Običajno doživimo kolaps ali zastoj v življenju na enem samem področju. Finančno, partnersko, zdravstveno, karierno ali kako drugače. Res pa je, da se breme enega področja kmalu prenese tudi na druga področja. Saj so področja življenja med seboj močno povezane. Če ne drugega povečana stopnja stresa, močno načne zdravje. Še bolj pogosto pa je tako, da ko se začne podirati eno področje, kot domine sledijo tudi druga področja. In zgraditi moramo znova naše celotno življenje.

Kolapsi in zastoji seveda niso enostavni. Gre za najtežje preizkušnje življenja. Takrat pokažemo, iz kakšnega testa smo. Velika večina ljudi po zastojih in kolapsih postane vidno zdelanih in se včasih celo kar prepustijo usodi. Samo peščica pokaže zobe nazaj življenju. Zato je smiselno, da nekoliko bolj razdelamo kolapse in zastoje v življenju ter kako se z njimi soočiti.

Če se želimo z nečem soočiti, moramo najprej to razumeti. Šele ko razumemo, lahko spremenimo pogled na dogodek, odpravimo čustveno in mentalno kletko ter naredimo akcijski načrt sanacije. Vse v življenju ima nek namen, včasih ga je le bistveno težje odkriti. Vendar sta vesolje in narava inteligentna; tako ali drugače. Na koncu iz kolapsa ali zastoja lahko pridemo močnejši, če se ne vdamo v usodo seveda. Kar ne ubije, krepi; življenje pa nam podari samo toliko težke preizkušnje, kot smo jih zmožni premagati.

Kolapsi

Posvetimo se najprej kolapsu. Kolaps bi lahko definirali kot nenadno sesedanje. Nekaj trdnega in stabilnega je obstajalo, sedaj kar naenkrat tega ni več. Nekaj, kar smo gradili leta in leta, se praktično čez noč sesuje. Propadla korporacija ali dolgoletni zakon, kritično zdravstveno stanje, finančni bankrot, zgubljena mentalna stabilnost ali kolaps na katerem koli drugem področju. Pri kolapsu je običajno tako, da nekaj gradimo leta in leta, potem pa se zadeva nepričakovano sesuje. Boleče.

Razlogov za pojav kolapsa je več. Prvi razlog kolapsa so lahko šibki temelji. Višje, kot želimo zgraditi stolpnico, bolj stabilne temelje potrebujemo. Glede na to, da smo neučakana “fast food” družba, nam je počasno grajenje običajno breme. Raje bi obogateli čez noč, kot pa skozi leta in leta truda, kot ga je recimo vložil Warren Buffet v znanje o investiranju. Raje bi spoznali kar popolnega partnerja, kot da bi vložili energijo v to, da partnerstvo res deluje. Raje gremo na operacijo, kot da bi lepoto zgradili na notranjem nasmehu in fizični aktivnosti.

Današnja družba omogoča, da uspemo na hitro. Vendar se pogosto zgodi, da notranje posameznik ni zrel uspehu, ki ga je doživel. Zato sledi kolaps. Zunanji svet je vedno odsev notranjega sveta. Če se ti nasmehne fortuna, pa nisi zrel za zunanje stanje, ki ti je bilo podarjeno, slej kot prej z odločitvami uničiš ta nasmeh sreče. V praksi se to odraža v strahu pred uspehom, strahu pred neuspehom, neučakanostjo, ne temeljitostjo, v vsem, kjer ni zgrajeno kot posledica dolgoletnega truda. Vse velikega, kar je bilo zgrajeno, pa se je vsaj nekaj časa obdržalo, je bilo plod trdega dela in znoja. Pika.

Drugi razlog kolapsa bi lahko imenovali slabe navade. Tako kot pri orgazmu, tudi na drugih področjih življenja obstaja točka brez povratka, le da dogajanje vodi do drugačne oblike male smrti; nič kaj prijetne. Življenjska področja si moramo predstavljati kot bančni račun. Partnerstvo je bančni račun, naše zdravje je bančni račun, naš startup je bančni račun, naš transakcijski račun je bančni račun. Vsemu tistemu, čemur posvečamo pozitivno pozornost, stanje na tem bančnem računu rase. Vse, kar zanemarjamo, dvigujemo iz bančnega računa. Več, kot v nekem obdobju položimo na bančni račun, bolj trdo je to razmerje oziroma odnos. Na primer, če smo v top kondiciji, lahko dalj časa zanemarjamo zdravje, kot če smo zadihani po prehojenih desetih stopnicah. Enako je na vseh drugih področjih.

Vsak bančni račun pa ima svoj limit. Ko presežemo limit in nimamo več likvidnih sredstev, pride do osebnega bankrota. Kolapsa. Se pravi na računu je dano neko stanje, mi pa dvigujemo in dvigujemo, dokler se ne sesujemo. Včasih še položimo kakšen evro, ko nas življenje opozori, da se bližamo limitu, potem pa nadaljujemo po starem. Če pri prvem razlogu kolapsa za grajenje stolpnice nismo postavili trdnih temeljev, tukaj lahko govorimo o tem, da stolpnico gradimo po liniji najmanjšega upora, v upanju, da se bo zgradila kar nekako sama. Pri zdravju bi na primer tukaj veljal pregovor, da si z žlico jamo koplješ. Telo drži in drži, nato pa kolaps.

Nevednost in življenje v laži sta naslednji razlog kolapsa. Včasih so zdravili ljudi tako, da so izganjali iz njih zle duhove. Rezultati niso bili najbolj uspešni. Ljudje smo že zgodaj ugotovili, da je v znanju moč. Če želimo rezultate, moramo najprej razumeti. Zato smo izumili znanost, s katero si skušamo razlagati svet in iskati rešitve za vsakdanje tegobe. Seveda pa smo še daleč od tega, da bi povsem razumeli življenje, verjetno smo pri nekaj odstotkih. Tako je še mnogo področij, kjer živimo na nek način v nevednosti ali laži.

V praksi to pomeni, da v bistvu začnemo plezati ob narobno stolpnico, kar ugotovimo šele ko pridemo na vrh in nam spodnese lestev ter pademo na tla. Napačna dieta, napačne investicije, iluzija popolnega partnerja v fazi zaljubljenosti in še bi lahko naštevali. Rešitev za to je preprosta, a vendar izjemno težka. V vse, kar nam je kdaj koli kdo rekel moramo dvomiti. Močno dvomiti. Kritični moramo biti do vsega, potem pa sami poskusiti ali nam določena zadeva odgovarja ali ne ter oceniti kam vse to vodi na dolgi rok. Pač čisti znanstveni pristop – neprestano merjenje, opazovanje, analiziranje in nato spreminjanje. Na dolgi rok se splača; veste koliko ljudi je izgubili življenjske prihranke, ker so verjeli v dogmo, da bo borza neprestano rasla; ker je tako rekel nek kvazi ekspert, ki je dober prodajalec in dobil za svoje prepričevanje odločno proviziji. Ljudem, ki so slepo verjeli, pa so šli življenjski prihranki, za katere so trdo delali. Kolaps.

Četrti razlog za popolni kolaps je nenadna sprememba zunanjega okolja. Na hitrost in način gradnje stolpnice imamo vpliv, obstaja pa na tisoče zunanjih faktorjev, na katere vpliva nimamo. Problem nastane, ko se okolje spremeni hitreje, kot smo to zmožni zaznati ter se nato prilagoditi. Zunanje okolje pa se neprestano spreminja; še več, hitrost teh sprememb je vse hitrejša. Zgolj tisti, ki se bodo zmožni hitro prilagajati, bodo obstajali na dolgi rok. Tukaj imajo glavno vlogo znanje, samokritičnost in neprestana rast. Vendar je težko. Vreme je izven območja našega vpliva. In na tisoče drugih faktorjev.

Nenadna sprememba okolja je najpogostejši razlog kolapsa in tudi najtežji preizkus. Postavimo trdne temelje, pridno gradimo stolpnico, nato pa zapiha nepričakovan veter in nam jo sesuje. V praksi to pomeni, da delamo po nekem vzorcu, okolje pa se nenadno tako spremeni, da ta vzorec ne zagotavlja več uspeha. Čeprav se sliši to sila enostavno, je to izjemno težko opaziti v življenju. Formula uspeha se povsem obrne na glavo, mi pa smo že sprejeli napačne odločitve, obenem pa se sprašujemo, zakaj bi počeli nekaj drugače, če deluje. Ko si priznamo neuspeh in se začnemo obračati k novi formuli, je vse skupaj odvisno zgolj še od tega, koliko je ostalo na »računu«. Včasih tranzicija uspe, največkrat pa ne. Zato je na primer v finančnem svetu varnostni fond izjemno pomemben. Na kolapse v življenju je dobro biti pripravljen; pri tem pa velja rek, da se streho popravlja, ko še sije sonce.

Zadnji, peti razlog za kolaps je sama evolucija. Ta tudi skriva v sebi razumevanje kolapsa, zakaj ga sploh potrebujemo. Odgovor je enostaven: Rušite, da bi gradili. Če želimo ustvariti nekaj novega, se mora staro končati. Vedno je tako bilo in vedno tako bo. Vse v življenju ima svoj cikel, se pravi začetek, vzpon, vrh, zato in konec. To je sestavni del življenja, tako je življenje zasnovano. Ljudje pa smo navezani na druge ljudi, izkušnje, stvari, ljubezen, osebnostno rast, svoje življenje ipd. in navezanost prinaša bolečino. Zato tudi kakršen koli kolaps prinaša bolečino. Veliko bolečino.

V sklopu evolucije so kolapsi lahko tudi bistveno bolj neprijetni. Vojne, nasilje, odvzemi, prisile, zmaga močnejšega, nenaden pojav usodnega konkurenta z disruptivno tehnologijo ipd. Te stvari še toliko bolj bolijo in običajno mase ljudi. Vendar dobro (novo) brez slabega (rušenja starega) ne obstaja; napredek se skriva v igri te dualnosti. Še več, dobro in slabo sta zelo relativna pojma. Na podlagi enega najbolj duhovno razvitih živih bitij v celotni zgodovini človeštva, Jezusa Kristusa, so se bojevale svete vojne in umrlo je na deset tisoče ljudi. Druga svetovna vojna pa je prinesla marsikatero tehnologijo, ki danes rešuje življenja. To pomeni, da težko sodimo o dobrem in slabem, lahko pa sodimo namen – po mislih, besedah in dejanjih, ki se odražajo v namenu je sojen človek. Zato je Jezus najsvetlejša oseba zgodovine, Hitler pa najtemnejša. Nikoli pa ne vemo, ali dejanja te osebe prinašajo dolgoročno dobro ali slabo; to je odvisno, kakšne namene imajo nasledniki, najpogostejše pa prinaša oboje, saj so na svetu vedno dobri ljudje in nepridipravi. Eni izkoristijo situacijo v eno smer, drugi v drugo. In tako se igra dobrega in slabega, kolapsov in vzponov, novega in starega nadaljuje; v vsej svoji grenkobi in sladkobi.

Iz tega sledi, da se bo v življenju neprestano mešalo dobro in slabo, novo in staro. Zato bodo vedno potrebni kolapsi, vedno bo potrebna dinamika transformacije. V primeru, da koncepta kolapsa ne bi bilo več v naših življenjih, bi bilo življenje popolno in takrat bi izgubilo svoj smisel, kot ga poznamo danes. Če ne bi bilo potrebno več evolucije, če ne bi bilo potrebno več tekmovanja, če ne bi bilo potrebno več bolečega rušenja, potem življenje v obliki, kot ga poznamo, ne bi imelo več svoje funkcije. Potem bi zgolj samo še bili.

V takšnem primeru bi postali čista ljubezen in se ločili od samsare ter napredka v življenju. To je celo komu uspelo v zgodovini človeštva, na primer Budi; pot do tega pa je diametralno nasprotna od evolucije. V evoluciji smo vsi obsedeni z napredovanjem, z žejo po več, z navezanostjo in tekmovanjem. Budi pa se je uspelo tega osvoboditi. Takrat kolapsi ne obstajajo, vendar gre za nevtralni dogodek, kot vse ostalo. Vendar je to najtežje v življenju. Zato pa je bil Buda samo eden.

Za ostalo večino ljudi je krog življenja z vidika evolucije popoln. Podganja dirka na nek način. V svojem prizadevanju k neminljivosti s širjenjem genov, razlaganju delovanja narave, izumljanju, grajenju, ustvarjanju in raznimi drugimi dejanji iščemo nek košek varnosti; majhno varnost večnosti.

Vse skupaj pa je zgolj pot v kolaps, ki omogoča novemu, da na naših prizadevanjih zgradi še več in še boljše. Nato pa se njim zgodi enako in naslednji generaciji in naslednji in naslednji. Evolucija od nas zahteva, da se v življenju soočimo s kolapsi. Ali za dobro nas samih, ali za dobro celotne družbe, ali za dobro življenja. Namen kolapsa je, da postanemo boljši, da lahko začnemo znova, zgradimo bolj trdne temelje in da izpilimo naš karakter; prav tako pa, da se vzdignemo na ramah velikanov, nato pa še sami naslednikom darujemo svoja ramena.

