Večina ljudi, ki obogatijo, pridejo do svojega bogastva z izjemno veliko truda. Cena, ki jo plačajo za bogastvo je prav tako izjemno velika. Vendar tudi nagrada. Denar sicer ne reši vseh problemov, reši pa vse finančne probleme. Običajna pot zahteva leta in leta priprav, osebnostne rasti, nato desetletja trdega dela, mnogo padcev in hitrih sprememb, veliko strateškega razmišljanja, pametnega dela in finančne inteligence. Akumulacija premoženja je plod dolgoletnega odrekanja in modrega ravnanja z denarjem.

Peščica ljudi pa dejansko obogati na hitro. Gre za izjemno majhen odstotek med bogataši.  Vseeno pa je dobro poznati razloge, zakaj jim je uspelo. Poglejmo si štiri najpogostejše.

(1) Sreča – Na prvem mestu je zagotovo sreča. Če pogledate z duhovnega vidika, je nekaterim usojeno, da izkusijo bogastvo v tem življenju. Če pogledate bolj iz praktičnega vidika, so pač imeli srečo. Lahko so podedovali milijone. Lahko so se zgolj rodili v dovolj vplivni družini. Lahko so se spomnili kakšne najbolj banalne ideje in je ta požela svoj uspeh. Lahko so se znašli na pravem mestu ali poznali pravo osebo. Mogoče celo oropali banko, pa jih nikoli niso dobili. Sreča. Če boste vprašali Donald-a Trump-a vam bo povedal, da je bil rojen v bogati družini in šel direktno na vrh, kar je bila znaj velika prednost, saj potrebuješ denar, da lahko delaš dodani denar.

(2) Nabor veščin – Nekateri imajo nabor veščin, ki v določenem trenutku postane izjemno dragocen. Na primer, če ste edini plastični kirurg, ki zna operirati določen del telesa na točno določen način in si to želijo vsi svetovno zvezdniki, zagotovo lahko hitro obogatite. Še več primerov v zadnjem desetletju je v IT sektorju, ki je bil v strmem porastu in ljudje z določenimi veščinami so in še hitro bogatijo. Res pa je, da običajno traja kar nekaj let, preden razviješ te veščine. Vendar je pozitivna stran tega, da gre pri teh veščinah za talente in takšni posamezniki več kot uživajo ob razvijanju teh veščin.

(3) Pravi trenutek v pravi panogi – Tretjo možnost bi lahko strnili v neke vrste pravo časovno tempiranje. Nekatere panoge so v določenem trenutku v pravem razcvetu. Začne se napihovati balon in ta omogoča mnogim ljudem, da na hitro obogatijo. Pri nas je na primer to omogočila tranzicija in napihovanje borznega balona. V tujini pa na primer napihovanje internetnega balona, nepremičninskega balona ipd. Če si ta trend pravočasno zaznal si se lahko podal na val hitre rasti premoženja. Ta možnost zahteva na koncu še eno pomembno veščino in to je, da pravočasno izstopiš. Ko balon poči, lahko izgubiš celotno svoje premoženje. Je pa izjemno težko, tako zaznati ta trend, kot tudi pravočasno izstopiti. Nekaterim pa pač uspe. Zopet zato potrebuješ talent.

(4) Kombinacija zgoraj naštetih faktorjev – Najpogosteje gre v tej mikro peščici bogatašev, ki jim je uspelo hitro do premoženja, za kombinacijo zgoraj naštetih faktorjev. Bili so v pravi panogi, ki jo je naenkrat zajela hitra rast, imeli so pravi nabor veščin, da so lahko v panogi ponudili konkretno dodano vrednost in na koncu so imeli srečo, na primer, da so podjetje še v pravem času prodali.

Pri tem velja omeniti še eno pomembno dejstvo. Na internetu lahko najdete veliko priročnikov, navodil in usmeritev, kako obogateti na hitro. Običajno morate kupiti kakšen izdelek teh gurujev. In to je način, kako oni služijo denar na lahek način. Nasveti pa vam bodo redko v pomoč.

Poleg internetnih gurujev vam bo še marsikdo ponujal nasvete, kako hitro obogateti. Od piramidnih sistemov, loterije, finančnih družb ipd. Pozabite. Edino, kar se lahko naučite iz tega je, da je možno obogateti na hitro tudi z dobesedno varanjem in manipuliranjem ljudi. Nikoli ne pozabite, da je resnica luksuz. Vendar se to nikoli ne obrestuje na dolgi rok, sploh ne na duhovnem nivoju. Spanec takšnih ljudi pa je slej kot prej lahko izjemno grenak.

