Običajno doživimo kolaps ali zastoj v življenju na enem samem področju. Finančno, partnersko, zdravstveno, karierno ali kako drugače. Res pa je, da se breme enega področja kmalu prenese tudi na druga področja. Saj so področja življenja med seboj močno povezane. Če ne drugega povečana stopnja stresa, močno načne zdravje. Še bolj pogosto pa je tako, da ko se začne podirati eno področje, kot domine sledijo tudi druga področja. In zgraditi moramo znova naše celotno življenje.

Kolapsi in zastoji seveda niso enostavni. Gre za najtežje preizkušnje življenja. Takrat pokažemo, iz kakšnega testa smo. Velika večina ljudi po zastojih in kolapsih postane vidno zdelanih in se včasih celo kar prepustijo usodi. Samo peščica pokaže zobe nazaj življenju. Zato je smiselno, da nekoliko bolj razdelamo kolapse in zastoje v življenju ter kako se z njimi soočiti.

Če se želimo z nečem soočiti, moramo najprej to razumeti. Šele ko razumemo, lahko spremenimo pogled na dogodek, odpravimo čustveno in mentalno kletko ter naredimo akcijski načrt sanacije. Vse v življenju ima nek namen, včasih ga je le bistveno težje odkriti. Vendar sta vesolje in narava inteligentna; tako ali drugače. Na koncu iz kolapsa ali zastoja lahko pridemo močnejši, če se ne vdamo v usodo seveda. Kar ne ubije, krepi; življenje pa nam podari samo toliko težke preizkušnje, kot smo jih zmožni premagati.

Kolapsi

Posvetimo se najprej kolapsu. Kolaps bi lahko definirali kot nenadno sesedanje. Nekaj trdnega in stabilnega je obstajalo, sedaj kar naenkrat tega ni več. Nekaj, kar smo gradili leta in leta, se praktično čez noč sesuje. Propadla korporacija ali dolgoletni zakon, kritično zdravstveno stanje, finančni bankrot, zgubljena mentalna stabilnost ali kolaps na katerem koli drugem področju. Pri kolapsu je običajno tako, da nekaj gradimo leta in leta, potem pa se zadeva nepričakovano sesuje. Boleče.

Razlogov za pojav kolapsa je več. Prvi razlog kolapsa so lahko šibki temelji. Višje, kot želimo zgraditi stolpnico, bolj stabilne temelje potrebujemo. Glede na to, da smo neučakana “fast food” družba, nam je počasno grajenje običajno breme. Raje bi obogateli čez noč, kot pa skozi leta in leta truda, kot ga je recimo vložil Warren Buffet v znanje o investiranju. Raje bi spoznali kar popolnega partnerja, kot da bi vložili energijo v to, da partnerstvo res deluje. Raje gremo na operacijo, kot da bi lepoto zgradili na notranjem nasmehu in fizični aktivnosti.

Današnja družba omogoča, da uspemo na hitro. Vendar se pogosto zgodi, da notranje posameznik ni zrel uspehu, ki ga je doživel. Zato sledi kolaps. Zunanji svet je vedno odsev notranjega sveta. Če se ti nasmehne fortuna, pa nisi zrel za zunanje stanje, ki ti je bilo podarjeno, slej kot prej z odločitvami uničiš ta nasmeh sreče. V praksi se to odraža v strahu pred uspehom, strahu pred neuspehom, neučakanostjo, ne temeljitostjo, v vsem, kjer ni zgrajeno kot posledica dolgoletnega truda. Vse velikega, kar je bilo zgrajeno, pa se je vsaj nekaj časa obdržalo, je bilo plod trdega dela in znoja. Pika.

Drugi razlog kolapsa bi lahko imenovali slabe navade. Tako kot pri orgazmu, tudi na drugih področjih življenja obstaja točka brez povratka, le da dogajanje vodi do drugačne oblike male smrti; nič kaj prijetne. Življenjska področja si moramo predstavljati kot bančni račun. Partnerstvo je bančni račun, naše zdravje je bančni račun, naš startup je bančni račun, naš transakcijski račun je bančni račun. Vsemu tistemu, čemur posvečamo pozitivno pozornost, stanje na tem bančnem računu rase. Vse, kar zanemarjamo, dvigujemo iz bančnega računa. Več, kot v nekem obdobju položimo na bančni račun, bolj trdo je to razmerje oziroma odnos. Na primer, če smo v top kondiciji, lahko dalj časa zanemarjamo zdravje, kot če smo zadihani po prehojenih desetih stopnicah. Enako je na vseh drugih področjih.

Vsak bančni račun pa ima svoj limit. Ko presežemo limit in nimamo več likvidnih sredstev, pride do osebnega bankrota. Kolapsa. Se pravi na računu je dano neko stanje, mi pa dvigujemo in dvigujemo, dokler se ne sesujemo. Včasih še položimo kakšen evro, ko nas življenje opozori, da se bližamo limitu, potem pa nadaljujemo po starem. Če pri prvem razlogu kolapsa za grajenje stolpnice nismo postavili trdnih temeljev, tukaj lahko govorimo o tem, da stolpnico gradimo po liniji najmanjšega upora, v upanju, da se bo zgradila kar nekako sama. Pri zdravju bi na primer tukaj veljal pregovor, da si z žlico jamo koplješ. Telo drži in drži, nato pa kolaps.

Nevednost in življenje v laži sta naslednji razlog kolapsa. Včasih so zdravili ljudi tako, da so izganjali iz njih zle duhove. Rezultati niso bili najbolj uspešni. Ljudje smo že zgodaj ugotovili, da je v znanju moč. Če želimo rezultate, moramo najprej razumeti. Zato smo izumili znanost, s katero si skušamo razlagati svet in iskati rešitve za vsakdanje tegobe. Seveda pa smo še daleč od tega, da bi povsem razumeli življenje, verjetno smo pri nekaj odstotkih. Tako je še mnogo področij, kjer živimo na nek način v nevednosti ali laži.

V praksi to pomeni, da v bistvu začnemo plezati ob narobno stolpnico, kar ugotovimo šele ko pridemo na vrh in nam spodnese lestev ter pademo na tla. Napačna dieta, napačne investicije, iluzija popolnega partnerja v fazi zaljubljenosti in še bi lahko naštevali. Rešitev za to je preprosta, a vendar izjemno težka. V vse, kar nam je kdaj koli kdo rekel moramo dvomiti. Močno dvomiti. Kritični moramo biti do vsega, potem pa sami poskusiti ali nam določena zadeva odgovarja ali ne ter oceniti kam vse to vodi na dolgi rok. Pač čisti znanstveni pristop – neprestano merjenje, opazovanje, analiziranje in nato spreminjanje. Na dolgi rok se splača; veste koliko ljudi je izgubili življenjske prihranke, ker so verjeli v dogmo, da bo borza neprestano rasla; ker je tako rekel nek kvazi ekspert, ki je dober prodajalec in dobil za svoje prepričevanje odločno proviziji. Ljudem, ki so slepo verjeli, pa so šli življenjski prihranki, za katere so trdo delali. Kolaps.

Četrti razlog za popolni kolaps je nenadna sprememba zunanjega okolja. Na hitrost in način gradnje stolpnice imamo vpliv, obstaja pa na tisoče zunanjih faktorjev, na katere vpliva nimamo. Problem nastane, ko se okolje spremeni hitreje, kot smo to zmožni zaznati ter se nato prilagoditi. Zunanje okolje pa se neprestano spreminja; še več, hitrost teh sprememb je vse hitrejša. Zgolj tisti, ki se bodo zmožni hitro prilagajati, bodo obstajali na dolgi rok. Tukaj imajo glavno vlogo znanje, samokritičnost in neprestana rast. Vendar je težko. Vreme je izven območja našega vpliva. In na tisoče drugih faktorjev.

Nenadna sprememba okolja je najpogostejši razlog kolapsa in tudi najtežji preizkus. Postavimo trdne temelje, pridno gradimo stolpnico, nato pa zapiha nepričakovan veter in nam jo sesuje. V praksi to pomeni, da delamo po nekem vzorcu, okolje pa se nenadno tako spremeni, da ta vzorec ne zagotavlja več uspeha. Čeprav se sliši to sila enostavno, je to izjemno težko opaziti v življenju. Formula uspeha se povsem obrne na glavo, mi pa smo že sprejeli napačne odločitve, obenem pa se sprašujemo, zakaj bi počeli nekaj drugače, če deluje. Ko si priznamo neuspeh in se začnemo obračati k novi formuli, je vse skupaj odvisno zgolj še od tega, koliko je ostalo na »računu«. Včasih tranzicija uspe, največkrat pa ne. Zato je na primer v finančnem svetu varnostni fond izjemno pomemben. Na kolapse v življenju je dobro biti pripravljen; pri tem pa velja rek, da se streho popravlja, ko še sije sonce.

Zadnji, peti razlog za kolaps je sama evolucija. Ta tudi skriva v sebi razumevanje kolapsa, zakaj ga sploh potrebujemo. Odgovor je enostaven: Rušite, da bi gradili. Če želimo ustvariti nekaj novega, se mora staro končati. Vedno je tako bilo in vedno tako bo. Vse v življenju ima svoj cikel, se pravi začetek, vzpon, vrh, zato in konec. To je sestavni del življenja, tako je življenje zasnovano. Ljudje pa smo navezani na druge ljudi, izkušnje, stvari, ljubezen, osebnostno rast, svoje življenje ipd. in navezanost prinaša bolečino. Zato tudi kakršen koli kolaps prinaša bolečino. Veliko bolečino.

V sklopu evolucije so kolapsi lahko tudi bistveno bolj neprijetni. Vojne, nasilje, odvzemi, prisile, zmaga močnejšega, nenaden pojav usodnega konkurenta z disruptivno tehnologijo ipd. Te stvari še toliko bolj bolijo in običajno mase ljudi. Vendar dobro (novo) brez slabega (rušenja starega) ne obstaja; napredek se skriva v igri te dualnosti. Še več, dobro in slabo sta zelo relativna pojma. Na podlagi enega najbolj duhovno razvitih živih bitij v celotni zgodovini človeštva, Jezusa Kristusa, so se bojevale svete vojne in umrlo je na deset tisoče ljudi. Druga svetovna vojna pa je prinesla marsikatero tehnologijo, ki danes rešuje življenja. To pomeni, da težko sodimo o dobrem in slabem, lahko pa sodimo namen – po mislih, besedah in dejanjih, ki se odražajo v namenu je sojen človek. Zato je Jezus najsvetlejša oseba zgodovine, Hitler pa najtemnejša. Nikoli pa ne vemo, ali dejanja te osebe prinašajo dolgoročno dobro ali slabo; to je odvisno, kakšne namene imajo nasledniki, najpogostejše pa prinaša oboje, saj so na svetu vedno dobri ljudje in nepridipravi. Eni izkoristijo situacijo v eno smer, drugi v drugo. In tako se igra dobrega in slabega, kolapsov in vzponov, novega in starega nadaljuje; v vsej svoji grenkobi in sladkobi.

Iz tega sledi, da se bo v življenju neprestano mešalo dobro in slabo, novo in staro. Zato bodo vedno potrebni kolapsi, vedno bo potrebna dinamika transformacije. V primeru, da koncepta kolapsa ne bi bilo več v naših življenjih, bi bilo življenje popolno in takrat bi izgubilo svoj smisel, kot ga poznamo danes. Če ne bi bilo potrebno več evolucije, če ne bi bilo potrebno več tekmovanja, če ne bi bilo potrebno več bolečega rušenja, potem življenje v obliki, kot ga poznamo, ne bi imelo več svoje funkcije. Potem bi zgolj samo še bili.

V takšnem primeru bi postali čista ljubezen in se ločili od samsare ter napredka v življenju. To je celo komu uspelo v zgodovini človeštva, na primer Budi; pot do tega pa je diametralno nasprotna od evolucije. V evoluciji smo vsi obsedeni z napredovanjem, z žejo po več, z navezanostjo in tekmovanjem. Budi pa se je uspelo tega osvoboditi. Takrat kolapsi ne obstajajo, vendar gre za nevtralni dogodek, kot vse ostalo. Vendar je to najtežje v življenju. Zato pa je bil Buda samo eden.

Za ostalo večino ljudi je krog življenja z vidika evolucije popoln. Podganja dirka na nek način. V svojem prizadevanju k neminljivosti s širjenjem genov, razlaganju delovanja narave, izumljanju, grajenju, ustvarjanju in raznimi drugimi dejanji iščemo nek košek varnosti; majhno varnost večnosti.

Vse skupaj pa je zgolj pot v kolaps, ki omogoča novemu, da na naših prizadevanjih zgradi še več in še boljše. Nato pa se njim zgodi enako in naslednji generaciji in naslednji in naslednji. Evolucija od nas zahteva, da se v življenju soočimo s kolapsi. Ali za dobro nas samih, ali za dobro celotne družbe, ali za dobro življenja. Namen kolapsa je, da postanemo boljši, da lahko začnemo znova, zgradimo bolj trdne temelje in da izpilimo naš karakter; prav tako pa, da se vzdignemo na ramah velikanov, nato pa še sami naslednikom darujemo svoja ramena.

V vzroku in namenu kolapsa se seveda skriva tudi zdravilo. Fuck it. Prej omenjeni Buda. Ne bomo večno živeli, vse nam je lahko odvzeto, naša dejanja niso večna. Vse kar je plod našega dela, naša razmerja, vse s čimer se poistovetimo, vse kar nas definira, vse kar nas veseli, naše telo, naša duša, naši predniki in nasledniki, vse česar se lahko dotaknemo, nič ni večno. Koncept nebes, ponavljanj življenj in še česa je plod našega prizadevanja po večnosti, ki ne obstaja. Rešitev je torej v nenavezanosti. Korist kolapsa je, da se lahko osvobodimo; osvobodimo svoje mentalne in čustvene kletke. Ko se osvobodimo, se za korak približamo bogu. Nimamo več živalskih hotenj, vendar smo se osvobodili verig. Lahko se osvobodimo navezanosti na meso, pohlepnih vzgibov, želje po več, navezanosti na rezultat, ljudi okoli sebe, pa četudi so naša kri in še česa. Kolaps nam omogoča, da postanemo svobodni kot ptica. Ukrotimo svoj um in poletimo v nebo.

Kolaps nam omogoča tudi nov začetek. Začetek nečesa boljšega. Ni nujno večjega, vseeno pa bolj kakovostnega. Izkušnja je tista, ki nas obogati ter nam da moč, da zgradimo mojstrovino; sicer povsem drugačno, lahko večjo ali manjšo, vendar vseeno za nas same boljšo; ker bo še bolj odražala krepkost našega duha, pa četudi je nov dosežek peščica uspeha, kot smo ga doživeli prej pred kolapsom. Življenju pokažemo, da se znamo boriti in da se ne vdamo kar tako. Svoj uspeh pa merimo zgolj sami s seboj.

Nenazadnje pa so manjši kolapsi tudi opozorila. Življenje nas včasih brcne, z namenom, da nas opozori, naj nehamo sanjariti in lenariti, vendar naj gremo v akcijo. Bolj kot se bližamo bankrotu “na računu”, več mini kolapsov nam prinese življenje; kot opozorila, da se bližamo resnemu prepadu. Takrat življenje zahteva od nas, da spremenimo svoje vzorce delovanja. Čas je, da začnemo polagati na tekoči račun. Prav je, da smo življenju hvaležni za takšna opozorila in jih tudi upoštevamo. Dalj časa kot odlašamo, bolj raste pošast v obliki težjega in težjega kolapsa.

Kolapsi zahtevajo od nas, da se v življenju soočimo z našimi najglobljimi strahovi. Omogočajo nam, da transformiramo naše podzavestne strahove v ljubezen in se s tem osvobodimo; ker nismo več navezani. Čeprav do kolapsi najtežje življenjske preizkušnje, so tudi najbolj dragocene. V kolapsih človek zrase s svetlobno hitrostjo. Nauči se več, kot v stoletjih lagodnega življenja. Zato kolapsi pač morajo obstajati in vedno bodo. Ljubite svoje sovražnike, prav tako pa ljubite svoje kolapse; potegnite iz njih najboljše, potem pa se osvobodite. Vaše življenje ni plakat v reklami, kjer so vsi nasmejani in srečni, ker so pridni potrošniki. Vaše življenje je borba in vi ste miroljubni bojevnik.

Sam sem doživel že več kolapsov in to ne najbolj enostavnih. Na zdravstvenem področju zaradi pretiranega dela (izgorelost) in kasneje napačnega prehranjevanja. Na finančnem zaradi napačnih investicij. Na poslovnem zaradi postavljenih premalo trdnih temeljev. Občutek res ni prijeten, garaš za nekaj leta in leta, potem pa se vse skupaj sesuje kot hiša iz kart. Vendar možnosti sta dve, ali jamraš in se smiliš sam sebi, ali pa se iz situacije kar se da največ naučiš, se odvežeš in greš dalje; močnejši in bogatejši za izkušnjo. Življenje prinaša tako srčno lepe trenutke kot tudi resne teste, kjer moramo pokazati iz kakšnega testa smo narejeni. Beg od podirajoče se stolpnice pa žal ni mogoč.

Zastoji

Poleg kolapsov se moramo v življenju soočati tudi z zastoji. Čeprav nas kolapsi veliko bolj pretresejo v temeljih in so običajno bistveno bolj intenzivni, po drugi strani dokaj hitro minejo in lahko začnemo graditi novo. Po dežju posije sonce. Zastoji pa so običajno bistveno bolj kompleksni in težje premagljivi. Zastoj je na nek način tek na mestu, želimo si napredek pa ga kar ni in ni. Mesece in mesece slabega vremena.

Najpogostejši vzrok zastoja je en sam. Delovanje po določenem vzorcu nas pripelje samo do neke stopnje uspeha. Ko dosežemo plafon, enak pristop ne deluje več. Vsak vzorec delovanja pa ima svoj plafon. Pika. To je seveda težko spoznanje. Nekaj kar je delovalo leta in leta ter nam je prinašalo napredek ter uspeh, ne deluje več. Kako je to možno? Psihološko so takšni zastoji izjemno zahtevni; če želimo še napredovati, moramo namreč spremeniti sebe, spremeniti svoje navade. Najtežje v življenju pa je sebe spreminjati.

Namen zastoja je najprej, da v življenju spoznamo meje. Tako kot ima vsak od nas subjektivno realnost, si delimo tudi objektivni svet, ki je omejen s fizičnimi zakoni. Pri tem je ključna beseda omejen. Absolutno se strinjam, da je možno na nekih drugih nivojih doživeti fizikalno neomejene izkušnje (lucidne sanje ipd.). Vendar pa fizični svet zahteva svoje meje. Pomislite na športnika, ki doseže svoj plato, maksimalna plača, ki jo lahko dobite v določeni službi (npr. javni upravi) in podobno. Če vam kdo reče, da je vse mogoče, naj vas naredi 20 cm večjega ali kar koli že.

Kot drugo zastoji od nas zahtevajo popolno revizijo določenega življenjskega področja. Ko ugotovimo, da ne napredujemo več, se moramo ustaviti in temeljito analizirati, katere naše odločitve nas držijo na mestu. Mogoče je čas, da se posvetimo drugim področjem, ki so nam v tem življenju tudi pomembna, mogoče moramo iz trdega dela preiti k pametnemu delu, mogoče moramo iz naše podzavesti pritegniti najgloblje strahove, recimo strah da nam bo res uspelo in ga transformirati.