V vzroku in namenu kolapsa se seveda skriva tudi zdravilo. Fuck it. Prej omenjeni Buda. Ne bomo večno živeli, vse nam je lahko odvzeto, naša dejanja niso večna. Vse kar je plod našega dela, naša razmerja, vse s čimer se poistovetimo, vse kar nas definira, vse kar nas veseli, naše telo, naša duša, naši predniki in nasledniki, vse česar se lahko dotaknemo, nič ni večno. Koncept nebes, ponavljanj življenj in še česa je plod našega prizadevanja po večnosti, ki ne obstaja. Rešitev je torej v nenavezanosti. Korist kolapsa je, da se lahko osvobodimo; osvobodimo svoje mentalne in čustvene kletke. Ko se osvobodimo, se za korak približamo bogu. Nimamo več živalskih hotenj, vendar smo se osvobodili verig. Lahko se osvobodimo navezanosti na meso, pohlepnih vzgibov, želje po več, navezanosti na rezultat, ljudi okoli sebe, pa četudi so naša kri in še česa. Kolaps nam omogoča, da postanemo svobodni kot ptica. Ukrotimo svoj um in poletimo v nebo.

Kolaps nam omogoča tudi nov začetek. Začetek nečesa boljšega. Ni nujno večjega, vseeno pa bolj kakovostnega. Izkušnja je tista, ki nas obogati ter nam da moč, da zgradimo mojstrovino; sicer povsem drugačno, lahko večjo ali manjšo, vendar vseeno za nas same boljšo; ker bo še bolj odražala krepkost našega duha, pa četudi je nov dosežek peščica uspeha, kot smo ga doživeli prej pred kolapsom. Življenju pokažemo, da se znamo boriti in da se ne vdamo kar tako. Svoj uspeh pa merimo zgolj sami s seboj.

Nenazadnje pa so manjši kolapsi tudi opozorila. Življenje nas včasih brcne, z namenom, da nas opozori, naj nehamo sanjariti in lenariti, vendar naj gremo v akcijo. Bolj kot se bližamo bankrotu “na računu”, več mini kolapsov nam prinese življenje; kot opozorila, da se bližamo resnemu prepadu. Takrat življenje zahteva od nas, da spremenimo svoje vzorce delovanja. Čas je, da začnemo polagati na tekoči račun. Prav je, da smo življenju hvaležni za takšna opozorila in jih tudi upoštevamo. Dalj časa kot odlašamo, bolj raste pošast v obliki težjega in težjega kolapsa.

Kolapsi zahtevajo od nas, da se v življenju soočimo z našimi najglobljimi strahovi. Omogočajo nam, da transformiramo naše podzavestne strahove v ljubezen in se s tem osvobodimo; ker nismo več navezani. Čeprav do kolapsi najtežje življenjske preizkušnje, so tudi najbolj dragocene. V kolapsih človek zrase s svetlobno hitrostjo. Nauči se več, kot v stoletjih lagodnega življenja. Zato kolapsi pač morajo obstajati in vedno bodo. Ljubite svoje sovražnike, prav tako pa ljubite svoje kolapse; potegnite iz njih najboljše, potem pa se osvobodite. Vaše življenje ni plakat v reklami, kjer so vsi nasmejani in srečni, ker so pridni potrošniki. Vaše življenje je borba in vi ste miroljubni bojevnik.

Sam sem doživel že več kolapsov in to ne najbolj enostavnih. Na zdravstvenem področju zaradi pretiranega dela (izgorelost) in kasneje napačnega prehranjevanja. Na finančnem zaradi napačnih investicij. Na poslovnem zaradi postavljenih premalo trdnih temeljev. Občutek res ni prijeten, garaš za nekaj leta in leta, potem pa se vse skupaj sesuje kot hiša iz kart. Vendar možnosti sta dve, ali jamraš in se smiliš sam sebi, ali pa se iz situacije kar se da največ naučiš, se odvežeš in greš dalje; močnejši in bogatejši za izkušnjo. Življenje prinaša tako srčno lepe trenutke kot tudi resne teste, kjer moramo pokazati iz kakšnega testa smo narejeni. Beg od podirajoče se stolpnice pa žal ni mogoč.

Zastoji

Poleg kolapsov se moramo v življenju soočati tudi z zastoji. Čeprav nas kolapsi veliko bolj pretresejo v temeljih in so običajno bistveno bolj intenzivni, po drugi strani dokaj hitro minejo in lahko začnemo graditi novo. Po dežju posije sonce. Zastoji pa so običajno bistveno bolj kompleksni in težje premagljivi. Zastoj je na nek način tek na mestu, želimo si napredek pa ga kar ni in ni. Mesece in mesece slabega vremena.

Najpogostejši vzrok zastoja je en sam. Delovanje po določenem vzorcu nas pripelje samo do neke stopnje uspeha. Ko dosežemo plafon, enak pristop ne deluje več. Vsak vzorec delovanja pa ima svoj plafon. Pika. To je seveda težko spoznanje. Nekaj kar je delovalo leta in leta ter nam je prinašalo napredek ter uspeh, ne deluje več. Kako je to možno? Psihološko so takšni zastoji izjemno zahtevni; če želimo še napredovati, moramo namreč spremeniti sebe, spremeniti svoje navade. Najtežje v življenju pa je sebe spreminjati.

Namen zastoja je najprej, da v življenju spoznamo meje. Tako kot ima vsak od nas subjektivno realnost, si delimo tudi objektivni svet, ki je omejen s fizičnimi zakoni. Pri tem je ključna beseda omejen. Absolutno se strinjam, da je možno na nekih drugih nivojih doživeti fizikalno neomejene izkušnje (lucidne sanje ipd.). Vendar pa fizični svet zahteva svoje meje. Pomislite na športnika, ki doseže svoj plato, maksimalna plača, ki jo lahko dobite v določeni službi (npr. javni upravi) in podobno. Če vam kdo reče, da je vse mogoče, naj vas naredi 20 cm večjega ali kar koli že.

Kot drugo zastoji od nas zahtevajo popolno revizijo določenega življenjskega področja. Ko ugotovimo, da ne napredujemo več, se moramo ustaviti in temeljito analizirati, katere naše odločitve nas držijo na mestu. Mogoče je čas, da se posvetimo drugim področjem, ki so nam v tem življenju tudi pomembna, mogoče moramo iz trdega dela preiti k pametnemu delu, mogoče moramo iz naše podzavesti pritegniti najgloblje strahove, recimo strah da nam bo res uspelo in ga transformirati.

Če govorimo o zastoju, to običajno pomeni, da si na določenem življenjskem področju še želimo napredovati, ni pa napredka. Glede na prej zapisano, moramo v sklopu analize najprej ugotoviti, ali smo dosegli svojo skrajno točko zmožnosti in se s tem sprijazniti, v njej uživati, biti ponosni nase, ker smo dosegli maksimum in se nato posvetiti še drugim stvarem v življenju. Vedno je področje, kjer lahko še napredujemo. Nikoli ne doživimo vrhunca našega potenciala na vseh področjih. S tem ni nič narobe, nima smisla da preostanek življenja tekamo na mestu, zgolj zato, ker si nočemo priznati, da obstajajo meje.

V primeru ocene, da nismo dosegli maksimuma, pa je potrebna skrbna analiza našega delovanja, preteklih odločitev, vzorcev in podzavesti ter iskanje vzroka, zakaj ne moramo korak dlje. Lahko si pomagamo z modeliranjem, možganskimi nevihtami, meditacijo, povezovanjem sami s seboj ipd. Potem sledi postavljanje ciljev, načrt novega delovanja in borba s samim sabo. Najslajše bitke so seveda tiste, ki jih zmagamo sami nas seboj in pot iz zastoja je ena izmed takih izjemno zahtevnih bitk.

Še največji problem pri spremembi sebe pri takšnih zastojih je, da pri spremembi vzorcev delovanja običajno naredimo korak nazaj. In to je zelo težka poteza. Odreči se moramo delu uspeha, priznati, da ne gre več naprej ter se podati v neznano; v povsem nove vzorce, za katere ne vemo, če bodo sploh delovali. To pa pomeni tveganje, pri čemer niti ne vemo, ali bo to tveganje prineslo bistveno boljše rezultate ali ne.

Če smo iskreni, redkim uspe. Veliko ljudi se prijazni z zastojem in tega vzamejo za svoj maksimum, čeprav obstaja še veliko večji potencial, kot ga lahko dosežejo. Bolečina spreminjanja sebe je bistveno večja od bolečine, da je določena točka naša (fiktivna) meja. Zato je dobro imeti iskrene prijatelje, trenerje, mentorje, vzornike, dobre knjige, motivacijske filme in še kaj, ki vsaj za nekaj časa povzročijo dvom v fiktivne meje in začnemo iskati nove načine, kako naprej.

Tudi če premagamo zastoj, seveda slej kot prej pride nov zastoj. Vedno se moramo poriniti preko meje, v eno ali drugo smer. Običajno se zastoji dogajajo v periodi nekaj let, na različnih področjih življenja. In še enkrat bi poudaril, ključno je predvsem to, da skrbno ločimo, kdaj je naš zastoj resnično meja fizičnega sveta, kdaj pa zgolj živimo v fiktivni kletki. Ko ločimo dejansko mejo od fiktivne sledi temeljita analiza, nato pa načrt, kako se bomo spremenili. Pri tem velja še omeniti, da bolj kot je področje življenja fizično, bolj veljajo fizični zakoni. Na primer za življenjsko področje zdravja veljajo bistveno bolj pravila fizike, kot pa za čustveno ali mentalno področje, kaj šele duhovno.

Naj vam dam praktični primer, da ne bo vse zgolj teoretično obarvano. Poglejmo si ta blog. Ta blog v tem trenutku doživlja svoj zastoj. Rast obiska v zadnjem letu je povsem nesorazmerna s količino zapisane nove vsebine. V prejšnjih letih se je obisk vedno v enemu letu podvojil, v tem letu pa je zrasel za še ne deset odstotkov. Se prav, če na enak način in z enakim pristopom napišem še na stotine strani, obisk na spletni strani ne bo strmo rasel, kot bi si želel.

Sedaj imam dve možnosti, izbira je odvisna od cilja. Lahko se sprijaznim, da je to plato mojega bloga in pač uživam naprej po enakih vzorcih ter komuniciram z obstoječo skupino bralcev. To seveda tudi pomeni, da bloga ne bom moral nikoli monetizirati, prav tako da bom v prihodnosti pisal v dokaj podobnih temah, na podoben način ipd. Svoj zastoj bom vzel kot za mejo, čeprav je ta več kot očitno fiktivna.

Druga možnost je, da naredim skrbno analizo in načrt, kako spremeniti svoj način delovanja, ki mi še vedno ustreza (o rumenih novicah ravno nimam veselja pisati) in grem iz cone udobja pisanja na način, kot sem pisal do sedaj. To je lahko na primer blog v angleščini ali pa začetek objavljanja povsem drugi tem, lahko bistveno bolj populističnih ali pa povsem na drugih področjih. Kratkoročno bo to pomenilo zagotovo bistveno večji vložek truda in energije, da začnem pisati o novih temah, ki mi trenutno niso najbolj domače, potem izgubo določenega segmenta obstoječih bralcev (korak nazaj), pridobitev novih nasprotnikov in še kaj.

Dolgoročno se odpre možnost, da se poveča število bralcev, ni pa nujno. Vendar, če želim narediti korak naprej v tej smeri, je potrebno soočenje s samim sabo ter načinom dela; ali pa kletka. Tudi kletka v končni fazi ni problem, če gre za zavestno odločitev.

Po kolapsu ali zastoju

Kolaps od nas zahteva ravnanje kot na urgenci. Pogledamo, kjer so kritične rane, kje je bilo narejeno največ škode, obvladujemo te kritične rane in skušamo minimizirati škodo. Potem je potreben načrt zdravljenja in gradnja na novih temeljih. Vsako odlašanje, prelaganje, jamranje ali jokanje ne pelje k rezultatu, škoda je lahko zgolj še večja in večja. Kolaps od nas zahteva hitrost in učinkovitost.

Zastoj na drugi strani zahteva povsem znanstven pristop. Nič ne moramo narediti na hitro. Potrebno je skrbno analizirati stanje, narediti načrt, nato pa se podati na dolgotrajno borbo sami s seboj. Vmes pa se učiti, spremljati, modelirati, opazovati. Zastoj postavi na test našo vztrajnost in voljo.

Zgolj s sistematičnim pristopom, iskrenostjo in veliko dolgotrajnega truda, lahko iz zastoja pridemo močnejši. Če nam to ne uspe, si pogosto zgradimo kletko lažnih meja. Prav tako lahko velja obratno, in sicer, da si zgradimo kletko na način, da si ne priznamo dosego lastnega vrhunec na določenem področju. Potem pa tekamo na mestu leta in leta, na koncu pa pride zgolj razočaranje. V tem primeru bi bilo bistveno bolj smiselno, da energijo posvetimo drugim področjem, kjer lahko dejsnsko napredujemo. Ko se zaprejo vrata, se vedno odprejo nova okna. Prepoznati eno in drugo je umetnost in zahteva dobro poznavanje samega sebe. Vendar je možno, če živimo zavestno življenje.

