Vsak posameznik, ki želi slediti svojim ciljem mora vsako jutro zbrati dovolj volje in dovolj močno napeti svoje mišice discipline, da se znebi čim več, najbolje pa kar vseh distraktorjev, ki ga vlečejo stran od želenega ciljnega stanja. Za sledenje svojim ciljem je potrebna popolna osredotočenost. Vse, kar nas odvrača od doseganja svojih ciljev, so distraktorji.

Distraktorji. Vaš Prejeto v odjemalcu elektronske pošte je distraktor; lista opravil, ki vam jo nalagajo drugi ljudje. Vsak telefonski klic, ki ni povezan z dosego vaših ciljev, je distraktor. Vsak, kateremu namenite 5 minut svoje dragocene pozornosti, ker ne ve, kaj bi počel sam s seboj in vas je prišel malo pozdravit, je distraktor. Vsako marketinško sporočilo, odvečne materialne stvari, socialna omrežja, televizija, sodelavci, politiki, časopisi, poplava informacij, sosedje, zabave, dogodki, pasje procesije, negativne misli, vse to so lahko distraktorji. Ne samo, da so lahko, v večini primerov tudi so.

Kako delujejo distraktorji?

Poglejte zgornjo sliko. Zdi se, kot da se mavrično krogi premikajo. Črne pike v centrih so vaši cilji. Krogi so distraktorji. Vizualna prevara nakazuje, da se krogi premikajo. Vaš pogled se sprehaja po krogih. Črnih pik ne vidite več. Tukaj pa je trik. Če dovolj časa gledate v črne pike, se krogi ustavijo. Ne motijo vas več. Brez problema lahko gledate v črne pike, brez distrakcij. Samo, če se uspete osredotočiti in pozabite na vse ostalo. Samo, če se brutalno osredotočite na svoje cilje in pozabite na vse ostalo.

Pravila za ravnanje z distraktorji

Najprej moramo razumeti, zakaj nas distraktorji sploh lahko motijo v življenju. Prvo pomembno dejstvo je, da distraktorje lahko prepoznamo zgolj, če imamo postavljene svoje lastne cilje. Če nimamo svojih ciljev, distraktorji ne obstajajo, saj se prepuščamo tisočim silnicam življenjskega okolja, ki od nas želijo pozornost in se tako odločamo nekako na podlagi lastnih navad ali trenutnih čustvenih stanj. Če ne veš, kam želiš, je vsaka pot prava in ta običajno vodi v povprečje.

Se pravi najprej si mora vsak postaviti svoje cilje, da lahko sploh identificira distraktorje. Potem pa sledi težji del. Ljudje smo sužnji navad in na distraktorje smo nekako kar navajeni. Zato, ker težko rečemo ne, ker ne želimo, da bi imeli ljudje slabo mnenje o nas, ker si kupujemo ljubezen, se smilimo samemu sebi, smo leni ipd. Vse to zahteva, da VSAK DAN znova obnovimo svoje cilje, potem pa se skrbno odločimo, kaj vse kar nas obkroža je distrakcija in kaj ne. Ter se nepotrebnega znebimo.

Kmalu pridemo do zelo pomembnega spoznanja in sicer, da manj je več. Ko se osredotočimo na svoje cilje in izločimo distraktorje, se nam sproti izjemno veliko prostega časa, ki ga lahko namenimo vsem drugim stvarem, ki so dejansko povezane z našimi cilji. Iz kvantitete pridemo do kvalitete.

Uvideti moramo, da je veliko bolj pomembno, da imamo malo število jasnih ciljev, ki jih dosežemo z ljudmi, ki jih imamo radi, na način, kot si ga želimo, kot pa da življenje pacamo z neštetimi odnosi, materialnimi ali drugimi rečmi, ki nam kradejo energijo – to, kar zahteva od nas potrošniška družba; da imaš več stvari kot sosed, ki jih ne potrebuješ in jih kupuješ z denarjem, ki ga težko zaslužiš na delovnem mestu, ki ga ne maraš.

Naredite seznam vseh ditraktorjev v vašem življenju. Zablokirajte telefonske vseh ljudi, ki vam kradejo energijo, ali pa se jim enostavno več ne javljajte. Zaprite odvečne elektronske predale, zbrišite vso elektronsko pošto, obesite napis na vrata »ne moti«, skrajšajte nakupovalne poti, vrzite proč vse stvari, ki jih niste uporabili več kot eno leto, nehajte brati tabloide, opravljati, gledati televizije, se sprehajati po nakupovalnih centrih ipd. Ne je ravno postala najbolj pomembna beseda v vašem življenju za vse distraktorje. Poskrbite, da jo bodo drugi spoštovali. Vas in vaš čas.

Odjava! od nepotrebnih odnosov, elektronske pošte, klicev, odvečnih informacij, nasilja, slabe volje, negativnih misli, jamranja, jokanja, smiljenja samega sebi, lenarjenja, nečimernosti, požrešnosti, pohote, strahu, pohlepa, polne omare oblačil, ki jih ne uporabljate, spominkov, trač revij, dnevnih revij ipd.

Ugotovili boste, da potrebujete zelo malo, da ste srečni. Nekaj globokih in ljubečih odnosov, dober in zdrav obrok, prijetno toplo okolje in pa iPada ali Kindla (z dostopom do interneta seveda).

Potem pa začnite slediti svojim ciljem. Vprašajte se, kaj si resnično želite, kaj si želite doseči v tem življenju. Povežite se z vašim bistvom, prebudite otroka v sebi, ki ste ga do sedaj zlorabljali in zanemarjali. Narišite vašo pot do sreče, vašo pot do samoaktualizacije in izpopolnjenega življenja. Potem pa se borite za to. Kot levi, neustavljivo, vztrajno, strastno in z ljubeznijo. Tako boste prenehali slediti ciljem drugih ljudi in sledili svojim ciljem. Le tako se boste znebili vseh distrkatorjev. Bodite brutalno kruti do vsakega distraktorja v vašem življenju.

Sliši se bistveno bolj enostavno, kot je v resnici. Zato pa potrebujete okolje, ki vas podpira k temu, da se znebite vse nesnage. Spremenite svoje navade, tako da jih zamenjate. Vsakič, ko nekdo doma prižge televizijo, pojdite brati knjigo (ali kar koli je vaš cilj). Vsakič, ko nekdo zraven vas odpre čips, naredite serijo trebušnjakov (ali kar koli je že vaš cilj). Vsakič, ko vas pokliče nekdo, ki vam namenoma jemlje energijo in mu ne dvignete telefona, pokličite nekoga, ki vam pomeni vse na svetu (ali kar koli je že vaš cilj).

Zgradite si okolje, ki vas bo pri vsem tem podpiralo. Zapišite si cilje. Vsak dan jih preberite. Še več, raje si jih napišite kar na roko. Vtetovirajte si jih. Obkrožite se z ljudmi, ki vas podpirajo. To je vaša misija, vse ostalo so distraktorji. Vsak junak v filmu je skoncentriran na svoj cilj. Rešiti svet. Vi imate cilj, realizirati svoje življenje. Vsaka lepotica/lepotec, ki vas ne podpira pri doseganju vaših ciljev, je distraktor. Vsak nebodigatreba, vsak obrazec, vsak nakupovalni center je distraktor. Ali ste videli kdaj filmskega junaka, ki bi izpolnjeval obrazce? Ali filmskega junaka, ki bi stal pred nakupovalno polico ter razmišljal katere kosmiče naj kupi? Odjava!

Ne bojte se. Kar je za vas mogoče nesnaga, je za druge zlato. Kar je za vas zlato, je za nekoga drugega mogoče nesnaga. Če se boste vi od nečesa odjavili, se bodo drugi na to prijavili. Tistim, ki je to bolj pomembno. Tako bo svet lepši za vse. Vsem, ki ste rekli ne vas bodo spoštovali, ker ste se tokrat le držali svoje besede, vsi tisti, ki so vam res pomembni, pa vas bodo imeli še toliko bolj radi.

Če sledite svojim ciljem je to najboljše, kar lahko naredite zase in za celotni svet. Tudi če izrečen ne koga boli, mu v resnici naredite veliko uslugo in mu prihranite na tone bodoče grenkobe, ki bo izhajala iz tega, da niste zvesti sami sebi. In če se kdo odjavi od vas, to spoštujte. Naredil vam je uslugo.

Pretvarjanje je mogoče kratkoročno manj boleče in lažje, vendar na dolgi rok prinaša le še več bolečine in nejasnosti. Lepo življenje se lahko živi le med iskrenimi ljudmi, ki se med seboj spoštujejo; prav tako pa svoje želje, vrednote in prioritete. Vse, kar je na silo in ni skladno z vašim bistvom, je slej kot prej obsojeno na propad. In veliko grenkobe, laži, prekrivanj, sprenevedanj. Odjava.

Nikoli se ne boste znebili vseh distraktorjev v vašem življenju. Vedno bodo prihajali novi in novi. In pridejo šibki trenutki, ko popustimo. Krogi se zopet začnejo vrteti. »Spočijemo« se na avtopilotu, ki nas vodi v povprečje. Naredimo, korak nazaj. Še tako jekleno discipliniran človek, zgubi svoj fokus. Potem pa zopet znova. Ponovi vajo.

Korak nazaj je bil zato, da naredimo lahko potem dva koraka naprej. Ne smemo biti prestrogi do sebe, vendar začeti zopet znova. Premišljeno, temeljito in osredotočeno. Tako počasi v življenju napredujemo v obvladovanju samega sebe. Pri tem se ne smemo bati, da bi napredovali počasi, bati se moramo zgolj tega, da se ustavimo. In pustimo distraktorjem, da prevzamejo naše življenje; največje darilo, ki nam je bilo podarjeno.

Vzemite list papirja. Napišite vsaj deset distraktorjev. Odjavite se!

Sam sem si ravno namestil aplikacijo StayFocused. 10 min na dan za vse stranki, ki so distraktorji, od Facebooka, do klasičnih medijev ipd. Potem se vse zablokira. Še to je lahko preveč, dva in pol dneva na leto popolnoma izgubljena.

Print PDF

Osnovni del arhitekture, ki izhaja iz živalskega sveta je nagon, oziroma pohota. Spolna energija je najmočnejša energija, ki jo poznamo, takoj za silo samoohranitve. Le malo je zemljanov, ki jim je uspelo spolno energijo transformirati v chi oziroma kreativno življenjsko energijo. Drugi jo želijo le zatreti, kar pa ni mogoče in ta se slej kot prej iznakaže v deformiranih oblikah nasilja. Velika večina avatarjev se tako prepusti njeni sili.

To pa pomeni, da je potrebno za časa pubertete najti partnerja (za potrebe sprostitve energije). Vloga nagona je jasna, skrb za nadaljevanje vrste. Zanimivo je le to, da naj bi bili ljudje ena redkih vrst na svetu, ki dejansko tudi uživamo v spolnosti. Se pravi, da je arhitekt človeškega avatarja celo dodal neko dodatno motivacijsko komponento, ki se ne naša zgolj na nagon, čeprav v veliki meri.

Pohota je izjemno dovršen mehanizem. Deluje po principu mešanja genov, z namenom, da je vsaka naslednja generacija avatarjev vse bolj popolna ter ima s tem večjo možnost preživetja. Avatraji z boljšo gensko kodo imajo na tem temelju pač več možnosti. Lepa postava in izgled, zdravo telo ipd. vse to so elementi, ki prispevajo k večji izbiri potencialnega partnerja za potešitev nagona. Iz tega vidika ima lepota veliko dodano vrednost. Še toliko bolj zaradi halo efekta.

S pohoto je arhitekt človeštva zagotovil nadaljevanje življenja. Sedaj pa pridemo do drugega problema. Sad pohote je potrebno vzgajati in zanj skrbeti. Če bi poznali zgolj pohoto, potem bi bili res verjetno vsi otroci brez staršev. Zato je arhitekt zasnoval zaljubljenost. Namen zaljubljenosti je zožiti izbor potencialnih najbolj primernih partnerjev na eno osebo.

Namen zaljubljenosti je, da dva avatarja ostaneta skupaj vsaj določen čas, da lahko vzgojita novega avatarja. Čeprav naj bi zaljubljenost trajala nekje tri do pet let, kar je absolutno vsaj deset let premalo za vzgojo, je to dovolj dolg čas, da se starša navežeta na otroka (mogoče celo drug na drugega) in da preživi najbolj kritično obdobje odraščanja.