Če govorimo o zastoju, to običajno pomeni, da si na določenem življenjskem področju še želimo napredovati, ni pa napredka. Glede na prej zapisano, moramo v sklopu analize najprej ugotoviti, ali smo dosegli svojo skrajno točko zmožnosti in se s tem sprijazniti, v njej uživati, biti ponosni nase, ker smo dosegli maksimum in se nato posvetiti še drugim stvarem v življenju. Vedno je področje, kjer lahko še napredujemo. Nikoli ne doživimo vrhunca našega potenciala na vseh področjih. S tem ni nič narobe, nima smisla da preostanek življenja tekamo na mestu, zgolj zato, ker si nočemo priznati, da obstajajo meje.

V primeru ocene, da nismo dosegli maksimuma, pa je potrebna skrbna analiza našega delovanja, preteklih odločitev, vzorcev in podzavesti ter iskanje vzroka, zakaj ne moramo korak dlje. Lahko si pomagamo z modeliranjem, možganskimi nevihtami, meditacijo, povezovanjem sami s seboj ipd. Potem sledi postavljanje ciljev, načrt novega delovanja in borba s samim sabo. Najslajše bitke so seveda tiste, ki jih zmagamo sami nas seboj in pot iz zastoja je ena izmed takih izjemno zahtevnih bitk.

Še največji problem pri spremembi sebe pri takšnih zastojih je, da pri spremembi vzorcev delovanja običajno naredimo korak nazaj. In to je zelo težka poteza. Odreči se moramo delu uspeha, priznati, da ne gre več naprej ter se podati v neznano; v povsem nove vzorce, za katere ne vemo, če bodo sploh delovali. To pa pomeni tveganje, pri čemer niti ne vemo, ali bo to tveganje prineslo bistveno boljše rezultate ali ne.

Če smo iskreni, redkim uspe. Veliko ljudi se prijazni z zastojem in tega vzamejo za svoj maksimum, čeprav obstaja še veliko večji potencial, kot ga lahko dosežejo. Bolečina spreminjanja sebe je bistveno večja od bolečine, da je določena točka naša (fiktivna) meja. Zato je dobro imeti iskrene prijatelje, trenerje, mentorje, vzornike, dobre knjige, motivacijske filme in še kaj, ki vsaj za nekaj časa povzročijo dvom v fiktivne meje in začnemo iskati nove načine, kako naprej.

Tudi če premagamo zastoj, seveda slej kot prej pride nov zastoj. Vedno se moramo poriniti preko meje, v eno ali drugo smer. Običajno se zastoji dogajajo v periodi nekaj let, na različnih področjih življenja. In še enkrat bi poudaril, ključno je predvsem to, da skrbno ločimo, kdaj je naš zastoj resnično meja fizičnega sveta, kdaj pa zgolj živimo v fiktivni kletki. Ko ločimo dejansko mejo od fiktivne sledi temeljita analiza, nato pa načrt, kako se bomo spremenili. Pri tem velja še omeniti, da bolj kot je področje življenja fizično, bolj veljajo fizični zakoni. Na primer za življenjsko področje zdravja veljajo bistveno bolj pravila fizike, kot pa za čustveno ali mentalno področje, kaj šele duhovno.

Naj vam dam praktični primer, da ne bo vse zgolj teoretično obarvano. Poglejmo si ta blog. Ta blog v tem trenutku doživlja svoj zastoj. Rast obiska v zadnjem letu je povsem nesorazmerna s količino zapisane nove vsebine. V prejšnjih letih se je obisk vedno v enemu letu podvojil, v tem letu pa je zrasel za še ne deset odstotkov. Se prav, če na enak način in z enakim pristopom napišem še na stotine strani, obisk na spletni strani ne bo strmo rasel, kot bi si želel.

Sedaj imam dve možnosti, izbira je odvisna od cilja. Lahko se sprijaznim, da je to plato mojega bloga in pač uživam naprej po enakih vzorcih ter komuniciram z obstoječo skupino bralcev. To seveda tudi pomeni, da bloga ne bom moral nikoli monetizirati, prav tako da bom v prihodnosti pisal v dokaj podobnih temah, na podoben način ipd. Svoj zastoj bom vzel kot za mejo, čeprav je ta več kot očitno fiktivna.

Druga možnost je, da naredim skrbno analizo in načrt, kako spremeniti svoj način delovanja, ki mi še vedno ustreza (o rumenih novicah ravno nimam veselja pisati) in grem iz cone udobja pisanja na način, kot sem pisal do sedaj. To je lahko na primer blog v angleščini ali pa začetek objavljanja povsem drugi tem, lahko bistveno bolj populističnih ali pa povsem na drugih področjih. Kratkoročno bo to pomenilo zagotovo bistveno večji vložek truda in energije, da začnem pisati o novih temah, ki mi trenutno niso najbolj domače, potem izgubo določenega segmenta obstoječih bralcev (korak nazaj), pridobitev novih nasprotnikov in še kaj.

Dolgoročno se odpre možnost, da se poveča število bralcev, ni pa nujno. Vendar, če želim narediti korak naprej v tej smeri, je potrebno soočenje s samim sabo ter načinom dela; ali pa kletka. Tudi kletka v končni fazi ni problem, če gre za zavestno odločitev.

Po kolapsu ali zastoju

Kolaps od nas zahteva ravnanje kot na urgenci. Pogledamo, kjer so kritične rane, kje je bilo narejeno največ škode, obvladujemo te kritične rane in skušamo minimizirati škodo. Potem je potreben načrt zdravljenja in gradnja na novih temeljih. Vsako odlašanje, prelaganje, jamranje ali jokanje ne pelje k rezultatu, škoda je lahko zgolj še večja in večja. Kolaps od nas zahteva hitrost in učinkovitost.

Zastoj na drugi strani zahteva povsem znanstven pristop. Nič ne moramo narediti na hitro. Potrebno je skrbno analizirati stanje, narediti načrt, nato pa se podati na dolgotrajno borbo sami s seboj. Vmes pa se učiti, spremljati, modelirati, opazovati. Zastoj postavi na test našo vztrajnost in voljo.

Zgolj s sistematičnim pristopom, iskrenostjo in veliko dolgotrajnega truda, lahko iz zastoja pridemo močnejši. Če nam to ne uspe, si pogosto zgradimo kletko lažnih meja. Prav tako lahko velja obratno, in sicer, da si zgradimo kletko na način, da si ne priznamo dosego lastnega vrhunec na določenem področju. Potem pa tekamo na mestu leta in leta, na koncu pa pride zgolj razočaranje. V tem primeru bi bilo bistveno bolj smiselno, da energijo posvetimo drugim področjem, kjer lahko dejsnsko napredujemo. Ko se zaprejo vrata, se vedno odprejo nova okna. Prepoznati eno in drugo je umetnost in zahteva dobro poznavanje samega sebe. Vendar je možno, če živimo zavestno življenje.

Tako kot po kolapsu, kot tudi zastoju pa je potrebna nežnost do samega sebe. Procesi premagovanja tako enega, kot drugega so izjemno zahtevni. Zato ne smemo biti prestrogi so sebe, se kaznovati ali kakor koli drugače zganjati teror nad sabo. Glede na to, da je v obeh primerih oškodovana naša samozavest je pomembno, da si postavimo majhne cilje, za katere vemo, da jih bomo lahko dosegli in se za njih sproti nagrajujemo. Ponosni moramo biti na svoje dosežke, prav tako pa se ne smemo bati napredovati počasi. Edino, česar se moramo bati je, da se ustavimo v coni udobja, v mentalnih kletkah, ki omejijo naš potencial in vse, kar bi lahko dosegli v tem življenju.

Za konec velja omeniti še to, da lahko pogosto izbiramo, ali bomo naše življenje transformirali po formuli kolapsa ali zastoja. Včasih smo sami tisti, ki moramo izbrati in sprožiti eno ali drugo. Poglejmo si trenutno finančno krizo, ki še kar pesti v letu 2011. Možnosti so dve. Prva je kolaps in postavitev novega bolj zdravega sistema. To pomeni krvavo 2012, intenzivno delo na sebi in družbi, nato pa sledenje novi viziji. Druga možnost je še leta in leta depresije, strahu, negotovosti in počasno krpanje ran, počasno plačevanje računa, ki smo si ga nakopali. Kristalno jasno je, da bodo potrebni novi temelji kapitalistične družbe. Temelji, ki znajo zajeziti pohlep. Imamo pa sami vpliv na kakšen način bomo te temelje postavili. Z več ali manj kratkoročne ali dolgoročne bolečine, hitreje ali počasneje. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, iz bolečega procesa tranzicije mora priti boljši in bolj zdrav sistem.

To pa je nenazadnje tudi namen kolapsov in zastojev; rast in razvoj, pot do novega, vse dokler ne postanemo popolni; vendar takrat ne bomo imeli več kaj iskati na našem ljubem planetu. Zato se ne smemo bati ne enih, ne drugih, vendar jih sprejeti in uporabljati kot orodja, ki nas lahko pripeljejo bližje k dvojem bistvu ter do bolj kakovostnega življenja.

Če ne drugega, vam zagotavljam, da boste po vsakem zastoju ali kolapsu veliko bolj empatični in razumevajoči do sebe, drugi ljudi in sveta. V srcu boste postali boljši človek.

Uspešno soočanje s kolapsi in zastoji vam želim!

Print PDF

Zato ne preživite božičnega časa v nakupovalnih središčih. Ne preživite božičnega časa nažrti in napiti do onemoglosti. Ne preživite božičnega časa zato, da se v strahu jutrišnjega dne bremenite, kam bo še vodila kriza. Ne preživite božičnega časa za prepire ali z ljudmi, ki vam niso blizu. Ne kažite ljubezni samo z bombonjerami, igračami, okraski ali drugimi stvarmi, na katerih se bo nabiral prah. Ne sekirajte se, kakšno bo vreme. Ne zbežite v sanjski svet z dozami različnih opijev. Počnite vse drugo, kar počne večina ljudi.

Nekaj skromnih idej, kaj lahko naredite za božič, katere  vas bodo popeljale korak k polnejšemu življenju.

(1) Napolnite srce z ljubeznijo – Sploh ni važno, kaj vam beli glavo; naj bo še tako hudo. Presekajte negativne misli. Nasmejte se. Začnite oddajati pozitivno energijo. Pomagajte ljudem. Darujte. Bodite hvaležni. Začutite toplino v srcu. Če znate okusiti bremena življenja, je božič pravi čas, da se prav vsi naučimo živeti tudi srčno življenje in videti lepe plati. Zadajte si cilj, da boste božični čas preživeli z ljubeznijo v srcu. In nasmehom na ustih. To je čas, ki je namenjen samo vam in vašemu življenju. Pozabite na tekmovanje. Pozabite na to, kaj več ima sosed. Pozabite na tečnega šefa. Posvetite se samo sebi, svoji nežni in topli energiji, ki jo oddajate. Svet je lep. Življenje je lepo. Nato pa skušajte ta občutek obdržati čim več časa v naslednjem letu.

In seveda, ne pozabite pokazati te ljubezni tudi drugim. Ne z materialnimi dobrinami. Z objemi, toplimi besedami, spodbudami, vašo kreativnostjo, pozornostjo in na tisoče drugih načinov, s katerimi lahko pokažete, da cenite odnos. Zaplešite s kom. Narišite sliko s kom. Pokličite koga, do katerega ste kuhali zamere. Odprite svoje srce, če je napolnjeno z ljubeznijo vas ne more nihče raniti. Ni potrebe za strah. Podarite in dobili boste. Sedaj pa se nasmejte.

(2) Znebite se stvari – Stvari nas v življenju zgolj obremenjujejo. Zasedajo prostor. Stvari vas ne morejo osrečiti. Samo sami sebe lahko osrečite. Kopičenje nepotrebnega materiala bremeni našo energijo. Naredite revizijo vseh stvari, ki jih imate.

Podarite polovico oblek, ki jih imate. Nekomu boste polepšali božič, sebe pa osvobodili. Podarite računalnik, ki ga ne uporabljate, pohištvo, star avto, zapakirano kozmetiko, stare revije ipd.; vse kar ne potrebujete podarite, prodajte, vrzite stran, kot pač čutite. Sedaj je pravi čas, da naredite prostor za novo in sveže v vašem življenju. Vsaka stvar pa nekomu pride prav in tako boste polepšali svet.

(3) Skrbno izberite ljudi – Pekel ali nebesa so ljudje, ki vas obkrožajo. Ne preživite praznikov z ljudmi, ki vas ne spoštujejo, vas nimajo radi ali vam kako drugače grenijo življenje. Vedno se najde nekdo, ki nori. Težki ljudje prihajajo in odhajajo iz naših življenj. In skrbno moramo znati upravljati z njimi; ne pustite, da vam bi kdor koli uničil napolnjeno srce z ljubeznijo.

Pa naj bo družina, partner, šef ali kdor koli drug. Skrbno izberite, s kom boste preživeli čas in preživite ga zgolj s tistimi, ki vam dajo še več energije; tistimi, ki vas podpirajo; tistimi, ki vidijo vašo lepo dušo.

Ostale pa ignorirajte, zavrnite, prekinite stike, se izgovorite ipd. Ni ga napisanega ali nenapisanega pravila, ki vas lahko prisili, da preživite čas z ljudmi, ki vam grenijo življenje. Odpišite jih, gre za vas in vaše življenje. Če jih odpišete naredite veliko zase in za njih, če ne, se samo širi negativna energija.

Vsaj za božič ljubite svoje sovražnike. Če vam kdo skače po glavi, ga presenetite in mu podarite ljubezen. Verjetno vam skače po glavi ravno zato, ker ga je strah. Podarite ljubezen. Če ne gre, pojdite stran, vaše življenje je. Še enkrat, pekel ali nebesa so na zemlji; kje ste je odvisno predvsem od ljudi, ki vas obkrožajo. Obkrožite se s takšnimi, ki vam bodo pričarali nebesa. Ločite se od ostalih in naredite prostor za nove ljudi. Pozitivne.

(4) Postavite si cilje – Bodite hvaležni za vse, kar imate. Ozrite se po svojih dosežkih v letu 2011. Če je bilo več padcev, skrbno premislite, kaj ste se iz njih naučili in kaj vam življenje sporoča. Analizirajte, kje ste in kam bi radi prišli. Ocenite, katera področja so najbolj kritična in kje vsa čaka največ dela. Priznajte si, kje se nahajate v življenje, katere so dobre odločitve in katere slabe, ki ste jih sprejeli. Bodite hvaležni za uspehe, prav tako pa za neuspehe, iz katerih ste se največ naučili. Življenje je tako, kot mora biti.

Sedaj pa razmislite o prihodnosti. Novo leto je najlepše obdobje za postavljanje ciljev. Razmislite, kako in kje želite napredovati v letu 2012. Postavite si svoje cilje. Kristalno jasno definirajte, kaj želite doseči. Ne bodite leni. Naj vas ne bo strah. Vzemite prazen list papirja in pisalo ter napišite, kaj boste dosegli v leti 2012. Posadite poleg sebe še partnerja ali nekoga, ki ga imate radi. Potem boste drugo leto, lahko še toliko bolj ponosni nase. Postavite sebe na prvo mesto in si postavite cilje. Kar sedaj. Spustite vse iz rok in se posvetite sebi ter svojim ciljem.

(5) Bodite kreativni – Skozi celotno leto ste verjetno bolj ali manj zanemarjali svojo kreativnost. Dušili ste otroka v sebi. Pretepali ste ga in zlorabljali; drugi so vas v to silili. Vse nas. Vsaj za božič, objemite otroka v sebi in pokažite svojo kreativno plat. Prebudite otroka v sebi, opravičite se mu in zaplešite z njim.

Skuhajte, napišite pesem, slikajte, napišite blog objavo, prenovite sobo, naredite kaj iz gline, vrzite se v sneg, postanite otročji. Samo otroci bodo prišli v nebeško kraljestvo in naredite si nebesa na zemlji tako, da ustvarjate. Uživajte, sprostite se. Ne potrebujete veliko. Barvice in list papirja. In seveda pozitivne ljudi, ki vas obkrožajo. Vaši prijatelji, ljudje s katerimi vam je lepo.

Raje kot z materialnimi dobrinami s svojo kreativnostjo obdarite druge. Najlepša darila so tista darila, ki so del vas. Pokažite drugim, da jih cenite, tako da naredite za njih nekaj globokega, nekaj kar je del vas. Vsak od nas je lahko na svoj način kreativen, vsak lahko ustvari nekaj, kar je edinstveno, kot on sam. Prebudite otroka v sebi; pojte pod tušem, odpotujte, igrajte se. Ustvarjate in ustvarili boste veliko mojstrovino vašega življenja. Bodite to kar ste v vsej svoji kreativnosti.

(6) Pazite nase – Celotno leto ste garali, trdo delali, verjetno vsaj nekoliko zanemarjali svoje zdravje. Namen božiča ni, da še bolj obremenite svoje telo. Naredite ravno obratno, kot vsi drugi. Ne pijte alkohola. Ne mečite petard. Ne nažirajte se do onemoglosti z mastno hrano. Ne lenarite pred televizijo. Ne bodite depresivni. Ne nalagajte si dodanih bremen.

Namesto, da odložite »žago«, s katero žagate skozi življenje, jo nabrusite. Manj jejte. Naredite serijo joge. Poskusite meditirati vsak dan nekaj minut. Pojdite na sprehod, smučat, sankat, v fitness, karkoli. Bodite aktivni. Napolnite svoje baterije. Namesto alkohola si ožemite sok iz svežih pomaranč. Privoščite si masažo; podarite partnerju masažo. Raztezajte se. Preberite kakšno res dobro knjigo. Postavite sebe na prvo mesto. Če boste delali to, kar počne večina, boste dobili to, kar dobi večina – kakšen kilogram več, glavobol in zapravljene dragocene minute življenja pred televizijo. To niste vi.

Povežite se s svojim bistvom. Prebudite otroka v sebi. Napolnite svoje srce in svet z ljubeznijo. Naj vsi vidimo vaš širok nasmeh na obrazu. Povežite se z vsemi lepotami sveta. Obkrožite se s pravimi ljudmi. Ustvarjajte. Življenje je lepo. Srečno!

Print PDF

Ravno zaradi nove paradigme pojmovanja svobode v sodobni družbi poveličujemo dve stvari: Denar in lepoto. Zakaj denar? Denar kot menjalno sredstvo omogoča, da si kupimo nešteto možnosti izbire. Več denarja, kot imamo, več izbire nam je na voljo. Če je včasih svobodo pomenila (vojaška/fizična) moč ali pozicija v družbeni hierarhiji, danes svobodo omogoča stanje na tekočem računu. Ta koncept pojmovanja svobode izjemno sovpada s konceptom spirita sodobnega potrošništva. Zaradi neskončne izbire, ki si jo lahko privošči bogat posameznik, naj bi načeloma lahko zadovoljil tudi večje število svojih potreb (po varnosti, užitku, spoštovanju ipd.). Ravno zato pravijo, da je denar sveta vladar.

Poleg denarja vedno bolj v ospredje prihajajo tudi vsi mehanizmi, s katerimi lahko v sodobni družbi ustvarjamo denar. To so t.i. notranji viri in kompetentnost. Namreč v informacijski družbi sta glavna resursa znanje in ustvarjalnost. Oba omogočata ustvarjanje denarja. Zato velikokrat lahko slišimo, da ni več glavna svetovna problematika razlika med bogatimi in revnimi, temveč med izobraženimi in neizobraženimi. Namreč ob pravšnji meri iznajdljivosti izobraženi lahko vedno ustvarijo denar. Zato ima tudi pamet v družbi znanja vedno večjo težo, ker omogoča generiranje denarja, svetinje kapitalizma.