Tako kot po kolapsu, kot tudi zastoju pa je potrebna nežnost do samega sebe. Procesi premagovanja tako enega, kot drugega so izjemno zahtevni. Zato ne smemo biti prestrogi so sebe, se kaznovati ali kakor koli drugače zganjati teror nad sabo. Glede na to, da je v obeh primerih oškodovana naša samozavest je pomembno, da si postavimo majhne cilje, za katere vemo, da jih bomo lahko dosegli in se za njih sproti nagrajujemo. Ponosni moramo biti na svoje dosežke, prav tako pa se ne smemo bati napredovati počasi. Edino, česar se moramo bati je, da se ustavimo v coni udobja, v mentalnih kletkah, ki omejijo naš potencial in vse, kar bi lahko dosegli v tem življenju.

Za konec velja omeniti še to, da lahko pogosto izbiramo, ali bomo naše življenje transformirali po formuli kolapsa ali zastoja. Včasih smo sami tisti, ki moramo izbrati in sprožiti eno ali drugo. Poglejmo si trenutno finančno krizo, ki še kar pesti v letu 2011. Možnosti so dve. Prva je kolaps in postavitev novega bolj zdravega sistema. To pomeni krvavo 2012, intenzivno delo na sebi in družbi, nato pa sledenje novi viziji. Druga možnost je še leta in leta depresije, strahu, negotovosti in počasno krpanje ran, počasno plačevanje računa, ki smo si ga nakopali. Kristalno jasno je, da bodo potrebni novi temelji kapitalistične družbe. Temelji, ki znajo zajeziti pohlep. Imamo pa sami vpliv na kakšen način bomo te temelje postavili. Z več ali manj kratkoročne ali dolgoročne bolečine, hitreje ali počasneje. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, iz bolečega procesa tranzicije mora priti boljši in bolj zdrav sistem.

To pa je nenazadnje tudi namen kolapsov in zastojev; rast in razvoj, pot do novega, vse dokler ne postanemo popolni; vendar takrat ne bomo imeli več kaj iskati na našem ljubem planetu. Zato se ne smemo bati ne enih, ne drugih, vendar jih sprejeti in uporabljati kot orodja, ki nas lahko pripeljejo bližje k dvojem bistvu ter do bolj kakovostnega življenja.

Če ne drugega, vam zagotavljam, da boste po vsakem zastoju ali kolapsu veliko bolj empatični in razumevajoči do sebe, drugi ljudi in sveta. V srcu boste postali boljši človek.

Uspešno soočanje s kolapsi in zastoji vam želim!

Print PDF

V nadaljevanju bomo ugotovili, da halo efekt ne velja zgolj za lepoto, je pa največkrat omenjen v povezavi z lepoto. Zato preden napišem še kaj več o temu, je smiselno zadevo spraviti na realna tla. Glede lepote. Verjamem, da lepota vsekakor lahko pomaga, da dosežemo več; pri marsičem je pomembna prednost. Vsekakor pa je daleč od zadostnega pogoja. Če pogledate na primer najuspešnejše zemljane, pa naj bo ravnilo inteligenca, premoženje, vpliv, dobrota, število otrok ali kaj drugega, boste ugotovili, da je večina teh ljudi povsem povprečnega izgleda.

To pa prav tako ne pomeni, da ni lepih ljudi, ki bi bili najuspešnejši zemljani na katerem koli izmed omenjenih področij. In obratno. Npr. velika izjema omenjenega dejstva je vsekakor »show business« industrija, kjer pa je ravno obratno. Večina najuspešnejših je izjemno privlačnih. Se pa najdejo tudi izjemni akterji v tej industriji, ki so povsem povprečnega ali celo podpovprečnega videza. Izjeme pač potrjujejo pravilo.

Zato torej, lepota lahko vsekakor pomaga, če bi to zanikali, bi si zatiskali oči; je pa kot omejeno daleč od zadostnega pogoja, da lahko dosežemo več kot drugi. Pa enako velja za pamet in še kaj drugega. Lepota je pač tokrat na tapeti, ker je najbolj naravni primarni odklon, ki nam enostavno seže pod kožo, zato pa je tudi pogosto predmet zavidanja. V bistvu gre za bližnjico, ampak o tem več drugič. Sedaj, ko imamo halo efekt v povezavi z lepoto v pravem kontekstu, pa se mu nekoliko bolj posvetimo. Seveda se takoj postavi vprašanje, zakaj pride do odklona in lepšim ljudem pripišemo boljše tudi druge lastnosti. V čem se skriva razlog, da lepim ljudem pripišemo bolj zanimivo osebnost ter višjo raven sposobnosti?

Razlog za halo efekt je v temu, da podzavestno na podlagi ene karakterne ali fizične lastnosti osebe, ki močno izstopa (npr. lepota), tej osebi pripišemo bolj pozitivne vrednosti tudi za druge osebnostne lastnosti. To pa pomeni, da se halo efekt ne nanaša zgolj na lepoto, vendar ga lahko sproži tudi določeno znanje ali veščina, ki pri nekomu izstopa. Tako na primer nekdo, ki dela dolge ure v službi (predpostavljamo, da je delaven) dobi več možnosti napredovanja, kot nekdo, ki ni, čeprav je njegova produktivnost izjemno nizka.

Raziskave so pokazale, da celo, ko ljudje ozavestimo in spoznamo delovanje halo efekta, ta še naprej podzavestno vpliva na našo presojo. Torej si le domišljamo, da smo halo efekt ozavestili. Odklon se odpravi le v primeru, da to osebo potem tudi spoznamo in na podlagi izkustva (dokazov o nasprotnem) popravimo presojo o tej osebi, oziroma postane ta realna.

Aplikacij halo efekta je kar nekaj. Najmočnejša je zagotovo zaljubljenost. Potem so tukaj predpostavke na podlagi socialnih statusov. Na primer, če je nekdo zdravnik, je zagotovo inteligenten in dober človek. Potem so tukaj še stereotipi, kot je ta, da so ljudje, ki se smejijo prijazni. Dejstvo je tudi, da znajo halo efekt dobro izkoriščati politiki, pogost pa je ga najdemo tudi v podjetništvu. Na primer podjetje Apple je tak vzorčni primer, kjer dizajn lahko zamegli našo realno oceno produkta.

Velja pa tudi obratno, kar se imenuje »hudičev efekt«. To pomeni, da nekomu zaradi neke izjemno negativne lastnosti, ki močno izstopa prisodimo tudi nižjo vrednost pri ostalih karakteristikah. Če karikiram, pri Hitlerju izjemno izstopa dejstvo, da je pobil na milijone ljudi. Sam mu zato tudi prepisujem izjemno grozne karakteristike. Vendar je to lahko zgolj obraten halo efekt. Zagotovo je imel tak morilec tudi kakšno pozitivno lastnost. Tudi če pustimo ekstreme so študije podale dokaz. Izkazalo se je, da bo na primer nekdo, ki izstopa po tem, da neprestano zamuja v službo, prejel nižje ocene na drugih področjih, ki so pomembne za napredovanje na delovnem mestu. In še bi lahko naštevali.

Halo efek in obratni halo efekt sta dejstvo. Tudi, če se jih skušamo zavedati, na nas močno vplivata.

Pravi razlog je verjetno v sami evoluciji in načinu delovanja človeka. Od samega nagona, do optimizacije obdelave podatkov naših možganov, strmenja k varnosti in še marsikaterega drugega dejavnika. Dejstvo pa je, da se zaradi halo efekta zniža naša sposobnost presoje karakterja na podlagi avatarja oziroma fizičnega izgleda. Torej tudi če je v objektivni realnosti avatar eksakten odsev fizičnih lastnosti, v subjektivni realnosti posameznika prihaja do odklonov. Iz evolucijskih razlogov. Najbolj močan primer je ravno že omenjena zaljubljenost.

Print PDF

Na drugi strani je dejstvo, da se na svetu vse spreminja, le ljudje ostajamo enaki. Vaše karakterne lastnosti ostajajo celotno življenje enake. Lahko v nekem obdobju nekatere osebnostne lastnosti prevladujejo, prav tako lahko vaše osebnostne lastnosti izražate skozi povsem drugačne vzorce, negativne ali pozitivne, vendar vi ostajate vi. Druge ljudi lahko le brezpogojno sprejemamo in jih ljubimo takšne kot so. Če jih želimo spreminjati ali zahtevamo od njih, da se spremenijo, smo v slepi ulici. Zunanji svet lahko spreminjamo le tako, da spreminjamo sebe.

Imamo torej posameznika, ki ima avatarja s točno določenim izgledom ter točno določenim karakterjem. Sedaj pridemo do vprašanja in možnosti, da je izgled avatarja popoln odsev karakterja. Obstaja možnost, da je vaš avatar popoln odsev vaših karakternih lastnosti. Seveda je to drzna in nedokazljiva predpostavka, vendar kljub vsemu vredna razmisleka.

Dejstvo je, da lahko zgolj s pogledom ali izmenjavo nekaj besed z nekom hitro ugotovimo neke splošne značilnosti karakterja. Hitro lahko ugotovimo,  ali je oseba sangvinik, melanholik, flegmatik ali kolerik. Prav tako se hitro vidi, ali je oseba introvertirana ali ekstrovertirana. Prav tako lahko pri vsaki osebi brez problema ob pogledu najdemo vsaj nekaj lastnosti, ki jih avatar enostavno seva. Lahko je oseba sproščena, direktna, nesramna, vzvišena, prijazna ali kar koli že.

Še več, ko spoznamo izjemno veliko število oseb, si naredimo neke šablone oziroma stereotipe, po katerih ocenjujemo ljudi. Ne rečem, da nismo zmotljivi, vendar to na tej točki niti ni pomembno. Poglejmo recimo Alberta Einsteina (znanstvenik), Billa Gatesa (tehnološki podjetnik), Paris Hilton (estradnica), Salvador Dali (umetnik), Mike Tyson (razuzdani športnik) ipd. To so seveda ekstremi, vendar ne glede na to si oblikujemo določene šablone po katerih ocenjujemo karakter ljudi. Na ta način jih predalčkamo in naredimo hitro selekcijo, ali jih bomo izpustili v naše življenje.

Korak dlje so dokaj alternativne vede, ki proučujejo karakterne lastnosti v povezavi z izgledom posameznih delov avatarja. Določena oblika rok, odseva določene lastnosti. Prav tako določene oblika glave, nosa, oči in stopal in vseh drugih delov telesa ipd. Gre sicer za disciplino, ki ni najbolj razširjena, verjetno predvsem zato, ker nima znanstvene podlage, kljub vsemu pa lahko najdemo kar nekaj knjig na to temo.

Veliko več pozornosti zbujajo knjige o govorici telesa. Se pravi, da naše trenutno stanje doživljanja jasno zrcalimo skozi izraz avatarja. S tem se že lahko vsi veliko bolj strinjamo. Takoj zelo hitro lahko vidimo, če je nekdo ekstremno dobre ali slabe volje v določenem trenutku. In na tej točki se zopet pojavi vprašanje, če lahko z avatarja razberemo trenutno stanje doživljanja, zakaj s korakom nazaj ne bi morali razbrati karakternih lastnosti avatarja glede na sam izgled.

Na primer obraz nekoga lahko v splošnem odraža prijaznost, obenem pa je moč iz obraza tudi razbrati, da je oseba v določenem trenutku žalostna. Lahko pa tudi vesela, vendar je prijaznost kot karakterna lastnost še vedno vidna. Ta karakterna lastno pa se lahko odraža skozi različne vzorce. Tukaj je seveda prostor za osebnostno rast.

Prijaznost se lahko odraža recimo tako v pretirani popustljivosti (negativna), kot v prijetnem pogovoru (pozitivna). Mogoče lahko ljudje celo nehamo živeti del karakterja. Vendar bi se potem moralo tudi to odražati na zunanji pojavnosti. Verjetno tudi se in to verjetno opazimo, ko nekoga več let ne vidimo in mu rečemo, skoraj te ne bi prepoznal.

Naredimo še korak dlje. Postavimo tezo, da se vsaka vaša najmanjša karakterna lastnost odraža v točno določeni pojavnosti vašega avatarja. Vsak vaš najmanjši detajl zbirke osebnostnih lastnosti se kaže v skupku vaših celic. Avatar tako postane edinstvena manifestacija vašega edinstvenega karakterja. Tako ste čudež na vseh nivojih; inteligenca evolucije ali vesolja, kakor pač želite, pa je izjemna.

Prvi povsem utemeljen in zelo močan ugovor tej trditvi, ki ga lahko najdem, je igra. Če imamo na platnu večkrat igralca, ki igra povsem drugačne vloge, bi to neskladje morali takoj opaziti. Prav tako bi morali takoj opaziti, da prave karakterne lastnosti igralca, kot žive osebe, ne tiste na platnu, niso skladne z vlogo, ki jo igra. To se pravi, da bi takoj morali vedeti, da gre za igro. Na tej točki zadeva postane nekoliko kompleksna.

