moč podzavesti vseeno do neke mere omejena z objektivno realnostjo oziroma fizičnim svetom, ki si ga vsi delimo. V fizičnem svetu šteje akcija. In kot drugo, ne obstaja nobena lahka bližnjica, ki nam pričara to, kar si v življenju želimo, vendar je vedno potreben vložek, da lahko potem nekaj od tega imamo. Zgolj računati na podzavest nima nobenega smisla, če obenem sedimo pred televizijo in hrustamo čips. Manifestacija se dogaja skozi akcijo.

Vseeno pa je vloga podzavesti izjemno pomembna. Lahko nam pomaga dosegati cilje, se pravi da z njeno pomočjo hitreje manifestiramo želeno realnost, predvsem s tem, ko reprogramiramo avtopilota vsakdanjosti in način mišljenja, lahko pa nas pri doseganju ciljev zavira. Pomoč pri doseganju ciljev dosežemo s spremembo navad, ki so zapisane v podzavesti in se jih sploh ne zavedamo, vendar jih dnevno avtomatično opravljamo, prav tako pa s kreacijo zunanjega okolja na podlagi našega notranjega stanja. Zunanji svet je nenazadnje odsev notranjega sveta.

Pri zaviranju doseganja ciljev, pa ima podzavest veliko večjo moč. Na žalost. In pogosto je to pomemben in ključen del osebnostne rasti posameznika. Namreč nimamo zgolj podzavestnih vzorcev delovanja, ki jih moramo premagati in nadomestiti, da lahko začnemo dosegati svoje cilje. Tudi, ko vzorce spremenimo in se nam začnejo realizirati sanje, lahko podzavest poskrbi, da vse skupaj zelo hitro podremo. Kdaj? Ko dana situacija ni skladna z našo samopodobo. Dokler se naša podzavest ne strinja, da nekaj smo ali imamo, bo poskrbela za vnovično in vnovično izgubo pridobljenega.

Test skladnosti našega cilja z informacijami v podzavesti lahko preverimo zelo enostavno. Orodje se imenuje vizualizacija. Včasih na žalost, drugič pa na srečo, naši možgani relativno slabo ločijo med stvarmi, ki se dogajajo v realnosti, jih gledamo na zaslonu ali si jih predstavljamo. Vse so zgolj neke vrste slike, ki so vhodne informacije za procesiranje. Zato lahko polovica kinodvorane ob žalostnem koncu filma joka, pa čeprav so vsi akterji na platnu zaslužili ogromno denarja, pa se nobenemu v realnem svetu ni nič zgodilo.

Ta razhajanja med našimi cilji in informacijami v podzavesti se seveda pojavijo zaradi primarne in sekundarne socializacije. Obstaja naše bistvo, ki ga želimo samoaktualizirati, potem pa prevzeti vzorci ljudi, ki nas obkrožajo, ki to naše bistvo meglijo in meglijo ter nas ob tem običajno nehote ali celo z dobrimi nameni tlačijo v konzervo povprečja.

Najprej so tukaj različne besede, ki jih lahko poslušamo znova in znova kot otroci ter se počasi vpijajo v našo podzavest. Vsak od nas je poslušal nekaj takšnih ponvaljanj. Ni izjeme. Nekaj primerov: Denar ne raste na drevesih. Sosedov otrok je bistveno bolj priden, kot boš ti kdajkoli. Naš je res priden, ni pa preveč inteligenten. Matematika ti pa res ne gre. Nagnjen si k debelosti. Joj, si pa res neroden. Nobena te ne bo imela rada. In še bi lahko naštevali. Niti ni važno kaj in kdo, vsak je izpostavljen izjavam, ki so v neskladju z njegovim bistvom.

Na ljudi, ki so nam prišepetavali kakšno takšno izjavo, ne smemo biti jezni. Tudi oni so poslušali takšne izjave, ob vsem tem pa imajo običajno najboljše namene. Pozabimo, da smo si povsem različni in da imamo v življenju različne želje, vrednote, stališča, bistvo. Konec koncev pa ne uidemo tudi temu, da sami širimo tovrstne represije na druge. Hote ali nehote. Vzrok je v tem, da je naše bistvo edinstveno in želimo nekako druge prilagoditi svojemu bistvu. Kar pa seveda ne gre.

Imamo pa še bistveno več, kot so besede. Karakter osebnosti se izoblikuje v prvih nekaj letih. Kako? Z opazovanjem. Kot dojenčki opazujemo svet okoli sebe ter na podlagi tega oblikujemo določene vedenjske vzorce. Vzorce prevzemamo z zgledom, pa naj bo ta dober ali slab. In velikokrat se ta zgled zopet močno razlikuje od našega bistva. Razlikuje od tega kar moramo in si želimo v življenju izkusiti ter kam nas vodijo vzorci, ki smo jih prevzeli. In to je še en vidik tega, kaj moramo v življenju premagati.

Poglejmo si konkretni primer. Imamo določen cilj. Zaslužiti milijon evrov. Postati popolnoma fit. Dokončati diplomo ali doktorat. Nekaj pač. Naredimo celotni načrt. Gre za cilj, ki si ga resnično želimo doseči in je skladen z našim bistvom. Posvečamo se načrtu, delamo na temu. Pa vseeno nekako kar ne gre. Ne gre in ne gre. Doseganje cilja blokira naša podzavest.

Kot omenjeno je vizualizacija izjemno dobro orodje, da preverimo skladnost cilja s podzavestjo. To izvedemo sila enostavno in sicer, si v mislih čim bolj živo predstavljamo, da smo cilj že dosegli. Potem pa pozorno spremljamo svoja občutja, misli, ki se nam rojevajo ipd. Če doživimo naval negativnih misli, odmevov kritičnih monologov ali se zgolj nekako ne počutimo udobno, to pomeni, da imamo s podzavestjo velik problem. Ne strinja se, da si zaslužimo nagrado, ki jo prinese cilj. Je nismo vredni, ker smo prevzeli določen vzorec ali ker nam je nekdo to ponavljal direktno ali posredno.

Ne glede na to, kaj naredimo in koliko se potrudimo, dokler naša podzavest ne bo sprejela in potrdila nagrado cilja, bomo imeli velike probleme. Tudi če bomo cilj dosegli, je zgolj vprašanje časa, kdaj bomo sprejeli odločitve, ki bodo vodile v stanje brez nagrade. Temu se enostavno ni mogoče izogniti. Zato je veliko ljudi neprestano v minusu na računu, ko shujšajo znova pridobijo težo ipd. Tako je pred vlaganjem energije v doseganje katerega koli cilja potrebno razčistiti zadeve v naši podzavesti.

Možnosti je več, vse pa je odvisno od veličine problema, ki jo imamo z našo podzavestjo. Nekatere vzorce lahko res odpravimo zgolj s pozitivnim samogovorom, kar poznamo kot afirmacije, spet za druge je vizualizacija prav tako odlično orodje. Toliko časa si znova in znova vizualiziramo doseženo nagrado cilja, dokler se ob tem ne počutimo odlično. Ob vizualizaciji tudi simuliramo čustva in reprogramiramo svojo podzavest.

Nekatere negativne informacije pa so vsajene tako globoko v podzavest, da jih lahko spremenimo zgolj s strokovno pomočjo. Tudi to si je na neki točki potrebno priznati. Seveda gre za korak, ki zahteva veliko truda, iskrenosti, finančne investicije in še česa drugega. Vendar če nas podzavest blokira pri nečemu, kar si resnično želimo in naše življenje pri tem zaradi tega ne bo izpolnjeno, je tudi to vsekakor vredno investicije. Verjetno bi bilo najboljše, če bi imel prav vsak kot imamo zdravnika za telo, tudi svetovalca za ostala področja življenja.

Najslajše bitke so tiste, ki jih zmagamo sami nad sabo.

Dejstvo je, da moramo pogosto, preden lahko dosežemo določen cilj, reprogramirati programsko opremo, ki jo poganjajo naši možgani. Šele potem lahko realiziramo svoje bistvo. Vendar je vredno!

Print PDF

Navada pa je železna srajca. Spremeniti navado je izjemno težko. Navade so namreč odločitve, ki jih sprejemamo na avtopilotu podzavesti, ne da bi se s tem v življenju resnično ukvarjali. Zato moramo do spreminjanja navad pristopiti resno in sistematično. Najbolje s 30 dnevnimi poskusi integracije nove navade v naše življenje. Tako nismo preveč obremenjeni s spremembo, obenem pa dovolj dolgo vztrajamo pri neki novi navadi, da lahko vidimo rezultate. Druga dva načina za spreminjanje navad pa sta z mentalnim ali vedenjskim kungfu-jem.

Dejstvo pa je, da lahko navado zgolj zamenjamo, ne moramo pa je uničiti. Ali nekaj počnemo ali pa počnemo nekaj nasprotnega. Presežemo ali ne presežemo kalorijske bilance. Večamo kompetentnost ali zaostajamo za svetom. Skrbimo zase ali se zanemarjamo. Vlagamo v izbrana razmerja ter odnose ali pač ne. Srednje poti ni. Navade pa oblikujejo kakovost našega življenja. Vsaj dolgoročno.

Zato je pomembno, da svoje navade ozavestimo, spoznamo tiste negativne in jih eno po eno odpravljamo. Seveda je to vseživljenjski proces in vedno znova pride kakšna navada, na kateri je potrebno delati. Največja napaka, ki jo lahko naredimo pa je, da skušamo spremeniti preveč naenkrat. To je fatalni pristop, poleg tega pa nam bi kaj hitro lahko postalo v življenju dolgčas. Nenazadnje pa je naša popolnost v tem, da smo nepopolni.

Ko govorimo o navadah, pa je smiselno ozavestiti še eno dejstvo. Vsak od nas se skozi dan prebija relativno turboletno. Tudi,  če si temeljito planiramo dan, bodo prišle spremembe ter s tem nenačrtovane aktivnosti, obveznosti in sestanki. Redko pa se zgodi, da nam te spremembe sprostijo urnik, običajno ravno obratno. Oblikovati neke rutinske dnevne pozitivne navade, ki bodo dolgoročno močno vplivale ne kakovost našega življenja je izjemno težko.

Imamo pa v življenju dva trenutka, ko je naša moč bistveno večja, upor okolja pa neprimerno manjši. To je, ko vstanemo – preden se začne vrteti svet (okoli 9h) – ter preden zaspimo. To sta dva trenutka, ko običajno ni telefonov, se vse umiri in je najmanj motenj, ki bi lahko vplivale na to, kako porabimo svoj čas.

In tukaj je najboljša možna rešitev za dolgoročno kakovost vašega življenja. Zjutraj in zvečer razvijte navade, ki vas bodo pripeljale do tistih ciljev, ki ste si jih zastavili. Telovadite, ko vstanete. Berite ali študirajte preden greste spat. Zmasirajte ali imejte globok pogovor s partnerjem. Meditirajte. Oglejte si kakšen TED talk. Privoščite si kopel. Načrtujte svoje materialne dosežke ali druge cilje. Preučujte finančne sisteme. Pošljite nekomu prijateljski SMS. Vsako jutri in večer naredite tisto, kar vas bo pripeljalo bližje k vašim ciljem in tistemu, kar si trenutno želite izboljšati v življenju.

