Ampak, če zgolj sanjarimo o tem, nam to prav nič ne pomaga. Še manj pa, če jamramo o tem, kako grozno je v službi. V praksi imamo dve možnosti. Prva je, da se zavestno odločimo, da si bomo sami zgradili sanjsko službo, na primer v svojem podjetju. In se podamo na več let trdo bitko vlaganja vase, tveganja, premagovanja ovir in mogoče nam uspe, mogoče ne. O tem je dosti napisanega.

Vprašanje je, kaj če si tega ne želimo? Potem pridemo do druge možnosti in rešitve in to je, da popravimo v svojem subjektivnem zemljevidu realnosti, kaj je to sanjska služba. Niti slučajno ne, da bi znižali svoje standarde, vendar da oblikujemo jasno sliko o tem, kaj je to realna sanjska služba, če nismo ultra karieristi.

Odgovor je enostaven. Realna sanjska služba je enaka kot življenje. Vedno je in bo kakšen problem, s katerim se je potrebno soočiti. Obkrožajo nas ljudje, ki so nam blizu in tisti, ki nam niso blizu. Eno leto je plačilo boljše, drugo slabše. Vmes se kdaj zgubimo in ne vemo, če je to resnično to. V drugem trenutku spet napredujemo. Določeno leto nam je kariera pomembna, določeno ne. In še bi lahko naštevali.

Realna sanjska služba je enaka kot življenje. Nič drugače pa v resnici tudi ni v podjetništvu, le mogoče več vzvodov oblikovanja okolja imamo v roki; so pa zato drugi problemi.

Nikoli ne smemo znižati svojih standardov, ravno obratno. Stremeti moramo k boljšemu in boljšemu. Moramo pa imeti jasno predstavo o tem, kaj pomeni služba. Sploh sanjska služba. In skozi izzive službe tudi osebnostno in poslovno rastemo, pa četudi ne gre za tektonske premike. Zato v resnici sanjska služba sploh ne mora obstajati.

Zato nehajte sanjati o sanjski službi. Nehajte jamrati. Raje merite vaš osebnostni napredek. In sami skušajte svojo službo približati idealu, s tem, da si oblikujete osebno poslanstvo. Takrat bo imelo delo pravo vrednost. Življenje pa ne bo nikoli popolno, daleč od tega. Enako je z idealnimi službami, te ne obstajajo.

Predvsem uživajte v delu, če greste jutri v službo. Bodite ponosni, da opravljate koristno delo za svet. S problemi pa se pogumno soočite.

Print PDF

Glavni razlog, za iskanje Zavoda za zaposlovanje je verjetno, ker ste izgubili službo, ste tik pred tem ali iščete informacijo, če vam zavod lahko kako pomaga pri uresničevanju vaših prihodnjih ciljev. Najprej bi izpostavil, da sem se tudi sam pogosto znašel v trenutkih negotovosti. Izguba službe je po raziskavah psihologov eden izmed največjih možnih stresnih dejavnikov, ki lahko doletijo posameznika; takoj za smrtjo in hudo boleznijo. Doleti pa takšna situacija skoraj vsakega zemljana, če ne večkrat, pa vsaj enkrat v življenju. Zato ne bodite preveč strogi do sebe, razočarani ali jezni. Vsak se znajde v takšni situaciji in to je neke vrste test življenja, da pokažete iz kakšnega materiala ste narejeni.

Za premik naprej je najprej potrebno razumevanje. Na svoji poslovni poti, ki vključuje tudi investiranje v mlada perspektivna podjetja, je ena ključnih nalog analiziranje trendov in sprememb, ki se dogajajo v družbi. Več kot sedem let tako intenzivno preučujem slovensko poslovno okolje ter makroekonomska in tržna dogajanja po svetu. Edino, kar lahko rečem je, da se je svet v zadnjem desetletju povsem spremenil; obrnil na glavo. Slovenija v nekaterih pogledih močno zaostaja in plačilo cene za ta zaostanek nas čaka v bližnji prihodnosti, predvsem z nujno po prestrukturiranju gospodarstva. Brez zdravega gospodarstva, namreč tudi drugi sestavni elementi države ne morajo funkcionirati.

Poglejmo si sedaj, kako se je svet spremenil. Zadnjih dvajset let smo bili priča strme gospodarske rasti zahoda. Prišlo je do informacijske revolucije, ki je sprožila izjemno povečanje produktivnosti, znižala stroške vstopa v mnoge panoge, predvsem pa je vsem ljudem omogočila dostop do informacij in trgov. S tem smo prišli v družbo znanja in  danes je minimalno učinka gospodarskega delovanja opravljeno z mišicami. Večina z možgani, kreativnostjo in ustvarjalnostjo. Edina prava konkurenčna prednost v družbi znanja je postalo znanje. Nihče več ne mora spati na lovorikah.

Velika posledica informacijske revolucije je bil še večji razcvet finančnega sektorja. Informacijske platforme so omogočile trgovanje z mnogimi instrumenti, ki prej enostavno niso bili mogoči. S klikom na tipkovnici banke lahko ustvarjajo denar, možnosti za investiranje je neskončno. Tako je tudi finančni sektor doživel izjemen razcvet in strmo rast, ki ga ni pomnilo človeštvo vso svojo zgodovino. Premoženje zahodnega sveta se je drastično večalo in zdelo se je, da bo pravljica rasti trajala večno.

Naslednji trend, ki ga je sprožila informacijska revolucija je bil globalizacija in povečana mobilnost prebivalstva. Ta trend se še kar nadaljuje. Transportni stroški so strmo padli, uradni poslovni jezik je postala angleščina, mobilnost prebivalstva se je izjemno povečala. Ljudje so začeli potovati, se preseljevati in danes v večjih mestih po svetu vidite izjemno raznolikost človeštva, kjer se mešajo različne rase, verstva in prepričanja. Globalizacija pa je omogočila tudi najmočnejšim svetovnim multinacionalkam, da so začeli osvajati nove in nove trge. Tako so zrasli novi vladarji sveta v kapitalizmu, ki imajo svoje komunikacijske, tržne in finančne kanale po celotnem svetu.

Vse prej od navedenega je prineslo še en pomemben trend. To je potrošništvo. S kapitalizmom so v ospredje prišle naravne dobrine in kar naenkrat ni več toliko pomembno, kdo si, vendar kaj imaš. Izlete v naravo so zamenjali izleti v nakupovalne centre.

Tukaj nismo izjema. Slovenija naj bi imela največ trgovin na prebivalca. V vsaki manjši vasi imate kar nekaj trgovskih centrov in te še kar rasejo, kot gobe po dežju. Glede na to, da smo Slovenci tudi nadpovprečno zavistni in moram imeti vse, kar ima sosed, smo začeli tako, kot vsi ostali zahodni narodi, kupovati nove in nove stvari. Finančni sektor je omogočil zadolževanje, še posebej podjetji, in skoraj ga ni državljana, ki si ne bi privoščil solidnega standarda. Če pogledamo povprečje in to, da nekaj milijard ljudi živi pod pragom revščine, kar pomeni nekaj dolarjev na dan, se moramo dobro zavedati, kakšna je naša pozicija; sploh če imamo svoj lastni dom in topel obrok. Res pa je, da se končuje pravljica ekscesov nakupovanja, zapravljanja in potrošniškega hedonizma; ker to ni sorazmerno z našo produktivnostjo.

Vrnimo se na osrednjo temo. Razcvet zahoda je Slovenija doživljala še toliko bolj intenzivno. Namreč ravno takrat smo šli skozi tranzicijo. Potrebno je bilo razdeliti državno premoženje, ustvarjala se je državna administracija (delovna mesta), trg je hrepenel po novi ponudbi, imeli smo močne paradne gospodarske konje, ki so se znali obrniti iz juga na zahod, tuje multinacionalke so pri nas iskale podizvajalce. Vsak je dobil še nekaj v delnicah, kakšno denacionalizirano ozemlje, davčna regulativa ni bila ravno najbolj stroga in priložnosti je bilo veliko. Nepremičninski in borzni trg sta strmo rasla. Skupaj s strmo rastjo zahoda in pojavom tranzicije ter denacionalizacije, je bila to formula za kvantni materialni preskok praktično čez noč. Od tega, da je bilo potrebno na skrivaj uvažati plenice iz sosednjih držav smo v dobrem desetletju prišli do ene najbolj razvitih držav na svetu.

Sedaj pa pride hladen tuš. Vsi dobro vemo, kaj se zgodi, ko se najemo preveč sladkarij. Postane nam slabo in slej kot prej bruhamo. Še večji problem pa je, ko se sladkarij navadimo in ne moremo več brez njih. Enako, kot je z drogo. Tako približno se sedaj počuti Slovenija. Nekako nam je slabo, ker smo se prenajedli sladkarij, sprašujemo se, če je bilo prav materialno dati pred odnose, obenem pa so nam bile kar naenkrat sladkarije odvzete, pa čeprav si jih še toliko želimo naprej brezskrbno jesti. Država z zadolževanjem še nekako vzdržuje potrebo po sladkorju, vendar je zgolj še vprašanje časa, kdaj se bo potrebno navaditi na manj sladkorja. Seveda so v tem tudi prednosti, a jih pogosto težko vidimo.

Poglejmo še malo bolj podrobno, kaj se dogaja. Gospodarstvo se vedno giblje v ciklih. Neskončna strma rast prav tako ni možna. V naravi je skoraj ne poznamo, pogosto pa tudi povzroča več problemov, kot prinaša koristi. Pomislite na raka, ki je rezultat nenehne rasti. Tako smo pred kratkim dosegli vrh lepe dolgoletne strme rasti. Strmi proskok produktivnosti zaradi informacijske tehnologije se je omejil. Finančni sektor je nekoliko zavil v napačno smer s produkti, ki niso imeli več nobene trdne osnove. Trgi so postali nasičeni in problemi iz naslova, kako proizvesti dobrine so se preselili na raven, kako prisiliti potrošnike še v več nakupovanja. Vendar, ko je trg zasičen težko siliš nanj še nove dobrine, predvsem če nimajo nove konkretne dodane vrednosti.

Vse prednosti, ki smo jih živeli zadnjih deset let, so sedaj pokazale še svoje slabosti. In teh ni malo. Podjetja morajo kar naenkrat biti skrajno inovativna, da so lahko uspešna. Ne tekmujejo več na lokalnih trgih, vendar kar s celim svetom. Če nimajo zdravega lastništva, kompetentnega managementa in motiviranih zaposlenih, skoraj ni možnosti, da bi podjetje uspevalo. Najhitrejšo rast doživljajo podjetja, ki temeljijo na znanju z največjo dodano vrednostjo in to uspe predvsem podjetjem v velikih državah, kjer znajo pritegniti talent iz celega sveta, prav tako pa imajo podjetja dostop do kapitala in drugih sredstev. Talent in kapital sta postali osnovni sestavini uspeha. Poleg povečane produktivnosti se je z informacijsko revolucijo strmo povečala tudi učinkovitost. Če smo včasih potrebovali 10 ljudi za neko intelektualno delo, danes potrebujemo samo še enega. In še ta eden lahko opravlja delo za vse trge.

Podjetja se tako soočajo z izjemnimi izzivi. Stopnja umrljivosti podjetij se strmo viša, potrebno je neprestano iskati nove priložnosti. Če podjetja ne poslujejo po najsodobnejših konceptih, so skrajno optimizirana in temeljijo na znanju, je zgolj še vprašanje časa, kdaj jih bo izpodrinil konkurent, iz mnogih koncev sveta. Tako pride do situacije, da je ogroženo celotno podjetje, če management dovolj hitro ne odpusti dovolj ljudi, poveča produktivnost podjetja in optimizira delovanje.

Slovenska podjetja so nastajala in ustvarjala v strmi konjunkturi ali so bili postavljeni temelji v prejšnjem sistemu. In vse to takrat ni bilo potrebno; denarja je bilo na pretek. Sedaj pa se je za podjetja na poti nadaljnje rasti pojavil globok prepad. Spremeniti klimo v podjetju in način poslovanja pa je praktično nemogoče čez noč. Traja leta. Obenem pa finančne zloge v času poslovanja po starih vzorcih hitro kopnijo. In malo je podjetij, ki jim uspe narediti to tranzicijo uspešno. Zato tudi vidimo toliko novih stečajev in propadanj podjetij. Sploh v panogi, ki jih je prej močno podpirala država, kot na primer gradbeništvo ter v panogah, ki nudijo poslovnim partnerjem storitve, ki jih je možno takoj odžagati v krizi ali pa nimajo izjemno visoke ali pa nujne dodane vrednosti.

To je sedaj realno stanje. Podjetja so prekomerno zadolžena, trgi so vmes postali nasičeni, investicij v znanje za tekmovanje z globalnim svetom v preteklosti ni bilo dovolj, konkurenca je vse bolj kruta in huda, novih tujih nenasičenih trgov ni. Prav tako podjetja niso dovolj optimizirana in mednarodno naravnana, kar poveča tveganje obstoja. Z ustavitvijo strme rasti in prihodom krize je podjetjem začela teči voda v grlo in sape je marsikateremu podjetju enostavno zmanjkalo. Obrniti veliko ladjo pa je, kot omenjeno izjemno težko. Zato podjetja propadajo in ljudje izgubljajo službo.

Vseh naštetih velikih problemov pa nimajo zgolj podjetja. Ima jih tudi država. Namreč država je prav tako nastajala v obdobju velike konjunkture. Zato je z lahkoto pomagala ljudem in podjetjem. Preko razpisov, socialnih transferov, davkov ipd. Veliko ljudi je imelo bonitete na račun države, od predčasnega upokojevanja, neomejene zdravstvene in farmacevtske nege ipd. Prav tako je veliko podjetij živelo na račun države. Proračun je bil poln, portfelj v državni lasti dobičkonosen in vsi smo imeli lahko veliko.

