Zato je ključ do dobrih odnosov, da sprejmemo ljudi, takšne kot so. Pričakovanja, da se bodo spremenili so projekcije naših lastnih problemov in želje po spreminjanju sveta. Oseba, ki je dobrega srca, bo verjetno ostala dobrega srca, ne glede na okoliščine. Oseba, ki je nagnjena k varanju, bo po srečanju čez 10 let še vedno verjetno nagnjena k varanju. Pri tem se je potrebno zavedati tega, da imamo vsi ljudje svoje prednosti in slabosti, zgodovina pa napoveduje prihodnost.

Vseeno pa lik vsakega posameznika ni povsem statičen. Ljudje, če že kaj spremenimo, v svojem življenju, spremenimo vedenjske vzorce, skozi katere se izražajo naše osebnostne lastnosti. Velika večina teh vzorcev je seveda pridobljenih v primarni in sekundarni socializaciji. V skladu z rekom, jabolko ne pade daleč od drevesa. Glede na to, da je vsaka družina disfunkcionalna, vprašanje je le, do kakšne mere, smo podedovali tudi določeno mero destruktivnih vedenjskih vzorcev, kar pa ni najboljše.

Edini pravi razlog za spreminjanje je torej to, da postajamo bolj sami, da odstranjujemo vzorce, ki so nam jih vsilili starši, šola in druge avtoritete v primarni in sekundarni socializaciji. Ključ do samoaktualizacije je ravno v tem, da vedno bolj postajamo to, kar v resnici smo, naše bistvo. Zato je to tudi edini pravi razlog, da se lotimo sprememb.

Tako se postavi vprašanje, v kakšnih okoliščinah pa ljudje spremenimo svoje vedenjske vzorce. V glavnem sta dva glavna razloga, ki imata izjemno močan čustven naboj in sicer iz obupa ali iz inspiracije. Res je, ljudje se spreminjamo ali iz naslova obupa ali inspiracije. Prvi je neke vrste palica, drugi pa korenček, v skladu z delovanjem motivacijskega mehanizma človeka. Kombinacija obojega pa je daleč najmočnejša. Ključ pri vsemu je v obeh primerih prisoten močan čustven naboj, ki je tako močan, da nas požene daleč izven cone udobja.

Poglejmo najprej obup. Najboljši primer na tej strani je zdravje, predvsem zato, ker začneš zdravje resnično ceniti šele takrat, ko ga nimaš več. Poleg tega dobri kulinarični užitki prinesejo takojšnje zadovoljstvo, odrekanje tem pa zadovoljstvo nekje daleč v prihodnosti, kar pa ni najboljši vpliv na sprejemanje odločitev. Rekreacija pa ravno obratno, saj običajno pri njej pretiravamo in tako prinese takojšnjo bolečino in koristi na dolgi rok. To posledično pomeni, da lahko zdravje izjemno hitro zanemarimo. Na vrh vsega lahko dodamo še kakšne odvisnosti, kot je na primer odvisnost od dela, kakšni drog, sladkarij ipd. (vsak ima svojo odvisnost) in smo tam.

Povsem običajni scenarij je, da če imamo vzorce, ki uničujejo naše zdravje, prinašajo te več kratkoročne koristi, kot dolgoročnega užitka. Zato smo v začaranem krogu, kjer se težave zgolj kopičijo. Pridemo še do tistega reka, da ima hudič veliko mladih. Pešanje zdravja prinese še mnogo drugih težav. Vendar je še vedno kratkoročen užitek prevelik. S tem pridemo do pogostega scenarija, ko začnemo skrbeti za svoje zdravje vsak ponedeljek, traja pa približno do večera.

Še več. Opozorila zdravnika, vse višja številka na tehtnici, manjša storilnost, libido in uživanje življenja niso dovolj velika bolečina, da bi se tehtnica obrnila na drugo stran. Običajno je šele skrajni obup tisti, ki posameznika prisil v spremembo. Tukaj se moramo zavedati, da nas življenje nikoli ne špara. Tam, kjer so nam dani izzivi, ne glede na to, koliko so kruti, nas bodo slej kot prej dočakali. Zadaja večje in večje udarce ter nas v končni fazi prisili v spremembo. Če je ne sprejmemo, se zadeve ne končajo nič kaj rožnato.

Spremeniti vzorce je seveda sila težko, zato to tudi doseže izjemno malo ljudi. Pred samo situacijo obupa še toliko manj. Enako velja za vsa druga področja, kot so partnerstvo, denar (to si pa res zaslužim in si bom privoščil) ipd. Ne gre podcenjevati izzivov, ki nam jih nalaga življenje, saj so lahko izjemno zahtevni. Vsak ima svoje izzive. Vendar smo lahko veliki zmagovalci, če nam uspe spremeniti določene destruktivne vzorce preden pridemo do skrajne točke vzdržnosti. Seveda si pri tem lahko pomagamo z različnimi psihološkimi orodji. Ampak vsak ima svobodno voljo, da sprejme odločitve, soočiti se z izzivi, ki jih ponuja življenje in ne pustiti, da nas premetava vsepovprek.

Na drugi strani obupa je inspiracija, navdušenje, vizija. Nekateri imajo tako veliko vizijo, da jih vleče in nikoli ne pusti pri miru. Pripravljeni so se spremeniti z namenom prilagoditve svetu ter da dosežejo svoje cilje. Inspiracija jih vodi, da krmarijo skoz življenje in dosegajo svoje cilje, obenem pa spreminjajo svoje vzorce, ki podpirajo doseganje zastavljenega cilja. V večini primerov to pomeni pozitivno spreminjanje vzorcev.

Poglejmo si tipični primer in sicer na področju denarja. Poleg zdravja je to področje, ki ga najlažje razumemo. Pri večini bogatih ljudeh sam denar ni dovolj velika motivacija. V ozadju se gibljejo običajno drugimi motivi. Trije najpogostejši motivi so samostojnost, ustvarjanje in svoboda. Za najlažjo predstavo osebne inspiracije, pa da ne bo zmeraj ustvarjanje, dajmo pod drobnogled svobodo.

Lahko nam je svoboda izjemno pomembna v življenju, ta pa je v veliki meri določena z našimi materialnimi potrebami in statusom. Imamo dve opciji, ena je, da se izklopimo iz načina delovanja sveta in gremo na primer v samostan. Druga možnost je, da si priskrbimo dovolj premoženja, da z njim lahko živimo do konca življenja. Finančno bogati smo toliko, kolikor dni/let lahko živimo pri premoženju in stroških, ki jih imamo.

Osebna svoboda je lahko tako velik motiv, lahko si je želimo tako močno, da enostavno želimo obogateti. Ljudje so pripravljeni spremeniti svoj način upravljanja z denarjem, vložiti več energije v delo, študirajo zakonitosti kapitalističnega sveta ipd. vse z namenim, da uresničijo svojo vizijo. To pomeni, da se vsak dan posvečajo določeni temi, mogoče ustanovijo svoje podjetje ipd. skratka imajo veliko vizijo, ki jih motivira znova in znova za delovanje.

Seveda je še veliko drugih primerov inspiracije, na vseh področjih življenja, od zdravja, ekologije, prijateljstva, sociale, materialnih dobrin, osebnostnega razvoja, duhovnosti, prav na vseh področjih lahko doživimo inspiracijo, ki nas požene naproti našim ciljem.

Razlika je le v tem, da smo pri obupu primorani nekaj spremeniti, drugače je vedno težje. Pri obupu nas okoliščine življenja silijo v delovanje. Se pravi je zunanja sila, ki vpliva na našo notranjo. Pri inspiraciji pa je ravno obratno. Pojavi se notranja sila, ki želi vplivati na zunanji svet.

Seveda pri tem nastane problem, ker mora biti ta sila resnično tako močna, da nas znova in znova motivira. Drugače lahko motivacija traja zgolj »do hladilnika«. Zanimivo je seveda to, da morajo biti takšne velike vizije podkrepljene z realizacijo in akcijo. V sklopu motivacijskega mehanizma pa so te vizije najlažje podprte k realizaciji ravno z sedmimi smrtnimi grehi.

Vsi doživljamo v življenju obe vrsti mehanizmov, temu se ne da izogniti. So področja, ki jih zanemarjamo in so področja, kjer vlagamo veliko energije, čeprav se navzven mogoče ne vidi. Ne smemo se bati napredovati počasi, edino kar se lahko bojimo je, da bi se ustavili.

Področja, ki jih bomo zanemarjali, bodo postajala v našem življenju bolj in bolj pomembna, saj se bodo spontano na njih pojavljali večji in večji izzivi. V skladu z rekom pošast se ubije, ko je še majhna, je pomembno, da čim prej identificiramo ta področja in se jih lotimo. Z uspešnim soočenjem z izzivi, se bomo tudi samo odlično počutili.

Na drugi strani pa je pomembno, da vizije postavimo v pravi kontekst in jih podpremo z akcijo. Vsak od nas ima veliko idej, želja in hotenj, tudi sanj, problem je, ker se jih redko lotimo realizirati. Zato je pri inspiraciji pomembno predvsem to, da iz iluzije znamo s koraki, kako bomo zadevo uresničili, spremeniti iluzijo v vizijo. Tako lahko ob delovanju obeh sil dosežemo višjo stopnjo zavesti ter kakovostnejše življenje.

Sorodne vsebine:

1. Motivacija

No, če se vrnemo nazaj k oddaji Slovenija ima talent. Povsem jasno je, kdo je zmagovalec. To si ti dragi bralec. Nima talenta zgolj Slovenija, talent imamo vsi. Prav vsakemu od nas so dani talenti in to veliki talenti. Vsak od nas lahko s svojim prispevkom polepša svet. Zato, da vsak od nas zasije s svojim talentom ni potreben noben realistični šov, kamere, sodniki in tisoče ljudi, ki glasujejo. Pomembno je le to, da vsak spoznava samega sebe, spozna svoje talente in nato na njih gradi.

Največ ljudi ima probleme, kako odkriti svoj talent. Ponavadi talent povezujemo predvsem z umetnostjo, vendar je to plastična omejitev medijskega pompa. Ljudje smo talentirani za povsem različne stvari in teh je na tisoče. Edinstvenost vsakega posameznika se kaže ravno v kombinaciji različnih talentov, iz povsem različnih sfer življenja. Ko raziskujemo svoje talente, se ne smemo nikoli omejiti, četudi se nam kakšni talenti zdijo povsem nepotrebni. Kasneje se že lahko zavestno odločimo, katere talente bomo razvijali.

Odgovor na to, kako odkriti svoje talente je izjemno preprost. Zastaviti si je potrebno samo nekaj pravih vprašanj in si na njih iskreno odgovoriti. Kaj ste najraje počeli kot otrok? V čemu resnično uživate? Pri katerih dejavnostih vam čas resnično hitro mine? Kaj ste sanjali, da bi postali, kot otrok? Kaj so vaši hobiji? V katerih situacijah se resnično dobro znajdete? Pri čem vas ljudje največkrat pohvalijo? Kaj ljudje pri vas resnično cenijo? Zastavite si ta vprašanja, odkrito odgovorite nanje in bliže boste svojim talentom.

Sicer pa je res, da ljudje tega običajno sami ne vidijo. Srečam mnogo ljudi, ki ne vedo, kaj bi v življenju sploh počeli, kje so njihovi talenti, čeprav je zadeva dokaj jasna po nekaj pogovorih. Namreč z lahkoto se loči osebo, ki uživa v svojem delu, ki je rojena za svoj poklic, od osebe, ki ta poklic opravlja zgolj zato, ker pač mora. Opazujte ljudi pri delu in takoj boste videli, kdo opravlja poklic, za katerega je rojen. Če počnemo stvari, v katerih uživamo in za katere smo talentirani, motivacija ni več noben problem.

Takoj vidiš natakarja, ki uživa v svojem delu in obvlada svoj posel. Nekdo, ki dela v rešilcu ali je zdravnik mora biti rojen za to, glede na zahtevnost in specifičnost tega posla. Dober računovodja je lahko samo rojen računovodja. Tisti, ki zna z otroci, zna z otroci najboljše, pa lahko v vrtcu, šoli ali kje drugje. Nekdo, ki je dober psiholog, je enostavno dober psiholog. Vprašajte se, s tem da odmislite vse omejitve, ovire, težave ipd. kaj bi počeli, če bi imeli neomejene možnost? Za kaj ste rojeni? Kako lahko s svojimi talenti prispevate k lepšemu svetu?

S tem, ko ljudje dajemo, tudi dobimo. Največ lahko damo svetu, če gradimo na svojih talentih. Bolj kot smo v poklicih, kjer smo tam prisiljeno, težje opravljamo ta poklic odlično in naša dodana vrednost je običajno bistveno manjša. Velja pa tudi obratno. Več vrednosti kot ustvarimo, višje je plačilo, ki ga prejmemo. Bistveno je, da če želimo biti v življenju uspešni, prav tako pa srečni, da čim prej identificiramo svoje talente.

Pri tem velja eno pomembno pravilo. Pošast se ubije, ko je še majhna. Že nekje od osnovne šole naprej se najde veliko avtoritet, ki mnogo ljudi skušajo odvrniti od svojega talenta. Od staršev, pa tudi kakšnih psihologov, vrstnikov in celotnega šolskega sistema ipd. Raje izberi ta poklic, boš zaslužil več. Če so vsi v naši družini opravljali ta poklic, moraš opravljati to tudi ti. Na tej točki je pomembno, da čim prej spoznamo svoje talente in se jih držimo. In se ne pustimo, da bi nas kdo prepričal drugače. Namreč vsakič, ko sprejmemo odločitev, ki nas popelje stran od razvoja naših talentov, naš čakajo večji in večji izzivi v prihodnosti, predvsem če smo resnično nesrečni, zaradi vsiljenega poklica, ki ga bomo opravljali.

Seveda nikoli ni prepozno, da spremenimo tok svojega poklicnega življenja, le cena je lahko veliko večja. Sicer pa je res, da vsak od nas vedno lahko naredi spremembo, če je le želja in volja dovolj močna. Prekvalifikacija, izobraževanje v popoldanskem času, odprtje svojega podjetja, itn. Možnosti je veliko, sploh v današnjem času. No, če smo še bolj iskreni, današnji časi so verjetno edini v celotni poznani zgodovini človeštva, ko se vsak posameznik brez problema odloči, kaj bi v življenju počel, še posebno mladi.

Če z iskrenimi odgovori še vseeno ne pridemo do svojih talentov, si lahko pomagamo tudi na drugačne načine. Na primer tako, da vprašamo svoje prijatelje, za katere vemo, da znajo biti z nami iskreni in nas dobro poznajo (ter nimajo lastnih interesov ali kalkulacije na svoj račun). Potem obstaja na trgu še neverjetno veliko testov, ki jih najdemo tudi na internetu in s katerimi si lahko pomagamo. Obstaja pa tudi veliko alternativnih načinov in metod. Nič ni narobe in škoda je, da ne bi investirali nekaj dni ter nekaj denarja v to, da odkrijemo svoje talente, ali kolikor je pač potrebno. Investicija se nam bo zagotovo povrnila.

No, končni sklep je enostaven. V primeru, da ne veste, kaj so vaši talenti, pomeni samo to, da niste vložili dovolj truda in da se niste dovolj potrudili. Mogoče resnica včasih preveč boli, mogoče nas je okolje ali socializacija vodila daleč stran od naših talentov, mogoče se je okoli našega bistva nabral kakšen drugi balast, vendar je vsako življenje preveč dragoceno, preveč vredno, preveč edinstveno, da bi se pustili priklenjene na težkih okovih interesa drugih. Pa tudi če se pustimo prikljenje, življenje nam ne bo prizaneslo, slej kot prej nas čaka ponovitev vaje.

No, gremo korak naprej. Vemo, za kaj smo nadarjeni. Spoznali smo, kaj je edinstvena kombinacija naših talentov. Sedaj pride še težja stvar. Vsak talent je zgolj osnova. Po identificiranem talentu nas čaka trdo delo. Talent je potrebno razviti. To dokazujejo tudi prebojniki, ki so imeli neverjetni talent, vendar so vložili vsaj 10.000 ur truda in resnega razvoja svojega talenta, kar pomeni 10 let vsakodnevnega trdega dela. Se pravi talent še ne pomeni zagotovljenega uspeha, saj ima prav vsak od nas talent. Talent je zgolj ščepec navdiha, potem pa nas čaka delo brez oddiha. Noben vrhunski strokovnjak na svojem področju ni postal strokovnjak brez trdega dela, pa naj bo to umetnik, znanstvenik, športnik ali v katerem koli drugem poklicu. Res pa je, da težko postane nekdo strokovnjak, če ne stoji zadaj talent.

Razvoj talenta poteka seveda z vajo. Mojster dela vajo in vaja dela mojstra. Z vajo se pridobiva znanje, se pridobiva kilometrina, pridejo pomembne izkušnje. Talent se izoblikuje v avtoriteto, strokovnjaka na svojem področju. Vzor. Namreč kot omenjeno, kaj je lepšega, kot opazovati nekoga, ki žari ob opravljanju svojega poklica. Seveda pa svet potrebuje vse vrste talentov, od tistih, ki nimajo nobene odgovornosti, do tistih, ki prinašajo odgovornost najtežjih odločitev. Kakršne koli sodbe v tem kontekstu, so zgolj predsodki in omejitve sodnika.