In ne pozabite. Rezultati ne bodo takoj vidni. Vendar boste vsak dan malce in malce prispevali k svojemu uspehu. Skozi čas pa bo razlika v kakovosti vašega življenja enormna.  Ponosni boste nase in od začetka težavna pot, ki zahteva nekaj samodiscipline, bo postala lažja in lažja. Vi pa vse bolj srečni v vašem življenju.

Print PDF

Največji vpliv na potek našega življenja imajo (1) tiste bistvene, najtežje, življenjske odločitve, kot so na primer, s kom se bomo poročili, za katero podjetje bomo delali ipd. ter (2) vsakodnevne male rutinske odločitve, ki jim pravimo dnevne navade. Prve nam predvsem srednjeročno zagrenijo ali polepšajo življenje, druge pa dolgoročno. Slabo sprejemanje enih ali drugih, kaj šele obojih, slej kot prej vodi k slabi kakovosti življenja in nezadovoljstvu. Zato je izjemno pomembno, da obje vrst odločitev sprejemamo čim bolje.

Osnova sprejemanje dobrih odločitev je, da znamo čim bolj natančno predvideti, kakšne posledice v prihodnosti bo imelo naše dejanje, ki temelji na odločitvi. Če pogledamo definicijo odločanja, ta pomeni, da izrazimo svojo voljo, kako naj nekaj bo in s tem na nek način določimo tudi izid česa. Pred tem moramo z razmišljanjem priti v stanje, ko hočemo kaj narediti oziroma uresničiti in na samem koncu tako damo prednost nečemu med vsemi potencialnimi izbirami. Odločitev je tako sprejeta najprej v mislih, nato v dejanjih in ta dejanja imajo posledice v prihodnosti. Bolj kot uvidimo te posledice, seveda kot dolgoročno pozitivne za nas, boljše odločitve sprejemamo.

Pri tem se moramo zavedati, da se odločamo praktično vsak trenutek našega življenja in tudi če zavestno ne sprejmemo nobene odločitve, se na nek način odločimo; predvsem v smeri, da našo prihodnost prepustimo zunanjim silnicam in drugim ljudem. Ljudje se težko odločamo predvsem zato, ker se moramo pri odločitvi ločiti-od nečesa drugega ter s tem sprejeti odgovornost. Zato pogosto odlašamo, vendar je običajno ravno sprejetje nobene odločitve najslabše, kar lahko naredimo.

Več kot se zavestno odločamo in skrbno analiziramo rezultat naših odločitev, boljše odločitve lahko nadalje sprejemamo v življenju. Namreč dobre odločitve so posledica izkušenj. Izkušnje pa so posledica slabih odločitev. To pomeni, da bomo v začetku življenja oziroma kadar koli se podamo v nekaj novega najprej sprejemali slabe odločitve. To lahko ublaži pridobivanje teoretičnega znanja ali mentorstvo. Največ pa štejejo lastne izkušnje, ki vodijo k sprejemanju vedno boljših odločitev.

Kot omenjeno je najprej bistveno, da ozavestimo dejstvo neprestanega sprejemanja odločitev v našem življenju. Običajno se ljudje zavedamo sprejemanja odločitev predvsem takrat, ko gre za večje, ključne življenjske odločitve. Vse lažje odločitve pa prepustimo podzavesti. Vendar so ravno vsakodnevne majhne odločitve oziroma navade tiste, ki imajo lahko velik negativni vpliv v prihodnosti na naše življenje. Namreč ravno navade so tiste, ki skozi čas večajo ali nižajo kakovost našega življenja. Dobra novica je ta, da vsako navado lahko spremenimo, če smo dovolj motivirani (miselni in vedenjski kungfu).

Za tiste večje odločitve, ki se jih zavedamo, pa so ključni trije koraki. Prvi je, da si določimo časovni rok, do kdaj bomo sprejeli odločitev. Običajno je tako, da dalj kot odlašamo, težje se odločimo in bolj se zapletamo v negativno spiralo. Ko določimo časovni rok, je pomembno, da se ga držimo in ga ne prekoračimo. Bolj kot bomo pod časovnim pritiskom, hitreje se bomo odločili.

Če želimo, si lahko naredimo tudi časovne bloke, v katerih sprejemamo odločitve. To je dobra strategija predvsem v podjetništvu in managerstvu, kjer je potrebno dnevno sprejeti veliko težkih odločitev. Lahko si oblikujemo različne časovne pasove, ki nam najbolj ustrezajo in vsako odločitev razvrstimo v te pasove. Na primer odločim se »takoj«, »ena ura«, »po posvetovanju«, »prespim«, »vikend odločitev« ipd.

Ko imamo določen časovni blok je pomembno, da naredimo ustrezno analizo. Temelj sprejemanja dobrih odločitev je predvidevanje posledic, te pa lahko dobro predvidimo le, če imamo čim bolj ustrezen model subjektivne realnosti, ki se sklada z objektivno realnostjo. Več kot je napačnih predpostavk v našem modelu, slabšo odločitev bomo sprejeli. Zato je ključno, da zberemo vse podatke, ki nam pomagajo pri sprejetju odločitve in jih temeljito analiziramo.

Na koncu, tretji korak je, da zavestno sprejmemo odločitev in še bolj kot to, da se odločitve dejansko držimo. Pogosto se namreč zgodi, da sprejmemo odločitev, potem pa nas vleče nazaj, da se pa še ne bi odločiti. Ravno zato, ker se nočemo ločiti od določene možnosti, prav tako pa sprejeti odgovornosti.

Vendar je vsako takšno beljenje glave povsem nepotrebno. Če smo sprejeli slabo odločitev jo lahko spreobrnemo v pozitivne izkušnje, kar pomeni da se bomo v prihodnosti odločali veliko bolje.

Veliko uspeha pri sprejemanju odločitev!

Print PDF

V večini primerov je vzrok take zbujene zavisti predvsem naša domišljija. Izmišljotine našega uma, ki temeljijo na dejstvu, da so stvari običajno od daleč videti veliko lepše. Z določeno situacijo v življenju nismo zadovoljni in kaj kmalu nezadovoljstvo načne naš ego. Namesto, da bi šli v akcijo in skušali s ciljnim delovanjem spremeniti situacijo v želeno stanje, pobegnemo v svet negativnega sanjarjenja in domišljije.

Sanjariti začnemo o tem, kako je drugim bolj lepo, so jim dane lepše situacije in imajo z manj truda veliko več kot mi. Tako se rodi nič kaj konstruktivna zavist in naši negativni občutki se zgolj še okrepijo. Namesto, da bi čustva uporabili kot pozitivne ojačevalce delovanja za lastno korist in izboljšanje kakovosti življenja, jih usmerimo v formiranje negativnih odnosov do entitet v naši realnosti.

Dejstvo pa je, da so od daleč stvari videti vedno lepše. To je vsak od nas že velikokrat doživel na lastni koži. Naj navedem nekaj najpogostejših primerov. Organizacija z velikim renomejem v poslovnem okolju za katero smo začeli delati ima bistveno več notranjih izzivov, kot smo sprva predvidevali. Preden smo dodobra spoznali neko osebo se nam je zdela veliko bolj zanimiva in z bistveno več pozitivnih lastnosti. Življenje v določenem mestu v tujini se nam je zdelo veliko lepše, dokler se sami nismo tja odselili.

Od dlje kot gledamo določeno situacijo, organizacijo ali človeka in manj kot imamo informacij, kakšno je realno stanje, več verjetnosti je, da bomo v mislih idealizirali situacijo ter si ustvarili sliko bistveno bolj prikrojeno našim idealom, kot pa je v resnici. Naš zemljevid subjektivne realnosti je v velikem odmiku od objektivne slike. Ne smemo pozabiti še na možen dodaten  halo efekt.

Nujno je, da se zavedamo tega pojava in da ne krepimo negativnih čustev, ko sami nismo zadovoljni z določeno situacijo. Vsako živo bitje na tem svetu nosi svoj križ, s svojimi problemi in izzivi. Takšnimi izzivi, ki so pomembni za osebnostni razvoj in napredovanje. In izzivi vsakega individuuma so toliko zahtevni, da jih lahko premaguje. Nobenemu ni namenjeno, da bi živel kot kralj na zemlji, vsak ima svoje izzive. Nekateri veliko težje, drugi malo manj, vsak pa take, ki so mu osebno izjemno zahtevni.

Prav tako pa je pomembno, da se v življenju pripravimo na najslabše, ob tem ko upamo na najboljše. Kakršno koli idealiziranje situacij, ali tistih v katere se podajamo ali ko delamo primerjave ne prinesejo nič kaj pozitivnega. So zgolj napake v našem subjektivnem zemljevidu realnosti. Zavedati se moramo, da bodo stvari od daleč običajno vedno delovale lepše. So tega pride enostavno zaradi pomanjkanje informacij.

Ta pojav pa ima tudi svoje nasprotje. To je, da so včasih stvari videti bistveno slabše, kot so v resnici. Pogosto se to zgodi zaradi mnenj drugih ljudi, preden spoznamo dejansko situacijo. Ali mogoče zaradi predsodkov, posploševanja ali drugih mentalnih kalupov. Zato je edino pravilno, da ocenjujemo določeno situacijo šele takrat, ko jo sami izkusimo ali dodobra spoznamo. Se pravi takrat, ko imamo dovolj informacij in ne gledamo vsega skupaj zgolj od daleč. Prej pa imamo zgolj izkrivljen pogled. Če si za povrh zaradi izkrivljenega pogleda dodatno belimo glavo z zavistjo, delamo sebi in drugim gromozansko škodo. Vsaka sodba, če smo do nje sploh upravičeni, mora vključevati čim bolj približan pogled. Na lastnem izkustvu.

Hudič ali Bog se skrivata v detajlih.

Print PDF

Izkrivljen odnos do tveganja je povsem razumljiv. Na eni strani je tukaj zgodovina našega naroda, ki jasno narekuje, da se tveganje enostavno ne izplača, saj povzroča zgolj nemir v življenju, pa čeprav je to življenje stisnjeno znotraj kalupa pravil gospodarja. Še več, če je tvegal sosed in se mu tveganje ni obrestovalo, je bilo s tem ogroženo življenje celega naroda. Več o tem ne bi razpravljal, saj zelo podrobno omenjene kulturne izzive obravnava Miha Mazzini v svojih kolumnah.

Za povrh je k zgodovinskemu razvoju negativnega odnosa do tveganja zaradi hlapčevstva in h izkrivljenemu pogledu na tveganje dodatno prispevalo še 20 let strahovito strme rasti našega gospodarstva. Če tveganje najprej stoletja in stoletja sploh ni bilo sprejemljivo, je potem prišlo obdobje dveh desetletji, ko je tveganje prinašalo zgolj gotove dobičke. V Slovenije je bilo obdobje hitre rasti in bogatenja naroda še posebej izrazito. Vsi tvegani posli so se bogato obrestovali. Tako tveganje sploh ni bilo več tveganje.

Tipičen primer so bile na primer investicije na borzi. Slovenski vzajemni skladi so kraljevali na svetovnih lestvicah najbolj donosnih upravljavcev, a realno le zaradi napihovanja balona. Investiranje v delnice je po definiciji tvegana naložba in pri nas je ta tvegana naložba nosila samo izjemne donose. Zato so ljudje začeli jemati kredite, da so lahko kupovali delnice. Saj naj bi tveganje pomenilo zgolj rast.