Zaljubljenost ni več zasnovana na genih, te so že pokriti z nagonom. In brez genskega ujemanja tudi zaljubljenosti ni. Za fokusiranje energije na enega partnerja poskrbijo drugi mehanizmi in sicer arhetip starša (nasprotnega spola). Kot pravijo, pogosto si najdeš partnerja, ki je ali enak ali popolno nasprotje staršu nasprotnega spola.

Na tem nivoju je zaljubljenost uvod v osebnostno rast. Partner nam kar naenkrat omogoča, da razrešimo nekatere psihološke zanke, ki so nastale v odnosih s starši, ko smo odraščali. Začetek zaljubljenosti je seveda ena sama droga, ki prikrije realnost, vendar potem vedno bolj in bolj vidimo priložnosti za rast v odnosu (nekateri bi temu rekli kar problemi).

Slej kot prej pa pride trenutek, ko je zaljubljenost odigrala svojo vlogo. Starejši kot smo, manj naj bi se tudi zaljubljali. Potem imamo dve možnosti v odnosu. Prva možnost je, da se vrnemo nazaj k pohoti in poskušamo mogoče zopet najti kanček zaljubljenosti. Ali pa mogoče kar ostanemo samo pri pohoti. Vendar je to pot nazaj. Korak nazaj na živalsko raven. To pa za razvoj avatarja ni najbolj smiselno.

Druga možnost je razvoj odnosa do ravni čiste ljubezni. To pomeni, da povzpnemo odnos do ravni, ko nekoga ljubimo. Govorimo o prehodu iz živalske na duhovno raven. In beseda ljubiti je glagol in s tem ne govorimo o hollywoodskem stanju »in živela sta srečno do konca svojih dni«, temveč govorimo o odnosu polnem pozitivnih aktivnosti, ki prinaša najgloblja čustva, kar jih pozna avatar.

Najboljše stvari v življenju so usojene stvari. Vendar si do določene mere usojene stvari krojimo tudi sami. Močnejši, kot je naš avatar, več vpliva imamo na našo usodo in manj se prepuščamo zunanjim tokovom. Tudi znotraj vsakega posameznega odnosa je tako. Lahko se prepuščamo vsem prevzetim vzorcem, socialnim pritiskom ipd., vsemu, kar nas odvrača od našega bistva in od tega, da imamo lahko z nekom povsem čist odnos.

Lahko pa načrtno gradimo na tem, da s partnerjem odkrivamo vedno bolj čisto ljubezen. Brezpogojno ljubezen. Podpiranje drug drugega na življenjski poti. Razumevanje, skrb, partnerstvo. To je največ, kar lahko izkusimo v življenju. Odnos, ki je poln strasti in s tem zapolnjene vse nagonske potrebe. Odnos, ki nam omogoča, da zrastemo preko kompleksov otroštva ter s tem odkrijemo najgloblji delček sebe. In na koncu, odkrivanje vseh korakov, ki vodijo do brezpogojne ljubezni v odnosu. Pot je običajno trnjeva, posuta z bodicami vrtnic, vendar vsak korak odkriva novo dimenzijo odnosa, ki je veliko bolj globlja, kot smo si pred tem drznili predstavljati.

Ko ima odnos vse tri elemente, lahko dosežemo najgloblje ravni partnerskega odnosa in najbolj pristen občutek užitka sreče.

Print PDF

V preteklih sistemih organizacije človeštva je bila svoboda z vidika možnosti izbire zelo omejena. Družinska tradicija je bila odgovorna za poklic posameznika (vitez, kmet, obrtnik, trgovec,…), doma vzgojena živina za polne trebuhe, trgovec z eno samo vrsto določene dobrine za neko minimalno kakovost življenja, lokalna cerkev za vrednote in dušo, starši za partnerja, za vse ostalo pa je bila bolj ali manj odgovorna država v najširšem smislu. Tako je bil le majhen del usode posameznika odvisen od njegovih lastnih odločitev. Le res minimalni del prebivalstva, z modro krvjo je imelo nekoliko več izbire. Vendar še vedno zelo omejeno, če malo karikiram, tudi oni so imeli samo eno vrsto praška.

Danes se je situacija, po informacijski revoluciji, kjer ni več tako velike asimetrije informacij in z razvojem potrošniške družbe, povsem spremenila. Možnost izbire je praktično neskončna, od najbolj banalnih stvari, kot je na desetine različnih vrst pralnega praška, do najbolj kompleksnih in globokih odločitev, kot je na primer ali boš v življenju ateist, budist, kristjan, musliman ipd. Poročiš se lahko s komer želiš, poklic lahko izbereš ne glede na družinsko tradicijo. To je jasno vidno tudi pri tem, da ima večina družinskih podjetji problem pri nasledstvu, ker bodo otroci pač počeli nekaj drugega. In še bi lahko naštevali.

Imamo neskončno možnost izbire, to pa pomeni, veliko svobode. Na tej točki pa pridemo tudi do odgovornosti, čeprav se je sploh ne zavedamo. Včasih je nekdo drug določil, kaj boš po poklicu. Če ti to ni bilo všeč, ali če to ni bil dober posel, potem je bil za to kriv ta nekdo, ki je imel moč nad odločitvijo. V tem primeru si lahko pokazal na nekoga drugega, na krivca. Breme odgovornosti ni bilo v roki posameznika.

Danes pa je ta odločitev, in še vrsta drugih, mnogo težjih odločitev, v roki vsakega posameznika. Odločiti se morate od tega, kateri dieti boste sledili; do poklica, ki ga boste izbrali; borznika, ki bo upravljal vaše premoženje; kraja, kamor boste šli na naslednje počitnice; potem pa še izbrati zdravnika, ki mu boste zaupali vaše zdravje; telefon, ki ga boste uporabljali; osebo s katero se boste poročili; avto, ki ga boste vozili; inštitucija, ki ji boste zaupali vašo pokojnino ipd. Lista je neskončna.

Z neskončno listo stvari, za katere moramo sprejeti odločitev in neskončno izbiro znotraj vsake posamezne stvari pa življenje postaja izjemno kompleksno. Breme odgovornosti pa vse večje in večje. Čeprav se počutimo izjemno dobro ob vsej tej izbiri, ki jo imamo, bodo vedno trenutki, ko bomo naredili napačno odločitev, kupili napačen produkt, izbrali napačno vero ipd. In posledično bodo ljudje, ki bodo zaradi boljših odločitev imeli višjo kakovost življenja. In spraševali se bomo zakaj in kako je to možno, ko pa so bili prodajni letaki tako prepričljivi.

Vendar breme odgovornosti bo še vedno na nas. Sami smo sprejeli odločitev. Nihče nas ni prisili, da nekaj postanemo, kupimo ali komu naj verjamemo. Povsem sami smo odgovorni za naše odločitve ter naše življenje. Tako svoboda, ki prihaja iz naslova možnosti izbire, prinaša tudi izjemno veliko odgovornost. V današnjem svetu smo sami odgovorni za svoje življenje in nihče drug.

Temu bi lahko rekli sistem “sestavi si življenje sam”. Žal pa je tako, da bi ljudje radi imeli svobodo brez odgovornosti. Vendar to ni možno. Včasih je bilo breme odgovornosti v rokah nekoga drugega, vendar so se ljudje počutili ujeti v lastnem življenju, če jim to pač ni bilo všeč. Danes je vsak praktično nepopisan list in lahko postane kar želi, kupi kar vidi v okviru svojih zmožnosti, ob tem pa nosi odgovornost in celotno breme množice odločitev, ki jih mora sprejeti.

Osnovni vir, ki si ga tako globoko in silno želijo ljudje iz do sedaj navedenih razlogov je denar. Namreč ravno z denarjem si lahko kupimo veliko novih možnosti. Mnogi denar zato povezujejo s svobodo. Redko pa vidijo tudi odgovornost, ki jo prinaša več te svobode. Poleg varnosti in želje po uživanju je možnost izbire, ki vodi v svobodo eden izmed glavnih razlogov, zakaj želijo imeti ljudje veliko denarja. Vendar, ker je pri tem zamegljena odgovornost, se večina loterijskih zadetkov konča z ločitvami, alkoholizmom in duhovno revnim življenjem.

Nekateri, ki imajo nekoliko bolj dolgoročni pogled, ne hrepenijo toliko za denarjem, kot za notranjimi viri, ki zagotavljajo, da lahko vedno ustvariš vire, kot so denar ter druge materialne dobrine  in v “pol-zunanje” vire, kot je na primer diploma najboljših univerz, ki prav tako vodi k lažjemu ustvarjanju zunanjih virov. Tako nekateri analitiki ne vidijo največjega precepa med bogatimi in revnimi, temveč med izobraženimi in neizobraženimi.

Odgovornost, ki izhaja iz množice izbire pa se ne konča zgolj pri individualni odgovornosti. Vsaka odločitev, ki jo sprejmemo ima vpliv tudi na našo okolico. Na ljudi, ki nas obkrožajo in še bolj na tiste, ki nam veliko pomenijo. Zgled smo svojim otrokom, nekaterim sodelavcem ter drugim v naših socialnih krogih. Če pogledamo še dlje, naše odločite vplivajo kar na razvoj celotnega človeštva. Če s svojimi odločitvami škodujemo sebi ali drugim, ustvarjamo pol negativne energije, ki se začne večati.

Večja svoboda tako ne pomeni le večje odgovornosti za lastna naša življenja, vendar za celotno človeštvo. Bolj, kot ste rojeni pod srečno zvezdo in več kot ustvarite v življenju, bolj ste odgovorni za celotno človeštvo. Žal pa to svobodo večjih možnosti izbire trenutno bolj izkoriščamo, kot da bi jo cenili, kaj šele smiselno delili. Namesto, da bi o tej svobodi razmišljali kot o odgovornosti, o njej razmišljamo zgolj kot o pravici, ki jo vodi želja po kratkoročnem užitku. Zato je glavni hobi zahodnega sveta ravno nakupovanje ter druge oblike hedonizma. Odgovornost, ki jo prinaša množica izbire raje ohromimo s kratkoročnim zadevanjem z nakupovanjem.

Tako ne gledamo na to, da bi zunanji svet oblikovali po našem notranjem bistvu, vendar oblikujemo naš notranji svet na podlagi kupljenih produktov, v katere so nas prepričale marketinške kampanje. S tem pa, tako je – naša svoboda zopet postaja vse bolj omejena. Avtoritete, ki so včasih vladale določenemu segmentu življenja (duhovnik, zdravnik, fevdalec..) zamenjujejo blagovne znamke. Ravno blagovne znamke so tiste, ki jih poveličujemo in sicer iz enega samega razloga – s pomočjo logotipa lahko definiramo naš notranji svet, našo identiteto.

Rešitev je seveda enostavna. Samo z distance moramo pogledati na potrošniški svet. Dvig raven zavesti je nujen, da lahko uvidimo svobodo, ki nam jo svet neskončne izbire ponuja, a obenem tudi past potrošništva, ker ljudje ne želimo prevzeti odgovornosti za svoje življenje. Obenem pa se moramo zavedati, da odgovornost, ki jo imamo presega zgolj individualno odgovornost, vendar da je vsak posameznik odgovoren tudi za razvoj družbe.

Človeštvo mora stremeti k temu, da bo svobodo izbire omogočilo vsem zemljanom. Prepad med bogatimi in revnimi, izobraženimi ter neizobraženimi je potrebno zmanjševati. Kot drugo pa se moramo vsi zavedati, da svoboda možnosti izbire pomeni veliko odgovornost, ki lahko vodi v polno življenje. Namreč omamljanje s kreditno kartico se na neki točki tako ali drugače konča.

Print PDF

Mesec dni pred božičem so trgovski centri okrašeni z vsemi mogočimi lučkami in drugimi okraski, da v nas zbujajo občutek topline, domačnosti in mesta, kjer bomo našli srečo, da jo bomo lahko delili še z drugimi. V trgovskem centru bomo našli svoj prednovoletni mir? Dvomim. Trgovine so predvsem nabito polne in ljudje komaj čakajo, da bodo zapravili svoj težko prigaran denar. Z izgovorom,  da si seveda to zaslužijo.

Ob obisku trgovskega centra nas bodo seveda skušali reklamni materiali prepričati, da moramo kupiti še kakšen dodaten izdelek, vedno je še kaj, kar je zadnja modna muha. Tako je zapraviti celo plačo v enem dnevu postalo mačji kašelj. Poleg tega seveda sledi še ure in ure čakanja v vrstah, prebijanje skozi gnečo in še zapravljanje denarja v baru, ki se nahaja sredi trgovine, da si lahko odpočijemo med nakupovanjem.