Zakaj lepota? Če se samo ozremo po plakatih, je tretja svetinja današnjega časa poleg denarja in pameti lepota. Verjetno kar na prvem mestu. Iz popolnoma enakega razloga. Lepota kot naravni zunanji vir prispeva k večji možnosti izbire. Lepota odpira marsikatera vrata. Lepota pomeni več možnosti izbire nasprotnega spola. Lepota pomeni več spoštovanja. Lepota pomeni več halo efekta. To enostavno na koncu pomeni več svobode, glede na to, da je svoboda povezana z možnostmi. Lepoto kot omenjeno uvrščamo med naravne vire, se pravi podarjen vir matere narave, kar pomeni praktično nič vloženega truda za bistveno večjo svobodo. Ljudje pa smo že v osnovi nori na bližnjice.

Zato si marsikatera predstavnica nežnejšega spola želi biti manekenka, fotomodel ipd., ker je to na nek način sinonim za hiter in lahek zaslužek, ki s seboj prinaša še kopico drugih novih možnosti zabave, užitka, družbenega statusa, elitnih srečanj ipd. Ob tem ne trdim, da je s tem kaj narobe, tako pač je. Z medijskim poveličevanjem lepote, ta zgolj še dobiva na družbeni vlogi. Zato je prihodnost plastičnih operacij verjetno zelo rožnata. Namesto, da bi se posvečali svoji edinstvenosti, se trudimo ujeti s svojim izgledom računalniško ustvarjene popolne karikature, ki so v realnosti nedosegljive. In tudi zaradi tega se počutimo bolj in bolj nesrečni. Ali ni veliko lepše, če nas ima nekdo rad zaradi tega, kdo smo kot osebnost, ne pa zaradi tega, kako izgledamo ali kaj imamo?

Razvijmo misli še nekoliko naprej, predvsem v odnosu človeka do lepote in pameti. Pamet, kot osnovni naravni podarjen vir za akumulacijo zunanjih virov, naj bi bila na svetu najbolj pošteno porazdeljena. Vsak je prepričan, da je ima dovolj. Po drugi strani pa je lepota najbolj nepošteno porazdeljena. Vsak je prepričan, pa naj bo še tako izjemno lep, da bi bil lahko še vsaj malo lepši. Ni ga zemljana, ki ne bi imel vsaj dela telesa, s katerim ne bi bil povsem zadovoljen (mogoče kakšna izjema). Nisem pa slišal še nobenega, ki bi se pritoževal nad svojo inteligenco (zopet mogoče kakšna izjema).

Že to jasno nakazuje, da si ljudje želijo biti bolj lepi, kot pametni. Zakaj?

Lepota in pamet se razlikujeta v eni bistveni stvari, čeprav sta oba podarjena, naravna vira. Inteligenca je zgolj potencial in če ne vlagamo redno v razvoj naše inteligence ter če redno ne napenjamo sivih celic za zagotavljanje dodane vrednosti človeštvu, nam inteligenca prav nič kaj ne pomaga. Takojšen napor in odložen užitek, to pa že ni bližnjica. Ljudje pa imamo, kot že večkrat izpostavljeno, radi predvsem bližnjice in običajno nam prav nič ni všeč, da nam je nekaj dano, vendar je uporabno zgolj ob naporu. Človek raje prejme ribo, kot da bi se je naučil ujeti. Zato je velikokrat zavržen marsikateri talent.

Lepota pa je vir, ki je takoj uporaben. Takojšen užitek in potencialno mogoče odložen trud, ko lepota mine. Nepošteno bi bilo trditi, da ni potrebno včasih za lepoto tudi potrpeti, ali pa da mnogokrat ne plačaš celotne cene za to, kar si z lahkoto pridobil z lepoto (npr. poroka zaradi denarja), vendar kljub vsemu ni potreben tolikšen napor za aktivacijo lepote kot naravnega vira v primerjavi z inteligenco. Zato si želijo ljudje biti lepi, ker je najboljša in najslajša bližnjica, kar jih je ustvarilo življenje.

Sicer ob uporabi inteligence in z vlaganjem napora ima ta lahko podoben učinek, kot lepota. Pride do halo efekta. Zaradi ene izstopajoče lastnosti pripišemo nekomu bistveno boljše tudi druge lastnosti. Nenazadnje je inteligenca tudi orodje, ki poveča verjetnost in zmožnost preživetja na dolgi rok in s tem na nek način poveča tudi »privlačnost« posameznika. Kot omenjeno je inteligenca eno izmed najmočnejših orožij v družbi znanja. Vendar je potrebno vložiti trud, kar pa ljudem ni nič kaj všeč.

Lahek denar in lepot0, ker sta pač enostavni bližnjici, ljudje povezujemo s takojšnjim užitkom in to idilično sovpada s konceptom kapitalizma. Zato je mantra današnje družbe seks in nakupovanje.

To mantro lahko zelo enostavno opazite, če načrtno kakšen dan preživite izven avtopilota vsakdana. Kar naenkrat boste opazili na tisoče reklam, kjer so lepi ljudje srečni in zadovoljni, ker uporabljajo določene produkte. Vsak dan ste tako izpostavljeni tem tisočim sugestijam na televiziji, v revijah, nabiralniku, internetu, službi ipd., kjer so vsi lepi in srečni. Seveda reklamo sporočilo vsebuje tudi navodila, kako priti do tega.

Resnica pa je takšna, da je majhen odstotek ljudi, ki izstopajo ali po lepoti ali pameti. Še manj tistih, ki izstopajo po obojem. Pač nam medijski svet ustvarja povsem napačno sliko, da so vsi okoli nas srečni, lepi in pametni. Tukaj gre za izkrivljen subjektivni zemljevid realnosti, ki nam ga je vsililo medijsko poveličevanje lepote, vendar spet zgolj zato, ker ima to najboljše učinke na nakupno odločitev. Nekdo ima od tega korist. Velikansko korist.

Naše najglobje želje, da bi v družbi izstopali (po lepoti, pameti in materialnem statusu) so izkoriščene v namen programiranja pridnih potrošnikov. Na tej točki pridemo do negativne spirale spirita sodobnega potrošništva.

Naši možgani zaradi omejenega procesiranja informacij stvari posplošijo. In vsak dan so izpostavljeni vsem tem nasmejanim ljudem z novimi in novimi produkti, kar posledično posplošijo, da je velika večina ljudi na svetu srečnih, lepih, pametnih, popolnih. Brez bolečin, truda, v vati, z najrazličnejšimi produkti. Cel svet je lep, srečen in pameten, mi pa to (še) nismo. Naša edina opcija, zakaj mogoče nismo tako lepi in srečni je produkt, ki ga še ne uporabljamo. In to je naša vez s tem alternativnim virtualnim marketinškim svetom. Vez je produkt, ki ga kupimo, da bomo srečnejši, bolj lepi in bolj pametni in bolj popolni in bolj bogati.

Dobrodošli tako še v tretjem svetu. Res je! Svet ni eden. Svetova nista dva. Svetovi so vsaj trije. Prvi je objektivno-subjektivna realnost, drugi je internet in tretji je svet reklamnih sporočil. Na internet pridemo z enim klikom, do sveta popolne sreče pa z nakupom določene dobrine. Vendar ta svet zgine takoj, ko do konca pojemo tisti piškot, ki je razlog za srečno družino v reklami.

In zopet se zbudimo v naši objektivno-subjektivni realnosti (enako kot ko izklopimo računalnik). Nič kaj bolj lepi. Nič kaj bolj srečni. Nič kaj bolj pametni. Še vedno z enakimi pomanjkljivostmi in z vsemi problemi. Največji izziv pri tem je, ker se ne primerjamo več z objektivno realnostjo, ne vidimo več na milijarde ljudi, ki imajo bistveno manj opcij, kot jih imamo sami, primerjamo se raje z idealističnim svetom reklam, ki je popolnoma izkrivljena objektivna realnost. Izkrivljena objektivna realnost medijskega sveta, ki je vsiljena v naš subjektivni svet.

Lepota z nasmehom je boginja sveta reklam, ki vse bolj postaja lastno merilo uspeha v subjektivni realnosti. In naš denar je sredstvo, ki nas lahko pripelje korak bližje temu svetu, s tem da kupujemo nove in nove produkte. Vendar je ta svet fikcija, svet ki ne obstaja, idealiziran svet za pobeg iz realnosti. Najbolj subtilna droga. Začaran krog. In zato imamo ljudje več in več frustracij.

Vse več dobrin imamo v naših življenjih, pa vedno bolj smo nesrečni. Ker se primerjamo s fikcijo. Ker nimamo več pristnih odnosov z drugimi, temveč zgolj vedno bolj stremimo k temu, kdo bo bolj podoben najbolj srečnim akterjem v reklamah; ujetih zgolj v igranem trenutku sreče. Vendar ravno zaradi tega sveta reklam je lepota postala še bistveno bolj zaželena kot kdaj koli prej. Prav tako pa denar, ki je ključ do te lepote in notranje sreče.

Vendar v realnem, objektivnem svetu niso vsi neprestano lepi, pametni in srečni. Vsi smo ljudje s svojimi izzivi in vsak od nas mora prehoditi določeno pot, da preko zemeljske izkušnje osebnostno zrase. Ne glede na to, kako močno želimo pobegniti v svet reklam ali kateri koli drugi svet, vedno znova nas bo življenje pahnilo nazaj na našo pot usode, ki je neizbežna.

V realnem svetu je le majhen odstotek ljudi, ki so resnično lepi. In prav je tako. Saj jim je lepota dana z določenim namenom. Izkusiti morajo nekaj drugega kot večina. Njihova raven zavesti bo pri tem glavna, ali bo dani naravni vir izkoriščen pozitivno ali zgolj izkoriščen. Tudi pri tem viru ni izključeno, da lažja pot s časom ne postane težka. Enako je s pametjo, majhen je odstotek resnično inteligentnih ljudi. In enako je z denarjem. Samo majhen odstotek ljudi je resnično bogatih. Kaj šele število ljudi, ki ima vse troje. In še enkrat, prav je tako. To je dano ljudem z razlogom. Njihova odgovornost pa je, kaj bodo s tem, kar jim je življenje zaupalo naredili.

Za vse ostale zemljane je pomembno nekaj drugega – zdrava kmečka pamet, ki jo ima vsak. Zdrava kmečka pamet je na koncu tista, s katero se moramo distancirati od frikcijskega sveta reklam in se nehati truditi biti tako srečni, kot so ljudje na plakatih, ker so večno lepi, zdravi, nasmejani ipd. In kako z zdravo kmečko pametjo do rešitve?

Lastno srečo in samoaktualizacijo bomo doživeli le, če bomo hodili po poti, ki nam je dana. Samo nam. Zato smo v življenju tudi tako edinstveni. Lastno srečo bomo doživeli le, če se zavemo, da materialne dobrine in lepota ne prinašajo sreče. Srečo prinaša povsem nekaj drugega.

Na naši edinstvenosti moramo zgraditi temelje našega življenja. Se sprejeti in uživati v njej. Moramo biti ponosni sami nase. Naša lastna pot je le naša in ne smemo si želeti nobene druge. Katere koli od tistih drugih, ki jih gledamo v realnem življenju ali pa svetu reklam. Sprejeti moramo toliko lepote, kot nam je dana in toliko pameti, kot nam je dana. Obenem pa moramo najti tisto bistvo znotraj nas, ki je edinstveno. Ko ga spoznamo, ne potrebujemo več produktov ali dodatne količine denarja, da bi začutili ali doživeli življenje, ali da bi se počutili lepe, pametne in cenjene. Takrat ne potrebujemo več droge.

Nekateri so res lepi in pametni. Drugi lepi. Tretji pametni. Z razlogom. Oba sta izjemno pomembna vira in lahko olajšata življenje. Če jih imamo je pomembno, da jih pozitivno koristimo. Ne glede na to pa je vsak od nas popolnoma edinstven. In lahko izstopa še v čem drugem, kot z avatarjem, pametjo ali številko na tekočem računu.  Kako?

Življenje se živi v srcu, včasih z nasmehom do ušes in drugič s krokodiljimi solzami. Nikakor pa ne v namišljenem svetu, kjer vsi živijo enako lepi in plastično nasmejani v vati potrošniških dobrin. Izstopajte predvsem po svoji edinstvenosti, dobrem srcu in s tem, da se počutite dobro v svoji koži. Takrat ste se povzpeli na raven višje zavesti.

Print PDF

Vzrok zatiranja sovrstnikov pri prej problematičnih posameznikih si lahko nekako razložimo. Otrok ima v sebi akumulirano jezo, zavist ali katero drugo negativno čustvo in mora nekako pokazati svojo superiornost, z namenom da bi lažje dosegel svoje cilje, pa naj bo to večji izbor nasprotnega spola, boljša hrana, status v družbi ali kar koli drugega. Verjetno se vse koncentrira v mešanici potreb po biološki superiornosti in socialnem spoštovanju. Psihologi so o tem zapisali na stotine študij in problem je res izjemno kompleksen, sploh ker gre za otroke. Gre za ostane živalskega sveta, ki nas oddaljujejo od našega duhovnega bistva. Ima pa tudi ta živalska raven svoj namen in sicer, da jo premagamo.

Šokantno pa je predvsem to, da se problem zatiranja mladih ne konča pri sovrstnikih. V bistvu je še več podobnega vedenja v odnosu starejših do mlade generacije. Jaz sem velikokrat kar čisto iz sebe. Ne vem, ali je Slovenija pri tem kakšna izjema, predvsem zaradi tega, ker je prežeta z zavistjo, ali se podobno dogaja tudi v drugih državah. Naj razložim nekoliko bolj podrobno.

Moja narava dela ima to prednost, da srečam izjemno veliko mladih ljudi, ki se lotevajo raznoraznih projektov, od komercialnih, podjetniških, neprofitnih, dobrodelnih in drugih; iz mnogih različnih področij, od umetnosti, kulture, športa ipd. In skoraj ga ni projekta, kjer ne bi mladina dobivala serijsko polena pod noge, ne zgolj s strani vrstnikov (tipični problemi vodenja tima), vendar tudi s strani starejših generacij, od katerih so pred začetkom projekta pričakovali največ pomoči. O tem ne bi pisal, če ne bi imel celega seznama mladih in njihovih projektov.

Na tej točki potrebujemo kanček empatije, da se lahko vživimo v takšno situacijo.

Vživimo se v vlogo nekoga, ki ravno končuje študij. Je nekoliko bolj ambiciozna oseba in želi pridobiti čim več izkušenj. Zato samoiniciativno zasnuje projekt, ki je povsem dobrodelne narave. Pripravi dokumentacijo in se loti realizacije. Zbere tim in začne kontaktirati prve potencialne partnerje. Pričakovanja takšne osebe so verjetno, da bo dobila vsaj kakšno pohvalno besedo, podporo, nasvete in usmeritve za samoiniciativnost, če ne že partnerskega sodelovanja, predvsem s strani starejše generacije, ki ima za seboj že bogate izkušnje in vire.

V resnici pa se pogosto zgodi ravno obratno. Ljudje, ki bi morali najbolj pomagati, raje vržejo kakšno poleno pod noge (ne, da bi rekli zgolj ne, raje še malo ponagajajo); tisti od katerih najmanj pričakuješ, pa se presenetljivo izkažejo za podpornike. Vse skupaj je lahko en velik hladen tuš. Veliko mladih obupa na tem koraku. Nekateri nadaljujejo v veri, da se metanje polen pod noge konča – vsaj, ko je projekt uspešno zaključen. Vendar ne, tudi ko bi ta vztrajna oseba morala sladko zapreti ponoči oči, zadovoljna, da je speljala projekt, pokazala svojo vztrajnost, se namesto tega prikazujejo slike ljudi, ki bi lahko bili državi prvaki v bowling-u s poleni.  Vem, kar ne ubije, krepi. Vendar kot družba tako ne bomo nikamor napredovali, samo nazadovali.

Zakaj ne razumemo osnovne lekcije konstruktivnega delovanja človeštva? Nekaj dni nazaj sem gledal film Vzpon planeta opic. Ideja filma je, da na podlagi posebnega virusa, ki ga izumi nek znanstvenik, ena izmed opic postane posebno pametna in organizira ostale opice, da kasneje zavladajo svetu. Ta pametna opica je izjemno slikovito razložila pomen sodelovanja. Za opice. Vzela je palico in jo prelomila. Vzela dva kosa v roke in prelomila. Pri štirih kosih palic ni morala več prelomiti. Nauk, skupaj smo močnejši. Enostavno. Sodelovanje! Mladi, stari, lepi, pametni, visoki ipd.

Od koncepta alfa samca, ki je bil pomemben v džungli, tako pridemo do koncepta vodenja. To je bila prva lekcija za vse opice v koraku k najbolj osnovni inteligenci delovanja življenja. Vodenje v sodobni družbi znanja ne pomeni več ukazovanje, delegiranje in zatiranje podrejenih po hierarhiji, vendar pa najti v timskih sodelavcih najboljše ter jim omogočiti, da zasijejo z vsemi svojimi talenti. Na pravem mestu ob pravem času. Pravi vodja prepozna talent, voljo, motivacijo in osebnostne prednosti posameznika ter mu omogoči, da se samoaktualizira. Vednar danes je vodja svojega življanja in ljudi okoli sebe prav vsak. Šibkih posameznikov ni, so le družbe, ki ljudjem ne omogočajo, da zacvetijo s svojimi talenti.

Vrnimo se sedaj na našega študenta, ki je skoraj zmrznil pod hladnim tušem. Kakšen bo rezultat takšnega delovanja družbe? V tem posamezniku se bo nabralo veliko jeze. Čas pa je na njegovi strani. In prišel bo čas, ko bo situacijo obrnjena. Nikoli ne smemo pozabiti na rek, pazi, kako se obnašaš do ljudi, ko se sprehajaš po poti navzgor in ko si na vrhu, saj jih boš na poti navzdol ponovno srečal. Ko bo situacija obrnjena in bo tiran potreboval pomoč s strani zatiranega, kaj se bo zgodilo? Kar seješ, to žanješ. Upam samo, da večina mladih, ki to doživijo, lahko odpustijo. Prav tako bo imel tak posameznik kaj malo volje pomagati drugim, mlajšim od sebe. Če meni niso pomagali, zakaj bi jaz drugim. Upam samo, da bo večina mladih, ki to doživijo, ravnala ravno obratno, še bolj pomagala mlajšim od sebe.

Še toliko več zatiranja pogosto vidim pri družbeno odgovornih in dobrodelnih projektih. Globoko v sebi upam, da to ne izhaja iz dejstva, da pri dobrodelnih dejavnostih dobijo tisti, katerim so sredstva namenjena zgolj 2%. Ostalih 98% (administracije, partnerji, verige ipd.) pa mora nekako ščititi svoje interese in že mlade naučiti, da se prava dobrodelnost “ne splača” in naj se raje lotijo drugih projektov. Narobe svet.

Gremo naprej. Vsekakor bo rezultat vsega tega tudi, da se takšen mlad človek ne bo nikoli več lotil dobrodelnega ali prostovoljnega projekta v prihodnosti. Slej kot prej bo videl, da se bolj splača čisti kruti kapitalizem, kot pa družbena odgovornost, pri kateri dobiš zgolj polena pod noge. Še hvala ti ne rečejo. Koncept dobrodelnosti je tako zatiran že v samem začetku. Kasneje pa se zgražamo, da je naša družba brez vrednot. Le kako?

Poglejmo, kaj bi bilo, če bi naslovljeni deležniki ravnali drugače. Vsak, ki bi podprl tega fanta, bi si pridobil doživljenjskega zaveznika. Ni ga boljšega občutka v življenju, kot to, da nekdo verjame vate in te podpre. Hvaležen si celotno življenje.  Veš, da so verjeli vate. In z veseljem boš tudi ti verjel v druge. Dobrota se tako zgolj širi. In s tem raven zavesti. Posledično kakovost življenja vseh nas.

