Za modeliranjem se skriva filozofija, da če je nekomu nekaj uspelo na način, da je izvajal določene aktivnosti, zakaj ne bi na enak način uspelo tudi nekomu drugemu. Na podlagi dobre analize izvajanih aktivnosti lahko te aktivnosti integriramo tudi v lastno življenje in na ta način dosežemo enake cilje.

Modeliranje deluje predvsem na meta nivoju. Čeprav so v življenju edina stalnica spremembe, bistvo življenja ostaja vedno enako. Zakoni delovanja našega življenja, tako kot fizikalni zakoni, so v temeljih vedno enaki. Na podlagi te enakosti zakonov, torej z enakim miselnim pristopom, zagotovo lahko dosežemo enako, kot so naši predhodniki.

Torej, ko govorimo o modeliranju, govorimo predvsem o karakternih lastnostih, odzivanju, miselnem pristopu, prepričanjih, odrekanju ipd. Na nižjem nivoju je zaradi hitrih sprememb modeliranje običajno neuporabno. Stvar s katero je nekdo uspel v tem trenutku, je jutri že pase, sploh če govorimo o poslu, znanosti, umetnosti. Mogoče je v športu in še kakšni panogi, kjer so bolj kot ideja pomembni talenti in osebnostne lastnosti drugače.

Skrbno moramo paziti, da ne modeliramo napačnih stvari. Nikakor pa pri modeliranju ne gre za sledenje ali da počnemo enake stvari, kot jih počne naš model. Zato moramo natančno oceniti, kateri elementi bodo element modeliranja, kateri elementi pa so stvar že izkoriščene priložnosti. Napačna ocena lahko pripelje do napačnih rezultatov.

Prvi korak modeliranja je, da si postavimo svoje lastne cilje. Ne da bi jasno razčistili, kaj želimo v življenju, izjemno težko to dosežemo. Če nimamo ciljev je vsaka pot prava. Ko razmišljamo o tem, kaj si resnično želimo moramo biti izjemno natančni in podrobni. Predvsem pa iskreni. Prav tako moramo v življenju tudi izjemno paziti, kaj si želimo, saj če si ne želimo pravih stvari, ki niso v skladu z našo življenjskim poslanstvom, lahko kaj hitro zaidemo s poti.

Ko imamo točno razčiščene cilje (seveda se te lahko čez čas spreminjajo), je potrebno identificirati osebe, ki so dosegle to, kar želimo doseči mi. Običajno gre za določene segmente našega življenja. Glede na gostoto poseljenosti naše matere Zemlje, to niti ni težko. Seveda si pri tem lahko pomagamo s knjigami, internetom, ljudmi, ki jih poznamo, nominiranci za različne nagrade, zvezdami v panogah itn. Identifikacija ljudi, ki so dosegli to, kar sami želimo običajno ni težka.

Potem, ko identificiramo eno ali več oseb, je potrebno zbrati vse informacije o teh osebah. Običajno je tako, da ljudje, ki dosežejo veliko, zelo radi delijo svoje modrosti z drugimi. Informacije lahko najdemo povsod, v knjigah, intervjujih, na internetu ipd. Seveda se te modrosti običajno slišijo sila enostavno, le izvajanje teh modrosti je običajno najtežje na svetu.

Daleč najboljše je, če osebno enostavno srečamo v živo. Ne glede na zaposlenost in časovno stisko ljudi, so si običajno pripravljeni vzeti čas, če ne gre ravno za Billa Gatesa. Osebi, ki bi jo želeli srečati lahko enostavno napišete elektronsko pošto, se udeležite konference kjer nastopa, napišete pismo in povabite na kosilo, možnosti je izjemno veliko.

Po zbiranju informacij seveda pride analiza zbranih informacij. Sistematično opredelimo, kaj so tiste osebnostne lastnostni, na kakšen način se je lotil določenih stvari naš model, katere ovire je premagal na poti ipd. Pri analizi moramo biti pozorni, da resnično izberemo tiste ključne stvari, ki so prispevali pri modelu za dosego cilja.