Če vas resnično zanima, kako obogateti na hitro, analizirajte življenje tistih, ki jim je to uspelo, predvsem v vaših panogah. Posvetite se detajlom. Velika verjetnost pa je, da ne boste na pravem mestu ob pravem času, (še) nimate pravega nabora veščin in tudi fortuna vam ne bo kar tako naklonila bogastva.

Vendar to ne pomeni, da je smiselno spustiti standarde. Še vedno je tukaj prva možnost in sicer da bogatite počasi skozi življenje. Pomislite na Warren-a Buffet-a. Vsako leto vztrajno in previdno doseganje določenega donosa. Disciplina, vztrajnost, trdo delo. Čeprav veliko težje, so stranski učinki te poti zelo pozitivni. Vsekakor boste bolj cenili svoje bogastvo, razvili bistveno več kompetenc in nenazadnje vas bodo tudi ljudje bistveno bolj spoštovali.

Če vam pač uspe. V primeru, da ne, pa si velja zapomniti, da je veliko bolj pomembna pot, kot cilj. Denar pa je zgolj eno izmed mnogih pomembnih področij v življenju. Zanemariti ostala področja zgolj zaradi enega, nima smisla. Če izgubite npr. zdravje, vam denar prav nič ne pomaga. Kot omenjeno, pa ne glede na ovire, ne smemo nikoli spustiti svojih standardov.

Želim vam izjemno veliko kreativnosti, uporabe znanja, zabave in vztrajnosti na vaši poti akumulacije bogastva. Pa tudi nekaj sreče, seveda.

Print PDF

Vsak posameznik, ki želi slediti svojim ciljem mora vsako jutro zbrati dovolj volje in dovolj močno napeti svoje mišice discipline, da se znebi čim več, najbolje pa kar vseh distraktorjev, ki ga vlečejo stran od želenega ciljnega stanja. Za sledenje svojim ciljem je potrebna popolna osredotočenost. Vse, kar nas odvrača od doseganja svojih ciljev, so distraktorji.

Distraktorji. Vaš Prejeto v odjemalcu elektronske pošte je distraktor; lista opravil, ki vam jo nalagajo drugi ljudje. Vsak telefonski klic, ki ni povezan z dosego vaših ciljev, je distraktor. Vsak, kateremu namenite 5 minut svoje dragocene pozornosti, ker ne ve, kaj bi počel sam s seboj in vas je prišel malo pozdravit, je distraktor. Vsako marketinško sporočilo, odvečne materialne stvari, socialna omrežja, televizija, sodelavci, politiki, časopisi, poplava informacij, sosedje, zabave, dogodki, pasje procesije, negativne misli, vse to so lahko distraktorji. Ne samo, da so lahko, v večini primerov tudi so.

Kako delujejo distraktorji?

Poglejte zgornjo sliko. Zdi se, kot da se mavrično krogi premikajo. Črne pike v centrih so vaši cilji. Krogi so distraktorji. Vizualna prevara nakazuje, da se krogi premikajo. Vaš pogled se sprehaja po krogih. Črnih pik ne vidite več. Tukaj pa je trik. Če dovolj časa gledate v črne pike, se krogi ustavijo. Ne motijo vas več. Brez problema lahko gledate v črne pike, brez distrakcij. Samo, če se uspete osredotočiti in pozabite na vse ostalo. Samo, če se brutalno osredotočite na svoje cilje in pozabite na vse ostalo.

Pravila za ravnanje z distraktorji

Najprej moramo razumeti, zakaj nas distraktorji sploh lahko motijo v življenju. Prvo pomembno dejstvo je, da distraktorje lahko prepoznamo zgolj, če imamo postavljene svoje lastne cilje. Če nimamo svojih ciljev, distraktorji ne obstajajo, saj se prepuščamo tisočim silnicam življenjskega okolja, ki od nas želijo pozornost in se tako odločamo nekako na podlagi lastnih navad ali trenutnih čustvenih stanj. Če ne veš, kam želiš, je vsaka pot prava in ta običajno vodi v povprečje.