Pozabili pa smo še na čas, ko si belimo glavo, kaj bomo sploh komu kupili, če bo obdarovancu sploh darilo všeč ipd. Najbolj žalostno pa je to, da večina daril na koncu prispeva k kakšni prometni nesreči (alkohol), kakšnemu kilogramu več okoli pasu (bombonjere, hrana), ali pa služi kot stojalo za prah (okrasi ipd.). No, pozabimo še na vse tiste stvari, ki čez nekaj časa tako ali tako pristanejo v smeteh.

Sedaj pa si zastavimo nekaj ključnih vprašanj:

• Ali vas bo nekdo imel bolj rad, če mu boste kupili drago darilo?
• Boste koga bolj »priklenili« nase, če bo videl v vas tudi materialno korist?
• Se boste komu odkupili, ker se mu niste dovolj posvečali z dragim darilom?
• Boste nekomu podarili darilo zgolj zato, ker se to pričakuje ali smo to videli na televiziji?
• S kakšnim namenom boste določeni osebi podarili darilo?
• Naštejte najlepše darilo, ki ste ga dobili v življenju (pustimo presenečenja)?

Odgovori jasno pokažejo kalkulacijo pretiranega materialnega darovanja. Z dobrinami zadovoljujemo določene svoje potrebe in s tem dobimo občutek, da bolj živimo življenje in se obenem počutimo bolj varne. Pri tem ocenimo, da če bomo dobrine kupili še drugim in s ste zadovoljili njihove potrebe, nas bodo imeli tako bolj radi. Zato, ker bodo v odnosu imeli določen interes. Odnos tako ni več orodje za duhovno rast, vendar za zadovoljevanje ekonomskih interesov. To pa ni več darovanje, vendar trgovanje.

Obrnimo sliko na glavo. Namesto, da darujemo iz koncepta zadovoljevanja potreb, je veliko bolj smiselno, da darujemo iz koncepta poslanstva. Mogoče to obdarovanci, ki ne živijo življenja po takem konceptu, ne bodo cenili ali razumeli, vendar vseeno, s takim pristopom boste bili zgled in mogoče celo dali komu misliti. Kaj pa sploh je darovanje iz naslova poslanstva?

Darovanje iz naslova poslanstva pomeni, da podarite tri najbolj dragocene stvari na svetu. Tri stvari, ki so neprecenljive v primerjavi z vsako materialno dobrino. To so vaš čas, vaša ustvarjalnost in vaše srce. Namesto dragega materialnega darila podarite kakšno malenkost, zraven pa nekaj kar je plod vaše ustvarjalnosti, vaš čas, ki si ga vzamete za ljudi in pa nekaj, kar resnično pokaže moč ljubezni, ki jo skrivate v vašem srcu.

Nekaj idej daril, ki lahko izhajajo iz vašega poslanstva:

• Napišite, kaj vas je življenje naučilo v tem letu in pošljite vsem bližnjim
• Sestavite seznam, zakaj ste nekomu hvaležni in ga občudujete
• Skuhajte večerjo
• Sestavite pesem
• Narišite sliko
• Spletite šal ali kateri drug kos obleke
• Podarite objem
• Izdelajte kos nakita, okras
• Spomnite se na ljudi, ki ste jih zanemarili
• Namesto daril podarite vsakemu čestitko, denar pa dajte v dobrodelne namene
• Sami izdelajte čestitko
• Bodite cel dan vašemu partnerju sluga
• Podarite masažo, razvajanje ipd.
• Obdarujete nekoga kar tako, ne pa zato, ker tako nekje piše ali ker je določen dan
• Možnosti je neskončno.

No, seveda pa obenem ne smete pozabit tudi na kakšno materialno malenkost. Vseeno živimo v materialnem svetu. Ampak tudi to darilo je lahko toliko bolj smiselno, če samo po sebi prispeva k boljšemu odnosu, kot pa da je nek kos materiala na katerem se bo nabiral prah. Takšna darila so lahko od knjige, skupnega tečaja, doživetja, razvajanja in še bi lahko naštevali.

Bolj modra darila so tista, ki gradijo na odnosu, so odraz nas samih in našega spoštovanja do ljudi. Seveda je na koncu pomembno tudi to, da so všeč tistemu, ki darilo prejme. To pa dosežemo, če nekoga resnično dobro poznamo.

Ne glede na vse, pa bodite vedno hvaležni za vsa darila, ki jih prejmete, ne glede na to, ali gre iz naslova poslanstva ali potrebe. Tudi materialno darilo je lahko odraz spoštovanja, ljubezni in naklonjenosti. Sploh, če ni kupljeno ravno zato, ker je določen dan (rojstni dan, novo leto ipd.), ali se to v določeni situaciji spodobi. Darila iz srca, kar tako, ker nekoga spoštujemo, so seveda lahko pomemben izkaz vrednosti odnosa. V življenju je izjemno pomembno, da smo hvaležni.

Ko kupujete darila pa ne pozabite še na vse tiste, ki nimajo. Malo paradoksalno je, da se med seboj obdarujejo ljudje, ki že imajo praktično vse, da si še malo bolj zadovoljujejo potrebe. Kje pa so tisti, ki nimajo nič? Če imate dva človeka že praktično vse, zakaj ne bi namesto daril denar raje podarila v dobrodelne namene? Seveda tam, kjer denar resnično pride do tistih, ki ga v določenem trenutku potrebujejo.

Drug drugemu pa bi lahko raje podarila čas, pozornost, pozitivne misli ali nekaj, kar bo izgradilo partnerstvo. Materialna dobrina ga seveda ne bo. In najboljše stvari v življenju so brezplačne. Na koncu pa, če vas bo imel nekdo manj rad ali vas bo manj cenil, ker ne bo od vas dobil bogatega materialnega darila, pa tako ali tako ne sodi v vaše življenje, sploh če ga živite iz naslova vašega poslanstva.

Print PDF

Najprej si poglejmo, zakaj so svetovalci res potrebni oziroma, kaj je največja dodana vrednost svetovanja, ne glede na področje, tako na osebnem, kot tudi poslovnem področju. Najprej je tu problem izkrivljenega modela subjektivne realnosti. Vsak od nas individualno gleda na svet in si ga interpretira glede na lastni zemljevid. Ta zemljevid se ukrivlja iz različnih razlogov (posploševanje ipd.).

Eden izmed glavnih razlogov, zakaj se subjektivni model realnosti izkrivlja so naša negativna (tudi pozitivna) čustva. Kot je opisano v definiciji SSKJ gre za podajanje mnenja v neprijetnem položaju. V takšnem položaju se znajde vsak od nas (zmanjšanje prodaje, problemi v razmerju ipd.) in takrat nas prežamejo določena čustva.

Močna čustva povzročijo to, da se izkrivi naš pogled na svet. Na primer, če postanemo izjemno jezni, reagiramo impulzivno in ne več premišljeno. Odločitev ne sprejemamo racionalno, vendar na podlagi izkrivljenega modela realnosti. To pa pomeni, da po vsej verjetni sprejemajo odločitve, ki nas ne bodo peljale bližje rešitvi, temveč še v večje probleme.

Se pravi naloga svetovalca je, da nevtralizira naša čustva in nam čim bolj objektivno predstavi, kako posamezne odločitve vplivajo na spremembo našega stališča. Prepričati nas mora, da ne reagiramo impulzivno, temveč na podlagi racionalnih dejstev. Čeprav je velikokrat to najtežji del svetovanja, je najpomembnejši.

Naslednje pomembno dejstvo je, da ima običajno svetovalec določeno specifično znanje. To znanje je lahko teoretično, lahko praktično, ali pa kombinacija obojega. Seveda je takoj jasno, da je ključno predvsem praktično znanje. V praktičnem znanju je prava moč.

Znanje v tem primeru pomeni izurjenost za določeno dejanje. Se pravi nekdo je bil že velikokrat v takšni situaciji ter jo uspešno razrešil in s tem dvignil svojo raven zavesti in lahko drugim s svojim znanjem pomaga pri sprejetju pravih odločitev. Bolj kot nekdo obvladuje neko situacijo, boljši svetovalec je lahko.

Tukaj pridemo do dejstva, da je izjemno velik razkorak med teorijo in prakso. Nekdo lahko neštetokrat prebere, kako vroč je ogenj, vendar dokler se sam ne bo dotaknil plamena, ne bo vedel, kaj pomeni, da te roka peče. Gremo korak naprej. Tudi ko vemo, kako peče, lahko drugim svetujemo, da zadeva preveč peče, pa vprašanje če bodo poslušali. Vsak sam mora poskusiti, kako vroč je ogenj, da verjame. Lahko pa razvijemo znanje, če smo sami prejeli že neštetokrat za ogenj, kako omiliti bolečine, poškodbe in priti čim prej do okrevanja. To pa je pomembno znanje za svetovanje.

Tretja pomembna dodane vrednost je, da ima svetovalec drugačen pogled in drugačno perspektivo na situacijo. Ta pa poda nove podatke za sprejemanje boljših odločitev. To pomeni, da se lahko rodijo boljše ideje, nove rešitve. Več glav več ve, z različnimi mnenji pa pridemo do novih in boljših rešitev.

Izjemno velik problem nastane, ko postanemo toliko prepričano sami vase, da nas preleti ideja, da ne potrebujemo drugih ljudi za pomoč pri naši rasti, razvoju in sprejemanju odločitev. Nihče ne more uspeti sam in mreža ljudi, ki nas podpirajo in nam pomagajo je ključnega pomena pri tem, kako uspešno bomo krmarili skozi življenje.

Naslednja pomembna dodana vrednosti je razumevanje in moralna podpora. Vsak od nas izjemno dobro ve, kako prijetno je, ko nas nekaj muči, pa končno najdemo nekoga, ki nas razume, ki je šel čez enako kot mi sami. Takrat je podpora najboljša, kar jo lahko dobimo. Izjemno velika razlika je, če nas posluša nekdo, ki je doživel enako situacijo, kot smo jo sami in kdor koli drug.

Torej pomembna veščina svetovanja je, da zna svetovalec poslušati ter se vživeti v kožo drugega. To pa lahko veliko bolje stori, če je, kot omenjeno, enako doživel na svoji koži. Na vrhu vsega je, da svetovalec nikoli ne sme obsojati ali kako drugače pristopiti k situaciji vendar ravno obratno, ključna je kreativna energija, pozitivne misli in konstruktivna debata.

Na zadnje je tukaj še mentoriranje in treniranje. Vsi dobro vemo, da se ljudje težkih stvari izjemno neradi lotimo. Lahko dobimo odličen nasvet, se z njim povsem strinjamo, pa se še vseeno ne lotimo zadev. Zato je ključno predvsem to, da je naš svetovalec tudi naš trener. To pomeni, da nas na nek način, ne glede na to, kako težko je, prepriča, da izvedemo določene aktivnosti, ki jih nekako nebi. Nam pokaže, kako naj to naredimo. Nas vodi skozi proces in še bi lahko naštevali.

Čisto na koncu pa je pomembno, da vsak svetovalec spoštuje našo odločitev. Mi smo na koncu tisti, ki se odločimo, naloga svetovalca je, da nam svetuje, pove svoje mnenje, nas mogoče celo trenira, na koncu pa smo mi sami tisti, ki sprejmemo odločitev- Če je svetovanje pripeljalo do tega, da sprejmemo boljše odločitve danes, za naše življenje, podjetje, skupnost ali kar koli že jutri, je bil cilj dosežen. Če ne mogoče še ni čas zato ali obstaja kakšen drug razlog.

Na podlagi naštetih dodanih vrednosti pridemo do treh vrst svetovalcev:

Najprej so tu zunanji strokovni sodelavci. Teh se moramo izogibati na vse pretege, kolikor je le mogoče. So ljudje, ki nam svetujejo zaradi svojega ega, velikokrat pa nas skušajo obdržati na mestu, predvsem zaradi lastnih strahov. Lahko jih najdemo med prijatelji, sorodniki, v nekaterih primerih celo v partnerstvu.

Gre za osebe, ki se stvari o kateri nam svetujejo niso nikoli lotili, ne poznajo področja in podajajo le neka splošna mnenja. Velikokrat se celo bojijo, da bi mi začeli dosegati svoje sanje, ki jih sami nikoli ne. Je pa povsem v nasprotju z načeli, da nam svetuje nekdo, ki se sam nikoli ni lotil zadeve ali jih ne izvaja.

V podjetništvu je takšnih primerov veliko. Večina podjetnikov mora prepričati najprej svojega partnerja, mamo, očeta, babico, računovodjo in ne vem še koga, da se lahko loti uresničevanja svojih sanj. Takoj pridejo nasveti, kot so, raje si dobi varno in dobro plačano službo, veš koliko podjetij propade, zagotovo ti ne bo uspelo ipd.