In sedaj še eno pomembno vprašanje. Če veste kje ležijo vaši talenti, ali ni vsak dan praktično zapravljen, če z vašimi talenti ne prispevate k svetu in obenem razvijate svoje talent? Ali ni na primer tragično, če kdo hodi z muko v službo, medtem, ko bi lahko reševal življenja na cesti, kot voznik rešilca? Zato počnite v življenju stvari, v katerih uživate, razvijajte svoje talente in če ste napačni poti naredite temeljiti načrt, kako boste svoje temelje življenja postavili nazaj na svoje talente. Mogoče na začetku samo popoldne ali ob vikendih, kasneje pa bo življenje že pokazalo pravo pot. Sreča je na strani pogumnih, če le vztrajamo dovolj časa. Vendar previdno in strateško, čudežev v tem pogledu ni.

Talenti so vam dani in bodo vedno del vas. To je tisti del vašega sveta, ki se ne spreminja, to je tisti del vas, ki vam ga nihče ne more vzeti. Kombinacija vaših talentov je edinstvena in samo vam omogoča doseči vaše sanji. Vaši talenti so vam dani z razlogom in to je, da z njimi prispevate svetu ter da, realizirate svoje sanje. Nobenemu ni dana ena sama želja, brez možnosti, da to željo tudi uresniči. Prispevajte, da postane lepši prostor za življenje vseh nas. Uresničite svoje sanje. Pokažite svetu svoj talent. Razvijte svoje sposobnosti do največje mere. Koliko dobrega boste naredili v življenju, tako zase kot za širni svet, pa je odvisno samo od vas samih in vaše volje. Zasijte s svojimi talenti!

Ni sorodnih vsebin.

Nižja kot je kategorija potrebe, težje prenašamo stanje nezadovoljenosti, še posebno to velja seveda za fizične potrebe. Dokler fizičnih potreb ne zadovoljimo, sploh ne moremo na višjo raven, saj višjih potreb enostavno ne občutimo.

Kategorije potreb po Maslowu se delijo na pet glavnih področij:

• Fiziološke potrebe (hrana, kisik, voda, spanje, seks itn.)
• Potreba po varnosti (fizični, materialni, čustveni, zdravstveni itn.)
• Socialne potrebe (pripadnost in ljubezen, prijateljstvo, intimnost)
• Ugled in samospoštovanje
• Samoaktualizacija ter nato spiritualne, etične in estetske potrebe

Hierarhija potreb naj bi pri tem pomembno vplivala na motivacijski mehanizem. Ko je enkrat določena kategorija potreb zadovoljenih, ta ne prispeva več k motivaciji, temveč se motivi za delovanje prenesejo na eno višjo raven. Tako lahko razumemo, zakaj se nekdo, ki se na primer posveča zgolj fizičnemu preživetju ali varnosti težko duhovno razvija.

Maslowa teorija o hierarhiji potreb ima kar nekaj kritikov, prav tako je bilo dokazano, da v določenih primerih ne velja. Tak primer je v okoliščinah, kot so bile v kontracijskem taborišču. Prav tako je veliko kritik, da je pogled z vidika te teorije preveč poenostavljen, sploh v primeru motivacije in možnosti več izbire.

Ne glede na to pa je ta teorija pomemben uvid tega, da ljudje pri svojem osebnostnem razvoju ne moremo preskakovati stopnic. Vsekakor lahko pri napredovanju uporabimo vzvod, ki je seveda dvorezen meč, ne moremo pa nobene stopnice preskočiti. Najprej moramo poskrbeti za določene aspekte življenja, da lahko nato delamo na drugih.

Ko poskrbimo za fizično zadovoljene potrebe, sledi zadovoljevanje drugih potreb. Pri drugih potrebah je že izjemno pomembna mejna koristnost in dokler za posamezno področje ne presežemo območja kritičnega stanja, se težko ustrezno razvijamo. Pri tem moramo gledati na življenje celostno, saj ima eno področje na kritičnem stanju lahko bistveno negativen vpliv na druga področja.

Zato je pomembno, da se v življenju lotimo najprej tistih področij, ki so za nas najbolj kritična. Izboljšanje teh področij doprinese pozitivni vpliv tudi na vsa ostala področja. Ko so ostala področja izven kritične ravni, preskočimo stopničko više in lahko začnemo zadovoljevati višje potrebe. To pomeni, da je tudi za duhovni razvoj denar pomemben. Prav tako je zdravje pomembno. In dobri odnosi. Ter vse ostale potrebe, ki izhajajo iz štirih nivojev energij. Pri tem na nekaterih področjih lahko delamo sočasno, drugi nam omogočajo, ko jih razvijemo, da gremo na višje nivoje.

Ni sorodnih vsebin.

Iz vrednot izhajajo tudi osebnostne kvalitete, standardi in načela, prav tako pa tudi gonilo, ki vpliva na naše delovanje in odločitve. Vsi ljudje živimo na podlagi naših vrednot, če si to priznamo ali ne. Razlika je le v temu, da nekateri svoje vrednote identificirajo in načrtno spreminjajo (proaktivnost), drugi jih pač imajo, pogosto kot posledica pridobljenih vzorcev primarne in sekundarne socializacije, vere, politike, lokalne kulture itn. Govorimo o tem, ali smo mi samo produkt okolja, ali pa mi na podlagi svojega bistva oblikujemo okolje.

Naše vrednote lahko najlažje identificiramo tako, da se opazujemo, spoznavamo in zapisujemo, kaj v življenju najraje počnemo, kaj nas veseli, kaj si v določenem trenutku resnično želimo ter predvsem kako se odločamo, ko imamo možnost izbire med več aktivnostmi. Kaj je tisto, kar nas v življenju privlači ter kaj odbija, kaj nam je v življenju res pomembno in nas izpopolnjuje. Vrednote v določenem trenutku definirajo vrednost našemu življenju.

Iz tega sledi, da naše vrednote močno določajo naše prioritete in s tem tudi naše odločanje. Definirajo tudi stopnjo naše osredotočenosti, fokusa. Če nam je zabava bolj pomembna kot zdravje na primer, se bomo vedno odločili najprej za žurerske aktivnosti ter šele nato za športne aktivnost. Glede na mesto, na katerem se nahaja zdravje je sploh vprašanje, ali se bodo športne aktivnosti sploh znašle na našem urniku. Seveda je poleg vrstnega reda naših vrednot vprašanje tudi velikosti razmerja, ki ga prepisujemo eni vrednoti pred drugo. Če je ta majhna, se včasih odločimo tako, včasih tako, če velika, ima neka zadeva vedno prednost pred drugo.

Na koncu gre za izjemno kompleksen sistem, z glavnim prepletanje nekaj vrednot, verjetno se število giblje okoli dobrih 10 ter prepletanjem vseh drugih vrednot, ki ne izstopajo vendar vseeno vplivajo na naše odločitve. Ta kompleksnost sistema vrednot dela vsakega posameznika edinstvenega, prav tako kot je njegovo odločanje in dojemanje vrednotni življenja. Vendar je za vsak empatični vzgib nujno, da v osnovi razumemo vrednote posameznika.

Vsekakor pa se vrednote pri človeku spreminjajo. V nekaterih primerih se spreminjajo spontano, v drugih primerih načrtno. Spontane spremembe se nanašajo predvsem na stopnji pridobivanja zrelosti in na podlagi življenjskih obdobij. Če pogledamo povprečno populacijo v osnovni šoli prevladujejo vrednote igre, v srednji šoli zaljubljenosti, na faksu predvsem zabava, nato karierni razvoj, družina, uživanje življenja itn. Vrednote se spreminjajo tudi situacijsko, torej spontano, vendar prisiljeno. Na primer če zbolimo, se nam rodi otrok, se vpišemo na študij in podobno.

Nenazadnje pa, vrednote lahko spreminjamo tudi sami. V določenem obdobju lahko nekatere vrednote načrtno spodbujamo z namenom, da jih razvijemo. Na tej točki je potrebno že ločiti tisto naše pravo bistvo (dodana vrednost našega življenja zase in za druge, talenti, sposobnosti) in nekatere priučene vzorce, ki lahko spodbujajo ali zavirajo delovanje našega bistva (dostavljanje naše vrednoti skozi delovanje). Na primer brez zdravja nam uresničevanje bistva lahko zelo malo pomeni, ker ne bomo imeli ustrezne ravni energije za realizacijo. Tako lahko umetno integriramo v svoje življenje elemente, ki spodbujajo vrednote zdravja, kot so na primer spremembe načina prehranjevanja, aktivno ukvarjanje s športom itn., v stilu najprej mi oblikujemo navade, nato pa navade oblikujejo nas. Tako načrtno spodbujamo in spreminjamo vrednote, ki nam lahko predstavljajo uspešnejše in učinkovitejše življenje. Res pa je, da če želimo spremeniti vrednote, ki predstavljajo naše bistvo, se v notranjosti ne počutimo izpopolnjene. Če spreminjamo ostale vrednote, se te zaradi navade upirajo na vse možne načine, vendar pa se ob zamenjavi vrednot še vedno počutimo povsem izpopolnjene.

Vendar pa spreminjaje vrednot običajno pomeni tudi spreminjaje našega okolja. Namreč zunanji svet je zmeraj odsev notranjega. To praktično pomeni, da če je bilo zdravje na primer daleč na dnu naših vrednot, pa nato postavimo zdravje zavestno na prvo mesto, bomo začeli posvečati veliko več energije in časa športu, zdravi prehrani itn. Mogoče to ne bo všeč našemu partnerju, mogoče bomo morali opustiti nekatere druge aktivnosti, ki bomo po lestvici vrednot zlezle navzdol. Ko spremenimo naše vrednote in pride do frustracije, imamo dve možnosti – ena je, da spremenimo naše okolje, na primer v določeni stvari pričakujemo brezpogojno podporo, razumevanje, pripravo zdravih obrokov, nič več čipsa pri hiši itn. ali pa zamenjamo okolje, v tem primeru partnerja, če nas pri tem ne podpira. Seveda je še tretja opcija, da nismo zvesti svojim vrednotam, vendar pa to vodi v področje izven integritete in povezanosti samega s seboj, kar ima dolgoročno daleč najslabši učinek.

Poznavanje svojih vrednot in pravilno oblikovanje teh vpliva tudi na raven naše motivacije. Gre nekako za to, ali smo v stiku z našim bistvom. Bolj kot smo v stiku z našim bistvom, bolj kot se prebijamo skozi plasti socialnih vrinjenih vzorcev, lažje identificiramo in oblikujemo svoje življenje. Bolje kot si znamo odgovoriti, kaj si v življenju trenutno resnično želimo, lažje identificiramo svoje vrednote ter na podlagi le teh tudi svoje življenjske cilje. Vse to bo bistveno vplivalo na raven motivacije pri našem delovanju. Če si lažemo, da nam je nekaj v življenju pomembno, kar nam v resnici ni, ne bomo daleč prišli.

Vrednote so prav tako lepilo med ljudmi. Ljudje z enakimi vrednotami se običajno družijo skupaj. Če gremo pogledati na najširši nivo, ljudje, ki jim je pomemben šport, se družijo skupaj. Poslovneži se družijo skupaj. Ljudje, ki radi potujejo se družijo skupaj. Dobro in zlo ne sodelujeta najboljše. Iste ptice letajo skupaj in to se odraža tudi v vrednotah. Iz najširšega gremo lahko tudi na zelo specifična področja. Nekomu je izjemno pomembna integriteta, drugemu malo manj. Takšno sodelovanje bo izjemno težko, saj bo nekdo skušal delovati po nekih dogovorih in pričakovanjih družbe, nekdo drug se bo vihal skozi rob dogovorov. Torej vrednote so lepilo med ljudmi in pospešujejo socializacijo ter oblikovanje »plemen«.

Kot omenjeno pa vrednote določajo tudi našo kompetentnost na trgu dela. Kompetentnost sestavljajo naše znanje, veščine, vrednote in stališča v povezavi s tem pa še naše izkušnje in socialni kapital. Naše vrednote in stališča definirata med drugim definirata tudi naš odnos do dela, ki pa je najbolj pomemben pri kariernem uspehu. To praktično pomeni, da če imamo prave vrednote in s tem tudi odnos lahko pridemo do potrebnega znanja in veščin. Tukaj pa ne govorimo zgolj o delovni kompetentnosti, vendar kar o kompetentnosti za vsa področja življenja.

Konec koncev pa je najpomembnejše, da živimo svoje vrednote in da smo zvesti sebi. To je tesno povezano tudi z integriteto posameznika. Sestav vseh teh vrednot v skupku integritete naj bi bil čim bolj pozitiven in dober. Velikokrat za koga rečemo, da ima pa res vrednote in to prepisuje nekomu res močno osebnostno karakteristiko. No, mogoče na žalosti niti ne tako velikokrat, bolj realno veliko premalokrat. Namreč biti zvest svojim vrednotam pogosto pomeni, da gremo po težji poti, da moramo imeti dolgoročni pogled in včasih celo potrebujemo jekleno voljo. Vendar se nam vse to na koncu lahko močno obrestuje, predvsem v smislu notranjega razvoja.

Torej, ko razmišljamo o sebi, svojem življenju in ciljih je nujno, da analiziramo tudi svoj sistem vrednot. Pri tem moramo biti do sebe odkriti in sestaviti resnični izhodiščni vrednostni sistem. Ne smemo zamešati stvari, ki želimo, da nam bi pomenile ter stvari, ki nam dejansko pomenijo. Če se vedno odločimo za zabavo, namesto, da bi študirali, obenem pa si močno želimo diplome, naš vrednostni sistem ni naravnan v smeri študija, temveč v smeri zabave. Realnega vrednostnega sistema nikoli ne smemo iskati v naših besedah, ampak ga analizirati v naših dejanjih. Pomagamo si lahko tudi s tem, s kakšnimi ljudmi se družimo.

Ko imamo enkrat analiziran svoj vrednotni sistem, se lahko vprašamo, kam nas to pelje, predvsem dolgoročno. Smo povezani z resničnim notranjim bistvom, ali vrednote sovpadajo z našimi cilji. Tako kot z motivacijo in odločitvami, so vrednote tesno povezane tudi z našimi cilji. Pravzaprav lahko izpeljemo cilje iz naših vrednot ali pa vrednote iz naših ciljev. Slednje je smiselno predvsem takrat, ko želimo naše vrednote spreminjati, ko ugotovimo, da nas trenutne vrednote ne peljejo tja, kamor želimo.

Analiziramo lahko, kako te vrednote sovpadajo z vrednotami današnje družbe. Pogosto slišimo ljudi, ki pravijo, da vrednote propadajo. To ni res, vrednote se le spreminjajo, tako kot naše lastne vrednote. Nenazadnje lahko naredimo tudi načrt, kako bodo naše vrednote še bolj resonirale z našim bistvo ter kako naj oblikujemo naš vrednostni sistem, da bomo naše bistvo čim bolj uspešno in učinkovito tudi živeli.

Identificirane vrednote nam bodo pomagale pri vodenju kompasa našega življenja, trdnemu jedru in temeljnemu razumevanju našega delovanja. Na podlagi jasnih vrednot bomo sprejemali boljše odločitve, prav tako bomo posledično ozavestili pot, kam si želimo. Če dobro poznamo svoje vrednote, tudi bolje razumemo, kakšni ljudje, dejavnosti, kraji in družbe nas privlačijo in zakaj. Čisto na koncu pa je bistveno to, da živimo v skladu s svojo integriteto in s tem živimo svoje bistvo kot celostna osebnost.

Sorodne vsebine:

1. Pot do resnične osebne svobode
2. Vrednote podjetja
3. Vrednote v življenjskem ciklu podjetja

Če pogledate tendenco življenja, ljudje vedno iščemo bližnjice. Poglejte lep travnik ograjen s tlakovano potjo. Če obstajata dve popularni prehodni točki, ki nista povezani, jih bo človeška noga slej kot prej povezala. Ne glede na blato, uničen travnik in ostale, sicer nepomembne konsekvence. Vzrok za iskanje bližnjic je seveda lenoba, ki spada v krščanstvu med sedem smrtnih grehov. Mehanizem lenobe niti ni tako napačen, sploh če gledamo z energetskega nivoja, saj je namreč raven energije posameznika omejena. Zato je potrebno z njo varčevati in jo uporabiti čim bolj optimalno. Na primer, če pogledamo živalski svet, opice ali tigre, porabijo toliko energije, da pridejo do hrane in se dobro najejo, ko je pravi čas poskrbijo še za potomstvo, mogoče se tu pa tam še malo poigrajo ali »poafnajo«, preostali čas pa preprosto počivajo.

Človek je v splošnem danes že bolj ali manj daleč od živalskega sveta in postaja vse bolj človeško, v nekaterih primerih celo duhovno bitje. Optimalna poraba energije je še toliko bolj pomembna, saj obstaja veliko več stvari med katere moramo aplicirati energijo. Zato je tudi pomembno, da znamo »nabrusiti žago«. Se je pa ta koncept lenosti preselil na povsem druge ravni, kjer nima več nobenega smisla. To je, da pričakujemo, da bomo nekaj dobili, popolnoma brez našega vložka. Če si res iskreno in odkrito priznamo, se tudi zavedamo, da kaj takšnega kot je »free lunch« ne obstaja, vsaj ne dolgoročno.