Če sedaj pomešamo oba psihološka pojava, dobimo povprečen pogled na tveganje pri nas. In ta je absolutno zmeden. Povsem zmeden. Po eni strani nam kolektivna podzavest narekuje, da nikakor ne smemo tvegati, ker bomo izgubili glavo ter da moramo čim prej potolči tudi soseda, ki želi tvegati, da ne ogrozi celotnega naroda. Ko nekako ozavestimo, da so te časi pa mogoče mimo in se odločimo za tvegano potezo, pa pričakujemo, da se nam bo tveganje obrestovalo. Brez tveganja.

Najslabši možno scenarij je na koncu ta, da zberemo pogum, premagamo sebe in tvegamo, potem pa se nam tveganje ne obrestuje (kar je normalno pričakovati). Zato se podamo nazaj v cono udobja in k vzorcem, ki smo jih premagali in tako resnično poskrbimo, da nikoli več ne tvegamo ali kdor koli drug, ki ga poznamo.

Prihodnost, ki nas čaka bo zahtevala, da razvijemo zdrav odnos do tveganja. Ne bo več gospodarja, na katerega bi lahko valili odgovornost, prav tako pa ne noro strme konjunkture gospodarstva, ki bi sama od sebe poskrbela, da se uresničijo naše sanje.

Zdrav odnos do tveganja

Poglejmo si sedaj, kaj pomeni relativno zdrav pogled na tveganje. Tvegati pomeni, da se podamo v nevarnost (neznano), z namenom dosega določenega cilja. Torej prvo dejstvo, ki se ga moramo zavedati je, da obstaja cona udobja v katero nas konzervira povprečje družbe in obstajajo naše življenjske sanje. Med njima je velik prepad in če bomo želeli uresničiti svoje cilje ter s tem sanje, se bomo morali podati v nevarnost iz cone udobja.

Te besede bom še enkrat ponovil. Če ne želimo v osebnem življenju živeti kot tlačani, če ne želimo biti v samem povprečju, ampak želimo izkoristiti sokove življenja do zadnje kapljice bomo morali tvegati. Zgodovino bomo morali postaviti v pravi kontekst ter razviti zdrav odnos do tveganja, ki je edina možnost, da razvijemo v prihodnosti kakovost življenja, kot si jo želimo. Drugače se bomo morali odpovedati standardu, ki ga danes uživamo.

Drugo pomembno dejstvo pa je, da se tveganje redko obrestuje. V večini primerov tveganje pomeni, da se spotakneš in polomiš. Pogled na tveganje, ki ga je nudila konjunktura je povsem napačen. Tveganje ni samo po sebi tveganje, če ni velike verjetnosti, da nam nekaj ne bo uspelo. To si moramo priznati. Realno življenje in filmska zgodba s srečnim koncem sta povsem nekaj drugega.

Vendar ko tvegamo in nam ne uspe, ni vse zaman. Daleč od tega. Ravno obratno. Ko smo se podali iz cone udobja, smo prešli v cono učenja. Dlje, kot smo šli iz cone udobja in več kot je faktorjev, ki so izven našega območja vpliva, večja verjetnost je, da bomo pogrnili. Bolj, kot smo nagnjeni k tveganju, večji korak bomo skušali narediti, vendar je tudi večja verjetnost, da se bomo povsem polomili.

Jezus Kristus je tvegal in bil zato križan. Tudi danes so ljudje lahko križani za svoja tveganja, čeprav mogoče ne v tako kruti obliki.

Torej ne smemo biti presenečeni, če tvegamo in se nam tveganje ne izide. To je zelo pogost scenarij. Zato se moramo ob vsakem tveganju nujno vprašati, kaj se bo zgodilo, če izgubim prav vse kar  z določeno potezo tvegam. Mlajši kot smo, manj kot imamo obveznosti ter več kot imamo resursov, ki jih nismo tvegali, večjo stopnjo tveganja si lahko privoščimo.

Če je prvo pravilo, da je za polno življenje nujno tvegati, pa je drugo pravilo, da mora biti to tveganje smiselno ocenjeno. Pripraviti se moramo na morebitni polom ter kako bomo iz poloma ponovno vstali. Uspeh pomeni, da se premikamo od poraza do poraza, ko se nam tveganja ne obrestujejo, ne da bi pri tem izgubili vztrajnost in motivacijo.

Vsi se zavedamo tveganja, če gremo v casino s 100€ in se z njimi igramo. Niti nismo razočarani, če odidemo iz casinoja praznih rok. Npr. podjetništvo na drugi strani, kot sinonim za poslovno tveganje, je veliko bolj tvegano kot kazino. Število neznank je bistveno večje. Torej, če se podamo v podjetništvo in nam ne uspe, ne smemo biti nič kaj bolj razočarani, kot gremo razočarani iz casinoja.

Vse skupaj pa ima eno zelo pozitivno plat, ki sem jo že izpostavil. V casinoju je stopnja našega tveganja vedno enaka. Sploh pri igrah, kjer ne moremo zmanjšati tveganja z razvojem kompetenc. V realnem življenju je drugače. Ob vsakem tveganju se nekaj naučimo in obvladujemo vedno več neznank. To pomeni, da imamo ob vsakem naslednjem enakem tveganju več možnosti za uspeh, če nam pri prejšnjem poskusu ni uspelo. Tako naš avatar postaja vedno bolj sposoben. Kot takrat, ko smo se učili vozit kolo.

Ne tvegati v življenju ni več sprejemljivo. To mentaliteto smo razvili s hlapčevstvom in se jo moramo znebiti. Prav tako pa ni smiselno brezglavo tvegati. To mentaliteto nam je dala konjunktura, kjer je bilo marsikaj enostavno podarjeno.

Odločiti se moramo za tveganja v življenju, ki nas vodijo k našim sanjam, predvsem pa stopnjo tega tveganja sistematično zmanjševati in se pripraviti na to, da lahko izgubimo vse. Nujno je, da ocenimo in naredimo strategijo, kako se bomo pobrali, če izgubimo prav vse, kar smo tvegali. Saj obstaja velika verjetnost, da se bo res izgubilo.

Takrat pa nima smisla preveč jamrati. Malo že, da se potolažimo, potem pa naprej v akcijo.

Na koncu pa si velja še zapomniti: Velikokrat tvegamo, da bomo pridobili nekaj vidnega navzven. Če nam uspe, dobimo res dobro kompenzacijo za naš ego. Pogosto pa zanemarjamo, kaj razvijemo v svoji notranjosti, če nam ne uspe. Tega se ne vidi, vendar je na koncu to vse, kar šteje.

Tvegajte in uresničite svoje sanje! Pri tem upajte na najboljše, vendar se pripravite na najslabše. Vsaj pri prvih nekaj tveganjih na posameznih področjih se vam bo zgodilo najslabše. Če ne boste obupali, boste od poraza do poraza postajali boljši in boljši, obenem pa razvijali notranje vire in tveganja se vam bodo vse bolj obrestovala.

Pri večjih tveganjih, kot smo jih sposobni obvladovati in h katerim bomo zagotovo vedno stremeli z zdravim odnosom do tveganja, pa moramo paziti, da tvegamo zgolj toliko, kot smo pripravljeni izgubiti v celoti.

Print PDF

• Fiziološke potrebe (hrana, kisik, voda, spanje, seks itn.)
• Potreba po varnosti (fizični, materialni, čustveni, zdravstveni itn.)
• Socialne potrebe (pripadnost in ljubezen, prijateljstvo, intimnost)
• Ugled in samospoštovanje
• Samoaktualizacija ter nato spiritualne, etične in estetske potrebe

Problem Maslowe hierarhije potreb je v tem, da samoaktualizacija, ki je najvišji možni kontekst življenja na tem svetu, pride zelo pozno. Zadnja. Najprej živimo za vrsto bolj ali manj živalskih potreb, šele nato se posvetimo realizaciji svojih notranjih potencialov. Vendar je pomen življenja za zadovoljevanje potreb blizu nič, v primerjavi s tem, če živimo za uresničitev svojega poslanstva.

Če bolj podrobno analiziramo navedeno hierarhijo potreb, lahko hitro ugotovimo, da je druga stopnička še bistveno večji problem, kot to, da je samoaktualizacija na zadnjem mestu.

No, najprej so fiziološke potrebe, vendar te moramo vsi zadovoljiti, tako ali drugače, tukaj ni kaj, drugače umremo. Nato pridemo do druge stopničke. Ta stopnička pa je izjemno problematična. Namreč vsebuje magično besedo varnost. Če opazujemo življenje povprečnega človeka, ta običajno doseže neko obliko oziroma občutek varnosti in nato začne stopati na višje stopničke, vendar se kmalu znova in znova vrača na drugo stopničko. Nekako je druga stopnička pručka za pogled višje, vendar se ta hitro lahko spodmakne in zopet je potrebno graditi na tej stopnički. Varnost ja mamilo, po katerega moramo znova in znova, če dobimo občutek, da je imamo premalo. Tako je varnost tudi vedno ovira in to največja ovira, da pridemo do samoaktualizacije.

Ljudje si varnosti tako močno želimo, čeprav v resnici sploh ne obstaja. Varnost je iluzija. Življenje je lahko divja avantura, ali pa nič (Helen Keller). In bolj kot stremimo k varnosti, bolj nič je življenje.

Zato je dobro razumeti kontekst strmenja k varnosti. Še ne dolgo nazaj smo živeli v džungli, kjer je na vsakem koraku pretila nevarnost. Od zveri, do vseh drugih možnih pasti. Za človeka je bilo tako nujno, da si vsako nevarnost vtisne globoko v podzavest. Z namenom preživetja. In občutek varnosti je postal za človeka pomembno vodilo. Problem je seveda v tem, da na fizični ravni je to modro, na vseh ostalih ravneh pa običajno velika zavora. In ne živimo več v džungli.

Občutek varnosti imamo lahko le v coni udobja. Varne se lahko počutimo le takrat in tam, kjer stvari obvladujemo. Tam, kjer stvari obvladujemo, pa ne rastemo, se ne razvijemo in ne napredujemo. Temveč stagniramo. Tako je druga stopnička, strmenje k varnosti, pogosto največja ovira na poti do samoaktualizacije.

Stremimo k materialni varnosti in raje ostanemo v dobro plačani službi, kot da bi izkoristili podjetniško priložnost. Stremimo k čustveni varnosti in ostajamo v razmerju, za katerega vemo, da nam ni usojeno. Stremimo k čustveni varnosti in se ne upamo slediti svojim sanjam, ker ne vemo, kaj bodo rekli naši bližnji. In še bi lahko naštevali.

Problem varnosti in druge stopničke smo sedaj razjasnili. Vprašanje pa seveda je, kaj je rešitev. V bistvu je rešitev sila enostavna, a psihološko izjemno zahtevna za izvedbo. Maslowo hierarhijo potreb moramo obrniti na glavo. Podamo se direktno k samoaktualizaciji, z izjemo fizioloških potreb.

Vprašanje je, zakaj bi čakali in delali za preživetje desetletja in desetletja, z namenom, da se bomo mogoče nekoč v življenju na starejša leta resnično posvetili samoaktualizaciji. Tistemu, zaradi česar smo na tem svetu. Tistemu, kar nas osrečuje. Zakaj se ne bi kar takoj, od samega začetka, ali pa zdaj v tem trenutku? To je vsekakor možno, vendar pa zahteva dve pomembni spremembi na pogled življenja.