Nato sledi seveda najtežji korak, to je da izbrane elemente integriramo v naše življenje. Pri integraciji je daleč najboljši strateški način do spreminjanja navad. Se pravi, da za poskusno obdobje enega meseca integriramo te elemente v naš vsakdanjik, brez kakršnih koli pričakovanj, le s trdno zavezo, da bomo en mesec vsak da izvajali te aktivnosti. Brez integracije v lastno življenje modeliranje nima nobenega smisla in je običajno izguba energije. Tone znanja vam nič ne pomaga, če tega ne integriramo v lastno življenje, oziroma če ne poskusimo, ali zadeva deluje.

Zadnja faza modeliranja je prilagajanje aktivnosti glede na našo osebnost. Ljudje smo različni in poti do uspeha je neskončno. Vse, kar je delovalo za nekoga drugega, ne bo delovalo tudi za nas. Po nekem obdobju, na primer enega meseca, moramo oceniti, kateri elementi modeliranja so za nas učinkoviti in kateri ne. Tisti, ki so za nas učinkoviti jih seveda uporabimo, tisti ki ne, jih brez slabe vesti zavržemo.

Na koncu je ideja preprosta. Namesto da s poskušanjem ugotavljamo, kaj bi lahko delovalo, najdemo ljudi, ki so to že ugotovili in te stvari integriramo v lastno življenje in jih nato prilagodimo. Znanje drugih, kot orodje, nam pomaga, da hitreje osebnostno zrastemo. Seveda pa na koncu velja dejstvo, da nauki niso nič in da se mora vsak pri sebi učiti.

Ko se pogovarjaš z več ljudmi, ki so dosegli to, kar želimo doseči sami, je velikokrat tako, da so vzorci obnašanja teh ljudi izjemno podobni. Različni so načini doseganja ciljev, različne so poti, mogoče so povsem različne vrednote, vendar temelji so si zelo podobni. Zato tudi iste ptice letajo običajno skupaj, ker enostavno enako razmišljajo.

Modeliranje lahko apliciramo na vsa področja, od ljubezni, posla, uspeha v športu, umetnosti in tudi drugje. Vsa področja življenja imajo enake zakonitosti – vse je v proaktivnosti v našem območju vpliva in način odzivanja na situacije izven območja vpliva.

Modeliranje ima običajno še več pozitivnih lastnosti. Razširimo svoj pogled na svet, spoznamo nove ljudi, spreminjamo lastni subjektivni model realnosti, kjer imamo izkrivljene točke ipd. Prav tako razvijamo empatijo, predvsem pa spoznamo, da velike stvari dosegajo povsem običajni ljudje.

In na koncu še enkrat, modeliranje ni kopiranje. Za kopijo je značilno, da je vsaka le slabša in slabša. Torej nobenega smisla ni, da bi si kdorkoli želel biti kopija koga drugega. Uporaba znanja drugih pridobljenega na podlagi izkušenj, razvoj veščin na podlagi opazovanja, ali preučevanja, kako je nekdo dosegel določene rezultate pa nam lahko izjemno koristi pri doseganju lastnih ciljev.

Print PDF

Pri tem se takoj pojavi vprašanje, ali objektivna realnost sploh obstaja, če vsak od nas živi znotraj svoje interpretacije sveta na podlagi katere so odziva in vede po določenih vzorcih. Objektivna realnost naj bi sicer bila tisto, kar je resnica, ne glede na dejstvo, ali to verjamemo ali ne. Tak primer naj bi bila recimo gravitacija. Tudi, če ne vemo za gravitacijo ali vanjo ne verjamemo, naj bi nas ta še vedno držala na zemlji.

Obstaja veliko različnih teorij in mnenj na to temo, od tega da objektivna realnost kot taka sploh ne obstaja, vendar je zgolj plod subjektivne realnosti, do tega da je objektivna realnost zgolj iluzija ali pa na primer zgolj neke vrste računalniška simulacija, ki nam omogoča izkušnjo v fizičnem svetu. Najbolj verjetna interpretacija je, da je objektivna realnost del fizične realnosti, ki jo doživljamo prav vsi. To je tisti del realnost, ki si jo vsi delimo.