Tukaj veljata dve pravili, ki jih lahko najdemo v vseh svetih knjigah, pa tudi v tistih o filozofijah življenja, avtobiografijah in še marsikje. Prvo pravilo je, kar seješ to žanješ. Kolikor vložiš, toliko dobiš. Drugo pravilo je, da v življenju dobimo več tistega, na kar se osredotočimo. Če se osredotočimo na posel, obstaja večja verjetnost, da bomo poslovno postajali bolj in bolj uspešni. Če se osredotočimo na zdravje, bomo vedno bolj in bolj zdravi. Kratkoročno je sicer običajno, da se osredotočimo na eno ali nekaj področij, dolgoročno pa je pomembno, da so področja v ravnovesju. Za vse to je ključnega pomena dolgoročni pogled.

Izjemno pomembno se mi zdi, da si v življenju priznamo, da bližnjice ne obstajajo. Poglejmo področje kariere in denarja. Obstajata samo dve opciji. Ali ustvarjamo neko vrednost za nekoga ali pa živimo na račun nekoga drugega, ki je ustvaril to vrednost. To bi ponovil še enkrat. Če nam na primer država prispeva vsak mesec nek dodatek, ali dobivamo pokojnino, je to vrednost moral nekdo ustvariti; država je z mehanizmi različnih transferov (davki) del denarja, ki je bil plačan za to vrednost prenesena. Torej ne obstaja nobene takšne stvari, kot je da nekaj dobiš brezplačno. Vedno je moral nekdo to ustvariti, se pravi da lahko živimo na plečih nekoga drugega. Sicer se vsekakor strinjam, da določeni ljudje ne morejo v določenem trenutku ustvarjati vrednosti in zato je prav, da obstajajo transferni mehanizmi do neke mere.

Ko nekoga doleti nesreča, huda fizična ali psihična bolezen, otroci v nesrečnih okoliščinah in ljudje v podobnih situacijah si brez dvoma zaslužijo dostojno življenje, kljub temu, da ne morajo ustvarjati vrednosti. Še boljše kot trnasferi je darovanje. Za vse, ki imajo možnost in zgolj iščejo bližnjice, pa bi morali biti varovalni mehanizmi, da do takih transferov vsaj dolgoročno ne prihaja. Ampak to je že drugo področje, katerega se ne bi tukaj preveč dotikal. Z vidika posameznika je bistveno to, da če imamo možnost ustvarjati vrednost, se pravi smo fizično, čustveno in mentalno sposobni, neham o razmišljati o tem, kako bo za nas poskrbela država, vendar razmišljamo raje, kaj lahko ponudimo svetu – kje so naši talenti, kaj nas veseli v življenju, ali bi se morali prekvalificirati, začeti dodatno izobraževati itn.

Enako velja za vsa druga področja. Zdravja in manj kilogramov nam ne bo prinesla čudežna tabletka, vendar veliko gibanja, zdrava prehrana itn. Dobre odnose z osebami, ki jih imamo radi bomo imeli le, če bomo v njih redno vlagali. Vsa življenjska področja so enako kot skrb za rože. Odkar imam rožo v pisarni, ki sem jo celo sam kupil, še posebno razumem primerjavo. Če je enkrat ne zaliješ, začne veneti; ko zopet roža dobi vodo zacveti. V primeru, da dalj časa ne dobi vode, slej kot prej pridemo do točke, ko roža dokončno oveni. Tudi če zamenjamo rožo, brez vode, se pravi vložka bo šlo težko dalj časa. Z iskanjem bližnjic enostavno želimo odkriti vodo, s katero rožo le enkrat zaliješ, pa bi potem neprestano cvetela. Torej ne glede na življenjsko področje, če bomo kaj želeli dobiti iz določenega področja, bomo morali iz cone udobja in nekaj za to narediti.

Na tej točki je vseeno pomembno priznati, da vsi ljudje neprestano iščemo bližnjice in vedno jih bomo, tudi ko ozavestimo, da bližnjic ni. Pomembno torej je, da se prej ali slej ustavimo, si priznamo, da bližnjic ni in naprej gradimo korak za korakom. Nič omembe vrednega ni bili narejenega čez noč. Ljudje pri tem precenjujemo kratkoročno časovno obdobje in podcenjujemo dolgoročno časovno obdobje. Zato je nujno potreben dolgoročni pogled, kjer imajo majhne spremembe v današnjem življenju neverjetno vpliv v naši dolgoročni prihodnosti. Ta mora biti zgrajena na trdnih temeljih, drugače se zruši kot hiša iz kart. Življenje nas na to opozarja znova in znova, tudi z zelo krutimi prijemi, zato se moramo vseh teh principov zavedati. Bližnjic namreč ni.

Ne glede na vse, pa se nam lahko zgodi, da enkrat ko si priznamo neobstoj bližnjic, da doživimo še en mrzel tuš. To presenečenje je povezano predvsem s tem, da je potrebno v življenju po daljši poti neprestano vlagati energijo in se truditi. Pride do veliko znoja in solz. Trdega dela, poskušanja, pridobivanja znanja in podobno. Na koncu celo pridemo do spoznanja, da je bolj kot cilj pomembna sama pot ter da se ta pot nikoli ne konča. Sestavni del te poti so vzponi in padci in skoti vsak vzpon in padec pridobimo nove notranje vire. Ni pomembno koliko si zaslužil v življenju, koliko slaven si ali kakšno moč si pridobil. Važno je, kaj si postal znotraj. In kot velikokrat omenjeno, ko premagamo določeno raven problemov, pride nova še višja raven, saj nam življenje vedno pošilja le probleme, ki smo jih sposobni rešiti. Torej percepcija, sedaj bom prebral nekaj knjig, implementiral nekaj stvari in moje določeno življenjsko področje bo celo življenje super je napačna. Zadeva je ravno obratna, iz dneva v dan bo potrebno vlagati več in več, na povsem drugih nivojih. Ampak nagrada zagotovo vsekakor tudi pride.

Ko govorimo o kontekstu bližnjic, naletimo še na eno kategorijo, ki nam je vsem izjemno blizu, to je sreča. Ali sreča dejansko obstaja? Moje mnenje o tem je nekoliko mešano. Temelje sreče bi postavil kar s pregovorom »the harder I work, the luckier I get«. Torej več kot vlagamo energije in fokusa v določeno področje, več sreče bomo na tem področju tudi imeli. Nekako verjamem, kot velikokrat omenjeno, da nam življenje pošilja priložnosti in izzive, ki so v določenem trenutku v skladu z našo miselno naravnanostjo, ravnjo kompetentnosti in proaktivnostjo, ki smo jo vložili na to področje.

Kljub vsemu se mi velikokrat zgodi, da za nekoga rečem, ta pa je imel res srečo, ali se recimo splošno govori o temu. Potem grem bolj podrobno analizirati situacijo in vedno ugotovim, da je ta oseba počela stvari in dejavnosti, ki jih ostali niso. Torej če želimo tudi sami postati »srečkoti« bomo zopet morali v nekaj vložiti energijo.

Motivacijski mehanizem človeštva za vsem tem je običajno zavist ali jeza v skladu s sedmimi smrtnimi grehi. Če nekomu nekaj zavidamo, je to smer v katero moramo vložiti več energije. Ne v zavist, vendar da dosežemo pozitivne rezultate. Podobno vlogo ima jeza, ki nastane zaradi notranjega konflikta ali zunanje frustracije. Namen jeze je, da nas golo motivira, da nekaj dosežemo. Podobno čustvo je tudi strah, ki kaže na področja, kjer se moramo še razvijati. Seveda je pomembno, da znamo ta čustva obvladati, vseeno je na tej točki pomembno bolj to, da gre za smerokaz.

Ko s spoznavanjem samega sebe ugotovimo, kaj želimo, bo potrebno začeti vlagati energijo. To je običajno točka, kjer začnemo iskati bližnjice. Vendar veliko bolj smotrna strategija je modeliranje, ki izhaja iz nevro lingvističnega programiranja. Kaj to pomeni? Enostavno podrobno analiziramo, kaj je nekdo počel, da je uspel na določenem področju, potem to integriramo v naše življenje. Seveda s spremembami, ki so prilagojene na okolje v katerem sami živimo, vendar vseeno temelji so po navadi podobni. Velikokrat je situacija celo taka, da se pritožujemo nad določenem področju življenja, pa sploh nič nismo naredili v tej smeri. Niti prvega koraka. Uspešni ljudje se ločijo od neuspešnih, da prvi stvari naredijo, drugi o njih govorijo, ali pa še to ne.

Ne glede na vse, pa obstaja tudi veliko situacij, ko se nekomu nekaj zgodi in bi lahko smatrali za čisto srečo. Vedno nekdo zadane na lotu, tudi če ne vloži nič. Moje mnenje o tem je, da so take situacije človeku bolj ali manj namenjene oziroma »usojene«. Neke prelomne točke, ki nam omogočajo, da dvignemo raven zavesti oziroma se iz teh situacij dejansko nekaj naučimo. Majhni dobitki so verjetno res stvar matematike, veliki dobitki pa po mojem mnenju ne. Sploh če naredite analizo, kaj se dogaja s posamezniki, ki na ta način pridobijo nekaj materialno velikega. Kot verjetno veste, statistike niso najbolj svetle.

Za konec bi vseeno omenil še eno izjemno pomembno komponento, ki dejansko vpliva na raven naše sreče. To je, da se vse v življenju giblje v ciklih. V sklopu gibanja ciklov moramo razumeti, kdaj je pravo časovno tempiranje, da lahko dosežemo hitrejše določene rezultate. Pogosto slišimo, da nekdo jezdi določen val, trend oziroma paradigmo in pri tem gre za pomembno razumevanje okolja. Drugi tak del sreče je razumevanje uporabe vzvodov. Vsak posameznik ima omejeno dnevnega časa in v tem času lahko naredi zgolj določen seznam stvari, sicer nekoliko odvisno od ravni energije in produktivnosti, vendar še vedno izjemno omejeno. Tako je večina velikih in uspešnih stvari doseženih z vzvodi. Prvi in največji vzvod je znanje, naši možgani in njihova sposobnost kreativnih in analitičnih procesov. Nato sledi denar drugih ljudi, kot so na primer poslovni angeli in na koncu čas drugih ljudi, ki jih na  primer zaposlimo v svojem podjetju.

Če si ogledamo konkretni primer. Recimo če smo se odločili narediti nekaj na področju našega zdravja. Kakovost tega obsega dva področja in sicer, fizično aktivnost in prehrano. Izboljšav se lahko lotimo sami, brez nekega znanja in obstaja velika verjetnost, da si bomo naredili več škode kot koristi. Na drugi strani lahko pogledamo kaj so počeli ljudje, ki so dosegli cilj kot ga želimo doseči mi in pogledati kaj oni počnejo. Nato lahko tudi najamemo strokovnjaka, ki nam pomaga pri dosegi cilja, glede na to ali želimo na primer postati »body builderji«, ali preteči maraton ali kaj drugega. Za to kar bi sami mogoče potrebovali več let, da bi dosegli sami s pokušanjem, nam znanje, ki je na voljo v glavah drugih ljudi, ki so to že dosegli, knjigah in drugod na voljo kot vzvod, da dosežemo enak cilj v veliko krajšem času. To praktično pomeni delati pametno, poleg delati tudi trdo.

Torej če povzamem in zaključim. Vsakič, ko razmišljate o neki bližnjici, prenehajte. Od minimalnih ekstremov, ko se nekateri veselijo, ker jim je blagajničarka zaračunala en jogurt premalo, do tega da se nekdo jezi, ker ni zadel na lotu. Raje razmišljajte o temu, kako boste s svojimi talenti ustvarili vrednost in jo ponudili na trgu ali dela ali kot podjetje. Razmišljajte, kako boste svetu ponudili več brez pričakovanj. Vsak od nas ima talente, s katerimi si lahko ustvari finančni razcvet in to je z razvijanjem notranjih virov in ne s tem, da pričakujemo, da nam bo življenje nekaj namenilo brez vložka. Kljub vsemu pa ne smemo v svojem delovanju pozabiti, da je poleg trdega dela, pomembno tudi pametno delo, kjer so ključni razumevanje ciklov in s tem časovno tempiranje ter uporaba vzvodov.

Sorodne vsebine:

1. Počnite v življenju samo tisto, v čemer uživate
2. Prioritete v življenju

Podjetništvo prinaša veliko dobrobiti, tako za posameznika, kot tudi za državo. Na ravni posameznika govorimo predvsem o samoaktualizaciji, realizaciji lastne ideje, delo z ljudmi, ki jih sam izbereš, možnost veliko večjega finančnega zaslužka in podobno. Če se povzpnemo na makro raven, se pravi lokalno, nacionalno ali še širše, pa podjetniki na trg prinašajo nove produkte, odpirajo delovna mesta, polnijo državno blagajno, prispevajo k gospodarski rasti in še bi lahko naštevali. Iz vseh vidikov same pozitivne stvari.

Na drugi strani se pojavlja vprašanje, zakaj se toliko malo ljudi odloča za podjetništvo? Kot omenjeno, povsem enako vprašanje se nanaša tudi na podobne odločitve, ki pomenijo sprehod izven cone udobja za daljši čas. Obstaja veliko raziskav, študij in drugih dokumentov, ki naslavljajo ta problem. Ogromno se vrti okoli infrastrukture, izobraževalnega sistema, davčne politike in podobno. Vse to so zagotovo izjemno pomembni dejavniki, ki lahko spodbujajo ali zavirajo podjetniško aktivnost, kljub vsemu pa je bit problema povsem nekje drugje. V splošnem lahko velikokrat slišimo, da je podjetništvo tvegano in da je to eden izmed razlogov, zakaj se ljudje ne podajajo v podjetništvo. To je vsekakor resnica, si pa to tveganje velikokrat napačno razlagamo. (Če vas podjetništvo ne zanima, lahko podjem zamenjate z nekim velikim osebnim ciljem, ki vam predstavlja velik izziv.)

Izzivi iz cone udobja

Statistično gledano približno 8 od 10 podjetji propade, torej je tveganje, da bomo realizirali zastavljeno vizijo s tega vidika veliko. Sicer najuspešnejši ljudje pravijo, da ne dajo veliko na statistiko, ampak razvijmo misel še nekoliko naprej. Ali je res problem v tem tveganju? Namreč finančno ljudje dostikrat čisto radi tvegamo, če pogledamo uspešnost casinojev, loterij, vlaganja na borzo in drugih rizičnih finančnih odločitev. Tveganje iz tega vidika, se pravi finančnega ter z vidika vložka našega časa ni tak problem, saj ljudje oboje vlagamo tudi v druge aktivnosti, kjer imamo statistično veliko manjše možnosti, da kaj od tega sploh pridobimo.

Na tej točki je potrebno uvesti še eno drugo kategorijo, to je mejna koristnost časa in denarja. Ta pravi, da nam vsaka nadaljnja enota denarja prinese manjšo korist. Če na to pogledamo z druge strani, je zagotovo to, da tvegamo vse svoje premoženje ali večino izjemno tvegano dejanje. Ampak malo je podjetnikov, ki na tak način tvegajo. Povprečen študent z absolventskim stažem nima kaj izgubiti, razen nekaj privarčevanega denarja. Z odprtjem popoldanskega s.p.-je še to ne. Povprečno situirani človek srednjih let, ki mu nekaj tisoč evrov za začetek podjema ne predstavlja nobeno tveganje, še posebno, če z lahkoto dobi zopet novo službo. Vendar se majhen del tako enih, kot drugih omenjenih posameznikov podaja v podjetništvo (kar ni nič nenavadnega). Torej se to tveganje nanaša na povsem druge stvari, ki so veliko globlji sestavni del tega tveganja.

Za razumevanje resničnih zaviralnih faktorjev pri posamezniku, moramo te »tvegane« situacije razdeliti v dve skrajni kategoriji (za plastični prikaz). V prvo kategorijo sodijo stvari, ki jih označujemo kot zabava, pravila igre naj bi bila bolj ali manj znana in delno vzdignjena raven adrenalina nam predstavlja neke vrste poživitev življenja (casino, loto, skok s padalom itn.). Druga kategorija so aktivnosti, ki jih povezujemo s pomembnimi življenjskimi situacijami. Prva karakteristika te kategorije je, da je lahko veliko več možnih posrednih izidov, povezanih situacij in podobno. Gre pravzaprav za sklop močno povezanih potencialnih aktivnosti, kjer vsaka vsebuje določeno raven tveganja, možnih izidov pa je mnogo več, kot smo zmožni logično analizirati itn. To so za vsakega posameznika izjemno stresne situacije.

Primeri takšnih situacij poglej podjetništva so tudi na primer vzpostaviti kontakt z nekom, ki ti je všeč, javno nastopanje, izbira karierne poti ali menjava delovnega mesta in podobno. Torej pri teh življenjskih situacijah govorimo o daljšem obdobju negotovosti. Ljudje imamo radi odgovore na stvari takoj in tam kjer ne poznamo možnih rezultatov, še manj pa izida, je časovno obdobje daljše, to predstavlja za nas velik psihološki napor. Bolj kot govorimo o nekih temeljnih življenjskih situacijah, težje prenašamo to negotovost. Ko govorimo o negotovosti, lahko to takoj povežemo s kompetentnostjo ter zaupanjem samim vase in v lastne sposobnosti. Ob pojavu vrzeli med odgovornostjo in zaupanjem v lastne sposobnosti, se pojavi negotovost, ki pa je tesno povezana s strahom, kot varovalnim mehanizmom, da se ne bi »opekli«. Ljudje v skladu z motivacijskim mehanizmom stremimo k stvarem, ki nam predstavljajo užitek (imamo predstavo, da nam ga prinašajo, ni pa nujno) in se izogibamo stvari, ki nam predstavljajo bolečino.   