Zato ni čudno, da je bila porazdelitev dogodkov pred kratkim celo bolj enakomerna kot ob osamosvojitvi. Ob vstopu v Evropsko unijo je bil tukaj še evropski denar; ampak tudi ta ima svojo ceno, namreč bližamo se trenutku, ko bomo morali več plačevati iz evropskega proračuna, kot prejemamo. Še eden udarec. Veliko smo dosegli in lahko smo ponosni na to; vseeno pa se je svet praktično čez noč spremenil in omamljeni s konjunkturo ter potrošništvom tega nismo dovolj hitro opazili ne na ravni državo, kot tudi na ravni večine podjetij in celo državljanov, tudi intelektualcev.

Če se vrnemo sedaj na nivo države. Tudi država je v končni fazi eno veliko podjetje. In državo praktično pestijo podobne težave, kot podjetja. Prvo kot prvo je na žalost država v družbi znanja postala prevelika za majhne spremembe in premajhna za velike spremembe. Potem pa je še veliko drugih problemov, ki izvirajo iz tega. Veliko podjetij, ki so še v državni lasti, je še bistveno bolj neoptimiziranih, tudi zaradi zagotavljanja manjše brezposelnosti. Že sama državna uprava živi neke vrste svoj svet, ki se širi in razvija. Kljub krizi je vsako leto v državni upravi več zaposlenih. Izobraževalni sistem je zastarel, investiralo se je več v infrastrukturo kot vsebino. Računi investicij prihajajo, denar, ki je na voljo za plačila pa se hitro manjša. Tako se Slovenija vsak dan zadolžuje nekaj milijonov evrov in drvi proti grškemu scenariju. Kar naenkrat so se stvari iz finančnega vidika močno spremenile. V nočno moro.

Otežuje pa jih še faktor staranja prebivalstva. Jasno je, da pokojninski in zdravstveni sistem nista več vzdržna. Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo stvari počile. Mladina praktično ne bo imela pokojnin, vedno več zdravstvenih storitev si bomo morali plačevati sami. Namreč demografska slika se je skupaj z gospodarsko obrnila na glavo. Zopet pač ni enega krivca, tako so se stvari obrnile.

Namesto dveh delavcev na enega upokojenca, kot pred kratkim, imamo dva upokojenca na enega delavca. Življenjska doba se daljša, potreb po zdravstvenih uslugah je vedno več in tako na ravni najbolj osnovne matematike lahko izračunamo, da sistem ni vzdržen. In da bo potrebno narediti velike in hude reze. Če želimo ali pa ne. Sistem je nevzdržen predvsem na dolgi rok in s tem problemom se srečuje večina Evrope; vsi kratkoročni ukrepi so zgolj kozmetični popravki, ki nekoliko odrinejo problem v prihodnost, ki pa se vmes vztrajno veča. Tukaj bodo potrebne velike spremembe, pri katerih bo razočaranih veliko ljudi.

S krizo pa ne sooča zgolj država in večina podjetij, vendar posledično tudi državljani. Verjetno tudi vi. Jaz se tudi. Še bolj pa tisti, ki so dalj časa živeli v socializmu, občutijo ta problem še toliko bolj boleč. Namreč vzgoja prejšnjega sistema je bila dobra izobrazba in varna služba za vse življenje. Produktivnost je bila zmerna, za večino področij življenja pa naj bi poskrbela država. Varnost se je zdela na izjemno veliki ravni, za zdravje in pokojnino je bilo poskrbljeno. Ljudje so se lahko veliko družili, okolje je bilo predvidljivo, sploh s petletkami, država je vzdrževala socialni red in mir za vsako ceno. Seveda so bile to prednosti sistema, ki je imel mnogo slabosti, o katerih sedaj ne bi razpravljal.

Največji problem je, ker se je z menjavo sistema nekako zdelo, da nova država ponuja oboje. Na eni strani prosti čas, socialno varnost, veliko druženja in enakost, ki jo je izpostavljal socializem, ter na drugi strani razcvet materialnih dobrin, potovanj in užitkov, ki jih je omogočil kapitalizem. Kaj češ boljšega? Vendar ta dva koncepta ne gresta skupaj. Takemu pristopu bi lahko rekli izkoriščanje. V kapitalizmu je tako, da ali trdo delaš in ustvariš dodano vrednost, pa si zato materialno nagrajen, ali pa v nasprotnem primeru nimaš praktično nič. Če več počivaš, pač imaš nižji materialni standard. Ne gre drugače. Če si deloven, kreativen in iznajdljiv, lahko zaslužiš bistveno več. Na tem konceptu temelji delovanje srca kapitalizma, ki so Združene države Amerike.

Kapitalizem ne pozna odnašanja premoženja podjetja domov (pisal, WC papirja ipd.), delovnike od osmih do štirih in socialne varnosti na plečih države. Kapitalizem pozna zgolj koncept dodane vrednosti, se pravi tega, katera znanja in sposobnosti imate, ki jih nekdo na trgu dela ali dobrin potrebuje. Ravno nasprotno od socializma, ki je botroval k temu, da so ljudje nehali vlagati vase in v svoje sposobnosti po formalnem šolanju, ker je sama diploma zagotavljala največjo možno varnost.

Prav tako pa je bilo v tistih časih bistveno več fizičnega dela kot danes. Posledično, če nekdo nekaj ne zna, v družbi znanja težko prispeva. Če nekdo ne prispeva, mora dodano vrednost namesto tega človeka, ustvariti nekdo drug. Kar pa ne gre v nedogled in slej kot prej pride do nemirov. Ko se ozremo v preteklost iz vidika kapitalizma in družbe znanja, bi lahko rekli, da je za zastoj nadaljnjega razcveta slovenske družbe naredilo malo ljudi velike napake (npr. tajkuni) in veliko ljudi majhne napake; vsi omamljeni od konjunkture. Tudi zato, ker nas je vse televizija programirala v pridne potrošnike, država pa obljubljala stvari, za katere se ji sanjalo ni, da jih ne bo morala zagotoviti.

Sploh pa se še ne srečujemo z glavnimi problemi kapitalizma, kot na primer v ZDA, kjer dejansko bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši.

In sedaj smo tam kjer smo. Možnosti sta dve. Predstavljajte si, da imate na operacijski mizi bolnika. Njegova prva možnost je hitra in težka operacija, po kateri bo potekalo hitro okrevanje. Zelo boleče, a hitro. Druga možnost je, da se bolnik izogne operaciji, vendar bo okrevanje potekalo več let po majhnih korakih. V podobni situacijo smo verjetno sedaj, vsi, kot narod. Lahko gremo skozi eno težko leto, kjer prilagodimo svojo potrošnjo (jo ustrezno znižamo), zavihamo rokave, začnemo vlagati vase in se uspešno soočimo z več težkimi situacijami. Zagotovo bo izjemno težko, vendar po prilagoditvi stila in načina življenja, lahko znova zadihamo in dosegamo nove uspehe.

Druga možnost je, da se ne ozremo vase in ne spremenimo osebnih in potrošnikih navad, prav tako pa ne vlagamo vase. Vendar malo znižamo standard ter živimo nekaj let v turobnem in turbulentnem vzdušju ter v upanju, kdaj bo svetovno gospodarstvo potegnilo tudi slovensko gospodarstvo. Če bo.

Ne glede na scenarij, ki ga bomo izpeljali, lahko upamo predvsem na to, da ne bomo kot širša družba na tej Zemlji zašli v novo vojno, nasilne proteste ali druge oblike, ki bi razklali ljudi in pustili dolgotrajne psihološke posledice. Če se vsaj malo ozremo v zgodovino, se dogajajo tudi takšne reči. Vse lahko rešimo izjemno konstruktivno, če se le vsak od nas malo ustavi, premisli ter se odloči, da bo prispeval namesto zahteval. Prihodnost bo bistveno lepša za vse nas, če bomo v teh težkih trenutkih sodelovali in pokazali svoj najbolj srčen del človeške narave.

Rešitve za vašo brezposelnost

Sedaj pa se osredotočimo predvsem na to, kaj lahko vi sami naredite, če ste slučajno ostali brez službe, ste tik pred tem ali vas pesti strah, da bi se kaj takšnega lahko kmalu zgodilo. Prvi korak je, da sprejmete popolno odgovornost za vaše življenje. Ni ga podjetja in ni je države, ki jo lahko v teh časih okrivite ali kaj od njih zahtevate. Ko s prstom kažete na nekoga, imate konec koncev štiri prste obrnjene vase. Tudi če bi vam država želela pomagati, vam ne more, ker ima dovolj svojih težav, predvsem pa je brez denarja. In še nekaj časa bo. Zato prevzemite popolno odgovornost za situacijo kjer se nahajate in se vsakič ugriznite v jezik, ko bi želeli preložiti odgovornost. Pritoževanje, jamranje in preklinjanje vam ne bo nič pomagalo. Edino, kar vam bo pomagalo je to, da sprejmete odgovornost in si obenem zaupate.

Drugi korak je, da se trdno odločite, da boste spremenili situacijo, pa ne glede na to, kako težka je. Morate si zaupati; verjamem, da zmorete. Še bolj morate verjeti vi. Povsem na vas je, da sprejmete trdno in jasno odločitev, da boste s pozitivnimi dejanji svoje življenje spremenili. Odločiti se morate, da boste proaktivni in povsem sami rešili situacijo, v kateri se nahajate. No, s pomočjo tistih, ki vas podpirajo. Trdno si obljubite, pa ne glede na to, kako težka je situacija. Zmorete.

Tretji korak je, da naredite strateški plan. Vprašati se morate, kaj vas v življenju resnično veseli, kaj bi radi počeli in kje bi se lahko izkazali. Vsak od nas ima določene talente in če se do sedaj niste še vprašali, kaj vas resnično veseli, se nahajate v idealnem trenutku, za iskanje takšnih odgovorov. Če ne veste, kaj bi radi počeli v življenju in kje bi delali, boste težko šli korak dlje. Vsak v nečem uživa, vsak nekaj obvlada. Lahko je to oblikovanje, popravljanje avtomobilov, šivanje, obvladanje številk, karkoli.

Prav tako naredite osebno SWOT analizo, naštejte vsa področja, ki jih obvladate in vsa, ki jih ne, nato pa si oblikujte jasno sliko, kakšno službo želite dobiti. Samo, če boste imeli jasno sliko, kaj si želite, boste to lahko tudi dobili in dosegli. Pri tem ga ni živega človeka, ki bi vas lahko kritiziral, počnete lahko kar koli želite, kar koli znate, kar koli vas veseli. Samo vprašajte se in si iskreno odgovorite.

Ko odkrijete svoje talente in ugotovite, kaj bi počeli, sledi drugi del strateškega plana. Naredite si sistem, kako boste spremljali karierne priložnosti. Pripravite seznam podjetij, kjer bi potencialno delali, vpišite se v vse možne baze podatkov za trg dela (Mojedelo.com, Zaposlitev.net ipd.), prijavite se pri kadrovskih agencijah, spremljate oglase v časopisih ipd. Naredite seznam vseh ljudi, ki jih poznate in bi vam lahko pomagali s priporočili in jih pokličite.

Svoj življenjepis oblikujete izvirno in temeljito, naj vam pri tem kdo pomaga. Nato pa vsak dan proaktivno iščite nove priložnosti. Pišite elektronsko pošto, kličite znance, spremljajte nove oglase, vzemite vsako projektno delo in tako dalje. Nič ne čakajte, da bo delo prišlo do vas, bodite proaktivni. Pomagajte komu pri čem, kar obvladate, bodite priročni in si odpirajte nove priložnosti.

Glavna razlika med ljudmi, ki jim uspe in tistimi, ki jim ne, je v tem, da eni veliko govorijo, drugi pa veliko naredijo. Bodite eden izmed tistih, ki stvari naredijo in bodite drugim zgled.

Vmes in pa tudi potem, ko dobite novo službo, pa vlagajte vase. Neprestano večajte svojo kompetentnost. Zavedati se morate, da so se časi povsem spremenili. Danes se moramo neprestano izobraževati, neprestano vlagati vase. Ne gre drugače. Začnite brati knjige, glejte izobraževalne oddaje, obiskujte seminarje, pridobite eno stopnjo večjo izobrazbo ipd. Neprestano se izobražujte in vlagajte vase.

V sklopu izobraževanja ne pozabite vlagati tudi znanje s področja tehnologije. Informacijska revolucija se še ni končala, ravno nasprotno. V naslednjem desetletju nas čakajo največje spremembe v zgodovini človeštva. Vsi, ki bodo obvladali tehnologije, bodo imeli izjemno veliko prednost pred ostalimi. Zato v sklopu vlaganja vase ne pozabite na računalniško znanje; to vam bo še kako koristilo.

Ob vsem tem bodite vedno konstruktivni, prijazni in pomagajte tudi drugim. Bodite hvaležni za življenje in za vse stvari, ki jih imate in vedno iščite pozitivno. Z malo je življenje lahko izjemno lepo, pomislite na svoje bližnje in stvari, ki jih imate radi v življenju.

Verjamem v vas in se veselim vaših nadaljnjih kariernih uspehov. Samo nikoli ne odnehajte in verjemite vase, predvsem pa bodite prokativni. Kjer je volja, tam je pot!