Prvo je, da moramo najprej dobro ločiti med zunanjimi viri in notranjimi viri. Ko plezamo po klasični Maslowi hirarhiji potreb, na ravni varnosti stremimo predvsem k akumulaciji zunanjih virov, pa naj bo to denar ali udobno partnerstvo, z namenom, da se počutimo varne. Vendar pa nam zunanje vire lahko kadar koli vzamejo. Zato so zgolj iluzija varnosti. Na drugi strani pa notranji viri predstavljajo pravo bogastvo, katere nam ne morajo nikoli vzeti. To so naše znanje, veščine, nivo zavesti ipd.

Z notranjimi viri lahko vedno ustvarimo zunanje vire. Če nam jih vzamejo, jih lahko zopet ustvarimo. Vendar pa je za takšen pristop pomembno še eno razumevanje. To je ročnost našega pogleda. Če obrnemo Maslowo hirarhijo potreb na glavo, moramo vedno imeti dolgoročno pogled. Razlike pri takšnem načinu življenja so vidne šele po desetih, dvajsetih letih. Vendar komu mar, ali so vidne razlike. Pomembna je pot in na poti samoaktualizacije neprimerno bolj uživamo.

Torej, če imamo dolgoročni pogled in smo pripravljeni vlagati v tisto pravo varnost, to je naša kompetentnost, se lahko podamo direktno k samoaktualizaciji. V tem primeru, namreč ne potrebujemo iluzije varnosti druge stopničke. Res je, da je takšna pot najbolj nagrajujoča in prinaša najslajše sadove življenja, vendar je tudi najbolj zahtevna. Potrebujemo mnogo psihološkega kapitala, poguma in upiranja toku življenja.

Vendar ko pridemo preko kritične točke, s samoaktualizacijo, brez truda in ne da bi se tega zavedali pride tudi ugled, samospoštovanje, zadovoljimo socialne potrebe in na koncu tudi potrebe po varnosti. Razlika je le v tem, da živimo pot samoakutalizacije že od samega začetka. Nekaj desetletij takoj in direktno posvetimo temu, za kar smo na svetu, namesto da bi najprej stremeli k neki virtualni varnosti, ki nam jo lahko kadarkoli vzamejo, vmes pa upali, da bomo mogoče nekoč živeli življenje, kot si ga resnično želimo.

Če želite resnično živeti življenje, pozabite na Maslowo hierarhijo potreb. Obrnite jo na glavo. Naj vaša osebna piramida hierarhije potreb izgleda takole:

• Fiziološke potrebe (hrana, kisik, voda, spanje, seks itn.)
• Samoaktualizacija s spiritualnimi, etičnimi in estetskimi potrebami
• Ugled in samospoštovanje
• Socialne potrebe (pripadnost in ljubezen, prijateljstvo, intimnost)
• Potreba po varnosti (fizični, materialni, čustveni, zdravstveni itn.)

Raje, kot strmenju za varnostjo, ki jo je potreboval pračlovek, strmite v življenju k vašim talentom (kar lahko naredite), strastem (kar z veseljem počnete) in uresničevanju poslanstva (kar bi morali delati v življenju). Ena odločitev, ki lahko povsem spremeni vaše življenje.

Print PDF

Poleg tega nas problem spravi v slabo voljo. In čustva se kotalijo. Tako slabo voljo prenesemo še na ostale situacije ter ljudi. S tem dobimo nove probleme. Za konec pa še postanemo črnogledi in vidimo vse skupaj bistveno bolj slabše, kot je v resnici. Problemom ni videti konca.

Velikost in moč plazu problemov definirata dve komponenti. Prva komponenta je, koliko pridni smo bili do sedaj v življenju. Vsak odnos, ki ga imate z drugimi ljudmi, prav tako pa odnos do vsakega vašega življenjskega področja (zdravje, denar, ljubezen ipd.) si morate predstavljati kot bančni račun. Na bančni račun lahko nekaj položimo ali vzamemo in na podlagi tega ima bančni račun določeno stanje.

Na primer, v svoje zdravje lahko vsak dan nekaj vložimo (šport, zdrava prehrana), ali vzamemo iz računa (alkohol, poležavanje ipd.). V partnersko razmerje lahko nekaj vložimo (čas, ljubezen, razumevanje, podpora ipd.) ali vzamemo (slaba volja, izkoriščanje, varanje ipd.). V finančno stanje lahko nekaj vložimo (prihranimo denar) ali dvignemo iz računa (kupimo še 50 majico, ki je ne bomo nikoli nosili). Za vsako področje imamo lahko pozitivno ali negativno stanje. Lahko gremo celo v minus, lahko vzamemo celo kredit (zdravila v primeru znanja, beračenje za še eno možnost v primeru odnosov ipd.), vendar slej kot prej pridemo do takšnega minusa, da je potrebno razglasiti bankrot.

Ko se pojavi en velik ogromen problem, to običajno pomeni, da bomo morali narediti začasen »dvig« iz ostalih področji življenja za investicijo v energijo, da ta velik problem rešimo. Če ga bomo uspešno rešili, bomo imeli nato bistveno več valute, ki jo bomo lahko položili nazaj na račune iz katerih smo vzdignili valuto. Vendar do takrat nas čaka še kar nekaj dela.

Velik problem bo torej povzročil dvig iz več »računov«. In seveda je pri tem ključno vprašanje, kakšno je stanje na teh računih. Boljše kot je stanje, manj drastičnega vpliva bo imel problem na posamezno drugo življenjsko področje ali odnos, s katerim je posredno povezan.

Pri tem velja še nekaj omeniti. Vsak dvig iz računa je lahko zapravljen ali investiran. Če dvig porabimo zato, da ga zapravimo, se je stanje na računu znižalo (npr. lažemo partnerju). Če pa dvig porabimo zato, da ga investiramo, lahko nato pridobljeno razliko investiramo nazaj na račun. Na primer, če si vzamemo čas za potovanje povsem sami, nato pa pridemo iz potovanja bolj sveži in lahko vložimo več v partnerstvo.

Sedaj pa si poglejmo konkretni primer, kako deluje tak »bančni račun«. Na primer, da močno zbolimo. To bo zagotovo vplivalo na naše partnerstvo, saj bomo do neke točke, ko se vsaj deloma ne pozdravimo iz odnosa partnerstva zgolj jemali. Težko bomo kaj prispevali, ko pa moramo vso energijo usmeriti v zdravljenje sebe. Če smo prej leta in leta vlagali v partnerstvo in je stanje na »računu« odnosa visoko, to ne bo predstavljalo nobenega problema. Če pa je odnos že tako globoko v minusu in smo ga v preteklosti izkoriščali, je ta dvig lahko usoden. Za partnerja je vse skupaj zgolj še pika na i, vložki so postali povsem nesorazmerni in brez slabe vesti lahko odkoraka.

Gremo naprej. Glede na to, da bomo bolni, bo prav tako trpela naša kariera. In ne samo kariera, tudi finančno stanje. Kako močno bo bolezen vplivala na ta dva področja je odvisno predvsem od tega, koliko smo vlagali v službene odnose, kariero in kako pridno in pametno smo pozicionirali svoje finančno stanje (zavarovanja, prihranki ipd.) v preteklosti. In še bi lahko naštevali…

Vse to je pomembno zato, da ko se pojavi nek velik problem ocenimo, kakšne posledice bo imel ta problem na naše življenje. Skladno z rekom, upajte na najboljše, pripravite se na najslabše. Dejstvo, da se bo problem razmnožil jasno poznano in vemo, da se bo to zgodilo. Zato je pomembno, da znamo oceniti, do kakšne mere se to lahko zgodi. Bolje, kot to ocenimo, lažje naredimo načrt sanacije za vsa področja. Skozi pogovor, komunikacijo in dejanja.

Druga komponenta, ki definira, kako velik in močan bo plaz problemov je naša spretnost avatarja. Bolj, kot smo v preteklosti odlašali z reševanjem problemov, manj kot smo vlagali v svoje sposobnosti, težje se bomo soočili s situacijo. Zapomniti si moramo dejstvo, da težka pot s časom postaja lahka in lahka pot s časom postaja težka.

Torej, če smo bili prej pridni in vlagali vase, sproti reševali probleme in nabirali notranje vire, se bomo lažje soočili s situacijo in jo hitreje rešili. Pri tem bi lahko rekli, da gre za nek »meta-račun« našega avatarja. Če seštejemo vsa področja življenja ter račun naše kompetentnosti, koliko smo akumulirali in koncentrirali energije v preteklosti. Več, kot je na računu, hitreje bomo lahko rešili problem.

Zavedati pa se moramo, da se bomo v življenju neprestano soočali s problemi, vsaj nekajkrat v življenju pa z velikimi in izjemno težkimi problemi (izgube, bolezen, ipd.).

Na koncu pa reševanje velikih problemov poteka po enakem postopku, kot reševanje manjših problemov. Potrebujemo sistematičen in praktičen načrt, kako bomo rešili probleme in prišli do želene rešitve ter stanja. Glavna razlika je mogoče le v tem, da moramo pri velikih problemih vso energijo skoncentrirati v glavno rano, ki je izvor vseh ostalih problemov. Ko rešimo glavno rano, pa se počasi po prioritetah lotimo reševanja ostalih problemov.

Če nam je velik problem vidno zbil samozavest je pomembno še to, da začnemo pri majhnih problemih, ki smo jih zmožni učinkovito in hitro rešiti, pa ne glede na to, kako nepomembni se zdijo v celotni sliki. Vsak rešen mini problem bo prispeval k naši samozavesti in počasi bomo lahko rešili večje in večje probleme. Pri tem ne smemo pozabiti na dolgoročno pogled. Ljudje podcenjujemo, kaj lahko dosežemo dolgoročno, recimo v enem do pet let in precenjujemo, kaj kratkoročno, na primer v enem tednu.

Pomembno je le, da čim prej reagiramo in se soočimo s problemom. Mogoče z najmanjšim problemčkom v celoti sliki. Dalj, kot čakamo, večjo moč ima plaz. Seveda je nujno, da reagiramo z bojem (reševanjem izziva) in ne z begom ali zamrznitvijo. Pred reagiranjem pa naredimo sistematičen načrt.

Najbolj pametno pa je, da v življenju neprestano vlagamo vase, svoje sposobnosti in vsa področja življenja, prav tako pa v odnose in vse, kar nas obkroža. Ko se bomo soočili z resnično težkimi problemi v življenju in to se bomo, se nam bo vse to močno obrestovalo.

Print PDF

Vendar, ko spremenimo sliko preteklosti na ptičjo perspektivo in se postavimo na makro nivo, velikokrat doživimo kontradiktoren preskok pesimizma, ki nas omejuje pri uživanju sedanjega trenutka. Ta pesimizem bi lahko strnili v stavek »Stari dobri časi«. Enostavno se pogosto zgodi, da ko se ljudje uzremo v preteklost, si rečemo, to pa so bili dobri časi. Ko pa te dobre stare čase potrebujemo, da bi v njih našli moč za doseganje ciljev v prihodnosti, raje izberemo izolirane negativne trenutke, ki nam zbijejo samozavest.

Dobra stran tega pojava je, da se življenjska obzorja odprejo šele, ko mi prevzamemo kontrolo nad umom. Dokler ima um popolno kontrolo nad nami, se enostavno ne moremo izogniti marsikateremu mehanizmu (strah ipd.), katerega namen je bil preživetje v džungli ali širjenje genov za vsako ceno. Sedaj smo z znanjem resnično prišli do točke in razumevanja, ko lahko z močjo zavesti in počasnega prevzemanja kontrole nad umom takšne mehanizme obvladujemo.