Mogoče podzavestno vemo, da gre za igro in da avatar na platnu nima resnično takšnih karakternih lastnosti, kot so prikazane na platnu. Vendar naši možgani izjemno težko ločijo realnost od prikazovanega. Prej si domišljamo, da se stvari, ki jih gledamo na platnu tudi v resnici dogajajo. Vendar vseeno z nekaj distance. Če bi na primer gledali Terminatorja in čez nekaj dni srečali Arnolda Schwarznegerja, verjetno ne bi pričakovali, da je resnično robot ali da ima enake karakterne značilnosti. Se pravi, da nekako podzavestno vemo, da gre za igro. Če srečamo slavnega filmskega igralca, ne pričakujemo, da bo popolnoma tak, kot v naši najljubši vlogi te osebe na platnu.

Verjetno pa pričakujemo zelo podoben karakter. In na tej točki pa zopet pridemo do določenih šablon. Od vsakega igralca pričakujemo zelo podobne vloge. Na primer, če se vrnemo k Arnoldu, se uvršča v šablono akcijskega junaka. To so neke karakterne lastnosti, ki jih pričakujemo od njega in do določene mere imamo verjetno podobna pričakovanja tudi v realnosti. Vemo, da verjetno ni ravno iz kupa železa, vseeno pa se zdi, da mora biti tudi v realnosti kar pogumen. Vprašanje pa je, koliko se karakter sklada z vlogo na platnu.

Imamo pa primer kakšnega igralca, ki je do določenega trenutka igral neumne komedije, nato pa je posnel neko res izjemno vlogo. Na primer Aston Kutcher v filmu Učinek metulja. To neskladje lahko takoj ugotovimo. Nekaj se ne sklada z našimi pričakovanji, karakterne lastnosti so bistveno drugačne od tega, kar smo pričakovali. Prvo vprašanje, ki nam pade na pamet tako je, kaj pa ta igralec dela v tej vlogi?

Dejstvo pa je, da se v te nove karakterne lastnosti dokaj hitro vživimo, kljub temu, da avatar, ki ga gledamo na platnu ostaja dokaj enak, sploh če ne upoštevamo oblek, maskare ter drugih učinkov. Sedaj imam dve najbolj očitni možnosti. Prva je, da gre za ekstremen dokaz naše naivnosti, da se ljudje spreminjajo. Druga, bolj verjetna je, da podzavestno še vedno vemo, da gre za igro. To igro kot sposobnost tudi občudujemo. Vidimo evolucijo veščin, ki so se angažirale skozi karakterne lastnosti. Vendar če bi osebo srečali, ne bi pričakovali tovrstnih karakternih lastnosti. Najbolj verjetno pa se nam dogaja kombinacija obojega.

Obstaja torej verjetnost, da se kar naenkrat avatar ne sklada s karakterjem, mi pa tega niti ne zaznamo. Veščina iluzije torej. Rezultat tega je lahko pozitiven (igra, ki nas fascinira) ali negativen (sprenevedanje). Naše dojemanje je torej lahko omejeno, vprašanje pa, koliko časa. Dokaza, da se je nekdo sprenevedal celotno življenje nimamo, ker je potem njegov pravi karakter odšel skupaj z avatarjem. Zato bi prej stopil na stran reka, nihče ne »more iz svoje kože«. Absolutno pa moramo na tej točki izvzeti javne podobe.

Dokaz našega omejenega dojemanja sicer obstaja. To so plastične operacije. Velik del operirancev po posegu še vedno doživlja del telesa, ki je bil operiran, kot da je v enakem stanju, kot je bil pred operacijo, kar se kaže v ravni samozavesti ipd. Pride torej do razkola med dojemanjem in novo realnostjo. Več o tem govori psihokibernetika. Se pravi, da avatar lahko odraža nove lastnosti, le mi tega ne zaznamo, oziroma bi se morale kazati skozi novega avatarja nove lastnosti, pa se zaradi napačnega dojemanja enostavno ne.

Ostanimo torej pri drzni tezi, da je avatar popoln odsev našega karakterja.

Tako za konec sledi le še izjemno provokativno vprašanje: Kaj če je tisti del telesa, ki vam je na vas najmanj všeč, odsev tiste karakterne lastnosti, ki jo imate pri sebi najraje? Ne preostane vam torej nič drugega, kot le to, da se popolnoma sprejemate in brezpogojno ljubite.

Print PDF

Problem pa je seveda v tem, da je danes teh dražljajev neskončno, vaša energija pa je izjemno omejena. V današnjem interaktivnem svetu je razpršiti energijo sila enostavno. Internet, televizija, nakupovalni centri, potovanja, tisoče znancev, mobilni telefon, zahtevna služba in še bi lahko naštevali. Pomanjkanje časa je eden izmed glavnih znakov, da razpršujemo našo energijo.

Energijo pa lahko po nepotrebnem trošimo predvsem na dva načina. Prvi način je, da smo odzivni na vse dražljaje, ki pridejo z okolja. Nimamo lastnih ciljev, ne vemo, kaj bi v življenju, enostavno prepustimo, da naše življenje upravljajo šefi, prijatelji, marketinški strokovnjaki ipd. Odgovornost za naše življenje ni v lastnih rokah, vendar v rokah vseh drugih. Vendar, če naše osebne sanje niso usklajene s sanjami teh drugih, običajno pomeni, da tem drugim zgolj pomagamo živeti njihove sanje. Razpršitev energije na tem nivoju pomeni, da ne bomo uspešni, ker sploh ne bomo počeli aktivnosti, ki nas bi pripeljale k našim lastnim ciljem. Naša energija je na voljo drugim in več kot je teh drugih, bolj in hitreje se lahko iztrošimo.

Drugi način, kako po nepotrebne razpršujemo energijo pa je postavljanje prioritet. Lahko imamo jasno vizijo, močno poslanstvo ter postavljene cilje, vendar nimamo jasno postavljenih prioritet. V primeru, da slabo selekcioniramo med ključnimi stvarmi, ki jih moramo mi sami narediti in ki nas resnično peljejo bližje k zastavljenemu cilju, zoper trošimo veliko količino energije. Če slabo selekcioniramo aktivnosti in želimo početi vse, nam na koncu zmanjka energije, da dosežemo ravno tisto, kar si resnično želimo. Razpršitev energije na tem nivoju pa pomeni, da smo neučinkoviti, se pravi, da počnemo prave stvari, vendar jih ne dosegamo na pravi način.

Obstaja pa še tretji vidik. Na meta nivoju pa imamo še tako imenovano »brušenje žage«. Lahko počnemo prave stvari in tudi na prav način, vendar smo izven fizičnega ravnovesja. Energijo zgolj trošimo, ne da bi je sproti obnavljali. Obnavljanje energije pa pomeni »brušenje žage«. Tudi naš avatar namreč nima neomejenih zalog energije in jih ne obnavlja zgolj s hrano, vendar nujno potrebuje, da občasno žago odložimo in si privoščimo dober film, dopust ipd. in da žago (ostrino delovanja našega avatarja) tudi nabrusimo, se pravi, da preberemo knjigo, si vzamemo čas za šport itn. Če ne gojimo odgovornosti do avatarja na tem meta nivoju, nam ne uspešnost ne učinkovitost na dolgi rok nič ne pomagata.

Primerov, kako ne skrbimo za svojega avatarja je veliko in mislim, da nima smisla o tem pisati (prekomerna teža, premalo spanja ipd.). Poglejmo si nekaj ostalih načinov razprševanja energije. V partnerskem odnosu, namesto, da bi združili kreativno energijo in skupaj naredili več, partnerja drug drugemu jemljeta energijo. Potem, tudi denar je energija in namesto, da bi z njim skrbno ravnali, ga razpršimo, velikokrat povsem po nepotrebnem.  Nazadnje pa so tukaj še vse vrste odvisnosti, s katerimi izčrpavamo avatarja, namesto, da bi ohranjali svojo energijo. Primerov trošenja energije je mnogo, saj je kot omenjeno edino enostavno energijo potrošiti.

Koncentracija energije je eno izmed področji, kateremu se bom posvetil v prihodnjem letu. Deloholizem in relativno slabo postavljanje prioritet ne vplivata nič kaj dobro na raven energije, vsaj dolgoročno. Situacija je pač takšna, da je za dolgoročni uspeh potrebna disciplina na meta nivoju, ne zgolj znotraj nekaterih področji. Šele takrat smo v ravnovesju. Če pa se nam v nasprotnem primeru v življenju podere eno področje, to lahko usodno vpliva tudi na vsa ostala področja. Seveda je življenje sestavljeno iz različnih časovnih ekstremov, vendar je vseeno pri tem smiselno upoštevati meje, predvsem pa dolgoročno stabilnost.

Načrt za pravo koncentracijo energije pa zgleda nekako takole:

Najprej, kot povsem osnova je potrebno redno skrbeti za  zdravje avatarja. O tem je napisano že mnogo, to pa vključuje od redne telesne aktivnosti, čim bolj zdrave prehrane, pozitivnih misli, dovolj počitka, spanja ipd. Zdrav duh v zdravem telesu, ali kako že pravijo.

Drugi korak je, da imamo resnično jasno vizijo, poslanstvo in cilje. Bolj, kot želimo biti uspešni in višje, kot smo, več je sil, ki nas skušajo spraviti iz naše tirnice. Zato potrebujemo močno hrbtenico, veliko psihološkega kapitala, predvsem pa kristalno jasno sliko, kaj si v življenju želimo.

Tretji korak je jasna postavitev prioritet. Odločiti se moramo, kaj so naše glavne vrednote in kako bomo selekcionirali aktivnosti. Glavno orodje pri ustrezni postavitvi prioritet je, da znamo jasno reči NE. Razlogov, zakaj ljudje težko rečemo ne, je mnogo, od potrebe, da se čutimo v družbi spoštovani, pa da s tem kupujemo ljubezen, do tega, da se bojimo zameriti ljudem, računamo, da bomo nekoč nekaj od ljudi nazaj dobili ipd. Vendar dokler delamo iz naslova potreb (zadovoljevanja potreb drug drugemu) in ne iz naslova poslanstva, smo na ravni razprševanja in ne koncentriranja energije.

Seveda to ne pomeni, da ljudem ne skušamo pomagati na najboljši možen način in kar vse povprek zavrnemo. Vendar ne moremo vsega in v končni fazi ljudje to tudi razumejo, če jim lepo razložimo. Veliko bolje je imeti nekaj resnično kakovostnih in dobrih odnosov, kot pa mnogo površinskih zgolj zato, da jih imamo. Zato moramo naloge, ki jih delamo skrbno selekcionirati.

Četrti in najtežji korak so odnosi. Vsak odnos je kot neke vrste energetski račun. Pri tem je koncept jasen, čustva so nalezljiva in če nekoga s svojo družbo osrečimo, sta potem dva človeka srečna. Od pozitivnega pologa na račun odnosa tako energetsko pridobita oba akterja. Če v odnosu zganjamo slabo voljo, izgubita oba akterja in delamo minus na računu. Bolj, kot gremo v minus, več je potrebno dela na odnosu, da sploh kdaj pridemo v plus. Tako, kot se naši lastni vzorci ponavljajo, se ponavljajo tudi vzorci odnosa. Za spremembo teh je potrebno še veliko več energije. Na ta način se ljudje med seboj izčrpavamo in to pomeni razsipavanje z energijo.

Pričakovati, da bodo vsi odnosi pozitivni je seveda nerealno in tudi iz trenj se veliko naučimo. Vendar če želimo koncentrirati energijo, mora biti seštevek vseh naših odnosov v življenju pozitiven. Potrebujemo več pozitivnih, kot negativnih odnosov. Drugače nas odnosi izčrpavajo in to vpliva tudi na vsa ostala področja. Posledično to pomeni, da moramo biti pri odnosih enostavno selektivni, komu bomo namenili čas in komu ne. Tako v poslu, kot tudi osebno. Zopet, bolje je imeti par kakovostnih odnosov, kot mnogo slabih.

Naslednji korak zajema še enak pozitiven vzorec koncentracije energije na drugih področjih. Denar je zagotovo eno izmed področij, kjer je pomembno koncentrirati ne razprševati energijo (denar je v končni fazi energija). Kreativno in ustvarjalno partnerstvo je zopet eno izmed področji, kjer je nujno, da se energija koncentrira, ne pa s prepiri odvaja.

Zadnja, najvišja stopnja koncentracije energije pa je spontano predajanje usodi. Upiranje usodi je v bistvu razprševanje energije. Najslabše je, če se borimo proti sebi in stvarem, ki so nam usojene. Ta korak se sicer na prvi pogled nekoliko križa z omenjeno drugo točko, kjer sem navedel, da potrebujemo jasno vizijo, poslanstvo in cilje.

Vendar se križa zgolj navidezno, v bistvu pa je vse skupaj zgolj del usode. Vsaka prava vizija in poslanstvo, ki izhaja iz našega pravega bistva, je del naše usode. Tako ne morata biti v navzkrižju, oziroma sta lahko zgolj, če ne poznamo dovolj sami sebe. Vendar dokler se nahajamo na taki točki, nas življenje skozi različne dogodke vodi po poti, kjer šele spoznavamo, kaj je naše pravo poslanstvo. Nekateri pa pač tega nikoli ne spoznajo, ampak se običajno tudi ne ukvarjajo s svojo energijo.