Vem, manj kot imaš izkušenj, več napačnih odločitev sprejmeš. Mladi in napake gredo skupaj. Vendar nekje moraš začeti. In ni ga lepšega, kot če imaš mentorja, ki ti pomaga, da sprejmeš manj slabih izkušenj. Še najbolj to verjetno razumejo gospodarstveniki. Razumejo, da na mladih stoji svet. Razumejo, da bodo njihovi otroci lahko živeli v dobri, mirni in konstruktivni družbi zgolj, če bodo prenašali svoje znanje in izkušnje. Zato si vzamejo čas, vložijo energijo in so pripravljeni pomagati. Ne vsi, vendar večina. Seveda predvsem tistih, ki so podjetja ustvarili sami.

Najdejo se tudi posamezniki na drugih mestih, vedno so  izjeme. Žal pa običajno tisti, ki bi morali najbolj verjeti v mladino, hladnokrvno pokažejo hrbet; nevedoč, da sami sebi rušijo temelje. Namesto, da bi se mlada energija pravilno usmerila, se zatre. Energije pa se ne da zatreti.

Ključni, ki bi morali verjeti v mladino so sodelavci izobraževalnega sistema, mladinskih organizacij in zaposleni v državni upravi. Administracija in šolski sistem bi morala živeti zato, da prepozna talente vsakega mladega posameznika in jih neguje. Drugače ljudje pozabijo na svoje ambicije ali pobegnejo v tujino; tam, kjer se talent ceni. Vrsta mladih, ki jih poznam, komaj čakajo, da zapustijo državo. To pa vsi dobro vemo, da je formula za propad države. Ob tem me kar stiska pri srcu.

Res ne razumem motiva, zakaj bi nekdo zatiral mlade. Sploh mlade, ki si želijo odkritega sodelovanja z vsemi generacijami. Strah, pred novim? Neupoštevanje pravil? Strah pred izgubo pozicije? Ničelna čustvena inteligenca? Zakaj nobena politična stranka nima programa za mlade? Pravega razloga ne najdem. Vesel sem le, da je svet yin-yang. Tako, kot je veliko metalcev polen pod noge mladim (pa naj se sliši še tako absurdno), se najdejo tudi posamezniki, ki se mladim še posebno posvetijo. In hej, te so si v življenju prislužili izjemno veliko pozitivnih karma točk.

Sam sem imel srečo. Poleg veliko metalcev polen, srečujem na poti tudi veliko ljudi starejših generacij, ki verjamejo, mi pomagajo in usmerjajo. Delijo, kar jih je življenje naučilo. Imam pač to srečo, da se lahko družim z resnično izjemnimi ljudmi. In marsikatera objava na tem blogu je plod pogovorov s takimi ljudmi. Medsebojno sodelovanje.

Zato pa tudi sam poskušam pomagati mlajši generaciji, tako v okviru Zavoda Ypsilon, kot tudi donacij, svetovanj in brezplačnih predavanj. Kaj je lepšega, kot če si zapisan v srcu mladega človeka? Ni jih evrov, ki lahko to odtehtajo.

Naslednjič, ko vas nadebuden mladenič ali mladenka pocuka za rokav s projektom, prošnjo za nasvet ali kakšnim drugim predlogom za sodelovanje, apeliram na vas, pomagajte. Povežite ali posredujte drugim, če sami ne morate; skratka pomagajte. Če pa resnično ne želite ali ne morate pomagati, dajte projektu prosto pot. Mogoče vsaj moralno podporo. Nikakor pa ne zavirajte in zatirajte. S tem vsem nam, sebi in svojim otrokom uničujete kakovostno prihodnost.

Mladi pa nikoli ne obupajte, tudi če pade kakšno poleno pod noge. Skušajte razumeti, čeprav je težko, odpustite in pogumno naprej. Zapomnite si, če bi bilo lahko, bi potem to naredil vsak. Kljub kakšnemu polenu ne pozabite na medgeneracijsko sodelovanje, Medgeneracijski odnosi imajo namreč multiplikativen učinek. Tisti medgeneracijski odnosi, ki delujejo, prinašajo največ družbi.

Danes je svet globalno, medgeneracijsko in še kako drugače povezan. Možno je samo eno – ali bomo imeli vsi, ali pa nihče! Premislite.

Print PDF

Prav tako pa ga ni človeka, ki bi živel kot kralj na zemlji. Vsak ima svoje izzive, vsak je dolžan nositi svoj križ. Vsak od nas ima področja, ki so mu otroško lahka in vsak od nas ima področja, ki jih mora skozi premagovanje izzivov razvijati. Temu ne uidemo. Rečemo lahko, da mora človek prehoditi svojo pot. Obstaja pa več načinov, kako lahko človek prehodi to pod, od sedenja pa do šprintanja.

Sedenje – Če se skozi življenje zgolj sprehajamo ter si zatiskamo oči, da izzivov in potrebe po osebnostni rasti ni, se odgovornosti pridno izogibamo, ali še več, te izzive kar odrinemo z omamami, kot so alkohol, droge, deloholizem, hrana, televizija ipd., slej kot prej pride trenutek, ko nam življenje nakopičene probleme vrže v obraz. Nas vrže iz tira. Predrami. Življenje od nas zahteva, da začnemo teči do onemoglosti, da nadoknadimo vse tisto, česar smo se izogibali. Vendar tudi takrat, namesto, da bi tekli, se običajno vržemo ob tla in jamramo. Problemi pa se še kar kopičijo.

Tako je najmanj smiseln pristop do življenja, da sedimo na poti in nekako upamo, da bo pot minila sama od sebe. Čim bolj mirno. Potem pa vsake toliko časa, na kakšno desetletje, pridejo nakopičeni problemi in nas vržejo iz stola, da se malo zbudimo. Vendar ne mine dolgo, ko se z narkotikom v roki zopet mirno usedemo in čakamo, da življenje počasi mine. Medtem, ko bi lahko živeli izjemno avanturo, cenili dar življenja, ga praktično neodgovorno zapravimo, ker smo pač leni.

Lahkotno sprehajanje – Drugi pristop do življenja je, da se skozi tega lahkotno sprehajamo. Seveda sem ter tja pridejo kakšne nevihte, vendar v nekem splošnem pogledu ohranimo vedrost duha. Je pa že tako, da lahko govorimo o dveh skupinah ljudi, ki živijo na ta način. Prvi so tisti, ki jim je v tem življenju dano, da se na nek način spočijejo. Njihov križ je nekoliko lažji, da si opomorejo od prejšnjih bojev ter se pripravijo za naslednje.

Res je, da velikokrat podcenjujemo izzive drugih ljudi, sploh ker od daleč stvari delujejo bistveno lepše, še bolj pa ker se primerjamo z drugimi zaradi lastnega ranjenega lastnega ega; vendar si je vseeno potrebno priznati, da je nekaterim ljudem dano, da se lahkotno sprehajajo skozi življenje. V tem življenju je to njihova pot. Edino prav je tako in to moramo spoštovati. Pa ne govorim zgolj o ljudeh, ki so rojeni z zlato žlico. Polno je tudi drugih ljudi, ki jim karakter omogoča, da vedno ohranijo lahkotni korak in nasmeh na obrazu.

Druga skupina ljudi pa so tisti, omenjeni v uvodu. Običajno skozi velika trpljenja pridejo do življenjskih spoznanj, ki jim omogočajo preseganje živalske in človeške narave. Spoznajo moč ljubezni, ukrotijo svoj um in se lahko prilagodijo vsaki situaciji. Govorim seveda o ljudeh, kot sta Buddha in Jezus Kristus. Vendar je tako enih, kot tudi drugih izjemno malo na tej zemlji, saj je zemlja trening območje.

Šprint – Če smo v življenju neučakani, lahko življenje jemljemo kot en sam dolg šprint. Vsi pa dobro vemo, da je življenje predolgo, da bi lahko samo šprintali. Slej kot prej pridemo do izgorelosti. Ko enkrat presežemo skrajno točko do pojava izgorelosti, je težka in naporna pot nazaj v energetsko pozitivno stanje. Tako z neučakanostjo lahko postanemo celo sami sebi izjemno nevarni.

Ta pogled na življenje se pojavlja predvsem, ko smo še mladi in bi radi prehitro dokazali svetu svojo vrednost. Izvor je seveda vedno ranjen ego, ki se odraža v sedmih smrtnih grehih. Res pa je, da spoznamo nevarnost ognja šele takrat, ko ga sami primemo in ne, ko nas na to opozarjajo drugi. Enako je z izgorelostjo. Dokler je ne doživimo, smo kar nekako prepričani, da se nam pa to ne more zgoditi. Vendar se zgodi vsakemu, ki predolgo časa pretirava.

Tudi če med šprinte vnesemo počitke, govorimo o kombinaciji hitrega teka in sedenja, torej o dveh ekstremih. Največji problem pri tem je, da te ekstreme težko uskladimo z življenjsko potjo. Mogoče ravno končamo šprint in bi se radi spočili, življenjska pot pa se začne vzpenjati, nam pa zmanjka energije. Prav tako nas ekstremi na dolgi rok fizično in psihično izčrpajo. To pa nikakor ni formula za dolgoročno uspešno krmarjenje skozi življenje.

Maraton – Pogled na življenje, kot da gre v bistvu za maraton, je veliko bolj smiselno. Skozi življenje smo tako neprestano proaktivni, se soočamo z danimi izzivi, ne pretiravamo, neprestano prilagajamo tempo in če je le možno v teku zraven še čim bolj uživamo. Ob vsem tem se lahko bistveno bolj zavedamo sebe in okolice, kako se vse spreminja in kaj je namen teka posameznega življenjskega obdobja. Se ne izčrpamo in vedno iščemo neko ravnovesje.

Maraton ima le eden večji problem. To je, da sem in tja pridejo priložnosti, ko bi se nam bistveno bolj obrestoval šprint in te priložnosti enostavno izpustimo. Pač zato, ker tečemo maraton. Nekajkrat v življenju pridejo tisti trenutki, ko bi morali tvegati in dati čisto vse od sebe, pa raje ohranimo tempo, da se ne bi spotaknili. Priložnosti pa gredo mimo nas. S kakšnim vmesnim šprintom pa bi v življenju lahko dosegli bistveno več. Prav tako lahko pri maratonu postanemo preveč strogi do sebe in ne poslušamo svojega telesa, ko se je potrebno spočiti, s čimer pa si zopet lahko na dolgi rok škodujemo.

Maraton s serijo šprintov in počitkov – Tako bi življenje moralo biti za večino ljudi na zemlji maraton, z vmesnimi šprinti in počitki. Uživamo v teku skozi življenje, se neprestano soočamo z izzivi, gradimo na zavedanju, smo proaktivni in odgovorni, ko pa zaznamo pravo priložnost in pride tisti pravi trenutek, pa stisnemo in začnemo šprintati. Po šprintu, pa če je ta prinesel uspah ali pa ne, pa se dodobra spočijemo in napolnimo baterije.

Nujno se je potrebno zavedati, da je za vsako stvar potreben čas, da dozori. Z neučakanostjo in pretiravanjem si lahko izjemno škodujemo. V življenju je potrebno počasi graditi trde temelje tako, da delamo na sebi. Pridno večamo svojo kompetentnost in počasi večamo ter večamo težavnost teka. Samo z vztrajnostjo in sistematičnim pristopom lahko pridemo do dolgoročnega uspeha. In zato je življenje maraton.

Po drugi strani pa pridejo obdobja, ko je potrebno šprintati. Dobimo otroka, ustanovimo podjetje, napredujemo v službi, spoznamo novega partnerja, pripravljamo se na maturo, dolgo potovanje ipd. To so obdobja, ko se je enostavno potrebno brutalno osredotočiti in začeti teči na vso moč. S tem lahko naredimo veliko pozitivnega za dolgoročni uspeh. Po šprintih pa ne smemo pozabiti na počitek in brušenje žage.

Na koncu se pojavi še eno pomembno vprašanje in sicer, kako se odločiti, kdaj med maratonom šprintati in kdaj počivati. Možen odgovor je samo eden in sicer, ko to začutimo. Nujno moramo poslušati svojo intuicijo, prav tako pa svoje telo.

Samo, če smo res v stiku sami s seboj, lahko začutimo tisti pravi trenutek, kdaj začeti šprintati in kdaj počivati. Intuicija je tista, ki nam omogoča, da našo življenjsko pot uskladimo z našim notranjim bistvom in trenutnimi zmožnostmi avatarja. Če vsi trije elementi niso usklajeni, se slej kot prej poškodujemo pri teku, pa ne glede na to, kakšen je tempo.

Zapravljeno je tisto življenje, ki ga presedimo (pred televizijo, s trači, ob jamranju ipd.). Prav tako nam nič ne pomaga, če cel svet pridobimo, svoje življenje (energijo, zdravje ipd.) pa pogubimo. Zato je izjemno pomembno, da se življenja lotimo sistematično s pravim pristopom.

Tečemo, počivamo, šprintamo, poslušamo sebe in obenem uživamo!

Print PDF

Drugi način življenja je, da sledimo svojim sanjam. V tem primeru se moramo slej kot prej podati iz cone udobja v cono učenja. Tam pa ni lagodja povprečja. Potrebno se je boriti. Vsak dan, znova in znova. Ko stopimo iz cone udobja je potrebno tvegati in tveganje se pogosto ne obrestuje. Vendar, če vztrajamo in se ne predamo, lahko živimo sanjsko življenje; to ni življenje v konzervi povprečja, temveč življenje, kot smo si ga zamislili in ustvarili sami. Življenje polno samoaktualizacije.

Kateri način ste izbrali vi?

S prvim načinom ni verjetno nič narobe, vendar zgolj, če smo se za to sami zavestno odločili. Tu in tam lahko kakšno življenje v samsari izkoristimo tudi za to, da počivamo ali smo na uslugo drugim. Nenazdanje se večina ljudi odloči, da bodo tako živeli. Pri tem načinu je pomembno zgolj to, da delamo dobro in da ne jamramo preveč.

Obstaja pa tudi drugi, veliko bolj moder način. In samo če ste izbrali drugi način, ima smisel, da berete naprej.

Verjamem, da ste se mnogokrat podali iz cone udobja. Tvegali, pa se tveganje ni izšlo. Ste se polomili, vstali in začeli znova. Vlagate in vlagate, rezultati pa se zelo počasi akumulirajo.

Ravno to je bistvo. Nihče ni rekel, da bo lahko. Uspešni ljudje počnejo znova in znova tiste stvari, ki jih neuspešni nočejo. Rezultati sledenja svojim sanjam se poznajo šele na dolgi rok. Dolgoročni pogled je zato pri tem ključen, prav tako pa zavedanje, da ni pomemben cilj, temveč sama pot. Ravno pot je tista, ki bogati naše življenje in ga naredi vrednega. V najlepših ter najtežjih trenutkih.

Se še ne vidijo vsi sadovi vašega trda. Nič hudega. Pokažite mi vaše brazgotine! Tudi te si zaslužijo največje spoštovanje. Propadlo podjetje ali projekt. Razmerje v katerega ste toliko vlagali, pa se ni izšlo. Investicija, ki ste jo naredili, pa je bila povsem zgrešena. Dieta, ki vam ni prinesla nič kaj dobrega. Potovanje, ki ni bilo nič kaj tako sanjsko, kot ste načrtovali. Vse negativne odgovore pri vašem kreativnem iskanju službe. Knjigo, ki ste jo napisali, pa jo noben založnik noče. Drevo, ki ste ga zasadili, pa seme ni vzklilo. Pokažite vaše brazgotine, ko se znova in znova podajate iz cone udobja.

Višja, kot je zavest človeka, bolj mu je pomembno stanje duha, raven zavesti, zlato srce ter pozitivna dejanja, kot pa materializirani sadovi določeni na podlagi meril marketinškega ali kapitalističnega sveta. Tega pa sicer ne smemo pomešati s tem, da smo v coni udobja in ni nobenih rezultatov. Namreč brazgotine so pomembne izkušnje in rezultat je, da smo v naši zemeljski izkušnji doživeli nekaj več kot drugi. Nekaj, kar nam je bilo dano, da izkusimo.

Namreč vsi, ki izberejo, da bodo življenje živeli na ta drugi polni način, tako da sledijo svojim sanjam, se zavedajo, da je pot trnjeva. Ker se tega zavedajo in ker so čez to šli tudi sami, bodo taki ljudje vedno veseli, če lahko tudi vam pomagajo doseči vaše sanje ter realizirati pot. Ponosni bodo na vaše brazgotine in vam pomagali, da boste uspešno nadaljevali na drzni poti. In to so pravi prijatelji.

Prav vsak, ki se je podal na to drugo pot je poln brazgotin. In prav užitek je srečati sočloveka, s katerim se lahko nasmejiš ob pripovedih, kako je nastala kakšna brazgotina. Kot v filmih. J Ostali iz cone udobja pa se običajno kopajo v zavisti in zgolj pripomnijo kakšno nepotrebno, da zavzame prostor in napolni njihov ego.

Zato ponosno pokažite svoje brazgotine, ki ste jih dobili na nepredvidljivi avanturi samoaktualizacije vašega življenja. Neuspeh je integrali del uspeha. In uspeh čez noč pride po desetletjih trdega dela.

Namreč če ni brazgotin, ni sanjskega življenja. 

Print PDF

(1) Važna je pot in ne cilj

Vsi ljudje se na naši ljubi Zemlji igramo igro življenja kot duhovna bitja, predvsem z razlogom, da doživimo materialno izkušnjo. Namen materialne izkušnje je, da se naučimo nekaj novega, osebnostno zrasemo in se približamo čisti ljubezni. Žeja po določenih delih materialne izkušnje, predvsem tiste, ki nam je v danem življenju najbolj ljuba, nas vodi skozi igro samsare. Dispozicijo posamezne igre, ki jo mora odigrati avatar, pa določa karma. To počnemo toliko časa, dokler se ne naučimo vseh lekcij življenja in se popolnoma osvobodimo želje. Postanemo čista ljubezen.

To pot bomo prehodili tako ali drugače. Odražala se bo v naših osebnih ciljih, življenjskih preizkušnjah ter želji po več. In cilji so pomembni. Vendar največ, kar lahko naredimo zase je, da uživamo na sami poti do cilja. Ne glede na cilj, pravo življenje je v sedanjem trenutku. Ne smemo živeti ne vklenjeni v preteklosti, ne živeti na krilih iluzije prihodnosti.

Vedno se lahko ustaviš na poti in vdihneš vonj sveže rože. Zadovoljstvo doseženega cilja je kratek trenutek, ki je zanemarljiv v primerjavi s tem, če uživamo na sami poti. Z drugimi besedami, kaj ti pomaga če cel svet pridobiš (dosežeš cilj), svoje življenje pa pogubiš (mine v ne uživanju)? Zato vsekakor imejte postavljene cilje, vendar živite življenje v sedanjem trenutku  in ga predvsem užite v celoti. Življenje je preveč dragoceno in prekratko, da bi ga preživeli z grenkim priokusom.

Močno razmislite o tem, kakšen bo vaš notranji dialog na smrtni postelji, tik pred zadnjim izdihljajem. Boste rekli, to pa je bila ena velika dogodivščina, v kateri sem neizmerno užival in prispeval k lepšemu svetu, ali boste z grenkim priokusom trpljenja naštevali svoje cilje in se ozirali po bančnem računu. Živite vaše življenje tako kot je prav in obenem neizmerno uživajte. To je vaša osnovna dolžnost in pravica.

(2) Življenje poteka v krivuljah

Ravne krivulje narava, prav tako pa življenje, ne pozna. Tako se vsa naša področja (zdravje, partnerstvo, denar ipd.) giblje v krivuljah. Če se ozrete v naravo lahko vidite tako prizore, ki vam popolnoma vzamejo dih, kot prizore v katerih se skriva kruta igra živalske evolucije. Enako je z našimi področji življenja. V določenem trenutki cvetijo, v drugem se srečujemo s svojimi najglobljimi strahovi. Temu se ne moremo izogniti in to moramo sprejeti.

