Osnovni del arhitekture, ki izhaja iz živalskega sveta je nagon, oziroma pohota. Spolna energija je najmočnejša energija, ki jo poznamo, takoj za silo samoohranitve. Le malo je zemljanov, ki jim je uspelo spolno energijo transformirati v chi oziroma kreativno življenjsko energijo. Drugi jo želijo le zatreti, kar pa ni mogoče in ta se slej kot prej iznakaže v deformiranih oblikah nasilja. Velika večina avatarjev se tako prepusti njeni sili.

To pa pomeni, da je potrebno za časa pubertete najti partnerja (za potrebe sprostitve energije). Vloga nagona je jasna, skrb za nadaljevanje vrste. Zanimivo je le to, da naj bi bili ljudje ena redkih vrst na svetu, ki dejansko tudi uživamo v spolnosti. Se pravi, da je arhitekt človeškega avatarja celo dodal neko dodatno motivacijsko komponento, ki se ne naša zgolj na nagon, čeprav v veliki meri.

Pohota je izjemno dovršen mehanizem. Deluje po principu mešanja genov, z namenom, da je vsaka naslednja generacija avatarjev vse bolj popolna ter ima s tem večjo možnost preživetja. Avatraji z boljšo gensko kodo imajo na tem temelju pač več možnosti. Lepa postava in izgled, zdravo telo ipd. vse to so elementi, ki prispevajo k večji izbiri potencialnega partnerja za potešitev nagona. Iz tega vidika ima lepota veliko dodano vrednost. Še toliko bolj zaradi halo efekta.

S pohoto je arhitekt človeštva zagotovil nadaljevanje življenja. Sedaj pa pridemo do drugega problema. Sad pohote je potrebno vzgajati in zanj skrbeti. Če bi poznali zgolj pohoto, potem bi bili res verjetno vsi otroci brez staršev. Zato je arhitekt zasnoval zaljubljenost. Namen zaljubljenosti je zožiti izbor potencialnih najbolj primernih partnerjev na eno osebo.

Namen zaljubljenosti je, da dva avatarja ostaneta skupaj vsaj določen čas, da lahko vzgojita novega avatarja. Čeprav naj bi zaljubljenost trajala nekje tri do pet let, kar je absolutno vsaj deset let premalo za vzgojo, je to dovolj dolg čas, da se starša navežeta na otroka (mogoče celo drug na drugega) in da preživi najbolj kritično obdobje odraščanja.

Zaljubljenost ni več zasnovana na genih, te so že pokriti z nagonom. In brez genskega ujemanja tudi zaljubljenosti ni. Za fokusiranje energije na enega partnerja poskrbijo drugi mehanizmi in sicer arhetip starša (nasprotnega spola). Kot pravijo, pogosto si najdeš partnerja, ki je ali enak ali popolno nasprotje staršu nasprotnega spola.

Na tem nivoju je zaljubljenost uvod v osebnostno rast. Partner nam kar naenkrat omogoča, da razrešimo nekatere psihološke zanke, ki so nastale v odnosih s starši, ko smo odraščali. Začetek zaljubljenosti je seveda ena sama droga, ki prikrije realnost, vendar potem vedno bolj in bolj vidimo priložnosti za rast v odnosu (nekateri bi temu rekli kar problemi).

Slej kot prej pa pride trenutek, ko je zaljubljenost odigrala svojo vlogo. Starejši kot smo, manj naj bi se tudi zaljubljali. Potem imamo dve možnosti v odnosu. Prva možnost je, da se vrnemo nazaj k pohoti in poskušamo mogoče zopet najti kanček zaljubljenosti. Ali pa mogoče kar ostanemo samo pri pohoti. Vendar je to pot nazaj. Korak nazaj na živalsko raven. To pa za razvoj avatarja ni najbolj smiselno.

Druga možnost je razvoj odnosa do ravni čiste ljubezni. To pomeni, da povzpnemo odnos do ravni, ko nekoga ljubimo. Govorimo o prehodu iz živalske na duhovno raven. In beseda ljubiti je glagol in s tem ne govorimo o hollywoodskem stanju »in živela sta srečno do konca svojih dni«, temveč govorimo o odnosu polnem pozitivnih aktivnosti, ki prinaša najgloblja čustva, kar jih pozna avatar.