Sedaj nadaljujete na stran Zavoda za zaposlovanje. Če vas zanima še več, kaj lahko storite zase v teh težjih časih, pa nadaljujte z branjem tukaj.

Print PDF

Menjava službe

Prvo se pojavi vprašanje, kdaj zamenjati službo? Odgovor je sila enostaven. Takrat, ko na delovnem mestu začnemo stagnirati. Načeloma gre krivulja nekako takole: Prvih pol leta v novi službi mora podjetje vlagati v nas, da začnemo prinašati dodano vrednost. Nato sledi obdobje nekje treh do petih let, ko se najbolj razvijamo, smo motivirani in tudi prispevamo k rasti in razvoju podjetja. Zmagam – zmagaš situacija. Nato sta dve opciji. Majhen odstotek ljudi napreduje po korporativni lestvi, preostali pa pričnejo stagnirati. Daljša kot je doba stagnacije, težji je pristanek na realna tla, ko nas »povozi čas«.

V trenutku, ko začnemo stagnirati in ne napredujemo po korporativni lestvi, je čas za menjavo službe. Dlje časa, kot spimo na lovorikah, težje bo. Pri tem moramo imeti v mislih, da težka pot s časoma postane lahka in lahka pot s časoma postane težka. Ljudje smo na svetu, da se razvijamo in rasemo, ne pa da stagniramo.

Menjava kariere

Drugo vprašanje je seveda, kdaj zamenjati kariero? Odgovora na to vprašanje pa ne smemo več iskati v razumu, temveč v srcu. Ko začutimo, da naše delo ni več v skladu z našim poslanstvom. Če ne delamo več stvari, ki nas veselijo, če ne uživamo in gremo vsak dan z veseljem na prav specifično delo, potem velja razmisliti o menjavi kariere.

Znakov za menjavo kariere je kar nekaj. Na primer, če se raje posvečamo popoldanskemu poslu ali pa hobiju. Ali pa mogoče čutimo, da zanemarjamo naše talente. In podobno. Menjavo kariere seveda ni smiselno narediti čez noč, veliko bolje je, če naredimo smiseln strateški načrt. Tako je prehod veliko lažji. Dejstvo pa je, da se moramo po menjavi počutiti veliko boljše.

Podjetništvo kot karierni izsek

Poglejmo si še, kako gledati na podjetništvo v celotni karierni sliki. Če boste na primer zamenjali okoli osem služb v življenju in bo vsaka trajala v povprečju pet let, zakaj ne bi vmes namesto menjave službe poskusili z realizacijo svojega lastnega podjetja. Ko seveda pridemo do dobre ideje ali pa tako začutimo.

Na primer, gremo najprej v službo na začetku karierne poti, da pridobimo nekaj izkušenj. Delamo tam 5 let. Ko se naš osebnostni razvoj ustavi, gremo v drugo službo in dobimo še več izkušenj. Nato pridemo do dobre ideje. Skušamo realizirati posel. Mogoče ne uspemo. Si pač nato najdemo novo službo. Zagotovo še lažje, glede na mrežo poznanstev, ki si jo v poslu zgradimo. Nato mogoče zopet poskusimo z novo idejo. Lahko nam uspe, če ne, gremo pač zopet v službo. In tako naprej.

Na podjetništvo ne smemo gledati, kot na vseživljenjsko odločitev, kjer tvegamo vse in še več, vendar kot izsek dela karierne poti. To podjetništvo je lahko popoldanski posel, obrt, resno podjetje, lahko pa se lotimo tudi graditi multinacionalko. Odvisno od tega, kako čutimo in kaj si želimo v življenju. Ni ga človeka, ki bi lahko sodil naše odločitve, razen nas samih. Vsak ima stoodstotno pravico, da stremi k tistemu, kar ga osrečuje. Zato veliko podjetje ni nič bolj smiselno od popoldanske obrti.

Več ko 80% podjetij propade, a prav tako služb

Velikokrat napišem, da je podjetništvo tvegano. Namreč po statistikah okoli sedem do osem od desetih podjetij propade v prvih petih letih. V naslednjih petih letih še osem od deset. To pomeni, da po desetih letih preživi le okoli 4% podjetij. Vsekakor se to sliši zastrašujoče. Tudi meni se je. Vendar v resnici ni.

Alternativa podjetništvu je služba. Dobra »varna« služba. Sedaj pa pomislite, koliko delovnih mest se ukine, kolikokrat boste zamenjali službo in nenazadnje, če propade samo podjetje, propadejo tudi službe. Tako da statistično gledano je služba lahko celo bolj tvegana, kot pa podjetništvo. Sploh ena služba za vse življenje.

Torej takšne statistične primerjave nimajo smisla. Službe in podjetja so kot živi organizmi. Nastajajo, propadajo in nastajajo nove priložnosti. Vmes pa je bistvena samo naša osebnostna rast in koliko smo se razvili. Najbolj tvegano je torej, če stagniramo.

Print PDF

Zavestne odločitve o delu – Prva komponenta je naša raven zavesti. V življenju lahko počnemo stvari na podlagi naključij in po liniji najmanjšega odpora ali na podlagi zavestih odločitev. Naključni tokovi običajno vodijo k povprečju. Tega si seveda ne želimo. Zavestne odločitve na drugi strani zahtevajo veliko več psihološkega dela (upora) vendar dolgoročno lahko vodijo (ni pa nujno), k bistveno večji kakovosti življenja in nenazadnje k uspehu.

Poglejmo si primer. Trenutna služba. V trenutni službi smo lahko na podlagi naključja oziroma linije najmanjšega odpora, ker smo pač ravno to službo dobili ali je bilo najlažje do nje (priporočilo ipd.). Lahko pa smo zavestno izbrali, kaj točno si želimo v življenju delati, v kateri organizacijah si želimo delati ter kako bomo prišli do takšne službe. Nato pa smo se za vse to tudi borili.

Zavestne odločitve pomenijo, da se ne prepustimo tokovom, vendar na podlagi lastne hrbtenice začrtamo pot, kam bomo šli v življenju. Seveda to ne pomeni, da nas življenje ne bo premetavalo, zagotovo pa nas ne bo prisililo k povprečju.

Znanje – Druga komponenta pametnega dela je znanje. Na tem nivoju je ključni izrek v znanju je moč. Če želimo delati pametno, moramo imeti znanje, ki nam omogoča konstruiranje pravih vzorcev.

Povprečje običajno deluje na podlagi povprečnih vzorcev. Če želimo ven iz povprečja moramo do novih vzorcev. Tukaj tvegamo, ker potrebujemo veliko časa, da ugotovimo, ali novi vzorci delujejo. Če ne delujejo, smo lahko na slabšem. Zato so pomembne izkušnje. Vendar je na srečo veliko ljudi pred nami poskusilo drugačne vzorce delovanja in če analiziramo, kjer so pristali, lahko dobimo znanje, da sami skonstruiramo nove vzorce delovanja.

Poglejmo si primer. Finančna neodvisnost. Pomena financ v življenju se vsi zavedamo. Zato večina ljudi varčuje ali pa se vsaj trudijo. Vzemimo dve osebe. Ena oseba je prebrala na desetine knjig o investiranju, trenirala na e-simulatorjih, preučevala različne vrst naložb in kam so ljudi pripeljale ipd. Šele nato se je odločila za oblikovanje portfelja. Druga oseba ima portfelj tak, kot so mu ga prodali tržniki nekega vzajemnega sklada. Pri kateri osebi je večja verjetnost, da bo finančno neodvisna?

Korelacija med znanjem in pametnim delom je izjemna. V bistvu brez znanja ni pametnega dela. Znanje loči najboljše od povprečja.

Intuicija – Tretja komponenta je intuicija. Obstajajo namreč področja življenja, kamor pa se drugi še niso podali. Na primer pride nov trend, kot je pred desetletji prišla informacijska revolucija. Ta je popeljala na raven prebojnikov marsikaterega zemljana. Če je le videl potencial nove tehnologije. Drugo dejstvo je, da vzorci, ki so delovali pri nekomu drugem, ni nujno, da bodo delovali v našem življenju. Za pametno delo zato poleg znanja torej enostavno potrebuješ še intuicijo ter izkušnje in modrost. Le tako lahko v končni fazi uspešno sprejemaš odločitve, v katere projekte se spustiti, na kakšen način ipd.

Sreča – Na koncu je tukaj še fortuna. Čudno je občutek napisati, da imata pamet in sreča kaj skupnega. Veliko bolje se sliši, da je sreča na strani pogumnih. In res je, da moramo za pametno delo znova in znova iz cone udobja, tako v neznano, kot proti toku, kar zahteva pogum. Ni pa slabo, če nas pri vsem tem obišče še fortuna.

Print PDF

Zgolj trdo delo pa še ne zagotavlja uspeha. Če se v življenju posvetimo zgolj trdemu delu, lahko celo nazadujemo, ker se osebnostno ne razvijamo. Za uspešno kariero je torej potrebno razumeti še dva višja nivoja načina delovanja. Ko razumemo vse tri nivoje, lahko zgradimo uspešno kariero in dosežemo najvišji nivo samoaktualizacije. Te trije nivoji so:

(Časovno) trdo delo (Working Hard) – Najprej je tukaj res trdo delo, kar pomeni, da je za uspeh potrebno delati veliko. Najprej iz časovnega vidika. Vsi uspešni ljudje iz tega vidika delajo več kot drugi. Lahko zato, ker jih to veseli, lahko zaradi odvisnosti, lahko zato ker enostavno morajo. Ne glede na razlog, če želite biti uspešni, morate biti na delovnem mestu pred drugimi in oditi med zadnjimi. Vsaka ura več na dan se skozi čas akumulira in prinaša bistveno večje rezultate. Podobno, kot pri obrestno obrestnem računu. Seveda to ne sme biti za ceno kakovosti drugih življenjskih področij, a to ni predmet te objave.

Potem je tukaj produktivno delo, ki je še del trdega dela. V osemurnem delavniku povprečna oseba efektivno dela okoli tri do štiri ure. Ostalo so pogovori, internet in druge vrste zapravljanja časa. Velik prispevek k višjemu skupnemu outputu ima ravno produktivnost, se pravi koliko naredi posameznik v času, ko je na delovnem mestu. Če želite biti uspešni, morate biti seveda produktivni. Za produktivnost pa je ključna ena zadeva: Osredotočenost!

Če delamo trdo, časovno delamo več kot drugi in v tem času naredimo še več.

Kompleksno delo (Hard Work) – Lahko delamo veliko in smo bolj produktivni kot drugi. Toda to še ne pomeni, da bomo uspešni. Lahko delamo slabo plačano fizično delo, naredimo hitreje in delamo več, vendar je zgornja meja uspeha še vedno zelo omejena. Če se posvetimo zgolj komponenti trdega dela je malo možnosti, da bomo res uspešni.

Moramo na nivo višje, to je kompleksnost dela. S časoma namreč pridemo v cono udobja pri stvareh, ki jih počnemo. Postanejo nam domače, vsakdanje, lahke. Takrat je čas, za korak višje. Stremeti moramo k temu, da nam je delo, ki ga opravljamo izziv in je vedno bolj zahtevno. Enostavno moraš iti po stopničkah na vedno bolj zahtevne in kompleksne projekte. Kompleksnost projekta mora biti vedno nekoliko bolj zahtevno kot so naše osebne kompetence.

Če pri delu pridobivamo nova znanja in veščine pomeni, da počnemo kompleksno delo, ki omogoča razvoj in napredovanje naši karieri. Postajamo vedno bolj kompetentni.

Pametno delo (Smart Work) – Na koncu je tu še pametno delo. To pa je najtežja komponenta. S trdim in kompleksnim delom lahko postanemo učinkoviti in uspešni, vendar pa samo s pametnim delom lahko postanemo prebojniki. Na tem nivoju torej ne govorimo več o tem, da smo zgolj učinkoviti pri ponavljanju določenih vzorcev, vendar da v začetku sploh pravilno izberemo področje, kjer bomo vlagali energijo ter nato oblikujemo vzorce, ki nas bodo najhitreje pripeljali do rezultata. Nato pa šele te vzorce ponavljamo čim večkrat, čim dalj časa, na vedno bolj zahtevnem nivoju.

Nazadnje pa so tukaj še: Čas za brušenje žage, počitek in uživanje življenja. Brez teh treh elementov, so tudi vse tri vrste dela brez pomena.

Print PDF

1. Kaj so moje prednosti? Najprej moramo s SWOT analizo razčistiti, kaj so naše prednosti in slabosti. Nato je bistveno, da vlagamo v svoje prednosti, delujemo na svojih prednostih ter odpravimo tiste slabosti, ki jih je potrebno nujno odpraviti, na ostale pa enostavno pozabimo ter jih nadomestimo z drugimi ljudmi, katerih prednosti pokrijejo naše slabosti. To je tudi glavni namen timskega dela.

2. Kako funkcioniram in delujem kot oseba? Ko poznamo svoje prednosti je pomembno, da ugotovimo, kako delujemo oziroma funkcioniramo kot oseba. Vsak od nas je edinstven in deluje na drugačne načine, zato se je tudi tako izjemno težko zgledovati po drugih, ampak moramo najti svoj lastni način, kako lahko mi uspemo, kaj je naša pot. Zato moramo tudi do potankosti spoznati naš način delovanja. V nadaljevanju je nekaj ključnih področij.

• Procesiranje informacij: Nekateri ljudje lažje procesirajo informacije s tem, da berejo,drugi pa na ta način, da poslušajo. Procesiranje informacij je pomembno zato, da stvari ustrezno razumemo in dojemamo. Nivo našega razumevanja se bistveno poveča, če procesiramo informacije na pravi način.