Moč, ki jo imamo pri tem pa se skrivna v naši možnosti spremembe pogleda na posamezno situacijo. Fleksibilnost pogleda je pri tem ključna. Namreč v vsaki slabi stvari se skriva tudi kanček dobrega in v vsaki dobri stvari se skriva kanček slabega. Če ne verjamete, se skušajte prenajesti sladkarij.

Rešitev je, da skušamo v življenju preseči dualnost. Bolj, kot ozavestimo, da imajo tudi težki trenutki življenja svoj namen, lažje nam bo. Še več, največ zrasemo ravno v težkih trenutkih. Takrat se pospešeno učimo in razvijamo notranjo moč, ki nam omogoča, da v življenju prevzemamo več in več odgovornosti na svoja ramena. S tem pa postajamo tudi veliko bolj svobodni.

Vsako področje življenja bo tako samo po sebi imelo svoja nihanja. V enem trenutku se boste v razmerju razumeli, v drugem trenutku se bodo stvari »kar same od sebe« poslabšale. Enako je z drugimi področji. Na nas pa je, da naredimo analizo in gremo nato čim prej v akcijo ter obrnemo krivuljo. Življenje pa nikoli ne bo premica, vedno bodo nove stvari, ki se jih bomo morali naučiti.

(3) V življenju ni pomembno početi izjemnih stvari, vendar vsakdanje stvari izjemno

Ljudje smo bitja navad. Naše navade oblikujejo kakovost življenja. Po drugi strani pa vsi stremimo k temu, da bi v življenju nekaj dosegli, bili s strani naših bližnjih vidni, ljubljeni in spoštovani. Med tema dvema dejstvoma pa se skriva velik razkorak. Želimo si početi izjemne stvari, pozabimo pa na tiste vsakdanje. Z zanemarjanjem tistih dnevnih navad, pa dolgoročno težko dosežemo tudi kaj izjemnega. Zato je pomembno, da sliko nekoliko obrnemo.

Navada je železna srajca. In preoblikovati navado je izjemno težko. Temu pravimo težka pot. Namreč pozitivne navade so tiste, pri katerih se na nek način »odrekamo« danes, da bomo imeli več jutri. Ta majhna »odrekanja«, predvsem z vidika povprečja, pa se akumulirajo in na koncu vodijo v bistveno kakovostnejše življenje. Ugotovimo, da to sploh niso bila odrekanja, vendar pravi slog življenja, ki vodi k uspehu in velikim stvarem.

Namreč pod črto se stvari seštevajo. In da to razumemo, moramo imeti dolgoročni pogled. Če vsak mesec zapravite manj kot privarčujete, če vsak dan z gibanjem pokurite več kalorij, kot ste jih vnesli, če v vsako razmerje vložitev več, kot vzamete, se bo vse to seštevalo in se vam v življenju resnično obrestovalo. In težka pot bo s časom postala lahka.

Zato ne razmišljajte, kako bi čez noč radi dosegli nekaj izjemnega. Raje delajte na sebi, spremenite svoje navade in se naučite vsakdanje stvari delati izjemno. Če vam bo to uspelo, potrebujete zgolj še malo potrpežljivosti in zagotovo vas čakajo tudi izjemne stvari.

(4) Uspeh čez noč pride po desetletjih trdega dela

Ne bom trdil, da uspeh čez noč ne obstaja. Nekateri ga vsekakor okusijo. Vendar zgolj zato, ker jim je to dano in dano z nekim namenom. Mogoče zato, da se v tem življenju tudi nekoliko spočijejo. Vsa življenja samsare pa tudi ne morajo biti skrajno naporna. Gre pa za peščico ljudi. Obenem pa ne smemo idealizirati, da je zato njihovo življenje popolno. Zavedati se moramo, da od daleč stvari vedno delujejo lepše. Nikomur ni dano, da živi kot kralj na zemlji. Vsakemu na eno področje življenja žuga Saturn.

Vendar že ko kažemo na nekoga, ki je uspel čez noč delamo veliko napako. Ni prav, da se primerjamo z drugimi, vendar predvsem da tekmujemo sami s seboj. In ni prav, da komur koli kaj zavidamo. Tudi mi smo tu, da izkoristimo naše talente in potenciale ter pokažemo svetu kaj znamo. In življenje nas bo zato nagradilo, saj si zaslužimo. Vsak si zasluži. Ni pa nujno, da bo pot hitra ali lahka. Zato se osredotočite predvsem nase.

Zavedajte se, da pri veliki večini, uspeh čez noč pride po desetletjih trdega dela. Verjetno bo enako tudi pri vas. Pozitivne navade se počasi in počasi akumulirajo, dokler ne pride do kvantnega preskoka. Takrat rečemo, da je bil pravi človek na pravem mestu. Z uspehom morate biti zato potrpežljivi in gledati predvsem dolgoročno. Kot omenjeno pa predvsem uživati pot. In zapomnite si, ne bojte se počasnega napredovanja, bojte se zgolj tega, da bi se v življenju ustavili.

Ne pozabite pa tudi na to, da je bolj kot trdo, pomembno v življenju delati pametno. Najprej moramo početi prave stvari, nato pa te stvari na prav način. Nič vam ne pomaga, če plezate po letvi, ki je prislonjena na napačno hišo.

(5) Sreča in uspeh sta povsem različni stvari

Pomembno je, da v življenju ločimo, da sreča in uspeh nista enaki stvari. Mnogo je uspešnih ljudi, ki so povsem nesrečni in mnogo ljudji, ki jim ne bi nikoli prepisali uspeha, pa živijo srečno. Sreča je odvisna od mnogih stvari. Uspeh je zagotovo eden izmed faktorjev, ki vpliva na stopnjo sreče, vendar je zgolj eden izmed mnogih. Če drugi faktorji niso na mestu, nam sreča kaj hitro uide.

Zato moramo biti izjemno previdni, da ko stopamo po stopnicah uspeha, ne začnemo hoditi po lastni sreči. Stik samim s seboj, stik z naravo, zmerna telesna aktivnost, početi tiste stvari, v katerih uživamo, ohraniti integriteto, dovolj se socializirati s pravimi ljudmi in delati dobro, je le nekaj največjih elementov, ki prispevajo k sreči. Če zaradi uspeha začnemo vse to zanemarjati, nam na koncu tudi uspeh ne more prav veliko pomeniti, saj se bo naša iluzija sreče uspeha razbila kot hiška iz kart. Na koncu žanješ to, kar seješ, tudi v odnosu do lastnega življenja in spoštovanja le tega.

(6) Iz cone udobja

Življenje stagniranja ne pozna. Ko se ustavimo, v resnici začnemo padati. Največkrat pa padamo, ko se prepustimo, da nas okolje stisne v konzervo povprečja. Prevzamemo tiste navade, ki so najbolj varne in ki jih prakticira povprečje. Vendar se moramo zavedati, da če počnemo to, kar počne povprečje, običajno tudi dobimo povprečje. In pravo življenje se skriva izven cone udobja. Moramo tvegati. Z drugimi besedami, če v življenju ne slišite nobenih zavrnitev in če ste dobri v vsem, kar počnete, potem ne napredujete vendar stagnirate, oziroma dejansko padate.

Zato se znova in znova podajte iz cone udobja. Vendar ne predaleč. Najbolj smiselno je, da se nahajate v coni učenja. Tako se boste znova in znova razvijali, obenem pa spoznavali življenje. Vse to pa sploh ni nujno, da se nanaša na neke stvari, ki vam v življenju niso pomembne. Če ste rojen športnik, ni potrebno, da poskušate biti še poslovnež ali umetnik. Skratka, kar je izven območja našega interesa, ne šteje. Pri tem si lahko pomagamo z osebno SWOT analizo.

Torej pomembno je, da počnete v življenju predvsem tiste nove stvari, za katere menite, da bi vas veselile, od novih športov, društev, potovanj, spoznavanja jezikov ipd. Skratka vedno poskusite kaj novega, mogoče celo norega in pri tem užite življenje. Rastite skozi igro življenja. Ne pustite, da življenje polzi mimo vas, medtem ko gledate v multimedijski prikazovalnik oglasov (televizijo), ki vas programira, da kupujete stvari, ki jih ne potrebujete, z denarjem ki ste ga težko zaslužili.

(7) Vso moč imate v svojih rokah

Verjetno najmočnejše spoznanje v življenju je, da imate vso moč v vaših lastnih rokah. Zato to spoznanje je potreben čas, vendar hitreje kot razvijate psihološki kapital, prej pridete do tega spoznanja. V tem trenutku lahko pustite službo in začnete početi kaj novega. V tem trenutku lahko odkorakate iz razmerja. V tem trenutku lahko vržete stran vse, kar ne potrebujete. V tem trenutku lahko odpotujete na drugi konec sveta. Vse ostalo so izgovori in omejitve, ki obstajajo v glavi.  Kjer je volja, tam je pot. Vsekakor pri tem ne smemo zanemariti odgovornosti. Ideja ni v tem, da vržemo puško v koruzi in se izognemo odgovornosti.

Ideja je v tem, da v vsakem trenutku lahko sprejmemo odločitve, ki vodijo k samoaktualizaciji našega življenja. Ne rabimo živeti v kletki povprečja, želja drugih ali celo naših lastnih strahov. Človek potrebuje izjemno malo, da preživi. In četudi določena odločitev pomeni korak nazaj v nekem smislu, lahko iz drugega vidika, dolgoročno pomeni pravo pot naše samouresničitve. Zato ne živite življenja drugih, vendar živite svoje življenje, kot ste si ga vi zamislili. Vsa moč je v vaših rokah. Vedno in povsod. Samo odločiti se morate.

(8) Popolnost ne obstaja, zato spoštujte razlike

Popolnost življenja je ravno v tem, da popolnost ne obstaja. Največje bogastvo, ki ga imamo je tako ravno pestrost. Zato spoštujte vse razlike, tako zunanje, kot tudi notranje. Vero, raso, prepričanja, poglede na svet ipd. Med več kot 6 milijard popolnoma različnih bitij imate idealno priložnost, da najdete ravno tista bitja, s katerim boste najraje preživljali čas. In to je velika prednost življenja. Pri tem se odprite celotnemu svetu. Svet je postal globalna vas. Ne bodite zapečkarji, prikrajšani boste za marsikatero izkušnjo življenja.

Vaša temeljna prednost pa je v tem, da ste povsem edinstveni. Povsem edinstveni. Sprejmite sebe in svojo edinstvenost. In če kdo ne spoštuje vaše edinstvenosti, je na svetu še nekaj milijard drugih ljudi, s katerimi lahko preživljate čas. Uživajte v svojih odklonih. In obenem se ne zmenite za popolnost, ki jo narekuje medijski svet.

Vsekakor v življenju stremite k napredovanju, vendar se obenem zavedajte, da popolnost ne obstaja. In eden najtežjih delov, ki jih moramo doseči v življenju je, da sprejmemo tudi tiste stvari, ki niso takšne, kot smo si jih sami zamislili. Če bi popolnost obstajala, potem tudi naše življenje ne bi imelo nobenega smisla. Zato občudujte, spoznavajte in uživajte v pestrosti, ki jo ponuja življenje. V vseh oblikah, na vse načine. Tudi v svoji. Bodi to,kar si.

(9) Hvaležnost in majhne stvari

Naj se sliši še tako stereotipno, vendar je čar življenja v majhnih stvareh. Lahko ste na najlepšem koncu sveta, pa če niste s pravimi ljudmi, vam to nič na pomaga. Ljudje radi pozabljamo na pomembnost vsakdanjih majhnih navad, pozabljamo tudi na tiste stvari, za katere bi morali biti resnično hvaležni. In to so vsakdanje stvari, ki jih ne smemo jemati kot samoumevne, vendar biti neizmerno hvaležni, da jih v življenju lahko izkusimo.

Partner. Topel in prijeten dom. Zdravje. Vsakodnevni gurmanski užitki. Prijatelji. Potovanje. Sprehod v naravi. Knjiga v roki. Vrt. Garderoba. Slika. Vse kar nas na nek način obkroža in v samem bistvu polni življenje, pa se tega niti ne zavedamo. Zjutraj, ko vstanete in zvečer, ko greste spat, spodbudite pozitivne misli, predvsem s tem, da ste hvaležni za vse majhne stvari, ki vam jih je podarilo življenje, ki so v bistvu največje stvari, ki jih imate. Obrnite perspektivo. Dajte na prvo mesto to, kar vam resnično največ pomeni, ne pa tisto, kar je del sanjskega sveta. Tudi za to drugo bo še čas.

(10) Postanite izjemno dobri v nečem

Del izpopolnitve našega življenja je, da postanemo v nečem resnično dobri. Pa naj bo to umetnost, šport, posel, znanost, duhovnost ali kar koli drugega. S tem, ko prispevamo svetu, začnemo uresničevati same sebe. Zato moramo vedno razmišljati o tem, kako svetu ponuditi dodano vrednost in prispevati. Če ne prispevamo to pomeni zgolj to, da izkoriščamo druge.

Zato odkrijte svoje talente. Delajte na sebi. Postanite v nečem ekstremno dobri. Tudi, če vam mogoče to ni najbolj všeč, pa veste, da zadevo lahko obvladate. Zabavo pa si pričarajte na kakšen drugi način. Še bolje pa seveda je, če počnete tiste stvari, v katerih uživate. S tem, ko boste postali v nečem izjemno dobri, boste veliko lažje dobili službo, začeli svoje podjetje ali kaj podobnega, predvsem pa imeli notranje vire, s katerimi boste vedno lahko ustvarili zunanje vire (denar ipd.). Obenem pa se boste počutili tudi varne in izpopolnjene. Zato postanite v nečem resnično dobri!

(11) Problemi, ki nam jih povzročajo drugi, so bolj naši problemi

Zunanjost je odsev naše notranjosti. Če vas pri nekomu nekaj moti, če nekoga ne marate, je to zgolj zato, ker odseva del vas, ki ga niste sprejeli. Če vas v življenju neprestano znova in znova obkrožajo ljudje ali situacije, ki vam grenijo življenje, to pomeni, da še niste zbrali dovolj poguma in sprejeli prave odločitve. Posledično to pomeni, da so problemi, ki jih imate v življenju in mislite, da je njihov izvor v drugih, v bistvu v vas samih.

Če želite, da se spremeni vaš zunanji svet, spremenite svoj notranji svet. Če želite, da se kdo v vašem okolju spremeni, spremenite sebe. Ni druge poti. In zapomnite si, ko kažete na nekoga s prstom, so štirje prsti uperjeni v vas. In če ne spoštujete drugih, kako lahko pričakujete, da bodo drugi vas spoštovali? Zato začnite pri sebi.

(12) Če ne veš, kaj točno si želiš, boš to težko dosegel

Sprememba kakovosti življenja se začne pri jasnosti misli. Bolj megleno, kot imamo predstavo, kaj si želimo v življenju, težje bomo kar koli dosegli. In dokazano, prej kot vemo, kaj točno si v življenju želimo, večja verjetnost je, da bomo to v življenju dosegli. Postavljanje ciljev je temeljno orodje jasnosti, kaj si želimo v življenju. Pri tem pa je pomembno, da smo zvesti predvsem samemu sebi. Vse, kar si vi želite v življenju je prav, ne glede na to, kaj pravijo drugi. Ciljev, ki so plot sugestij drugih, pa tako ali tako ne bomo nikoli dosegli.

Skrivnost, da odkrijemo, kaj si želimo je resnično enostavna. Preživite čas sami s seboj v naravi. Ko boste na samem in obkroženi z neokrnjeno naravo, boste prišli do tistega delčka, ki mu pravimo bistvo sabe. In ta delček vam bo povedal, kakšna je vaša pot. In ko zgubite kompas, dajte culo na ramo in se odpravite v naravo. Odgovor boste zagotovo dobili. Znova in znova. Potem pa se osredotočite in spravite v akcijo. Na vas je, da stopite v smer, kamor se je obrnil kompas.

S tem, ko jasno izrazite, kaj želite v življenju, prevzamete odgovornost. Nagrada je svoboda.

(13) Inteligenca in izobrazba brez akcije ne pomenita nič

Lahko imate neskončno IQja. Lahko imate tri doktorate. Vendar, če se ne lotite akcije, inteligenca in izobrazba ne pomenita nič. Če vaša diploma nima žiga najboljših svetovnih univerz, še toliko bolj. Dobra izobrazba, potem pa služba za celo življenje, to je preteklost. Praktično ne obstaja več. Zgolj še v zgodovinskih učbenikih. Ne pričakujte službe, zgolj zato, ker imate diplomo.

Smo v obdobju, ko je edino smiselno neprestano učenje in napredovanje. Poleg tega pa neprestana akcija. Delovanje je ključno, da kaj dosežemo. Motivacija traja zgolj do hladilnika, disciplina delovanja pa je tista, ki na dolgi rok doseže prave rezultate. Zato se aktivirajte. Vedno imejte v mislih Nike-ov slogan Just do it. Motivacija ni nič proti disciplini. Inteligenca ni nič proti akciji.

(14) Tako ali drugače si samostojni podjetnik

Če želite ali pa ne, ste podjetnik. V vsakem trenutku se prodajate, vse kar naredite se nekje zabeleži. Z dobo interneta še toliko bolj. Lahko imate še toliko varno službo v državni upravi, slej kot prej bo prišel trenutek, ko bo življenje od vas zahtevalo, da pokažete kaj znate in kaj lahko naredite oziroma kako prispevate. Brez spanja na lovorikah. To je s finančno krizo postalo povsem kristalno jasno.

Zato razmišljajte o sebi kot o Jaz d.o.o.  Svetu zagotavljate določene spretnosti, ki ustvarjajo dodano vrednost. Bolj, kot ste kompetentni in bolje, kot znate prodajati svojo kompetentnost, hitreje boste lahko v karieri napredovali. In mnogo bo trenutkov, ko boste morali pokazati, kaj znate. Zato nikoli ne razmišljajte o sebi, kot o uslužbencu, vendar ste podjetnik, ki se mora v vsakem trenutku prodajati in zagotavljati dodano vrednost. To pa lahko podjetnik zagotavlja le, če se neprestano razvija.

In kot podjetnik, boste morali sami poskrbeti za svojo pokojnino. Vsi. Odgovornost za varno finančno prihodnost prehaja povsem na posameznika in s tem se je potrebno čim prej sprijazniti.

(15) Izkoreninite medijsko sliko idealnega sveta

Medijski svet je ustvaril neko idilično sliko sveta, ki močno krivi naš subjektivni zemljevid realnosti. Vsi so lepi, pametni, imajo idealnega partnerja, pridne otroke, potujejo okoli sveta ipd. In seveda je ta idilična slika povezana z nekim produktom, ki ga moramo kupiti, da bomo tudi mi tako veselo srečni v vati življenja. Na dan smo izpostavljeni na tisoče reklamam, zasanjano zremo v multimedijski prikazovalnik oglasov, in vse to nas programira v pridne in poslušne potrošnike. Realnost pa je povsem drugačna. Brez pravega pristopa življenje nima srečnega konca. Malo ljudi je, ki so resnično lepi, pa tudi te z določenim namenom. Nihče ne živi popolnega življenja. Izkoreninite izkrivljeno predstavo sveta, ki jo vsiljujejo mediji.

Prav tako je kakovost informacij v medijih izjemno padla. Mnogo strokovnih nasvetov je napisanih s strani posameznikov, ki zapisanega niso nikoli doživeli. Vedno več je prepisovanja in vsaka kopija je zgolj slabša kopija. Veliko stvari pa se seveda piše tudi s tonom, da se dela pomp in tako veča branost. Objavljajo se laži. Zato imejte močno distanco do tega, kaj se nahaja v medijih. Ne pustite se programirati v pridne potrošnike, predvsem pa berite stvari zgolj od dokazanih strokovnjakov. Lahko si kupite Kindle in berete stvari, ki so res posledica svetovnih znanstvenih dognanj, dolgoletnih izkušenj in osredotočenosti na eno področje. Tudi TED je dober začetek.