Najboljše stvari v življenju so usojene stvari. Vendar si do določene mere usojene stvari krojimo tudi sami. Močnejši, kot je naš avatar, več vpliva imamo na našo usodo in manj se prepuščamo zunanjim tokovom. Tudi znotraj vsakega posameznega odnosa je tako. Lahko se prepuščamo vsem prevzetim vzorcem, socialnim pritiskom ipd., vsemu, kar nas odvrača od našega bistva in od tega, da imamo lahko z nekom povsem čist odnos.

Lahko pa načrtno gradimo na tem, da s partnerjem odkrivamo vedno bolj čisto ljubezen. Brezpogojno ljubezen. Podpiranje drug drugega na življenjski poti. Razumevanje, skrb, partnerstvo. To je največ, kar lahko izkusimo v življenju. Odnos, ki je poln strasti in s tem zapolnjene vse nagonske potrebe. Odnos, ki nam omogoča, da zrastemo preko kompleksov otroštva ter s tem odkrijemo najgloblji delček sebe. In na koncu, odkrivanje vseh korakov, ki vodijo do brezpogojne ljubezni v odnosu. Pot je običajno trnjeva, posuta z bodicami vrtnic, vendar vsak korak odkriva novo dimenzijo odnosa, ki je veliko bolj globlja, kot smo si pred tem drznili predstavljati.

Ko ima odnos vse tri elemente, lahko dosežemo najgloblje ravni partnerskega odnosa in najbolj pristen občutek užitka sreče.

Print PDF

Nič vrednega v življenju ne pride skupaj z določeno ceno, torej trudom, ki ga je nujno potrebno vložiti, vse to pa nam omogoča rast, razvoj in s tem nagrado, ki pa ni cilj vendar pot sama. Tako tudi pot do ljubezni zahteva določena spoznanja, katerih vrata se nam odprejo s sprehodi izven cone udobja. Začnemo lahko pri osnovnem pravilu življenja, da moraš najprej nekaj podariti, če želiš to tudi dobiti. V začetku se mi je zdel to vse preveč spiritualni koncept, da bi ga lahko povsem razumsko apliciral v vsakdanje življenje. Danes se mi zdi ideja predvsem preprosta in praktično preverljiva – če želim imeti več prijateljev, bom sam moral proaktivno spoznati več ljudi, vložiti energijo v posamezen odnos, ga gojiti, kot rožo itn. Se pravi najprej darujem prijateljstvo, da ga bom dobil več. Če želim imeti več znanja, ga moram najprej podariti. To pomeni, da se poglobim v svoja spoznanja, začnem pridobivati znanje, ki ga šele nato lahko delim itn. Ko nekomu podarim delček svojega znanja, ima ta tendenco, da nam vrne delček svojega znanja in tako se zopet obogatim. Če je denar menjalno sredstvo za vse kar nam predstavlja določeno vrednost, moram najprej ustvariti vrednost, ki jo ponudim in s tem lahko priteče denar v moje življenje. To ustvarjanje ali bolj prenašanje vrednosti v minimalnem merilu je lahko tudi darovanje, kar se nam zopet s tem zakonom povrne. In še bi lahko naštevali.

Tudi pri ljubezni ni nič drugače. Če želim več ljubezni od partnerja ali drugih ljudi, jo bom moral sam najprej več podariti. Glede na to, da je ljubezen ena največjih hrepenenj in vrlin poznanih človeštvu, pa je tudi »cena« za to vrlino veliko večja. Velikokrat pa tudi vzrok mnogih nesporazumov, konfliktov, vojn itn. Namreč, ko želimo podariti ljubezen, se moramo čustveno odpreti. Takoj, ko se čustveno odpremo, pokažemo nekomu svojo ranljivost. Ta ranljivost je običajno posledica drugih vzorcev, ki tvorijo predstavo o nas samih. Ravno zaradi te ranljivosti je bistvo vsakega odnosa zaupanje, kot temeljna vrednota, ki pomeni odprtje naše ranljivosti proti varnim rokam.