Ko spoznamo svoje poslanstvo, pa sta v okviru sprejemanja usode pomembna dva koraka. Eno je potrpežljivost in drugo je fleksibilnost. Vesolje je inteligentno in ve, kaj je za nas najboljša pot. In velikokrat se ta razlikuje od poti, ki smo si jo sami začrtali. Zato je potrebna velika mera fleksibilnost, ki vključuje prilaganje strategij in situacijam, ki nam jih ponuja življenje. Drugi element je potrpežljivost. Vse se namreč zgodi takrat, ko so nam določene stvari namenjene. Če želimo prehitevati, eostavno izgubljamo energijo.

Seveda je malo ljudi na svetu, ki doseže tako visoko stanje zavesti. Vendar, če vse to dosežemo, potem smo na najvišji možni meri koncentracije energije. To pa pomeni, da plujemo s tokom življenja in pridobivamo izkušnje, ki so nam dane, brez upiranja in izgube energije. Znotraj območja našega vpliva skrbno izbiramo, stvari zunaj našega vpliva sprejemamo in se prilagajamo.

Končni namen vsega tega pa je seveda povečati kakovost življenja. Priti do točke, ko občutimo notranji mir, zadovoljstvo, predvsem pa imamo vedno veliko energije in veselja do življenja. Namreč, kaj pomaga človeku, če cel svet pridobi, svoje življenje pa pogubi. Koncentracija energije je gotovo pot do višje kakovosti življenja.

Vaša odgovornost je, da skrbno pazite na vašo energijo. Zato tudi upravljajte z energijo, ne s časom.

Print PDF

Za definiranje meje je najlažje pogledati iz nasprotnega zornega kota in sicer, kdaj prestopamo mejo, oziroma koliko je minimalno časa, ki ga naj bi posvetili tudi drugim področjem. To mogoče zveni kanček grobo, vendar nobena »odvisnost« ni dolgoročno nič kaj prijetna za življenje. Vsak pa ima svojo »odvisnost« in skozi življenje se ji moramo naučiti postaviti meje. Na podlagi raziskav in izkušenj uspešnih poslovnežev se meje zdravega razuma nahajajo tako na dnevni, kot tudi letni ravni.

Gledano z vidika dneva je 10 ur dela dnevno nekje priporočen maksimum, če je bilo delo skozi dan resnično produktivno. Brezplodno pogovarjanje in zapravljanje časa ali gledanje Facebook profila na delovnem mestu seveda ne sodi v ta čas. Držati visoko produktivnost celoti čas skozi dan je seveda skoraj nemogoče, zato so med delom priporočeni manjši odmori, predvsem pa daljše, zdravo in osvežujoče kosilo. Ampak če dolgoročno (npr. več kot eno let) preživimo vsak dan na delovnem mestu več kot 10 ur smo verjetno v neravnovesju. Seveda to odločitev lahko zavestno sprejmemo, se je pa dobro tega zavedati.

Druga omejitev je, da si v tednu vsaj en dan vzamemo povsem zase, običajno je to en dan v vikendu. Posamezniki, ki bolj cenijo kakovost življenja še na drugih področjih si običajno vzamejo zase celotni vikend. Torej namen vikendov je, da si napolnimo baterije, se posvetimo drugim stvarem, ki nam pomenijo v življenju veliko in se vrnemo na delovno mesto sveži in polni energije. Izjemna koristna poraba prostega dneva je, da si postavimo tedenske in pregledamo letne cilje. Seveda zopet pridejo vikendi, kjer je potrebno dati vse od sebe, vendar če dolgoročno delamo vse vikende in nimamo niti enega dneva zase, se pravi povsem zase, brez e-pošte in drugih obveznosti, smo dolgoročno zagotovo v neravnovesju.

Potem veliko poslovnežev priporoča, da si vsako četrtletje vzamemo prosto vsaj podaljšan vikend, to je 4 do 5 dni, kjer imamo čas povsem zase, se povsem posvetimo družini, potovanjem in drugim področjem življenja. Lahko zavestno veliko naredimo tudi za svoje zdravje. Ta čas je namenjen tudi temu, da lahko z distance pogledamo na naše planirane aktivnosti, ocenimo kakovost posameznih področjih, naredimo neke vrste premislek o našem življenjskem delovanju. V življenju nas lahko hitro zanese in vse življenje je potrebno ponastavljati pravo smer, to se v življenju nikoli ne konča.

Nazadnje vsako leto potrebujemo še ene dolge počitnice, ki naj bi trajale od štirinajst dni do treh tednov. To je seveda običajno v poletnem času, ko je poslovno okolje najmanj aktivno. V tem času si popolnoma napolnimo baterije, se umaknemo iz vsakdanje norije in se posvetimo zgolj sebi. Brez takšnega letnega počitka je prihajajoče leto vsekakor bolj naporno.

Našteli smo štiri zgornje omejitve deloholizma in če presegamo eno omejitev dolgoročno smo kot omenjeno po vsej verjetnosti izven ravnovesja. Seveda je to odvisno od posameznika, vendar v objektivni fizični realnosti si vsi delimo določene fizične omejitve. To, da je »meja nebo« v objektivni realnosti ne velja, zgolj v subjektivnem svetu vsakega posameznika. V objektivnem svetu smo vsekakor omejeni z našim avatarjem.

Problem je, da deloholizem izkrivi subjektivni model realnosti. Prestopanje omenjenih meja pomeni, da se zaradi preobremenjenosti niža produktivnost posameznika. Torej čeprav delamo več, naredimo manj. S časoma to lahko pomeni bistveno manj. Krivulja produktivnosti je izjemno podobna krivulji stresa in ko gremo enkrat resnično preko določene točke, se nam vse skupaj lahko tako »zameri«, da vse skupaj bistveno vpliva na kakovost našega življenja.

Kakovost našega življenja pa je na koncu tista ključna ocena, kako dobro obvladamo umetnost življenja. Prekoračenje meja dolgoročno ne prispeva nič kaj dobrega k kakovosti življenja, verjetno ravno obratno. Sledenje mejam, ki si jih postavimo sami, pa je na drugi strani umetnost življenja. Vsak od nas ima področja, kjer pretirava, pa je to lahko delo, hrana, odnosi, škodljive substance, meditacija ali kar koli drugega. Tudi na področju dela, ne glede na to, kako je nujno, ne glede na to, koliko dela čaka, si je smiselno postaviti določene meje, saj tako dolgoročno naredimo lahko celo bistveno več. Življenje je tek na dolge proge ali pa serija sprintov, gotovo pa ne en sam dolg sprint.

Print PDF

Vsak avatar ima tudi svoj ego. Na tej točki bi opozoril, da bom v nadaljevanju skušal opredeliti predvsem praktično in uporabno vrednost dojemanja ega, dejstvo pa je, da obstajajo veliko bolj kompleksne, strokovne, znanstvene in zdravstvene obravnave tega koncepta predvsem v sferi psihologije. No, v nadaljevanju predstavljam nekaj verjetno kanček drugačnih razmišljanj…

Ego nam omogoča identiteto v fizičnem svetu skupaj z našim imenom, podobo, odnosi, kariero, najljubšo glasbo, filmom itn. Ego je neke vrste prevleka, ki jo nosi naše bistvo. Ego nam omogoča identiteto, s tem, ko rečemo jaz sem podjetnik, jaz sem… Avatar tako poleg fizičnega razlikovanja od drugih, dobi še notranje razlikovanje.

Ego je središče tistega dela zavesti, ki skrbi za naše vsakdanje življenje. Instrumenti ega so refleksivni razum, notranje čutenje, določen del spomina, občutki in nekateri posredni mehanizmi, ki delujejo preko ega, kot je nagon in del čustev. Ego je usmerjen k zaznavanju in upoštevanju realnega sveta, je razumski del duševnosti in predstavlja zavest o samem sebi. Naloge ega so predvsem preverjanje realnosti, kontrola impulzivnega vedenja, regulacija čustev, presojanje, vzpostavljanje odnosov in procesiranje misli. Prav tako ego omogoča primitivne obrambne funkcije, kot so projekcije in zanikanje, kar je eden izmed izzivov soočenja z egom. Obenem ego omogoča možnost izbire in s tem svobodo posameznika.

Ne smemo pozabiti, da imamo po Freudu poleg ega še superego in id ter da ego ne deluje sam. Superego je tisti, ki omejuje ego. Del teh omejitev je nujnih, ker raven zavesti človeštva še ni dovolj zrela in tako nam ravno določene omejitve (družbena pravila) omogočajo večje sožitje v družbi, velik del teh omejitev pa je naša lastna kletka. Potem je tukaj še id, ki se izraža v potrebi po takojšni zadovoljitvi, predvsem na ravni nagonov. Ego je neprestano razpet med idom in superegom.

Ego velikokrat narobe uporabljamo in beseda ima vsekakor napačen negativen prizvok. Mislimo predvsem na ljudi, ki so egoisti. Gre za nekoliko napačen koncept, pri čemer naj bi močan ego pomeni to, kar si predstavljamo pod egoizmom. Prav tako pri veliko ljudeh, ki se podajo na duhovni razvoj, velikokrat opazimo, da se želijo odreči egu. Tukaj se lahko vsak posameznik hitro zaplete v past, predvsem v prepričanju, da sledi duhovnem razvoju. Čim se počutiš, da si dosegel več kot drugi, ker imaš na primer manjši ego, je to zopet zgolj hranjenje ega. Ego ni izvor naših problemov. Ne moremo sicirati naše biti in potem en del te biti obtožiti, da je kriva za vso naše trpljenje, tekmovalnost, željo po samopotrjevanju itn. Če je vse del božanskega vira, potem je tudi ego božanski.

Prav tako je dejstvo, da se ne moreš odreči nečemu, česar nimaš. Nič ne more biti zavrženo ali premagano, vse je lahko zgolj transformirano in nič drugače kot najprej s sprejemanjem, nato z razumevanjem in na koncu z ljubeznijo. To je edini pravi način, kako se zmagujejo notranje bitke. Tudi z znanstvenega vidika je jasno, da imajo osebe s poškodovanim egom običajno duševne motnje in se ne morejo vključiti v družbeno življenje. Prav je, da svoj ego razvijamo, ne da ga manjšamo.

Na zemljo smo prišli po duhovno izkušnjo na zemeljskem nivoju. Torej kakršno koli ignoriranje zemeljskega nivoja bolj malo prispeva k osebnostnem razvoju. Tudi račune je potrebno nenazadnje plačati. Na tem svetu ne živimo zato, da dobimo nagrado za največjo žrtev ali najbolj ponižno bitje sveta. Ego je vir napredka, tako družbenega, kot tudi osebnega.

Torej ega ne smemo videti kot našega sovražnika, vendar kot našega prijatelja. S tem, ko krepimo svoj ego, je naš avatar vedno bolj zmogljiv in to na vseh omenjenih nivojih. Večja zmogljivost pomeni večji vzvod. S tem je vedno bolj center na nas samih, sicer lahko najprej na egu (da odvržemo navlako), potem pa dejansko na našem bistvu.

Sicer pa je res, da je velik vir naših problemov v življenju premagovanje izzivov, ki jih je družba definirala z našim egom. Na podlagi tega neprestano iščemo določene zunanje potrditve drugih ljudi. S tem zopet živimo ego drugih. Pomemben pečat na našem egu ter posledično samopodobi je pustila stopnja brezpogojne ljubezni, ki smo jo dobili od naših staršev.

Vendar izzivi, ki jih je definirala družba niso močan ego, temveč ranljivost oziroma šibkost našega ega. Šibak ego vodi do popačenih predstav o svetu, sebi in s tem do slabe samopodobe. Bolj kot je razvit ego avatarja v pozitivnem smislu, bolj imamo center na sebi, manj potrebujemo zunanjih potrditev, manj nam je pomembno mnenje drugih ljudi. Običajno je tako, da je pri osebnostnem razvoju naš center najprej vedno močnejši ego, nato pa ta ego skozi razvoj dokončno sprejmemo in se zlije z našim notranjim bistvom. To je seveda doseglo malo zemljanov, eden takšnih je bil na primer Jezus Kristus ali Siddharta. Vendar nobeden od njiju ni imel šibkega avatarja, brez lastne hrbtenice. Ravno nasprotno.

Ego ima tudi pomembno vlogo pri interakciji z družbo. Če smo mi ego, je družba vse razen nas. Ta družba je torej interaktivni odsev nas samih. Družbo lahko spreminjamo samo tako, da spreminjamo sebe. Močnejši, kot je ego, bolj smo spremenili svoj center, boj smo vplivali na zunanji svet, glede na to medsebojno povezavo. Vse se odseva in odraža v vsem. Tako, kot nas definira družba in smo do določene mere produkt okolja, tudi mi definiramo družbo in je ta produkt nas samih, saj smo nenazadnje sestavni del nje. Verjetno je tako, da družba definira naš ego dokler ne dosežemo točke, ko mi z razvojem ega začnemo spreminjati družbo. Na najbolj praktičnem nivoju to pomeni življenje z zgledom.