(16) Neuspeh je sestavni del uspeha

Tudi medijski prikaz uspeha pri tem ni izjema. Medijski svet uspeh namreč prikazuje zelo enolično. Nekdo se usede, nekaj naredi, še nekaj vmesnih kadrov in že je uspešen. V resnici pa se je uspeh zgodil ravno vmes, med vsem tistim, kar ni bilo prikazano. In tukaj vmes je polno slabih odločitev, neuspeha in zastojev v napredovanju. Neuspeh je namreč sestavni del uspeha. Ključ pa je v vztrajnosti, da nadaljujemo od neuspeha do neuspeha dokler ne dosežemo tistega, o čemer smo sanjali. Vmes pa seveda uživamo in se predvsem veliko naučimo.

Vsi v življenju doživimo neuspehe. Vsi doživimo zastoje. Vse nas življenje kdaj podere. Na nas pa je, da življenju pokažemo, ali si tisto resnično želimo. Če bi bilo enostavno, potem bi to naredil vsak. To pa ne bi bilo pravično. Prav je, da dobijo nagrado tisti, ki si jo najbolj želijo ter največ za to naredijo. In ovire so zgolj priložnosti, da se učimo ter življenju pokažemo, da smo mi tisti pravi.

 (17) Vsaka napačna odločitev, pomeni napredek

Ljudje neprestano sprejemamo odločitve. Med množico odločitev, ki jih vsak dan sprejmemo, so tudi tiste, ki so povsem napačne. Najprej zaradi pomanjkanja izkušenj. Dobre odločitve namreč temeljijo na izkušnjah, slabe odločitve pa so tiste, s katerimi izkušnje pridobimo. Z izkušnjami naj bi torej bili vedno boljši odločevalci. Vendar, če imamo pravi pristop do življenja in se neprestano podajamo iz cone udobja ter tako spoznavamo nove in nove stvari, moramo znova in znova sprejemati odločitve, kjer nimamo izkušenj. To pa pomeni, da bomo delali napake.

Vendar vsaka napačna odločitev pomeni napredek. Pomeni to, da bomo lahko naslednjič sprejeli boljšo odločitev. Pomembno je, da to ozavestimo in unovčimo v življenju. Korak ozaveščanja je izjemno pomemben, predvsem zato, da znova in znova na ponavljamo enakih napak. Tako se naša cona udobja veča in veča ter s tem lahko počnemo več stvari pri katerih se počutimo povsem udobno.  Postajamo bolj kompetentni. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na definicijo norosti, ki pravi, da je nor tisti, ki počne enake stvari in pričakuje drugačen rezultat.

(18) V ekstremnih čustvenih stanjih redko sprejmemo dobre odločitve

Nima smisla, da si zatiskamo oči. Ne glede na to, kako močno si želimo, da bi bili racionalna bitja, se odločamo na podlagi čustev. Čustva so nenazadnje ojačevalci delovanja in na nek način smerokazi, kam moramo v življenju. Kot je bolečina znak, da na fizičnem nivoju nekaj ni v redu, tako nam negativna čustva kažejo, da nekaj ni na mestu na nivoju uresničevanja naših upov, ciljev in želja. In prav je, da vsa svoja čustva sprejemamo v celoti in jih razumemo. Namreč tudi čustva so na nek način inteligentna.

Vseeno pa, močnejša kot so čustva, bolj ta izkrivijo naš subjektivno zemljevid realnosti. Zato moramo biti pozorni predvsem tako na ekstremno pozitivna, kot tudi ekstremno negativna čustvena stanja. Takrat je najslabši trenutek, da sprejemamo odločitve. Naše predstave sveta so povsem drugačne, kot je realnost. To pa pomeni, da nimamo dobre osnove za sprejemanje odločitev. Posledično si seveda lahko zagrenimo življenje. Takrat je veliko bolj smiselno, da uživamo v čustvih in ne sprejmemo nobene odločitve. Ko pa vihar čustev mine, pa zadevo temeljito razmislimo in nato sprejmemo odločitve. Pri odločitvah v čustvenem viharju namreč velikokrat škodujemo tako sebi, kot drugim.

 (19) Recite nasilju NE, ključ je v ljubezni

Fizično in psihično nasilje. Recite mu ne. Z njim se boste srečali. Provokacije bodo sestavni del življenja. Izzvani boste. V svoji notranjosti in v zunanjem svetu. Vdihnite in se obvladujte. Z akumulacijo negativnih čustev, predvsem jeze, do te mere, da se ta odrazi v nasilju, naredite izjemno veliko škodo sebi, napadenemu in družbi. Od najmanjšega nedolžnega udarca, pa vse do vojn, vsemu jasno in glasno recite ne. Tega ne podpirajte in ko vidite ustavite. Vaše orožje je ljubezen.

Vendar, tudi na tem nivoju ni popolnosti. Tudi jeklo se stali. Jezus je razdejal tempelj. Lahko vam kdaj uide. Se vam dvigne pokrov. Vendar popravite škodo. In delate na sebi, da se zadeve ne ponovijo. Nenazadnje nasilje lahko razumemo zgolj, če smo ga doživeli v življenju ali bili tudi sami nasilni. Moramo se vprašati zakaj? Delati na sebi. In z razumevanjem, lahko stvari odpravimo. Namreč nasilje ni rešitev. Le najbolj izkrivljen obraz resnice in to je, da nam manjka ljubezni. Rešitev pa se skriva ravno v tem, da postanemo zaljubljeni vase, v življenje in vse, kar nas obkroža. Ljubite.

Najpomembnejše je, kakšno je naše stanje zavesti v trenutku zadnjega izdihljaja. Naj bo to polno miru in ljubezni. Pot do tja pa bo zahtevala veliko dela na sebi.

(20) Vzemite si čas zase

Življenje ni šprint. Življenje je tek na dolge proge. Z dodatkom kombinacije kratkih šprintov. Z namenom, da začinijo življenje. Nekaj časa ste lahko izven ravnovesja, vendar življenje hitro pokaže, kdaj ste šli predaleč. Zato si vedno vzemi čas zase. To še posebej velja za deloholike. Uživati sam s seboj, v naravi, pri meditaciji, ali kako drugače je pomemben sestavni del kakovosti življenja. Mi sami moramo biti v svojem koledarju na prvem mestu. Če sebe zanemarjamo, kako bomo lahko dosegli kar koli v življenju. To je enako, kot če bi zaupali upravljanje svojega denarja nekomu, ki ne zna ravnati s svojim lastnim denarjem ter bi pričakovali kakšen rezultat.

Najprej morate poskrbeti zase. Masko na padajočem letalu morate najprej nadeti sebi. Se postaviti na prvo mesto. Obvladati svoja področja življenja. Šele potem lahko pomagate in svetujete drugim. Pa tudi takrat morate biti vi na prvem mestu. Ne vaš partner, ne družina, ne šef, vendar vi sami. Ničesar ne morete podariti, če tega nimate najprej sami.

Vsekakor pridejo obdobja ekstremov. Smrt. Novo podjetje. Rojstvo. Dolgo potovanje. Življenje so krivulje, včasih tudi izjemno ekstremne. Takrat smo na nek način prisiljeni, da do določene mere pozabimo nase. Vendar vsaj na dolgo rok skušajte najti določeno mero ravnovesja. Če ga ne boste sami, ga bo našlo življenje samo za vas. Običajno kar na težak način. Pogosto to na primer poznamo kot prehlad po preveliki aktivnosti.

Vedno pa imejte v mislih srednjo in mirno pot. Ta vključuje vas na prvem mestu in se vam bo vedno obrestovala. Saj ste namreč največja naložba v vašem življenju.

(21) Konstruktivnost – Vodi, sledi in prispevaj ali se umakni

In na koncu. V življenju imate tri možnosti. Zamislite si vizijo svojega življenja ter lepšega sveta, pokažite ljudem smer in bodite vodja. Izboljšajte življenje sebi in mnogim drugim. Če pa tega ne čutite, prispevajte. Obkrožite se z voditelji, za katere menite, da delajo prav in dobro ter prispevajte. Drugi človek je namreč za nova gibanja, pogosto ključna oseba, da se nekaj sploh začne. Sicer pa sploh ni važno, na katerem mestu si, važno je, da prispevaš. To je vse kar šteje.

Če pa tudi prispevati niste pripravljeni, se umaknite. Ne pljuvajte. Ne kritizirajte. Ne jamrajte. Ne pišite neumnih in nekosntruktivnih komentarjev. Ne spotikajte. Ne lažite. Ne bodite zavistni. Veliko bolje je prižgati vsaj majno luč svetu, kot pa preklinjati temo. Negativne misli pa vodijo v spiralo, so kot odvisnost od droge in se zgolj kopičijo. Ne prinašajo pa nič, prav nikomur.

Vsak mora živeti svoje življenje, kot si ga želi. Najhuje, kar lahko naredimo pa je, da nagajamo drugim. Zaradi lastnega nezadovoljstva. Vendar ravno za hinavce je rezerviran najtoplejši del pekla. Zato se umaknite, ali še bolje začni slediti ali celo voditi. Ne zapravite pa svojega življenja zato, da teptate po drugih, z namenom da bi se sami bolje počutil. Ne zavirajte tistih, ki si želijo spremeniti svet na bolje.

Nauki zame niso nič, sam pri sebi se hočem učiti – Lahko stokrat preberete zapisane nauke, pa jih boste težko ozavestili. Edini način je, da jih sami doživite. Vse te besede pa vam lahko pomagajo zgolj pri tem, da lažje ozavestite, ko se (je) zgodi(lo). Aha. Ko nekaj doživite in povežete s tistim, kar ste prebrali.

Print PDF

V večini primerov je vzrok take zbujene zavisti predvsem naša domišljija. Izmišljotine našega uma, ki temeljijo na dejstvu, da so stvari običajno od daleč videti veliko lepše. Z določeno situacijo v življenju nismo zadovoljni in kaj kmalu nezadovoljstvo načne naš ego. Namesto, da bi šli v akcijo in skušali s ciljnim delovanjem spremeniti situacijo v želeno stanje, pobegnemo v svet negativnega sanjarjenja in domišljije.

Sanjariti začnemo o tem, kako je drugim bolj lepo, so jim dane lepše situacije in imajo z manj truda veliko več kot mi. Tako se rodi nič kaj konstruktivna zavist in naši negativni občutki se zgolj še okrepijo. Namesto, da bi čustva uporabili kot pozitivne ojačevalce delovanja za lastno korist in izboljšanje kakovosti življenja, jih usmerimo v formiranje negativnih odnosov do entitet v naši realnosti.

Dejstvo pa je, da so od daleč stvari videti vedno lepše. To je vsak od nas že velikokrat doživel na lastni koži. Naj navedem nekaj najpogostejših primerov. Organizacija z velikim renomejem v poslovnem okolju za katero smo začeli delati ima bistveno več notranjih izzivov, kot smo sprva predvidevali. Preden smo dodobra spoznali neko osebo se nam je zdela veliko bolj zanimiva in z bistveno več pozitivnih lastnosti. Življenje v določenem mestu v tujini se nam je zdelo veliko lepše, dokler se sami nismo tja odselili.

Od dlje kot gledamo določeno situacijo, organizacijo ali človeka in manj kot imamo informacij, kakšno je realno stanje, več verjetnosti je, da bomo v mislih idealizirali situacijo ter si ustvarili sliko bistveno bolj prikrojeno našim idealom, kot pa je v resnici. Naš zemljevid subjektivne realnosti je v velikem odmiku od objektivne slike. Ne smemo pozabiti še na možen dodaten  halo efekt.

Nujno je, da se zavedamo tega pojava in da ne krepimo negativnih čustev, ko sami nismo zadovoljni z določeno situacijo. Vsako živo bitje na tem svetu nosi svoj križ, s svojimi problemi in izzivi. Takšnimi izzivi, ki so pomembni za osebnostni razvoj in napredovanje. In izzivi vsakega individuuma so toliko zahtevni, da jih lahko premaguje. Nobenemu ni namenjeno, da bi živel kot kralj na zemlji, vsak ima svoje izzive. Nekateri veliko težje, drugi malo manj, vsak pa take, ki so mu osebno izjemno zahtevni.

Prav tako pa je pomembno, da se v življenju pripravimo na najslabše, ob tem ko upamo na najboljše. Kakršno koli idealiziranje situacij, ali tistih v katere se podajamo ali ko delamo primerjave ne prinesejo nič kaj pozitivnega. So zgolj napake v našem subjektivnem zemljevidu realnosti. Zavedati se moramo, da bodo stvari od daleč običajno vedno delovale lepše. So tega pride enostavno zaradi pomanjkanje informacij.

Ta pojav pa ima tudi svoje nasprotje. To je, da so včasih stvari videti bistveno slabše, kot so v resnici. Pogosto se to zgodi zaradi mnenj drugih ljudi, preden spoznamo dejansko situacijo. Ali mogoče zaradi predsodkov, posploševanja ali drugih mentalnih kalupov. Zato je edino pravilno, da ocenjujemo določeno situacijo šele takrat, ko jo sami izkusimo ali dodobra spoznamo. Se pravi takrat, ko imamo dovolj informacij in ne gledamo vsega skupaj zgolj od daleč. Prej pa imamo zgolj izkrivljen pogled. Če si za povrh zaradi izkrivljenega pogleda dodatno belimo glavo z zavistjo, delamo sebi in drugim gromozansko škodo. Vsaka sodba, če smo do nje sploh upravičeni, mora vključevati čim bolj približan pogled. Na lastnem izkustvu.

Hudič ali Bog se skrivata v detajlih.

Print PDF

Poleg napetih akcijskih elementov in izjemnih posebnih efektov, sploh za čas, ko je film nastal (1999), je v filmu tudi veliko simbolike in izsekov razmišljanj različnih filozofij ter religij, od krščanstva, budizma, nihilizma, determinizma in hinduizma pa vse do mnogo bolj alternativnih pristopov, kot so vedeževanje in mesijanstvo. Kljub vsem tovrstnim filozofskim vložkom vrednim razprave, pa se mi zdi najbolj aktualen in zanimiv meta pogled na vsebino filma in sicer ob tezi, da življenje, kot ga poznamo danes ni nič kaj drugačno od življenja v matrici.

Skrajno moreča za radost življenja so vprašanja in hkrati dejstva, da v samem bistvu sploh ne vemo, zakaj smo resnično tukaj, kako to, da življenje obstaja ravno na planetu Zemlja, ali smo res sami v tem širnem vesolju ter zakaj, če smo že ravno tukaj, je toliko bolečine in trpljenja.

Čeprav slej kot prej ugotovi sleherni posameznik, da do teh odgovorov ni enostavne poti in da je bolj smiselno namesto beliti si glavo s takimi vprašanji pač enostavno uživati življenje in biti srečen, pa nekateri ne morejo mimo dejstva, da ne bi skušali dobiti čim boljši odgovor (zase), kaj v resnici je matrica. Tako vzamejo rdečo tableto, kot Neo v prvem delu trilogije. In večina teh, ki se sprašuje običajno ustvarja različna umetniška dela, ki ponovno provocirajo ta vprašanja pri ostalih ljudeh, ki so jih potisnili v nezavedno. In če je v tovrstnih umetniških delih ponujen odgovor prežet predvsem z junaškim rešiteljem, ima tako ustvarjeno delo veliko verjetnost, da bo prava uspešnica.

Poglejmo si sedaj, kako je življenje v realnosti v bistvu podobno življenju v matrici. Za lažjo primerjavo mogoče lahko za povrh vzamemo še kakšno simulacijo ustvarjeno s strani človeških rok – to so različne vrst video iger, od strategij, akcij in igranja vlog. Vse omenjeno lahko primerjamo z dejanskim življenjem na našem planetu z nekega občega meta nivoja.

Za podrobnejšo obravnavo te perspektive se postavimo v kožo arhitekta matrice ali pa kakšne druge video igre. Najprej seveda potrebujemo okolje. Svet, ki bo obdajal akterje simulacije. Okolje omogoča določene okoliščine oziroma dejstva, ki lahko odločilno vplivajo na potek ali uresničitev nečesa.

Pri arhitekturi okolja je smiselno izhajati iz treh osnovnih elementov. Najprej so tu določena pravila. Ta pravila poznamo kot fizikalne zakone. V splošnem se naj ne bi dalo teh pravil kršiti, vsaj dokler se ne zavedamo same simulacije. S pravili omejimo možno število okoliščin, z namenom, da stvari ne uidejo povsem izpod nadzora. Tako so omejena tudi dejstva, ki lahko vplivajo na uresničitev nečesa. S fizikalnimi pravili je določena objektivna realnost sveta, tista realnost, ki si jo vsi delimo.

Drugi element arhitekture okolje je raznolikost okoliščin. V okolju mora biti takšno število okoliščin, ki omogočajo povsem individualno izkušnjo. Če število okoliščin ne bi bilo dovolj veliko, okolje ne bi imelo več nobenega smisla. Za določeno okoliščino bi bili znani precizni koraki, kako okoliščino rešiti (priročnik) in vsak, ki bi se znašel v določeni okoliščini, bi se po določenih korakih soočil s situacijo.

Tretji element pri arhitekturi okolja pa je pestrost. V simulaciji z občimi fizikalnimi omejitvami in individualno izkušnjo okoliščin, je verjetno smiselno akterjem simulirati tako okolje, ki bo tudi navzven odsevalo obe karakteristiki. Drugače bi simulacija izgubila svoj smisel. Namesto, da postaviš akterje v veliko črno-belo »škatlo«, z enakimi telesi in brez fizikalnih pravil, jim seveda raje ustvariš simulacijo lepot vesolja in pestro naravo planeta. Naravo, ki bo odražala tudi sama pravila in smisel simulacije.

Ko imaš postavljeno arhitekturo okolja, potrebuješ seveda akterje. Jasno je že, da bodo akterji postavljeni v neke individualne okoliščine v katerih bodo morali iskati določene rešitve iz teh okoliščin. Zato bi se temu lahko reklo igra – imamo dejavne akterje, ki delujejo po določenih pravilih.

Vsak akter ima svojega avatarja. Arhitektura avatarja zopet izhaja iz nekaterih osnovnih elementov. Avatar mora biti prilagojen fizikalnim zakonom ustvarjenega sveta. Prav tako pa mora biti povsem individualen, saj je postavljen v individualne, zanj edinstvene okoliščine. Tako je vsak avatar (telo) povsem edinstven, pri čemer vsak avatar upošteva vse enake fizikalne zakone.

Z namenom, da je igra bolj zanimiva, pa se seveda akterji – avatarji ne razlikujejo zgolj po svoji pojavnosti (z enakim načinom delovanja), vendar tudi pri performansah. Tako, kot so okoliščine edinstvene, naj bodo tudi avatarji edinstveni, navzven in navznoter. Za vsakega avatarja je tako natančno določeno, v kolikšni meri bo obvladoval določeno performanso.

Sedaj imamo ustvarjeno okolje in avatarje z različnimi sposobnostmi (strojno opremo), ki so postavljeni v to ustvarjeno okolje. Okolje je pestro in raznoliko, tako kot avatarji sami, vendar še vedno omejeno z določenimi pravili, kar omogoča določeno mero obvladovanja dogajanja v tem simuliranem okolju.

V naslednji fazi manjkata zgolj še dve stvari. Najprej namen in nato način, kako se bo ta namen uresničeval. Če za hip pozabimo na sam namen, je jasen mehanizem, kako se bo namen uresničeval. Skozi programsko opremo, ki se jo naloži v strojno opremo avatarja. Vsak avatar ima disk s centralno procesno enoto (možgane), ki poganja določeno programsko opremo. Programska oprema je bistvo vsega, ki da posameznemu avatarju navodila za delovanje.

