Vendar glede na to, da smo svobodni in da ni več gospodarja, ki bi nalagal delo, je mogoče čas, da nehamo jamrati. In začnemo čim prej čim več ustvarjati. Produktivni segment svetovne populacije je izjemno alergičen na jamranje, zato boste velikokrat slišali »don’t bitch, whine and complain«, kot odgovor na kakršno koli jamranje. Če malo pobrskate po Urban Dictionary boste našli še veliko drugih zanimivih negativnih izrazov v povezavi z jamranjem.

Zakaj? Zato ker jamranje poleg tega, da se mogoče lahko delaš, da delaš, nima nobenega produktivnega značaja. Prvo kot prvo, z jamranjem se ne bo nič spremenilo. Ostalo bo vse tako, kot je. Mogoče celo še slabše. Medtem, ko se bomo pritoževali, se bodo stvari še poslabšale. Pošast je namreč potrebno ubiti, ko je še majhna. Med tem, ko jamramo, pošast (problemi) samo rasejo.

Drugo, kot drugo, ko jamraš postaneš prava pijavka. Med tem ko jamraš dobesedno piješ kri (energijo) vsem okoli sebe. Vsi, ki so nekoliko bolj subtilne narave, takoj začutijo, kako mu ob jamranju nekoga začnejo odtekati potoki energije. To pa pomeni, da bolj, kot jamraš, težji so odnosi z ljudmi okoli sebe in manjša je verjetnost, da se bodo dobro počutili v tvoji družbi. Nihče si ne želi biti v bližini jamrajočega kupa nesreče.

Za povrh vsega pa poleg tega, da drugim piješ energijo, energijo izgubljaš tudi sam. Popita energija je zgolj nadomestek za izgubo lastne energije, ki pa še kar odteka in odteka. Besede zasedajo prostor in če prostor polnimo z negativnimi besedami, ki nimajo nobenega smisla, zgolj padamo pod težo teh besed. In tako izgubljamo energijo.

Pa ne izgubljamo samo energije. Tudi sami sebi kopljemo jamo. Če jamramo, seveda jamramo čez druge ljudi, situacije in ustanove. In z jamranjem jih odrivamo in si kujemo nove nasprotnike.  Slej kot prej naše konstantno jamranje doseže njihova ušesa. S tem, ko smo jamrali, pa se njihov odnos do situacije ne bo nič spremenil, mogoče le še poslabšal. Veliko bolje je, če gremo takoj v akcijo, namesto, da jamramo.

Z jamranjem torej ne dosežemo nič. Ravno obratno. Z jamranjem rinemo v težjo in težjo situacijo. Res pa je, da je izjemno težko prenehati jamrati. Ta fenomen imamo v kolektivni zavesti, ki se ga je izjemno težko znebiti. Tudi sam se velikokrat zalotim, ko neproduktivno jamram. Vendar je čas, da se spremeni tok kolektivne zavesti. Iz hlapčevskega jamranja v kreativno mojstrsko ustvarjanje.

Ne bom pretiraval. Sem in tja prav paše malo jamrati. S tem si olajšaš dušo. Za hip zrase tvoja lastna pomembnost. Tako ni nič narobe, če nekajkrat v koledarskem letu malo pojamramo. Ampak bi temu kar odvzeli naziv jamranje in ga poimenovali odkrit prijateljski pogovor ali olajšanje duše. Vsekakor pa se moramo za vsako ceno prenehati obnašati hlapčevsko in jamrati zgolj zato, da pač jamramo in s tem dajemo moč nad našim življenjem vsem okoli nas. Norost pomeni, da ponavljamo nekaj, kar ne deluje. Če ne deluje je v naši moči, da to spremenimo. Z jamranjem pa zgolj bredemo še v večje težave. In običajno to pomeni zgolj še več jamranja.

Zato se naslednjič, ko začnete jamrati, ugriznite v jezik. Tudi jaz se bom.