Vseeno pa nam ego povzroča več izzivov v življenju, poleg prej omenjenega, da moramo z odpravo ranljivosti ega (npr. vsi kompleksi večvrednosti izvirajo iz kompleksov manjvrednosti), se pravi »navlake« iskati pot do našega bistva z razvojem in nato zlitjem ega z našo bit, kar dejansko pomeni trasformacijo in končno odpravo ega. Ne delujemo več iz perspektive Jaz, temveč iz višje instance. Dokler tega ne ozavestimo, se enostavno s tem ne moremo soočiti.

Sicer tudi ego ni nepopoln zgolj zaradi svojih ranljivih točk. Ego prav tako deluje na ravni omejeno obdelanih podatkov iz fizičnega sveta in jih oblikuje v subjektivne percepcijske zemljevide, zato je tudi zmotljiv. Na drugi strani je človeška duša element neskončnega, enega, večnega, a brez možnosti obdelave podatkov. Vendar tudi del duše se izraža preko ega in dokler ne uredimo zemeljskega življenja, težko rasemo in delujemo iz naslova višjih nivojev.

Tretji večji problem je, če našo bit identificiramo izključno ali predvsem z našim egom. Če smo prepričani, da je materialno življenje vse kar imamo, delujemo veliko bolj iz lastnih strahov in željo po fizičnem oziroma materialnem preživetju in varnosti. To, da zgolj center ega prenesemo z materialnega na spiritualno, nam nič ne pomaga. Najprej je potrebno spraviti ego v red, odpraviti njegove ranljivosti in zadovoljiti potrebe z naslova materialnega sveta (ali je to zmanjšanje pričakovanj ali zvišanje sposobnosti), da se lahko podamo višjim ciljem naproti.

Največji problem ega pa je ta, da je nasprotje dejstva povezanosti, torej tega da smo vi povezani v eno skupno bit. Ego nam omogoča individualno fizično izkušnjo na zemlji, ego pričara iluzijo ločenosti od drugih. Vendar mi nismo naš avatar, niti nismo naš ego, ki je zgolj prevleka. To, kar smo v resnici je neke vrste čista energija, ta pa je eno z ostalimi energijami. Na tej točki pridemo do izjemnega miselnega preskoka od izključno individualistične perspektive.

Vendar je povezanost moč opaziti tudi povsem na materialnem nivoju. To, če je nekdo srečen, bogat ali se samoaktualizira na drugem koncu sveta ne pomeni nič slabega za vsa druga živa bitja, prej dobro, ker bo ta oseba verjetno vesela, pozitivna itn. Nasprotno se nam vsako povzročanje nezadovoljstva drugim, slej kot prej vrne, na katerem koli nivoju že, na primer v obliki maščevanja, jeze itn.. Se pravi s tem, ko škodujemo drugim, v bistvu škodujemo sebi in v resnici ne samo na fizičnem nivoju, čeprav se ego tega ne zaveda.

To, da je nekdo uspešen, bogat, zdrav, itn. ni pravi egoizem. Velikokrat pomeni, da ima takšna oseba močan ego, kar ni nič slabega. Kakršno koli obtoževanje je zgolj ranljivost ega tistih, ki obtožujejo. Ignoranca je že zelo na meji, to da si zatiskamo oči je običajno posledica šibkega ega. Pravi egoizem pa je, ko zavestno škodujemo drugim, jim onemogočamo razvoj in delujemo predvsem iz lastnih strahov.

No, tokrat je ego napisal veliko argumentov v prid ega.

Print PDF

Najprej nekaj ozadja. Izraz avatar se drugače uporablja za reprezentacijo uporabnikov interneta na forumih, v igrah ali drugih aplikacijah predvsem svetovnega spleta. Gre za sliko ali celo trideminzionalno podobo (npr. Second Life), ki predstavlja utelešenost uporabnika. Torej popularizacijo besede avatar smo doživeli predvsem z razmahom interneta, uporablja pa se, če ne že drugje vsaj v žargonu računalničarjev. Drugače pa beseda izvira iz hindujskih verskih besedil in pomeni preporod, inkarnacijo, predvsem božanskosti.

Zanimivo je predvsem to, da je v zadnjem času poplava filmov, kjer ljudje uporabljajo oziroma tako ali drugače upravljajo drugo telo. Že omenjeni film Avatar, kjer se človek zavestno preko naprave preseli v pravljično nezemljansko bitje, potem je tu še film Nadomestki, kjer ti korporacija izdela popolno sanjsko telo, ki ga varno upravljaš iz svoje postelje doma (seveda je preko naprave poskrbljeno za vse ustrezne živčne povezave, tako da doživljaš vse skupaj kot da bi vse doživljal sam), na koncu pa naj omenim še film Igračar, kjer opravljaš kar druge žive zemljane, v tem primeru zapornike, ki se med seboj pridno pobijajo za prvo nagrado, ki je izpustitev iz zapora. Pa še kakšen podoben film bi lahko našli.

Ideja o tem, da upravljamo neko drugo telo z namenom večjega lastnega užitka, predvsem ker ne sprejemamo svojih napak »primarnega avatarja« živi že od nekdaj, zdi pa se, da je z razvojem tehnologije zdaj res samo še vprašanje časa, kdaj bo to mogoče. Mediji z vsebino retuširanih »popolnih ljudi« vse bolj in bolj pridno programirajo našo podzavest, da bo takšen produkt res prava uspešnica. Seveda velja mogoče na tem mestu še omeniti, da v vseh treh filmih lastniki tovrstne tehnologije postanejo eni najbogatejših zemljanov. Paradigma prihodnosti je torej očitna in jasna, če se ne bo zgodila revolucija in se bomo vrnili k naravi. Vendar, dajmo to temo na stran, posvetimo se raje našemu primarnemu avatarju, ki je trenutno veliko bolj ključen, kot vse ostalo.

Vsako živo bitje ni zgolj telo, dejstvo pa je, da je ravno telo snovni del živega bitja. Daleč najbolj oprijemljiv, realen in povsem dokazljiv. Sicer že v sanjah lahko odbimo nekoliko drugačnega avatarja za svet s povsem drugačnimi zakonitostmi. Ljudje, ki obvladajo veščino lucidnega sanjanja so sami sposobni krojiti okolje in dogodke v sanjah po lastni volji ter porušiti vse zemeljske omejitve avatarja. Tudi s svojo zavestjo lahko pogledamo izven našega avatarja in telo vidimo zgolj kot orodje. Enostavno nismo naše telo. Drugače pa je glavna razlika med našim telesom in avatarjem  verjetno v tem, da nam je telo dano takšno kot je, če želimo ali ne in da si ga (vsaj ko ga enkrat že imamo) ne moremo več izbirati ali ga prosto menjati. Prav tako ima naš primarni avatar nekaj drugačnih omejitev, kot tisti v igricah in filmih. Pa še kakšno bistveno razliko bi lahko našli. Torej poglejmo si nekaj dejstev o zemeljskem avatarju.

Zemeljski avatar je konstruiran za približno 90 – 100 let trajanja, čeprav nekateri verski zapisi trdijo, da so prvi primerki živeli tudi več 100 let. Če to izvzamemo, se medicina kar strinja, da je slabo stoletje obdobje, ko se avatarju začne hitro iztekati čas uporabnosti. Že zasnova samega avatarja je v smeri določenega roka uporabnosti, saj nam slej kot prej začnejo škripati kosti, vene se zamašijo, itn.

Obraba avatarja tudi ni linearna in zanimivo je, da se v jeseni življenja avatar obrablja celo več kot 100x hitreje kot v času rane mladosti. Torej z drugimi besedami, vaš avatar se vsak dan stara hitreje in hitreje (Že zgolj iz tega razloga je verjetno smiselno vsak dan čim bolj polno doživeti). Ne glede na to velja omeniti tudi dejstvo, da naši geni prispevajo le okoli 10% k roku trajanja našega avatarja, ostalih 90% je odvisnih predvsem od našega življenjskega sloga, s katerim si lahko v povprečju pridobimo ali izgubimo dobrih deset do dvajset let. Vendar, gremo raje od konca najprej k začetku.

Ob rojstvu enostavno prejmemo avatarja, ki vsebuje genske zapise naših staršev in drugih prednikov. Te genski zapisi določajo fizične lastnosti oziroma specifike, ki jih ima naš avatar. Seveda so nekatere specifike pozitivne, druge negativne. Ni ga avatarja, ki nebi imel svojih močnih ter svojih šibkih strani. Seveda preden lahko govorimo o močnih in šibkih straneh avatarja, se moramo ustaviti ob magičnem dejstvu, kako avatar sploh nastane. Skoraj iz nič; se iz dveh avatarjev manifestira nov avatar, ki mu je ob rojstvu dan dih življenja. Tako vsakdanji pojav, pa še vedno največje čudo tega sveta. Naslednjih 15 let se avatar pridno razvija in rase na podlagi neverjetne sposobnosti, da kopira in znova kopira na tisoče in tisoče svojih lastnih celic.

Kot omenjeno pa vsako živo bitje ni zgolj avatar, vendar je to le fizični del človeka (izpustimo sedaj to, kako se človek v tem pogledu razlikuje od živali in rastlin). Vsak avatar ima z vdihom življenja dano tudi zavest, poleg tega pa tudi um in čustva. Vsi štirje nivoji (telo, čustva, um, duh) so seveda tesno povezani. Človek temačnih misli, doživlja negativna čustva in vse to se odraža na telesu, v pogledu, drži itn. Posebni del avatarja je predvsem duša, ki je definirana kot nematerialno in neumrljivo bistvo človeka. Obstaja možnost, kot verjamejo v določnih verstvih, da ta del celo menja avatarje. Ne glede na to, ključno je predvsem to, da bi navodila za delovanje našega avatarja morala vključevati vsaj razumevanje vpliva misli in čustev na to, kaj se dogaja z našim avatarjem.

Drugače ima velika veličina avatarjev standardno opremo. Osrednje telo, dve noge, dve roke, glavo in še nekaj notranjih organov, ki služijo svojemu točno določenemu namenu. Avatar sprejema podatke skozi pet čutil, ki so vid, sluh, vonj, okus, tip ter jih obdela v možganih, ki so fascinanten, po drugi strani pa izjemno primitiven procesor za obdelavo podatkov. Vgrajen ima tudi mehanizem za preprečevanje poškodb avatarja, ki se imenuje bolečina. Glede na to, da so nadomestni deli zaenkrat še bolj slabi, samo-obnova avatarja pa dokaj omejena, je tovrstni sistem še kako nujen in koristen.

Kot omenjeno, ima vsak avatar določene svoje prednosti in slabosti. Predvsem na zdravstvenem nivoju. Nekateri sestavni deli avatarja so v odličnem stanju, drugi v malo manj. Skoraj ga ni avatarja, ki ne bi imel predela ali organa, ki je šibak in izpostavljen okvaram oziroma boleznim. Zanimivo je tudi to, da na podlagi tesne medsebojne povezanosti, metalno in čustveno telo močno vplivata na najšibkejše točke avatarja, oziroma posamezne misli ali čustva pozitivno ali negativno vplivajo na okvare šibkih predelov.

Nekatere šibkosti avatarja so nam enostavno dane in ne preostane nam drugega, kot da jih sprejmemo in jih skušamo čim bolj omejiti ali držati na vzdržljivi ravni. Na drugi strani ima vsak avatar tudi določene močne točke in prednosti. Tako včasih vidimo drugega avatarja in si rečemo, še dobro, da ima moj avatar drugačne šibkosti. Mogoče si nekdo drug to reče, ko zagleda našega avatarja. Temu kot omenjeno pač ne moremo ubežati.

Poleg bolečine ima naš avatar integrirana še dva odlična mehanizma, ki izhajata iz višjih nivojev delovanja človeka, vendar se kažejo predvsem na fizični ravni. Prvi mehanizem je želja po samoohranitvi, ki se kaže v tem, da naš avatar čim bolj čuvamo in ga skušamo ne izpostavljati nevarnostim oziroma ga ohraniti čim bolj celega, v primeru nevarnosti (več o tem v sklopu mehanizmov motivacije). Celo moralne meje smo pripravljeni močno spustiti za namen ohranitve avatarja.

Drugi tak mehanizem je želja po manifistiranju novih avatarjev, ki vsebujejo dele zapisov, kot naš lastni avatar. Govorim seveda o nagonu po reprodukciji, ki nam je enostavna dana skupaj z avatarjem. Seveda je možno nagon transformirati v druge oblike energije, vendar je to domena najbolj poduhovljenih primerov. Večina avatarjev se prosto prepušča tej energiji, še več ta energija je lahko vir največjih užitkov, ki jih doživljamo iz naslova avatarja.

Še več, v naš avatar lahko vnesemo določene snovi, ki delujejo kot virusi v računalniku in začasno ali dolgoročno zmedejo delovanje celotnega sistema. To so lahko dejanski virusi in bakterije, lahko pa tudi droge in podobne snovi. Na srečo s časom sami razvijemo priročnik, kako večina snovi vpliva na delovanje našega avatarja in kako mu pri motnjah sistema lahko pomagamo. Včasih pa so na žalost okvare preveč hude in enostavno moramo sprejeti nove omejitve avatarja.