Lastnosti zaupanja pa niso nič kaj v prid hitrega in širšega razvoja ljubezni. Namreč pridobivanje zaupanja običajno zahteva veliko časa, prav tako vlaganja. Glede na to, da smo vsi samo ljudje, je zapraviti ali znižati stopnjo zaupanja tudi razmeroma lahko. Integriteta, kot podlaga zaupanju mora biti naša stalnica v življenju vsakega odnosa, kar pa zopet zahteva veliko vložka in konsistentnosti. Ljudje pa na vseh aspektih življenja iščemo bližnjice in nič drugače ni tudi v iskanju ljubezni in priznanja. Enostavno smo ljudje razvili vedenjske vzorce, s katerimi ne pokažemo svoje ranljivosti, potrebe po priznavanju s strani določene osebe, vendar enostavno skušamo s temi vzorci izsiliti pokazatelje določene stopnje naklonjenosti. Torej ljubezni nadenemo različne maske, z namenom, da ne pokažemo svoje ranljivosti.

Dr. John Gray eden izmed gurujev medosebnih odnosov v svoji knjigi »Kar čustiš, lahko zdraviš« nadzorno opisuje najpogostejše maske, oziroma vedenjske vzorce, ki jih v vsakdanjem življenju prevzemamo z namenom potrditve naklonjenosti s strani oseb, katerih odnos nam predstavlja določeno vrednost. Vsi se v vsakodnevnem življenju poslužujemo takšnih določenih vedenj in to ni nič nenavadnega. Običajno v vsakem od nas prevladuje nekaj vzorcev, ostali pa se pojavljajo občasno. Prvi korak k višji stopnji razumevanja našega delovanja v skladu z načelom spoznavaj samega sebe je identifikacija lastnih vzorcev oziroma mask, ki jih pogosto uporabljamo.

Najpogostejše maske ljubezni:

Izvajalec – Domneva, da je delovanje pogoj za ljubezen in priznanje, tako se trudi izpolniti pričakovanja drugih, obenem si nalaga višje in višje cilje. Ne prenaša šibkosti ali neumnosti in je zelo kritičen, prav tako se čuti za vse odgovornega. Lahko se naveže na ljudi in položaje. Tako vedenje je posledica strahu pred zavrnitvijo. Običajno so to deloholiki. Rešitev je v več počitka in spoznanju, da je oseba vredna ljubezni tudi brez konstantnega trdega dela.

Kritik – Oseba, ki je obremenjena z iskanjem in razlaganjem napak drugih. Običajno sovraži del sebe in to projecira na druge, nato pa postane zelo kritičen in sodi vsepovprek. Najboljša obramba je kritični napad. Prizadeva si, da bi spremenil druge. Pri tem velja, da vsi kompleksi večvrednosti izhajajo iz kompleksov manjvrednosti in zopet potrebe po priznanju, pohvali itn. Rešitev je v dejstvu, da zunanji svet odseva naš notranji svet. Kritik mora sebe videti v tem, s čimer kritizira druge. Nato mora odpustiti sebi in drugim, ker nihče ni popoln in se tako sprejeti. Kakor hitro najde kritik razloge za ločevanje od drugih, mora začeti hitro iskati razloge za povezovanje z drugimi.

Bahač – Nadomešča pomanjkanje samozavesti z neprestanim pretiravanjem in bahanjem. Zdi se mu, da resnica ne zadostuje za  priznanje v očeh drugih, zato stvari napihuje. Rešitev je v pridobitvi zaupanja sebi in drugim, prav tako mogoče, da svoja pretiravanja najprej prizna osebi, ki ji zaupa. Potrebuje dosleden in iskren odziv, popuščanje ni v nikakršno pomoč.

Žrtev – Oseba se ne čuti vrednega ljubezni, razen če ni doživela velike nesreče ali tragedije. Ob pripovedovanju zgodb je vidno predvsem samopomilovanje, maska pa je najbolj očitna, če oseba ob pripovedovanju takih zgodb pridobiva veliko pozornosti. Nekateri ljudje gredo s to masko celo tako daleč, da namenoma zbolijo, da bi pridobili več pozornosti in ljubezni. Žrtev se navadno počuti nemočno v življenju in poskuša obvladovati ljudi tako, da jim zbuja občutek krivde. Rešitev je seveda v prevzetju odgovornosti za svoje življenje in s tem razvojem moči. Soočiti se mora z nakopičeno jezo in začeti odpuščati.