Dojemanje preteklosti je zato potrebno postaviti v pravi kontekst. Vsako obdobje ima svoje prednosti in slabosti. Vendar generalno gledano človeštvo napreduje v vse bolj pozitivne čase. Če se ozremo hitro skozi zgodovino… V pradavnini je bila velika verjetnost, da si postal malica za kakšno zver, povprečna življenjska doba pa je bila le nekaj deset let. V času rima je bila velika verjetnost, da si se borili v vojni, bil posiljeni s strani mimoidočega vojščaka, ali pa si bil zažgani na križu. V srednjem veku pa na grmadi. Potem se je začel tehnološki razvoj in dobili smo še dve svetovni vojni.

Kljub vsemu, da je bilo prejšnje stoletje še zelo burno in nasilno, statistike kažejo, da živimo vedno bolj v civiliziranih časih ter je vedno manj nasilja.

Potem pa gremo naprej. Življenjska doba posameznika se močno povečuje. To pomeni, da boste lahko uživali izkustvo na zemlji še desetletja. Vedno več je ljudi na zemlji in se bo v naslednjih desetletjih povzpelo na 20 mrd, kjer naj bi se tudi stabiliziralo. Pri toliko ljudeh na zemlji pa res ne moraš biti več osamljen. Tehnologija drastično napreduje, tako lahko prepotujete svet s sodobnimi transportnimi sredstvi ali pa z enim klikom doživite povsem nove kulture. Še malo, pa boste lahko uzrli pogled na zemljo iz daljnega vesolja. V Sloveniji je celo razporeditev dohodka bolj enakomerna, kot je bila pred osamosvojitvijo. Kar pomeni, da sploh ni res, da bogati postajajo vedno bolj bogati in revni vedno bolj revni.

Tako da gledano iz makro vidika, je kakovost življenja na našem lepem planetu vedno boljša in boljša. Sedaj pa poglejmo še nivo posameznika. Tukaj sta pomembna dva elementa. Prvo je izhodišče, se pravi s koliko denarja, zdravja, znanja, veščin ipd. smo začeli. Drugi element je, ali vsak dan na posameznem področju življenja napredujemo ali ne. Čisto malo. Za milimeter. Za minimalne korae, ki se nato seštevajo. To je tudi skrivnostna formula za uspeh na vsakem področju življenja.

Če nam je bilo dano ugodno izhodišče in ne vlagamo v svojo življenjsko situacijo, temveč zgolj jemljemo, slej kot prej pridemo do točke, ko občutimo, da pa so stari časi bili resnično dobri. Vendar smo si za to krivi povsem sami, zaradi lastnega stagniranja. In v tem primeru ne bi moralo biti čisto nič drugače, saj je človeku dano, da čim več ustvari iz dane situacije, ne pa da jo izkorišča.

Če nam je zaupano veliko je to z razlogom, da iz tega ustvarimo še več. Če zgolj izkoriščano ugodno situacijo, ki nam jo je dalo življenje, je seveda logično, da se bo situacija zgolj slabšala. Kako bi sploh lahko bilo drugače? In če se mogoč dotaknemo dna, da nas življenje prisili, da začnemo ustvarjati, smo v življenju resnično napredovali. Nekateri ljudje desetletja izkoriščajo dano situacijo, se dotaknejo dna, potem pa nekaj malega ustvarijo. In v tem obdobju, ko nekaj malega ustvarijo, napredujejo neskončno bolj, kot v obdobju, ko so zgolj izkoriščali.

Potem je druga možnost, da imamo dobro izhodišče in da napredujemo. Seveda je to najboljša možnost v življenju, za katero moramo biti hvaležni. Zaupano nam je bilo veliko in sicer z namenom, da ustvarimo še več ter to kar ustvarimo delimo z drugimi. Žal pa se velikokrat zgodi, da morajo iti ugodno situirani posamezniki s strani same pozicije družine po prej omenjeni poti. Ne pa vedno.

Druga možnost je, da imamo neugodno izhodišče. Nekdo je postavljen v neugodno situacijo, doma nimajo veliko denarja, pozicije, malo možnosti je za izobrazbo ipd. Vendar zopet sta možna samo dva pristopa. Posameznik lahko vsak dan počasi dodaja k vsakemu področju življenja ali pa samo tistemu, ki mu resnično pomeni. In na tisto, kar se osredotočimo, tisto rase in se razvija. Z dolgoročnim pogledom lahko svojo življenjsko situacijo drastično izboljšamo.

Zadnja možnost pa je, da smo postavljeni v neugodno situacijo in stagniramo. V neugodno situacijo smo postavljeni z določenim razlogom. Življenje želi, da se nekaj naučimo. Mogoče bolj zdravega odnosa do posameznega področja življenja, mogoče več discipline, mogoče več samozavesti, mogoče da spoznamo, da nismo produkt okolja, temveč da mi sami lahko s svojo močjo volje ustvarimo okolje, kot si ga želimo. Vendar se moramo zato boriti, se osebnostno razvijati.

Če se pa osredotočimo na to, kar nam je bilo dano in da gre zgolj na slabše, na vse negativne stvari, ki so se nam zgodile ipd. stagniramo, oziroma še več. Zgolj nazadujemo. Namesto, da bi izkoristili tisto malo, kar nam je bilo dano, da razvijemo svoje življenje in zacvetimo to izžamemo do konca in se nato predamo tokovom življenja. Te pa običajno ne vodijo v smer, kamor bi si želeli sami.

Torej če imamo vsaj malo pravega pristopa k življenju in ne zgolj izkoriščamo, kar nam je bilo danega, ne spimo na lovorikah, temveč vsak dan čisto malo vsak dan vlagamo vase in svoja področja življenja, potem stari dobri časi ne obstajajo. Potem so časi lahko le boljši in boljši. Prihodnost pa tako svetla, da si je smiselno nadeti sončna očala. Čisto malo je potrebno za to, čisto mala sprememba v odnosu do življenja. Čisto majhen prispevek vsak dan, ki ima dolgoročno neverjeten vpliv na to, kje se bomo nahajali v prihodnosti.

Na svetu smo zato, da ustvarimo več in nekaj novega iz tega, kar nam je bilo dano ter to delimo z drugimi in celotnim svetom. Ne glede na to, koliko malo nam je bilo dano. Če pa zgolj izkoriščamo to, kar nam je bilo dano ali ne, pa bi verjetno lahko govorili o starih dobrih časih, vendar bi bili močno krivični, tako do sebe, ko življenja in okolja.

Če imamo pravi pristop do življenja, stari dobri časi ne obstajajo, temveč le svetla prihodnost.

Za konec pa še to. Seveda so nihanja. V življenju se vse giblje v ciklih. Vendar tudi če gre cikel navzdol, kot je šel v tej recesiji, lahko nekatera področja življenja napredujejo, čeprav druga strmo padajo. Veliko je ljudi, ki je v recesiji izgubilo veliko denarja, vendar je pridobili dragocena nova znanja. Nova znanja pa so novi notranji viri, s katerimi lahko zopet ustvarimo zunanje vire. Zato nikoli ne smemo gledati našega napredka na posameznem področju izolirano od ostalih področij, temveč holistično, iz širše perspektive.

Veselite se svoje prihodnosti, ki jo boste sami ustvarili!

Print PDF

Nekatere naše osebnostne lastnosti se odražajo skozi destruktivne vzorce, druge skozi pozitivne. Z osebnostno rastjo želimo identificirati negativne vzorce in jih nadomestiti z vzorci, ki vodijo v kakovostnejše dolgoročno življenje. S tem se učimo, razvijamo, rasemo, dvigamo stopnjo zavedanja in postajamo polnejši, bližje samoaktualizaciji.

Vendar pa pri tem naše karakterne lastnosti ostajajo vedno enake. Ljudje se v svojem bistvu ne spreminjamo. Kot omenjeno, pa lahko spreminjamo naše vzorce, skozi katere se odražajo naše karakterne lastnosti. Vendar pa ta model ni statičen, temveč ravno obratno,  izjemno dinamičen. Življenjsko obdobje nas vodi skozi različne faze (otroštvo, puberteta, zgodnja odraslost, odraslost, zlata leta ipd.) in skozi te faze se spreminjajo naše vrednote, spreminja se, kaj nam je v življenju pomembno.

In tako se tudi naše osebnostne lastnosti lahko odražajo kar naenkrat na povsem drugih življenjskih področjih. Na primer v enem obdobju življenja lahko pretiravamo v posvečanju zabavi, kasneje v posvečanju delu. Lahko nas v življenju zanimajo religije, pa smo v enem obdobju pripadniki določene religije oziroma življenjske filozofije, kasneje druge. Skratka, nič ni statično v naši pojavnosti na zemlji, čeprav naše karakterne lastnosti ostajajo enake. Nikoli ne stopiš v isto reko, nekateri elementi reke pa še vseeno ostajajo.

Ta del spreminjanja posameznika je dokaj jasen. Nekdo se spremeni, če se ukvarja dovolj sam s seboj. Z disciplino svoje karakterne lastnosti usmeri v nek drugi tok. Oziroma v drugem primeru se tok spremeni kar sam po sebi, s tem, ko se spremenijo naše vrednote, umiri nagon ali kar koli že zaradi vstopa v drugo življenjsko obdobje.

Veliko bolj pa je zanimiv drug aspekt naše osebnosti. Aspekt, ki botruje k temu, da je osebnostna rast neprekinjeno potovanje. To je, da nekateri življenjski dogodki aktivirajo nove podzavestne vzorce, ki so do tistega trenutka enostavno spali. Aktivator prebudi del naše podzavesti s tem ko se prvič srečamo z določeno situacijo. Začnemo početi stvari, za katere smo si predstavljali, da jih ne bomo nikoli počeli.

Primer je vzgoja otrok. Velikokrat lahko preberemo, kako so posamezniki govorili, da na način, kot so njih vzgajali starši, pa resnično ne bodo vzgajali svojih otrok. Do vseh drugih otrok imajo povsem drugačen odnos, kot so ga imeli starši do njih. Potem pa pride dan, ko oseba tudi sama dobi otroke. S prva dela v povsem nasprotni smeri, kot so delali starši. Ampak ne mine nekaj let in aktivira se vedno več vzorcev, ki so podobni vzgoji, kot jo je bil deležen  novopečeni starš. Ne da bi se tega sploh dobro zavedal. In v nekem trenutku si reče, tak sem kot moja mama ali oče.

Takrat pride točka potrebe po novi stopnji osebnostne rasti. Razčistiti moramo sami pri sebi, kateri vzorci so resnično škodljivi in kateri ne. Nove aktivirane vzorce moramo povsem prečistiti in odstraniti tiste, ki niso del našega bistva. Tiste, ki niso v skladu z našim jedrom osebnosti, vendar so vsiljeni vzorci okolja. Vse tiste vzorce, ki znižujejo kakovost našega življenja.

Tako, kot se nekateri vzorce zbudijo, drugi vzorci nazaj zaspijo. Aktivacija ali deaktivacija nekaterih vzorcev je tako močna, da ko nekoga vidimo v neki novi situaciji si rečemo, pa saj te osebe sploh več ne poznam. Vendar v takšnih situacijah kritika prav nič ne pomaga. Edino, kar lahko pomaga je, da posamezniku pomagamo ozavestiti tisti novi destruktivni del osebnosti, ki ni del njegovega bistva.