Mogoče res ne bo nekomu uspelo. Mogoče ne v prvo. Mogoče ne v drugo. Mogoče nikoli. Ampak človek je vsak poskusil. Soočil se je s svojo negotovostjo, tvegal, dal na kocko vse, da doseže svoje sanje. Na koncu je to edino, kar šteje, edino pomembno. Ves denar, materialne dobrine, vsi odnosi, naše telo, vse bo ostalo tukaj na zemlji. Edino kar lahko šteje je, kaj smo naredili za čas našega življenja, kaj smo se naučili, kaj poskusili ipd. Če bi upoštevali vse nasvete tovrstnih svetovalcev bi verjetno celotno življenje preživeli pred televizijo.

Zato je izjemno pomembno, da se tovrstnih svetovalcev izogibamo, ne upoštevamo njihovega mnenja, ali še več, jih skušamo prepričati, da se sami lotijo sledenja svojim sanjam. Je pa svet prežet z nejevernimi Tomaži, ki samo čakajo na trenutek, ko bodo izrekli tisti slavni stavek: »Saj sem ti rekel.«. Ampak komu mar.

Druga stopnja so svetovalci. To so posamezniki, ki imajo že veliko boljše namene. Običajno imajo veliko znanja s področja teorije in tudi nekaj izkušenj. Svetovalci so lahko generalisti, se pravi, da imajo neka splošna znanja v določenem sektorju, ali pa specialisti, se pravi, da so resnično ozko usmerjeni.

Svetovalcev na trgu je ogromno. Kakovost je odvisna predvsem od tem, koliko praktičnih izkušenj ima nekdo v primerjavi s teoretično podlago ter seveda kakšna je ta teoretična podlaga. Na žalost je na trgu izjemno veliko svetovalcev predvsem na podlagi teoretičnega znanja. Vendar kako lahko nekdo svetuje o nečemu, česar sam ni nikoli izkusil. Prebrati 10 knjig o vzgoji otroka ni noben problem, uspešno vzgojiti otroka pa je povsem drugi nivo.

Če ima svetovalec praktične izkušnje, je vsekakor lahko izjemna dodana vrednost. V primeru, da gre za izkušenega, pravega svetovalca doda vse navedene vrednosti, le to ne, da nas trenira. Kljub temu nam na ta način lahko bistveno pomaga pri kakovosti odločitev.

Na vrhu pa so mentorji. Značilnost mentorjev je, da imajo predvsem praktične izkušnje. Z njimi razvijemo določen odnos in nam pomagajo doseči cilje. Širše razumejo situacijo, se nam bolj posvetijo, predvsem pa skušajo poskrbeti, da dejansko izvedemo določene aktivnosti. Na primer svetovalec nam poda mnenje, kako lahko izboljšamo svoj javni nastop, mentor oziroma trener pa dela z nami dokler dejansko ne izboljšamo svojega javnega nastopa. Seveda so običajno mentorji dražji, vendar je dodana vrednost lahko bistveno večja.

V življenju vedno potrebujemo svetovalce in bistveno je, da se obkrožimo s pravimi svetovalci ter mentorji, obenem pa ignoriramo zunanje strokovne svetovalce. Ključno je tudi to, da neprestano ugotavljamo, ali nam svetovalec resnično želi najboljše, ali ima mogoče kakšne probleme z lastno vrednostjo in nas začenja zavirati. Namreč v različnih obdobjih življenja potrebujemo svetovalce na različnih nivojih, tako poslovno, kot tudi osebno. Tako da moramo biti previdni pri izbiri svetovalcev, nikoli pa ne smemo postati preveč prepričani vase in v to, da pomoči sploh ne potrebujemo.

Print PDF

Vendar je osnovno pravilo radovednosti, da moramo v vse podvomiti. Nauki ne pomenijo nič, vsak od nas se mora sam pri sebi učiti. Za to vedno poskrbi življenje. Tako je smiselno podvomiti in se vprašati, ali se res vse okoli nas spreminja. Če pogledamo za masko sprememb, če se poglobimo v srčiko življenja, lahko kaj hitro ugotovimo, da so spremembe samo posledica nekega sistema, ki je vedno enak in deluje na enak način. Torej vse se spreminja, a v resnici ostaja tako kot je. Poskusimo to malo bolj razčleniti.

Prvo vprašanje – v čem ste se v zadnjih 5 letih resnično spremenili? Pri tem govorim predvsem v vašem bistvu. Drugo vprašanje – v čem so se ljudje, ki vas obkrožajo v zadnjih 5 letih resnično spremenili? Vsekakor, ste razvili nove veščine, pridobili nove znanje, spoznali nove ljudi, spremenili določene vzorce vedenja, razvili notranje vire ipd., ampak to je zgolj posledica vas samih in vaše osebnostni. Secirajte se do najmanjšega koščka in poglejte, kje ste se resnično spremenili? Ugotovili boste, da vaše bistvo ostaja povsem enako, le izraža se na drugačne načine.

Gremo pogledati enak koncept nivo višje. Narava ima določene zakone, ki vedno in povsod veljajo. Posledica teh zakonov so spremembe, ampak zakoni kot zakoni ostajajo enaki. Narava je vedno bila in vedno bo na eni strani dih jemajoče lepa, a po drugi strani, neznansko kruta. Če gremo še dalje, vsako jutro se na vzhodu pokaže sonce in na zahodu zaide v obzorju. In še nihče ni padel s planeta, ker bi gravitacija zaspala. Zakoni življenja se niso in se nikoli ne bodo spremenili, vedno pa bodo posledica njihovega delovanja spremembe.

Lahko pogledamo tudi način delovanja celotnega človeštva. Se je res kaj v zadnjih tisočletjih spremenilo? Smo znova, tako kot že neštetokrat v zgodovini, tik pred propadom človeštva zaradi pohlepa. Pri vsem znanju in duhovni razvitosti, ki jo imamo. Mogoče se je nasilje iz fizičnega premaknilo bolj na psihično raven, mogoče se lahko bolj udobno uležemo na posteljo in lažje potujemo ipd., vendar ali se je v svojih temeljih človeštvo res kaj spremenilo. Prav nič. Delujemo v skladu z motivacijskim mehanizmom, poganja nas sedem smrtnih grehov.

Ljudje s sistemom, kot ga imamo ustvarjamo neverjetne spremembe, maska človeštva je iz leta v leto povsem drugačna, vendar bistvo ostaja povsem enako. Zelo podobno naravnemu sistemu. Imamo na tisoče disciplin, kjer se skušajo dokazati alfa samci/samice, da bodo najširše raztrosili svoje gene. Iščemo kratkotrajni užitek in se izogibamo bolečini, obenem pa ima vsak svojo lekcijo, ki se jo mora v življenju naučiti. Pri tem seveda ne obsojam sistema, tak sistem pač je.

Dokaz je enostaven. Kljub neverjetno razvitemu zdravstvu, smo ljudje še vedno bolni. Kljub več kot 6 milijard ljudi na svetu, ima vsak od nas še zmeraj strto srce in obdobja nesreče v ljubezni ali pa izoliranosti in osamljenosti. Kljub neverjetnim priložnostim na celem svetu, imamo še vedno revne in bogate. Kljub »polni riti« vsega, smo ljudje še vedno nezadovoljni in želimo še več. Še vedno je kljub temu da imamo vsi vsega, običajno sosedova trava vedno bolj zelena od naše. Torej v čem se je človeštvo v zadnjih tisočletjih resnično spremenilo? V svoji osnovi prav v ničemer, ta osnova pa je sistem, ki omogoča ravno to, da smo se spremenili prav v vsem.

Sedaj pa se vrnimo na seciranje samega sebe, saj je najvažnejše ravno to, da se sebe spoznamo, kolikor je le mogoče. V čem se spreminjamo in v čem ostajamo enaki? Zagotovo smo se ljudje primorani spreminjati skozi staranje svojega avatarja. Tukaj smo ujeti v sistem narave, ki omogoča in zahteva  spremembe. V posameznih obdobjih, v katerih se nahaja naš avatar, se spreminjajo tudi naše vrednote. Na primer, ko dobimo otroka, ali ustanovimo podjetje, ko gremo v pokoj, ali če doživimo v življenju kakršno koli drugo prelomnico.

Prav tako se spreminjamo v določenih vzorcih življenja, čeprav že veliko težje. Če ljudje zberemo dovolj energije, lahko spremenimo naše določene vedenjske vzorce. Čeprav se že to, če si odkrito priznamo zgodi izjemno redko. Mogoče 1 od 100 ljudi, da na vsakih toliko let zamenja kakšen vedenjski vzorec. Najlažje sami spremenimo vzorce s strateškim pristopom do spreminjanja navad, največkrat pa se spremenijo tako, da nam jih vsilijo drugi (npr. delovni čas, bonton ipd). Seveda velikokrat za obče dobro, včasih celo dobro za nas same. Najtežje pa zamenjamo vzorce, ki smo jih pridobili s primarno in sekundarno socializacijo in nam v življenju prav nič ne koristijo. Primeri majhnih sprememb so, da na primer začnemo bolj zdravo živeti, ali prekinemo določene odzivne vzorce in naše vedenje postane bolj proaktivno in še bi lahko naštevali.

Vendar še enkrat poudarjam, že na tem nivoju, se redko zgodi, da se kdo dejansko spremeni. Za spremembo vzorcev, ki smo jih pridobili v zgodnjem otroštvu in jih ponavljali na desetine let, potrebujemo neverjetno veliko volje, energije in motivacije, da jih spremenimo. Vsi guruju, ki pravijo, da to naredimo z lahkoto, verjetno samo dobro služijo. Konec koncev pa, ljudje se spremenimo samo zaradi inspiracije ali obupa.

To je paradoks življenja. Nobena sprememba ni dosežena z lahkoto, obenem pa je vse podvrženo spremembam. Vse se spreminja, a v svojem bistvu je tako težko doseči spremembo, tudi pri sebi. Živimo splošno usodo človeštva, ki je prežeta s tokom sprememb, seštevkom tendenc malih sprememb, ki imajo minimalni vpliv, vendar na skupnem imenovalcu povzročajo izjemne pretrese v vsakdanjem življenju. Zakaj je sistem tak, je takoj jasno. Če bi vsak od nas z lahkoto uvedel spremembe, bi bila dinamika tako močna, da bi bilo nemogoče živeti tako hitro. Čeprav si mogoče sprememb želimo, smo zavezani k nekim vzorcem, ker nam predstavljajo predvsem varnost. Tudi človeštvo, kot celota. Vsak vzorec pa ima tendenco samo obstoja.

Kaj pa ostaja pri posamezniku vedno, vedno enako? Vi sami. Vaše bistvo. Ni pomembno, ali nam je to bistvo dano, je privzgojeno ali izhaja iz kje drugje. Naše bistvo je vedno enako. Če ste ustvarjalni, se bo ta ustvarjalnost izražala na vseh nivojih – tako v službi, kot tudi če imate svoje podjetje, ali pa na primer pri urejanju doma. Če ste skrbni, se bo ta skrbnost odražala na vseh nivojih – tako pri vzgoji otrok, kot tudi odnosu do domačih živali ali opravljanju dela. Če ste introvertirani, se bo ta introvertiranost kazala na vseh nivojih – pri navezovanju stikov, nastopanju ipd. Če ste ambiciozni, se bo ta ambicioznost kazala na vseh nivojih. Seveda ljudje nimamo samo pozitivnih lastnosti, tako da bi lahko povsem enako naštevali tudi za vse negativne lastnosti, ki jih posedujemo ljudje, v skladu s SWOT analizo. Karakterne lastnosti posameznika ostajajo, takšne kot so in s tem je do neke mere ukrojena njegova usoda. Se pravi poleg usode človeštva živi posameznik vsaj še usodo svojega karakterja.

Sedaj pa se podajmo na praktično aplikacijo tega spoznanja. Najprej seveda pri sebi. Pomembno je, da neprestano spoznavamo samega sebe. Pri tem moramo strogo ločiti, kaj je naše bistvo, kaj so naši vedenjski vzorci, posledica vedenskih vzorcev so dejanja in na koncu kaj je rezultat (vidno delo v zunanjem svetu) našega bistva in vedenjskih vzorcev. Kar je naše bistvo se moramo skozi življenje učiti sprejemati in pri tem slabosti skušati spremeniti v prednosti. Destruktivne vzorce moramo identificirati in odpraviti. Z rezultatom moramo prispevati k lepšemu svetu.