Sedaj pa vzamemo pod drobnogled situacije, ki vsebujejo tveganje in jih opredeljujemo kot zabavne in tiste, ki se jih običajno po veliki črti izogibamo (daljše obdobje negotovosti). Hitro lahko ugotovimo, da slednje vsebujejo določene ključne elemente, kjer se tudi skriva odgovor, zakaj je tako malo podjetnikov. Prvi element je zagotovo odgovornost ter z odgovornostjo povezano odločanje. Kot je rekel veliki psiholog Siegmnund Freud, večina ljudi si v resnici ne želi svobode, ker svoboda vključuje odgovornost, ljudje pa so prestrašeni odgovornosti. Pri lotu enostavno vplačate srečko, sprejmete tveganje, vendar pri tem nobene dodatne odločitve, predvsem pa ne večje odgovornosti za rezultat (razen mogoče če nismo zastavili večino svojega premoženja). Ljudje imamo različne vodje na različnih ravneh – politika, zdravje, delo itn. zato, da se odločajo namesto nas (in lahko potem kritiziramo njihove odločitve).

S tem, ko sprejmemo odgovornost, pridemo tudi do pritiska, ki ga moramo biti zmožni prenašati. Večja kot je odgovornost, večji je pritisk iz vse več strani. Ta pritisk je povezan tako s pričakovanji ljudi, ki so odvisni od naših odločitev, kot tudi z neprestanimi problemi, ki se pojavljajo znova in znova ter na podlagi katerih moramo te odločitve sprejemati. Pritisk je seveda tesno povezan s stresom, vpliv stresa (preko minimalne meje pozitivnega vpliva) na zdravje, odnose, sposobnost odločanja itn. pa je lahko fatalno. Z odgovornostjo in odločitvami se poleg stresa in pritiska izpostavimo še dodatnim elementom, ki spodbujajo to negotovost in tako dobimo začaran krog.

Eden izmed sestavnih delov pritiska in stresa so zavrnitve. S sprejetjem proaktivnega pristopa, odgovornosti in odločitev, pride tudi veliko NE-jev. Ljudje ne maramo zavrnitev, ker lahko bistveno vplivajo na dojemanje lastne vrednosti. Že ob sami zavrnitvi lahko pridemo v nerodno situacijo in nič drugače ni tudi kasneje. Seveda so zavrnitve samo vmesen, povsem naraven korak na poti do doseganja cilja, vendar mislim, da bi bila velika laž, če bi rekli, da so zavrnitve prijetne. Ampak uspešni ljudje se ločijo od ostalih v tem, da počenejo stvari, ki jih ostali nočejo.

Drugi tak velik element je strah pred neuspehom, velikokrat pa tudi strah pred uspehom (ter mnogo drugih strahov). Vsak od nas se bolj ali manj zaveda, da je sestavni del uspeha kopica neuspehov, če jih sploh lahko tako imenujemo. O tem je bilo napisanega že veliko in to je pač del cene, ki jo je potrebno plačati. Zelo pogosto, vendar veliko manj poznan je tudi strah pred uspehom. Ta je tesno povezan predvsem s samopodobo in socialnim pogojevanjem, se pravi kako se bo spremenila percepcija bližnje okolice do posameznika, ko bo ta uspešen. Zelo dober test strahu pred uspehom je, če pomislite na primer, da ste odgovorni za 100 ljudi (če povežemo uspeh z odgovornostjo), ali če recimo pomislite, da vsak mesec zaslužite 20.000€ (če uspeh povežemo s finančnim stanjem).

Še en tak pojav, ki je psihološko zahteven in ima lahko negativen vpliv na podjetništvo je splošno mnenje. S tem, ko se nekdo poda v podjetniške vode, stopi izven povprečja. Povprečje ima vedno tendenco, da tiste, ki odstopajo vleče nazaj. Tako je tudi prav, saj je na nek način s tem svet v ravnovesju, vsak pa ima svojo ustrezno vlogo. Je pa to psihološki izjemno zahtevno, sploh če si navezan na mnenja drugih ljudi. Če prebrskate nekoliko po forumih ali kje drugje na spletu, lahko za vsakega, ki kakor koli odstopa najdete različne, velikokrat neutemeljene kritike, žaljivke, grožnje itn. Pogosto taka dejanja povežemo z zavistjo, ki je mogoče res v dosti primerih del tega, vendar se mi to bolj zdi sestavni del delovanja družbe za voljo prej omenjenega ravnovesja. Vsak pol ima svoj antipol, napetost med njima pa predstavlja razvoj sveta in rast. Brez dvoma imajo pomemben vpliv in vlogo pri tem tudi mediji. Ko govorimo o podjetništvu in medijih, močno upam, da prihajajo časi, ko bodo podjetniki končno prikazani kot nacionalni heroji in ne več kot skoraj kriminalci. Vendar so tudi mediji zgolj samo odsev okolja samega. Vse potreuje svoj čas.

Zadnji tak večji faktor, zakaj ljudje ostajajo v coni udobja in se ne podajajo tudi v podjetništvo je zagotovo tudi udobno življenje. Če nekdo živi skrajno udobno življenje (ni »push« motiva), smatra, da nima nobenega višjega poslanstva oziroma ne obstaja noben drug »pull« motiv, da bi se podal iz cone udobja, je malo verjetnosti, da se bo to tudi zgodilo. Za vsak premik obstaja nek motiv, kar izjemno dobro poznamo kot motivacijo in tudi v podjetništvu ni nič drugače. Vsi posamezniki delujemo na ta način, nihče ni izjema.

Življenje nas velikokrat, običajno to imenujemo (ne)srečne situacije, dobesedno porine iz cone udobja. V drugih primerih imajo posamezniki tako močen »drive«, ki presega seštevek vseh bolečin izven cone udobja. Se mi pa zdi, da je bilo življenje zadnjih 15 let ali celo več v Sloveniji izjemno udobno in zato tudi ni bilo toliko podjetniških aktivnosti. Če ni ne enega, ne drugega, ljudje enostavno stagniramo. Sicer pa lahko rečem, da v zadnjih letih srečujem vedno več podjetnikov, ki se podajajo na podjetniško pot iz motiva po uspehu ali iz kakšnega drugega »pull« motiva, sedanja kriza pa zna biti v nekaterih primerih tudi dober »push« motiv. Toliko o udobnem življenju.

Orodja iz cone udobja

Ko enkrat identificiramo s čim se bomo morali soočiti izven cone udobja, se pojavi še bolj pomembno vprašanje, katera orodja oziroma tehnike so nam na voljo, da se lahko uspešno soočimo z vsemi temi naštetimi izzivi. Seveda obstaja veliko različnih tehnik, zato bi si ogledali nekaj najpogostejših, ki jih uporabljajo uspešni ljudje.

Najbolj uspešni posamezniki iz cone udobja so tisti, ki jih žene goreča želja po realizaciji določene vizije, želja po uspehu, po osebni samoaktualizaciji, torej po tem, da življenje ne bo zaman zapravljeno. Preučevanje takih posameznikov, tudi v najbolj ekstremih situacijah, kot so bila na primer življenja v taboriščih, je pokazalo, da goreči posamezniki dojemajo svoje poslanstvo neprimerljivo večje od problemov s katerimi se soočajo. To pripelje do gorečega vzroka, zakaj so pripravljeni skozi vsako oviro. Kaj predstavlja kakršen koli problem proti večnosti? Torej vsi smo neprimerljivo večji od vsakega problema s katerim se soočamo.

Zgodbo lahko nadaljujemo pri razumevanju percepcijskega zemljevida. Ste se kdaj vprašali, zakaj nekdo, ki vidi psa doživi neizmerni naval ljubezni, ga želi takoj pobožati itn., nekdo drug pa se raje izogne srečanju s psom na metre daleč? Percepcija samega psa in tudi situacija srečanja je povezana s povsem drugačno predstavo, ki prikliče tudi drugačna čustva, s tem odziv in stopnjo stresa. Ne bi se na tej točki poglabljali v izvore ali druge podrobnosti, bistveno je, da identificiramo situacije, ki so za nas resnično čustveno breme in nato delamo na njih. Nekomu upravljanje milijonov ne predstavlja nobenega stresa, neko drug se ob tem zmrazi. Vsak od nas ima neke kritične točke, ki predstavljajo največji izziv iz cone udobja in to so točke, ki jih je potem potrebno počasi osvajati. Za razumevanje percepcijskega zemljevida moramo seveda izjemno dobro poznati sebe, kaj so naše prednosti in kaj slabosti. S tem pa tudi vemo, kaj so naša močna orožja izven cone udobja in kaj so tista področja, kjer nas bo pohod izven cone udobja nekaj naučil. To področje si zasluži povsem svojo objavo, tako da drugič podrobneje o tem. Obstaja tudi nekaj trikov, kako lahko spremenimo leče percepcijskega zemljevida.

Primer menjave leče percepcijskega zemljevida je na primer, da dojemamo posel kot igro in se s tem čustveno distancirajo od samih stresnih situacij. Prav tako posameznih situacij ne jemljemo več smrtno resno. To počen veliko uspešnih poslovnežev in tako gledajo na sprehod iz cone udobja, kot na sicer izjemno resno, vendar še vedno igro, kjer imajo različni akterji, ki tekmujejo med seboj, možnost igrati različne poteze, zmagovalna kombinacija potez pa bo vodila do končnega triumfa. Igranje igre prinese pomembna spoznanja, ki so izkustvo za nadaljnje igranje, prav tako pa večjo kompetentnost posameznika, oziroma dodatna orožja za nove pohode iz cone udobja.

Podobno orodje je tudi, da situacijo s katero se soočamo prenesemo v druge okvire. Zopet se od situacije distanciramo in sicer tako, da se vprašamo, kaj bi v tej situaciji naredil nekdo drug, na primer ekspert v pogajanjih, javnem nastopanju, odločanju itn. To so lahko osebe, ki jih poznamo, smo o njih brali, ali vam kakor koli drugače predstavljajo vzor. Take osebe običajno idealiziramo, obenem pa se čustveno nekoliko distanciramo od situacije, kar nam olajša soočanje s problemi.

Zelo učinkovit pristop k podaji na pot izven cona udobja in soočanja z izzivi je mantra uspešnega Britanskega podjetnika in sicer: »Screw it, just do it!« Bolj kot v začaranem krogu razmišljamo o določeni situaciji, večje čustveno breme nam predstavlja. Veliko ljudi na svetu je, ki radi govorijo in zelo malo tistih, ki se lotijo stvari in jih naredijo. Tone in tone teorije ali razglabljanja in razpredanja je neprimerljivo s kančkom prakse – tako da, just do it! Vseeno velja poudariti, da gre za kombinacijo obojega, znanja in delovanja. Namreč znanje, se pravi izkustvo drugih, ki so se že uspešno podali na določeno področje izven cone udobja in razumevanje dane situacije je največje orožje, če je to povezano tudi z delovanjem. Eno brez drugega lahko predstavlja veliko večjo krivuljo učenja in s tem tudi bolečine.

Ustavimo se še pri eni spremembi percepcijskega zemljevida. Vsak uspešen posameznik, mora slej kot prej spremeniti percepcijo sebe iz žrtve problemov (odzivnost) v proaktivni pristop, torej da postane reševalec problemov (problem solver). Iz cone udobja prihaja problem za problemom in vsa odgovornosti je samo na nas. Zelo pomaga, če v sklopu tega percepiramo, da nam življenje ne pošilja večjih problemov, kot smo jih sposobni rešiti. Druga pomembna percepcija pa je ta, da je potrebno običajno probleme reševati na drugi ravni, kot so nastali. Pri podjetništvu pridejo problemi iz vseh strani – partnerjev, strank, dobaviteljev, okolice itn. in z vsemi se je potrebno soočiti. Ko smo sposobni reševati določen nivo problemov, ne pridemo do »miru«, vendar do problemov še na višji ravni. Tako se ta igra življenja nikoli ne konča.

Na koncu pa pridemo še do treh bistvenih stvari, ki imajo neverjeten vpliv na to, kako uspešni bomo izven cone udobja. Prvi in največji vpliv ima zagotovo življenjski partner. Mnoge raziskave izjemno uspešnih ljudi so pokazale, da je izbira partnerja, ki te podpira, skuša razumeti in pomaga na poti izven cone udobja ključnega pomena. V nasprotnem primeru, če nas partner spodbuja, da ostanemo v coni udobja (velikokrat zaradi lastnih strahov), ima to za posameznika lahko izjemno zaviralni pomen.

Podobno vlogo imajo tudi prijatelji in ljudje, s katerimi se družimo, mogoče tudi svetovalci. Te nas lahko zopet ali spodbujajo in nam stojijo ob strani izven cone udobja, ali pa nas zavirajo. Poleg tega imajo prijatelji lahko ključno vlogo pri soočanju s problemi, tako da se enostavno z njimi pogovorimo. Običajno je tako, da iste ptice letajo skupaj (športniki, znanstveniki, poslovneži…), torej tudi ljudje v našem socialnem krogu premagujejo podobne probleme. Včasih pa tudi drugačen pogled na problem lahko predstavlja pomembno rešitev (znanstvenik pomaga poslovnežu). Vedno smo obkroženi z ljudmi, ki nam lahko pomagajo preko problemov izven cone udobja, samo identificirati jih moramo.

Na koncu je tukaj še šport in rekreacija. V boljši fizični in posledično psihični kondiciji kot smo, lažje se bomo soočili s problemi izven cone udobja. Že dnevno zmerno gibanje, kot je hoja ima lahko neverjetno sproščujoč učinek na vse elemente, ki jih prinesejo izzivi. Tudi o tem je bilo veliko napisanega in znanstveno dokazanega, tako da se ne bi spuščal v podrobnosti. Sam sem to že velikokrat izkusil na svoji koži, vendar na dolžino objave o tem kdaj drugič.

Sinteza dogajanja izven cone udobja torej je, da so za razvoj in rast, napredovanje in uspeh nujni sprehodi iz cone udobja. Ko stopimo izven te cone, se bomo soočili z novimi izzivi, novo ravnjo problemov, ki jih do sedaj nismo poznali. Pred tem se je nujno opremiti z znanjem, vendar mora biti to povezano tudi z delovanjem, saj tako razvijemo povsem nov nivo izkustva (vsak se mora sam enkrat opeči, da spozna vročino ognja). Preveč znanja ima lahko obratni, zaviralni učinek. Tudi ko se podamo z znanjem izven cone udobja, obstaja veliko psiholoških trikov, s katerimi si lahko pomagamo pri rasti, spreminjanju sebe in s tem pri premagovanju problemov. Dokler ne premagamo problemov na določenem nivoju, se bomo soočali z enakimi problemi, ko pa jih razrešimo, se bo naša cona udobja povečala. To pa ne pomeni, da bomo potem brez problemov, vendar se bomo ali sami podali zopet iz cone udobja v še širše daljave, ali nas bo življenje tja slej kot prej samo potisnilo. S tem pa neprestano razvijamo notranje vire, se samoaktualiziramo in živimo življenje. Ni pa vse to individualno delo, saj nam za lažje premagovanje življenje pošilja partnerje, prijatelje, širši socialni krog, knjige, filme in še bi lahko naštevali. Ni lahko, je pa vredno! 

Sorodne vsebine:

1. Strateški pristop do spreminjanja navad
2. Sedem navad zelo uspešnih ljudi
3. Dolgoročni pogled

1. Priprava, naprava, odločitev, ukrep, stvar, pojav ali snov namenjena oziroma uporabljena za uresničitev kakega dejanja, dosego določenega cilja
2. Denar, materialne dobrine

Če delitev apliciramo nekoliko bolj na življenjske situacije, bi lahko vire sredstev v osnovi razdelili na zunanje (avto kot prevozno sredstvo, ali podaljšek *) in notranje vire (veščina javnega nastopanja za širjenje specifičnega znanja).

Zunanja sredstva

Zunanji viri oziroma sredstva se torej nanašajo na vse materialne dobrine, ki jih posedujemo ali so nam na voljo. To je sam denar na računih, sredstva v finančnem pomenu (stanovanje, avto, delnice – nekateri finančni guruji pod sredstva kategorizirajo le tiste dobrine, ki nam prinašajo denar), človeški viri, infrastruktura, itn. Nenazadnje recimo tudi varnost, ki jo imajo študentje in jo zagotavljajo starši ter država. Problem zunanjih sredstev je predvsem ta, da na njih nimamo v celoti vpliva. Moč vpliva je zelo odvisna od narave sredstva, ki ga posedujemo, vendar ne glede na sredstvo, je naš vpliv zelo omejen, s tem pa prevzemamo določeno tveganje, da to sredstvo izgubimo.

Na primer, če posedujemo avto, nam ga lahko ukradejo in če smo brez ustreznega zavarovanja ostanemo brez zunanjega sredstva. Lahko imamo v lasti več delnic, pa se ujamemo v medvedjem trendu in izgubljamo pretežni del premoženja. Nenazadnje tudi denar, ki ga imamo v žepu nažira inflacija, pa še skušnjavi, da bi ga zapravili, se težko upremo. Ključno dejstvo, ki se ga pri tem moramo zavedati je, da zunanja sredstva so vsekakor pomembna, vendar ne predstavljajo varnosti, kot si jo običajno predstavljamo, saj jih lahko tako rekoč brez vplival izgubimo.