Se pravi najprej si mora vsak postaviti svoje cilje, da lahko sploh identificira distraktorje. Potem pa sledi težji del. Ljudje smo sužnji navad in na distraktorje smo nekako kar navajeni. Zato, ker težko rečemo ne, ker ne želimo, da bi imeli ljudje slabo mnenje o nas, ker si kupujemo ljubezen, se smilimo samemu sebi, smo leni ipd. Vse to zahteva, da VSAK DAN znova obnovimo svoje cilje, potem pa se skrbno odločimo, kaj vse kar nas obkroža je distrakcija in kaj ne. Ter se nepotrebnega znebimo.

Kmalu pridemo do zelo pomembnega spoznanja in sicer, da manj je več. Ko se osredotočimo na svoje cilje in izločimo distraktorje, se nam sproti izjemno veliko prostega časa, ki ga lahko namenimo vsem drugim stvarem, ki so dejansko povezane z našimi cilji. Iz kvantitete pridemo do kvalitete.

Uvideti moramo, da je veliko bolj pomembno, da imamo malo število jasnih ciljev, ki jih dosežemo z ljudmi, ki jih imamo radi, na način, kot si ga želimo, kot pa da življenje pacamo z neštetimi odnosi, materialnimi ali drugimi rečmi, ki nam kradejo energijo – to, kar zahteva od nas potrošniška družba; da imaš več stvari kot sosed, ki jih ne potrebuješ in jih kupuješ z denarjem, ki ga težko zaslužiš na delovnem mestu, ki ga ne maraš.

Naredite seznam vseh ditraktorjev v vašem življenju. Zablokirajte telefonske vseh ljudi, ki vam kradejo energijo, ali pa se jim enostavno več ne javljajte. Zaprite odvečne elektronske predale, zbrišite vso elektronsko pošto, obesite napis na vrata »ne moti«, skrajšajte nakupovalne poti, vrzite proč vse stvari, ki jih niste uporabili več kot eno leto, nehajte brati tabloide, opravljati, gledati televizije, se sprehajati po nakupovalnih centrih ipd. Ne je ravno postala najbolj pomembna beseda v vašem življenju za vse distraktorje. Poskrbite, da jo bodo drugi spoštovali. Vas in vaš čas.

Odjava! od nepotrebnih odnosov, elektronske pošte, klicev, odvečnih informacij, nasilja, slabe volje, negativnih misli, jamranja, jokanja, smiljenja samega sebi, lenarjenja, nečimernosti, požrešnosti, pohote, strahu, pohlepa, polne omare oblačil, ki jih ne uporabljate, spominkov, trač revij, dnevnih revij ipd.

Ugotovili boste, da potrebujete zelo malo, da ste srečni. Nekaj globokih in ljubečih odnosov, dober in zdrav obrok, prijetno toplo okolje in pa iPada ali Kindla (z dostopom do interneta seveda).

Potem pa začnite slediti svojim ciljem. Vprašajte se, kaj si resnično želite, kaj si želite doseči v tem življenju. Povežite se z vašim bistvom, prebudite otroka v sebi, ki ste ga do sedaj zlorabljali in zanemarjali. Narišite vašo pot do sreče, vašo pot do samoaktualizacije in izpopolnjenega življenja. Potem pa se borite za to. Kot levi, neustavljivo, vztrajno, strastno in z ljubeznijo. Tako boste prenehali slediti ciljem drugih ljudi in sledili svojim ciljem. Le tako se boste znebili vseh distrkatorjev. Bodite brutalno kruti do vsakega distraktorja v vašem življenju.

Sliši se bistveno bolj enostavno, kot je v resnici. Zato pa potrebujete okolje, ki vas podpira k temu, da se znebite vse nesnage. Spremenite svoje navade, tako da jih zamenjate. Vsakič, ko nekdo doma prižge televizijo, pojdite brati knjigo (ali kar koli je vaš cilj). Vsakič, ko nekdo zraven vas odpre čips, naredite serijo trebušnjakov (ali kar koli je že vaš cilj). Vsakič, ko vas pokliče nekdo, ki vam namenoma jemlje energijo in mu ne dvignete telefona, pokličite nekoga, ki vam pomeni vse na svetu (ali kar koli je že vaš cilj).

Zgradite si okolje, ki vas bo pri vsem tem podpiralo. Zapišite si cilje. Vsak dan jih preberite. Še več, raje si jih napišite kar na roko. Vtetovirajte si jih. Obkrožite se z ljudmi, ki vas podpirajo. To je vaša misija, vse ostalo so distraktorji. Vsak junak v filmu je skoncentriran na svoj cilj. Rešiti svet. Vi imate cilj, realizirati svoje življenje. Vsaka lepotica/lepotec, ki vas ne podpira pri doseganju vaših ciljev, je distraktor. Vsak nebodigatreba, vsak obrazec, vsak nakupovalni center je distraktor. Ali ste videli kdaj filmskega junaka, ki bi izpolnjeval obrazce? Ali filmskega junaka, ki bi stal pred nakupovalno polico ter razmišljal katere kosmiče naj kupi? Odjava!