Če se vrnemo nazaj, smo na primer ustvarjalni in to je karakterna lastnost, ki jo bomo težko zatrli ali spremenili. Je enostavno del nas, ki nam je dan. Vedenjski vzorci ustvarjalnosti so, da veliko razmišljamo, delamo nove povezave, se nam utrinjajo ideje ipd. Dejanje, kot posledica ustvarjalnega vedenja je, da ny primer pišemo, rišemo, inoviramo ali kaj podobnega. Končni rezultat vsega tega pa je lahko od produkta za podjetje, gledališke igre, slike ali česar koli drugega. Z dejanji in rezultatom se običajno tudi na koncu poistovetimo. Na primer, se slikar, ker slikam slike. Vendar je za poznavanje sebe bistven predvsem izvor.

Rezultat in dejanja lahko spreminjamo z lahkoto. Vedenjske vzorce spreminjamo že veliko težje. Karakterne lastnosti pa ostajajo pri nas vedno enake. Poglejmo še z druge strani. Kot omenjeno, če smo ustvarjalni, bomo vedno ustvarjalni. Tega ne bomo morali spremeniti. Vedenjske vzorce lahko že deloma spremenimo. Na primer ustvarjamo tako da rušimo, ali gradimo na novo. Naša dejanja še lažje spreminjamo, je pa res, da so ta posledica vedenjskih vzorcev, tako da gre pri tem običajno za kratkotrajno spremembo ali prevlado katere druge karakterne lastnosti. S tem na koncu pridemo do tega, da ljudje v osnovi ostajamo bolj ali manj enaki, kot smo.

Če zberemo dovolj moči, lahko identificiramo, katera naša lastnost, se mogoče napačno izraža skozi vzorce, ki smo jih pridobili v primarni in sekundarni socializaciji ter skušamo spremeniti te vzorce, da se naša lastnost izraža bolj na pozitiven način. S tem spremenimo tudi naša dejanja ter na koncu tudi output oziroma rezultat našega dela. Z vsako lastnostjo lahko svet spremenimo na boljše, ali na slabše. V nekaterih primerih pridobljeni vzorci spreminjajo svet na slabše in če to identificiramo in spremenimo, smo v življenju dosegli veliko.

Potem, ko spoznamo sebe in ločimo, kaj je res naše bistvo in kako želimo, da se izraža, lahko to spoznanje, da stvari ostajajo vedno enake uporabimo tudi na drugih področjih, kjer je mogoče še bolj koristno. Stavek se je začel s potem zato, ker ne moremo soditi drugih ljudi pri stvareh, na katere smo obsojeni tudi sami. Zato je to dejstvo, pri katerem ne smemo biti odzivni, vendar proaktivni, se pravi, da spremenimo naš subjektivni zemljevid realnosti, ker smo pri tem izven območja našega vpliva.

O čem govorim? Prikličite v mislih osebo, ki vam pomeni veliko. Nato se spomnite neke lastnosti, ki vam pri tej osebi ni najbolj všeč. No, ne glede na to, koliko ste zaljubljeni, če se res potrudite lahko najdete kakšno lastnost, ki vam na ljubljeni osebi ni všeč. Kot smo omenili, vsak od nas ima svoje prednosti in slabosti. Skušajte najti lastnost, na katero se vedno odzovete z enakim vzorcem, na primer, da se razburite, ali ste užaljeni ali kaj podobnega. Imate? Sedaj se pa vprašajte, kolikokrat rečete tej osebi, »sem ti rekel, da ne počni tega« ali »ne bodi no tak«, ali pa ste znova in znova razočarani, ker se pri osebi pojavi določena karakterna lastnost v vedenjskem vzorcu?

To spoznanje nam pomaga pri temu, da če pričakujemo, da se bo oseba spremenila, se ne bo. Edino, kar nam preostane in edino, kar je smiselno je, da vsakega človeka sprejmemo takšnega, kakršen je. Vse vedenjske vzorce v prihodnosti pa tudi sprejmemo v zakup. Ljudje se ne spreminjajo, pa naj minejo desetletja. Vsak od nas ima svoje prednosti in slabosti. Mogoče bo kdo spremenil kakšen svoj vedenjski vzorec, kaj več od tega pa je malo verjetno. Pri tem imajo seveda tudi drugi enake probleme z nami. Od nas pričakujejo stvari, ki se ne bodo zgodile. To, da pa pri enakih ponavljanjih pričakujemo drugačen rezultat, je definicija norosti.

V tem kontekstu je preteklost najboljše orodje za napovedovanje prihodnosti. Če te je prevaral partner, obstaja velika verjetnost, da te bo v prihodnosti spet prevaral. Če te je nekdo prenesel okoli, obstaja velika verjetno, da te bo spet prenesel okoli ipd. Seveda sem tukaj naštel negativne lastnosti, ker je prikaz bolj dramatičen, vendar velja tudi obratno. Če vam nekdo redno stoji ob strani, obstaja velika verjetnost, da vam bo vedno stal ob strani. Če vas nekdo nasmeji, obstaja velika verjetnost, da vas bo vedno v prihodnosti tudi nasmejal.

Vse se spreminja, a v osnovi ostajamo enaki. Dane so nam tako pozitivne, kot tudi negativne karakterne lastnosti. V ta koš, če pogledamo širše, bi lahko dodali še talente, interesna področja ipd. Te lastnosti se izražajo skozi določene vedenjske vzorce, ki smo jih prevzeli v primarni in sekundarni socializaciji. Vse to vpliva na naša dejanja in končni rezultat našega življenja in naše življenjske poti.

Sprejemanje sebe takšne kot smo, ter sprejemanje drugih takšnih kot so, je osnova, da nismo v življenju prevečkrat razočarani. Seveda je to veliko lažje napisati, kot živeti. To, kar mi doživljamo ob drugih, v določeni meri ali na podoben način, tudi drugi doživljajo ob nas. Tako se ljudje kalimo, rasemo in razvijamo. Pri tem nam idealiziranje nič kaj ne koristi, edino kar je pomembno je zavedanje, da ima vsak od nas pozitivne, kot tudi negativne lastnosti in da smo pripravljeni človeka sprejeti v celoti. Seveda smo tukaj že v paradoksu, ker če je posamezniku dano, da je idealist, obstaja minimalna verjetnost, da bo kdaj nehal idealizirati.

Je pa idealizem lahko več kot pozitiven. Mogoče s tem naredimo še celo korak dlje, ker osebe ne vidimo takšne, kot je, vendar takšna, kot bi lahko bila in ji lahko ta potencial tudi pomagamo doseči. Vsaka stvar v življenje je lahko pozitivna ali negativna.

Pri nas samih pa to, da smo takšni kot smo, ne smo postati izgovor za stagnacijo. Namreč tudi pri nas samih lahko vsako pozitivno stvar obrnemo v negativno in vsako negativno stvar lahko obrnemo v pozitivno stvar, sebi in svetu v prid. Samo, če jo postavimo na pravo mesto, v pravi kontekst.

Na ravni vedenjskih vzorcev in dejan imamo moč, da svoje negativne karakterne lastnosti spremenimo v pozitivne, če le najdemo pravi kontekst. Gre za enega najtežjih podvigov v življenju, vendar če zberemo dovolj energije, lahko spremenimo tok naše poti, ki nam je usojena z našim karakterjem. S pravo fleksibilnostjo uma, ter dovolj volje, moči in vztrajnosti.

Za konec pa še eno pomembno vprašanje. Če v bistvu vse ostaja enako, je edino vprašanje, zakaj je evolucija sploh potrebna? Trenutno imam samo dva odgovora. Prvi je, da glede na to, da se narava giblje v ciklih in da ima vse, kar poznamo v življenju svoje cikle, na to pač obsojeno tudi človeštvo. Evolucija do neke točke, nato pa hitra regresija in zopet enaka zgodba od začetka. Te cikli pa nam omogočajo dejansko učenje in neke življenjske lekcije. Če vzamemo, da je planet zemlja neke vrste trening polje za razvoj duše, so cikli tisti, ki omogočajo različne vrste in stopnje izkušenj. V bistvu pa je evolucija zgolj maska, ki omogoča evolucijo same duše. Na koncu pa je tudi vprašanje, če se tudi razvoj duše ne giblje v ciklih. Dejanska evolucija pa je vprašljiva, če sledijo potem faze regresije. Pomlad ostane pomlad in ni tako, da je vsaka pomlad lepša, vsaka različna.

Druga, bolj optimistična razlaga pa je, da skozi evolucijo napredujemo do neke višje zavesti in da čeprav so obdobja regresije, na nekem meta občem nivoju vseeno človeštvo počasi napreduje. Od krutega modela narave, kakršen koli ta že je, na višje nivoje od same materije, fizičnega sveta in materialnih dobrin. To se kaže v vedno manj fizično nasilnih časih, večjem spoštovanju, skrbi za sebe, do soljudi in planeta ipd. Nekako upam, da je to drugo.

Print PDF

Bolj, kot so nam ljudje blizu ali bolj kot so pomembni v naših očeh, več običajno damo na njihova mnenja. Najbližje je seveda tako partner in družina, katere mnenje najbolj cenimo in ima tako tudi največ potenciala, da prispeva in zavira k našemu razvoju. Običajno je tako, da ko se lotevamo kakršnih koli stvari izven cone udobja s strani naših bližjih, doživimo upor. Na primer naš partner se lahko zaradi lastnih strahov spremeni v našega nasprotnika.

V takem primeru je vsekakor smiselno upoštevati mnenje drugih ljudi. Ampak ne tako, da se preselimo nazaj v cono udobja. Temveč tako, da čustvene strahove bližnjih spremenimo v racionalni model po možnosti s poudarkom na koristih vseh vpletenih. Velikokrat nas zavirajo naši lastni strahovi, še večkrat pa strahovi ljudi, ki nas obkrožajo. Zato moramo skrbno paziti, s kakšnimi ljudmi se obkrožimo ali kako uspešno nevtraliziramo njihove strahove.

Naslednji socialni krog so naši prijatelji. Tudi te nas lahko podpirajo ali zavirajo. Pravi prijatelji nas bi morali vedno in iskreno podpirati pri našem razvoju. Vendar je včasih zgodi, da se naši prijatelji spremenijo v tako imenovane zunanje strokovne svetovalce, ki zopet bazirajo na strahu in zavisti. Pogosto je tako, da izven cone udobja začnemo slediti stvarem, ki bi jih te naši zunanji strokovni svetovalci tudi sami radi dosegli, pa niso prepričano, če to zmorejo in potem s svojimi nasveti raje poskrbijo zato, da se tudi mi ne lotimo sprememb. Še pogostejši strah je, ki je pogost tudi pri partnerstvu, da s spremembami ne bomo imeli več skupnih interesnih območij, oziroma skupnih vrednot (seznam vrednot) ter da bomo tako izgubili osebo, do katere gojimo čustva.

V tem primeru je vsekakor zopet smiselno upoštevati mnenje drugih ljudi. Vendar ne tako, da jih dejansko upoštevamo, temveč da zopet stvari postavimo v pravi kontekst. V življenju ni nič stalnega, vse se giblje v življenjskih ciklih in z našimi notranjimi spremembami se spreminja tudi zunanja okolica. To vključuje tudi naše prijatelje. Ljudje, ki osebnostno napredujejo običajno tudi menjajo zunanjo okolico, od prostora, kjer živijo, prijateljev, kariernih okolji itn.

Vsaka oseba nam je dana v življenju, da se od nje učimo in z njo prehodimo del poti. Ne glede na to, ali nam je oseba podrejena, nadrejena, močnejša, večja, manjša itn. od vsakega se lahko nekaj naučimo. Vendar, ko prehodimo skupno pot, je mogoče čas, ali pa tudi ne, da se razidemo. Vsaka vezanost pomeni le prisilen obstoj. Življenje nas pa samo slej kot prej prisili do tega, da napredujemo.

Ko enkrat začutimo, da ne napredujemo, se enostavno ne počutimo več dobro v svoji koži in dalj časa kot bomo stagnirali na mestu, bolj bomo nezadovoljni sami s seboj. To pomeni, da bodo tudi odnosi trpeli. To, da smo z nekom prehodili pot in da je čas, da gremo naprej ne pomeni, da nekoga nimamo več radi, da ga ne spoštujemo ali da nismo več prijatelji, le vsak sledi poti svoje usode in osebnostne rasti.

Torej pravi prijatelji niso zunanji strokovni svetovalci, temveč ljudje, ki nas podpirajo pri lastnem razvoju in napredku, ne glede na to, kaj to pomeni za njih same. Zopet je pomembno, da ne stagniramo zaradi strahov drugih. Pri tem je golo dejstvo, da ko bomo začeli s spremembami, bomo naleteli na tovrstne ovire in upiranja. Vse ima težnjo po ohranitvi in po samoobstoju.