Print PDF

Bolj, kot so nam ljudje blizu ali bolj kot so pomembni v naših očeh, več običajno damo na njihova mnenja. Najbližje je seveda tako partner in družina, katere mnenje najbolj cenimo in ima tako tudi največ potenciala, da prispeva in zavira k našemu razvoju. Običajno je tako, da ko se lotevamo kakršnih koli stvari izven cone udobja s strani naših bližjih, doživimo upor. Na primer naš partner se lahko zaradi lastnih strahov spremeni v našega nasprotnika.

V takem primeru je vsekakor smiselno upoštevati mnenje drugih ljudi. Ampak ne tako, da se preselimo nazaj v cono udobja. Temveč tako, da čustvene strahove bližnjih spremenimo v racionalni model po možnosti s poudarkom na koristih vseh vpletenih. Velikokrat nas zavirajo naši lastni strahovi, še večkrat pa strahovi ljudi, ki nas obkrožajo. Zato moramo skrbno paziti, s kakšnimi ljudmi se obkrožimo ali kako uspešno nevtraliziramo njihove strahove.

Naslednji socialni krog so naši prijatelji. Tudi te nas lahko podpirajo ali zavirajo. Pravi prijatelji nas bi morali vedno in iskreno podpirati pri našem razvoju. Vendar je včasih zgodi, da se naši prijatelji spremenijo v tako imenovane zunanje strokovne svetovalce, ki zopet bazirajo na strahu in zavisti. Pogosto je tako, da izven cone udobja začnemo slediti stvarem, ki bi jih te naši zunanji strokovni svetovalci tudi sami radi dosegli, pa niso prepričano, če to zmorejo in potem s svojimi nasveti raje poskrbijo zato, da se tudi mi ne lotimo sprememb. Še pogostejši strah je, ki je pogost tudi pri partnerstvu, da s spremembami ne bomo imeli več skupnih interesnih območij, oziroma skupnih vrednot (seznam vrednot) ter da bomo tako izgubili osebo, do katere gojimo čustva.

V tem primeru je vsekakor zopet smiselno upoštevati mnenje drugih ljudi. Vendar ne tako, da jih dejansko upoštevamo, temveč da zopet stvari postavimo v pravi kontekst. V življenju ni nič stalnega, vse se giblje v življenjskih ciklih in z našimi notranjimi spremembami se spreminja tudi zunanja okolica. To vključuje tudi naše prijatelje. Ljudje, ki osebnostno napredujejo običajno tudi menjajo zunanjo okolico, od prostora, kjer živijo, prijateljev, kariernih okolji itn.

Vsaka oseba nam je dana v življenju, da se od nje učimo in z njo prehodimo del poti. Ne glede na to, ali nam je oseba podrejena, nadrejena, močnejša, večja, manjša itn. od vsakega se lahko nekaj naučimo. Vendar, ko prehodimo skupno pot, je mogoče čas, ali pa tudi ne, da se razidemo. Vsaka vezanost pomeni le prisilen obstoj. Življenje nas pa samo slej kot prej prisili do tega, da napredujemo.

Ko enkrat začutimo, da ne napredujemo, se enostavno ne počutimo več dobro v svoji koži in dalj časa kot bomo stagnirali na mestu, bolj bomo nezadovoljni sami s seboj. To pomeni, da bodo tudi odnosi trpeli. To, da smo z nekom prehodili pot in da je čas, da gremo naprej ne pomeni, da nekoga nimamo več radi, da ga ne spoštujemo ali da nismo več prijatelji, le vsak sledi poti svoje usode in osebnostne rasti.

Torej pravi prijatelji niso zunanji strokovni svetovalci, temveč ljudje, ki nas podpirajo pri lastnem razvoju in napredku, ne glede na to, kaj to pomeni za njih same. Zopet je pomembno, da ne stagniramo zaradi strahov drugih. Pri tem je golo dejstvo, da ko bomo začeli s spremembami, bomo naleteli na tovrstne ovire in upiranja. Vse ima težnjo po ohranitvi in po samoobstoju.

Potem so tu še avtoritete na specifičnih področjih. Merilo, kdaj in v kakšni meri upoštevati mnenja teh ljudi je izjemno preprosto. Če so sami naredili stvari in jih dokazali na lastni koži jih je vsekakor smiselno poslušati ter upoštevati. To so običajno mentorji. Pri svetovalcih gre za ljudi, ki običajno niso tega sami nikoli naredili, zgolj svetujejo drugim, kaj naj naredijo.