Prijaznež – Skrajnost, v kateri je določena oseba vedno prijazna in dobre volje. Dejanja osebe so vedno v smeri tistega, kar se tudi v ožjem ali širšem družbenem krogu pričakuje, da bo storila. Prizadeva si ugajati vsem in se z vsem strinja. Prav tako običajno ne povzroča problemov in se prilagodi vsakemu položaju. Problem je, ker taka oseba pogosto na videz deluje srečno, v sebi se počuti osamljeno in prazno. Strah tiči v tem, da če bi izpolnjevala vse svoje želje, bi tvegala neodobravanje. Tako lahko zgubi vez s svojim resničnim bistvom. Rešitev je v izražanju sebe, svojih želja, potreb itn, ki se odražajo tudi v kazanju negativnih čustev, zavrnitvah in podobno. Običajno lahko potem, ko pokaže svoj resnični jaz oseba pridobi še več odobravanja, saj ga ljudje začnejo bolj ceniti.

Nezmotljivež – Z namenom, da si pridobi ljubezen, se trudi vedno in za vsako ceno imeti prav. Pogosto vali krivdo na drugega, zgolj zato, da bi imel prav. Racionaliziranje in opravičevanje sta načina za izogibanje čustvom. Rešitev je seveda v tem, da začne priznavati svoje napake, obenem pa spozna, da ga bodo ljudje imeli radi, ne glede na to, da se zmoti, kajti motiti se je človeško.

Jezljivec – Jeza je pogosto človeško čustvo, ki naj bi nas motivirala k nečemu, kar si goreče želimo, vendar v svojih ekstremnih izbruhih ali dolgotrajnem tovrstnemu čutenju vodi v konstantno prepiranje z skoraj vsemi in neprestano zagrenjenost. Oseba s takšno masko v sebi čuti, da je neustrezna, zato se neprestano trudi, da bi se zavarovala. Svoje neustreznost projecira naokrog in tako je zelo zagrenjena. Zavrača vse zadovoljitve, ki jih nudi zunanji svet. Jezljivcu se zdi, da ga je življenje ogoljufalo, zato se skuša maščevati. Razjezi ga vsaka malenkost in zapomni si vsako krivico, ki jo je kdajkoli doživel. Običajno je tudi zelo tekmovalna osebnost. Rešitev je v spoznanju, da si zasluži ljubezen, kljub svojim pomanjkljivostim ter da se nauči ljubiti sebe in odpuščati.

Prevarant – Deluje glede na to, kako ga drugi sprejemajo. Takšna oseba je običajno morala biti med odraščanjem neko drug, da si je pridobila ljubezen. Tako se je naučila igrati vloge, da zadovolji pričakovanja določenih ljudi v določenih situacijah.

Lahkovernež – To je oseba, ki je tako odvisna od mnenj drugih, da ne verjame več lastnim občutkom. Med odraščanjem je spoznal, da pridobi ljubezen drugih le tedaj, ko se strinja z njimi in jim verjame. Rad prepušča drugim odgovornost, da rešuje njegove probleme. Vedno goji visoke upe, vendar ga drugi pogosto razočarajo, kar se bo dogajalo, dokler ne bo začel verjeti vase. Naučiti se mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in odpustiti vsem, ki so ga razočarali.

Sramežljivec – Odziv v vsakem odnosu je strah pred kritiko. Ne verjame, da je vreden ljubezni. Lahko je izjemen glasbenik in igralec, toda ko stopi z odra, postane plašen in negotov. Taka oseba se mora naučiti tvegati, bolj izstopati in zaupati samemu sebi.

Važič – Takšna oseba verjame, da bodo stvari, ki jih ima nadomestile njegove osebnostne pomanjkljivosti. Pri moških to pogosto imenujemo »penis extension«. S posedovanjem dragih stvari si želi odtehtati pomanjkanje samozavesti in upa, da bo tako pritegnil pozornost in dobil priznanje, ki ga potrebuje. Denar je taki osebi simbol ljubezni, ki je tudi izkazuje predvsem z dajanjem ali odrekanjem materialnih dobrin. Rešitev je tako kot pri ostalih maskah, da se oseba nauči izražati svoja čustva in dovoli drugim, da vidijo, kakšna ta oseba v resnici je.

Samotnež – Neprestano dokazuje okolici, da nikogar ne potrebuje. Med odraščanjem ni dobil ljubezni in priznanja, ki ga je potreboval, zato se je odločil, da ju ne potrebuje. Je izjemno občutljiva in ljubeča oseba, ki je bila prevečkrat prizadeta. Tako se najraje izogne vsaki zvezi in živi sam. Rešitev je v tem, da oseba s to masko deluje v nasprotni smeri vzorca; vsakič, ko se prične kujati in umikati, bi si moral poiskati človeka, ki ga ima rad in mu zaupati svoja čustva.