Pestrost arhitekture sveta pa se nadaljuje še v tem, da noben avatar nima na enake programske opreme. Tako je programska oprema na koncu tista, ki avatarju omogoča povsem individualno izkušnjo simuliranega sveta. Subjektivno realnost in odločitve. Vsaka programska oprema bere kodo matrice na povsem individualen način. To pomeni, da četudi bosta dva avatarja v podobnih okoliščinah, ne bosta delovala enako, oziroma bosta stremela k drugačnemu izidu okoliščine.

Zopet pa je to pestrost potrebno do neke mere omejiti na skupna pravila in imenovalce. Ta pravila pa služijo še enemu namenu in sicer, da simulacija deluje sama od sebe, da se igra nikoli ne konča. Zato vsak avatar stremi k samoohranitvi. Ne glede na težavnost okoliščin, želi na koncu v simulaciji še vedno obstajati. Vse simulirano stremi k samoohranitvi. In drugo, potrebno je ustvarjati nove avatarje, ki izkoriščajo pestrost situacije. Najlažje tako, da dva avatarja s povsem različnimi karakteristikami ustvarita novega avatarja po neki formuli, ki kopira del sposobnosti enega ter drugega avatarja, prav tako pa del programske opreme, ki je prav tako edinstvena.

S tem ustvariš še socialne kroge akterjev v simulaciji in sicer tako, da imajo nekateri večji ali manjši del skupne kode. Seveda pa to še ne pomeni, da imajo akterji enake cilje.

Tako smo postopoma ustvarili popolno simulacijo, igro oziroma matrico. Vendar je do te točke celoten sistem še povsem v mirovanju. Če ga želimo aktivirati si moramo zastaviti vprašanje, kaj je vsebina programske kode v posameznem avatarju in kakšen je dejansko njen namen ter motivacijski vzgibi. Obstajata dve ključni možnosti.

Prva, evolucijska možnost pravi, da se je poustvarjanje programske opreme z razmnoževanjem izpopolnilo do te mere, da je avatar postajal bolj in bolj inteligenten. In to z enim samim namenom, ki je večja verjetnost preživetja. Nikakor pa ne z namenom opisovanja sveta. Če možgani niso usposobljeni za opazovanje sveta, potem so vsi poskusi interpretacije, bolj ali manj blodnje. Zato ga dejansko tudi ne znamo opisati. In če smo razvili visoko raven inteligence, prav tako pa zavedanje o samem sebi zgolj zaradi večje verjetnosti preživetja, potem se moramo skoncentrirati ne eno karakteristiko simulacije. To je igra.

Vsaka igra ima določena pravila, prav tako pa svoje zmagovalce in poražence. Zmagovalci so tisti, ki bolj obvladujejo igro. Zaradi svojih spodobnosti ter boljšega razumevanja pravil in delovanja igre nadvladajo ostale. In vsak zmagovalec seveda dobi določene nagrade. Ne glede na razvojno stopnjo inteligence, je namen simulacije enak živalskemu svetu. Osvajanje živalskih nagrad.

Vendar, kaj je v tem primeru lahko namen celotne igre. Zabava bradatega moža, ki nas opazuje z neba. Poskus nezemljanov, ki je ušel izpod nadzora in so nas raje pustili pobijajoče se na planetu, kot pa da bi ustavili svojo sistemsko kreacijo. Naključen trk dveh atomov, ki je omogočil življenje, nihče drug v vesolju pa tega niti opazil ni? Življenje se mi zdi preveč dragoceno, energija ustvarjena v popolnost simulacije preveč zahtevna, da bi bil to odgovor.

Druga možnost je veliko bolj epska. Minimalna nadgradnja prve možnosti. Celotna simulacija je namenjena izključno temu, da programska oprema avatarja postaja vedno bolj sposobna. Ne zaradi nadvlade drugih, vendar zaradi izpopolnjevanja samega sebe. Avatar sicer ima dane ter določene neke performanse, prav tako pa je postavljen v neke okoliščine, vendar lahko svojo programsko opremo nadgrajuje tako, da okoliščine glede na dane performanse obrača sebi v prid.

Nadgraditve pa se (lahko) dogajajo tako, da se v soočenju z danimi okoliščinami in sprejetju določene odločitve z aktivacijo mehanizma povratne informacije (čustev) avatar lahko nauči, ali je bila odločitev v dani okoliščini smiselna ali ne. In ko se pojavi podobna okoliščina, lahko sprejme boljšo odločitev. Programska oprema se tako vedno bolj izpopolnjuje, avatar pa postaja bolj in bolj sposoben. Vedno več je podobnih okoliščin, ki jih obvladuje.

Namen izpopolnitve kode do čim večje stopnje inteligence torej ni zgolj večja verjetnost preživetja, vendar neprestano večanje sposobnosti avatarja (izpopolnjevanje programske opreme) ob strmenju k čim boljši kakovosti življenja. Večja sposobnost avatarja sicer omogoča kakovostnejše življenje, vendar obenem tudi soočenje z bolj zahtevnimi situacijami, ki omogočajo razvoj še večjih sposobnosti avatarja.

Takšna interpretacija je veliko bolj epska. Še vedno pa ne razloži bistva. To je zakaj sploh potrebujemo izpopolnjevanje avatarja. Ne glede na epski pridih, vse skupaj zopet ne more služiti ničemur višjemu, kot je zabava bradatega gospoda ali nezemljanov. Zabavi, kdo bo uspel nadvladati druge akterje v simulaciji z najhitrejšo evolucijo.

Tudi vse socialne pojave, ki nakazujejo na duhovno, globljo plat akterjev v simulaciji, kot so na primer sodelovanje, civilizirana pravila, zaljubljenost, bližnja izkušnja s smrtjo ipd., lahko enostavno razložimo s psihologijo večje verjetnosti in lažjega preživetja posameznika.

Ta del naše simulacije tudi ni bil nikoli sporen. Tako bioloških, kot tudi zgodovinskih, psiholoških ter vseh drugih dokazov je povsem dovolj. Trdnih dokazov znotraj simulacije. Evolucija ima osrednjo vlogo v razvoju življenja in inteligenca je bil kvantni skok evolucije, ki je omogočil preživetje določeni skupini avatarjev. Tukaj nimamo kaj.

Inteligenca oziroma možgani torej niso pravo orodje za razlaganje namena programske opreme. Programska oprema je pri interpretiranju sama sebe zaprta v nek kalup pravil, za katere je bila napisana. Če se vživimo v kalkulator in njegove sposobnosti ter namen, ta lahko ostane zgolj na ravni kalkuliranja. Največ, kar naša programska oprema lahko iztisne pri interpretaciji namena je to, za kar je bila ustvarjena, večja verjetnost preživetja. Tudi samo človeško življenje s tega vidika ni prav noben čudež, saj je vsaka najmanjša žival ustvarjena s podobno programsko opremo, le da je ta bistveno bolj primitivna. Še vedno pa odlično služi svojemu namenu. Tudi čustva so del opreme avatarja, ki jih lahko najdemo pri akterjih z slabšo programsko opremo.

Edini res pravi čudež človeškega avatarja, ki pa ga je omogočil nagel razvoj inteligence oziroma programske opreme, pa četudi z namenom preživetja, je zavedanje. To je sposobnost avatarja, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj. To je sposobnost, da se postavimo izven strojne opreme (avatarja). Prav tako pa nad programsko opremo (um). Z zavedanjem pride spoznanje vdihnjenega duha avatarju, ki je v samem bistvu duša avatarja, se pravi del bitja netvarne narave, ki je mogoče celo neumrljivo.

Zavedanje ima lahko dve vlogi. Prva je ponižujoča in zajema le še majhno nadgraditev prejšnjih razmišljanj. In sicer je zavedanje trik inteligence, da nam lajša kruto interpretacijo darvinističnega dela simulacije. Ta je, da na kratki rok preživijo največji in najmočnejši, na dolgi rok pa najbolj privlačni in najbolj prilagodljivi. Edina stalnica so tako spremembe evolucije pri prepisovanju programske pa nenazadnje tudi razvoju nove strojne opreme, ki vodijo v vedno bolj sposobnega avatarja, akterja simulacije. Na koncu bo ostal en tip avatarjev, ultimativni alfa samec-samica, ki bo združeval zapise tisoče in tisoče strojne in programske opreme preteklih avatarjev, ki so se razvijali milijone let. To pozicijo mu je poleg inteligence omogočilo še zavedanje.

In kaj potem – bodo nezemljani to vrsto avatarja klonirali za svoje bojevnike ali domače živali? Ali pa si bo stric z brado naredil akcijsko figurico? Ne izključujem teh možnosti, vendar je potem posamezno človeško življenje res patetične vrednosti. Drobcen kolešček v kolosalnem mehanizmu, katerega cilj je izgradnja popolne strojne in programske opreme – avatarja. Z neznanim namenom za povrh.

Pa četudi je to glavni namen simulacije oziroma življenja, kakšen bo ta popolni avatar na čistem koncu evolucijske poti, tik ob popolnosti? Najboljši lovec v simulaciji? Zagotovo ne, saj ne bo nobenih avatarjev druge vrste s slabšo programsko opremo. Bo imel na voljo najboljšega samca/samico? Ne, saj bo že sam po sebi popoln, evolucija ne bo več potrebna. Bo imel probleme z zavistjo ali jezo, ki sta osnovni čustvi strmenja k izpopolnjevanju programske opreme? Ne, saj ne bo imel komu kaj zavidati. S strahom? Absolutno ne, saj bo najmogočnejše bitje. Bo vzel življenje, da bo lahko ohranjal svoje življenje?

Ne, saj bo edina, najbolj popolna vrsta. Ob trenutku evolucijske popolnosti, avatar enostavno bo – popoln, vseobsegajoč, lahko bi rekli kar razsvetljen. Na samem evolucijskem koncu bo lahko obstajalo samo stanje miru in ljubezni, pozitivnega odnosa do biti. Druge poti ni, če bo obstajala samo ena vrsta avatarjev in se bodo na koncu morali pojesti med seboj in izumrli, potem evolucija ni opravila svoje naloge in je bil celotni proces povsem zaman. To pa potem ni prav verjeten scenarij.

Namen simulacije je več kot očitno, da preko izzivov pridemo do popolnega evolucijskega stanja ljubezni in miru.

Sedaj pa se pojavi še ključno vprašanje – zakaj bi čakali na tisoče in tisoče, mogoče celo milijone let, da bo mogoče evolucija dosegla svojo končno stopnjo razsvetljenja. Ali pa nas mogoče v tem času celo ne bo več. Ravno zavedanje je tisto, ki nam omogoča, da lahko preskočimo tisoče let prihodnje evolucije in v tem prav tem trenutku stremimo k temu, da dvignemo našo stopnjo zavesti – nivo konteksta našega življenja. In mogoče postanemo celo razsvetljeni. Kot je to uspelo Budi ali Jezusu Kristusu. V dvigu stopnje zavesti je pravi ključ, da se povzdignemo iz naše minorne vloge v evolucijski funkciji in povzdignemo naše življenje v vrhove duhovnega in v moč samoaktualizacije.

Če je v matici oziroma simulaciji realnosti vse zapisano v digitalni obliki, je v realnem življenju vse zapisano v obliki energije. Masa je prazen prostor z zgoščeno energijo. Namen energije pa je omogočiti sposobnost določenemu telesu, da opravi neko delo. Torej obstaja neka oblika zapisa simulacije, za katero mislimo, da jo živimo.

Edina možnost osvoboditve iz matrice življenja pa je to, da gremo k samemu viru. To je naš um, ki ga moramo preseči in sicer tako, da ga ukrotimo (žlica ne obstaja) in v ospredje postavimo našo raven zavesti in samoaktualizacijo.

Print PDF

Drug drugega tako tiščimo k povprečju. Iz zgodovinskega vidika, da ne bo prišel zopet kakšen knez in komu odsekal glavo. Pa iz sociološkega vidika, saj smo desetletja živeli v sistemu, kjer bi morali biti, imeti in živeti vsi enako, pod taktirko nekaj ljudi. In na koncu še iz osebnega vidika. Sosed ne sme imeti nikoli več ali česa boljšega, lepšega, pametnejšega, kot imamo sami. Naj še njemu umre krava.

In še ni konec. Za zvrhano mero je tukaj še psihološki vidik. Vse, kar izstopa, je drugačno od nas, nam tuje in zato nevarno, je potrebo izkoreniniti. Ravno zato, ker je drugačno, neznano, nepredvidljivo. In s tem grozi našemu obstoju. Ni v povprečju. Tako se iste ptice povezujejo v strukturah (plemenih), v navidezni varnosti, da nadvladajo druge strukture. Vendar ni strukture na svetu, ki ne bi dočakala svojega konca. Ampak to ni pomembno. Najlažje je biti v povprečju znotraj strukture in se prepustiti tokovom življenja.

Povprečje. Mera, stopnja, značilna za večino istovrstnega. Stanje, za katerega je značilno, da kaj po kakovosti, lastnostih ne presega istovrstnega. Vendar kdo si želi povprečje? Povprečno karierno, povprečno službo, povprečno plačo (960,14€), povprečnega partnerja, povprečen seks, povprečno družino, povprečne otroke, povprečno zdravje, povprečno življenje…? Verjetno nihče! Pa vendar pustimo silnicam in tokovom življenja, da dušijo naše sanje v kalupe povprečja.

Paradoksalno. Nihče od nas si ne želi povprečja, zmrazimo se ob besedi povprečje, vendar drug drugega silimo v povprečje.

Res je, vsi smo enakopravni, vendar ne enaki. Ne moremo in ne bomo nikoli vsi živeli po isti matriki. Vsak od nas je edinstven. Po karakterju, izgledu, sanjah, željah in načinu življenja. Vsak od nas edinstveno doživlja zemeljsko izkušnjo. Pri vseh milijardah ljudi, si nista zrla v oči niti dva popolnoma enaka človeka.

Zato povprečje ne more obstajati. Povprečje ne sme obstajati. Red, v katerem lahko sploh izračunamo povprečje, v naravni ne obstaja. Silnicam, ki nas vodijo v povprečje morajo biti šteti dnevi.

Potrebujemo višjo stopnjo zavesti. Nič več nadvlade struktur eno nad drugo. Nič več matric idealnega povprečnega življenja. Nič več enakosti povprečja. Potrebno je obrniti Maslowo hierarhijo potreb na glavo, tako osebno, kot z vidika celotne družbe. Najprej se moramo sami podati direktno na pot samoaktualizacije ter biti zgled celotni družbe, da je možno. Živeti izven  povprečja.

Nato mora še celotna družba priti do stopnje zavesti, da smo na tem svetu zato, da si pomagamo pri rasti in razvoju. Pri doseganju sanj. Ne pa zato, da drug drugega nadvladamo in tlačimo v povprečje. Šibki posamezniki ne obstajajo, le strukture, ki onemogočajo posamezniku, da se samoaktualizira.

Naloženo nam je, da gremo iz cone udobja v cono učenja. Odgovorni smo za to, da zberemo pogum in zopet postavimo v ospredje svoje sanje. Edino prav je, da živimo zgolj za to, za kar smo resnično na tem svetu. Za naše poslanstvo. Naša odgovornost je, da razvijemo svoje talente in s tem prispevamo svetu. Preidemo iz izkoriščanja k ustvarjanju. Iz jemanja k dajanju.

Naša naloga je, da skozi individualizacijo pridemo tudi do družbene odgovornosti. Ko najdemo varnost znotraj sebe, da jo damo še drugim. Tako, da jih ne tlačimo v povprečje, vendar tudi njim pomagamo realizirati njihove sanje. Jih pri tem spodbujamo, se vživimo v njihove želje in jih podpiramo. Pa četudi imajo več kot mi, v katerem koli pogledu. Za vse je dovolj na svetu.

Čas je za raven zavesti, kjer povprečje ni več potrebno. Čas je za raven zavesti, kjer z ljubeznijo vsakega sočlovek podpiramo k temu, da uresniči svoje otroške sanje. Pa naj bodo materialne, čustvene ali duhovne. Vsak od nas je z določenim namenom na tem svetu. In kaj je lepšega, kot če imaš ljudi okoli sebe, ki ti pomagajo udejanjiti ta namen.

Ne sami, ne drugim ne smemo pustiti, da se predajajo matriki povprečja, vendar širiti pogum, da sledimo svojim sanjam. Novo povprečje mora biti to, da povprečje več ne obstaja. Vendar sanje. Sanje vsakega posameznika, ki niso povprečne, vendar veličastne.

Print PDF

Od začetka je pošast (problem) majhna in lahko jo lopnete z »muhotepcem«. Vendar ljudje smo običajno leni in dokler se pošast ne zdi nevarna, jo preprosto ignoriramo. Raje se zleknemo pred televizijo in pobegnemo iz sveta realnosti. Vmes pa pošast pridno in počasi rase.

Tega se nekje v podzavesti tudi zavedamo, vendar ker bolečina še ni dovolj velika, pošast ignoriramo in se enostavno ne zmenimo zanjo. Potem pa pošast zrase že do te mere, da nas lahko malo ugrizne. In takrat se razjezimo. Vendar namesto, da bi se soočili s pošastjo, raje stopimo do omare z zdravili, vzamemo obliž in zapremo rano.

Vendar ne mine dolgo, ko nas pošast zopet ugrizne. In nato zopet. Vmes pa je pošast še zrasla in zobje so postali bolj in bolj ostri. Še malo odlašamo in kar naenkrat nas pošast prerase in postane prevelika, da se z njo enostavno in hitro soočimo.

Zato je pomembna lekcija, da ubijte pošast, ko je še majhna. Pojdite k zobarju, ko vas prvič zaboli zob. Izkopljite se iz bančnega minusa, ko ste nekaj deset evrov v minusu, ne pa ko gre ta v tisoče. Partnerski prepir ustavite ob prvem napačnem stavku, ne pa ko ste že sredi drtja.

Življenje nam vedno zada udarec, kjer moramo rasi. Najprej majhnega, vendar če se ne odzovemo, močnejšega in močnejšega. Če preveč ležimo pred televizijo, nas življenje najprej malo uščipne, nato frcne, nato dobimo udarec v roko ipd. Če se ne zganemo, pa nas življenje slej kot prej brcne iz fotelja. Če dolgo časa odlašamo, problemi narasejo. In nima si smisla zakrivati oči, da je življenje prijazno.

Rasemo in razvijamo se v težkih časih. In tukaj na zemlji smo zato, da rasemo in se razvijamo. Popolna odsotnost težkih časov, zato ne bi imela nobenega smisla. Res pa je, da je življenje toliko prijazno, da nam poleg težkih časov podarja tudi veliko radosti, ljubezni in dih jemajočih situacij ter pogledov.

Prisluhnite življenju, ko vas prvič malo frcne. Takoj se lotite reševanja izziva. Drugače bo pošast, medtem ko jo boste ignorirali zrasla. In vas skušala živega pojesti.

Print PDF

Škorpijon se je odločil, da gre na daljši izlet po pokrajini. Kmalu je prišel do reke in ker škorpijon na zna plavati, mu ni preostalo drugega, kot da se obrne in gre nazaj domov. V tistem trenutku pa je mimo prišla dobra plavalka žaba. Škorpijon jo je prosil, če mu lahko pomaga in ga ponese čez reko.

Žaba se je ustrašila, saj sta naravna sovražnika in odgovorila, da kako naj mu pomaga, če jo bo škorpijon pičil in ubil. Škorpijon ji je zagotovil, v želji da prečka reko, da nikakor ne, saj bi mu žaba pomagala. Njegove hvaležnosti pa ne bi mogel izkazati s smrtjo. Tako jo je pregovoril, da mu pomaga.