Izjemna specifika zunanjih sredstev je tudi ta, da jim ljudje običajno prepisujemo veliko večji pomen, kot notranjim sredstvom. Prvi razlog za to je verjetno v tem, ker so navzven takoj vidni in s tem omogočajo takojšnje primerjanje. Drugi razlog je verjetno že omenjena navidezna varnost, ki jo človek išče v nakopičenemu premoženju. Tretji in verjetno največji razlog pa je v tem, da zunanji viri močno vplivajo na samopodobo in s tem na naše lastno videnje notranjih virov. Z drugimi besedami, nek zunanji vir nam običajno zagotovi (lahko lažen, ni pa nujno) občutek varnosti, pomembnosti ali občutek večje lastne vrednost. Torej pomanjkanje notranjih sredstev običajno vodi k temu, da precenjujemo zunanja sredstva.

Notranja sredstva

Druga vrsta sredstev so notranja sredstva, ki so v bistvu naše kompetence. Pri tem seveda govorimo o znanju, veščinah, vrednotah, stališčih in posredno tudi o izkušnjah, ki jih imamo ter socialni mreži v katero smo vpeti. Primeri takšnih notranjih virov bi bili znanje, kako postaviti spletno stran, veščina javnega nastopanja, odgovornost, čustvena inteligenca, zdravje, natančnost itn.

Glavna značilnost notranjih sredstev je ta, da nam jih nihče ne more vzeti (razen v resnični skrajnih življenjskih primerih), ne glede na to, v kateri točki se nahaja gospodarstvo in kakšna stopnja intervencionizma države je prisotna. Kot pravi rek, da največje obresti prinesejo naložbe v znanje, to drži kot pribito. Še bolj pomembno pa je to, da običajno večjo kapaciteto notranjih sredstev kot imamo, večji imamo potencial, da ustvarimo tudi zunanja sredstva. Tako če iz kakršnega koli razloga izgubimo zunanja sredstva, imamo kompetence, da ta sredstva zopet ustvarimo. To je dokazalo že veliko bogatih zemljanov, ki so izgubili vso svoje premoženje in ga zopet ustvarili. Med njimi je bil tudi Donald Trump, znani nepremičninski mogotec in New Yorka in zelo znana medijska osebnost. Pomembno je, da v življenju vlagamo predvsem v notranja sredstva, na katerih nato temeljijo zunanja sredstva.

Torej za razliko od zunanjih virov, ki v večini primerov le zelo blago ali sploh ne vplivajo na notranje vire, pa z notranjimi viri veliko lažje ustvarjamo zunanje vire. Res pa je, da je zato potrebno veliko vlaganja vase, potrpljenja in dolgoročnega pogleda. Vendar, ko enkrat pridobimo oziroma razvijemo nek notranji vir, tega lahko uporabljamo znova in znova. Torej večina notranjih virov je praktično neuničljivih. Pri zunanjih virih, pa je običajno tako, da več kot jih porabimo, manj jih običajno imamo.

Statistično gledano naj bi šla vsaka generacija skozi vsaj en večji okoljski pretres, pa naj bo to vojna, katastrofa, menjava političnega sistema, depresija ali kaj podobnega. Poleg tega se vse okoli nas giblje v ciklih, ki so sestavljeni iz vzponov in padcev. Tovrstni pretresi in pa ciklični padci pa so običajno povezani z relativno veliko izgubo zunanjih sredstev. To lahko zadnje pol leta tudi dobro opazujemo sedaj, ko smo v času recesije. Ravno v takih obdobjih, pa notranji viri dobijo še toliko večji pomen.

Zunanja sredstva kot posledica notranjih

Pri vsem tem pa ne gre zanemariti pomena zunanjih sredstev. V skladu s finančno inteligenco je že tako, da starejši, kot postajamo več zunanjih sredstev potrebujemo, predvsem če bi si na primer želeli imeti veliko prostega časa oziroma si zagotoviti tudi finančno svobodo. Ne gre zanemariti tudi zavarovanja naše delovne sposobnosti in podobno.

Kljub temu pa je bistveno in pomembno to, da razumemo razliko med zunanjimi in notranjimi viri in če so zunanji viri posledica notranjih virov (denar kot posledica dobrega dela), je verjetno dejanska stopnja samoaktualizacije veliko večja. V tem primeru imamo običajno tudi drugačen odnos do zunanjih virov in nam izguba določenega zunanjega vira ne predstavlja velikega čustvenega bremena, saj smo samozavestni in se zavedamo, da smo z notranji viri sposobno zopet pridobiti mogoče še boljši zunanji vir. Povedano bolj enostavno, naša navezanost na materialne dobrine je veliko manjša.

Torej največji vir oziroma sredstvo ste torej vi sami. Najprej vaša življenjska bit, raven energije, nato pa stopnja vaše kompetentnosti. Zato vlagajte predvsem vase!

Sorodne vsebine:

1. Zunanji svet kot odsev notranjega
2. Počitek in čas zase
3. Dolgoročni pogled

V povprečju se človek prehranjuje v skladu s prehrambeno piramido, ki jo priporoča uradna medicina, se zdravi z zdravili, ni preveč športno aktiven itn. V tretjem življenjskem obdobju je velika večina povprečnih ljudi bolnih, neokretnih in vsako leto je njihovo staje lahko hujše. Po čisti zdravi pameti, se tukaj nekaj ne ujema. Ali je res usojeno večini ljudi, da tretjino svojega življenja v okviru svojega zdravja pretrpi?

Naslednji primer bi bil denar. Če bomo počeli to, kar počne povprečje, bomo verjetno imeli plačo tam nekje okoli povprečja. Neto povprečna plača v letu 2007 v Sloveniji je znašala 850€. V tem splošnem povprečju lahko najdemo še druga povprečja, kot so na primer, koliko znaša plačilo nekoga, ki ima določeno izobrazbo v določeni smeri itn. Verjetno pa, če bi vsak poslušal svoje srce, in poznal samega sebe, bi lahko zaslužil veliko več, kot povprečje.

Če bomo v partnerskih odnosih počeli to, kar počne povprečje, bomo verjetno tudi dobili to, kar dobi povprečje. Najpogostejši scenarij na tem življenjskem področju je že praktično izpet, ampak vseeno, naj ga še jaz omenim. Ko enkrat nečemu nehamo posvečati pozornost, začne vez usihati. Ko rožo nehamo zalivati, uveni. Namesto rasti, ki bi morala biti naša zaveznica celotno življenje, sprejmemo kompromis na določeni točki razmerja,  ki je povsem statusu quo, ker nam je pač udobno.

Naštel sem tri življenjsko področja, ki so najbolj pomembna, lahko pa to povprečnost prenesemo na katero koli življenjsko področje. Zdrav človek ima tisoče želja, bolan človek pa samo eno. Na delu preživimo tretjino svojega življenja in najbolj smiselno se zdi, da počnemo nekaj v čemer uživamo, kar nas izpopolnjuje. Običajno smo v tem dobri, posledica dobrega dela pa je pogosto več denarja. In nenazadnje, ravno odnosi so tisti, ki človeku prinašajo srečo. Na desetine študij je pokazalo, da so najsrečnejši ljudje tisti, ki imajo najboljše odnose z ljudmi okoli sebe.

Sedaj pa se pojavi vprašanje, če življenje povprečju ne prizanaša, kako naj potem ravnamo. Tukaj bi omenil dva vidika, ki se mi zdita smiselna. Prvo izhaja iz nevro lingvističnega programiranja in se imenuje modeliranje. Pri modeliranju gre za to, da pogledamo kaj počnejo ljudje, ki dosegajo vrhunske rezultate na določenem področju in jih nato posnemamo. Tehnika se je izkazala za izjemno uspešno, tako za športnike, umetnike, znanstvenike kot tudi druge. Čisto praktični primer. Bi se radi hitro, dobro in temeljito učili ter imeli dobre ocene. Preučimo, kaj počnejo tisti z najboljšimi ocenami (dobri zapiski, sprotno ponavljanje snovi, povezovanje znanja, hitro branje…) in to apliciramo na svoje življenje.

Drugi vidik, ki se mi zdi pomemben pa je, jaz temu pravim kar načelo čebule. V življenju prijokamo na svet v svojem bistvu – to kar smo mi sami, z določenim potencialom, lastnostmi, karakterjem, življenjskimi izzivi in določenimi usojenimi situacijami. To naše bistvo se skozi čas seveda razvija, predvsem s spoznavanjem sveta. Zelo kmalu po tem, ko prijokamo na svet, pa se začne to naše bistvo na podlagi socialne okolice ovijati v določene »čebulne liste«, ki zakrivajo naše bistvo. Dalj časa, ko pustimo, da drugi zakrivajo naše bistvo, težje začnemo liste odstranjevati.

Primarna socializacija, torej naši starši z vzgojo, sekundarna socializacija, torej okolica v vrtcu in šoli, televizija, radio, oglasi, prijatelji, znanci, svetovalci, knjige in še bi lahko naštevali. Če smo iskreni, bi lahko napisali seznam nekaj strani, kdo nam vse promovira svoja prepričanja, vzbuja strahove in nas na podlagi strahu ter užitka skuša privesti na pot, ki se njim zdi prava. Mogoče pa se ta pot močno razlikuje od našega bistva. Pri tem je največji problem, da te listi niso nič kaj pozitivna zadeva, saj so stvar strahov in prepričanj drugih ljudi. To so lahko destruktivni vzorci, ki jih moramo biti sposobni na neki točki prekiniti, drugače se lahko pojavljajo še generacije in generacije. To so navade, ki lahko predstavljajo železno srajco in če so te navade destruktivne, jih je potrebno spremeniti. Pri tem obstajajo priročne metode, kako lažje spremenimo svoje navade.

Torej na neki točki je potrebno začeti te liste odstranjevati. Če smo študirali nekaj, kar nas sploh ne veseli, pa smo bili primorani na podlagi prisile naših staršev osvojiti določeno področje znanja, zakaj ne bi v tej točki začeli pridobivati znanje, ki nas dejansko zanima? Ali kdaj podvomimo v to, kar preberemo v knjigi najboljšega strokovnjaka z določenega področja, ali sprejmemo prepričanje kot zagotovo pravilno? Ali v tem trenutku počnemo kar resnično čutimo, si želimo, smo hrepeneli po tem, ali pa je to zgolj kalup nekoga, ki je vplival na nas?

Ne me narobe razumeti, vem, da nam vsi naši bližnji, vsi, ki nas imajo radi želijo najboljšem na podagi tega kar so, kar znajo in na podlagi njihovih lastnih listov. In moj predlog ni, da danes radikalno spremenimo svoje življenje za 180 stopinj v drugo smer, mogoče še celo iz tega razloga, da na hitro pokažemo svoje bistvo. Smiselna pot se mi zdi ta, da se začnemo poglabljati sami vase, raziskovati svojo notranjost in počasi trgati plevel, ki duši naše bistvo. Potem lahko vedno bolj zacvetimo s tem, kar smo in kar nam je dano. Tako šele lahko dosežemo vrhunske rezultati v skladu z našimi vrednotami. Nenazadnje pa se tudi lažje sprejemamo.

S poglabljanjem in spoznavanjem samega sebe pa pridemo do še enega pomembnega aspekta, to so vrednote. Bolj kot se zavedamo, kaj so naše vrednote v določenem trenutku, saj se le te s časom spreminjajo in bolj kot se zavedamo s kakšnimi našimi lastnimi življenjski izzivi na področju osebnostnega in poslovnega razvoja so te naše vrednote povezane, lažje razumemo celotno kontekst našega bivanja. Tako lahko nekomu pomeni v nekem trenutku denar veliko, drugemu pa gibanje v naravi. Življenjski izziv nekoga je lahko, da dnevno meditira v samoti, nekoga drugega pa da »biznisira« med ljudmi.

Vsak ima svojo pot in vsak svoje izzive. Pomembno je, da to spoznamo, vedno bolj prihajamo k svojemu bistvu ter podvomimo o resnicah, ki so bistvo nekoga drugega – saj nekatere od teh resnic za nas delujejo, druge pa ne. Formula za te situacije pa je preprosta. Vzemi tisto, kar je dobro zate, ti omogoča rast in zavrzi ali pa zamrzni znanje, ki za tvojo trenutno življenjsko situacijo ni uporabno.

Za prav vsako življenjsko področe je smiselno, da vsak od nas najde svoje bistvo, svojo pot in stvari, ki so njemu samemu pisane na kožo. Da zadevo še nekoliko bolj konkretiziram oziroma povežem z lastnimi izkušnjami, primerom ki je preprost in razumljiv. Preteki dve leti sem z veseljem konzumiral tedensko oreščke (indijske, brazilske, mandlje…), ker se večina strokovnjakov s področja zdravja strinja, da gre za izjemno zdrava živila. Verjetno gre res za zdrava živila, vendar sem potreboval dve leti, da sem ugotovil, da mojemu organizmu drastično ne odgovarjajo. Šele s poslušanjem samega sebe in ne drugih, sem odkril neko resnico, ki velja zame. Ni pa rečeno, da se v prihodnosti to ne bo spremenilo. Edina stalnica v življenju so spremembe.

In da še jasno vzpostavim, tudi te moji zapisi so moje izkušnje, ki vam lahko pomagajo, lahko pa tudi ne. Z nekaterimi si delimo enake izkušnje, za druge delujejo povsem druge stvari. Prav tako ni nujno, da nas drugačna pot, ki jo izberemo pripelje do željenega rezultata. Pomembno pa se mi zdi, da začnemo raziskovati življenje in vztrajno pridobivati nove izkušnje s tem, da podvomimo v določene splošno sprejete resnice. Nenazadnje, če bomo delali kot povprečje, vemo bolj ali manj točno kam bomo prišli. Če pa gremo po svoji življenjski poti, pa nas čaka polno skrivnosti, misticizma, novih izkušenj in še neprehojenih poti.

Obstaja pa še eno pobembno dejstvo, ki se ga moramo zavedati v zvezi s povprečjem. To je, da moramo vložiti bistveno več energije v posamezno življenjsko področje, če želimo prejeti kaj drugega, kot pa prejema povprečje. Tukaj velja starodavno načelo, ki pravi, kar seješ to žanješ. Se pravi, na začetku bomo morali veliko več sejati, da potem lahko žanjemo rezultate našega truda. Prav tako pa je to proces, ki se nikoli ne konča, tukaj ne gre za cilj temveč za pot.

Tako pa pridemo še do druge kategorije, to je ravnovesje, ki naj bi bila dologoročno vodilo na tej naši poti. Glede na to, da je veliko življenjskih področij, težko na enkrat vlagamo v vsa življenjska področja. Povečane aktivnosti na posameznem življenjskem področju pa lahko vodijo v neravnovesje. Sam pa sem že večkrat izkusil, da stvari, ki niso v ravnovesju, so dolgoročno že od začetka obsojene na propad. Torej vprašanje je, kako biti v ravnovesju in obenem ne povprečen na določenih življenjskih področjih.

Prvo je pomembno zavedanje, da kratkoročno življenje sprejema neravnovesja. Zelo pomembno pa je, da smo dolgoročno v ravnovesju. To ne pomeni, da na določenem življenjskem področju ne sprejemamo več sprememb, temveč da nesorazmerno več svoje energije in časa posvečamo zgolj enemu določenemu življenjskemu področju, druge pa držimo na neki sprejemljivi ravni.

V sklopu kratkoročnega življenjskega ravnovesa pa je pomembno predvsem to, da tako stanje ozavestimo, sprejmemo z odločitvijo in iščemo neke protiuteži, ki deloma vsaj malo omilijo to neravnovesje. Namreč, če je v družini novorojenec, je to zagotovo neravnovesje za starše za določeno obdobje. Prav tako, če se odločimo za dodaten študij ob delu ali katero drugo časovno zelo zahtevno situacijo. Obvezen nedeljski sprehod v naravi, pri čemer nikoli ne sprejemamo kompromisov in se mu ne odrekamo je lahko primer take majhne protiuteži.

Prav tako pa imamo v življenju določene varovalne mehanizme, ki nas opozorijo, da gremo predaleč. Vsak od nas ima kakšen šibek organ ali pa kakšen drug znak neravnovesja, kot so na primer negativna čustva, nejevolja itn. To si lahko predstavljamo kot verigo, ki jo vedno bolj in bolj napenjamo. Veriga ima določen šibek člen, ki bo začel popuščati in če bomo dodali še sile bo ta šibek člen počil. V našem življenju je ponavadi to eden izmed fizičnih ali psiholoških simptomov. Torej življenje nas jasno opozori, kdaj je čas da se iz neravnovesja premaknemo v ravnovesje.

Drugo pomembno življenjsko pravilo je, da ne moremo vlagati energije v več življenjskih situacij hkrati. Se pravi, če se odločimo za otroka, bomo težko zraven ustanovili in vodili še uspešno podjetje, obenem pa se še pripravljali na športno tekmovanje. Sicer ne rečem, vem da obstajajo tudi redke izjeme, ampak neravnovesje na enem področju zahteva svoj fokus. Brez fokusa težko govorimo o zavestnem neravnovesju, vendar že bolj o tavanju, iskanju samega sebe ali kakšni drugi kaotični situaciji, s katero lahko hitro poslabšamo vsa področja našega življenja.