Žrtvovalec – To je oseba, ki verjame, da ljubiti pomeni žrtvovati se oziroma odreči sebi v korist nekoga drugega. Med odraščanjem mu starši niso dopustili pozabiti, koliko so žrtvovali zanj in da enako pričakujejo od njega. Ljubezen je zanj naporna stvar, kajti da bi jo pokazal, mora venomer delati tisto, česar ne želi, ali pa se odreči tistemu, kar bi rad obdržal. Trpljenje je zanj vrlina in simbol resnične ljubezni. Takšna oseba se mora naučiti, da odvrže težak čustven tovor, s katerim je obremenil svojo ljubezen in odnose. Naučiti se mora svobodno izkazovati ljubezen, ne da bi pričakoval, da bo zanjo dobil enakovredno žrtvovanje.

Obstaja še mnogo drugih vedenjskih vzorcev, s katerimi želimo prikriti svojo ranljivost in preko bližnjice pridobiti ali celo izsiliti določeno priznanje in s tem ljubezen. Ob tem lahko opazimo, da ima vsak od nas določene maske ob različnih ljudeh ali v različnih situacijah. Običajno je v splošnem tako, da ima vsak od nas dve do tri maske bolj izpostavljene, nekatere uporabimo občasno, drugih pač nikoli ne. Nekatere osebe pa določeno masko živijo kar skozi celotno čas, najpogosteje so to jezljivci, važiči, žrtve in izvajalci. Ne glede na to, poznavanje mask je izjemno pomembno, tako za boljše razumevanje sebe, kot tudi za razumevanje dejanja drugih ljudi.

Pri tem znanje pride do svoje največje moči in s pridobitvijo znanja znižamo tveganje za ponavljanje negativnega vzorca. Torej znanje nam omogoča identifikacijo določene maske in v omenjeni knjigi je izjemno dobro povedano, zakaj je to ključno. Namreč dokler se ne zavedamo, kaj počnemo, nimamo druge izbire, kot da s tem nadaljujemo. Prav tako pogosto ne razumemo vedenja drugih, ki si ga s takšni znanjem lažje razložimo. V knjigi je preprosta vaja in sicer da si na list izpišete vse maske ter se za vsako ocenite od 1 do 5, kjer pri 1 redko igrate določeno vlogo oziroma si nadenete določeno masko, 3 pomeni pogosto, 5 pa popolno ustreza vašemu vzorcu vedenja. Enako lahko naredite tudi za svoje bližnje in druge osebe, ki vam v življenju pomenijo veliko.

Ob opisu določenega tipa, se pogosto pojavi besedna zveza med odraščanjem. Tako lahko takoj ugotovimo, da so imeli pri razvoju določenega vzorčnega vedenja ključno vlogo naši starši, skupaj s celotno primarno in sekundarno socializacijo. Veliko je negativnih vzorcev, ki jih prevzamemo od naših staršev in na nas je, da jih prekinemo. Drugače se enostavno neusmiljeno nadaljujejo iz roda v rod. V življenju je že tako, da v privih petnajstih ali dvajsetih letih naberemo ogromno »navlake«, ki jo nato z osebnostno rastjo počasi odstranjujemo in se vedno bolj približujemo svojemu svetlemu bistvu. Ta naj bi bil prežet z vrlinami, kot so ljubezen.

Znižanje potrebe in frekvence po uporabi maske torej nastane z osebnostno rastjo, z razvojem trdnega jedra in zaupanjem samega vase. Bolj kot si zaupamo ter bolj kot percepiramo lastno vrednost neodvisno od zunanjih dejavnikov, več in bolj čisto ljubezen lahko direktno izrazimo, brez nepotrebnih skrivanj. Pri tem v bistvu govorimo o kopičenju notrjanjih virov, namesto zunanjih. Posamezne maske se lahko tudi lotimo s strateškim spreminjanjem navad, pri čemer za določeno obdobje skušamo negativne vzorce zamenjamo s pozitivnimi. Zagotovo pa je to tudi ena izmed največjih smernic duhovnega razvoja, ki poteka celotno življenje in zahteva izjemno veliko truda in vložka. Pri tem velja tudi izpostaviti, da vse te maske v bistvu poganja strah, ljubezen pa je orožje, ki ga lahko premaga.