Vendar kje je meja med realnostjo, ki si jo vsi delimo in tisto, ki je subjektivne narave. Pri tem ne smemo mešati splošne družbene realnosti, ki bolj ali manj izvira iz znanosti, saj ima tudi ta običajno napačne interpretacije fizičnega sveta. Na primer dolgo časa je velik del populacije verjel, da sonce kroži okoli zemlje.

Torej definiranje objektivne realnosti je velik izziv, ampak recimo da je naloga znanosti, da skuša z razvojem vedno bolj in bolj orisati objektivni zemljevid. Vendar tudi na znanstvenem področju vedno najdemo pripadnike in nasprotnike neke teorije. Pa smo zopet tam. No, sedaj pa pustimo argumente v prid različnim teorijam, saj se objektivne realnosti vsi bolj ali manj dodobra oklepamo in dokler ne ozavestimo subjektivne realnosti, ostaja objektivna realnost bolj ali manj tam, kjer je. Tako se raje posvetimo subjektivni realnosti.

Naša subjektivna realnost oziroma percepcijska mapa sveta ni enaka kot dejansko ozemlje, se pravi fizični svet kot tak, vendar je zgolj naša lastna percepcija in interpretacija te fizične realnosti. Ta percepcijska mapa se oblikuje z našim razvojem in ima bolj ali manj velika odstopanja od fizične realnosti. Za vsako entiteto, pojav ali izkustvo, ki ga doživimo skozi materialni svet oblikujemo lastno notranjo predstavo, ki dobi svoje mesto v našem percepcijskem zemljevidu.

Naš avatar doživlja svet in sprejema informacije skozi pet čutil in sicer vid, sluh, voh, okus in dotik, kot pravi teorija nevrolingvističnega programiranja. Preden informacije postanejo del našega modela realnosti, jih filtriramo na podlagi naših notranjih filtrov. Na podlagi teh notranjih filtrov informacijo lahko zbrišemo, popačimo ali posplošimo.

Brisanje informacij se pojavi, ko smo pozorni zgolj na določen del izkušnje in ne na celoto. Brez brisanja informacij bi naša zavest bila enostavno preobremenjena. Popačenje informacij pomeni, da si informacije na določeni ravni narobe interpretiramo in s tem tudi realnost. Tretja možnost je, da informacijo generaliziramo zgolj na podlagi ene ali nekaj izkušenj.

Filtri, ki jih pri tem uporabljamo so metaprogrami, to so filtri, ki jih nadenemo na podlagi naših preteklih izkušenj, potem so tu še vrednote in prepričanja, ki so v bistvu posplošitve sveta, naše preteklo vedenje (vzorci), pretekle odločitve ter naši spomini. Tako se oblikuje naša subjektivna mapa realnosti, ki definira naša čustvena stanja, vedenje in s tem odzive na realni svet.

Če si objektivno realnost vsi delimo v kolikor ta obstaja, je običajno interakcija z drugimi toliko večja in intenzivnejša, kolikor bolj se naše subjektivne realnosti prekrivajo. Zato rečemo, da se družijo ljudje z enakimi prepričanji, vrednostnim sistemom itn. Pogosta področja prekrivanja subjektivne realnosti so vera, kultura, posel, šport, zabava itn. Bolj, kot so naše subjektivne realnosti oddaljene, več energije je potrebno za učinkovito interakcijo, pri čemer ima ključno vlogo učinkovita komunikacija. Tukaj dobi pomembno vlogo empatija, razumevanje, višanje stopnje zavesti itn.