Potem so tu še avtoritete na specifičnih področjih. Merilo, kdaj in v kakšni meri upoštevati mnenja teh ljudi je izjemno preprosto. Če so sami naredili stvari in jih dokazali na lastni koži jih je vsekakor smiselno poslušati ter upoštevati. To so običajno mentorji. Pri svetovalcih gre za ljudi, ki običajno niso tega sami nikoli naredili, zgolj svetujejo drugim, kaj naj naredijo.

Osnovno načelo svetovalne panoge bi moralo biti živi, kar pridigaš. Če nekaj nisi sam izkusil, ne moreš drugim svetovati, oziroma v zelo omejeni meri. Potem se pojavi še vprašanje v kakšni meri upoštevati mnenja ekspertov. Zopet je načelo preprosto in sicer nauki za posameznika niso nič, sam pri sebi naj se uči. Poskusimo in če deluje tudi za nas, super. Če ne, bomo morali najti drugačno, lastno pot.

Vseeno pa, ljudje ki so nam blizu včasih lahko izpostavijo mnenje, ki ima svojo težo, pa se z njim ne strinjamo. Ne pozabimo, da imamo štiri vrste jaza in sicer javni jaz, ki je poznan tako nam, kot drugim, privatni jaz, ki je znan samo nam, ter slepa pega, ki nam samim ni znana, je pa drugim. Potem je še tisti del jaza, ki ni znan tako javnosti, kot nam. Vendar pri slepi pegi nas včasih ljudje lahko opozorijo na lastnosti ali vedenje, ki se jih sami (še) ne zavedamo. V takih primerih je smiselno, da te stvari racionalno premislimo. Če držijo, se velja vprašati, ali bomo kaj spremenili ali ne. Če ne držijo, mnenje ignoriramo.

Nazadnje je tu še splošna javnost. Bolj, kot smo izpostavljeni, bolj, kot smo vključeni v določene socialne kroge, hitreje naletimo na obrobna mnenja in nasprotovanja. Čeprav je izjemno težko, je pravilo preprosto, sploh ni vaša stvar, kaj si drugi mislijo o nas. Negativna mnenja ljudi so pogosto zgolj odsev njihovih lastnih problemov. Bolj, kot si izpostavljen, bolj kot si drugačen od večine, bolj trdo kožo potrebuješ, ampak v smislu, da ni potrebno zapraviti niti sekunde časa za to, da bi se ukvarjali s tem, kaj si drugi mislijo o vas.

Pri tem velja še opozoriti na napačno subjektivno realnost, v kateri smo prepričani, da se ljudje na veliko ukvarjajo z drugimi ljudmi. Večino časa se ljudje ukvarjajo sami s seboj in s svojimi lastnimi problemi, z drugimi pa se bolj malo ukvarjajo oziroma če se že, stvari niso tako osebne in globoke, kot včasih predvidevamo. Ljudje, ki pa se dejansko večino svojega časa ukvarjajo z drugimi ljudmi, verjetno nimajo svojega življenja. To je enako kot neprestano gledanje televizije, ki pomeni, da svoje življenje živimo skozi opazovanje drugih ljudi. Življenje ni tekmovanje v popularnosti in pogosta zmota, tudi vodij je, da nas morajo imeti vsi radi. Torej pomembno je, da smo pozorni na mnenje drugih ljudi, posebno tistih, ki so nam blizu, ne smemo pa se s tem obremenjevati.

Bolj pomembno kot to, kaj drugi mislijo o vas, je pomembno, kaj vi sami mislite o sebi. S tem razvijete neverjetno moč in svoj potencial za ustvarjanje. Bolj kot boste aktivni in več kot boste ustvarjali. Več bo sicer tudi porazov. In ljudje bodo povedali svoje modro svetovalno mnenje. Vendar poraz ni nasprotje uspeha, vendar integralni del samega uspeha. Tako boste vedno korak bližje samoaktualizaciji, razvili boste več samozavesti, realizirali več lastnega potenciala. Če mislijo ljudje, da ste malo nori, je to običajno dober znak. Namreč, če počnemo to, kar počne večina, tudi dobimo to, kar dobi večina.

Bodite zvesti predvsem sebi, to je vaše življenje, odgovarjate samo za lastna dejanja, razvijate vašo lastno osebnost. Vse, kar je ste vi in vse ostalo je zgolj odsev vas samih. Ne iščite odobravanja v očeh drugih ljudi. Predvsem pa, podpirajte vse okoli vas. Soočite se z lastnimi strahovi. Sami boste uspešni le, če boste drugim ljudem pomagali, da bodo uspešni. Biti milijonar med reveži je brez pomena. Vaša naloga je, da vidite potencial v drugih ljudeh in jim ga pomagate realizirati. Tako, kot bodo tudi drugi pomagali vam.

Print PDF

Popolnost sveta je v njegovi nepopolnosti in s tem v vsej svoji pestrosti ter različnosti, zato se vsak od nas sooča z vsemi tremi skupinami ljudi. Socialna dinamika pa je seveda takšna, da se podporniki med seboj povezujejo ter želijo sebi v prid nadvladati nasprotnike. Bolj, kot so v ospredju lastni interesi in manj tudi kolektivni, večja je ta dualnost, ločenost enega od drugega, pa čeprav je v resnici zgolj navidezen pojav, saj nenazadnje živimo vsi na istem planetu.

Ljudje, ki nas podpirajo in so nam naklonjeni je to običajno zaradi enega izmed naslednjih dejavnikov:

Podobne vrednote, stališča in prepričanja – Tukaj velja pregovor iste ptice letajo skupaj, torej enake vrednote so lepilo med ljudmi. Kreativni ljudje se družijo običajno s kreativnimi ljudmi, znanstveniki z znanstveniki, delavci z delavci, managerji z managerji itn. Naša interesna področja so odlično izhodišče za druženje z enako mislečimi, saj se ljudje na podobnih pozicijah srečujejo s podobnimi izzivi, izkušnjami, posedujejo podobno znanje itn.

Podobna vizija, cilji in osebni interesi – Ne glede na to, ali imamo enake vrednote (seznam vrednot) ali ne, nas lahko povezuje podobna vizija, poslanstvo, cilji ali osebni interesi. To je drugi glavni razlog, zakaj nas ljudje podpirajo. Primer bi bil recimo župan z večjim projektom, kjer ga podpirajo tako športniki, kot tudi delavci, zdravniki. Vse organizacije so zasnovane s točno določenim cilje, kateremu prispevajo ljudje z različnimi ozadji. Seveda moramo ljudi znati navdušiti nad potovanjem, da nam začnejo graditi ladjo.

Privlačnost in karizma – Ljudje sledijo idejam oziroma vizijam in sledijo ljudem. Najprej velja omeniti karizmo, ki je opredeljena kot nadnaravna sposobnost, dana posamezniku v korist drugim. Ljudje s karizmo, integriteto, ljudje, ki so drugačni, pogumni nas običajno navdihujejo in smo jih tako pripravljeni podpirati. Potem je tukaj še fizična privlačnost. Nekateri ljudje nas avtomatično podzavestno privlačijo in tukaj pride do tako imenovanega halo efekta, kjer takšnim ljudem pripišemo bolj pozitivne lastnosti in jih zato tudi bolj podpiramo.

Integriteta in pogum – Velikokrat pri ljudeh občudujemo pogum, ki ga sami nimamo in čeprav mogoče ne delimo nobenih podobnih vrednot, stališče ali vizij jih pri njihovih dejanjih podpiramo. Ta pogum še toliko bolj cenimo, kadar je v prid celotni družbi. Tako se je razvilo tudi herojstvo in heroje običajno podpiramo, ker se želimo z njimi tudi identificirati.

Ljudje, ki nas še ne poznajo – Vsak nov človek, ki nam prekriža pot običajno nima mnenja o nas, zavzema nevtralno stališče. Še več, ljudje običajno o drugih mislimo pozitivno in skušamo tudi zgraditi pozitivno predstavo. Drugače je, če svoje mnenje oblikujemo na predhodnih govoricah, ki so prišle do nas. Seveda je tako mnenje pogosto napačno. Pomembno pri ljudeh, ki nas ne poznajo je tudi prvi vtis. Naši možgani stvari posplošujejo in na podlagi nekaj informacij zgradimo celostno predstavo o človeku. Ta je vedno povsem drugačna od realnosti, gre zgolj za subjektivno realnost. Vendar pozitivna izkušnja ob prvem stiku lahko pusti izjemno pozitivno sliko in s tem naklonjenost do neke osebe.

Zagotovo se najde še kakšen razlog zakaj nas ljudje podpirajo, ampak pojdimo sedaj na drugi konec te iste palice. Na drugi strani imamo ljudi, ki nam nasprotujejo. Pri tem je bistvena predvsem ena zadeva, ki se je moramo zavedati. Ljudje, ki nas ne podpirajo, je to običajno zaradi njih samih in njihovih lastnih problemov ter strahov in ne zaradi nas. Čeprav velikokrat izjemno težko je edino prav, da stvari ne jemljemo osebno.

Bolj kot smo izpostavljeni, bolj kot jasno izražamo svoje mnenje hitreje in močneje se soočimo z ljudmi, ki nam nasprotujejo. Problem je v tem, ker večino nasprotovanja ni konstruktivno iskanje rešitev, temveč gre za ego boje. Zelo dober primer tega so nekonstruktivni komentarji. Vendar trdo kožo človek dobi le z izkušnjami in tukaj nam ne preostane drugega, kot da se s stvarmi soočimo sami pri sebi. Druge lahko spreminjamo samo tako, da spreminjamo sebe.

Najpogostejši razlogi, zakaj nam ljudje nasprotujejo so:

Zavist in frustracije – Pogosto nam določeni ljudje nasprotujejo, ker nam zavidajo. Tukaj velja pomembno načelo, če simboliziram, da klošar ne zavida milijonarju, temveč klošarju, ki ima eno steklenico več od njega. Ta zavist je toliko bolj goreča, če smo prepričano, da bi si to, kar ima nekdo drug zaslužili mi sami. Podobno je tudi s frustracijami, v primeru, da smo mi sami ovira za nekoga, da doseže cilj, ki si ga želi.

Nesprejemanje določenega dela sebe – Na drugih ljudeh nas običajno moti to, kar nismo še sprejeli pri sebi. Vsi ljudje vedno odsevajo našo notranjost, tudi tisi, ki nam niso pri srcu. Primer je na primer nekdo, ki se je odločil, da se bo od nekega trenutka zdravo prehranjeval, čeprav se pri tem dobesedno muči. Ko bo poleg njega postavni vrstnik užival v najbolj nezdravem obroku, ki bi ga ta oseba sama z veselje tudi spravila vase, pridemo do notranjega konflikta. Seveda je lažje kriviti druge in ta negativna čustva prenesemo na to osebo. Podobnih primerov je še veliko. Vendar vedno, ko nam nekdo ni pri srcu ali mi nismo nekomu pri srcu, se moramo vprašati, kateri del sebe ne sprejemamo.

Osebne situacije in stereotipi –  Ljudje imajo iz takšnih in drugačnih razlogov, kot so na primer podedovani vzorci, slabe osebne izkušnje, lastno nezadovoljstvo, jeza itn. določena osebnostne situacije, ki avtomatično sprožajo nestrinjanje z nami. Primer so na primer rasistična nagnjenja, napetosti med nasprotnima spoloma, pripadnosti različnim subkulturam, političnim skupinam, ki se po definiciji ne marajo itn. V ta okvir lahko štejemo tudi posploševanja in stereotipe, da na primer nekdo ne mara podjetnikov, ker izkoriščajo ljudi itn.

Sekajoče se vizije, cilji, interesi – Če dve osebi kandidirata za isto funkcijo je velika verjetnost, da si bosta nasprotovali, oziroma če si ne, se bo to nasprotje slej kot prej umetno vzpostavilo, kot gonilo razvoja. Ljudje se povezujemo v skupine, da dosežemo lastne in skupne interese, seveda je zato vedno potrebna skupina z drugačnimi interesi.

Različne vrednote, stališča in prepričanja – Ljudi, ki jih družijo drugačne vrednote se zelo težko družijo med seboj, saj so jim v življenju pomembne druge stvari. Ko se srečajo so nasprotja tako velika, da enostavno pride do nasprotovanja. Seveda nihče nima prav ali narobe, so zgolj drugačni pogledi glede na lastna izhodišča. Na primer nekdo, ki mu je pomemben prosti čas, druženje, zabava, kolektivnost, enakost itn. se zagotovo ne bo strinjal s pripadniki kapitalizma, ki običajno cenijo druge vrednote. Pri tem je seveda bistvo nasprotovanja to, da bi imeli v povprečju neko srednjo pot, saj noben ekstrem ni dober.