• Način učenja: Od procesiranja informacij pridemo tudi do učenja. Tudi učimo se na različne načine. Teh je kar nekaj, najpogostejše pa so branje, pisanje, poslušanje, izvajanje, razlaganje drugim, razlaganje samemu sebi.

• Okolje: Tretja dimenzija poznavanja samega sebe je, v kakšnem okolju najboljše delamo. Nekateri se bolje znajdejo v stresnem okolju , kot so na primer startupi, mala podjetja, drugi veliko bolj delujejo v predvidljivem okolju. Če pogledamo še bolj podrobno od najbolj stresnega do najmanj stresnega podjetja gre nekako takole: Startup podjetje, majhna in srednje velika podjetja, velika podjetja, paradražvne inštitucije, državna uprava, akademski svet, verske inštitucije. Ni eno boljše, drugo slabše, samo sledi se drugačnemu cilju. Ključno vprašanje je, koliko časa potrebujemo, da zadeve razmislimo, spravimo v svoj kontekst, se posvetimo formi in koliko je potrebno izvajati. Če na primer deluješ v akademskem svetu, potrebuješ veliko časa za razmislek, da se posvetiš temi ipd. V malem podjetju bi bilo to skoraj nemogoče, ker neprestano zvonijo telefoni, potrebuješ ogromno energije za gašenje požarov, usklajevanje ljudi ipd.

• Način dela: Naslednji element je, kako delujemo glede na število ljudi. Lahko najboljše delujemo na tri načine in sicer individualno, timsko, mentorsko. Poslovne šole izjemno poudarjajo timsko delo, vendar so nekateri ljudje enostavno bolj individualisti in naredijo bistveno več in bolje sami, kot pa v timu. Res je, da potrebujejo toliko zmožnosti timskega dela, da so vključeni v time, delo pa konec koncu lahko izvedejo v večini sami. Po drugi strani so nekateri veliko bolj timski ljudje in najboljše delajo v timih, kjer jih sodelavci ustrezno dopolnjujejo. Tretja oblika dela pa je mentorsko delo, nekateri najboljše delujejo kot mentorji, se pravi da pomagajo drugim, da ustrezno izvedejo zadane naloge, ali v timu ali individualno.

• Odgovornost: Pomemben element pri poznavanju samega sebe je tudi, ali smo odločevalec, ali bolj svetovalec. Obe funkciji sta izjemno pomembni in jasno je, kaj je funkcija pravih svetovalcev in sicer to, da odločevalcem pomagajo sprejeti boljše odločitve. Seveda pa so odločevalci tisti, ki morajo na koncu živeti z odločitvijo, kar pomeni bistveno večjo odgovornost. Ampak, kot omenjeno, potrebujemo oboje.

3. Kakšna velikost organizacije mi najbolj ustreza? Delamo lahko v velikih, srednjih, majhnih podjetjih. Ključna razlika je v intenzivnosti dela in ravni specializacije. Bolj, kot smo v velikem podjetju, večja je običajno specializacija (panožna, na ravni dela ipd). Se pravi, če delamo v velikem podjetju smo lahko računovodja na točno tem področju za točno ta sektor. Glede na to, da je v velikem podjetju tudi veliko ljudi, to pomeni, da se delo vsaj nekoliko porazdeli, lažje manjkamo ipd., seveda pa je to odvisno tudi od funkcije, ki jo imamo v podjetju.

Na drugi strani smo dolgo časa v malem podjetju lahko odgovorni za več funkcij, sploh če gre za startup podjetje. Podjetje zahteva, da obvladamo različna področja, obenem pa je tudi malo ljudi v podjetju, tako da se takoj pozna, če kdo ne prispeva dovolj outputa, manjka ali podobno. Seveda to običajno pomeni tudi bistveno več stresa.

4. Kaj so moje glavne vrednote (največja namemba časa)? Potem moramo sami pri sebi razčistiti, kaj so naše glavne vrednote. Pomagamo si lahko s seznamom vrednot. Se pravi, razčistiti moramo, kaj nam je trenutno v življenju res pomembno in čemu se želimo posvetiti. Šele ko to resnično razjasnimo sami pri sebi, se lahko lotimo tistih stvari, ki nas v življenju res veselijo ter smo v njih tudi dobri.

5. Kam spadam (okolje, kjer žarim)? V naslednjem koraku že pridemo na raven organizacije. Nekako moramo razjasniti sami pri sebi, katere vrste podjetij oziroma organizacij pa so res tiste, kjer bi žareli. Ali je tam, kjer delate sedaj okolje kamor spadata, žarite in neizmerno uživate? Ali greste vsak dan z največjim veseljem na delovno mesto? Pomembno je, da se razumemo z ljudmi, saj ravno ustreznost socialnih odnosov najbolj prispeva k naši ravni sreče.

6. Kaj lahko prispevam k svetu? Na koncu pa si moramo odgovoriti še, kaj lahko prispevate k svetu. Ta prispevek seveda temelji na vaših talentih. Vsak od nas ima talente, s katerimi lahko naredi naš planet kanček lepši in sicer tako, da pomaga drugim ljudem. Tako moramo čim prej sami pri sebi razčistiti, kaj je naše osebno poslanstvo in kako lahko prispevamo k lepšemu življenju ljudi na našem planetu.

Na koncu za piko na i pa je pomembno, da smo v celoti zadovoljni, da je naše delo ki ga opravljamo še izzivalno, dosegljivo, vidno, merljivo, predvsem pa “meaningful”, se pravi pomembno.

Print PDF

Sedaj, ko se redno podajam v tujino, ugotavljam pomembnost poznavanja jezikov. Sicer je res, da bosta v prihodnosti dominirala predvsem dva jezika in sicer (polomljena) angleščina in (polomljena) kitajščina, kljub vsemu pa je znanje jezikov izjemnega pomena.

Najprej osebno. Neverjetno v veliki prednosti si, če obvladaš lokalni jezil. Lažje se infiltriraš v lokalno kulturo, vprašaš za navodila, prosiš za pomoč ipd. Nasprotno, če ne poznaš jezika, se počutiš izjemno neugodno. Lahko si sicer pomagaš z rokami, nogami in risbicami, vendar je vseeno obvladanje lokalnega jezika izjemno pomembno.

S tem ko razumeš jezik, veliko lažje tudi razumeš lokalno kulturo. Vse navade, način komuniciranja in način življenja. Jezik je osnovno orodje sporazumevanja in če tako oddajnik kot tudi sprejemnik uporabljata enako kodo, se empatija bistveno poveča, prav tako pa medsebojno razumevanje.

Potem tudi poslovno. Vsi tuji poslovneži, ki sem jih spoznal, priznavajo, da so naredili največ posla v državah, kjer tudi govorijo lokalni jezik. Nismo še na prelomnici, ko je poznavanje zgolj angleščine (in kitajščine) dovolj. Tako poznavanje več jezikov, sploh če delujemo v Evropi je izjemno pomembno.

Čar jezikov je ta, da prej, kot se jih začnemo učiti, lažje jih osvojimo. Neverjetno je, kako so ljudje, ki so hodili v mednarodne šole ali se že od začetka učili tuje jezike veliko bolj nadarjeni za jezike ali pa se jih veliko lažje učijo. Zato je ključno, da svoje otroke čim prej vpišete v kakšno jezikovno šolo.

Če si nato nadarjen za en jezik, se veliko lažje naučiš tudi druge jezike. Zato je še enkrat ključno, da se ljudje začnejo učiti jezikov čim prej. Za posamezni jezik, da se ga naučiš, če si resnično priden in študiraš povprečno okoli 10 ur na teden, verjetno potrebuješ okoli 3 do 5 let. Na srečo je veliko opcij za učenje jezikov tudi v osnovni in srednji šoli, a kaj ko so nam v večini takrat po glavi rojile druge stvari.

Izjemno dobrodošle so tudi mednarodne šole, kot je na primer pri nas British School. Dolgo časa že sodelujem s poslovnim partnerjem, ki je od samega začetka obiskoval tovrstne šole, ker je imel njegov oče pomembno funkcijo za večje mednarodno podjetje. Njegova percepcija je povsem drugačna, razmišlja mednarodno, multikulturno, obvlada angleški jezik do potankosti in ima izjemno odprte vrednote.

Po drugi strani se vsekakor zavedam pomembnosti ohranjanja domačega jezika. Vendar imam občutek, da gremo pri tem velikokrat nekoliko predaleč. Vse, kar izvira iz strahov, sproža ksenofobijo, zapiranje ipd. nas v prihodnosti ne bo pripeljalo daleč. Svet postaja ploščat in povezan. Najti moramo naše kompetence, ki lahko temeljijo na znanstveni odličnosti, izjemno lepe okolju ipd. ter se nato pozicionirati v globalni vasi. Bolj, kot se bomo zapirali, manj priložnosti bomo imeli, svet pa v prihodnosti čakajo veliki izzivi.

Vsekakor ohranjati kulturno dediščino v največji meri, vendar se je po drugi strani potrebno odpreti svetu, saj prinaša bistveno več priložnosti, kot groženj, če le razvijemo dovolj kompetenc. Začetek vsega tega je pri odprtosti do drugi kultur, kar vključuje tudi željo po temu, da poznamo čim več jezikov. Sicer se zavedam, da so časovne omejitve v sodobnem času izjemno veliko, vendar kljub vsemu, če je le čas, s poznavanjem vsakega novega jezika se naša vrednost tako na trgu dela, kot tudi zmožnostjo pluti po rekah sveta močno poveča.

Print PDF

Danes v družbi znanja so seveda zadeve povsem drugačne. Vendar je malo ljudi, ki so prepričani, kako se lotiti kariernega razvoja, kaj novi model resnično pomeni in prinaša. Na zahodu imajo zelo praktičen pogled na karierni razvoj in v nadaljevanju podajam nekaj ključnih točk.

Prvo pomembno dejstvo je, da se naše delovanje v posameznem podjetju giblje v ciklih, tako kot vse v življenju. Cikel v tem primeru traja od 3 do 5 let. Se pravi najprej pridemo v podjetje in potrebno je približno pol leta, da se uvedemo. V skladu z 90 dnevi na novi poziciji si želimo, da je ta čas čim krajši. Nato imamo 3 do 4 leta pomembno dodano vrednost za organizacijo. Imamo sveže ideje, zagon, prispevamo podjetju ipd. Potem pa se začne upad, razen če se ne povzpenjamo po hierarhični lestvici, kar se večina ne. Tako postane delo rutina, nimamo več prave volje in naša motivacija začne počasi upadati.

To je točka, ko je ključno, da zamenjamo službo (ne nujno kariere). Se pravi, da gremo na novo delovno mesto, kjer se začnemo učiti novih stvari, pridobivamo novo znanje ipd. V nasprotnem primeru enostavno zaspimo in naš razvoj se ustavi. Na ta način poskrbimo, da se neprestano razvijamo in izkoristimo cikle sebi v prid.

Dinamični sistem v družbi znanja, z dostopom do informacij na internetu in knjigah, izjemno veliko izobraževalnih programov ipd. pa nam tudi omogoča, da v karierni dobi celo zamenjamo celotno kariero, če je le dovolj velika volja, motivacija in zadaj seveda tudi želja. V sodobnem času tako ni problem, da enkrat, mogoče celo dvakrat povsem zamenjamo kariero.

Menjava je možna predvsem na dva načina. Eden je, da v prvi karieri ustvarimo dovolj veliko finančno zalogo in nato sredstva vložimo v prekvalifikacijo. Druga možnost je, da v teh 5 letnih menjavah počasi menjamo svoj poklic. Možnosti so seveda tudi druge, vendar sta to dva najbolj običajna načina.

Če pogledamo še nekoliko bolj s praktičnega vidika, recimo da karierna pot posameznika traja 40 let, povprečno od 25 leta do 65 leta. Se pravi, da lahko približno vsaj osem krat zamenjamo organizacijo za katero delamo. Mogoče je včasih to delovalo kot nezvestoba, danes pa je to povsem običajno. Približno na polovici, ko že ustvarimo določeno materialno varnost, gredo otroci od doma, pa ni nobenega problema, da svoje kariere mogoče celo ne zamenjamo.

V celotni sliki pa ima svoje mesto tudi podjetništvo. Zakaj ne bi bili posamezni 5 letni izseki na karierni poti tudi podjetniški poskusi. Na primer, greste najprej v prvo službo in tam dobite izjemno idejo. Poskusite in po par letih ugotovite, da zadeva ne deluje. Pač najdete novo službo, kjer seveda tudi osebnostno rastete. Pa mogoče zamenjate službo in se potem zopet lotite nove ideje. Mogoče uspete, mogoče ne, vedno pa si lahko najdete novo službo.

Seveda se je pri tem v podjetništvu najlažje lotiti svojega podjema v dveh življenjskih obdobjih, seveda odvisno od našega izhodišča, ampak v povprečju. Prva opcija je zgodaj v našem kariernem razvoju, ko še nimamo največjih obveznosti v življenju, to je hipoteke in otrok. Takrat si lahko privoščimo večje materialne rizike, prav tako imamo več energije, idej ipd.

Drugo obdobje pa je, ko imamo že veliko izkušenj, materialno varnost, se pravi odplačano hipoteko in so otroci že odšli od doma. Prednosti so, da imamo takrat običajno veliko več izkušenj, obenem pa tudi nekaj denarja, ki je lahko namenjen za zagonski denar podjetja. Seveda pa imamo po drugi strani lahko že kanček manj energije ter nekoliko večji standard.