Ne bojte se. Kar je za vas mogoče nesnaga, je za druge zlato. Kar je za vas zlato, je za nekoga drugega mogoče nesnaga. Če se boste vi od nečesa odjavili, se bodo drugi na to prijavili. Tistim, ki je to bolj pomembno. Tako bo svet lepši za vse. Vsem, ki ste rekli ne vas bodo spoštovali, ker ste se tokrat le držali svoje besede, vsi tisti, ki so vam res pomembni, pa vas bodo imeli še toliko bolj radi.

Če sledite svojim ciljem je to najboljše, kar lahko naredite zase in za celotni svet. Tudi če izrečen ne koga boli, mu v resnici naredite veliko uslugo in mu prihranite na tone bodoče grenkobe, ki bo izhajala iz tega, da niste zvesti sami sebi. In če se kdo odjavi od vas, to spoštujte. Naredil vam je uslugo.

Pretvarjanje je mogoče kratkoročno manj boleče in lažje, vendar na dolgi rok prinaša le še več bolečine in nejasnosti. Lepo življenje se lahko živi le med iskrenimi ljudmi, ki se med seboj spoštujejo; prav tako pa svoje želje, vrednote in prioritete. Vse, kar je na silo in ni skladno z vašim bistvom, je slej kot prej obsojeno na propad. In veliko grenkobe, laži, prekrivanj, sprenevedanj. Odjava.

Nikoli se ne boste znebili vseh distraktorjev v vašem življenju. Vedno bodo prihajali novi in novi. In pridejo šibki trenutki, ko popustimo. Krogi se zopet začnejo vrteti. »Spočijemo« se na avtopilotu, ki nas vodi v povprečje. Naredimo, korak nazaj. Še tako jekleno discipliniran človek, zgubi svoj fokus. Potem pa zopet znova. Ponovi vajo.

Korak nazaj je bil zato, da naredimo lahko potem dva koraka naprej. Ne smemo biti prestrogi do sebe, vendar začeti zopet znova. Premišljeno, temeljito in osredotočeno. Tako počasi v življenju napredujemo v obvladovanju samega sebe. Pri tem se ne smemo bati, da bi napredovali počasi, bati se moramo zgolj tega, da se ustavimo. In pustimo distraktorjem, da prevzamejo naše življenje; največje darilo, ki nam je bilo podarjeno.

Vzemite list papirja. Napišite vsaj deset distraktorjev. Odjavite se!

Sam sem si ravno namestil aplikacijo StayFocused. 10 min na dan za vse stranki, ki so distraktorji, od Facebooka, do klasičnih medijev ipd. Potem se vse zablokira. Še to je lahko preveč, dva in pol dneva na leto popolnoma izgubljena.

Print PDF

Običajno doživimo kolaps ali zastoj v življenju na enem samem področju. Finančno, partnersko, zdravstveno, karierno ali kako drugače. Res pa je, da se breme enega področja kmalu prenese tudi na druga področja. Saj so področja življenja med seboj močno povezane. Če ne drugega povečana stopnja stresa, močno načne zdravje. Še bolj pogosto pa je tako, da ko se začne podirati eno področje, kot domine sledijo tudi druga področja. In zgraditi moramo znova naše celotno življenje.

Kolapsi in zastoji seveda niso enostavni. Gre za najtežje preizkušnje življenja. Takrat pokažemo, iz kakšnega testa smo. Velika večina ljudi po zastojih in kolapsih postane vidno zdelanih in se včasih celo kar prepustijo usodi. Samo peščica pokaže zobe nazaj življenju. Zato je smiselno, da nekoliko bolj razdelamo kolapse in zastoje v življenju ter kako se z njimi soočiti.

Če se želimo z nečem soočiti, moramo najprej to razumeti. Šele ko razumemo, lahko spremenimo pogled na dogodek, odpravimo čustveno in mentalno kletko ter naredimo akcijski načrt sanacije. Vse v življenju ima nek namen, včasih ga je le bistveno težje odkriti. Vendar sta vesolje in narava inteligentna; tako ali drugače. Na koncu iz kolapsa ali zastoja lahko pridemo močnejši, če se ne vdamo v usodo seveda. Kar ne ubije, krepi; življenje pa nam podari samo toliko težke preizkušnje, kot smo jih zmožni premagati.