Nerazumevanje ali napačno razumevanje – Vsako negativno čustvo, ki ga želimo nevtralizirati, ga moramo najprej razumeti. Če nekoga ne razumemo, si njegovo stališče narobe interpretiramo. Pomanjkanje komunikacije je najpogostejši primer, ki pogosto pripelje do nerazumevanja in nasprotovanja. Dekodiranje informacij je lahko povsem drugačno, kot si predstavlja sporočevalec, zato je velikokrat koristno, da prejemnik informacij ponovi, kaj mu je bilo rečeno.

Popolno razhajanje subjektivne realnosti -  Včasih imamo s kom popolnoma drugačno subjektivno realnost in zadeva se zdi podobna, kot da bi imeli interakcijo z ljudmi, ki so iz drugega planeta. Tuakj je nerazumevanje še toliko bolj stopnjevano. Pogosto to slej kot prej pripelje do nasprotovanja, sploh če se te ljudje spremenijo v frustracije in nam omogočajo doseganje določenega cilja, pa čeprav se še sami tega ne zavedajo. Primer so na primer ogromne kulturne razlike.

Slabe izkušnje – Nekoga večkrat srečamo ravno v trenutku, ko smo najbolj slabe volje. Na podlagi prvega vtisa in posploševanja si ne ustvari nič kaj prijetno sliko o nas. Tako nam lahko kasneje pri določenih stvareh ta oseba avtomatično nasprotuje. Vsi smo samo ljudje in tako delamo takšne ali drugačne napake.

Privlačnost – Tako kot privlačnost lahko pripelje do močnega strinjanja in podpiranja, je to lahko dvorezen meč. Če oseba to privlačnost povezuje z negativnimi prepričanji, kot je na primer, da nas ne bo morala nikoli dobiti, ne damo tej osebi dovolj pozornosti itn. se ta čustva privlačnosti lahko kaj hitro obrnejo v gorečo nasprotovanje. Tovrstnih scenarijev lahko vidimo veliko predvsem v filmih in španskih nadaljevankah.

Neprivlačnost – Nasprotno od privlačnosti lahko nasprotovanje povzroča tudi neprivlačnost. Seveda tukaj ne govorim o fizični neprivlačnosti. Nekaterih ljudi enostavno ne prenesemo pa še sami ne vemo zakaj. Vzroki so običajno zakoreninjeni globoko v podzavesti in v večini primerov tam tudi ostanejo, takšnih oseb pa se bolj ali manj izogibamo. Ali drugi nas.

Udobje s statusom quo – Naše delovanje lahko pomeni, da nekomu ogrožamo status quo in prijetno spanje na lovorikah. Seveda s tem dobimo neodobravanje in nasprotovanje. Ljudje, ki so navajeni biti v coni udobja, se je zelo oklepajo. Če je njihova cona udobja ogrožena z našim delovanjem bodo seveda skušali preprečiti kakršne koli spremembe. Vendar spremembe slej kot prej postanejo življenjsko dejstvo.

Strah pred tem, da izpadamo nekompetentni – Ljudje smo po naravi tekmovalni, čeprav je najbolj smiselno da tekmujemo predvsem sami s seboj. Če ogrožamo percepcijo kompetenctnosti nekoga, pa čeprav mogoče to lahko izhaja predvsem iz lastnih strahov, lahko naletimo na nasprotovanje. To je pogosto pri tem, ko pridejo na pozicijo mlajši vodje, ki na primer bolj obvladajo tehnologijo. Zaradi strahov, da izpadamo nekomeptentni se lahko obnašamo izjemno nasprotovalno.

Izguba obstoječe moči – Večanje naše lastne moči lahko pomeni, da nekdo drug moč izgublja. Seveda nihče ne spusti svoje moči iz roke, brez boja. Razen, če nima prave ravni zavedanja in razume, kdaj nastopi čas za novo energijo ali mogoče razume, da ne počne pravih stvari. Vendar veliko ljudi nam lahko nasprotuje, ker se enostavno bojijo izgubiti svojo moč.

Razlogov, zakaj nam nekdo nasprotuje je veliko in zagotovo se najde še kakšen. V življenju se ničesar ne smemo bati, pomembno je le razumevanje. Če razumemo zakaj nam nekdo nasprotuje, kaj so njegovi strahovi ali frustracije zadeve ne jemljemo več toliko osebno in se s tem lažje spoprimemo. Smiselno je, da ljudem za katere identificiramo, da nam nasprotujejo iz neosebnih razlogov skušamo predstaviti dodatne informacije, da popravijo svoj subjektivni zemljevid realnosti. Nekateri pa nam bodo pač vedno nasprotovali.

Bolj kot se nasprotovanje zdi osebno in je na ravni žalitev, posmehovanja, norčevanja, opravljanja, bolj pomeni da gre za večje notranje probleme osebe, ki to počne. Teptanje drugih za voljo lastne veličine. Pri tovrstnih nasprotovanjih obstaja minimalna verjetnost, da bomo kaj dosegli z obremenjevanjem ali prepričevanjem. In nasprotno. Bolj kot je nasprotovanje na ravni argumentov, inteligence, konstruktivnega pristopa, bolj gre za drugačne subjektivne realnosti, več verjetnosti je, da ostaja srednja konstruktivna pot, ter da sami lahko še enkrat dobro premislimo lastno stališče.

Za vsak primer lahko vedno najdemo konstruktivne pristope, če iščemo »zmagam – zmaga« situacije. Seveda tega ne moremo doseči vedno, sploh če je omejena kreativna energija. Tako se nasprotovanje lahko stopnjuje, pa čeprav sami tega v bistvu sploh nočemo. Če je le možno je dobro, da nasprotovanje čim prej skušamo nevtralizirati, s tem da spremenimo sebe in vključimo še druge perspektive, ki jih mogoče v določenem trenutku ne vidimo. Razmišljamo izven škatle. Konstruktivnost, pozitivni pristop in komunikacija so vedno dobra orodja. Vseeno pa to ne pomeni, da ne bomo imeli nasprotnikov, saj sta za pozitivne odnose pomembni dve strani.

Ob tem je nujno, da se zavemo tudi obratne situacije. Tudi mi sami namreč nasprotujemo nekaterim ljudem. Pri vsakem nasprotovanju se je dobro vprašati, zakaj nekomu nasprotujemo. Ali je to samo odsev lastnega nezadovoljstva in strahov, imamo mogoče preveč izkrivljeno podobno realnost in potrebujemo več informacij, ali imamo dejansko moč konstruktivnih argumentov.

Druge ljudi spreminjamo tako da spreminjamo sebe. Pogosto so boji in prepiri nepotrebni, pogosto je potrebna zgolj učinkovita komunikacija. Kljub vsemu pa, vedno bomo imeli v življenju ljudi, ki nas bodo podpirali in nam pomagali pri rasti in prav je, da se obkrožimo s takšnimi ljudmi. Nekateri nam bodo nasprotovali, pa to nasprotovanje nevtraliziramo. Nekateri nam bodo vedno nasprotovali in najboljše, da te pustimo pri miru. Čeprav najtežje na svetu, je ljubezen najmočnejša, ko nam to uspe, smo resnično dosegli zavidljivo stopnjo osebnostnega razvoja.

Veliki večini ljudi pa je enostavno vseeno. Več takšnih ljudi pridobimo na svojo stran, več bomo imeli podpornikov. Vendar še vedno veliki večini je enostavno vseeno, kaj, kako in zakaj počnemo. S tem tudi ni nič narobe, če ne gre za ignoranco.

Print PDF

Nič vrednega v življenju ne pride skupaj z določeno ceno, torej trudom, ki ga je nujno potrebno vložiti, vse to pa nam omogoča rast, razvoj in s tem nagrado, ki pa ni cilj vendar pot sama. Tako tudi pot do ljubezni zahteva določena spoznanja, katerih vrata se nam odprejo s sprehodi izven cone udobja. Začnemo lahko pri osnovnem pravilu življenja, da moraš najprej nekaj podariti, če želiš to tudi dobiti. V začetku se mi je zdel to vse preveč spiritualni koncept, da bi ga lahko povsem razumsko apliciral v vsakdanje življenje. Danes se mi zdi ideja predvsem preprosta in praktično preverljiva – če želim imeti več prijateljev, bom sam moral proaktivno spoznati več ljudi, vložiti energijo v posamezen odnos, ga gojiti, kot rožo itn. Se pravi najprej darujem prijateljstvo, da ga bom dobil več. Če želim imeti več znanja, ga moram najprej podariti. To pomeni, da se poglobim v svoja spoznanja, začnem pridobivati znanje, ki ga šele nato lahko delim itn. Ko nekomu podarim delček svojega znanja, ima ta tendenco, da nam vrne delček svojega znanja in tako se zopet obogatim. Če je denar menjalno sredstvo za vse kar nam predstavlja določeno vrednost, moram najprej ustvariti vrednost, ki jo ponudim in s tem lahko priteče denar v moje življenje. To ustvarjanje ali bolj prenašanje vrednosti v minimalnem merilu je lahko tudi darovanje, kar se nam zopet s tem zakonom povrne. In še bi lahko naštevali.

Tudi pri ljubezni ni nič drugače. Če želim več ljubezni od partnerja ali drugih ljudi, jo bom moral sam najprej več podariti. Glede na to, da je ljubezen ena največjih hrepenenj in vrlin poznanih človeštvu, pa je tudi »cena« za to vrlino veliko večja. Velikokrat pa tudi vzrok mnogih nesporazumov, konfliktov, vojn itn. Namreč, ko želimo podariti ljubezen, se moramo čustveno odpreti. Takoj, ko se čustveno odpremo, pokažemo nekomu svojo ranljivost. Ta ranljivost je običajno posledica drugih vzorcev, ki tvorijo predstavo o nas samih. Ravno zaradi te ranljivosti je bistvo vsakega odnosa zaupanje, kot temeljna vrednota, ki pomeni odprtje naše ranljivosti proti varnim rokam.

Lastnosti zaupanja pa niso nič kaj v prid hitrega in širšega razvoja ljubezni. Namreč pridobivanje zaupanja običajno zahteva veliko časa, prav tako vlaganja. Glede na to, da smo vsi samo ljudje, je zapraviti ali znižati stopnjo zaupanja tudi razmeroma lahko. Integriteta, kot podlaga zaupanju mora biti naša stalnica v življenju vsakega odnosa, kar pa zopet zahteva veliko vložka in konsistentnosti. Ljudje pa na vseh aspektih življenja iščemo bližnjice in nič drugače ni tudi v iskanju ljubezni in priznanja. Enostavno smo ljudje razvili vedenjske vzorce, s katerimi ne pokažemo svoje ranljivosti, potrebe po priznavanju s strani določene osebe, vendar enostavno skušamo s temi vzorci izsiliti pokazatelje določene stopnje naklonjenosti. Torej ljubezni nadenemo različne maske, z namenom, da ne pokažemo svoje ranljivosti.

Dr. John Gray eden izmed gurujev medosebnih odnosov v svoji knjigi »Kar čustiš, lahko zdraviš« nadzorno opisuje najpogostejše maske, oziroma vedenjske vzorce, ki jih v vsakdanjem življenju prevzemamo z namenom potrditve naklonjenosti s strani oseb, katerih odnos nam predstavlja določeno vrednost. Vsi se v vsakodnevnem življenju poslužujemo takšnih določenih vedenj in to ni nič nenavadnega. Običajno v vsakem od nas prevladuje nekaj vzorcev, ostali pa se pojavljajo občasno. Prvi korak k višji stopnji razumevanja našega delovanja v skladu z načelom spoznavaj samega sebe je identifikacija lastnih vzorcev oziroma mask, ki jih pogosto uporabljamo.

Najpogostejše maske ljubezni:

Izvajalec – Domneva, da je delovanje pogoj za ljubezen in priznanje, tako se trudi izpolniti pričakovanja drugih, obenem si nalaga višje in višje cilje. Ne prenaša šibkosti ali neumnosti in je zelo kritičen, prav tako se čuti za vse odgovornega. Lahko se naveže na ljudi in položaje. Tako vedenje je posledica strahu pred zavrnitvijo. Običajno so to deloholiki. Rešitev je v več počitka in spoznanju, da je oseba vredna ljubezni tudi brez konstantnega trdega dela.