Življenje in s tem osebnostna rast pa postaneta neprekinjeno potovanje. Vedno je kaj novega, nekaj kar je spalo pa se je aktiviralo. Frustracija, konflikt, vzorec. Sploh ne vemo, od kje in kdaj je prišlo. S tem pa končnega cilja sploh ni, le pot v kateri moramo uživati, pot na kateri se moramo čim več naučiti.

Print PDF

V nadaljevanju bomo ugotovili, da halo efekt ne velja zgolj za lepoto, je pa največkrat omenjen v povezavi z lepoto. Zato preden napišem še kaj več o temu, je smiselno zadevo spraviti na realna tla. Glede lepote. Verjamem, da lepota vsekakor lahko pomaga, da dosežemo več; pri marsičem je pomembna prednost. Vsekakor pa je daleč od zadostnega pogoja. Če pogledate na primer najuspešnejše zemljane, pa naj bo ravnilo inteligenca, premoženje, vpliv, dobrota, število otrok ali kaj drugega, boste ugotovili, da je večina teh ljudi povsem povprečnega izgleda.

To pa prav tako ne pomeni, da ni lepih ljudi, ki bi bili najuspešnejši zemljani na katerem koli izmed omenjenih področij. In obratno. Npr. velika izjema omenjenega dejstva je vsekakor »show business« industrija, kjer pa je ravno obratno. Večina najuspešnejših je izjemno privlačnih. Se pa najdejo tudi izjemni akterji v tej industriji, ki so povsem povprečnega ali celo podpovprečnega videza. Izjeme pač potrjujejo pravilo.

Zato torej, lepota lahko vsekakor pomaga, če bi to zanikali, bi si zatiskali oči; je pa kot omejeno daleč od zadostnega pogoja, da lahko dosežemo več kot drugi. Pa enako velja za pamet in še kaj drugega. Lepota je pač tokrat na tapeti, ker je najbolj naravni primarni odklon, ki nam enostavno seže pod kožo, zato pa je tudi pogosto predmet zavidanja. V bistvu gre za bližnjico, ampak o tem več drugič. Sedaj, ko imamo halo efekt v povezavi z lepoto v pravem kontekstu, pa se mu nekoliko bolj posvetimo. Seveda se takoj postavi vprašanje, zakaj pride do odklona in lepšim ljudem pripišemo boljše tudi druge lastnosti. V čem se skriva razlog, da lepim ljudem pripišemo bolj zanimivo osebnost ter višjo raven sposobnosti?

Razlog za halo efekt je v temu, da podzavestno na podlagi ene karakterne ali fizične lastnosti osebe, ki močno izstopa (npr. lepota), tej osebi pripišemo bolj pozitivne vrednosti tudi za druge osebnostne lastnosti. To pa pomeni, da se halo efekt ne nanaša zgolj na lepoto, vendar ga lahko sproži tudi določeno znanje ali veščina, ki pri nekomu izstopa. Tako na primer nekdo, ki dela dolge ure v službi (predpostavljamo, da je delaven) dobi več možnosti napredovanja, kot nekdo, ki ni, čeprav je njegova produktivnost izjemno nizka.

Raziskave so pokazale, da celo, ko ljudje ozavestimo in spoznamo delovanje halo efekta, ta še naprej podzavestno vpliva na našo presojo. Torej si le domišljamo, da smo halo efekt ozavestili. Odklon se odpravi le v primeru, da to osebo potem tudi spoznamo in na podlagi izkustva (dokazov o nasprotnem) popravimo presojo o tej osebi, oziroma postane ta realna.

Aplikacij halo efekta je kar nekaj. Najmočnejša je zagotovo zaljubljenost. Potem so tukaj predpostavke na podlagi socialnih statusov. Na primer, če je nekdo zdravnik, je zagotovo inteligenten in dober človek. Potem so tukaj še stereotipi, kot je ta, da so ljudje, ki se smejijo prijazni. Dejstvo je tudi, da znajo halo efekt dobro izkoriščati politiki, pogost pa je ga najdemo tudi v podjetništvu. Na primer podjetje Apple je tak vzorčni primer, kjer dizajn lahko zamegli našo realno oceno produkta.

Velja pa tudi obratno, kar se imenuje »hudičev efekt«. To pomeni, da nekomu zaradi neke izjemno negativne lastnosti, ki močno izstopa prisodimo tudi nižjo vrednost pri ostalih karakteristikah. Če karikiram, pri Hitlerju izjemno izstopa dejstvo, da je pobil na milijone ljudi. Sam mu zato tudi prepisujem izjemno grozne karakteristike. Vendar je to lahko zgolj obraten halo efekt. Zagotovo je imel tak morilec tudi kakšno pozitivno lastnost. Tudi če pustimo ekstreme so študije podale dokaz. Izkazalo se je, da bo na primer nekdo, ki izstopa po tem, da neprestano zamuja v službo, prejel nižje ocene na drugih področjih, ki so pomembne za napredovanje na delovnem mestu. In še bi lahko naštevali.

Halo efek in obratni halo efekt sta dejstvo. Tudi, če se jih skušamo zavedati, na nas močno vplivata.

Pravi razlog je verjetno v sami evoluciji in načinu delovanja človeka. Od samega nagona, do optimizacije obdelave podatkov naših možganov, strmenja k varnosti in še marsikaterega drugega dejavnika. Dejstvo pa je, da se zaradi halo efekta zniža naša sposobnost presoje karakterja na podlagi avatarja oziroma fizičnega izgleda. Torej tudi če je v objektivni realnosti avatar eksakten odsev fizičnih lastnosti, v subjektivni realnosti posameznika prihaja do odklonov. Iz evolucijskih razlogov. Najbolj močan primer je ravno že omenjena zaljubljenost.

Print PDF

V takšnih trenutkih je nujno, da spremenimo perspektivo in pogledamo tisti drugi, polni del kozarca. Kot velikokrat omenim, naši možgani so nagnjeni k temu, da imajo raje negativne informacije, kar dokazujejo mediji. Vzrok naj bi bil povsem zgodovinski, saj smo bili v preteklosti tako bolj pazljivi na vse nevarnosti in je bila s tem večja verjetnost preživetja. Vendar ne živimo več v džungli.

Tako pogosto, sploh pa v težkih situacijah (nismo sprejeti na želeno fakulteto, izgubimo službo ipd.) pozabimo, kaj vse smo v preteklosti dosegli. Vidimo predvsem črne stvari in gremo v vojno sami s sabo. To je najslabše, kar lahko naredimo, saj s tem situacijo v kateri se nahajamo zgolj še poslabšamo. Razmislite, kako neracionalno je, da gremo v vojno sami s sabo?

V težkih situacijah potrebujemo ravno obratno. Še bolj moramo verjetni vase, v svoje spodobnosti in v svoje vrednost. Nujno je, da ozavestimo, da je težka situacija zgolj začasno stanje. Potem pa moramo ukrepati v smeri, da pridemo do situacije, kjer se želimo nahajati. Torej v težkih situacijah je nujno, da sami sebi nudimo čim boljšo podporo. Kakršne koli grobe energije do samega sebe, nas zgolj še bolj psihično poškodujejo.

Učinkovito orodje, kako lahko podpremo sebe, da ohranimo ustrezno samozavest poleg hvaležnosti je, da se prenehamo zanašati na naš spomin in negativne misli, ki iz spomina prinašajo zgolj informacije o tem, kako nam je kaj spodletelo. V neki reklami je bil moder slogan »pametni pišejo« in tudi v težkih situacijah je za ustrezen pozitiven notranji dialog nujno, da si zadeve zapišemo.

Kaj pa si zapišemo? Seveda nasprotno od tega, kar negativne misli delajo z našim spominom. Z našo zavestjo se moramo postaviti nad delovanje naših možganskih procesov. Zavestno se moramo podati ravno v nasprotno smer. To pomeni, da si zapišemo vse naše dosežke, ki smo jih dosegli v preteklosti. Čim več, čim bolj podrobno in temeljito.

Vsak od nas ima mnogo dosežkov, ki jih je dosegel v preteklosti, le pozabimo na njih. Lahko gremo v rano mladost, ko smo mogoče prvi začeli brati, so bili najbolj komunikativni in smo imeli največ prijateljev, pa lahko nadaljujemo s šolo, kjer smo bili mogoče najboljši športniki, ali pa smo imeli najboljše učne dosežke. Potem so tukaj še vsa priznanja, ki smo jih osvojili, dobro dejanja in še bi lahko naštevali.

Zagotovo lahko najdemo tudi veliko oseb, ki so nas pohvalile, mogoče smo res dober prijatelj mnogim, darujemo v dobrodelne namene, prostovoljno pomagamo v kakšnem društvu, mogoče smo prenehali kaditi, ne onesnažujemo okolja kot drugi ipd. Vsak od nas ima veliko stvari, ki jih lahko imenujemo osebni dosežki, od najmanjših dosežkov pa do velikih premikov, ki smo jih naredili v našem življenju.

Seznam osebnih dosežkov pa ni koristen samo v težkih časih. Vedno, kadar se želimo počutiti boljše v lastni koži in vedno, kadar potrebujemo malo več samozavesti. Seznam osebnih dosežkov je izjemen mehanizem za tovrstne potrebe. Predstavljajte si, da imate nekje en A4 list papirja z vašimi dosežki. Kadar se počutite slabo, nesamozavestne ali imate dvome vase, se usedete in preberete list papirja. Vse skupaj vam ne vzame več kot nekaj minut, garantirano pa se boste po dejanju počutili mnogo boljše. Ne odlašajte in napišite seznam vaših osebnih dosežkov. Bodite ponosni nase!

Print PDF

Na žalost ljudje veliko raje vidimo in razmišljamo o negativnih, kot pozitivnih stvareh in novicah. Jasen primer za to so mediji. Velikokrat se sprašujem, zakaj so v medijih samo škandalozne in negativne novice, odgovor pa je seveda na dlani. Zato, ker ljudje take novice radi beremo. In običajno je enako, ko razmišljamo o lastnem življenju, raje vidimo kozarec napol prazen, kot napol poln. Prava redkost so ljudje, ki so resnično zadovoljni s svojim življenjem.

Prvi korak, da postanemo zadovoljni s svojim življenjem je, da postanemo hvaležni. Najprej na fizičnem nivoju. Če imamo streho nad glavo in topel obrok vsak dan in mogoče še avto in končano šolo, smo v nekaj odstotkih zemljanov, ki imajo ta privilegij. Pozabljamo, da milijarde ljudi ne ve, ali bodo jutri imeli topel obrok, ali jih bo čez noč pokopala smrtonosna bolezen in če se bodo mogoče prisiljeni med seboj pobijati, celo otroci.

Na tej točki lahko opozorim na to, da naš um kaj hitro pozabimo na vse stvari, za katere smo lahko hvaležni. Zato je nujno, da si jih zapišemo. Zato vzemite list papirja in napišite, zakaj vse ste hvaležni. Zapišite, da ste hvaležni za topel dom, vse kulinarične užitke, ki ste jih deležni, to da imate dostop do zdravstvenih storitev, izobrazbo itn. Bodite hvaležni za zdravje, če ga imate, saj večina ljudi spozna njegovo vrednost, ko ima zdravstvene probleme. Zraven pa si izpišite v kakšen odstotku srečnežev živite ali pa prilepite slike ljudi, ki resnično trpijo. In razmislite raje, kako jim lahko pomagate.