Osnovno načelo svetovalne panoge bi moralo biti živi, kar pridigaš. Če nekaj nisi sam izkusil, ne moreš drugim svetovati, oziroma v zelo omejeni meri. Potem se pojavi še vprašanje v kakšni meri upoštevati mnenja ekspertov. Zopet je načelo preprosto in sicer nauki za posameznika niso nič, sam pri sebi naj se uči. Poskusimo in če deluje tudi za nas, super. Če ne, bomo morali najti drugačno, lastno pot.

Vseeno pa, ljudje ki so nam blizu včasih lahko izpostavijo mnenje, ki ima svojo težo, pa se z njim ne strinjamo. Ne pozabimo, da imamo štiri vrste jaza in sicer javni jaz, ki je poznan tako nam, kot drugim, privatni jaz, ki je znan samo nam, ter slepa pega, ki nam samim ni znana, je pa drugim. Potem je še tisti del jaza, ki ni znan tako javnosti, kot nam. Vendar pri slepi pegi nas včasih ljudje lahko opozorijo na lastnosti ali vedenje, ki se jih sami (še) ne zavedamo. V takih primerih je smiselno, da te stvari racionalno premislimo. Če držijo, se velja vprašati, ali bomo kaj spremenili ali ne. Če ne držijo, mnenje ignoriramo.

Nazadnje je tu še splošna javnost. Bolj, kot smo izpostavljeni, bolj, kot smo vključeni v določene socialne kroge, hitreje naletimo na obrobna mnenja in nasprotovanja. Čeprav je izjemno težko, je pravilo preprosto, sploh ni vaša stvar, kaj si drugi mislijo o nas. Negativna mnenja ljudi so pogosto zgolj odsev njihovih lastnih problemov. Bolj, kot si izpostavljen, bolj kot si drugačen od večine, bolj trdo kožo potrebuješ, ampak v smislu, da ni potrebno zapraviti niti sekunde časa za to, da bi se ukvarjali s tem, kaj si drugi mislijo o vas.

Pri tem velja še opozoriti na napačno subjektivno realnost, v kateri smo prepričani, da se ljudje na veliko ukvarjajo z drugimi ljudmi. Večino časa se ljudje ukvarjajo sami s seboj in s svojimi lastnimi problemi, z drugimi pa se bolj malo ukvarjajo oziroma če se že, stvari niso tako osebne in globoke, kot včasih predvidevamo. Ljudje, ki pa se dejansko večino svojega časa ukvarjajo z drugimi ljudmi, verjetno nimajo svojega življenja. To je enako kot neprestano gledanje televizije, ki pomeni, da svoje življenje živimo skozi opazovanje drugih ljudi. Življenje ni tekmovanje v popularnosti in pogosta zmota, tudi vodij je, da nas morajo imeti vsi radi. Torej pomembno je, da smo pozorni na mnenje drugih ljudi, posebno tistih, ki so nam blizu, ne smemo pa se s tem obremenjevati.

Bolj pomembno kot to, kaj drugi mislijo o vas, je pomembno, kaj vi sami mislite o sebi. S tem razvijete neverjetno moč in svoj potencial za ustvarjanje. Bolj kot boste aktivni in več kot boste ustvarjali. Več bo sicer tudi porazov. In ljudje bodo povedali svoje modro svetovalno mnenje. Vendar poraz ni nasprotje uspeha, vendar integralni del samega uspeha. Tako boste vedno korak bližje samoaktualizaciji, razvili boste več samozavesti, realizirali več lastnega potenciala. Če mislijo ljudje, da ste malo nori, je to običajno dober znak. Namreč, če počnemo to, kar počne večina, tudi dobimo to, kar dobi večina.