Na koncu je bistveno predvsem to, da dinamiko kariere ne jemljemo preveč statično. Pomemben element, ki odpira neskončne možnosti so v združevanju držav  tudi vse priložnosti v tujini. Svet tako ponuja neskončno možnost. Če je le možno in če se nam zdi prav, pa lahko vedno v kariernem razvoju razmišljamo tudi o svojih idejah, svoji lastni poti ipd. Bistveno je to, da pridemo do samoaktualizacije.

Print PDF

Zgodaj zjutraj zvoni budilka. Prva misel, oh ne, še eden delovni dan. Seveda je potrebno na budilko pritisniti vsaj 3x, za nekajkratno podaljšanje spanca za 10 – 15 min. Potem je res potrebno že v službo, da ne bo prepozno zabeležen prihod. Najprej, ko oseba prispe v službo je seveda potrebno popiti skodelico jutranje kave. Pri tem štirje sodelavci opravljajo ostale štiri in se pritožujejo nad nadrejenimi. Potem je potrebno le opraviti nekaj aktivnosti. Potem kratek odmor in pregled Facebook in Gmail obvestil.

Čas za malico ali kosilo. Zopet malo opravljanja in pritoževanja. Po kosilu seveda dobra kavica in pogled na uro, da sta samo še dve uri do konca delovnega dne. Mogoče je nujno opraviti še kakšno aktivnost in potem hitro domov. Ko mine tistih 8 ur, se spusti vse iz rok in odide domov. Tako pridemo do svoje cone udobja. Oseba prižge televizijo in gleda ure in ure resničnostnih šovov. Vse to nato ponavlja 40 let. Bonus življenja je mesečno nakazilo plače in kakšen izlet za vikend. Pa še to v nakupovalni center.

Življenje na takšen način je praktično vrženo stran. Delati stvari, ki jih ne želiš početi, za nekoga, ki ga sploh ne maraš. Za mesečno plačilo. Gre dejansko za menjanje svojega časa za nekaj denarja, ki ga potem tako ali tako hitro zapraviš. Torej delo zgolj za denar nima nobenega smisla, saj se dolgoročno niti slučajno ne razvijaš, tretjino življenja pa preživljaš v velikem nezadovoljstvu.

Vsekakor je razumljivo, da je denar v življenju pomemben. Prav tako lahko pridejo obdobja v življenju, ko je potrebno delati mogoče zgolj za denar. Vendar bistveno je ena razlika, ki jo bom ponazoril z analogijo – biti brez denarja je trenutno stanje, biti vedno brez denarja oziroma reven pa je stanje duha. Torej vprašanje je, če delamo za denar, kako izboljšati svojo pozicijo.

Prvi pomembni pogoj pri delu za denar je, da se ob delu učiš, se pravi pridobivaš znanje in osebnostno razvijaš. Osnovno vprašanje na katerega si moramo odgovoriti je, če bom bil na tem delovnem mestu 2 leti, katera nova znanja in veščine bom dodatno razvil po končanem delovnem času. Bom obvladal nove računalniške aplikacije? Mogoče res izjemno obvladal Excel? Bom znal brati bilance? Mogoče oblikovati tiskovine? Se bom naučil prodajati? Kakšne izobraževalne programe pa ima podjetje? In podobno…

Večino podjetij svoje nove zaposlene najraje vrže v vodo (»swim or sink«), saj se tako ljudje najhitreje učimo. Kljub vsemu pa je izjemno pomembno, od koga se lahko učimo. Tako je drugi pomembni faktor, da imamo nadrejene, ki so nam lahko zgled in se od njih lahko učimo. Izjemno težko je delati za nadrejenega, od katerega se nimamo kaj naučiti in ni na nekoliko višjem nivoju poslovnih kompetenc od nas samih. To ne pomeni, da ne sme biti zahteven, mogoče celo, da imamo povsem drugačen pogled na svet, bistveno je to, kaj se lahko naučimo in kaj imamo od tega. Vedno je vredno delati le za nadrejene, katere spoštujemo, cenimo in se lahko vzajemno razvijamo.

Naslednje pomembno dejstvo pa je, da smo ljudje socialna bitja. To, s kom se družimo in s kom preživljamo čas, močno definira raven naše sreče. Torej tretji pomembni faktor je, da delamo v podjetjih, kjer se dobro počutimo, nas ljudje spoštujemo ipd. Sami lahko bistveno pripomoremo k pozitivni klimi v podjetju in nujno je, da si za to prizadevamo. Nima smisla, da hodimo nekam v službo, kjer se z ljudmi sploh ne razumemo. Če mislimo, da nimamo izbire, je to lahko samo izgovor.

Na koncu pridemo še do vrednot. Vrednote so pomembni sestavni del delovanja posameznika, prav tako pa kulture in klime v podjetju. V primeru, da naše vrednote niso skladne z vrednotami podjetja, se bomo tam izjemno slabo počutili. Tudi če nam plačajo milijone, še vedno ne bomo zadovoljni. V primeru, da smo skrajno pošteni, podjetje pa ima nizka moralna merila, bomo vedno v precepu. Torej ko delamo za denar, moramo vedno gledati, da so naše vrednote skladne z vrednotami podjetja ter da počnemo stvari in aktivnosti, ki so skladne z našimi moralnimi normami. »Vsak mora plačati kredite« ni izgovor zato, da počnemo stvari, ki jih drugače ne bi delali za podjetja, za katera v primeru izbire ne bi nikoli delali.

Torej delo zgolj za denar nima nobenega smisla. Včasih je res, da pristanemo v takšni situaciji, ko smo v to prisiljeni, vendar bistveno je, da takoj naredimo načrt, kako bomo iz takšne situacije prišli ven. V tem primeru pridemo do razmerja, 8 ur dela dnevno za preživetje in dodatnega 4 ure dnevno za izhod iz situacije ali uspeh. To ali bomo prišli v boljšo situacijo ni odvisno od tega, kaj bomo počeli v teh 8 urah v službi, vendar v času po tem. Če je jasno, da smo ljudje bolj srečni brez televizije, ne bomo prišli do boljše kakovosti življenja.

Nujno je, da čim prej od dela zgolj za denar pridemo do tega, da se tudi učimo in razvijamo. Pogoj za to je, da imamo nadrejene od katerih se lahko učimo in ki nam to omogočajo. Korak naprej, ki ga lahko še naredimo pa je, da delamo z ljudmi, ki jih imamo radi, jih spoštujemo in se medsebojno razvijamo, izjemno pomembno pa je tudi to, da so naše vrednote čim bolj skladne z vrednotami podjetja.

Print PDF

Kot velikokrat omenjeno ima vsak od nas določene talente. To, da nimamo talentov ali da ne vemo, kaj bi v življenju počeli, je le izgovor za lenobo. Talenti nam omogočajo, da prispevamo k svetu s svojim delovanjem. Če pogledamo, ima vse na svetu neko svoje poslanstvo in tako ga ima tudi vsak od nas. Vsak od nas je rojen za nekaj. Nekdo je rojen za vodenje, nekdo lahko kreira najlepše vrtove na svetu, drug rešuje življenja ipd.  Skozi svoje delovanje se učimo in razvijamo.

V primeru, da počnemo stvari, za katere nismo talentirani in v katerih ne uživamo je dejstvo, da jih bomo opravljali zelo neradi. Ker jih bomo opravljali neradi, ne bomo imeli pravega odnosa do dela in tudi v svojem delu ne bomo blesteli. Na koncu to ne prinese nič dobrega, ne za nas same, ne za organizacije, ne za svet kot celoto. Vse skupaj povzroča le ogromno nezadovoljstva.

Če počnemo stvari, v katerih ne uživamo oziroma za katere nismo talentirani slej kot prej pridemo tudi do odlašanja. Običajno odlašamo samo pri aktivnostih, ki nam niso najbolj pisane na kožo. Drugi največji razlog za odlašanje pa je, če se lotimo prevelikih projektov, ki jih neustrezno seciramo ter se tako ne znamo lotiti stvari. Ampak še enkrat, na prvem mestu za odlašanje je razlog, da počnemo stvari, ki nas ne veselijo.

Seveda vsekakor vsako delo zajema tudi aktivnosti, ki nam ne dišijo najbolj. Takrat je ključna samodisciplina, da se lotimo stvari ne glede na to, ali si tega želimo ali ne. Vendar pa je velika razlika ali je to celoten naš delovnik, ali pa le nekaj aktivnosti v dnevu ali celo tednu. Pa še to si moramo prizadevati, da takšne aktivnosti v katerih nismo dobri lahko čim prej delegiramo drugim, ki so rojeni za te naloge.

Po drugi strani je užitek gledati ljudi, ki opravljajo dela za katere so rojeni. Medijsko zvezdo, natakarja, vrtnarja, managerja ipd., ki je rojen za to, kar počne takoj opaziš. Če počnemo stvari, v katerih uživamo, se delovnik in prosti čas nekako zlijeta, z veseljem ob prostem času beremo stvari o zadevi, imamo talente v tej smeri in še bi lahko naštevali. Če vlagamo tudi žanjemo in tako smo običajno pri opravljanju dela izjemo uspešni, za kar sledijo tudi finančne in druge nagrade. To, da počnemo, kar nas najbolj veseli, pa pomeni tudi, da smo korak bližje samoaktualizaciji.

Seveda je veliko lažje nekaterim, ki že od zgodaj vedo, zakaj so rojeni. ITjevci so praktično rojeni z računalnikom. Športniki so rojeni športniki. Umetniki so rojeni umetniki. Obenem pa je veliko ljudi, ki ne vedo točno, kaj bi radi počeli. Vendar se ravno sedaj nahajamo v obdobju, ko lahko poskusimo izjemno veliko stvari, se udeležimo srečanj, hobijev, društev ipd. V študentskih letih lahko z lahkoto odkrivamo, kaj pa nas resnično v življenju veseli. Če smo že mimo teh, pa z dovolj energije, volje in vztrajnosti lahko tudi zamenjamo kariero.

Od vseh izjemno uspešnih ljudi, ki sem jih srečal do sedaj, ni bilo nobenega, ki ne bi resnično užival v tem, kaj počne. Še ravno obratno, sami bi skoraj plačali, da bi lahko počeli to, kar počnejo sedaj. Zato je ključno, da če želimo biti uspešni, da se lotimo stvari, v katerih uživamo, cvetimo in se razvijamo ter kar je najpomembnejše samoaktualizaramo ter s tem prispevamo k lepšemu svetu.

Print PDF

Če želite v recesiji do službe, je najprej potrebno spremeniti miselni kontekst. Pozabite na vse pravice ter na to, da je država tista, ki naj bi vam priskrbela službo. Nikakor ne želite vašo moč delovanja prepustiti državi in tako priznati svojo nemoč. Vsekakor je v interesu države, da vam priskrbi službo, torej ni problem v tem, da tega država ne želi, vendar tega enostavno ne more. Država je postala prevelika za majhne spremembe in premajhna za velike spremembe. Zato je prvo na poti do nove službe potrebno, da vso odgovornost sprejmemo v svoje roke. Samo od vas je odvisno, ali boste prišli do nove službe ali ne.

Nato je ključno, da se zavemo definicije norosti. Definicija norosti pravi, da smo nori, ko znova in znova počnemo enake stvari, pričakujemo pa drugačen rezultat. Torej, če masovno kopirate in pošiljate prošnje, kar vse povprek, mogoče še raje elektronsko, ker je ceneje in lažje, pa se nič ne zgodi, se verjetno tudi v prihodnje ne bo nič zgodilo. Zato je potreben povsem drugačen pristop do iskanja nove zaposlitve.

Poglejmo si pet ključnih korakov učinkovitega pristopa k iskanju zaposlitve:

Spoznajte, ker lahko podjetjem dodate resnično vrednost – Vsak od nas ima talente in je rojen za določeno delo. Sami pri sebi morate najprej spoznati, kaj je tisto delo, v katerem resnično cvetite. Če počnete stvari za katere ste rojeni, lahko za podjetja ustvarite resnično dodano vrednost. Več dodane vrednosti, kot ustvarite, boljše bo tudi vaše plačilo. Realnost s strani delodajalca je takšna, da hrepenijo po dobrih kadrih, ki vedo, kako in kaj lahko prispevajo. Na drugi strani pa srečujejo veliko število ljudi, ki si pač zgolj želijo službo zgolj zaradi denarja.

Potem, ko spoznate, kjer so vaši talenti in kje lahko ustvarite največ vrednosti, vlagajte vase. Naredite lastno SWOT analizo, svojih prednosti in slabosti ter začnite vlagati v svoje prednosti ter odpravljati slabosti. Z večanjem kompetentnosti boste veliko lažje uspeli na trgu delu. Denar tukaj ni ovira, saj imamo praktično brezplačne knjižnice, na stotine brezplačnih člankov, ki se nahajajo na internetu, video predstavitve, subvencionirana izobraževanja s strani inkubatorjev, tehnoloških parkov, zaposlitvenih portalov itn. Če se odločimo začeti vlagati vase, je potrebna zgolj investicija našega časa ter malo iznajdljivosti, kjer vse lahko pridemo do znanja.

Naredite seznam podjetij za katere si resnično želite delati – Ko natančno veste, kaj želite početi, je vprašanje, komu lahko zagotovite največ dodane vrednosti. Je to v malem podjetju, če imate generalistične komepetence, ali v velikem, če ste bolj specializirani v svojem znanju. So to podjetja, kjer je okolje bolj predvidljivo, ali imate raje raven adrenalina nekoliko višji. Naredite seznam 20 podjetij za katere bi si resnično želeli delati, podjetij, kamor bi z veseljem prihajali vsak dan.