Na koncu tako pridemo tudi do koncepta brezpogojne ljubezni. Resnični koncept take ljubezni je daleč od predstav, ki je običajno idealizirana v romantičnih in drugih filmih. Na primer brezpogojna partnerska ljubezen ni, ko nekoga enkrat srečaš, se zaljubiš in potem na podlagi tega dogodka v zaljubljenosti živita srečno vse življenje. Ravno nasprotno, da pridemo do brezpogojne ljubezni je potrebno izjemno veliko skupne rasti, razumevanja, odprtosti in pripravljenost sprejeti človeka takšnega kot je. Korak za korakom, spoznanje za spoznanjem. Vse, kar je vredno v življenju, je doseženo s trudom in nič drugače ni pri brezpogojni ljubezni. Točka vrhunca takšne ljubezni je verjetno res v tem, da nekomu izražamo ljubezen ne glede na to, kdo je, kaj naredi in kakšna je naša interakcija z njim. Doseže pa to le malo ljudi, saj gre v vsakdanjem življenju pogosto še za igro drugih psiholoških vzorcev in karakteristik, ki so veliko bolj zemeljska in povezana z živalskim svetom, kot duhovnim.

Ni namen te objave, da bi vsi postali razsvetljena duhovna bitja, bistvo je to, da prepoznamo določene vzorce in lahko s tem stremimo k boljšim medsebojnim odnosom, tako partnerskim kot vsem drugim. Ne glede na duhovno življenje, pa se mi zdi, da je v vseh pogledih lahko izjemno koristno, če je ljubezen naša vodilo in osrednja misel delovanja, ki se jo trudimo čim manj pogojevati in čim bolj iskreno izražati. Konec koncev dosežemo že izjemno veliko, če prekinemo določene vzorce, ki smo jih prevzeli po naših starših, oni pa po njihovih, njihovi po njihovih itn. Naj bo moč srca nad močjo razuma, kadar je to potrebno.

Print PDF

No, na otvoritvi prostorov modne agencije Bronz, je bilo takoj jasno, da sta estetika in lepota Joe Rain-u, direktorju podjetja, zelo pomembni vrednoti. Stavba, ki se imenuje Diamant je nekaj izjemnega in prav posebnega, poslovni prostori so mistično in luksuzno opremljeni, prav tako je bilo na otvoritvi kar nekaj lepih ljudi. In če sem odkrit, je vse skupaj delovalo zelo motivacijsko. In to je zanimiv fenomen, saj drugače niti ne favoriziram materialnega sveta oziroma videza pri ljudeh. No, vsekakor pa imam rad estetiko. Vse to pa me je pripeljalo do tega, da sem začel razmišljati, koliko je lepota pomembna če želimo biti srečni in uspešni?

Sicer je o lepoti zelo težko govoriti, saj se dotika samopodobe posameznika in bistva vsakega človeka, prav tako pa njegovega potenciala reprodukcije, potrebe po širšem odobravanju itn. Nekateri izmed najpomembnejših dejstev, stereotipi ali pa problemi v tem kontekstu se mi zdijo naslednji (vsaj tisti, ki sem se jih do sedaj spomnil):