Bodite zvesti predvsem sebi, to je vaše življenje, odgovarjate samo za lastna dejanja, razvijate vašo lastno osebnost. Vse, kar je ste vi in vse ostalo je zgolj odsev vas samih. Ne iščite odobravanja v očeh drugih ljudi. Predvsem pa, podpirajte vse okoli vas. Soočite se z lastnimi strahovi. Sami boste uspešni le, če boste drugim ljudem pomagali, da bodo uspešni. Biti milijonar med reveži je brez pomena. Vaša naloga je, da vidite potencial v drugih ljudeh in jim ga pomagate realizirati. Tako, kot bodo tudi drugi pomagali vam.

Print PDF

Najprej nekaj besed glede kvantitete. Glede na to, da večinoma pišem tematiko objav v povezavi s podjetništvom (primarna tema) in včasih napišem še kakšno objavo na temo poslovnega in osebnostnega razvoja, je povsem jasno, da ne gre za izjemno veliko ciljno publiko. Če smo še bolj dramatični in primerjamo to s Kmetijo slavnih, bo teoretično glede na rast in število novih obiskovalcev šele v več kot petih letih moj blog obiskalo toliko ljudi, kot v enem dnevu pogleda to oddajo. Na drugi strani je slovenski trg tako ali tako že v osnovi izjemno majhen, sploh če primerjamo 2 milijona ljudi z 1 milijardo govorečim angleškim trgom, kar je kar 500x več. Torej glede kvantitete ni veliko možnosti, le širjenje spektra tematik pisanja, menjava celotne tematike ali nenazadnje jezika. Za večjo kvantiteto, bi potreboval večji vzvod. Prebojniki to dobro razumejo. Vendar cilj tega bloga ni, da bi podiral rekorde obiska, temveč predvsem, da delim svoje misli in izkušnje.

Potem so tukaj statistike, ki pravijo, da je le okoli 10% spletnih deskarjev aktivnih pri ustvarjanju vsebine (USG – user generated content), še manj jih dejansko proaktivno ustvarja vsebino (npr. piše blog). Slednjih naj bi bilo manj kot 1%, kar je verjetno še dobro, saj imamo že tako informacijski presežek in slabo kakovost vsebine. Ampak konec koncev, vsaka stvar ima svoje prednosti in slabosti.

Osredotočimo se sedaj na teh 10%. Večino komentarjev lahko razdelimo v dve veliki skupini. Prva skupina so ljudje, ki o napisanem premislijo, se strinjajo ali ne in na podlagi tega napišejo tudi komentar. Ta komentar je lahko pohvala in nadgraditev misli ali nasprotno, predstavitev drugačnega vidika (subjektivne realnosti). Druga skupina komentarjev, žal veliko večji del, je po svoji vsebini povsem irelevantna. Večinoma gre to za neke povsem neumestne in nekonstruktivne komentarje, v največjih ekstremih tudi kletvice, žaljivke itn. Včasih se tudi konstruktivno komentarji začnejo spreobračati v vsiljevanje. Če pogledate povprečne komentarje na kateremu izmed slovenskih novičarskih portalov ali recimo na YouTube-u, je število takšnih komentarjev pretresljivo.

Iz tega se lahko naučimo nekaj več, kot zgolj to, da je vrednost komentarjev v splošnem majhna.

Prvo pomembno dejstvo je pojav povsem drugačnih vzorcev obnašanja, če je posameznik anonimen. Sociologi in psihologi so dokazali, da se v anonimnosti močno znižajo naše moralne meje. Celo velika večina grozot, ki se zgodi na svetu, je dostikrat posledica tega, da sistem omogoča anonimnost določenim akterjem in to, da za svoja dejanja ne odgovarjajo nikomur. Na drugi strani, bolj kot so naša dejanja (ne zgolj besede) na očeh javnosti, višja je naša moralna meja.

To pove vsaj dvoje. Prvo seveda to, da je glede na neanonimnost mojega bloga moralna meja v izražanju v vsaki objavi verjetno vsaj malo večja, kot bi bila drugače (v resnici ni ). V povsem drugačni poziciji so obiskovalci bloga, ki s komentiranjem ostanejo bolj ali manj anonimni. To povzroči, da so njihove moralne meje nižje in kar mogoče ne bi storili v živo, sploh ne pred širšo javnostjo (čeprav je tudi nekaj takih), to brez problema izvedejo na internetu. Tako pridemo do teh nebodijihtreba komentarjev, za katere bi bilo bolje, če jih sploh ne bi bilo. Če vas prime kdaj, da napišete kakšen tak komentar, je škoda zgubljati časa in energije, vse skupaj pa v vsakem primeru ne vodi nikamor.