Zadnje, kar se mi zdi pomembno pa je zavedanje, da ko je neko življenjsko področje določen čas v neravnovesju, se to področje izboljšuje in tako s časoma zahteva vedno manj pozornosti. Lahko pa se tudi zgodi, da smo šli z neravnovesjem v napačno smer in smo na določeni točki primorani narediti korak nazaj in poskusiti drugo pot. Nenazadnje pa so izkušnje tiste najbolj pomembne, vztrajnost pa gonilo naše rasti! In tako naj bi premagali vse ovire. Ob naslednjem poskusu, pa že imamo določeno znanje, kar nam olajša hojo po drugi poti.

Torej, ko govorimo o ravnovesju, lahko govorimo o dolgoročni strategiji, zavedanju naših trenutnih vrednot, želja in potreb, usklajenosti vseh življenjskih področij in življenju v skladu z našo esenco. Slednje se lahko izraža tudi tako, da s kratkoročnim neravnovesjem izražanje esence pridemo do določenega ravnovesja. Torej je ravnovesje povsem subjektivna kategorija. Če je za nekoga ravnovesje, da celotno svoje življenje posveti gradnji podjetja ali akademskemu razvoju, je lahko za drugega ravnovesje, da ima usklajena prav vsak življenjska področja, ali pa da raziskuje višje duhovne sfere življenja. In zopet smo pri poznavanju samega sebe in pri temu, da objektivne, splošne resnice ne obstajajo.

Kljub vsemu pa v sklopu ravnovesja lahko govorimo o nekem minimalnem smiselnem nivoju, ki ga moramo za določeno življenjsko področje dolgoročno vzdrževati, če ne že zaradi preživetja, zaradi temeljev, ki jih potrebuje za področje, kateremu posvečamo v določenem trenutku največ energije v svojem življenju. Se pravi tudi v sklopu ravnovesja moramo opazovati, kaj počne povprečje in kaj povprečje dobi (izgorelost, ločitve,…).

Opazovanje povprečja ter na drugi strani tistih najboljših na posameznih življenjskih področjih, pa predstavlja še toliko bolj pomembno spoznavanje življenja. Nenazadnje bolj kot preučujemo svetovno najuspešnejše ljudi, ugotovimo, da jih na neki toči velika večina uravnovesi svoje življenje, to ravnovesje pa je v skladu z njihovo esenco. Kratka neravnovesja pa jim predstavljajo hitro in učinkovito spoprijemanje z življenjskimi izzivi, ki prinašajo najdragocenejše izkušnje, aktivnejše udejanjenje samega sebe in nenazadnje sploh omogočajo dolgoročno ravnovesje. Velja pa omeniti, da tako ravnovesje kot nepoprečnost zahtevata zmožnost dolgoročnega pogleda na naše življenje. Če to deluje za nas, pa je stvar lastnega poskušanja in presoje.

Sorodne vsebine:

1. Neučakanost: Hitro življenje, hitra hrana, hitri avtomobili, hitre ženske
2. Kako sem izgubil nedolžnost
3. Notranji in zunanji viri

Najboljši trik, ki sem ga do sedaj zasledil in učinkovito deluje je 30 dnevno preizkusno obdobje, ki ga priporoča Steve Pavlina. Koncepti si je sposodil iz »shareware« poslovnega modela IT industrije, ki ga uporablja veliko ponudnikov programske opreme. Pri tovrstnem modelu imamo določen program brezplačno na uporabo 30 dni in če nam je všeč, ga nato kupimo in redno uporabljamo.

Pri spremembi navad oziroma vzorcev govorimo o podobnem konceptu. Določeno navado prevzamemo za 30 dni, to obdobje skrbno opazujemo kaj se dogaja z nami in po 30 dneh naredimo sklep, ali nam nova navada dovolj koristi, da jo integriramo v svoje življenje do nadaljnjega. Ta metoda je odlična predvsem zato, kjer gre dejansko za izjemen psihološki trik, s katerim rešimo marsikateri problem spreminjanja navad.

Prvi tak problem je celotna psihološka percepcija naše osebnostne spremembe. Ljudje namreč ne maramo sprememb, saj predstavljajo določeno mero stresa, prav tako začnemo delovati izven “cone udobja”, kar pa povzroča neprijetnosti. Pogosto pa gre pri teh spremembah še za odklone od navad povprečja populacije, s tem pa lahko pridemo do nove bolečine, to je borba z kratkoročnim ne-sprejemanjem naših bližnjih. Oziroma, če navedem še nekoliko drugače, tako kot za nas predstavlja sprememba neko mero stresa za določeno obdobje, prav tako povzroča neprijetne občutke v naši ožji socialni okolici (ponavadi predvsem zaradi lastnih strahov drugih ljudi).

Vendar edina stalnica v naših življenjih so spremembe, ne glede na to, kako stereotipno se to sliši. Nekatere spremembe pridejo spontano, torej jih prinaša življenje, nekatere pa je smiselno, da naredimo sami. Za slednje pa je zagotovo 30 dnevni preizkus najbolj smiselna metoda. Če si zadamo, da bomo določeno navado prakticirali en mesec prav vsak dan, to še ne pomeni, da se bomo spremenili za celotno svoje življenje. Torej ne gre za veliko spremembo, vendar za poizkus smiselnost določenega nauka.

Če takoj naredimo spremembo za nedoločen čas je problem, ker se borimo z našo samopodobo; sami sebe namreč ne vidimo z novimi navadami in vsemi koristmi, ki jih prinaša sprememba. Namest tega vidimo sebe kako se borimo sami s seboj, se “odrekamo” in se za povrh borimo še z drugimi – kar pa pomeni obilo bolečine. V skladu z delovanjem motivacijskega mehanizma slehernega človeka tako ne pridemo daleč.

Klasični primer so diete. Realen pogled na diete nam pokaže, da prav vse delujejo in nobena obenem. Zakaj? Ponavadi je že tako, da se nekdo loti določene diete,  jo prakticira nekaj tednov, izgubi nekaj kilogramov, nato pa pridejo tiste težke misli ob spremembah – zakaj se mi je potrebno odrekati? Kam bom prišel s koščkom prepečenca, polovico jajca in plastenko vode na dan (ne trdim, da je to prava dieta, ravno nasprotno)? In še bi lahko naštevali. Na koncu pridemo do tega, da z dieto kar hito končamo, zaradi kratkotrajnega »odrekanja« pa se nadaljnjih nekaj tednov »bašemo« z vsem mogočim in končni rezultat je še nekaj kilogramov več, kot smo jih imeli na začetku. Podobno je pri financah, športu in ostalih navadah.

Če želimo, da naše diete delujejo, pomeni, da je potrebno spremeniti naš način življenja. Takojšna percepcija spremembe pa povzroča veliko bolečino – npr. da nikoli več ne bi jedel sladkarij?! To pa že ne! Seveda gremo nato raje kar takoj po čokolado v trgovino.

Na drugi strani pa si poglejmo postopno spremembo. Zadamo si, da bomo za en mesec,  torej en mesec in nič manj ali več črtali sladkarije iz našega jedilnika. Prvo, en mesec ni veliko in to je obdobje, katerega prav vsak lahko zdrži brez problema. Brez izjeme! Kot drugo, se lahko izognemo vsem socialnim pritiskom, če povem, da mesec ne konzumiramo določene hrane.

Potem pa pridemo še do drugih velikih koristi te metode. Namreč, ne glede na katero področje se podamo, vedno najdemo tisoče mnenj, tisoče strokovnjakov, ki si običajno močno nasprotujejo. Edina prava rešitev je, da opazujemo samega sebe, se pri tem spoznavamo in za nas uporabimo tisto, kar nam prinaša koristi, ter zavržemo tisto, kar nam ne ustreza. Univerzalne rešitve za vse namreč ni. Zagotovo je smiselno, da najprej pridobimo čim več znanja, vendar je na koncu pomembno to, da uporabimo znanje in še bolj pomembno ohranimo tisto znanje, ki nam koristi.

V 30 dneh lahko za večino navad ugotovimo, ali nam koristijo ali ne. Pri tem bi poudaril, da nekatere večje spremembe lahko zahtevajo celo daljše obdobje, da se pokažejo pravi rezultati. To moramo seveda presoditi sami, vendar če se soočamo s takšno spremembo navad, je smiselno, da podaljšamo še za 30 dni našo spremembo in nato še za enkrat toliko, če je to pač potrebno.

Ko določeno navado prakticiramo 30 dni je smiselno oceniti, kaj smo se iz tega naučili in kakšne koristi nam to prinaša. Ugotovimo, kako težavna je za nas sprememba stila ter načina življenja, nato pa sprejmemo odločitev, ali bomo to integrirali v naše življenje do nadaljnjega ali ne. Tudi socialni pritiski pri takšnem podaljšanju so manjši, ker je preskok v primeru koristi povsem razumljiv.

Torej bistveno je, da pri tem konceptu ne razmišljamo kot o spremembi sebe, temveč o začasnem enomesečnem testiranju, katerega zaključke potem postopno, če nam to ustreza spremenimo v naš nov način življenja. Pri tem velja poudariti tudi to, da po 30 dneh uspešnega testiranja določene spremembo razvijemo potrebno samozavest, ker se pojavijo prvi rezultati in do določene mere že podzavestno spremenimo svojo samopodobo do točke, ko postane ohranjanje navade mnogo lažje. Velika prednost te metode pa je tudi preprostost.

Ko govorimo o spremembah navad pa velja omeniti še eno metodo, ki se je izkazala za zelo uspešno. To je, da enostavno slabe navade nadomestimo z dobrimi. Vsakič, ko se pojavi vzorec potrebe udejanjenja slabe navade, ta vzorec enostavno prekinemo in naredimo novo navado. Tu gre za bolj radikalen pristop menjave vzorcev, lahko pa ga kombiniramo tudi z 30 dnevnim preizkusom.

Preprost primer bi recimo bil, da vsakič, ko vključimo televizijo, jo takoj izključimo  in gremo brati knjigo. Ali pa recimo, vsakič, ko nas prime, da bi pokadili cigareto, naredimo raje 10 sklec. Seveda je pri tem problem, da bolj kot gre za ustaljeno navado in bolj kot nova navada odstopa od vsaj delnega zadovoljevanja neke potrebe, večji stres je za telo. Kljub vsemu pa, nekaterim radikalni pristop veliko bolj ustreza.

Navajam še nekaj možnosti za 30 dnevi test, vsak dan en mesec lahko:

• Telovadimo pol ure
• Gremo na sprehod
• Spijemo sveži sadni ali zelenjavni sok
• Osrečimo nekoga
• Beremo knjigo eno uro
• Vse kar preberem, preberemo na podlagi metod hitrega branja
• Meditiramo
• Delujemo povsem v skladu z integireto
• Pišemo blog
• Napišemo eno stran knjige
• Pokličemo sorodnike
• Napišemo 10 novih poslovnih idej z uporabo različnih metod
• Pokličemo 10 potencialnih strank
• Vsak dan spoznamo nekoga novega in širimo svoj socialni kapital
• Popolnoma se fokusiramo, da spoznamo moč fokusa
• Se odrečemo kavi, cigareti, alkoholu.
• Ne gledamo televizije
• Pišemo osebni dnevnik
• Postavimo si cilje in jih vsak dan preberemo
• Beležimo vse naše izdatke in ugotovimo kam je izginil naš denar

Na koncu pa velja omeniti še rek Napoleona, ki pravi, da je najslajša zmaga tista notranja zmaga, ki jo zmagaš v bitki sam s seboj. Če smo pri tem še pravi strategi, kot je bil Napoleon, nam je zmaga skoraj zagotovljena.

Sorodne vsebine:

1. Sedem navad zelo uspešnih ljudi
2. Vzročni in praktični pristop k podjetništvu
3. Nabrusite svojo žago, da boste uspešni na dolgi rok

Takrat se lahko spomnimo izreka, »če bi bilo lahko, potem bi to naredil vsak!« Izrek pa lahko podkrepi še tale zgodba, o izjemno vztrajnem in pogumnem človeku, ki ni nikoli odnehal:

Ni končal osnovne šole.
Mama mu je umrla, ko je bil star 9 let.
Izgubil je službo.
Odprl je trgovino z živili in bankrotiral.
15 let je trajalo, da je povrnil dolgove.
Poročil se je, zakon je bil nesrečen.
Žena mu je umrla.
Kupil si je hišo in dvakrat toliko denarja izgubil.
Doživel je živčni zlom.
Kandidiral je za senat in dvakrat pogorel.
Njegovi govori so bili klasični.
Publika je reagirala ravnodušno.
Vsak dan so ga v tisku napadali.
Pol dežele ga je zaničevalo.

To je bil Abraham Lincoln, »Pošteni Abe«, rojen 1809, umorjen 1865, 16. predsednik ZDA, prvi republikanski predsednik, ki je leta 1862 odpravil suženjstvo. Po atentatu ga je ljudstvo povzdignilo v junaka in mučenika.

Bankovec za pet dolarjev. Vir: Wikipedia

Njegova najbolj znana izreka:

“Ljudje smo večinoma toliko srečni, kolikor hočemo biti.”

“Država je narod in kot taka ne sme nikoli umreti.”

Sorodne vsebine:

1. Kdaj je podjetništvo minimalno tvegano in povsem enostavno

Močno se strinjam s tem, da je smiselno pri vsaki odločitvi upoštevati dolgoročni pogled. Res je, da je takojšnja nagrada ponavadi velikokrat mamljiva (sladica, nakup, evro takoj v žepu, poležavanje pred televizijo itn.), vendar lahko dolgoročno pomeni izjemno negativni vpliv na našo uspešnost. Poglejmo si nekaj praktičnih primerov, ki nazorno nakazujejo na pomembnost upoštevanja ročnosti v vsaki situaciji.

Prvi zelo nazoren primer so odnosi s strankami, če imamo lastno podjetje ali delamo direktno s strankami. Vse analize dolgoročnih potrošniških odločitev nakazujejo na pomembnost prav tako dolgoročnega pogleda podjetnika. Ljudje se vračajo in ponovno kupujejo pri nas, ker nam zaupajo. To zaupanje je v večini primerov posledica pozitivnih preteklih izkušenj. Vzpostavitev zaupanja in dolgoročnega odnosa s kupcem, pa pogosto zahteva kratkoročno odrekanje takojšnim večjim profitom, kljub vsemu pa v veliko primerih prinaša dolgoročno boljše finančne rezultate. Dejstvo, ki govori temu v prid je, da je veliko in lažje ceneje prodati zopet nekaj obstoječi stranki, kot pa pridobiti novo stranko (seveda obstajajo razlike glede narave posla, vendar tukaj govorimo v splošnem).

Vse to lahko zelo dobro povzemem v besedah mojega prijatelja: “Don’t be greedy at start.”

V omenjenem prvem primeru pa lahko navedem še kar nekaj drugih dejstev, ki govorijo v prid dolgoročnemu pogledu, kot na premer, da obstaja veliko možnosti, da nas bo zadovoljna stranka priporočala, potem kjer koli srečamo stranko je to še ena priložnost za grajenje odnosa in ne situacija za izogibanje, z veseljem stranko navedemo kot referenco itn.

Se pravi, pravilen odnos nam prinese dolgoročno lahko veliko koristi. Seveda pa je pomembno po drugi strani tudi to, da upoštevamo naše prioritete, za katere pa je zopet najbolj smiselno, če so dolgoročno naravnane.

Verjetno si z lahkoto predstavljamo povsem obratno situacijo, predvsem zato, ker smo se samo velikokrat znašli v taki situaciji in to je, da stranko po domače rečeno nekdo prenese okoli. V tem primeru gre lahko za več situacij, od tega da stranka niti slučajno ne dobi, kar je plačala, do ekstremnega zamujanja dogovorjenih rokov, negativnega odnosa itn. Mogoče bomo kratkoročno imeli več od take stranke, dolgoročno pa zagotovo ne. Pri tem velja tudi omeniti, da se negativne izkušnje in mnenja širijo veliko hitreje kot pozitivna in tako ravnanje ima lahko še veliko drugih negativnih indirektnih posledic.

Drugo podobno situacijo pomena ročnosti lahko prikažemo na povsem osebnem področju, s katerim se prav tako srečuje veliko ljudi – zdravje, pravilna prehrana in redna telesna vadba. Ko naredimo na tem področju kakšno spremembo, pričakujemo rezultate takoj. Seveda smo lahko pri tem pogosto razočarani. Ker ni kratkoročno zadovoljivih rezultatov, pogosto tudi kratkoročno obupamo.

Na drugi strani dolgoročni pogled ne vsebuje zgolj tega, da na hitro izgubimo nekaj kilogramov, temveč predvsem to, da spremenimo naš način življenja. V tem primeru začne vključevati redno telesno vadbo, bolj zdravo prehrano itn. Tako se takoj spremeni tudi naša percepcija, saj ne gre več za odrekanje, mučne aktivnosti, temveč način življenja, ki nam dolgoročno prinaša srečo, zadovoljstvo in uspeh.

Če povežemo z našim odnosom do zdravja še izgorelost, takoj vidimo, zakaj je dolgoročen pogled bistven. Kratkoročno, verjetno celo več kot nekaj let, smo lahko povsem izven ravnovesja. Če to pomeni utež na stran kariernega razvoja, lahko dosežemo na tem področju veliko več, vendar nas življenje slej kot prej uravnovesi. Posledice, če resnično pretiravamo, lahko potem popravljamo celo leta.