Kritik – Oseba, ki je obremenjena z iskanjem in razlaganjem napak drugih. Običajno sovraži del sebe in to projecira na druge, nato pa postane zelo kritičen in sodi vsepovprek. Najboljša obramba je kritični napad. Prizadeva si, da bi spremenil druge. Pri tem velja, da vsi kompleksi večvrednosti izhajajo iz kompleksov manjvrednosti in zopet potrebe po priznanju, pohvali itn. Rešitev je v dejstvu, da zunanji svet odseva naš notranji svet. Kritik mora sebe videti v tem, s čimer kritizira druge. Nato mora odpustiti sebi in drugim, ker nihče ni popoln in se tako sprejeti. Kakor hitro najde kritik razloge za ločevanje od drugih, mora začeti hitro iskati razloge za povezovanje z drugimi.

Bahač – Nadomešča pomanjkanje samozavesti z neprestanim pretiravanjem in bahanjem. Zdi se mu, da resnica ne zadostuje za  priznanje v očeh drugih, zato stvari napihuje. Rešitev je v pridobitvi zaupanja sebi in drugim, prav tako mogoče, da svoja pretiravanja najprej prizna osebi, ki ji zaupa. Potrebuje dosleden in iskren odziv, popuščanje ni v nikakršno pomoč.

Žrtev – Oseba se ne čuti vrednega ljubezni, razen če ni doživela velike nesreče ali tragedije. Ob pripovedovanju zgodb je vidno predvsem samopomilovanje, maska pa je najbolj očitna, če oseba ob pripovedovanju takih zgodb pridobiva veliko pozornosti. Nekateri ljudje gredo s to masko celo tako daleč, da namenoma zbolijo, da bi pridobili več pozornosti in ljubezni. Žrtev se navadno počuti nemočno v življenju in poskuša obvladovati ljudi tako, da jim zbuja občutek krivde. Rešitev je seveda v prevzetju odgovornosti za svoje življenje in s tem razvojem moči. Soočiti se mora z nakopičeno jezo in začeti odpuščati.

Prijaznež – Skrajnost, v kateri je določena oseba vedno prijazna in dobre volje. Dejanja osebe so vedno v smeri tistega, kar se tudi v ožjem ali širšem družbenem krogu pričakuje, da bo storila. Prizadeva si ugajati vsem in se z vsem strinja. Prav tako običajno ne povzroča problemov in se prilagodi vsakemu položaju. Problem je, ker taka oseba pogosto na videz deluje srečno, v sebi se počuti osamljeno in prazno. Strah tiči v tem, da če bi izpolnjevala vse svoje želje, bi tvegala neodobravanje. Tako lahko zgubi vez s svojim resničnim bistvom. Rešitev je v izražanju sebe, svojih želja, potreb itn, ki se odražajo tudi v kazanju negativnih čustev, zavrnitvah in podobno. Običajno lahko potem, ko pokaže svoj resnični jaz oseba pridobi še več odobravanja, saj ga ljudje začnejo bolj ceniti.

Nezmotljivež – Z namenom, da si pridobi ljubezen, se trudi vedno in za vsako ceno imeti prav. Pogosto vali krivdo na drugega, zgolj zato, da bi imel prav. Racionaliziranje in opravičevanje sta načina za izogibanje čustvom. Rešitev je seveda v tem, da začne priznavati svoje napake, obenem pa spozna, da ga bodo ljudje imeli radi, ne glede na to, da se zmoti, kajti motiti se je človeško.

Jezljivec – Jeza je pogosto človeško čustvo, ki naj bi nas motivirala k nečemu, kar si goreče želimo, vendar v svojih ekstremnih izbruhih ali dolgotrajnem tovrstnemu čutenju vodi v konstantno prepiranje z skoraj vsemi in neprestano zagrenjenost. Oseba s takšno masko v sebi čuti, da je neustrezna, zato se neprestano trudi, da bi se zavarovala. Svoje neustreznost projecira naokrog in tako je zelo zagrenjena. Zavrača vse zadovoljitve, ki jih nudi zunanji svet. Jezljivcu se zdi, da ga je življenje ogoljufalo, zato se skuša maščevati. Razjezi ga vsaka malenkost in zapomni si vsako krivico, ki jo je kdajkoli doživel. Običajno je tudi zelo tekmovalna osebnost. Rešitev je v spoznanju, da si zasluži ljubezen, kljub svojim pomanjkljivostim ter da se nauči ljubiti sebe in odpuščati.

Prevarant – Deluje glede na to, kako ga drugi sprejemajo. Takšna oseba je običajno morala biti med odraščanjem neko drug, da si je pridobila ljubezen. Tako se je naučila igrati vloge, da zadovolji pričakovanja določenih ljudi v določenih situacijah.

Lahkovernež – To je oseba, ki je tako odvisna od mnenj drugih, da ne verjame več lastnim občutkom. Med odraščanjem je spoznal, da pridobi ljubezen drugih le tedaj, ko se strinja z njimi in jim verjame. Rad prepušča drugim odgovornost, da rešuje njegove probleme. Vedno goji visoke upe, vendar ga drugi pogosto razočarajo, kar se bo dogajalo, dokler ne bo začel verjeti vase. Naučiti se mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in odpustiti vsem, ki so ga razočarali.

Sramežljivec – Odziv v vsakem odnosu je strah pred kritiko. Ne verjame, da je vreden ljubezni. Lahko je izjemen glasbenik in igralec, toda ko stopi z odra, postane plašen in negotov. Taka oseba se mora naučiti tvegati, bolj izstopati in zaupati samemu sebi.

Važič – Takšna oseba verjame, da bodo stvari, ki jih ima nadomestile njegove osebnostne pomanjkljivosti. Pri moških to pogosto imenujemo »penis extension«. S posedovanjem dragih stvari si želi odtehtati pomanjkanje samozavesti in upa, da bo tako pritegnil pozornost in dobil priznanje, ki ga potrebuje. Denar je taki osebi simbol ljubezni, ki je tudi izkazuje predvsem z dajanjem ali odrekanjem materialnih dobrin. Rešitev je tako kot pri ostalih maskah, da se oseba nauči izražati svoja čustva in dovoli drugim, da vidijo, kakšna ta oseba v resnici je.

Samotnež – Neprestano dokazuje okolici, da nikogar ne potrebuje. Med odraščanjem ni dobil ljubezni in priznanja, ki ga je potreboval, zato se je odločil, da ju ne potrebuje. Je izjemno občutljiva in ljubeča oseba, ki je bila prevečkrat prizadeta. Tako se najraje izogne vsaki zvezi in živi sam. Rešitev je v tem, da oseba s to masko deluje v nasprotni smeri vzorca; vsakič, ko se prične kujati in umikati, bi si moral poiskati človeka, ki ga ima rad in mu zaupati svoja čustva.

Žrtvovalec – To je oseba, ki verjame, da ljubiti pomeni žrtvovati se oziroma odreči sebi v korist nekoga drugega. Med odraščanjem mu starši niso dopustili pozabiti, koliko so žrtvovali zanj in da enako pričakujejo od njega. Ljubezen je zanj naporna stvar, kajti da bi jo pokazal, mora venomer delati tisto, česar ne želi, ali pa se odreči tistemu, kar bi rad obdržal. Trpljenje je zanj vrlina in simbol resnične ljubezni. Takšna oseba se mora naučiti, da odvrže težak čustven tovor, s katerim je obremenil svojo ljubezen in odnose. Naučiti se mora svobodno izkazovati ljubezen, ne da bi pričakoval, da bo zanjo dobil enakovredno žrtvovanje.

Obstaja še mnogo drugih vedenjskih vzorcev, s katerimi želimo prikriti svojo ranljivost in preko bližnjice pridobiti ali celo izsiliti določeno priznanje in s tem ljubezen. Ob tem lahko opazimo, da ima vsak od nas določene maske ob različnih ljudeh ali v različnih situacijah. Običajno je v splošnem tako, da ima vsak od nas dve do tri maske bolj izpostavljene, nekatere uporabimo občasno, drugih pač nikoli ne. Nekatere osebe pa določeno masko živijo kar skozi celotno čas, najpogosteje so to jezljivci, važiči, žrtve in izvajalci. Ne glede na to, poznavanje mask je izjemno pomembno, tako za boljše razumevanje sebe, kot tudi za razumevanje dejanja drugih ljudi.

Pri tem znanje pride do svoje največje moči in s pridobitvijo znanja znižamo tveganje za ponavljanje negativnega vzorca. Torej znanje nam omogoča identifikacijo določene maske in v omenjeni knjigi je izjemno dobro povedano, zakaj je to ključno. Namreč dokler se ne zavedamo, kaj počnemo, nimamo druge izbire, kot da s tem nadaljujemo. Prav tako pogosto ne razumemo vedenja drugih, ki si ga s takšni znanjem lažje razložimo. V knjigi je preprosta vaja in sicer da si na list izpišete vse maske ter se za vsako ocenite od 1 do 5, kjer pri 1 redko igrate določeno vlogo oziroma si nadenete določeno masko, 3 pomeni pogosto, 5 pa popolno ustreza vašemu vzorcu vedenja. Enako lahko naredite tudi za svoje bližnje in druge osebe, ki vam v življenju pomenijo veliko.

Ob opisu določenega tipa, se pogosto pojavi besedna zveza med odraščanjem. Tako lahko takoj ugotovimo, da so imeli pri razvoju določenega vzorčnega vedenja ključno vlogo naši starši, skupaj s celotno primarno in sekundarno socializacijo. Veliko je negativnih vzorcev, ki jih prevzamemo od naših staršev in na nas je, da jih prekinemo. Drugače se enostavno neusmiljeno nadaljujejo iz roda v rod. V življenju je že tako, da v privih petnajstih ali dvajsetih letih naberemo ogromno »navlake«, ki jo nato z osebnostno rastjo počasi odstranjujemo in se vedno bolj približujemo svojemu svetlemu bistvu. Ta naj bi bil prežet z vrlinami, kot so ljubezen.

Znižanje potrebe in frekvence po uporabi maske torej nastane z osebnostno rastjo, z razvojem trdnega jedra in zaupanjem samega vase. Bolj kot si zaupamo ter bolj kot percepiramo lastno vrednost neodvisno od zunanjih dejavnikov, več in bolj čisto ljubezen lahko direktno izrazimo, brez nepotrebnih skrivanj. Pri tem v bistvu govorimo o kopičenju notrjanjih virov, namesto zunanjih. Posamezne maske se lahko tudi lotimo s strateškim spreminjanjem navad, pri čemer za določeno obdobje skušamo negativne vzorce zamenjamo s pozitivnimi. Zagotovo pa je to tudi ena izmed največjih smernic duhovnega razvoja, ki poteka celotno življenje in zahteva izjemno veliko truda in vložka. Pri tem velja tudi izpostaviti, da vse te maske v bistvu poganja strah, ljubezen pa je orožje, ki ga lahko premaga.

Na koncu tako pridemo tudi do koncepta brezpogojne ljubezni. Resnični koncept take ljubezni je daleč od predstav, ki je običajno idealizirana v romantičnih in drugih filmih. Na primer brezpogojna partnerska ljubezen ni, ko nekoga enkrat srečaš, se zaljubiš in potem na podlagi tega dogodka v zaljubljenosti živita srečno vse življenje. Ravno nasprotno, da pridemo do brezpogojne ljubezni je potrebno izjemno veliko skupne rasti, razumevanja, odprtosti in pripravljenost sprejeti človeka takšnega kot je. Korak za korakom, spoznanje za spoznanjem. Vse, kar je vredno v življenju, je doseženo s trudom in nič drugače ni pri brezpogojni ljubezni. Točka vrhunca takšne ljubezni je verjetno res v tem, da nekomu izražamo ljubezen ne glede na to, kdo je, kaj naredi in kakšna je naša interakcija z njim. Doseže pa to le malo ljudi, saj gre v vsakdanjem življenju pogosto še za igro drugih psiholoških vzorcev in karakteristik, ki so veliko bolj zemeljska in povezana z živalskim svetom, kot duhovnim.

Ni namen te objave, da bi vsi postali razsvetljena duhovna bitja, bistvo je to, da prepoznamo določene vzorce in lahko s tem stremimo k boljšim medsebojnim odnosom, tako partnerskim kot vsem drugim. Ne glede na duhovno življenje, pa se mi zdi, da je v vseh pogledih lahko izjemno koristno, če je ljubezen naša vodilo in osrednja misel delovanja, ki se jo trudimo čim manj pogojevati in čim bolj iskreno izražati. Konec koncev dosežemo že izjemno veliko, če prekinemo določene vzorce, ki smo jih prevzeli po naših starših, oni pa po njihovih, njihovi po njihovih itn. Naj bo moč srca nad močjo razuma, kadar je to potrebno.

Print PDF