Gledano s še širšega vidika, so seveda objave na tem blogu le en majhen fragment mojega življenja, razmišljanja, doživljanja. V realnosti nisem moj blog in ne živim v slikah. To privede do narobnih predstav, pričakovanj in prepričanj, kar vodi tudi do povsem narobnih komentarjev. Takšne komentarje je mogoče identificirati po vsebini, ki se nanaša na pisca in ne na posamezno objavo ali razmišljanje. Običajno gre za etikete, ki jih nalepimo določeni osebi na podlagi prvega vtisa, lahko tako v živo, kot tudi preko spleta in drugih medijev. To je velik problem znanih osebnosti. Te etikete so še toliko bolj izrazite na internetu, saj si zaradi prej omenjene anonimnosti moralne meje zopet bistveno nižje.

Na podlagi vseh teh dejstev pridemo še do pojma subjektivna realnost. Dejstvo je, da objektivnost ne obstaja. Vsak od nas ima določene »leče« s katerimi gleda na svet in na podlagi teh leč oblikuje svoja prepričanja. Za lažje delovanje naših možganov je značilna velika mera posploševanja, ko gledamo čez te leče, ki izhajajo iz naslova naših prepričanj. Na podlagi teh prepričanj se odzivamo na določene situacije, ki vključujejo ljudi, tako v mislih, besedah in dejanjih.

Ključen element človeštva je seveda raznolikost in če bi vsi gledali čez enake leče, bi bil svet povsem dolgočasen, oziroma ne bi bilo nobenega razvoja. Na drugi strani povsem individualistično gledanje na svet zopet ni optimum, zato se povezujemo z ljudmi, ki gledajo skozi enake leče. Večja kot je skupina, bolj lahko svoj pogled vrine ostalim oziroma skuša prikrojiti pravila delovanja sebi v prid. Najbolj ekstremni so totalitarni sistemi, o nastanku katerih sem pisal v tretjem valu.

Glede na to, da so bile ravno danes demonstracije, je to lahko izjemno nadzoren primer. Delavci gojijo prepričanje, da imajo zaradi velikih plač managerjev in zaradi dobičkov, ki si jih izplačujejo lastniki, tako nizke plače. Na drugi strani managerji in lastniki plačajo delavcem toliko, kot je njihova cena na trgu delovne sile in smatrajo, da jih delavci izkoriščajo, na primer s krajami, goljufanjem itn., sami pa si zaslužijo dobičke, zaradi tveganja, znanja itn. Prav tako vidijo, da če bodo zvišali delavcem plače, bo mogoče ogroženo podjetje, vsekakor pa bodo imeli sami manj, tako tudi lastniki. To sta dva povsem skrajna pogleda in ta prepričanja na koncu nimajo nič z dejansko resnico.

Žal je običajno tako, da če sami ne doživimo določene situacije, ta za nas ne obstaja, razen če nimamo možnosti izjemne empatije in konstruktivnega pristopa. Tako je na primer malo managerjev, ki se ali so se soočali s problemi delavcev in obratno, malo delavcev razume probleme managerjev ter lahko vidi svet skozi njihove leče. Drugi svet tako za nas enostavno ne obstaja oziroma ga ne razumemo. Kar pa ne prinaša nič dobrega za celotno človeštvo ali supnost. Torej se moramo ob takšnih situacijah vprašati o stopnji naše empatičnosti, ter koliko nam naša prepričanja koristijo ter do kakšne mere koristijo le nam, do kakšne mere pa skupnosti kot celoti.