Naš subjektivni zemljevid realnosti ima tako veliko »napak« in veliko teh napak je omejitev pri naši rasti in razvoju. Obstajata predvsem dve najpogostejši tovrstni napaki. Prva napaka so napačna posploševanja, ki se odražajo v naših prepričanjih. Na primer naše prepričanje, da so bogati ljudje slabi ter naše prepričanje, da mi nismo slabi, bo vodilo k temu, da nikakor ne bomo izvajali aktivnosti ali se odzivali na življenjske situacije tako, da bi postali bogati. Največkrat so takšna prepričanja posledica primarne socializacije, vzorci, ki jih prevzamemo po naših starših.

Drugi pogost primer so strahovi, ki izhajajo iz napak v subjektivnem zemljevidu, ki izhajajo predvsem iz preteklih izkušenj. Na primer, če se spomnimo zgodbo o psu, je ta v subjektivni realnosti fanta povezan z neko negativno izkušnjo, ki je lahko direktna (npr. ugriz) ali se je izoblikovala na podlagi mnenja avtoritete (starši nam govorijo, pazi se psa, ker te bo lahko ugriznil). Seveda v obeh primerih stvari posplošimo na vse pse, ali določeno pasmo, odvisno do katere mere obstaja neskladnost.

Namen tega mehanizma je jasen in je omogočal preživetje ter sprožal situacije boj, beg ali mirovanje. Vendar je danes mnogo situacij, kjer nam subjektivna realnost na ta način ne koristi in nas ovira pri nadaljnji rasti in razvoju.

Pogosto so strahovi in čustvena vznemirjenost smerokazi, v kateri smeri mora napredovati naš osebnostni razvoj. Razlika je v tem, da se strahov običajno zavedamo, čustvena vznemirjenost pa je bolj prikrita. Primer je, če nam nekdo recimo reče, da bi si morali najti boljše partnersko razmerje. Če izjavo inteligentno ignoriramo in nas ne vznemiri obstaja velika verjetnost, da nimamo popačene slike. V nasprotnem primeru, če začnemo vneto zagovarjati, da to ni res, je običajno znak izkrivljenosti subjektivnega zemljevida.

Največji vpliv na oblikovanje našega subjektivnega zemljevida imajo seveda naše izkušnje, primarna (starši) in sekundarna socializacija ter družba s svojo kulturo. Napake v subjektivnem zemljevidu realnosti so pogosto tudi navlaka, ki jo moramo ozavestiti ter jo počasi skozi življenje odpravljati, da prihajamo do svojega bistva ter našega resničnega poslanstva.

Tudi mediji na primer imajo zelo pomembno vlogo pri izkrivljanju našega subjektivnega zemljevida realnosti. Namreč možgani slike ter video posnetke nasmejanih, srečnih in veselih ljudi v filmih, oglasih itn. posplošujejo kot objektivno realnost, kar je velika napaka v subjektivnem zemljevidu. Tako je medijska dieta, na primer, da se odrečemo televiziji, trač revijam zelo dobrodošla.

Poglejmo še bistvo, zakaj je dobro poznati koncept subjektivne realnosti. Če objektivna realnost ne obstaja ali je ta majhni del našega zavedanja sveta, kaj naj počnemo s subjektivno realnostjo in po kakšnem ključu naj jo oblikujemo. Večina ljudi oblikuje subjektivno realnost v veliki meri po merilih neke splošne družbene realnosti, ki jo imamo za objektivno, čeprav ima prav tako ta svoje napake (različne kulture), z odstopanji, ki se v večini nanašajo na primarno in sekundarno socializacijo.

Vendar je ključno vprašanje pri vsem tem, kako naj oblikujemo našo subjektivno mapa realnosti v tej smeri, ali nam ta subjektivna mapa omogoča boljše odločitve za kakovost našega življenja. Vsak popravek mape naj bi nam omogočal ravno to, da sprejemamo boljše odločitve, kot del svobodne volje, ki nam bodo omogočile razvoj, srečo, samoaktualizacijo in izpolnjeno življenjsko poslanstvo.

Če določeno prepričanje, teorija ali model realnosti, ki je del našega percepcijskega zemljevida ne prispeva nič k boljši kakovosti našega življenja (ter seveda družbe kot celote glede na medsebojno povezanost), nima dejansko za nas nobene praktične vrednosti.