Še en zelo nazoren primer, ki nakazuje pomembnost ročnosti je finančno področje in potrošnja. V današnji potrošniški družbi smo ljudje naravnani predvsem na odnos do materialnih stvari, hočem to, sedaj, takoj! To pogosto pripelje do povsem nepotrebnih nakupov, nesmiselnih nakupnih odločitev, ki so izvor nekega trenutnega čustvenega vzgiba. Kratkoročno to niti ni nujno, da se nam pozna, dolgoročno pa taki nakupi lahko pomenijo na stotine evrov.

Zopet na drugi strani, dolgoročni pogled na denar vključuje finančno varnost, mogoče celo svobodo, varčevanje za pokojnino, zavedanje da je potrebno določen del dohodka privarčevati in zato je nespametna potrošnja do neke mere veliko bolj odveč. Pri tem je bistveno to, da je nakupna odločitev čim bolj racionalna (kolikor je lahko) in čim manj povezana z določenimi trenutnimi (negativnimi) čustvenimi stanji.

Na primeru s področja financ lahko tudi pridemo do enega izmed temeljnih motivov, ki naj bi bil vodilo dolgoročnega pogleda. To je odreči se potrošnji ali kakršnemu koli drugemu zadovoljstvu danes, z namenom, da bo potrošnja ali to drugo zadovoljstvo jutri večje. Pri tem želimo, da rast tega zadovoljstva s časom ni linearna, temveč mnogo hitrejša. V finančnem primeru to zagotavlja obrestno obrestni račun, pri izpolnjenih nekaterih predpostavkah.

S poglobitvijo v motiv odrekanja zadovoljstvu danes, z namenom da bo to zadovoljstvo jutri večje, pa lahko takoj pridemo do nekaj veščin in osebnostnih lastnosti, ki so s tem tesno povezane – disciplina, sposobnost odrekanja, čim večja racionalnost, dolgoročni pogled, planiranje, obvladovanje neučakanosti, itn. To so osnovni temelji vsake osebnosti, na katerih se lahko uspešno gradi dolgoročni pogled.

Torej kot omenjeno, ljudje močno precenjujemo kratkoročni pogled in podcenjujemo dolgoročno vizionarstvo. To lahko povežemo tudi z rekom, ki sem ga prav tako že velikokrat napisal, da težka pot s časoma običajno postane lahka in obratno, lahko pot običajno s časom postaja vedno težja. Zato je dolgoročni pogled nujen, za uspeh. Namreč nič velikega ni bilo narejenega čez noč. To je lepo povedal tudi cesar Hadrijan, o gradnji velikega Rima: »Opeka na opeko, moji državljani, opeka za opeko«.

Na koncu pa bi omenil še eno zadevo in sicer, tako kot vse v življenju, je včasih potrebno tudi dolgoročni pogled uravnovesiti. Najlažje ga uravnovesimo s spontanostjo, obdobjem ko se prepustimo toku življenja, trenutki, ki so posvečeni le sedanjosti. Nenazadnje to lahko razširimo tudi na dejstvo, da je edina točka moči v sedanjem trenutku. In majhne, vsakodnevne odločitve na podlagi te moči, močno vplivajo na to, kje bomo dolgoročno. Te vsakodnevne odločitve pa lahko včasih vključujejo tudi spontanost, z namenom dolgoročnega ravnovesja.

Sorodne vsebine:

1. Sedem navad zelo uspešnih ljudi
2. Notranji in zunanji viri
3. NePovprečnost in ravnovesje

Kadar pridem do takega obdobja, skušam čim hitreje ozavestiti dva pogosta problema, s katerimi se sooča veliko ljudi, to sta življenje v preteklosti, ali kot omenjeno življenje v prihodnosti. Mnogi, ki se soočajo s tema problemoma, se tega sploh ne zavedajo. Oboje pa nas močno hromi, saj je prava moč življenja zgolj v sedanjem trenutku. No, ne glede na to, da se filozofsko gledano vsak sedanji trenutek sproti spreminja v preteklost, je bistveno, da nas preteklost ne hromi in čustveno črpa. Enako je na drugi strani, pomembno je, da imamo vizijo kje želimo biti v prihodnosti, a da ne živimo v njej. In ključno je, da delujemo z močjo, ki jo ima sedanjost. Le v tem trenutku lahko uživamo, sprejemamo prave odločitve, damo vse od sebe in tako dosegamo zastavljene cilje.

Pomembni vrlini večine uspešnih ljudi sta ravno potrpežljivost in vztrajnost, torej znajo uspešno obvladovati neučakanost. In tega se moramo znova in znova učiti. Gaj Julij Cezar se je boril 8 let v Galiji, z mislijo, da se bo vrnil kot prvi mož Rima. Bistveno je torej zavedanje, da so veliki uspehi sestavljeni iz manjših vsakodnevnih uspehov. »Uspeh čez noč« pride po desetih ali več letih trdega dela, odrekanja in vlaganja. Hišo se zgradi tako, da se polaga opeko za opeko na trdnih temeljih. Višjo kot želimo hišo, bolj trdi morajo biti temelji (zdravje, odnosi, samopodoba itn.). Podjetje rase z vsako novo stranko in z vsakim novim zaposlenim in ne nastane kar čez noč. Zopet, hitrejše kot želimo, da podjetje rase, trdnejše temelje potrebujemo (ideja, tim, kapital itn.).

Največja problema neučakanost pa se mi zdita dva, prvi kot omenjeno je ta, da živimo v prihodnosti in ne uživamo sedanjosti. Drugi velik problem v povezavi z neučakanostjo pa je zagotovo ta, da v trenutkih neučakanosti sprejemamo iracionalne in dolgoročno ne povsem smiselne odločitve. Iščemo bližnjice, ki pa v življenju ne obstajajo. To se nam potem vrne kot bumerang. Ne obstaja čudežna tabletka, s katero bi imeli jutri popolno postavo, dobro službo, idealnega partnerja ali kar koli drugega, kar si želimo. Vsako področje zahteva svoj čas, predanost, vztrajnost, znanje itn. Najboljše, kar lahko naredimo torej je, da ne iščemo bližnjic, ampak najdemo stvari v katerih vsakodnevno uživamo in na to na teh stvareh s trdnimi temelji in z majhnimi koraki gradimo velike uspehe. Kar pa ni vedno lahko.

Zdi se, da današnje socialno okolje neučakanost še toliko bolj močno spodbuja, predvsem zaradi ekonomskih interesov. In pa splošnega hitrega življenja. To lahko vidimo predvsem pri potrošnih navadah ljudi. Večina nas, ko si zaželimo neko stvar, nismo pripravljeni čakati, brezkompromisno želimo dobrino takoj. Če nam finančno stanje to ne omogoča, so na voljo različni potrošniški krediti, ki hitro in preprosto rešijo ta problem. Velika past, ki nas lahko tudi doleti, če ne postavimo trdnih temeljev in pridemo do nekega večjega uspeha je, da pademo v še hitrejše življenje, ki vključuje tudi hitre avtomobile, hitro hrano v velikih količinah, kot »fast food« ali pa da si ne vzamemo dovolj časa za obrok, mogoče lahko pridejo še hitrejše ženske in podobne pasti.

Ne gre pa neučakanosti in prehitrega življenja zamešati s hitrostjo tam, kjer je nujno potrebna! V podjetništvu je pomembno, da smo vedno korak pred konkurenco. Hitri in učinkoviti. Če želimo biti uspešni, moramo biti tako hitri, da smo korak pred časom in sami ustvarjamo svetlejšo prihodnost. Sebi in drugim. Pomembno je, da znamo sprejemati hitro dobre odločitve. Naš um mora biti hiter in fleksibilen. Torej hitrost je pomemben vzvod in kot vsak vzvod tudi dvorezen meč. Saj veste, hitrost lahko ubija, lahko pa nas hitro pripelje tja, kjer želimo biti.

Nekaj časa nazaj sem si ogledal izjemen video (seveda gre zopet za TED) o tem, zakaj se upočasniti v svetu, ki je zgrajen za hitrost. Govori o temu, zakaj stremimo k hitrosti, kakšne so posledice, itn. Izjemno povedano v zgolj 20 minutah, na koncu smo zopet pri ravnovesju. Vsekakor priporočam ogled!

Sorodne vsebine:

1. Lepe ženske, vodilne funkcije, lobiranje in milijoni evrov
2. Življenje v sedanjosti
3. NePovprečnost in ravnovesje

Če pogledamo v strokovno literaturo, lahko najdemo izjemno veliko teorij o motivaciji. V nadaljevanju bom povzel najbolj zanimive in dodal še nekaj svojih misli oziroma komentarjev na motivacijo, predvsem iz lastnih izkušenj in opazovanj. Bistvo poznavanja teh informacije je, da dejansko ozavestimo naš sistem delovanja, zakaj nekaj počnemo ter nato zavestno s tem sistemom tudi upravljamo.

Beseda motivacija izhaja iz besede motiv (latinsko movere), kar pomeni gibati se. Se pravi motivacija pomeni v splošnem neko gibanje, smoter oziroma vodilo. Nas pa zanima predvsem motivacija v psihološkem smislu, torej o vztrajni vedenjski težnji, ko človek skuša doseči kakšen cilj, tudi če naleti na ovire.

Poznamo več vrst motivov in sicer:

• Primarni motivi, to so motivi, ki omogočajo človeku preživetje.
• Sekundarni motivi, so tisti motivi, ki povzročajo pri posamezniku zadovoljstvo, niso pa povezani s preživetjem človeka.
• Podedovani motivi so tisti, ki jih človek prinese s seboj na svet.
• Pridobljeni motivi pa so tisti, ki jih človek pridobi skozi življenje.

Motivi pa so odvisni od socialnega okolja in so posledica superega. Tako je zanimivo, da najdemo motive, ki so univerzalni in jih srečujemo pri vseh ljudeh, prav tako pa poznamo regionalne motive, ki jih srečamo le ne določenem območju. Nas pa najbolj zanimajo individualni motivi, ki jih srečamo zgolj pri posameznikih in se zelo razlikujejo.

Daleč največji motiv pri človeku je preživetje, ki je tudi primarni in univerzalni motiv. V sklop preživetja spadajo potrebe po vodi in hrani, potrebe po izločanju, fizični celovitosti ter potrebe po spanju in počitku. Bolj kot je ogroženo človekovo življenje, bolj se je posameznik pripravljen odreči moralnim zadržkom ter več energije je sposoben zbrati. To dokazujejo ljudje v vojnah, finančnih stiskah itn. Se pravi, bolj kot bo ogroženo naše življenje, bolj bomo motivirani, da bomo preživeli.

Vprašanje, ki se tukaj pojavlja je, zakaj ljudje naredijo samomor, če pa je preživetje največja gonilna sila človeštva. Odgovora na to seveda nimam, predpostavljam pa lahko, da ali je nekje neko ozadje, ki ga ne razumemo (npr. usoda), ali pa da v določenih trenutkih preživetje zgubi primarno motivacijsko vlogo in jo prevzame mehanizem bolečine in užitka (več o tem v nadaljevanju), se pravi, da je bolečina večja, če posameznik živi, kot pa bolečina, da se odreče primarni esenci življenja.

Takoj za preživetjem imamo drugo najmočnejšo silno, ki jo pozna človek, to je spolna energija. Sicer ne v vseh obdobjih življenja, ampak gledano na splošno, je reprodukcija drugi daleč največji motiv v življenju. Mati narava je poskrbela, da posamezna življenjska vrsta naredi prav vse, da se ohrani. Pri tem se je seveda še zelo poigrala in tako poznamo tudi zaljubljenost, ljubezen in druga čustva, ki nas nagonsko pripeljejo do končnega cilja.

Evolucijsko gledano seveda te mehanizmi delujejo povsem brezhibno, saj se ne glede na število razprav o pomenu lepote, spolnosti, ljubezni in povezanih stvari, naša vrsta ohranja in vztrajno veča. Torej človek bo načeloma sprejel vse kompromise, da bo nadaljeval svojo vrsto.

Iz motiva reprodukcije pa pridemo do bolj zapletenega dela. Tukaj se motivacija večine ostalih bitij skoraj konča, z izjemo bolečine in užitka, človek pa je nadaljeval še z zelo kompleksnimi zadevami glede motivacije, s katerimi si včasih greni življenje. Skušajmo zadeve malce zakomplicirati.

Kot omenjeno, naš primarni motiv torej je, poleg preživetja, da si zagotovimo čim več možnosti za nadaljevanje človeške vrste (reprodukcija). Zato pa moramo zbuditi pozornost pri čim večjem število oseb nasprotnega spola, da lahko dejansko do tega cilja tudi pridemo.

Sedaj pa smo pri slavnem izreku enega najbogatejših ljudi na svetu Aristotla Onasisa, ki je rekel, da če ne bi bilo žensk na svetu, bi bil tudi ves denar brez pomena. V splošnem naj bi veljalo, da želimo biti čim bolj seksi in tako čim bolj privlačni za nasprotni spol. Iz tukaj naj bi potem izhajala moška tekmovalnost na sploh in ženska tekmovalnost v lepoti.

Preprost dokaz, ki je ponazarjal vse to je bil, ko so testirali tri moške, kolikokrat se lahko vzdignejo na drogu. Najprej so se vzdignili brez kakršnih koli dodatnih motivov. Nato so jih spodbudili, da tisti, ki se največkrat vzdigne, dobi veliko vsoto denarja. Seveda so kar precej presegli število vzdigov v prvem poskusu. Nato pa so strokovnjaki v sobo spustili tri lepotice. Število vzdigov v tretjem poskusu je bilo daleč daleč največje.

Vprašanje, ki se tukaj poraja je, ali je čisto vse kar počnemo namenjeno temu, da smo čim bolj seksi in da se izpostavimo za čim večje število posameznikov nasprotnega spola, ali pa dejansko počnemo stvari še zaradi drugih motivov. Sicer pa presodite sami, ali je vse, o čemer bom pisal v nadaljevanju zgolj izpeljanka iz tega motiva.

Ne glede na to, koliko živalskega reprodukcijskega gonila je ostalo v naši podzavesti, pridemo do drugega sklopa potreb, to so primarne socialne potrebe (prvi sklop so primarne biološke potrebe in tudi reprodukcija). Zanimivost primarnih socioloških potreb je ta, da sicer niso nujne za preživetje (ali pač – samomor), vendar če niso zadovoljenje, lahko pride do usodnih motenj pri človekovem življenju v družbi.

Še bolj zanimivo pa je to, da gre pri tem za povsem priučene potrebe, torej se jih posameznik verjetno priuči že v rani mladosti. To pa so potrebe, kot so potrebe po uveljavljanju, potrebe po družbi, spremembi in socialnem konformizmu. Če ne zadovoljimo teh potreb, lahko pride do občutka manjvrednosti, osamljenosti, enoličnosti ali zavrženosti, kar pa pomeni, da smo tudi izjemno ne-seksi.

Potem pa poznamo še sekundarne motive, ki pa so interesi, stališča in navade. Jaz bi rekel tudi vrednote (več v nadaljevanju). Navada je železna srajca pravi stari pregovor in določene navade nas močno hromijo, da smo ustrezno motivirali, situacija pa je lahko seveda tudi obratna. Enako velja za stališča. Tukaj gre pa že za povsem individualne motive, ki pa jih je brez dvoma oblikovala tudi družba.

Abraham Maslow je potrebe razdelil še bolj natančno v sklopu svoje Maslowe hierarhije potreb. Na dnu piramide naj bi bile najprej fiziološke potrebe, nato sledijo potrebe po varnosti, nato potrebe po pripadnosti in ljubezni, nato potrebe po ugledu in samospoštovanju ter na koncu samoaktualizacija, ki naj bi predstavljala tisto resnično udejstvovanje sebe in ralizacijo lastnega poslanstva.

Abraham Maslow je prav tako trdil, da dokler ne zadovoljimo določene ravni potreb, niti ne poskušamo zadovoljiti potreb, ki so na višji ravni. To naj bi načeloma tudi držalo, vendar pa je Viktor Frankl dokazal, da v ekstremnih situacijah to ne velja in da posameznik lahko preskakuje (to se je izkazalo v kontracijskih taboriščih).

Pri primarnih socialnih in sekundarnih motivih pa bi rekel, da sta pomembna dva faktorja, ki določata to, kako motivirani bomo za posamezno dejanje. To sta bolečina in užitek. V splošnem velja, da stremimo k stvarem, ki nam prinašajo užitek in se izogibamo stvarem, ki nas bolijo.

Če se postavimo na makro nivo, lahko govorimo da sta ta dva faktorja povezana predvsem z našimi vrednotami. V primeru, če je naša največja vrednota zdravje, bomo veliko bolj motivirani, da se bomo zdravo prehranjevali in redno telovadili. Torej bolečina, da nam iz trebuha visi nekaj kilogramov maščobe je tako velika, da se ne da primerjati z bolečino, ki je posledica discipline in z užitkom, ko pogledamo na svoje mišičasto in zdravo telo. Če pa je naša glavna vrednota kariera, zdravje pa nekje na koncu, bomo z lahkoto zanemarili svoje telo zato, da bomo bolj poslovno uspešni (kar ni nujno, da drži).