• Ljudje imamo radi lepe in seksi stvari in prav tako lepe in seksi ljudi.
• Vsak zemljan si želi biti lep, privlačen, ustrezati drugim ljudem, biti spoštovan itn., velikokrat pa premalo naredimo v tej smeri (šport, prehrana, obleke…).
• Na zavedamo se, da je dejansko bolj kot fizični izgled pomembna samopodoba, kar je dokazal Maxwell Maltz, plastični kirurg in to opisal v svoji knjigi Psiho-kibernetika (knjiga je prevedena tudi v slovenščino). Maxwell preučuje fenomen, zakaj se nekaterim osebam po plastični operaciji močno dvigne samozavest, pri drugih pa ni nobenih bistvenih sprememb. Torej je v ozadju še nek psihološki faktor.
• Dokazan je »halo efekt«, ki dokazuje, da lepim ljudem prepisujemo boljše osebnostne lastnosti in rajši sodelujemo z njimi.
• Najpomembnejši je prvi vtis, ko nekoga spoznamo in prvi vtis je zelo odvisen od tega, kako izgledamo, kaj izžarevamo, kako nekaj povemo in deloma kaj.
• Velikokrat si ne želimo priznati pomena lepote, predvsem zaradi lastnega strahu, da nismo dovolj lepi.
• Sicer je res, da je lepota relativna in da imajo vsake oči svojega »malarja«, vendar kljub vsemu verjamem, da lahko določimo katera oseba bo všeč večjemu krogu ljudi nasprotnega spola. Verjamem, da dejanska zaljubljenost izhaja iz genskega ujemanja, psiholoških vzorcev ter drugih faktorjev, na to da se nam zdi nekdo zgolj lep pa vpliva že fizični videz.
• Lepoto pogosto kompenziramo z inteligenčnim kvocientom ali kakšnimi drugimi stvarmi (notranja lepota) ter osebnostnimi lastnosti. Iz tega izhajajo tudi stereotipi da so lepi ljudje bolj »neumni«, kar je redko resnično.
• Redko lepoto priznavamo kot kompetenco ali pozitivno lastnost posameznika. Če sem še bolj natančen, lepi ljudje si redko priznavajo lepoto kot komeptenco.
• Velikokrat precenjujemo pomen lepote v povezavi z možnostjo osebnega uspeha in sreče. Lahko vlagamo v stvari, ki dejansko kompenzirajo lepoto (karizma, izjemnost, redkost itd.). Večina uspešnih podjetnikov, managerjev in drugih izstopajočih posameznikov ima povprečni izgled, le redki izstopajo po lepoti. To je lahko tudi vir motivacije, da se še bolj potrudimo in na drugačen način izstopimo iz povprečja.
• Mediji so nam popolnoma izkrivili podobo, kaj je dejansko lepo in nam vsilili nek fenomen popolnosti, ki v realnosti zelo redko obstaja (z grafičnimi aplikacijami lahko naredimo neverjetno izjemne stvari).
• Pomen lepote lahko povežemo z evolucijsko teorijo (fleksibilnost, privlačnost, preživetje, reprodukcija) ter teorijo o sedmih smrtnih grehih (pohota). Več na koncu članka!
• Najpomembnejše je, da se počutimo dobro v svoji koži.

Moje osebno mnenje je, da se mora vsak dobro zavedati svojih prednosti in slabosti. Če nekdo identificira lepoto kot svojo kompetenco, je to povsem sprejemljivo in pozitivno. Ne glede na to, kako izgledamo, pa sem močno prepričan tudi, da lahko vsak naredi zelo veliko, da izboljša svoj izgled. Nenazadnje zunanjost odseva del notranjosti. Prva stvar je ukvarjanje s športom in skrb za svoje telo. Odvečni kilogrami so zagotovo čisto nepotrebna obtežitev. Prav tako ukvarjanje s športom izboljša naše zdravstveno stanje in s tem tudi stopnjo privlačnost. V ta kontekst padejo tudi prehranjevalne navade. Druga stvar so obleke in različni dodatki. Obleka naredi človeka je dejstvo, ki ga moramo upoštevati. Obleke lahko odražajo tudi naš osebni diferenciator, prav tako kot vrednote.

Diferenciator pa je po mojem mnenju najpomembnejši element vsakega, ki želi povečati svojo raven lepote ali če želi biti seksi. Diferenciator je nekaj, kar te dela drugačnega od vseh ostalih, nekaj po čemer te ljudje spoznajo. Ta ponavadi temelji na vrednotah, osebnostnih lastnostih, znanju, veščinah, kapitalu itn., posledica diferenciatorja pa je ponavadi karizma, izjemnost, mističnost, zaželenost itn. Nekaj primerov diferenciatrojev:

• Ste najboljši na nekem področju
• Osebnostne lastnosti (pogum, odprtost, ambicioznost itd.)
• Izjemen sistem vrednot
• Slog nastopanja in komuniciranja
• Delovanje na težko združljivih ali neobičajnih področij
• Izstopajoči osebnostni elementi
• Itd.

Drugače pa obstajata dve zanimivi teoriji, ki naj bi razlagali iz kje izhaja dejstvo, da je lepota tako pomembna. Prva teorija je evolucijska teorija v povezavi z Darwinom, druga teorija pa temelji na sedmih smrtnih grehih.