Glede na napake v subjektivnem zemljevidu realnosti naj bi vsak od nas težil k identifikaciji in spremembi teh napak. Kot smo definirali so te napake tisti deli percepcijskega zemljevida, ki zavirajo našo rast, razvoj in naše delovanje predvsem s strahovi, omejujočimi prepričanji itn. ter pri tem ne ogrožajo fizično eksistenco našega življenja.

Sedaj imamo tri možne meta pristope na strateški ravni k umestitvi in spreminjanju subjektivnega zemljevida realnosti:

Stvari, ki se nam dogajajo v fizičnem svetu so nam namenjene in usojene. Naša fleksibilnost je v subjektivni realnosti in lahko spreminjamo zgolj naš pogled na odvijajoče se življenje. Torej v našem subjektivnem modelu realnosti definiramo ali je kozarec napol poln ali napol prazen. Naša moč ni v planu, ki ga ima za nas življenje, vendar v tem, kako se na posamezne dogodke odzivamo.

Drugi možno pristop je, da sprememba npr. naših prepričanj v subjektivni percepcijski mapi ne spremeni samega fizičnega sveta, vendar spremeni naše dojemanje sveta do te mere, da se drugače odzivamo na življenjske situacije. To pomeni drugačno vedenje, drugačne aktivnosti, prijatelje itn. Na primer, če smo podedovali večjo vsoto denarja in vmes spremenili svoje prepričanje o bogatih ljudeh, ga ne bomo mogoče takoj zapravili/podaril, da ne bi negativno vplival na našo samopodobo, vendar ga bomo investirali in skušali oplemeniti. Na tem nivoju smo to, kar mislimo.

Tretji možni pristop pa je, da objektivne realnosti kot take ne priznavamo, oziroma nima za nas nobenega pomena, prav tako dojemamo tudi materialni svet zgolj kot zgoščeno energijo in na podlagi tega lahko s spreminjanjem subjektivne realnosti vplivamo na manifestacijo dogodkov v tej skupni realnosti. Vse, kar se manifestira – ljudje, situacije, itn. je plod naših misli. Na podlagi tega pristopa je nastala svetovna uspešnica Skrivnost. Na tem nivoju se nam v življenju dogaja to, kar manifestiramo s svojimi mislimi in smo prepričani, da se nam bo zgodilo.

Seveda je možna in veliko verjetno smiselna kombinacija vseh treh pristopov, vsaj za tiste, ki niso preveliki skeptiki in ciniki. Kljub vsemu, če se vse te ideje zdijo nesprejemljive, je to zgolj razhajanje subjektivnih realnosti. Z razumevanjem tega, ja takoj jasno zakaj je v življenju tako pomembna inteligenca in empatija. Oboje nam omogoča širjenje našega subjektivnega modela realnosti.

To je še eden pomembnih konceptov subjektivnega zemljevida. Ne samo, da je smiselno identificirati napake v našem subjektivnem zemljevidu, prav tako je smiselno naš zemljevid povečevati z različnimi drugimi perspektivami. Tukaj pridemo do holističnih pristopov, vključevanja vseh znanost, duhovnosti itn. ter s tem povečanje kolektivnega razumevanja. Večji, kot je naš subjektivni zemljevid oziroma model realnosti, višja naj bi bila naša raven zavesti.

Tistega, česar se ne zavedamo, za nas ne obstaja. Zemljevid lahko širimo z lastnim izkustvom, ali empatijo, ki jo doživljamo skozi pogovor, opazovanje drugih ter preko pridobivanja znanja ali doživljanj z uporabo medijev, kot so na primer knjige, učbeniki, filmi itn. Širši in bolj točen (kakovost življenja, ne kaj je objektivni svet!) kot je naš subjektivno zemljevid, širši in bolj točen je družben zemljevid. Širši in bolj točen, kot je družben zemljevid, lepši bo fizična svet ter objektivna realnost, če ta že obstaja.

Print PDF