Kolapsi

Posvetimo se najprej kolapsu. Kolaps bi lahko definirali kot nenadno sesedanje. Nekaj trdnega in stabilnega je obstajalo, sedaj kar naenkrat tega ni več. Nekaj, kar smo gradili leta in leta, se praktično čez noč sesuje. Propadla korporacija ali dolgoletni zakon, kritično zdravstveno stanje, finančni bankrot, zgubljena mentalna stabilnost ali kolaps na katerem koli drugem področju. Pri kolapsu je običajno tako, da nekaj gradimo leta in leta, potem pa se zadeva nepričakovano sesuje. Boleče.

Razlogov za pojav kolapsa je več. Prvi razlog kolapsa so lahko šibki temelji. Višje, kot želimo zgraditi stolpnico, bolj stabilne temelje potrebujemo. Glede na to, da smo neučakana “fast food” družba, nam je počasno grajenje običajno breme. Raje bi obogateli čez noč, kot pa skozi leta in leta truda, kot ga je recimo vložil Warren Buffet v znanje o investiranju. Raje bi spoznali kar popolnega partnerja, kot da bi vložili energijo v to, da partnerstvo res deluje. Raje gremo na operacijo, kot da bi lepoto zgradili na notranjem nasmehu in fizični aktivnosti.

Današnja družba omogoča, da uspemo na hitro. Vendar se pogosto zgodi, da notranje posameznik ni zrel uspehu, ki ga je doživel. Zato sledi kolaps. Zunanji svet je vedno odsev notranjega sveta. Če se ti nasmehne fortuna, pa nisi zrel za zunanje stanje, ki ti je bilo podarjeno, slej kot prej z odločitvami uničiš ta nasmeh sreče. V praksi se to odraža v strahu pred uspehom, strahu pred neuspehom, neučakanostjo, ne temeljitostjo, v vsem, kjer ni zgrajeno kot posledica dolgoletnega truda. Vse velikega, kar je bilo zgrajeno, pa se je vsaj nekaj časa obdržalo, je bilo plod trdega dela in znoja. Pika.

Drugi razlog kolapsa bi lahko imenovali slabe navade. Tako kot pri orgazmu, tudi na drugih področjih življenja obstaja točka brez povratka, le da dogajanje vodi do drugačne oblike male smrti; nič kaj prijetne. Življenjska področja si moramo predstavljati kot bančni račun. Partnerstvo je bančni račun, naše zdravje je bančni račun, naš startup je bančni račun, naš transakcijski račun je bančni račun. Vsemu tistemu, čemur posvečamo pozitivno pozornost, stanje na tem bančnem računu rase. Vse, kar zanemarjamo, dvigujemo iz bančnega računa. Več, kot v nekem obdobju položimo na bančni račun, bolj trdo je to razmerje oziroma odnos. Na primer, če smo v top kondiciji, lahko dalj časa zanemarjamo zdravje, kot če smo zadihani po prehojenih desetih stopnicah. Enako je na vseh drugih področjih.

Vsak bančni račun pa ima svoj limit. Ko presežemo limit in nimamo več likvidnih sredstev, pride do osebnega bankrota. Kolapsa. Se pravi na računu je dano neko stanje, mi pa dvigujemo in dvigujemo, dokler se ne sesujemo. Včasih še položimo kakšen evro, ko nas življenje opozori, da se bližamo limitu, potem pa nadaljujemo po starem. Če pri prvem razlogu kolapsa za grajenje stolpnice nismo postavili trdnih temeljev, tukaj lahko govorimo o tem, da stolpnico gradimo po liniji najmanjšega upora, v upanju, da se bo zgradila kar nekako sama. Pri zdravju bi na primer tukaj veljal pregovor, da si z žlico jamo koplješ. Telo drži in drži, nato pa kolaps.

Nevednost in življenje v laži sta naslednji razlog kolapsa. Včasih so zdravili ljudi tako, da so izganjali iz njih zle duhove. Rezultati niso bili najbolj uspešni. Ljudje smo že zgodaj ugotovili, da je v znanju moč. Če želimo rezultate, moramo najprej razumeti. Zato smo izumili znanost, s katero si skušamo razlagati svet in iskati rešitve za vsakdanje tegobe. Seveda pa smo še daleč od tega, da bi povsem razumeli življenje, verjetno smo pri nekaj odstotkih. Tako je še mnogo področij, kjer živimo na nek način v nevednosti ali laži.