Če gremo nad fizični nivo, zakaj vse smo lahko hvaležni, so tukaj naši odnosi, partnerstvo, družina in drug socialne vezi. Življenje nam v kontekstu odnosov velikokrat pošilja velike izzive, izzive, ki so povsem nerazumni (nasilje v družini ipd.), vendar nam na drugi strani življenje vedno pošlje ljudi, ki nas podpirajo in nam stojijo ob strani. Zato bodite hvaležni za vse ljudi, ki vam stojijo ob strani, za vse prijatelje, partnerja, če se z njim razumete, za vso ljubezen, ki jo prejmete.

Poleg teh osnovnih stvari, za katere smo lahko hvaležni, nas običajno življenje še velikokrat razvaja z drugimi stvarmi. To je lahko od kakšnega nepričakovanega denarja, dobre službe, dragih igrač, zabave ipd. Običajno je tako, da smo lahko hvaležni za mnogo stvari. Vsak lahko naredi zagotovo seznam minimalno 100 stvari, za katere smo lahko hvaležni.

Ko boste prebrali seznam stvari, za katere ste lahko hvaležni, boste občutili veliko notranje zadovoljstvo. Naenkrat se poste počutili, da vas ima življenje v bistvu rado, da si zaslužite vse dobro. Poleg izzivov, ki nam jih vsem prinaša življenje. Če ste v težavnih časih in vas prežema veliko negativnih čustev, je hvaležnost pomembno zdravilo. V vas se bodo rodila pozitivna čustva in lahko boste začeli širiti ljubezen, življenje pa vam bo tako podarilo še več.

Kot omenjeno pa je nujno, da si vse stvari za katere smo hvaležni zapišemo, najboljše s pisalom v dnevnik ali list papirja. Ko nas prežemajo negativna čustva, pa seznam preberemo. Ne smemo se zanašati na naš um. Um je lahko naš največji sovražnik, ali pa naš največji prijatelj, če ga znamo obvladovati. S tem, ko si zapišemo stvari, za katere smo hvaležni, v bistvu sami prevzamemo kontrolo in discipliniramo um s pozitivnimi mislimi, hvaležnostjo in širjenjem ljubezni.

Print PDF

Na žalost velikokrat ljudje afirmacije uporabijo bolj kot bližnjice in tako pridemo do tipične slike naivnega posameznika, ki stoji pred ogledalom in si ponavlja »sem lep in pameten« ob tem pa se ne spremeni nič. Na drugi strani pa nekateri s prodajanjem bližnjic zaslužimo ogromno veliko denarja.

Najprej si poglejmo primer, zakaj afirmacije na tak način ne delujejo. Vsak lahko naredi naslednji poskus. Najdite nekoga, ki ne zna uporabljati računalnika. Nato pa naj se vsak dan eno uro sedi pred računalnikom in si ponavlja »znam uporabljati računalnik«. Po enem mesecu, naj oseba prižge računalnik ter preverite ali ga res zna uporabljati. Odgovor je seveda jasen.

Torej, če pričakujemo, da bomo s ponavljanjem določenih stavkov, brez dejanj prišli do nekega nekih veščin, kompetenc ali podobno, se seveda motimo. Namreč s tem bi prekršili osnovni zakon delovanja, to je, da žanjemo tisto, kar sejemo. Rasejo in razvijajo se lahko samo tiste stvari, ki jim posvečamo dovolj pozornosti in energije, pa ne zgolj s ponavljanjem stavkov, temveč predvsem z delovanjem.

Dodana vrednost afirmacij se tako skriva povsem nekje drugje. Namreč vsak od nas ima neprestano nek notranji dialog. Redko kdo je sposoben ukrotiti svoj um tako daleč, da v notranjosti prevlada praznina miru in ljubezni. Sam sem še daleč od takega stanja, zato je seveda izjemno veliko notranjega dialoga. Seveda, ga skušam čim bolj krotiti. J

Problem notranjega dialoga pa je ta, da je v večini primerov 90% negativno naravnan. Enkrat, ko začnemo opazovati misli, ki se nam porajajo same od sebe, ugotovimo, da je izjemno veliko takih z negativnim predznakom. Pozitivne misli in pozitivni dialog je dialog miru, ljubezni, povezovanja, ustvarjanja, na drugi strani pa je negativni dialog ravno obratno, to je dialog ločevanja, tekmovanja, kritiziranja, obsojanja ipd.

Najhuje pri vsem tem je, da se večina negativnega dialoga nanaša prav na nas same. Ko enkrat to ozavestimo, nas lahko postane kar groza. Ne znam tega, to mi pa res ne bo uspelo, kaj zopet počneš ipd. Na miselnem nivoju si počnemo enako, kot če bi se na fizičnem rezali ali poškodovali. Najhujše pa je, če človek dela proti sebi.

Afirmacije pa so lahko orodje, s katerim si pomagamo disciplinirati naš um. Discipliniramo pa ga tako, da negativne misli počasi spreminjamo v pozitivne misli. Tako skušamo čim več notranjega dialoga ohranjati s pozitivnim predznakom. Več pozitivnih misli vodi do več pozitivnih dejanj, vse to pa do kakovostnejšega življenja.

Ko identificiramo določeno negativno misel oziroma notranji dialog, ki se ponavlja, ga je seveda dobro spremeniti. Spremenimo pa ga lahko tako, da vsakič, ko se porodi negativna misel, to podkrepimo s pozitivno mislijo. Tako počasi novo stanje postaja del nas, to novo stanje pa nam omogoča lažje delovanje. Veliko »self-help« gurujev se ukvarja z afirmacijami, nekje daleč najbolj domiselna in celostna pri tem pa se mi zdi Louise L. Hay, ki je napisala tudi veliko knjig na temo afirmacij. Knjiga tudi vsebuje primere informacij za določena negativna stanja.

Vzemimo sedaj prejšnji primer in si poglejmo, kako nam afirmacije pri učenju uporabe računalnika lahko pomagajo. Veliko ljudi, predvsem tistih, ki niso bili rojeni z računalnikom, imajo neke vrste »odpor« do uporabe računalnika. Kot smo ugotovili, ponavljanje afirmacije o tem, da kar naenkrat znam uporabljati računalnik, ne bodo delovale.

Kako pa si lahko pomagamo z afirmacijami? Posledica odpora do računalnika je seveda notranji dialog. Vsekakor, so računalniki nekaterim bližje in se ga hitreje naučijo, drugim manj. In tistim, ki računalnik ni blizu, imajo običajno tudi negativni dialog glede uporabe računalnika. Se pravi, če omenimo besedo računalnik, se na enkrat sproži negativni notranji dialog.

Jaz pa že ne znam uporabljati računalnika. Ne zopet računalnik. Računalniki so brez veze. In še bi lahko naštevali. Seveda ta negativni notranji dialog ne prispeva nič kaj pozitivnega k temu, da bi se naučili uporabljati računalnik. Tak negativen notranji dialog, nas pri vsem skupaj zgolj še bolj ovira. In zopet delamo proti sebi.

Torej z afirmacijami lahko spremenimo negativni notranji dialog v pozitivnega. Ko spremenimo notranji dialog, smo lahko veliko bolj odprti in dovzetni ter imamo pozitivni pristop do učenja uporabe računalnika. Seveda to pomeni, da bomo morali še vedno vložiti veliko energije in truda v učenje, v skladu z zakonom, da dobimo toliko, kolikor vlagamo, vendar nam bo pozitivni notranji dialog omogočil ravno to, da se bomo učenja sploh lotili in s pozitivnim pristopom tudi hitreje napredovali.

Poleg notranjega dialoga pa tudi besede sestavljajo naš notranji subjektivni zemljevid realnosti. Na primer ob besedi ljubezen se vsakemu od nas prebudijo povsem drugačne predstave in doživljanja. Seveda na podlagi naših preteklih izkušenj, prevzetih prepričanj ipd. Kakor lahko z vizualizacijo spremenimo občutke ob slikovnih predstavah, lahko z afirmacijami spremenimo naše občutke ob besednih predstavah. Če se v nas prebudijo izjemno negativni občutki ob določeni besedi, lahko ravno to spremenimo z afirmacijami. S tem, ko spremenimo občutke ob določeni besedi, pa se spremeni tudi naš odziv, s tem pa naša dejanja, kar pa vodi k drugačnim rezultatom.

Na koncu pa so afirmacije lahko tudi koristno orodje za discipliniranje uma. Ali ste se kdaj vprašali, kaj je namen molitve? Večina verstev pozna molitve, torej pozitivna besedila, ki jih ponavljamo. Namen molitve je seveda to, da discipliniramo um. Molitve niso prav nič drugega kot daljše afirmacije. S tem, ko nekaj ponavljamo, discipliniramo svoj um.

Discipliniranje uma pa nam omogoča, da se povežemo sami s seboj, napolnimo svojo notranjost z mirom in ljubeznijo. Na ta način se soočimo z negativnimi vzorci, mislimi in posledično dejanji. Zato je molitev izjemno pomembno orodje doseganja notranjega miru, sploh če znamo molitev uporabljati pozitivno. Tudi meditacija je poglobljena oblika molitve. Osnovno orodje meditacije je ravno to, da v začetnih stopnjah s ponavljanjem določenih stavkov prevzamemo kontrolo nad našim umom.

Seveda pa tudi pri uporabi afirmacij velja enako pravilo, kot pri vseh ostalih orodij, kot je tudi uporaba računalnika. Moramo biti odprtega duha, da poskusimo različne stvari. Tiste stvari, ki za nas delujejo, je smiselno, da jih v življenju obdržimo, tiste, ki ne, jih zavržemo. Ljudje smo različni in za nekoga nekaj deluje, za nekoga drugega pa pač druga orodja. Pomembno pa je predvsem to, da ne obsojamo, vendar ravno obratno, priporočamo, pomagamo in smo čim bolj konstruktivni.

Print PDF

Tako marsikdo zlorablja vizualizacijo v smislu bližnjice, ki ne obstaja. Nekaj v smislu, ti samo poležavaj pred televizijo, si v glavi predstavljaj, kako si lep, bogat, srečen ipd. ter se bo vse to zgodilo samo od sebe, če si boš le dovolj velikokrat to predstavljal. Seveda ljudje izjemno radi kupujemo bližnjice, »pilule«, ki čarobno spremenijo naše življenje čez noč, čeprav globoko v sebi vemo, da takšna pilula ne obstaja. Vendar pa vedno ostaja neko upanje, predvsem zaradi naše lenobe.

Seveda tako vizualizacija lahko kaj hitro postane predmet posmeha. Namreč če ne drugega, takšen pristop krši osnovno duhovno načelo, ki pravi, da žanješ samo to, kar tudi poseješ. Če kakršno koli miselno dejanje ni podkrepljeno tudi z določenim fizičnim delovanjem, nima nobenega smisla. Namreč nisem še srečal človeka, ki bi prišel do fit postave z gledanjem televizije in s hamburgerjem v roki. Nasprotno, za fit postavo je potrebno vložiti veliko energije, časa, truda in jeklene volje.