Tako pridemo še do enega pomembnega področja v zvezi z delovanjem našega avatarja, kjer pa nas večina kar lepo pozabi na pomembnost tega področja. To je seveda skrbno in vestno ohranjanje avatarja. Za stvari, ki nam v življenju veliko pomenijo običajno lepo skrbimo. Imamo urejene prostore, avto, računalnik, se vestno posvetimo drugim avatarjem (ljubljenim osebam, hišnim ljubljenčkom itn.).

Avatar, naša osnovna manifestacija, ki nam omogoča ukvarjanje s čimer koli drugim pa prevečkrat ostane zanemarjena. Ena izmed slabosti našega avatarja je, da lahko pri vlivanju goriva pretiravamo do onemoglosti, dan za dnem. Mehanizem »full« preslabo deluje. Na žalost za povrhu obstajajo še čustveni užitki iz tega naslova in tako ni čudno, da je avatar velikokrat zanemarjen in hrani okoli pasu energijo še za stoletja hudih obdobjih. Osnovna skrb za avatarja seveda izhaja iz prehrane in rednega treniranja avatarja.

Čeprav lahko vsepovsod beremo vrstice, kako meje v življenju ne obstajajo, je žal tako, da na fizičnem nivoju meje vsekakor so. Če jih prekoračimo, lahko svojega avatarja resno poškodujemo. Tak primer je na primer predebelost, ki povzroči prezgodnje okvare avatarja, ali pa na primer tudi izgorelost. Torej skrb za avatarja bi nam morala biti vsem osnova, saj je ta avatar, ki ga imamo edini temelj za delovanje v fizičnem svetu.

Počasi pa pridemo še do tiste specifikacije avatarja, ki je psihološka osnova za vse na začetku naštete filme. Malokdo je z izgledom svojega avatarja popolnoma zadovoljen. Tudi, če je ta prelep, se slej kot prej najde še lepši. Konec koncev pa, če vsak dan gledaš vsepovsod bolj ali manj obdelane fotografije lepih ljudi, to naši možgani posplošijo še na realni svet in subjektivna percepcijska mapa postane še kako izkrivljena – s tem pa tudi naša pričakovanja.

Tako, kot misli vplivajo na čustva in čustva vplivajo na telo, se cikel dogaja tudi v obratni smeri. Na eni strani lahko s spremembo drže vplivamo na čustva in misli, po drugi strani pa določen del avatarja, s katerim nismo zadovoljni, sproža določene misli, te misli pa določena negativna čustva. Ker celotnega avatarja nosimo vedno s seboj, temu nezadovoljstvu težko uidemo.

Vsa ta dejstva so pripeljala do tega, da je človek kaj hitro prišel do tega, da avatar potrebuje kakšno olepšavo. Tako je nastala kozmetična industrija, potem plastična kirurgija, kmalu v prihodnosti bomo imeli pač nadomestke. Če pogledamo stereotip, za 150 kg zanemarjenega zemeljskega avataja bo obstajal nadomestek lepe mlade blondinke s popolnimi merami. Zakaj?

Takoj za močjo energije, ki sproža željo po samoohranitvi, je prej omenjena spolna energija. Privlačnost avatarja močno vpliva na to, kako se bo spolna energija sprostila in bo s tem poskrbljeno za ustrezno reprodukcijo. Z izkrivljeno podobo realnosti imamo nerealna pričakovanja do svojega avatarja, prav tako pa do drugih avatarjev, sploh tistih, ki so potencialni avatarji za sprostitev spolne energije. Lepši, kot je naš avatar, več bo pozornosti, odobravanja, potencialnih partnerjev itn. Tako pač naši avatarji delujejo, tukaj nimamo kaj.

Zanimivo je tudi to, da le del tistih, ki popravijo svojega avatarja, na primer s plastično kirurgijo, doživijo pozitivne spremembe na ravni samozavesti in lastne vrednosti. S tem se ukvarja psihokibernetika, kar pomeni da lahko konec koncev se dosežemo zgolj z močjo uma. Ne glede na vse, daleč največ verjetno dosežemo, če se skušamo čim več časa sprejemati, takšne kot smo. Vsaki popravki avatarja se nam kasneje lahko močno vrnejo, sploh če so te popravki slabe izvedbe. Ne glede na raven lepote, je čar vsakega avatarja ravno v tem, da je edinstven, neponovljiv, njegova popolnost pa se skriva ravno v nepopolnosti.

Kljub temu si ne smemo zakrivati oči, da je povsem v naši moči je, da čim bolj poskrbimo za lastnega avatarja in s tem lahko tudi močno izboljšamo njegov izgled. Nekatere specifikacije pa so nam enostavne dane in tudi z največjo mero negovanja avatarja, se moramo z njimi sprijazniti. Tukaj zelo pomaga, če verjamemo, da ima vsaka stvar svoje namen (vse je subjektivna realnost, vprašanje je le, ali nam ta izboljša kakovost življenja). Kot omenjeno, fleksibilnost na drugih nivojih je veliko večja. Res, da se je potrebno za to veliko bolj potruditi, vendar je nagrada na koncu lahko veliko slajša, predvsem zaradi daljšega roka trajanja.

Zadnje ključne vprašanje je, kaj sploh je namen zemeljskega avatarja? Gre za enega najtežjih vprašanj, obenem pa je odgovor sila enostaven. Namen zemeljskega avatarja je zelo podoben, kot namen avatarja pri večini računalniških aplikacijah. Če na internetu s spletnim avatarjem doživljamo neko spletno virtualno izkušnjo, z zemeljskim avatarjem doživljamo realno zemeljsko izkušnjo.

Zemeljski avatar je tako najprej avatar v samem izvoru besede – manifestcija »božanske« energije, s čimer je vsako življenje najbolj dragocena stvar, ki obstaja. Tako s pridobitvijo avatarja pridobimo orodje, s katerim nam je omogočeno, da doživljamo zemeljsko izkušnjo, z vsemi svojimi grenkobami in sladkorčki. Avatar predstavlja masko naše duše, prvi in vsak nadaljnji oprijemljivi stik z zunanjim zemeljskim svetom.

Zemeljski svet ima enako vlogo, kot tudi okolje v računalniški igri, le da je doživljanje veliko bolj intenzivno. Stopnja in zahtevnost igre na zemeljski epizodi oziroma izvedbi igre je zahtevna in velikokrat ne enostavna. Imamo nove in nove izzive, ki jih moramo pridno premagovati. Nekatere izzive lahko ponavljamo, za druge ni popravnega izpita. Včasih je zemeljske epizoda prav smešno kruta in nesmiselna. Drugič nam prinaša izjemne užitke. V igricah na primer teh užitkov ni, so le izzivi in zbiranje točk, ter večinoma končna nagrada. Zemeljsko epizodo lahko uživamo vsak dan, s pomočjo avatarja, vendar pravo naravnanostjo višjih teles (mentalnega in čustvenega). Čeprav je zemeljska epizoda izjemno zahtevna, nam tudi omogoča, da se izjemno razvijemo.

Kar pa je tudi bistvo vsega, avatar je orodje, ki nam omogoča, da doživljamo, živimo, ljubimo, izkusimo vsa ostala čustva in se preko zemeljske izkušnje učimo ter s tem rastemo, tako osebno, kot tudi na drugih nivojih. To pa je evolucija, ki zaznamuje vse, in osnova evolucije je začetek ter konec – življenjski cikel. Naš avatar je minljiv. Vse kar imamo bomo pustili tukaj, vključno z našim prelepim avatarjem. Bolj kot smo nanj navezani, težje sprejmemo to minljivost. Če smo nekoliko romantični, mogoče po koncu uporabnosti našega avatarja dobimo čisto novega (reinkarnacija), na tem ali celo kakšnem drugem svetu.

Ne glede na to, če verjamemo v reinkarnacijo ali ne, avatar je masa, ta pa ni nič drugega kot neverjetno strnjen skupek energije (E=mc2), ki se mora slej kot prej transformirati. Če nam kaj na koncu sploh lahko ostane, je to tisti del, ki je ohranjen v duši, oziroma v duhu. To pa nikakor ni bančni račun, dober avto, naslov za miss sveta ali kaj podobnega. Zato je namen vsakega avatarja zgolj eden – da skozi izkušnje raste, se razvija ter da nenazadnje pri tem pomaga drugim avatarjem, saj če smo na ravni ega in delno tudi duše ločeni, smo v duhu vsi povezani. Življenje pa kot omenjeno ni enostavno, vsak avatar ima svoje velike izzive, ki jih kot v igrici ponavlja in ponavlja, dokler jih ne premaga. Je pa zemeljsko življenje lahko izjemo lepo in to ravno zaradi našega lastnega avatarja.

Print PDF

V sklopu intervjuja pa se mi je zdelo izjemno zanimivo predvsem naslednje. Verjetno vsi dobro poznate zelo popularno pravilo Alberta Melhrabiana, ki pravi, da ima na komunikacijo kar 55% vpliva govorica telesa, 38% ton govora in zgolj 7% besede, ki jih izgovorimo.

No, vsekakor se zavedam pomembnosti govorice telesa, vendar se mi je vedno zdelo nekoliko pretirano, da bi imela sama vsebina tako minimalen pomen. In v intervjuju Zdravko Zupančič pove, da ima po njihovih izkušnjah vsebina, ki jo povemo okoli 50% vpliva, ostalo pa je govorica telesa. Če zadevo raziščemo bolj natančno, se izkaže, da imajo veliko vlogo v temu, kako velik je ta odstotek okoliščine, v katerih poteka komunikacija.

S tem sem želel poudariti dve stvari. Prva je ta, da ne glede na to, kolikšen je točen odstotek vpliva govorice telesa v sklopu komunikacije je ta zelo velik in zato je smiselno posvetiti kar nekaj energije v analizo in razvoj naše telesne govorice. Druga pomembna stvar pa se mi zdi ta, da ne verjamemo slepo kar vsem ugotovitvam in napotkom, še posebno tistim ne, ki so brez trdne raziskovalne podlage ali pa so ugotovitve vzete iz konteksta.

Kljub vsemu, če se vrnemo nazaj na dejstvo, da ima telesna govorica okoli 50% ali celo več vpliva na to, kako nas ljudje zaznavajo, je smiselno pogledati, kaj so elementi pozitivne telesne govorice. Strokovnjaki pravijo, da so nasmeh, sproščenost, spontanost in pozitivna energija tisti glavni elementi, ki prispevajo k pozitivni komunikaciji in pristnim medčloveškim odnosom v komunikaciji.

Poleg nasmeha naj bi bil pomemben tudi kontakt z očmi, ravno prav močan stisk roke, obleka in naše geste. Če se vrnem na nasvete Zdravka Župančiča, je pomembno v tem kontekstu, predvsem to, da smo pristni, razvijemo povsem svoj stil in da nismo in ne delujemo naučeni. Seveda to ne izvzema tega, da je dobro vaditi, trenirati in načrtno razvijati svoj stil. Tako kot pri ostalih veščinah velja tudi pri komunikaciji modrost »vaja dela mojstra in mojster dela vajo«. Kot zanimivost naj omenim tudi to, da igra pri spolni privlačnosti med dvema človekoma zelo pomembno vlogo telesna govorica.

Pomembnost telesne govorice pa pripelje še do enega pomembnega elementa komunikacije, ki ga strokovnjaki zelo poudarjajo. To je prvi vtis. Značilnost prvega vtisa je ta, da pride do njega že ob prvem stiku z določeno osebo, ali prvih informacijah, ki jih dobimo o tej osebi. In tako dokaj hitro dobimo lastno kompleksno predstavo o tej osebi, ki ni nujno resnična. Načeloma naj bi veljalo, da si izoblikujemo prvi vtis v času od 30 sekund do 3 minut, ko prvič srečamo to osebo.

Prav tako je značilnost prvega vtisa ta, da se ohrani in kot učinek predhodnosti še naprej vpliva na oceno določene osebe. In nenazadnje deluje prvi vtis kot pričakovanje, da se bodo naše sodbe o drugi osebi v poznejših srečanjih potrdile. To pomeni, da ob drugem ali vseh kasnejših stikih ne težimo k preoblikovanju in dopolnjevanju slike, ki smo jo dobili na podlagi prvega vtisa, ampak prvi vtis vztraja in ponavadi oblikuje kasnejše interakcije z drugo osebo.

Torej prvi vtis je pomemben, dejansko pa je vprašanje, koliko je pomemben in koliko lahko vplivamo na to prvotno oceno, ki je mnogokrat do določene mere napačna. Oziroma, če zadevo obrnemo še nekoliko drugače, kolikokrat sami sodimo na podlagi prvega vtisa in ostanemo v kalupu tega vzorca ali misli (pri tem je lahko naš prvi vtis tako preveč negativen, kot tudi pozitiven).