V praksi to pomeni, da v bistvu začnemo plezati ob narobno stolpnico, kar ugotovimo šele ko pridemo na vrh in nam spodnese lestev ter pademo na tla. Napačna dieta, napačne investicije, iluzija popolnega partnerja v fazi zaljubljenosti in še bi lahko naštevali. Rešitev za to je preprosta, a vendar izjemno težka. V vse, kar nam je kdaj koli kdo rekel moramo dvomiti. Močno dvomiti. Kritični moramo biti do vsega, potem pa sami poskusiti ali nam določena zadeva odgovarja ali ne ter oceniti kam vse to vodi na dolgi rok. Pač čisti znanstveni pristop – neprestano merjenje, opazovanje, analiziranje in nato spreminjanje. Na dolgi rok se splača; veste koliko ljudi je izgubili življenjske prihranke, ker so verjeli v dogmo, da bo borza neprestano rasla; ker je tako rekel nek kvazi ekspert, ki je dober prodajalec in dobil za svoje prepričevanje odločno proviziji. Ljudem, ki so slepo verjeli, pa so šli življenjski prihranki, za katere so trdo delali. Kolaps.

Četrti razlog za popolni kolaps je nenadna sprememba zunanjega okolja. Na hitrost in način gradnje stolpnice imamo vpliv, obstaja pa na tisoče zunanjih faktorjev, na katere vpliva nimamo. Problem nastane, ko se okolje spremeni hitreje, kot smo to zmožni zaznati ter se nato prilagoditi. Zunanje okolje pa se neprestano spreminja; še več, hitrost teh sprememb je vse hitrejša. Zgolj tisti, ki se bodo zmožni hitro prilagajati, bodo obstajali na dolgi rok. Tukaj imajo glavno vlogo znanje, samokritičnost in neprestana rast. Vendar je težko. Vreme je izven območja našega vpliva. In na tisoče drugih faktorjev.

Nenadna sprememba okolja je najpogostejši razlog kolapsa in tudi najtežji preizkus. Postavimo trdne temelje, pridno gradimo stolpnico, nato pa zapiha nepričakovan veter in nam jo sesuje. V praksi to pomeni, da delamo po nekem vzorcu, okolje pa se nenadno tako spremeni, da ta vzorec ne zagotavlja več uspeha. Čeprav se sliši to sila enostavno, je to izjemno težko opaziti v življenju. Formula uspeha se povsem obrne na glavo, mi pa smo že sprejeli napačne odločitve, obenem pa se sprašujemo, zakaj bi počeli nekaj drugače, če deluje. Ko si priznamo neuspeh in se začnemo obračati k novi formuli, je vse skupaj odvisno zgolj še od tega, koliko je ostalo na »računu«. Včasih tranzicija uspe, največkrat pa ne. Zato je na primer v finančnem svetu varnostni fond izjemno pomemben. Na kolapse v življenju je dobro biti pripravljen; pri tem pa velja rek, da se streho popravlja, ko še sije sonce.

Zadnji, peti razlog za kolaps je sama evolucija. Ta tudi skriva v sebi razumevanje kolapsa, zakaj ga sploh potrebujemo. Odgovor je enostaven: Rušite, da bi gradili. Če želimo ustvariti nekaj novega, se mora staro končati. Vedno je tako bilo in vedno tako bo. Vse v življenju ima svoj cikel, se pravi začetek, vzpon, vrh, zato in konec. To je sestavni del življenja, tako je življenje zasnovano. Ljudje pa smo navezani na druge ljudi, izkušnje, stvari, ljubezen, osebnostno rast, svoje življenje ipd. in navezanost prinaša bolečino. Zato tudi kakršen koli kolaps prinaša bolečino. Veliko bolečino.