Torej v primeru, da upamo, da si bomo z vizualizacijo spremenili življenje, zgolj tako, da si bomo predstavljali stvari v mislih znova in znova, je odgovor seveda, da ne deluje. Kljub vsemu pa je vizualizacija močno orodje, če ga uporabljamo na pravi način. Namreč gre za orodje, s katerim lahko spreminjamo naše notranje duševne procese, vendar zgolj, če je vse skupaj podkrepljeno še z aktivnim delovanjem. V tem primeru vizualizacija vsekakor deluje in poglejmo si resnico o tem, kako in kaj.

Z domišljijo in vizualizacijo do razbijanja mej, velikih vizij in novih idej

Najprej je potrebno omeniti moč naših možganov. Ljudje smo edina živa bitja na zemlji, ki si lahko predstavljamo stvari, še preden so materializirane. Torej v mislih si lahko predstavljamo nekaj, kar v resnici sploh še ne obstaja. To je neverjetna sposobnost, pri čemer gre ravno za vizualizacijo. Zato je Albert Einstein tudi trdil, da je domišljija bolj pomembna od znanja. Namreč vsak od nas ima sposobnost, da si lahko predstavlja še neustvarjeno ter obenem moč, da to tudi ustvari.

In vse, kar nas obdaja in ni ustvarila mati narava je ustvarila človeška roka. Preden je bilo nekaj ustvarjeno, se je rodilo kot ideja oziroma zamisel v glavi nekoga. Nekdo si je v glavi predstavljal neko rešitev, ki jo je nato materializiral. In to je tudi eno glavno poslanstvo vsakega zemljana, da ustvarja. In vsaka ideja rodi dvakrat, najprej v naši glavi, s pomočjo vizualizacije, nato pa se materializira s pomočjo delovanja.

Prva neverjetna moč vizualizacije je torej, da z njeno pomočjo pridemo do novih idej. Drugi še pomembnejši vzvod vizualizacije pa je, da lahko vidimo vizijo, še predno je ta realizirana. Nato pa imamo z dejanji tudi moč, da to tudi realiziramo. Samo posamezniki z izjemno močno vizijo, so spremenili svet. Vizija mora biti tako močna, da se postavi nad vse probleme, ki jih srečamo na poti. Vsi problemi morajo postati nepomembni, ko pomislimo na našo veliko vizijo.

Dober primer je Henry Ford, ki je imel vizijo, da bo avto postal dostopen vsakemu zemljanu. Pred njegovo vizijo je bil avto dostopen izključno najbolj bogatim. In imel je vizijo, da bo celotni planet poseljen z avtomobili. Če se sedaj zunaj ozremo okoli sebe, vidimo, da se je njegova vizija realizirala.

Tovrstna vizualizacija pa ima še eno veliko prednost. In sicer je to brisanje mej iz naslova omejujočih prepričanj z lastno domišljijo. Če poznamo lucidno sanjanje, ali če se spomnimo kakšnih bolj burnih in nenavadnih sanj, lahko takoj opazimo, da v sanjskem svetu fizikalne meje ne veljajo. Vsekakor zagovarjam dejstvo, da na našem planetu obstajajo fizikalni zakoni in da ni vse mogoče.

Vendar je marsikatera meja, zgolj meja v naši glavi. In ravno z domišljijo lahko te meje presežemo. Stvari postavimo v drugačen kontekst, kjer z uporabo vizualizacije pridemo do rešitve. Primer sta brata Wright, ki sta živela izključno zato, da bi lahko letela po nebu. Ker človek nima kril, seveda ne more leteti. Vendar sta našla rešitev v napravi in kot prva zemljana videla svet iz ptičje perspektive. Tako lahko z vizualizacijo podirate meje, ki si jih ljudje sami postavljamo in nas velikokrat omejujejo.

Spreminjanje notranjega duševnega stanja

Nevrolingvistično programiranje je veda psihoterapije, ki preučuje delovanje naših možganov. Z znanstvenimi poskusi so ugotovili, da ima vsak od nas subjektivni zemljevid realnosti, ki je sestavljen iz različnih zapisov, pri čemer prevladujejo notranje mentalne slike. Te dirigirajo naš odziv na vsako situacijo v realnosti, prav tako pa tvorijo naša prepričanja. Kaj to pomeni? Na primer, dve osebi imate povsem drugačen odziv na srečanje s psom. Ena oseba takoj priteče do psa in ga začne božati, druga se previdno umakne.

Seveda je oseba, ki se umakne imela v preteklosti neko slabo izkušnjo, ali so ji starši govorili, da jo bo pes ugriznil, zato se ob srečanju s psom prikaže negativna slika, kot varovalni mehanizem preživetja, da se oseba umakne. Pri tem imamo nešteto situacij, kjer sploh ne gre za naše preživetje, vendar negativne mentalne vzorce, ki omejujejo naše življenje in srečo.

Tako je izjemno uporabna moč vizualizacije ta, da identificiramo naše negativne mentalne vzorce. Pojdite nekaj na samo, povežite se sami s seboj, dobro opazujte svoje odzive nato pa: Živo si predstavljajte, da greste na bankomat preveriti stanje in da imate na vašem računu 100.000€. Potem si predstavljajte, da imate govor pred 10.000 ljudmi. Kot tretje si predstavljajte, da imate popolno fit postavo, z lepo oblikovanimi mišicami. Na koncu si predstavljajte, da imate ob sebi za partnerja nekoga, ki je resnično telesno privlačen in atraktiven.

Sedaj pa je čas za iskrenost. Ali ste se ob sprožitvi, katere izmed omenjenih predstav, počutili kanček neugodno? Mogoče zgolj kanček, nekje globoko v sebi. Če vzamemo na primer denar in potencialni možni notranji dialog: Jaz pa že ne morem imeti toliko denarja na računu, sem neprestano v minusu. Ali pa, to pa je res veliko denarja, 10.000€ mogoče, več pa ne. Mogoče pa ste zgolj dobili v trebuhu kanček neprijeten občutek.

Kaj se dogaja? Vsak od nas ima nešteto pridobljenih negativnih vzorcev, ki ga ovirajo, da bi realiziral vse svoje potenciale. Nekje globoko v nas se skrivna iskrena želja, ki je prekrita z balastom negativizma, ki ga pridobimo v primarni in sekundarni socializaciji, preko medijev ipd. Če si nekaj resnično želimo (pozitivnega seveda) in ob tem dobimo slabe občutke, to pomeni, da imamo negativne vzorce, ki jih je potrebno odpraviti.

Dokler imamo negativno predstavo o določeni stvari, na primer 100.000€ na našem računu sproži val občutkov, kot so, tega si ne zaslužimo, bogati ljudje so pokvarjeni, izhajam iz revne družine ipd., se bomo z vsemi našimi dejanji takšnega stanja pridno izogibali. Torej je verjetnost, da se bo to v našem življenju realizirala nič ali zelo blizu nič.

Dokler notranje ne verjamemo, da lahko nekaj dosežemo, pač v tej smeri ne bomo delovali. Tudi če bi to dosegli, bi se počutili neugodno in bi kaj hitro poskrbeli, da bi to izgubili. Tako pridemo do najpomembnejšega vzvoda uporabe vizualizacije. S predstavljanjem drugačnih občutkov ob določeni situaciji, namreč lahko spremenimo naše notranje stanje.

Če si poleg tega, da imamo 100.000€ na računu predstavljamo tudi to, da smo takšne vsote vredni, da se odlično počutimo, če smo bogati ter kako bomo prišli do tega denarja ipd. se bo spremenil naš notranji zemljevid dojemanja realnosti. Šele, ko nekaj notranje sprejmemo, se to lahko tudi materializira, prej pa nikoli. Zato na primer veliko ljudi, ki zadane na lotu bajne vsote, kmalu zopet postanejo revni. Zunanjost je vedno odsev notranjosti.

Tako pa pridemo do vizualizacije, kot izjemno močnega orodja. Če z vizualizacijo spremenimo naš notranji zemljevid realnosti iz negativnih predstav v pozitivne, se bodo spremenile tudi naše misli, posledično pa naša dejanja, to pa bo vodilo k drugačnemu rezultatu. Se pravi, vizualizacija podkrepljena z dejanji, ki izhajajo iz volje, da bomo naredili nekaj za kakovost svojega življenja, ima lahko neverjetno pozitivni učinek pri doseganju teh ciljev.

Zato lahko beremo uspešne zgodbe ljudi iz vseh področji, kako so si pomagali z vizualizacijo. Uspešen prodajni sestanek, izjemen nastop pred publiko, zmagovalno odigrana tekma, novo uspešno podjetje in še bi lahko naštevali. Vsak, ki opisuje takšno zgodbo, je ponavljal določen film v svoji glavi, ob čemer se je počutil bolje in bolje, to podkrepil z ustreznimi dejanji ter tako prišel do želenega cilja. To je prava moč vizualizacije.

Vizualizacija in duhovnost

Pri vizualizaciji pa lahko zaidemo še v kanček bolj duhovne sfere. Sicer se strinjam, da se tukaj nahajamo na izjemno trhlih temeljih. Vendar moje delovanje bazira na tem, da je potrebno čim več stvari poskusiti ter nato obdržati tiste, ki nam koristijo in delujejo za nas ter opustiti tiste, ki nimajo za nas nobene dodane vrednosti. Prav tako pa se mi zdi moja dolžnost, da te stvari omenim.

Moja izkušnja bolj iz duhovnega vidika je, da nam ni podana niti ena sama želja, z močjo, da tudi to željo lahko realiziramo. In ko si nekaj dovolj močno želimo, se situacije začnejo odvijati v smeri, da se v našem življenju takšne stvari tudi realizirajo. En del je seveda enostavno razložiti  s prej omenjenimi dejstvi. Ko si nekaj močno želimo in začnemo delovati v tej smeri, naša nova dejanja vodijo k novemu rezultatu.

Vendar se mi je velikokrat zgodilo, da se je tudi brez dejanj začela spreminjati okolica v smislu, da bi lažje realiziral svojo vizijo. Ne govorim tukaj o nobenih čudežih, vendar o povsem preprostih in praktičnih stvareh. Naj navedem nekaj primerov. Zamislil sem si nov projekt in začel srečevati ljudi, ki so mi pri tem pomagali. Na primer, ko sem se odločil, da bom začel pisati blog in začel delati prve korake v tej smeri, se je marsikaj začelo »odvijati samo od sebe«. Prav tako, vsak od nas, kdaj pomisli na koga po dolgem času in nato sreča to osebo ali dobi klic.

Po veliko podobni izkušnjah ne verjamem več v naključja. Bliže mi je prepričanje, da nas življenje, vesolje, bog ali kakor koli želite podpira pri naših željah. Če si nekaj resnično želimo in zgolj, če tudi začnemo delovati v tej smeri, nam življenje pomaga, da se stvari začnejo odvijati. Več verjetnosti je, da se srečamo s fortuno. Včasih z novimi izzivi, da postane jasno, ali ni nečesa resnično želimo, včasih pa s tem, da srečamo prave ljudi, pridemo na pravo mesto ob pravem času. Seveda, ko smo pripravljeni, zato pa je potreben čas. Zagotovo pa se nič ne odvije, če ne gremo v akcijo. Samo s trudom, delovanjem in širjenjem pozitivnega, lahko realiziramo vse naše vizije. Če pri tem spreminjamo svet na bolje, smo dosegli pravi duhovni cilj življenja.

Print PDF