Pomagate si lahko s seznamom podjetij iz vaše stroke, različnimi lestvicami, bazami podatkov, geografsko uspešnimi podjetij itn. Spoznati morate kaj se dogaja na trgu dela. Ko imate seznam podjetij je nujno, da o njih preberete vse, kar je moč prebrati. Vsako podjetje, za katero želite delati, morate o njih vedeti čim več. Več energije, kot boste vložili v spoznavanje potencialnega delodajalca, več možnosti je, da bo prišlo do kakšnega dogovora.

Izpilite svoje predstavitvene dokumente in bodite drugačni – Ko veste, kaj točno želite početi, ter komu lahko zagotovite največ dodane vrednosti, je čas, da pokažete svojo mero profesionalnosti z izpiljenimi predstavitvenimi dokumenti. Na eni strani se izognite se najpogostejšim napakam pri življenjepisih, kot so slovnične nepravilnosti, generična grafična oblika itn., na drugi strani pa poskrbite, da bodo vaši predstavitveni dokumenti izstopali.

Več časa, kot boste vložili v kakovost in drugačnost vaših predstavitvenih dokumentov, več verjetnosti je, da boste za delodajalca zanimivi. V vseh stotinah prejetih prošenj, tiste, ki so drugačne najprej padejo v oči. Zato vsebinsko in grafično izpilite vaše dokumente, naj odsevajo najvišjo raven vaše profesionalnosti. Naj vam pomaga kdo, ki se spozna na grafično oblikovanje. Če želite res pritegniti pozornost, pa bodite povsem drugačni. Nekaj idej je na primer, da posnamete video posnetek lastne predstavitve in ga pošljete potencialnemu, lahko naredite vašo osebno predstavitev na diapozitivih, začnete pisati strokovni blog in pošljete naslov napisan na veliko supaj z življenjepisom itn. Vložite energijo in želi boste.

Pišite osebno pismo direktorju in ponudite mesec ali dva dela brezplačno – Vsak delodajalec se mora prepričati, če je vaša vrednot resnično taka, kot jo predstavljate. Uvajalni stroški so najdražji, sploh pa nepotrebni, če podjetje ni v iskanju novega kadra. Vendar so tudi delodajalci zgolj ljudje in na besedo brezplačno, vsi zelo podobno reagiramo. Pri tem lahko izkoristite razpise, ki jih ponuja Zavod za zaposlovanje, ki so namenjeni uvajanju in različnim subvencijam. Tako lahko tudi prejmete nekaj plačila, prav tako pa krijejo nekatere stroške delodajalcu.

Večje kot je podjetje, težje boste uspeli s to metodo in bolj se morate zanesti na predstavitveno dokumentacijo ter razpise. In večje kot je podjetje, bolj pomembno je, da se pogovarjate s pravimi ljudmi, kar velikokrat pomeni, da preskočite kadrovski oddelek. Predvsem pa, ne jemljite zavrnitev osebno, vendar smo pogumno naprej. Vsak ne, je bližji k odobritvi. Slej kot prej naletimo na direktorja, ki bo vesel meseca ali dva dela brezplačno, še posebej v podjetju, ki so v rasti in razvoju, pa si težko privoščijo takojšnjo zaposlitev novega kadra. Glede na to, da je izjemno težko do dobrih kadrov, pa če se izkažete, boste težko prejeli zavrnitev.

Pozabite na pravice in opis delovnih nalog – Ko vam potencialni delodajalec odobri možnost, da se v mesecu dni izkažete, je čas, da pokažete kaj res znate. Sedaj je čas, da razmišljate zgolj o dodani vrednosti. Hitro uvajanje, proaktivno ravnanje, neprestano razmišljanje, kje lahko prispevate k boljšemu in učinkovitejšemu delovanju podjetja. Imejte odnos in delujte povsem enako, kot če bi bilo podjetje vaše. Ne glede na nivo zaposlitve, veljajo za vsako delovno mesto pravila, kaj je dobro storiti v prvih 90 dneh na novi poziciji.

Če boste pokazali dovolj dodane vrednosti, obstaja velika verjetnost, da boste prejeli pogodbo za zaposlitev. V primeru, da ne, zopet ne jemljite tega osebno, vendar je čas za korak naprej. Če ne drugega prosite delodajalca za povratne informacije, kaj je bilo dobro in kaj narobe ter kje se lahko izboljšate. V primeru, da se razlog ne skriva v vas, vendar v situaciji, prosite za priporočilo ter če mogoče direktor pozna kakšno drugo podjetje, kjer bi lahko vaša znanja koristila. Seveda pa je ključno tudi to, da pred tem sami ocenite, ali vas ne bo potencialni delodajalec skušal zgolj izkoristiti.

In zapomnite si, za obdobja brezposelnosti je smiselno imeti krizni fond. Tako si takšne stvari lažje privoščite. Na koncu pa, to je težja pot. Vendar težja pot s časom postane lažja in lažja pot s časom postane težja. Srečno!

Print PDF

Vsak od nas ima talente in lahko prispeva k razvoju družbe. Pri tem imamo dva problema. Prvi problem je, da ljudje ne vedo, kje so njihovi talenti in ne vedo kako prispevati k družbi. Ne glede na to, kaj to je, od čiščenja prostorov, da se drugi ljudje dobro počutijo na delovnem mestu, do najzapletenejše jedrske fizike, ki prispeva k temu, da ima vsak dom elektriko. Vsak ima svoje talente, vsak talent je vreden zlata in vsak talent je potrebno spoštovati. Ljudje nismo enaki, smo pa enakovredni, vsak on nas ima prednosti in slabosti in vsak od nas je pomemben del sestavljanke delovanja celotnega sveta.

Torej prvo in čim prej bi moral vsak začeti pri spoznavanju samega sebe in svojih talentov, ne glede na to, kaj je to. Umetnost, znanost, podjetnost, šport, fizično delo, učenje, reševanje ljudi itn. Zanimivo je predvsem to, da sam za veliko ljudi vidim, predvsem za ljudi, ki so mi blizu, kje so njihovi talenti, kaj bi morali početi, sam pa nima pojma ali si ne upa priznati. Iskanje svojih talentov je povsem enostavno, edino kar nas lahko ovira so omejitve v glavi.

Drugi problem je, da šibkih posameznikov ni, so le šibke družbe, ki posameznikom ne omogočajo, da se razvijejo. Torej včasih posamezniki natančno vedo, kje se skrivajo njihovi talenti, pa jim družba ne omogoča, da te talente razvijejo. Dva tipična primera sta omejitve vpisa na fakultete ter neučinkovitost managementa, ki razporeja ljudi na neprava mesta. Tukaj je potrebna prilagoditev ter iskanje alternativnih poti, kako lahko prispevamo svetu s svojim talentom. Več kot imamo vpliva v družbi, bolj je pomembno, da ustvarjamo takšno družbo, kjer ima vsak posameznik možnost, da lahko zacveti, se samoaktualizira in prispeva.

Pri ustvarjanju vrednosti se moramo zavedati še enega pomembnega elementa. V preteklosti, pa še ne tako dolgo nazaj, je bil velik del vrednosti ustvarjen s trgovino, prodajo naravnih virov in fizičnim delom. Posamezniki pa so postali to, kar so počeli starši – obrtniki ali mogoče duhovniki in zdravniki. Vladali so kratki cikli inoviranja in dolgi cikli izkoriščanja. Na eni sami ideji, dobrem izum ali patentu je lahko temeljila celotna korporacija. Danes so časi povsem drugačni. Večina dela je opravljenega z možgani, biti drugačen je izjemno težko, cikli izkoriščanja ustvarjalnih izbruhov pa so izjemno kratki. Edina stvar, ki resnično šteje je edinstven, surov in velik talent, ob katerem zapleše kapital in ki ustvarja pravo dodano vrednost. In še enkrat, vsak od nas ima tak talent.

Malo je držav, katerih glavna dodana vrednost ostaja na ravni trgovanja naravnih virov, čeprav seveda še vedno obstajajo, posebno tam, kjer se nahaja nafta, plin itn. Vendar tudi to ne bo trajalo večno in pametne države ta prihodek vlagajo v razvoj kompetentnosti naroda. V dolgoročnem pogledu je edina prava vrednost v znanju, notranjih virih posameznikov. Zato se mogoče še ne zavedamo pomembnosti izobraževalnih sistemov v posamezni državi.

Ko govorimo o ustvarjanju vrednosti, se moramo tako vprašati, katere probleme rešujemo organizacijam, za katere delamo ter kako s svojimi talenti prispevamo k uspešnosti delovanja. Več vrednosti, kot prispevamo, bolj smo pomembni podjetju. Seveda je od nas odvisno, koliko se angažiramo, da našo dodano vrednost povečujemo. Bolj, kot jo povečujemo, bolj se razvijamo sami, več notranjih virov razvijemo ter bolj  smo pomembni za podjetje. To je prava »zmagam – zmagaš« situacija.

Iz naslova ustvarjanja vrednosti kaj hitro pridemo tudi do plačila. V čistem kapitalizmu naj bi veljalo, da za vsako vrednost, ki jo ustvarimo in ustrezno dostavimo trg določa, kakšno plačilo si za to ustvarjeno vrednost zaslužimo. Večja, kot je dejansko ustvarjena in dostavljena dodana vrednost, več plačila naj bi prejeli. Seveda je pri nekaterih aktivnostih, kot je prodaja, veliko lažje direktno meriti ustvarjeno vrednost, kot je na primer pri aktivnostih, kot je na primer razvoj.

Velikost našega plačila torej najprej določa naša kompetentnost v najširšem smislu (znanje, veščine, vrednote, stališča, izkušnje, socialni kapital) ter krivulja ponudbe in povpraševanja in trgu dela. Za kompetenčnost na trgu dela želimo biti čim bolj kompetentni. Bolj redko znanje, kot ga imamo in ga trg priznava kot dodano vrednost, večje plačilo bomo dobili. Več veščin, kot imamo razvitih, na primer, prodaja, pogajanje itn. bolje se bomo lahko pogajali za naše plačilo.

Drugi pomemben dejavnik je stanje na trgu. Tukaj delujeta dve krivulji in sicer ponudba in povpraševanje. Večja, kot je ponudba določene kompetentosti posameznikov na trgu dela, ter manjše kot je povpraševanje po teh kompetencah, v slabši poziciji smo seveda. Če dokončamo ekonomsko fakultete, nam te dve krivulji nista nič kaj v prid. Sploh, če smo dokončali ekonomsko fakulteto, ker nismo vedeli, kam drugam bi se vpisali. Če smo programer z znanjem računovodstva in uživamo v programiranju ERP platforme, bomo v sekundi dobili dobro plačano službo.

Vrednost, ki jo ustvarimo za podjetje ter stanje na trgu dela, dolgoročno uravnovesita ustvarjeno dodano vrednost ter plačilo, ki ga prejmemo, če odštejemo vse anomalije na trgu, ki pa jih je seveda na našem še veliko, jih bo pa dolgoročno vedno manj zaradi potrebe po globalni konkurenčnosti. Pri tem lahko še z lahko razložimo, zakaj je 70% najbogatejših ljudi na svetu podjetnikov in zakaj si jih večina to zasluži.

Ustvarjeno dodano vrednost lahko zagotavljamo posredno ali neposredno na trg. Posredno jo zagotavljamo tako, da naše kompetentnost najame določeno podjetje ter našo vrednost integrira posredno v svoje produkte in storitve. Za stvari, ki niso v opisu delovnega mesta posameznika ne skrbijo, važno le, da dobi plačilo za svojo ustvarjeno vrednost. Menja svoj čas, v katerem zagotavlja kompetentnost za denar. To je poslovni model prodaje kompetentnost za čas, plačilo pa je mezda oziroma plača.

Podjetniki so ljudje, ki obrnejo poslovni model prodaje znanja v neposredni model, sploh v primeru, ko govorimo o ustvarjalnem podjetništvu. Se pravi, da svojo kompetentnost ne prodajajo posredno v produkte podjetij na trgu, vendar ustvarijo svojo lastno organizacijo, prevzamejo odgovornosti za vse poslovne funkcije ter začnejo prodajati svojo kompetentnost na meta nivoju. Na tem nivoju pa je ustvarjena dodana vrednost neposredna trgu in zato toliko večja, če podjetniška zgodba uspe. Nagrada je ne zgolj v mezdi, temveč tudi v lastništvu podjetja, ki ima bistveno večjo vrednost. Ustvarjena vrednost je veliko večja, predvsem pa neposredna.

Ko razmišljamo o svojem plačilu, kje bomo dobili službo ali če želimo obogateti, se moramo vedno spraševati o ustvarjeni vrednosti. Komu, na kakšen način, zakaj , kako itn. rešujemo probleme, kako veliki so te problemi, koliko ljudi in kako hitro lahko na trgu ustvari enako rešitev, kot mi itn. Večja in redkejša, kot je naša kompetentnost ter večje, kot je povpraševanje, večja je ustvarjena dodana vrednost.

V tem okviru pa je pomemben še eden izjemno tehten vidik, ki sem ga že omenil. Če mi ne ustvarimo vrednosti sami, mora za nas to vrednost ustvariti nekdo drug, sploh če bogastvo naroda temelji na znanju in ne na naravnih virih ali kaj podobnega (se država pridno zadolžuje…). Torej za vsako plačilo, ki ga dobimo, pa ni posledica angažiranja naše lastne kompetentnosti, je moral nekdo drug ustvariti to dodano vrednost. Ta dodana vrednost se ni kar zgodila, vendar je moral to ustvariti nekdo drug.