Odličen mehanizem, če se želimo motivirati je, da za določeno stvar napišemo vse užitke, ki nam prinaša, če jo bomo naredili ter vso bolečino, ki jo bomo morali prenašati, če tega ne naredimo. Pred tem pa se moramo seveda tudi vprašati, katere so naše vrednote v življenju, torej kaj nam je pomembno. Brez pravega sistema vrednot, bomo tudi težko ustrezno motivirani.

Prikaz delovanja bolečine in užitka pa je seveda možen tudi na mikro nivoju. To poznamo vsi in gre za sistem korenčka in palice. Tako motivirajo starši otroke, direktorji zaposlene, punce svoje fante in obratno in še bi se dalo naštevati. V primeru, če boš naredil določeno stvar, boš primerno nagrajen, drugače pa čaka bolečina. To je tudi sistem, s katerim se lahko motivira večino živali, torej gre za zelo primaren motivacijski mehanizem, ki je vgrajen v nas.

Pomembno dejstvo, ki ga moramo pri uporabi tega sistema upoštevati je, da se motivatorji (korenček in palica) delijo tudi na zunanje in notranje. Zunanji motivi se nahajajo zunaj nas, to so na primer določena materialna nagrada ali stvar, ki si jo zelo želimo. Notranji motiv pa je nekaj znotraj nas in predstavlja notranjo nagrado, ki je lahko samozavest, dobro počutje, itn.

V kontekstu nagrade (doseženega cilja) pa obstaja še ena zanimivost, ki je povezana predvsem z našo samopodobo in posledično tudi z motivacijo. Če si predstavljate, da vsa direktor naslednji mesec plača dvakrat več, kot vas je plačal prejšnji mesec, se boste verjetno nasmejali. Sedaj pa si predstavljajte, da vas plača desetkrat več vsak mesec. Verjetno ne boste bolj motivirani in čutili pozitivno energijo, vendar bo v vas nek čuden občutek (upam, da ne), da si pa tega ne zaslužite, oziroma da to pa že ni mogoče. Torej, motivacija je povezana tudi s tem, kakšna je naša samopodoba ter koliko mislimo, da si zaslužimo. Če se psihološko ustavimo ne neki točki, ne bomo več motivirani, da bi se borili za še višje cilje. Velikost cilja in s tem motivacije je odvisna tudi od naše samopodobe.

Korenček in palica pa imata še eno zanimivo lastnost. To, da se jih navadimo. Povišica po pol leta nima več takega učinka, kot ga je imela prvi mesec. Torej gre za dinamični mehanizem, ki se neprestano spreminja in zato je tudi zelo kompleksen. Vendar, ko ga preučimo in tako poznamo svoje delovanje, nam je lahko v veliko pomoč pri motiviranju sebe. Bistveno je, da spreminjamo svojo samopodobo vedno bolj v pozitivno smer in da je užite vedno večji ter prav tako bolečina ob prekršitvi.

Motivacija pa ne bi bila motivacija, če ne bi obstajale neke ovire, ki preprečujejo naše delovanje. Kadar gre za ovire znotraj nas, govorimo o frustracijah, kadar pa o ovirah zunaj nas pa o konfliktih. Če želimo zadovoljiti neko potrebo, moramo premagati vse notranje kot tudi zunanje potrebe. In užitek pri doseganju teh potreb mora biti večji, kot pa velikost bolečine, če teh ovir ne premagamo.

Zanimiva pa je tudi Frommova motivacijska teorija, ki je povezana predvsem z delom posameznika. Eric Fromm je v svojih raziskavah ugotavljal, zakaj ljudje delajo. Prišel je do zaključka, da ljudje delajo ali zato, ker bi nekaj radi imeli – nabiranje materialnih dobrin (zunanji motiv) ali pa zato, ker bi nekaj radi bili – težnja po družbenem ugledu (notranji motiv). Po njegovem naj bi se nekateri ljudje bolj nagibali k eni strani, drugi pa k drugi, torej gre za dve skrajnosti na isti lestvici.

Kot zadnjo teorijo pa bi omenil še psihodinamske teorije, ki imajo osnovo tudi v nekaterih delih Siegmunda Freuda. Teorija pravi, da imamo štiri komponente motivacije in sicer komponento id, ego, superego in komponento konflikta.

ID motivacija je komponendta brezpogojne motivacije, ki je pretežno neodvisna od človekovega zavestnega nadzora. To je na primer motivacija povezana s primarnimi človeškimi potrebami. Ego motivacija je komponenta motivacije, ki upošteva realne možnosti doseganja ciljev in je podvržena zavestnemu nadzorovanju. To pomeni, da si nekaj želimo, vemo da lahko tisto tudi dosežemo in da je v skladu z našimi potrebami. Supergo motivacija je motivacija, ki je v skladu z družbeno veljavnimi normami ter moralnimi načeli in pričakovanju. In zadnja komponenta je konfliktna motivacija, kjer za nečem težimo, a smo v sebi razdvojeni, ker si več motivov nasprotuje. To je na primer, če nekdo želi ogovoriti dekle, a se obenem boji zavrnitve in posmeha.

Sam pa bi dodal še eno teorijo, ki je izpeljanka iz knjig Karaoke kapitalizem in Ta nori posel (Funky business). Avtorja knjige trdita, da vsak naš nakup temelji na enem izmed sedmih smrtnih grehov (na primer včlanitev v elitni klub zaradi napuha). Torej pri nakupu nečesa gre za neke vrste motivacijo in če v zadevo pogledamo nekoliko globje, lahko rečemo da večino našega delovanja izvira iz teh sedmin smrtnih grehov.

Teh sedem smrtnih grehov v povezavi z motivacijo je:

• Napuh, se pravi ponos, aroganca samovšečnost in nečimrnost. Gre za greh vseh grehov in ga lahko povežemo tudi z eno skrajnostjo lestvice Fromma, torej, da želimo nekaj veljati v družbi. Večji kot je naš greh, bolj bomo skušali biti izpostavljeni (bolj motivirani).
• Zavist je drugi greh, ki spodbuja v posamezniku tekmovalnosti in negativna čustva, ki te seveda ženejo k temu, da je zavist vse manjša. Sicer pa se mi zdi, da je zavist že kar velik ekstrem, ki se pojavi šele ne določeni stopnji, ko smo globoko ranjeni.
• Požrešnost, ki je povezana predvsem z užitkom, ki ga prinaša hranjenje, pa tudi s tem, da nabiramo različne materialne stvari, v veliko prekomernem obsegu, kot pa je optimalno za posameznika.
• Pohota, ki pa ni povezana z reprodukcijo, temveč bolj s tem, da postanemo odvisni od seksa, posledično pa seveda moramo zopet delati v smeri, da ustrezno izstopamo ter pridobimo dovolj partnerjev.
• Jeza, ki nas velikokrat motivira k negativnim dejanjem. Povezana je z ovirami, ki jih običajno ne moramo z lahkoto premagati in se tako borimo s konflikti ali frustracijami.
• Pohlep je poznan tudi kot odličen motivator. Gre se zato, da bi radi nekaj dobili na hiter način in sicer veliko in veliko tega. Če ne drugega, pohlep veliko ljudi motivira, da se odpeljejo v kazino.
• Lenoba, ki pa je lahko intelektualna ali telesna. Če je nekdo len, postane zelo motiviran, da zaposli nekoga drugega, da dela namesto njega.

Sedaj pa še tisto končno vprašanje, kaj lahko naredimo, da smo bolj motivirani? Odgovor je seveda preprost, to narediti pa je nekoliko težje. Bistveno je predvsem poznavanje samega sebe, torej kaj je naša vizija, kakšni so naši cilji ter kakšne so naše vrednote. Seveda na smemo pozabiti tudi analizirati, kateri je naš glavni greh. Ko se dodobra analiziramo oziroma spoznamo, pa je optimalno, da izdelamo nek sistem, kak se bomo najbolje motivirali.

Akcija!

Sorodne vsebine:

1. Obup in inspiracija kot motivacija
2. Strateški pristop do spreminjanja navad
3. NePovprečnost in ravnovesje

Bodite proaktivni
Posameznik je lahko v življenju odziven ali proaktiven. Če je posameznik odziven, se prepušča temu, da ga »usoda« premetava naokoli. Zgolj odziva se na situacije, brez lastnega prizadevanja po spreminjanju položaja na boljše. S tem, ko posameznik sprejme popolno odgovornost za svojo življenje, pa postane proaktiven. To se pravi, da deluje v svojem območju vpliva in v tem območju spreminja stvari sebi v prid. Za stvari, ki so izven posameznikovega območja vpliva, pa se ne obremenjuje. Z drugimi besedami, napovedati prihodnost je najbolj smiselno tako, da jo ustvarjamo sami.

Začnite z jasnim premislekom
Pomembno je, da si postavimo dolgoročne cilje, ki so usklajeni z našimi vrednotami. Odkriti moramo naše osebno poslanstvo, ki izraža namen našega življenja in naših ciljev, ki jih želimo doseči. Torej postaviti si moramo lastno vizijo, cilje in odkriti naše poslanstvo, šele nato lahko delujemo optimalno. Pomembno orodje, ki nam lahko pomaga pri temu je vizualizacija. Preden pa si lahko smiselno postavimo vizijo, kam želimo iti, moramo narediti tudi jasno in realno analizo, kje smo sedaj v tem trenutku.

Postavite pomembne stvari na prvo mesto
Tretja navada govori o pomembnosti prioritet. Stephen Covey razdeli vse opravke in sestanke v štiri kvadrante in sicer na

1. pomembne – nujne (stres): krize, neodložljivi problemi itd.
2. pomembne – ne nujne (ravnotežje): grajenje odnosov, rekreacija, načrtovanje itd.
3. ne pomembne – nujne (žrtev): usluge, odvisnost itd.
4. ne nujne – ne pomembne (zapravljanje časa): gledanje TV, lenarjenje itd.

Cilje je, da se nahajamo čim več časa v drugem kvadrantu, kjer je ravnotežje. Da se lahko nahajamo v drugem kvadrantu, je pomembno tudi, da se naučimo delegirati.

Mislite zmagam-zmagaš
V vsakem odnosu iščite »zmagam-zmagaš« odnos (win-win), torej da pridobite tako vi, kot tudi vsi ostali vpleteni. Na dolgi rok smo lahko uspešni le, če delujemo v skladu z integriteto in uspešno iščemo za vse situacije zmagovalne »out-of-the-box« rešitve.

Najprej poskusite razumeti, nato iščite razumevanje
Pomembno je, da smo v odnosih empatični in da poslušamo sogovornika. Naš odnos z nekom se ne bo prav nič izboljšal, če bomo zrecitirali naše življenjske izkušnje in dajali sogovornikom nasvete, še preden smo se potrudili jih resnično razumeti. Torej, pomembno je, da razvijemo empatijo in se naučimo biti dobri poslušalci.

Deluj sinergično
Vedno moramo delovati sinergično, predvsem v smislu timskega dela. Sinergično delovanje pomeni dopolnjevanje, medsebojno pomoč in sodelovanje. Ko tim deluje resnično sinergično, lahko govorimo o učinkovitem reševanju problemov, veliki stopnji reativnosti, skupnem hitrem odločanju in spoštovanju različnosti. Za sinergično sodelovanje mora biti nujno v timu tako visoka stopnja zaupanja, kot tudi visoka stopnja sodelovanja. Na koncu se sinergično delovanje izraža v izjemnih rezultatih, ki morajo biti mnogo boljši, kot pa če bi sešteli dela posameznega člana določenega tima, ki bi delal individualno (se pravi sinergija pomeni: 1+1 = vsaj 3).

S prvi tremi navadami pridemo iz odvisnosti v osebno neosdvnisnost oziroma svobodo. Z naslednjimi tremi navadami pa iz področja neodvisnosti v področje medsebojne soodvisnosti (sodelovanja), kar je tudi končni cilj posameznika. Tako največ naredimo za sebe in za svojo okolico.

In zadnja navada je, kot že omenjeno brušenje žage. Drugače pa je Stephen Covey napisal še dve zelo povezani knjigi z zgoraj opisano in sicer Najprej najbolj pomembno (3. navada) ter knjigo z naslovom Osma navada zelo uspešnih ljudi. Sicer slednje še nisem prebral, vendar verjamem, da je prav tako odlična knjiga. Če ima kdo idejo, kaj piše v njej se priporčam za kakšen dober nasvet .

Sorodne vsebine:

1. Strateški pristop do spreminjanja navad
2. Nabrusite svojo žago, da boste uspešni na dolgi rok
3. Mnenja drugih ljudi

Zgodba, ki ponazarja pomembnost brušenja žage govori o dveh drvarjih in gre nekako takole: Starejši drvar in mlajši vajenec ste šla žagati drva. Odločila sta se, da tekmujeta, kdo bo nažagal več drv. Pri tem je mladi drvar takoj pograbil žago za ročaj in začel brez premora žagati, z vso silo in z vsemi močmi. Čez nekaj časa je začel skrbno opazovati starejšega drvarja, ki pa se je vsake toliko časa usedel in počival. Na koncu sta pregledala, kdo je nažagal več drv in mladi drvar je bil pošteno presenečen, ko je opazil, da je nažagal manj. Starejšega možaka je vprašal, kako je to možno, če pa je on vmes počival. Nato starejši možakar modro odgovori, da je vmes, ko je počival, tudi brusil svojo žago.

Torej, to je kratka prilika, ki govori o tem, kako je pomembno, da si vzamemo čas, da nabrusimo svojo žago. Sedaj pa se postavlja še vprašanje, kaj dejansko pomeni brušenje žage v realnem življenju. O tem odlično na svojem blogu v eni izmed objav piše Steve Pavlina (Sharpen the saw), kjer izpostavi, da brušenje žage ne pomeni to, da damo vse štiri od sebe in gledamo v zrak ali pa v televizijo.

Brušenje žage pomeni, da dejansko ponovno »nabrusimo« del naše osebnosti in tako dobimo zopet potrebno ostrino, da učinkovito funkcioniramo skozi življenje in dosegamo svoje cilje. Sam sem nekako brušenje žage strukturiral na štiri nivoje (glede na to kakšne vrste energij poznamo) in pomembno je, da se redno posvečamo vsakemu od teh nivojev.

Prvi nivo je fizični nivo, torej da brusimo žago v smislu, da ohranjamo naše telo zdravo in v kondiciji. V tem sklopu brušenje žage pomeni redna telesna telovadba, sprehodi v naravo, plavanje v morju, očiščevalna dieta, rolanje itd. Dokazano je, da so ljudje, ki so v boljši fizični pripravljenosti manj pod stresom, lažje upravljajo z negativnimi čustvi, bolj so produktivni itd.

Drugi nivo je mentalni nivo. Brušenje žage na tem nivoju pomeni treniranje možgančkev. Te lahko treniramo tako da beremo knjige, rešujemo križanke, rišemo, slikamo, se učimo, gremo domov po drugi poti itd. Torej, da aktivno treniramo naše sive celice.

Tretji nivo je čustven nivo. Čustva so gorivo, ki poganjajo človeka in pozitivna čustva nas napajajo z energijo, negativna pa jo blokirajo. Brušenje žage na tem nivoju pomeni, da koga osrečimo, izkažemo ljubezen, se nasmejemo itd. Dokazano je bilo, da ljudje, ki so nasmejani in izžarevajo pozitivno energijo so tako v poslu kot tudi osebno korak pred drugimi.

Zadnji nivo je duhovni nivo, kjer pa brušenje žage lahko pomeni meditacija, lahko da si vzamemo čas povsem zase, lahko da se posvetimo veri. Brušenje žage na tem nivoju pomeni tudi, da se oddaljimo od sebe in z distanco pogledamo na to, ali se premikamo v smeri lastne vizije in ciljev. Na primer Donald Trump potrebuje kar štiri ure na da, da se naravna s svojimi cilji in pridobi potrebno ostrino (res pa je, da spi le 4 do 5 ur na dan).

Zase lahko rečem, da mi zadošča, če si vzamem vsak drugi dan pol ure za fizične aktivnosti, vsak dan berem vsaj pol ure in enkrat na teden spravim nekoga v dobro voljo in preverim, če sem usklajen s svojimi cilji. Seveda to govorim v povprečju, ker nekako nisem železno discipliniran.

Šele sedaj razumem pomembnosti brušenja žage. Kar nekaj let zapored sem delal brez premora, tudi sobote in nedelje. Nekaj časa so zadeve dobro funkcionirale, potem pa ti začne zmanjkovati energije. Ugotoviš, da si izčrpal rezerve in da je potrebno ponovno napolniti baterije.

Dokazano dejstvo v tem kontekstu je torej tudi, da če en dan v tednu počivaš, si ostalih šest dni veliko bolj produktiven, kot pa če delaš vseh sedem dni. Torej en dan je smiselno početi povsem druge stvari (mogoče en cel dan brusiti žago).

Za konec bi poudaril še en izjemen dober način, o katerem je pisal Steve Pavlina (Making time for important), kako si vzeti čas za brušenje žage. Ne glede na to, kako natrpan imate urnik, označite čas, kdaj je čas za brušenje in ne glede na to, kdo vas kliče in če želi, da tisti čas počnete nekaj drugega, enostavno rečete: Takrat imam ravno pomemben in neodložljiv sestanek (sam s seboj), predlagam, da se raje dobiva… Tako zagotovo lahko vsak postane odličen tekač na dolge proge!

Sorodne vsebine:

1. Sedem navad zelo uspešnih ljudi
2. Kako zgraditi uspešno kariero oziroma kako biti zaposljiv v 21. stoletju?
3. Motivacija