Torej prva teorija je povezana z evolucijo. Darwin je proučeval živa bitja in najprej ugotovil, da dolgoročno preživijo tista bitja, ki se najhitreje prilagajajo spremembam, torej tista, ki so najbolj fleksibilna. Nato pa je prišel do pava in njegovega repa. S stališča fleksibilnosti je pavov rep povsem nepotreben, saj dela žival relativno nefleksibilno. Namen repa pa je, da privlači čim večje število samic. In lepši kot je rep, bolj privlačen je pav in s tem ima večje možnosti reprodukcije in preživetja. Enako naj bi bilo pri človeku, torej bolj kot smo seksi, večje možnosti reprodukcije imamo in s tem tudi večjo izbiro potencialnega partnerja. To posledično pripelje seveda tudi do komunikacije z več ljudmi, večjo izbiro itd. Seveda je lahko seksi tudi naše podjetje, organizacija ali kaj drugega (zopet kot posledica vrednot).

Druga teorija pa govori o človekovih šibkostih. Te šibkosti so v srednjem veku strnili v sedem smrtnih grehov (napuh, zavist, požrešnost, pohota, jeza, pohlep, lenoba). In da, eden izmed sedmih smrtnih grehov je pohota. Dejstva, da se na večini plakatov nahajajo napol gole lepotice, večina prihodkov ustvarjenega na internetu izhaja iz pornografskih vsebin itd., jasno nakazujejo, kako se ta šibkost pri človeku izraža. To lahko tudi povežemo, da gre zgolj za posledico evolucijske teorije in potrebe po reprodukciji. S psihološkega vidika, naj bi namreč bila naša primarna naloga, da preživimo, druga naloga pa je reprodukcija. Če to povežemo s prvo teorijo, smo zopet tam…

Torej če nekako povzamem, vsekakor je lepota kompetenca, vendar mora imeti posameznik veliko več kot zgolj fizično lepoto, da mu ta koristi na dolgi rok. Obenem pa lahko raven naše fizične lepote močno povečamo, tako z osebnostnimi spremembami kot tudi tako, da se bolj posvetimo svojemu izgledu (šport, prehrana, obleke, urejenost itd.). Nenazadnje pa je bolj kot fizična lepota vsekakor pomembno, kako razvijemo svojo osebnost ter kaj na tak način izražamo. Oziroma kakšna je naša samopodoba. Pri tem pa ne zanikam dejstva, da je lepota vsekakor pomembna komeptenca in nam v začetku lahko olajša dosego ciljev. Vendar je potrebno nato pokazati še, kakšna je naša vsebina.

Lepoto lahko mogoče primerjamo tudi z darilom. Če je darilo slabo zavito in je notri odlična vsebina se ga bomo vseeno razveselili. Ne glede na to, kako lepo je zavito darilo bomo razočarani, če ne bo notri prave vsebine. Če bo darilo brez prave vsebine in še slabo zavito bo sploh razočaranje. Najboljša kombinacija pa je, da je darilo lepo zavito in da ima pravo vsebino.

Če vse skupaj navežem še na partnerske odnose se mi zdi, da so zadeve nekako takšne: Ljudje, ki iščejo nekoga zgolj za kratkoročni užitek, zagotovo preferirajo fizični izgled. Ko pa se odločamo za nekoga, s katerim bomo imeli resnejšo zvezo, pa v ospredje pridejo še vsi ostali nivoji, na katerih se moramo ujemati (fizični, mentalni, čustveni, duhovni). Kot zanimivost naj omenim še to, da je več študij pokazalo, da naj bi na to koliko zanimanja bo moški v začetku vzbudil pri ženski vplivali naslednji faktorji:

• Fizični izgled, vključno z višino, še posebno pomemben pa naj bi bila lepota obraza.
• Ekskluzivnost, torej nekaj kar je težko dobiti.
• Premoženje, se pravi lastnina ter finančno stanje, ki po vsej verjetnosti prinese veliko ugodnosti partnerju.
• Moč ter vpliv, torej nahajanje na vodilnih funkcijah, ki izražajo zagotavljanje večje varnosti.
• Slava, medijska poznanost.
• Osebnost, pri čemer je še posebno pomemben humor, inteligenca, drugačnost itn.

Če je res ali ne, pa presodite sami. Kako pomembna pa se vam zdi lepota oziroma kakšne so vaše izkušnje?

Print PDF