V sklopu evolucije so kolapsi lahko tudi bistveno bolj neprijetni. Vojne, nasilje, odvzemi, prisile, zmaga močnejšega, nenaden pojav usodnega konkurenta z disruptivno tehnologijo ipd. Te stvari še toliko bolj bolijo in običajno mase ljudi. Vendar dobro (novo) brez slabega (rušenja starega) ne obstaja; napredek se skriva v igri te dualnosti. Še več, dobro in slabo sta zelo relativna pojma. Na podlagi enega najbolj duhovno razvitih živih bitij v celotni zgodovini človeštva, Jezusa Kristusa, so se bojevale svete vojne in umrlo je na deset tisoče ljudi. Druga svetovna vojna pa je prinesla marsikatero tehnologijo, ki danes rešuje življenja. To pomeni, da težko sodimo o dobrem in slabem, lahko pa sodimo namen – po mislih, besedah in dejanjih, ki se odražajo v namenu je sojen človek. Zato je Jezus najsvetlejša oseba zgodovine, Hitler pa najtemnejša. Nikoli pa ne vemo, ali dejanja te osebe prinašajo dolgoročno dobro ali slabo; to je odvisno, kakšne namene imajo nasledniki, najpogostejše pa prinaša oboje, saj so na svetu vedno dobri ljudje in nepridipravi. Eni izkoristijo situacijo v eno smer, drugi v drugo. In tako se igra dobrega in slabega, kolapsov in vzponov, novega in starega nadaljuje; v vsej svoji grenkobi in sladkobi.

Iz tega sledi, da se bo v življenju neprestano mešalo dobro in slabo, novo in staro. Zato bodo vedno potrebni kolapsi, vedno bo potrebna dinamika transformacije. V primeru, da koncepta kolapsa ne bi bilo več v naših življenjih, bi bilo življenje popolno in takrat bi izgubilo svoj smisel, kot ga poznamo danes. Če ne bi bilo potrebno več evolucije, če ne bi bilo potrebno več tekmovanja, če ne bi bilo potrebno več bolečega rušenja, potem življenje v obliki, kot ga poznamo, ne bi imelo več svoje funkcije. Potem bi zgolj samo še bili.

V takšnem primeru bi postali čista ljubezen in se ločili od samsare ter napredka v življenju. To je celo komu uspelo v zgodovini človeštva, na primer Budi; pot do tega pa je diametralno nasprotna od evolucije. V evoluciji smo vsi obsedeni z napredovanjem, z žejo po več, z navezanostjo in tekmovanjem. Budi pa se je uspelo tega osvoboditi. Takrat kolapsi ne obstajajo, vendar gre za nevtralni dogodek, kot vse ostalo. Vendar je to najtežje v življenju. Zato pa je bil Buda samo eden.

Za ostalo večino ljudi je krog življenja z vidika evolucije popoln. Podganja dirka na nek način. V svojem prizadevanju k neminljivosti s širjenjem genov, razlaganju delovanja narave, izumljanju, grajenju, ustvarjanju in raznimi drugimi dejanji iščemo nek košek varnosti; majhno varnost večnosti.

Vse skupaj pa je zgolj pot v kolaps, ki omogoča novemu, da na naših prizadevanjih zgradi še več in še boljše. Nato pa se njim zgodi enako in naslednji generaciji in naslednji in naslednji. Evolucija od nas zahteva, da se v življenju soočimo s kolapsi. Ali za dobro nas samih, ali za dobro celotne družbe, ali za dobro življenja. Namen kolapsa je, da postanemo boljši, da lahko začnemo znova, zgradimo bolj trdne temelje in da izpilimo naš karakter; prav tako pa, da se vzdignemo na ramah velikanov, nato pa še sami naslednikom darujemo svoja ramena.

V vzroku in namenu kolapsa se seveda skriva tudi zdravilo. Fuck it. Prej omenjeni Buda. Ne bomo večno živeli, vse nam je lahko odvzeto, naša dejanja niso večna. Vse kar je plod našega dela, naša razmerja, vse s čimer se poistovetimo, vse kar nas definira, vse kar nas veseli, naše telo, naša duša, naši predniki in nasledniki, vse česar se lahko dotaknemo, nič ni večno. Koncept nebes, ponavljanj življenj in še česa je plod našega prizadevanja po večnosti, ki ne obstaja. Rešitev je torej v nenavezanosti. Korist kolapsa je, da se lahko osvobodimo; osvobodimo svoje mentalne in čustvene kletke. Ko se osvobodimo, se za korak približamo bogu. Nimamo več živalskih hotenj, vendar smo se osvobodili verig. Lahko se osvobodimo navezanosti na meso, pohlepnih vzgibov, želje po več, navezanosti na rezultat, ljudi okoli sebe, pa četudi so naša kri in še česa. Kolaps nam omogoča, da postanemo svobodni kot ptica. Ukrotimo svoj um in poletimo v nebo.