Vsaka socialna pomoč, subvencija, otroški dodatek, študentski boni, žepnina itn. vse to je moral nekdo ustvariti za nas. Prišel je čas, da naredimo preskok v zavesti in ne razmišljamo več o temu, da bo za nas tako ali drugače poskrbela država, temveč kako bomo sami prispevali svetu s svojimi talenti. Čas je, da o vsaki materialni pomoči nehamo razmišljati, kot o naši pravici, da bo država poskrbela za nas, temveč smo za njo lahko iskreno hvaležni, se zavedamo, da je to za nas ustvaril nekdo drug, ter čim prej začnemo razmišljati, kako bomo dodano vrednost začeli ustvarjati sami.

Na svetu so ljudje, ki ne morejo ustvarjati dodane vrednosti, kot večina drugih. Na primer nekateri invalidi, bolni ljudje itn. Transfer tem ljudem je vsekakor več kot upravičen. Obstajajo življenjska obdobja, ko ne moremo ustvarjati materialne vrednosti. Ko smo na primer otroci, ali v pozni starosti. Transfer je vsekakor več kot opravičen. Obstajajo življenjska obdobja, ko ne moremo ustvarjati dodane vrednosti. Ko mater dobi otroka, velike nesreče, nenadna izguba službe in podobno. Transfer je vsekakor več kot opravičen.

Vendar se transferi tukaj ne končajo. Podjetja, ki bi že zdavnaj morala spremeniti svoje poslovanje, kot je na primer Mura. Potem je tukaj socialna podpora v nedogled. Preveliko število državnih uradnikov in draga država. Lista je seveda izjemno dolga. Veliko socialnih transferov z vidika ustvarjene dodane vrednosti nima nobenega smisla. Pri takšnih transferih je potreben dvig zavesti s strani posameznikov, ki dolgo časa prejemajo takšen transfer, brez da bi se angažirali, da čim prej začnejo ustvarjati dodano vrednost. Potrebno je jasno povedati, da je to vrednost ustvaril nekdo drug. Predvsem pa, da se na dolgi rok ta bilanca ne bo izšla. Na koncu bodo na najslabšem tisti, ki spijo na lovorikah, država pa za njih ne bo morala poskrbeti.

Vsekakor je socialna varnost izjemno pomembna, sploh v zgoraj omenjenih situacijah, ko za manj ali dalj časa ne moremo ustvarjati dodane vrednosti. Za rešitve takšnih situacij moramo delno poskrbeti sami (zavarovanja, varnostni fond itn.), delno pa je potrebno poskrbeti s socialnimi transferi. Kakovost življenja posameznika je zagotovo tako lahko veliko večja.

Razmišljanje zgolj v smislu pravic brez ustvarjanja dodajanja vrednosti, pohlep, prizadevanje, da nekaj dobimo brez vložene kompetentnosti in podobno pa je dolgoročno smrtonosno za celotno družbo. Zgolj nekaj posameznikov ne more ustvariti dovolj za vse ostale. V tem kontekstu socialna država ne obstaja in verjetno nikoli tudi ni bil namen da bi. Tako mora vsak od nas začeti razmišljati o svojih talentih, kako lahko prispeva k celotni družbi, koliko dodane vrednosti je ustvaril ter kakšno plačilo si dejansko v resnici za to zasluži. Največje odgovornost je ravno na ravni posameznika.

Print PDF

Za definiranje meje je najlažje pogledati iz nasprotnega zornega kota in sicer, kdaj prestopamo mejo, oziroma koliko je minimalno časa, ki ga naj bi posvetili tudi drugim področjem. To mogoče zveni kanček grobo, vendar nobena »odvisnost« ni dolgoročno nič kaj prijetna za življenje. Vsak pa ima svojo »odvisnost« in skozi življenje se ji moramo naučiti postaviti meje. Na podlagi raziskav in izkušenj uspešnih poslovnežev se meje zdravega razuma nahajajo tako na dnevni, kot tudi letni ravni.

Gledano z vidika dneva je 10 ur dela dnevno nekje priporočen maksimum, če je bilo delo skozi dan resnično produktivno. Brezplodno pogovarjanje in zapravljanje časa ali gledanje Facebook profila na delovnem mestu seveda ne sodi v ta čas. Držati visoko produktivnost celoti čas skozi dan je seveda skoraj nemogoče, zato so med delom priporočeni manjši odmori, predvsem pa daljše, zdravo in osvežujoče kosilo. Ampak če dolgoročno (npr. več kot eno let) preživimo vsak dan na delovnem mestu več kot 10 ur smo verjetno v neravnovesju. Seveda to odločitev lahko zavestno sprejmemo, se je pa dobro tega zavedati.

Druga omejitev je, da si v tednu vsaj en dan vzamemo povsem zase, običajno je to en dan v vikendu. Posamezniki, ki bolj cenijo kakovost življenja še na drugih področjih si običajno vzamejo zase celotni vikend. Torej namen vikendov je, da si napolnimo baterije, se posvetimo drugim stvarem, ki nam pomenijo v življenju veliko in se vrnemo na delovno mesto sveži in polni energije. Izjemna koristna poraba prostega dneva je, da si postavimo tedenske in pregledamo letne cilje. Seveda zopet pridejo vikendi, kjer je potrebno dati vse od sebe, vendar če dolgoročno delamo vse vikende in nimamo niti enega dneva zase, se pravi povsem zase, brez e-pošte in drugih obveznosti, smo dolgoročno zagotovo v neravnovesju.

Potem veliko poslovnežev priporoča, da si vsako četrtletje vzamemo prosto vsaj podaljšan vikend, to je 4 do 5 dni, kjer imamo čas povsem zase, se povsem posvetimo družini, potovanjem in drugim področjem življenja. Lahko zavestno veliko naredimo tudi za svoje zdravje. Ta čas je namenjen tudi temu, da lahko z distance pogledamo na naše planirane aktivnosti, ocenimo kakovost posameznih področjih, naredimo neke vrste premislek o našem življenjskem delovanju. V življenju nas lahko hitro zanese in vse življenje je potrebno ponastavljati pravo smer, to se v življenju nikoli ne konča.

Nazadnje vsako leto potrebujemo še ene dolge počitnice, ki naj bi trajale od štirinajst dni do treh tednov. To je seveda običajno v poletnem času, ko je poslovno okolje najmanj aktivno. V tem času si popolnoma napolnimo baterije, se umaknemo iz vsakdanje norije in se posvetimo zgolj sebi. Brez takšnega letnega počitka je prihajajoče leto vsekakor bolj naporno.

Našteli smo štiri zgornje omejitve deloholizma in če presegamo eno omejitev dolgoročno smo kot omenjeno po vsej verjetnosti izven ravnovesja. Seveda je to odvisno od posameznika, vendar v objektivni fizični realnosti si vsi delimo določene fizične omejitve. To, da je »meja nebo« v objektivni realnosti ne velja, zgolj v subjektivnem svetu vsakega posameznika. V objektivnem svetu smo vsekakor omejeni z našim avatarjem.

Problem je, da deloholizem izkrivi subjektivni model realnosti. Prestopanje omenjenih meja pomeni, da se zaradi preobremenjenosti niža produktivnost posameznika. Torej čeprav delamo več, naredimo manj. S časoma to lahko pomeni bistveno manj. Krivulja produktivnosti je izjemno podobna krivulji stresa in ko gremo enkrat resnično preko določene točke, se nam vse skupaj lahko tako »zameri«, da vse skupaj bistveno vpliva na kakovost našega življenja.

Kakovost našega življenja pa je na koncu tista ključna ocena, kako dobro obvladamo umetnost življenja. Prekoračenje meja dolgoročno ne prispeva nič kaj dobrega k kakovosti življenja, verjetno ravno obratno. Sledenje mejam, ki si jih postavimo sami, pa je na drugi strani umetnost življenja. Vsak od nas ima področja, kjer pretirava, pa je to lahko delo, hrana, odnosi, škodljive substance, meditacija ali kar koli drugega. Tudi na področju dela, ne glede na to, kako je nujno, ne glede na to, koliko dela čaka, si je smiselno postaviti določene meje, saj tako dolgoročno naredimo lahko celo bistveno več. Življenje je tek na dolge proge ali pa serija sprintov, gotovo pa ne en sam dolg sprint.

Print PDF

Prva pomembna dodana vrednost študija v tujini je seveda zgodnja in celotna osamosvojitev. Prej, kot je posameznik odgovoren sam zase, hitrejša je osebnostna rast, saj sprejema sam odločitve za svoje življenje. Osamosvojitev (razen običajno finančne), sploh v mednarodnem okolju je za večino ljudi povsem nov izziv. Vsak posameznik, ko se enkrat osamosvojijo vsekakor dobi veliko večjo raven samozavesti in psihološkega kapitala, ki pa je nujen pri uspešnem kariernem razvoju.

Prihod v povsem novo okolje, kjer ne poznaš nikogar te enostavno prisili v socialno integracijo in spoznavanje novih ljudi z vseh koncev sveta. Za večino je v začetku to kar izziv in izjemno težko, po nekaj časa pa skoraj vsi neverjetno zaživijo v mednarodnem okolju in so povsem navdušeni nad raznolikostjo vezi, glede na različna kulturna ozadja. Največji izzivi so na koncu največje nagrade. Težavnostna stopnja socialne integracije je odvisna predvsem od posameznika ter od okolja, kjer študira. Študiranje na primer na Nizozemskem ali v Italiji pomeni povsem nekaj drugega.

Naslednja pomembna korist mednarodnega študiranja je seveda povsem mednarodno okolje. Svet postaja globalna vas, mobilnost prebivalstva se močno veča, danes si konkuriramo na ravni celotnega sveta. Na tem nivoju v Sloveniji močno zaostajamo. Smo 99,9% homogen narod in multikulturnost nam je povsem tuja, že po naravi. Na primer v Parizu je situacija povsem drugačna, kjer je okolje povsem mednarodno in multikulturno, od različnih religij, barv kože, kulturnih ozadij, držav itn. To, da spoznaš različne kulture, se naučiš tolerance, odprtosti uma in podobno so neverjetne dodane vrednosti, ki so lahko velik mentalni preskok, sploh v ranih letih življenja posameznika. Odpreš pokrov svoje škatlice in vstopiš v povsem nov svet, z povsem novimi razsežnostmi.

Poleg mednarodnega okolja se je pri študiju v tujini potrebno naučiti življenja z lokalno kulturo. To pomeni od najbolj osnovnih stvari, kot so drugačen način pripravljanja hrane, vsakodnevnih življenjskih navad, odpiralnih časov, usmerjenosti bolj v uživanje življenja ali delo itn. Poleg povsem bazičnih razlik pa so tukaj še kulturne razlike ter spoštovanje le teh. Na primer nekje je točnost pomembna, drugje ne itn.

Velika dodano vrednost študija v tujini je socialna mreža po Evropi, tako na osebni, kot tudi poslovni ravni. Na osebni ravni gre seveda predvsem za več možnosti potovanja. Mednarodni študentje so izjemno odprti in povsem običajno je, da se prijatelji na univerzi obiskujejo, prespijo drug pri drugem doma itn. Integracija v lokalno okolje je tako veliko lažja in mreža prijateljev po svetu ti omogoča, da si vedno na poti, kadar si to zaželiš. Sicer obstajajo spletne mreže, ki na ta način povezujejo ljudi, vendar je povsem drugače, ko z nekom skupaj študiraš in postaneš prijatelj. Vse, ki jih poznam in so študirali v tujini imajo prijatelje po vsem svetu, ki jih neprestano obiskujejo, se z njimi srečujejo in spoznajo kraje povsem iz druge perspektive. Res neverjetno, predvsem za nas, ki smo že v osnovi bolj zaprt narod.

Poleg osebnega nivoja slej kot prej pride dodana vrednot tudi na poslovnem nivoju. Večina mednarodnih študentov dela na mednarodnih področjih in lokalni kontakti po svetu lahko v vsakem poslu izjemno koristijo. Tudi, če imaš svoje podjetje in želiš vstopiti na določen trg, ti lokalni znanec pri tem lahko izjemno pomaga, z njegovimi kontakti, interpretacijo zakonodaje, kulture, potrošnikov itn. Pridobiti dober kontakt v tujini je izjemno težko, tudi preko zbornic, združen in podobnih povezav. Lokalni poslovneži, ki so integrirani v poslovno okolje, so tako izjemna dodana vrednost. Zgraditi tako mrežo je zopet najlažje ravno v študentskih letih, ko se razvijejo prave prijateljske vezi.

Več jezikov kot znaš, več veljaš, pravi stari rek. Dolgo časa nisem tega razumel, sploh ker je na primer v poslu in IT-ju vedno bolj popularna angleščina in če znaš dovolj dobro angleško, delati v internacionalnem okolju ne bi smel biti problem. Vendar skoraj vsi, ki imajo mednarodno kariero ali podjetja jasno povejo, da so največ posla sklenili v državah, kjer obvladajo tudi njihov nacionalni jezik. Večina ljudi, ki študirajo mednarodno se slej kot prej naučijo tudi jezika, ki je uradni jezik v državi, kjer študirajo. Prav tako je povsem običajno, da se učijo še kakšnega dodatnega jezika. Tako na koncu obvladajo tudi do 4 ali še več jezikov, kar je neverjetna prednost na trgu dela in v odprtosti uma.