S svojimi prepričanji lahko naredimo vsaj troje. Prvič jih ohranimo, ocenimo ali nam koristijo ali ne ter vztrajamo pri njih. Drugič, skušamo drugim pobarvati leče z našimi prepričanji, nekateri to počno celo z namenom prevare. Tretjič, zamenjamo prepričanja oziroma pustimo, da drugi prebarvajo naše leče. Situacije so seveda lahko tudi delne, da del prepričanj ohranimo in del spremenimo. Za kakršno koli barvanje je zopet seveda potrebna velika empatičnost, dolgoročni pogled, duhovni kapital in konstruktivnost. Vse to pa ni lahko.

Če zaključimo primer delavcev, optimalna dolgoročna rešitev ni ne en, ne drug konec palice, vendar celotna palica, z »zmagam – zmagaš« situacijo, enako kot pri Muri. Za to je potreben dialog in pravi pristop iz obeh strani. Če tega ni, je običajno tako, da pridemo iz evolucije slej kot prej do revolucije, dokler se karte vsaj malo ne premešajo, nato pa vse teče po ustaljenih tirnicah naprej. Žal se človeštvo mogoče iz ponavljanja teh vzorcev premalo hitro uči.

Sam vidim svet skozi svoje leče, ki jih na podlagi osebnostne in poslovne strani neprestano spreminjam in nadgrajujem. Veliko tega tudi delim na svojem blogu. Leče danes so povsem drugačne od leč, ki sem jih imel na primer 5 let nazaj. Skušam povečati širino teh leč, predvsem z empatičnostjo in konstruktivnostjo. Čeprav me čaka še veliko dela in dviganja zavesti. J Na primer, če ne bi imel odklonilnega odnosa do nekonstruktivnih komentarjev, tudi ta objava ne bi nastala. Tako da moramo ločiti subjektivno realnost, ki se sreča z drugimi subjektivnimi realnostmi za namen razvoja ter na drugi strani prevare, navezanost na svojo subjektivno realnost ter vsiljevanje, kar prinaša grenkobo in negativnost.

No povežimo to z obiskovalci in komentarji na blogih. Če obiskovalec nekaj prebere in ni o tem niti malo razmislili, govorimo verjetno o (skoraj) povsem stran vrženem času, razen v primeru, da bo kdaj v prihodnosti podzavest to koristno uporabila. Če obiskovalec nekaj prebere, premisli o tem in skuša razumeti, kaj je bilo napisano, je to že korak dlje. Na podlagi razmisleka, če del tega integrira v svoje življenje ali sistem prepričanj in na podlagi tega dobi povratno informacijo, še toliko bolje. Saj znanje, ki ga ne uporabljamo nima nobene koristi. Na koncu, če na podlagi povratnih informacij bralec deli svoje izkušnje še z drugimi (in se uvrsti v 1% populacije), na konstruktiven način seveda, lahko dobimo povsem nova prepričanja sedaj večje skupine.

Torej kaj je dober komentar. To je tak komentar, ki vključuje razmislek o prebranih informacijah, razmislek o stališču avtorja (njegovih subjektivnih lečah in zakaj so tako pobarvane), primerjavo z lastnimi izkušnjami, morebitno testno integracijo v lastno življenje, zbiranje povratnih informacij in deljenje lastni izkušnje ter ugotovitev na konstruktiven način z namenom, da se oblikuje kolektivna konstruktivna realnost, ki predstavlja »zmagam – zmagaš« situacijo. Pri tem se upošteva individualno izhodišče, različne vrednote, hotenja in cilje, dobronamernost na vseh ravneh in delovanje v dobro celotnega človeštva.

Takih komentarjev je res malo.

Dobra in konstruktivna komunikacija je ključ do doseganja boljšega skupnega življenja. Eno izmed načel takšne komunikacije je, prinesi konstruktivno (SSKJ: ki pomaga k ureditvi, izboljšanju česa; ustvarjalen, ploden) rešitev skupaj s problemom, ki ga izpostavljaš. A o tem več drugič.

Konec koncev pa ima v moji subjektivni realnost en dober intelektualni pogovor v živo veliko več vrednosti kot neskončno povprečnih komentarjev. In z vsako osebo, s katero moram izmenjati svoja prepričanja, se bom zagotovo slej kot prej srečal.

Print PDF