Žaba je prijazno sprejela škorpijona na svoj hrbet. A že v naslednjem trenutku jo je škorpijon pičil. Razočarana žaba ga je vprašala, čemu, saj bosta sedaj oba umrla. Žaba od strupenega pika, škorpijon v deroči reki, ker ne zna plavati. Škorpijon ni niti počakal, da bi prečkala reko in bi sam preživel. Škorpijon pa je žabi odgovoril: »Ne morem si pomagati, to je v moji naravi.«

Velikokrat je ta prilika povezana z vojnimi odločitvami in zapornikovo dilemo. Sam pa bi izpostavil dva povezana, a vseeno nekoliko drugačna pogleda na to priliko, saj nam lahko pomaga bolje razumeti sebe. Namreč velikokrat ljudje sebe vidimo kot žabo in druge kot škorpijona. V resnici pa vsi nastopamo v življenju v prav obeh vlogah.

Prvo spoznanje na to priliko se navezuje na to, da smo živali in smo ljudje in smo duhovna bitja. Zanikati žival, ki je del nas, je enako, kot če bi zanikali del sebe. Prav tako zanikati človeka in vseh psiholoških mehanizmov povezanih z delovanjem možganov pomeni zgolj še večje zanikanje samega sebe. Ne glede na to, kako duhovno smo razviti, še vedno ostajamo tudi žival in tudi človek.

Najbolj nazoren primer je zanikanje in potlačevanje spolne energije, sploh v verski praksi. Vsekakor je moč spolno energijo transformirati, kar je zahtevna veščina in praksa predvsem taoistov. Zatirati pa je ni možno. Če jo zatiramo, se ta izrazi v izkrivljenih oblikah, kar običajno vodi v grozodejstva.

Zato je nujno, da sprejemamo sebe v celoti ter vse, kar je v naši naravi, tako živalski, kot tudi človeški. Sprejeti moramo tudi tisti del naše narave, ki je škorpijonska. Šele, ko to sprejmemo, se osvobodimo in lahko stopimo na pot transformacije. Bližnjic pri tem ni. Vse, kar pa zanikamo in skušamo s silo potlačiti, zrase v nas in se izkrivi. Če želimo škorpijona na silo izkoreniniti, ta zgolj dobiva na moči.

Druga pomembna prilika te zgodbe pa je, da moramo tako kot svojo naravo, sprejemati tudi naravo drugih ljudi. Vsak ima svojo škorpijonsko naravo na kakšnem izmed področij življenja. Šele ko to naravo sprejmemo pri drugih, lahko stopimo na pot transformacije odnosa. Če želimo naravo drugih spremeniti, to naravo doživljamo zgolj še bolj intenzivno. Ko pa to sprejmemo in spremenimo sebe, lahko pričnemo s konstruktivnim pristopom in k boljšemu delovanju. To lahko pomeni od tega, da odnos zdravimo z ljubeznijo, do tega, da odkorakamo. V vsakem primeru pa je ključ v brezpogojni ljubezni.

Pot transformacije skozi škorpijonsko naravo pa ni enostavna. Zahteva izjemno veliko truda, dela na sebi, discipline in vaje. Ljubezni ter razumevanja. Če pogledamo celotno človeštvo je v nekaj tisoč letih s tega vidika komaj kaj napredovalo. In v teh nekaj tisoč letih je le nekaj posameznikov uspelo, da so transformirali svojo živalsko in človeško raven v popolno univerzalno ljubezen.

Zato sprejmite škorpijonsko naravo v sebi in v drugih. Pa naj gre to za področje denarja, razmerij, razmišljanja ali česar koli drugega. Nato pa postopoma pričnite s transformacijo. Najprej z znanjem, nato z identifikacijo destruktivnih vzorcev, odkrivanja vzroka ter nato z odpravljanjem nasilnih  kompenzacij za ranjen ego in pomanjkanje ljubezni.

Če vi napredujete, napreduje celotno človeštvo. Če napreduje celotno človeštvo, vi napredujete. Potrebno bo kar nekaj časa, da bo šlo človeštvo preko svoje škorpijonske narave. Vprašanje, če sploh kdaj. Vendar ne smemo pozabiti, da je zunanjost odraz naše notranjosti. Tako je vsaka zunanja škorpijonska narava, pri ljudeh, ki nas obkrožajo, v bistvu del naše notranje škorpijonske narave.

Ko pa enkrat uspešno transformiramo svojo škorpijonsko naravo, transformiramo tudi škorpijonsko naravo pri vseh ljudeh, ki nas obkrožajo. Verjetno z ustrezno filtracijo v subjektivni realnosti.

Print PDF

Ob zgolj kančku dvoma vase, nas lahko v sekundi povleče v vrtinec spirita sodobnega potrošništva. To se nam dogaja prav vsem. Nakupovanje je namreč u izi. Realno življenje je nekoliko bolj zahtevno.

Vendar najgloblje doživetje življenja (ljubezen, prijateljstvo, ustvarjanje, učenje, ipd.) je ob stvareh, za katere se trudimo. Nima smisla, da ta doživetja tako nepremišljeno zapravljamo. Za kratkotrajno ekstazo posedovanja.

Če želimo posedovanju odmeriti to, kar mu resnično pripada, ga moramo primerjati s čudežem. Kaj je posedovanje proti čudežu? Ali bi raje nekaj imeli, ali doživeli čudež? Vsi pa na srečo dobro vemo, kaj je pravi čudež. Ne to, da lahko hodimo po vodi, ali pa letimo po zraku. Čudež je to, da hodimo po Zemlji.

Ob mojem sprehodu po Zemlji, v nakupovalnem centru, nisem čisto pozabil na ta čudež. Tako se mi je znova in znova v mislih vrtel dialog iz filma Fight Club:

»I see all this potential, and I see squandering. God damn it, an entire generation pumping gas, waiting tables; slaves with white collars. Advertising has us chasing cars and clothes, working jobs we hate so we can buy shit we don’t need. We’re the middle children of history, man. No purpose or place. We have no Great War. No Great Depression. Our Great War’s a spiritual war… our Great Depression is our lives. We’ve all been raised on television to believe that one day we’d all be millionaires, and movie gods, and rock stars. But we won’t. And we’re slowly learning that fact. And we’re very, very pissed off.

You’re not your job. You’re not how much money you have in the bank. You’re not the car you drive. You’re not the contents of your wallet. You’re not your fucking khakis. You’re the all-singing, all-dancing crap miracle of the world.«

Print PDF

Z dvigom zavesti človeštva bo seveda prišel čas tudi za nov, boljši sistem, saj se noben družben sistem do sedaj ni obdržal, razen naravni, katerega pa upam, da si ne želimo. Nov sistem bo zato verjetno vključeval tako (pozitivne) elemente naravnega sistema, ki je gonilo evolucije, kot tudi elemente socialnih in duhovnih sistemov, kjer je tekmovanje omejeno z neko zdravo mero (npr. razmerje plač ipd.), obenem pa obstaja komponenta varnosti v težjih situacijah (bolezen ipd.), poleg tekmovanje pa se bo spodbujalo tudi sodelovanje.

Vsi lahko v vmesnem času, dokler človeštvo ne bo pripravljeno na novo tranzicijo prispevamo k razvoju boljšega družbenega sistema, predvsem z svojim zgledom in delovanjem znotraj kapitalizma. Predvsem tako, da se v naravnem sistemu obnašamo nenaravno, v okviru lastnih vrednot ter integritete, temeljito pilimo svojo osebnost in poudarjamo pozitivne stvari, delujemo družbeno odgovorno in podobno.

Za prihod novega sistema pa bo potrebno še veliko časa, zato je dobro poznati nekatere temeljne zakonitosti naravnega sistema in kapitalizma, v katerem se trenutno nahajamo.

Že Charles Darwin je prišel do spoznanja, da v naravnem sistemu, na dolgi rok ne preživijo tisti, ki so največji ter najmočnejši, vendar tisti, ki so najbolj prilagodljivi in najbolj privlačni. Se pravi, če želi npr. podjetje/posameznik preživeti na dolgo rok, mora biti fit v (poslovnem) okolju, oziroma z drugimi besedami v dobri kondiciji, in seksi za svoje odjemalce/soigralce – ciljno pleme. O tem, zakaj biti seksi (izgled, vrednote ipd.) je bilo napisanega že veliko, zato se tokrat posvetimo raje malo bolj  fleksibilnosti.

Razlog za potrebo po prilagodljivosti je jasen. Poslovna evolucija in trg imata svoj točno določen neustavljiv ritem, ki je seštevek delovanja vseh subjektov, pri čemer velikokrat tako, kot tudi v osebnem življenju, ta ritem ni povsem skladen z našimi načrti. V praksi to pomeni, da se moramo do določene mere prilagoditi toku, ali pa potonemo.

S prilagajanjem torej razvijamo neke nove lastnosti (znanje, veščine…) in značilnosti delovanja (vzorci), kot odgovor na nepričakovane situacije, ki se pojavljajo izven našega območja vpliva in obenem povečajo verjetnost preživetja, predvsem na dolgi rok. Glede na to, da je hitrost sprememb vse hitrejša, je takšno prilagajanje še toliko bolj zahtevno, prav tako pa se nikoli ne konča.

Prilagajanje pa je za vsakega posameznika izjemno psihološko intenzivno. Navada je namreč železna srajca in ljudje delujemo po točno določenih vzorcih. V procesu prilagajanja je potrebno te vzorce spremeniti, včasih celo na glavo. To pa pomeni, da moramo imeti izjemno dobre analitične sposobnosti ter ugotoviti, kdaj nekaj več ne deluje, nato se izogniti norosti ter ponavljati enake reči in pričakovati drugačen rezultat, na koncu pa spremeniti svoje lastne vzorce delovanja, saj le s tem lahko spremenimo delovanje podjetja ali pa povečamo kakovost življenja.

Vse to pomeni predvsem to, da npr. postavimo podjetje/situacijo/človeka/svoje bistvo pred potrebne kompenzacije za ranjen ego (jaz imam prav in pika). Kakršna koli navezanost in odvračanje novega je v nasprotju s prilagajanjem. Prav tako pa prevelika prepričanost samega vase. Poglejte, kaj se je zgodilo T-rexu.

Najtežje pa je to, ker je potrebno rušiti, kar smo že zgradili, da lahko gradimo novo, kar od nas zahteva okolje. Skozi evolucijo se živa bitja prilagajajo s smrtjo in ponovnim rojstvom. Izjemno pomembno je tudi to, da se ne zaljubimo v svoj izdelek, podjetje, strategijo ali prepričanje, saj ljubezen, kot vsi vemo izkrivi pogled ter zamegli potrebo po prilagajanju. Najbolj pomembna veščina v sklopu prilagodljivosti je pogum, vrednota pa odprtost za novo in drugačno.

Poglejmo sedaj praktičen nivo prilagodljivosti. Običajno pričakujemo ali si zamislimo neko situacijo, za katero želimo, da se odvija po točno določenem scenariju. Ta scenarij temelji na naših predpostavkah, ki pa nikoli niso skladne z realnostjo. Ob prvih dejanjih tudi ugotovimo, kar je običajno boleče, koliko je razhajanja med našo subjektivno predstavo realnosti in dejanskim stanjem.

V vsaki takšni situaciji imamo nato območje vpliva, kjer je vse odvisno od nas samih, ali bomo zmožni doseči drugačen, želen rezultat, ter območje izven našega vpliva, kjer kakršno koli delovanje ne bo imelo posledic na doseg želenega rezultata ali na spremembe v zunanjih okoliščinah.

Za območje vpliva je potrebna proaktivnost, da lahko delujemo uspešno, kar praktično pomeni, da sami nosimo odgovornost za svoje življenje (npr. ohranjanje dobrih odnosov, skrb za zdravje, vlaganje v kompetentnost ipd.). Za območje izven našega vpliva pa je edina možnost prilagodljivost (npr. v primerih smrti bližnjih, poškodb, nenadnem kolapsu sektorja in posledično izgubi službe ipd.).

Že sama definicija fleksibilnosti vsebuje odgovor na vse situacije, ki so izven našega vpliva. Izogniti se moramo odzivnosti, kar pomeni, da se predamo npr. obupu, stagniramo, se smilimo sami sebi ipd. Življenje od nas zahteva, da spremenimo smer toka našega lastnega življenja in ga bolj uskladimo s skupnim življenjskim tokom.

Fleksibilnost pomeni, da dodobra ocenimo situacijo, v kateri smo se znašli, analiziramo, kje so odstopanja od želene situacije, zakaj je do tega prišlo in kakšne so naše možnosti. Nato pa najdemo pot, eno izmed naših možnosti, ki vključuje našo notranjo spremembo, s katero dano situacijo čim bolj obrnemo sebi in drugim v prid. Na primer izguba službe zaradi kolapsa sektorja mogoče zahteva prekvalifikacijo. Ne glede na to, koliko bi vložili v dodatno izobraževanje, iskanje novo službe ipd. (območje vpliva), ne bi imeli rezultata. Lahko začasno vzamemo manj plačano službo, v popoldanskem času pa skrbimo za pridobitev novih znanj v povsem novi panogi. Osem ur za preživetje, štiri ure za uspeh.

Pomembno pa je še vprašanje, do katere mere biti prilagodljiv. Na primer, postavi se konkretno vprašanje, če je naravni sistem tako krut, zakaj ne bi bil tak še sam, verjetno bi imel največ od tega? No, tako je razmišljal Adolf Hitler in poglejte, kam je to pripeljalo, njega im na milijone ljudi. Jasno je, da bolj kot smo življenjsko ogroženi, bolj se spustijo naše moralne meje, kar je na nek način že prilagajanje, vendar predvsem s kratkoročnim pogledom.

Bolj smiseln pogled, pa je dolgoročni pogled. Pomembno je, da smo prilagodljivi zgolj do skrajne meje svojih vrednot. Nikoli ne smemo preko lastne integritete v procesu prilagajanja. Sploh, ko govorimo o pozitivnih ljudeh, kot ste vi. Vedno mora obstajati zdrava mera, nikoli ne smemo izgubiti stika sami s seboj, pa ne glede na to, koliko prilagodljivosti od nas zahteva življenje, ne glede na to, kako težka je situacija. Zadnja sodba bo verjetno ravno sodba trdnosti našega karakterja.

Velja pa razmisliti še o enem pogledu. Prilagodljivi mogoče res preživijo na dolgi rok, vendar so ravno neprilagodljivi tisti, ki spreminjajo svet. Če imajo pozitivne vrednote, na bolje.

Print PDF

Prvi komentar je povezan z obliko. »Zakaj tako pompozna oblika, ki lahko na prvi pogled odbija in je povsem neskladna z vsebino?«, »Ali misliš, da si Donald Trump ali kaj?«, »Zamenjaj nazaj na prejšnji dizajn. Prej se je zdelo, da si človek, s katerim grem lahko brez problema na kavo, sedaj pa izraža vse skupaj, neko samovšečnost ipd.« No našlo bi se še kar nekaj podobnih komentarjev.

Drugi komentar se nanaša na dolžino objav. »Zakaj pišeš tako dolge objave, noben tega ne bere?«, »Če boš pisal krajše objave, boš imel več obiska.«, »Ampak tvoje objave so pa res dolge, kako se ti da to pisati?«, »Napiši krajše objave, to je glavno.«. Takšnih komentarjev je seveda še več, kar povsem razumem, saj tudi sam dolge tekste na spletnih straneh težko berem.

Pri obeh sklopih komentarjev gre seveda za dobronamerne nasvete. Nekoga odbije dizajn, drugega dolga vsebina. Vsaka oseba, ki stoji za komentarjem mi seveda verjetno želi dobro ter pomagati in zato sem za vse te komentarje tudi izjemno hvaležen. Nekaj nekoga zmoti, to skozi subjektino realnost posploši in mi želi pomagati. Vse je seveda odlično in izjemno koristno, saj s tem dobim povratno informacijo, kako obiskovalci dojemajo moj blog, tako ob prvem obisku, kot pri branju vsebine. Kljub temu, da je komentar avtomatično posplošen, verjamem, da bi kakšen nasvet vsekakor še kako učinkoval…

Ampak učinkoval pri čemu? Vsekakor pri več obiska in boljši statistiki bloga nasploh. Se pravi več obiskovalcev, ki bi bili na blogu več časa, manj bi jih takoj odšlo s spletne strani, več ljudi bi se verjetno vrnilo, si dodalo stran med priljubljene ipd. Vendar, to ni moj primarni cilj, ampak zgolj eden izmed ciljev. Moj primarni cilj na tem blogu je deliti svoje izkušnje, poglede na svet, moja razmišljanja ter filozofijo in spoznanja. Ustvariti pozitiven medij o samoaktualizaciji.

Kako naj pišem o nečem, delam pa povsem nekaj drugega? Nemogoče. Blog je v celoti zasnovan v skladu s tem, kar sem. Sicer je to le majhen delček mene, ampak to sem. Oblikoval ga je prijatelj, katerega dizajni povsem sovpadajo z mojim okusom in je skozi mojo vrednotenje lepote eden najboljših dizajnerjev na svetu. Prav tako je fotograf eden najboljših fotografov, ki drugače dela resnično dih jemajoče slike. Skladno s svojim delom karakterja sledim temu, da je vse na blogu grafično do potankosti dovršeno.

Pri tem je ključno to, da ne živim v slikah. Ta blog je, kot omenjeno samo majhen del mene, je pa absolutno del mene. Sem tako malo filozofa, kar je vidno v vsebini, kot tudi dramatika oziroma znam pretiravati, kar je vidno tudi skozi dizajn, predvsem pa imam rad lepe in pompozne stvari, seveda skozi moje videnje in ne skozi to, kar pravijo drugi, da je lepo. Četudi lahko pri ljudeh vse to vzpostavi negativno prvo predstavo in prvi vtis (ali obratno), je to del mene, dal mojih pravih osebnostnih lastnosti, preobleke v tem življenju. In tega ne bom spremenil zato, da bom imel več bralcev na blogu.

Potem je tukaj še dolžina člankov. Absolutno se zavedam, da so članki predolgi. Ampak napišem to, kar čutim in tako, kot čutim. Na srečo na blogu ni omejitev, tako kot v revijah. Absolutno se zavedam, da ljudje spletne strani samo skeniramo. Ampak, ali naj zato napišem krajšo objavo in ne tega, kar čutim. Kako naj pišem drugače, kot pa to, kar čutim, kar želim deliti s svetom.

Če bi ta stran kaj prodajala, potem bi definitivno bila velika neumnost, da se ne bi prilagajal trgu in njihovim zahtevam. Samo o tem primeru bi pisal o tračih, aktualnih negativnih stvareh, seksu, slini in krvi. Predvsem pa kratke objave, z veliko slikami, verjetno nagih punc. Ampak namen te strani pa je povsem drug. Zato so objave toliko dolge, kolikor čutim, da morajo biti. Blog pa je oblikovan skozi moje videnje lepe spletne strani.

Krivično bi bilo tako do sebe, tebe dragi bralec in celotnega sveta, če ne bi ravnal v skladu s tem in bi zadeve oblikoval tako, da bi ustrezale čim več ljudem. Moje največje zadovoljstvo je, če pa se mogoče kakšnemu bralcu utrne nova ideja pri reševanju izzivov s katerimi se sooča, tako na osebnem, kot tudi poslovnem področju. Če ima kdo zgolj kanček bolj kakovostno raven življenja samo za eno minuto, je namen tega bloga dosežen. To pa so tiste povratne informacije, ki potrdijo pravi namen tega bloga in del mojega poslanstva. Zato ni bistvena kvantiteta, vendar kvaliteta, ki naj bi se izražala skozi celovito obravnavanje določene teme.

Print PDF