Meni se je seveda že zgodilo, da sem si ustvaril določen prvi vtis, pa niti nisem dopuščal možnosti, da bi se ta prvi vtis spremenil. In tudi nekajkrat se mi je zgodilo, da sem na podlagi prvega vtisa povsem napačno ocenil osebo. In nenazadnje tudi napačno sem bil že sojen na podlagi prvega vtisa.

Rešitev je verjetno v tem, da se ne zapremo v kalup na podlagi prve sodbe in damo vsakemu človeku možnost, da se pokaže v svojem bistvu. In na drugi strani, da skrbimo, da je naš prvi vtis v skladu z našo esenco, jazom in karakterjem – v lastnem seksi stilu. Slednje pa velja tudi za medsebojno komunikacijo.

Kako velik pomen pa prvemu vtisu prepisujete vi?

Print PDF

Pomembno dejstvo je, da poznamo več vrst energij in več kot imamo posameze energije, lažje ostanemo v ravnovesju, predvsem pa smo bolj produktivni in uspešni. Energijo kultiviramo z disciplino in vajo, najbolj pomemben element pa je ta, da se redno in konstantno posvečamo kultiviranju posamezne energije. Ravnovesje je v tem primeru pomembno predvsem zato, da ne zanemarimo kakšne od energij, kar lahko blokira naš nadaljnji osebni ali poslovni razvoj.

Poznamo naslednje vrste energij:

• Fizična energija
• Stopnja zdravja telesa (nenasičenost s strupi)
• Kondicijsko stanje telesa
• Kultivacija spolne energije
• Mentalna energija
• Analitični um
• Kreativne sposobnosti
• Intuicija
• Čustvena energija
• Nadzor lastnih čustev
• Stopnja empatičnosti in čustvena zrelost
• Duhovna energija
• Transformacija spolne energije

Vrstni red naštetih energij seveda ni naključen. Vsekakor je smiselno, da kultiviramo vse vrste energij hkrati, vendar je nujno da nekaj pozornosti namenimo tudi zaporedju. Odlično energetsko stanje na predhodni vrsti energije namreč omogoča hitrejšo in lažjo kultivacijo energije na naslednjem nivoju oziroma področju. Odlična novica pa je tudi ta, da ponavadi povečana kultivacija ene vrste energije spodbudi kultivacijo na ostalih področjih.

Fizična energija

Osnovna energija, ki omogoča življenje je fizična energija. Fizično energijo pridobimo z vnašanjem hrane v naše telo. Stopnja le-te je odvisna od tega, kaj vnašamo v svoje telo in na kakšen način (število obrokov, čas, kombiniranje živil itd.). Bolj zdravo in pravilno kot se prehranjujemo, manj strupov vnašamo v naše telo in več energije tako kultiviramo. Bolj organsko in naravno hrano kot jemo, bolj kakovostne surovine ima naše telo, da iz njih ustvari življenjsko energijo. Poleg samega prehranjevanja je ključno tudi to, da si vzamemo dovolj počitka in da nismo pod stalnim stresom. Torej zdrav duh v zdravem telesu!

Druga komponenta, ki determinira stopnjo fizične energije je kondicijska pripravljenost telesa. Na desetine raziskav je pokazalo, da je najboljše za pridobitev in ohranitev dobre telesne pripravljenosti redna in konstantna telesna vadba, najboljše kar vsak dan. Dnevni polurni sprehod, tek v naravi ali redni obiski fitnesa so najboljše kar lahko človek naredi za kultivacijo te najpomembnejše energije, ki omogoča življenje. Pri telovadbi je seveda pomembno, da ne pretiravamo, vendar da ob tem uživamo in se sprostimo.

Tretji sestavni del fizične energije je spolna energija. Ta je najmočnejša energija od vseh naštetih energij. Telo fizično energijo med drugim transformira tudi v spolno energijo in če smo z njo potratni, lahko po nepotrebnem izčrpavamo telo (pa to ne pomeni, da ne smemo seksati – mogoče več v naslednjih objavah ). Vse to človek vedno bolj občuti predvsem s staranjem. Sicer pa se spolno energijo lahko transformira tudi v duhovno energijo in duhovni razvoj. Vendar je ključno, da imamo visoko raven vseh ostalih energij, preden pridemo do pospeševanja duhovnega razvoja s pomočjo spolne energije.

Mentalna energija

Druga vrsta energije je mentalna energija in se tiče našega uma. Naši možgani so sestavljeni iz dveh hemisfer – polobel, pri čemer je leva polobla analitična (matematična, logična…), desna pa kreativna (intuitivna, ustvarjalna…). Obe hemisferi povezuje korteks. Kot zanimivost naj navedem mogoče to, da imajo sicer moški nekoliko večje možgane, vendar pa imajo ženske veliko bolj povezano levo in desno polovico. Sicer je zahodni svet do sedaj v ospredje postavljal bolj levo polovico (kar nakazuje dominantnost desne roke), vendar se v zadnjem času vedno bolj poudarja tudi pomembnost desne polovice.

Torej levi del možganov skrbi predvsem za matematične, analitične in logične funkcije, polobla pa je praktično in intelektualno naravnana. Analitični um je zelo pomemben, predvsem zato, da se vseh zadev lotimo načrtno, sistematično in v realnih okvirih. Za razvoj leve hemisfere obstaja veliko različnih vaj in testov (predvsem IQ vaje), s katerimi lahko močno izboljšamo njeno delovanje. Kot omenjeno, pa desna stran možganov skrbi za kreativnost, umetniško udejstvovanje in intuicijo. Razvijamo jo lahko z risanjem, petjem, kiparjenjem ali kakršnim koli drugim ustvarjanjem (tudi kreativnim podjetništvom). Kreativnost in razmišljanje izven okvirov je vedno bolj spoštovano in iskano ter zato tudi vedno bolj potrebno za uspeh.

Naša raven mentalne energije pa je najvišja, ko sta obe možganski polobli sinhronizirani. Torej, če želimo kultivirati mentalno energijo, je nujno da počnemo stvari, ki spodbujajo delovanje tako leve možganske polovice kot tudi desne, oziroma še več aktivnosti, ki spodbujajo delovanje obeh hemisfer. Tovrstne aktivnosti so na primer šport (leva stran možganov skrbi za desni del telesa in obratno, pri športu z uporabo vseh udov sinhroniziramo obe polobli), kreativno učenje, povezovanje novega znanja z obstoječim, poslušanje določene klasične glasbe, alfa zvok in podobno.

Poleg intelekta pa ima um tudi zmožnost intuicije – posebnega občutka, ki nam daje določene signale, smernice in opozorila v življenju. Intuicija bazira predvsem na vseh shranjenih informacijah, ki so v naši podzavesti in se jih um ne zaveda, ker jih je preveč. To so vse zbrane izkušnje, prebrane, videne in slišane stvari do zadnjega in najmanjšega detajla. Poleg tega je intuicija tudi v tesni povezavi z našim življenjskim poslanstvom, karakterjem, osebnostjo in miselno naravnanostjo. Za razvoj intuicije je bistveno predvsem to, da smo v povezavi sami s sabo in sinhronizirani s svojimi cilji v življenju.

Ena najboljših metod za vzdrževanje mentalne energije pa je zagotovo vsakodnevno branje knjige. Že polure ali ura na dan je dovolj, obenem pa pridobivamo nova znanja, širimo obzorja itd. Če temu dodamo še kakšno dnevno vajo, kot je na primer reševanje križank, risanje, ali pa da si umijemo zobe z drugo roko kot ponavadi, bomo naše možgančke ohranjali v odličnem stanju, kultivacija mentalne energije pa bo zagotovila doseganje naših ciljev.

Čustvena energija

Čustva obarvajo naše življenje. Poznamo le pozitivna in negativna čustva. Slabim čustvom se res skoraj ne moremo izogniti, vendar manj kot jih je, lepše je naše življenje in bolj srečni smo. Pomembnost čustvenega stanja nakazuje že dejstvo, da je petminutni izpad jeze energetsko enakovreden desetim uram normalnega dela za računalnikom. Zanimiva lastnost čustev je tudi ta, da se kotalijo iz situacije na situacijo. Torej če nas nekaj spravi v slabo voljo, ta slaba čustva kotalimo naprej na druge ljudi in situacije. In enako je s pozitivnimi čustvi.

Za nadzor čustev je nujno, da najprej nadziramo svoj um in s tem svoje misli. Za vsako besedo v naših mislih možgani prikličejo določeno sliko, ta slika pa vsebuje določene informacije, ki lahko sprožijo tudi določeno čustveno stanje. Vznemirjajoči so predvsem posamezni pretekli dogodki, kjer se počutimo ogrožene oziroma so zelo stresni. Nadzor nad temi dogodki prevzamemo s spremembo perspektive ali slike, ki jo prikličejo možgani. Tako lahko uravnavamo naš pogled na vsako situacijo, ne glede na to koliko slaba se zdi na prvi pogled.

Čustveno stanje pa ni povezano samo z umom, vendar tudi s telesom. Za vsako čustveno stanje imamo točno določeno držo. Na primer, tipična drža negativnega čustvenega stanja je pogled v tla, ukrivljena hrbtenica, namrščen obraz itd. V nasprotju nasmeh na ustih, zravnana drža, hitra in sproščena hoja nakazujejo pozitivno čustveno stanje. Najbolj zanimivo pa je predvsem to, da s spremembo telesne drže, lahko spremenimo svoje čustveno stanje. Torej če smo v negativnem čustvenem stanju, zravnamo svojo hrbtenico, globoko vdihnemo, se nasmejemo in naenkrat bomo začutili tudi spremembo v čustvenem stanju.

Za nadzor čustvenega stanja je torej pomembno, da zelo dobro poznamo svoje telo, smo v dobri telesni pripravljenosti ter da imamo nadzor nad umom – mislimi, ki se sprehajajo v naših glavah. Čustva so lahko velika ovira pri osebni rasti, obenem pa so tudi opozorilni sistem, ali delamo prave stvari ali ne. Vsi, ki so se posvečali striktno duhovnemu razvoju, so preveli nadzor nad svojim telesom in umom ter tako tudi nad svojimi čustvi. Ta razvoj so na koncu pospešili še s transformacijo spolne energije v duhovno energijo.

Na koncu v okviru čustev pride še empatija. Šele s poznavanjem sebe in svojih čustev lahko razvijamo tudi empatijo. Dejstvo je, da življenje poganjajo čustva in zato je zelo pomembna veščina, da se znamo v vsakem trenutku postaviti v čevlje in čustveno stanje sogovornika ter tako razumeti njegovo perspektivo. Empatija je pomembna tako pri pogajanjih, oblikovanju strategije, kot tudi pri pogovoru z najboljšim prijateljem, partnerjem ali pri svetovanju znancu. Z razvojem empatije se naši odnosi lahko drastično izboljšajo, kakovost odnosov pa močno vpliva na našo osebno srečo.

Duhovna energija

Zadnja vrsta energije je duhovna energija. Da začutimo obstoj te energije in jo začnemo kultivirati je skoraj nujno, da imamo izjemno visoko raven ostalih energij. To je stopnja, kjer disciplina vodi do popolne svobode, spoznamo pa lahko tudi največje skrivnosti življenja. Te razsežnosti so dosegli že Jezus, Siddharta in drugi ljudje, vendar vsak na svoj način. Sicer pa je ta stopnja že dokaj mistična in izven celotnega konteksta bloga, zato sem se odločil, da to energijo zgolj omenim.

Bi pa poudaril še to, da je moč spolno energijo transformirati tako v ustvarjalno, kot tudi v duhovno energijo ter s tem drastično pospešiti duhovni razvoj. Vendar je to povsem izbira vsakega posameznika, ali bo kakor koli posegel na ta nivo ali ne. In tudi pot mora izbrati oziroma spoznati vsak sam. Sicer pa je dovolj že to, da se zavedamo obstoja prvih treh energij in jih redno ter konstantno kultiviramo, ob vsem skupaj pa še ohranjamo ravnovesje.

Od inteligence do energije

Ker govorimo o teh različnih energijah naj omenim še različne vrste inteligenc, ki so tesno povezane s tem konceptom. Več kultivirane energije kot imamo na posameznem nivoju, bolj inteligentni smo. Najprej je tukaj inteligenca telesa, ki se kaže v gibčnosti, motoriki in vzdržljivosti. Potem imamo vsem najbolj poznani inteligenčni kvocient (IQ), ki pokaže predvsem zmožnosti naše leve možganske polovice. Prav tako poznamo kvocient kreativnosti, ki zmeri naše ustvarjalne zmožnosti, torej zmožnosti desne možganske polovice. Daniel Goleman je predstavil koncept čustvene inteligence (EQ) in Dana Zohar koncept duhovne inteligence (SQ).

Poznavanje različnih vrst energij je pomembno predvsem zato, da jih imamo vse ozaveščene in jih načrtno razvijamo. Bistveno je, da nobenega nivoja ne zanemarimo. To nam omogoča najhitrejši razvoj na dolgi rok. In nenazadnje, višja kot je stopnja energije na posameznem nivoju, lažje se soočamo s problemi oziroma izkušnjami, ki nam jih pošilja življenje, hitreje se učimo in posledično smo lahko bolj srečni. Torej veliko užitkov pri kultiviranju posameznih stopenj energij.

Print PDF