Poleg števila jezikov je pomembna tudi stopnja obvladanja angleščine. Če več let aktivno študiraš v angleščini, se pogovarjaš v angleščini in praktično skoraj ne uporabljaš materinega jezika, neverjetno napreduješ. Seveda z vsem spoštovanjem do maternega jezika. Večina tistih, ki se zaveda te dodane vrednosti poskrbi, da ne gredo študirati z nobenim, s katerim bi lahko dnevno in redno govorili v maternem jeziku. Večletno aktivno delo v angleščini na koncu neverjetno prispeva k uspešni uporabi tujega jezika in to je izjemno velika dodana vrednost za vse, ki študirajo v tujini. Dva milijona ljudi, ki govori Slovensko proti milijardi ljudi, ki govori in razume angleško, to so povsem drugačna razmerja.

Večina dobrih univerz v tujini ima dobro organiziram kampus, sploh najboljše svetovna univerze in univerze v ZDA. Tovrstna organizacija fakultet ima svoje velike prednosti, na katere pri nas velikokrat pozabljamo. Od tega, da se resnično lahko osredotočiš na študiranje, do tega da spoznaš več ljudi, predvsem tudi iz drugih smeri in fakultet ter se na ta način oblikujejo interdisciplinarni timi. Kot omenjeno socialne veze so izjemno pomembne in za vzpostavitev čim več čim bolj kvalitetnih socialnih vezi za to seveda potrebuješ ustrezno platformo. Dobro organiziran kampus, ki sledi tovrstnim ciljem je lahko velika dodana vrednost.

Vse to prispeva k mnogo bolj odprtemu umu. Odprtost uma za nove stvari in toleranca sta ena najbolj pomembnih elementov osebnostne rasti, razvoja posameznika in razvoja celotnega sveta. Čar življenja in sveta je ravno v njegovi raznolikosti, ki se jo moramo naučiti spoštovati. Če si neprestano v homogenem okolju, ki se neprestano drži enakih vzorcev, je vse to lahko izjemno velik preskok. In mlajši kot smo, lažje se navadimo na novo vzorce, ker določene nevrološke povezave niso še tako trdne. Sicer je vedno možno na tem področju neverjetno napredovati, ampak je na koncu potrebno veliko več energije, prav tako pa tudi časa, ki ga je običajno manj.

Na koncu, kar je najpomembnejše je glavna dodana vrednosti ravno v izhodišču za delo in za življenje v svetu. Če končaš domačo univerzo, ali pa eno najboljših evropskih ali ameriških šol imaš seveda povsem drugo izhodišče. Več možnosti za delo, kjerkoli po svetu, tudi izhodiščna plača ni prejemljiva. Še bolj kot plača so pomembni vsi notranji viri, ki so bili do sedaj omenjeni. Toleranca, jeziki, razumevanje kultur itn. vse to so pomembni notranji viri s katerimi je posameznik sposoben veliko bolj kompetentno delati v mednarodnem okolju.

Vzvod mednarodnega študija je tako neverjeten. Pri tem je pomembno predvsem to, da se resnično zavedamo, da je tovrstna izkušnja nujno dejstvo za vse mlajše generacije, če želijo karkoli doseči v sodobnem poslovnem svetu, v katerega prehajajmo. Namreč multikulturnost, internacionalnost, mednarodna povezanost, velika stopnja mobilnosti, to so vse paradigme, ki zaznamujejo sodobni svet. In za tak svet potrebujemo razviti veščine mednarodnega delovanja. To lahko najlažje naredimo ravno v študentskih letih, ko imamo največ časa, smo najbolj dojemljivi za nova znanja, izkušnje itn., v glavnem v obdobju, ko varnost ni več tako pomembna.

Torej vsi dijaki ali študentje, ki boste kdaj koli prebirali ta članek, resno razmislite o študiju v tujini. Če je volja, se vedno najde pot. Predvsem pa vsi starši, naredite svojim otrokom veliko uslugo in jih že od začetka začnite vzgajati za sodobni mednarodno povezani svet. Razvajajte svoje otroke z ljubeznijo, ne z nepotrebnimi materialnimi dobrinami. Investirajte v otrokov razvoj, neprestano se ukvarjajte z njimi. Večini prebojnikov so ravno starši omogočili, da so diamantno spilili svoje talente. In še enkrat v sodobnem svetu brez mednarodnih veščini bo izjemno težko.

Seveda nikoli ni prepozno, vendar starejši kot smo več energije je potrebno in veliko težje se najde čas za razvoj tovrstnih veščin. Po študentskih letih je običajno tako, da nam takšni preskoki uspejo samo na en način in sicer, da sami sebe vržemo v vodo (“swim or sink” načelo). Na primer ustvarimo možnost, spakiramo kovčke ter se preselimo v tujino. Ima pa malo ljudi toliko poguma, vendar je včasih ravno to potrebno za novo stopnjo osebnostnega razvoja.

Ima pa študij v tujini tudi več izzivov. Prvi je zagotovo finančni in posamezniki, ki izhajajo iz finančno premožnejših družin imajo zagotovo več možnosti. Sicer obstaja kar nekaj štipendij in drugih finančnih pomoči, kot so krediti, vendar je vseeno za povprečno družino običajno tovrstna poteza finančno zahtevna. Vendar je to pomembna investicija, ne strošek in v večini primerov več kot upravičena. Naložba vase ali v otroke ima daleč največje obresti.

Velika verjetnost je, da bo v prihodnosti ta vrzel še veliko večja ter ključna za kakovost življenja posameznika. Globel med dobro izobraženimi in neizobraženimi bo še naprej rasla. Tudi razlika med povprečnimi in res dobrimi šolami bo vedno večja, saj je malo univerz, ki sledijo spremembam sodobnega sveta. Torej odprtje varčevalne knjižice ob rojstvu otroka za študij na dobri mednarodni fakulteti je izjemno smiselna strategija.

Poleg tega tudi ne zacvetijo vsi v mednarodnem okolju. Nekateri se neuspešno socialno integrirajo, drugi so imeli prevelika pričakovanja itn. Izzivov je seveda veliko in tudi študij v tujini lahko postane izjemno psihološko naporno.  Nekateri se izolirajo, posvetijo zgolj študiju in komaj čakajo, da mine. Ampak kljub temu, vsaka takšna izkušnja je zlata vredna in nam odkrito pokaže kje so naše prednosti in šibkosti.

Ne glede na vse pa je zanimivo to, da se dosti ljudi, ki začnejo graditi mednarodno kariero vrnejo nazaj v Slovenijo. Glavni argument je običajno, da je kakovost življenja v Sloveniji neprimerljiva z drugimi okolji. Seveda k temu prispeva tako življenje v lokalni kulturi, kot tudi izjemno lepa narava, zmerno posvečanje karieri in podobno. Skratka življenje v Sloveniji še vedno (zaenkrat) omogoča ravnovesje.

Osebno se mi zdi izjemno lepo, če se nekdo osebnostno in poslovno razvije v tujini, nato pa svoje pridobljeno znanje širi doma in pomaga tudi drugim pri rasti in napredovanju. Vseeno pa je izjemno pomembno, da vsi redno in vestno delamo na tem, da se kakovost življenja doma ne bo poslabšala. To pa pomeni predvsem, da vsak od nas skrbi za lastni osebnostni in karierni razvoj ter čim večji doprinos k celotni družbi in svetu. Tudi tako, da razvije svoje talente in veščine v tujini.

Print PDF

V nadaljevanju naštevam nekaj tovrstnih stvari oziroma omenjenih vzorcev, ki mene izjemno motijo in tako gredo take prošnje bolj ali manj direktno med manj prioritetne. Verjamem, da je dosti podobno tudi pri drugih, ki iščejo nove sodelavce. Nekaterim stvarem v nadaljevanju se boste verjetno nekoliko čudili, ali se to res sploh dogaja, pri drugih sam nekoliko pretiravam (in gre bolj za moje standarde). Ne glede na to, vsako spodaj našteto napako lahko najdemo pri vsaj okoli 5 – 10% prejetih prošenj. Tako se lahko hitro naredi selekcija več kot polovice prejetih ponudb.

Super elektronski vzdevek – Vse, kar pride iz elektronskega naslova, ki ima ime ali se začne kot je na primer SeksiJanez, NevarniDušan, LepaNeža, PikicaPokica ipd. izgubi kar nekaj točk na ravni profesionalnosti. Če so reference dobre, to še ni toliko usodno, vendar ima lahko to velik vpliv ali nekoga povabimo na razgovor ali ne. Rešitev je preprosta, vsak si lahko ustvari zasebni poštni predal, kjer poudari svoje super lastnosti, če to želi ter na drugi strani poslovnega, ki kaže resno plat osebnosti.

Več naslovnikov v isti elektronski pošti – Vsak delodajalec pričakuje od potencialnega kandidata, da se je pozanimal o podjetju in je vložil neko dodatno energijo v to, da bi dobil določeno delovno mesto. To, da je v Za: še 10 drugih elektronskih naslovov delodajalcev verjetno ne pomeni, da se bo podjetje ustrašilo konkurence in vas za to hitreje povabili na razgovor, čeprav verjamem, da se to v redkih primerih take stvari dogajajo. Vendar, ko delodajalec natančno ve, kdo ste in kaj zmorete.

Brez spremnega besedila – Veliko prošenj pride samo s priponkami brez kakršnega koli spremnega besedila ali samo z besedilom, kot je V priponki se nahaja moj življenjepis. Besedilo elektronske pošte je prvo kar vidi delodajalec in že na podlagi tega si bo naredil vtis o kandidatu. Na tem mestu velja poudariti svoj diferenciator, zakaj je oseba prava za to delovno mesto ipd. Na tej točki moramo doseči, da bo bralec z veseljem odprl življenjepis in ga tudi ne bo razočaral.

Posredovanje naprej – Vse kar v naslovu vsebuje Fwd, ali se kako drugače vidi, da gre za 100. naslov kamor ste posredovali to sporočilo, je znova odbijajoče. Za vsakega delodajalca se je potrebno posebno potruditi. Odnos do dela posameznika je veliko bolj pomemben, kot njegova kompetentnost, saj se slednja lahko veliko lažje razvije kot prva. Koliko truda je nekdo vložili v posamezno prijavo za oglas, že jasno kaže odnos do dela.

Daleč od zahtevanih pogojev – Skoraj tretjina prijav je takih, ki sploh niti približno ne ustrezajo razpisanim pogojem. To je kot bi nekdo skušal prodati pesek v Saharo. Razpisni pogoji so namenjeni temu, ker se išče oseba s točno določenimi kompetencami v podjetju. Nismo več v časih, ko lahko do službe pridemo s slepim pošiljanjem življenjepisov na vse mogoče naslove.

Narobe naslovljeno ime – Vsake toliko je moč najti tudi kakšno prošnjo, ki je naslovljena na narobno ime ali narobno podjetje. Zopet je več kot očitno, da se nekdo ni potrudil, vendar le posredoval sporočilo in pozabil na potrebne spremembe. Naše ime je ena izmed nam najljubših besed. J

Brez priponke – To, da pozabimo pripeti življenjepis je zopet velik problem, saj mora delodajalec v objemu prošenj pisati nazaj, če se lahko pošlje priponko, lahko na to pozabi, osebi se ne povežeta, ker potem ob priponki ni spremnega pisma itn. Veliko zapletov.

Vprašanje po več informacijah – Nekaj elektronski pošt pride v stilu, prosim če mi odgovorite na spodnja vprašanja in na podlagi odgovorov se bom odločil(a), ali vam pošljem svoj življenjepis. Tega ne razumem. Če že želi nekdo kaj takšnega, naj raje potrka na vrata. Ko izve informacije pa iz rokava strese odličen predstavitveni nagovor. To bi verjetno celo odlično delovalo.

Veliko slovničnih napak – No, nisem ravno oseba, ki bi lahko pridigala o slovnični pravilnosti, vendar za take pomembne dokumente, kot je osebni prodajni dokument so nujni lektorji. Vseeno dobimo kar nekaj takih prošenj, kjer bi lahko bil še sam celo lektor.

Pritoževanje – Vem, da je to naš nacionalni šport in tudi sam rad »pojambram« nad življenjem. Ampak prošnja za delovno mesto ni pravi prostor za tako početje. Namen prijave je, da se nekdo dobro »proda«, ne da ga potencialni delodajalec zaposli iz usmiljenja. Življenje ni lahko, vendar imamo več možnost, če pokažemo svoj borbeni duh in kompetentnost, kot če iščemo usmiljenje.

Slabo napisan življenjepis – Na koncu, če je dobro napisano besedilo elektronske pošte, naslovljeno na pravo osebo itn. ima ključno vlogo življenjepis. Več kot 90% življenjepisov je napisanih obupno. Slovnične napake, nobene urejenosti, grafične podobe, karkoli. V to se ne bi spuščal na tej točki, ker je informacij o tem, kako napisati dober življenjepis na internetu ogromno. Na žalost je samo 1 od 10 življenjepisov tak, ki te pritegne. Pravilo je seveda za vse nas preprosto – bodite profesionalni, a drugačni. Sreča je le v tem, da različne ljudi pritegnejo različne stvari.

To je nekaj splošnih nasvetov, če nekdo išče službo in okoli pošilja prošnje z življenjepisom po elektronski pošti. Splača se vložiti tudi en teden dela ali še kakšnega več, če je potrebno, da je dokument res dobro pripravljen. Potrebno je dodobra preučiti podjetja, kjer si želimo delati. Torej pokazati svojo največjo mero profesionalnosti in edinstvenosti. Vsak izdelek, ki pride iz naših rok, je odsev nas samih, tudi življenjepis in spremno pismo.  Tako je naša verjetnost uspeha neverjetno poveča.

Print PDF