Kolaps nam omogoča tudi nov začetek. Začetek nečesa boljšega. Ni nujno večjega, vseeno pa bolj kakovostnega. Izkušnja je tista, ki nas obogati ter nam da moč, da zgradimo mojstrovino; sicer povsem drugačno, lahko večjo ali manjšo, vendar vseeno za nas same boljšo; ker bo še bolj odražala krepkost našega duha, pa četudi je nov dosežek peščica uspeha, kot smo ga doživeli prej pred kolapsom. Življenju pokažemo, da se znamo boriti in da se ne vdamo kar tako. Svoj uspeh pa merimo zgolj sami s seboj.

Nenazadnje pa so manjši kolapsi tudi opozorila. Življenje nas včasih brcne, z namenom, da nas opozori, naj nehamo sanjariti in lenariti, vendar naj gremo v akcijo. Bolj kot se bližamo bankrotu “na računu”, več mini kolapsov nam prinese življenje; kot opozorila, da se bližamo resnemu prepadu. Takrat življenje zahteva od nas, da spremenimo svoje vzorce delovanja. Čas je, da začnemo polagati na tekoči račun. Prav je, da smo življenju hvaležni za takšna opozorila in jih tudi upoštevamo. Dalj časa kot odlašamo, bolj raste pošast v obliki težjega in težjega kolapsa.

Kolapsi zahtevajo od nas, da se v življenju soočimo z našimi najglobljimi strahovi. Omogočajo nam, da transformiramo naše podzavestne strahove v ljubezen in se s tem osvobodimo; ker nismo več navezani. Čeprav do kolapsi najtežje življenjske preizkušnje, so tudi najbolj dragocene. V kolapsih človek zrase s svetlobno hitrostjo. Nauči se več, kot v stoletjih lagodnega življenja. Zato kolapsi pač morajo obstajati in vedno bodo. Ljubite svoje sovražnike, prav tako pa ljubite svoje kolapse; potegnite iz njih najboljše, potem pa se osvobodite. Vaše življenje ni plakat v reklami, kjer so vsi nasmejani in srečni, ker so pridni potrošniki. Vaše življenje je borba in vi ste miroljubni bojevnik.

Sam sem doživel že več kolapsov in to ne najbolj enostavnih. Na zdravstvenem področju zaradi pretiranega dela (izgorelost) in kasneje napačnega prehranjevanja. Na finančnem zaradi napačnih investicij. Na poslovnem zaradi postavljenih premalo trdnih temeljev. Občutek res ni prijeten, garaš za nekaj leta in leta, potem pa se vse skupaj sesuje kot hiša iz kart. Vendar možnosti sta dve, ali jamraš in se smiliš sam sebi, ali pa se iz situacije kar se da največ naučiš, se odvežeš in greš dalje; močnejši in bogatejši za izkušnjo. Življenje prinaša tako srčno lepe trenutke kot tudi resne teste, kjer moramo pokazati iz kakšnega testa smo narejeni. Beg od podirajoče se stolpnice pa žal ni mogoč.

Zastoji

Poleg kolapsov se moramo v življenju soočati tudi z zastoji. Čeprav nas kolapsi veliko bolj pretresejo v temeljih in so običajno bistveno bolj intenzivni, po drugi strani dokaj hitro minejo in lahko začnemo graditi novo. Po dežju posije sonce. Zastoji pa so običajno bistveno bolj kompleksni in težje premagljivi. Zastoj je na nek način tek na mestu, želimo si napredek pa ga kar ni in ni. Mesece in mesece slabega vremena.

Najpogostejši vzrok zastoja je en sam. Delovanje po določenem vzorcu nas pripelje samo do neke stopnje uspeha. Ko dosežemo plafon, enak pristop ne deluje več. Vsak vzorec delovanja pa ima svoj plafon. Pika. To je seveda težko spoznanje. Nekaj kar je delovalo leta in leta ter nam je prinašalo napredek ter uspeh, ne deluje več. Kako je to možno? Psihološko so takšni zastoji izjemno zahtevni; če želimo še napredovati, moramo namreč spremeniti sebe, spremeniti svoje navade. Najtežje v življenju pa je sebe spreminjati.

Namen zastoja je najprej, da v življenju spoznamo meje. Tako kot ima vsak od nas subjektivno realnost, si delimo tudi objektivni svet, ki je omejen s fizičnimi zakoni. Pri tem je ključna beseda omejen. Absolutno se strinjam, da je možno na nekih drugih nivojih doživeti fizikalno neomejene izkušnje (lucidne sanje ipd.). Vendar pa fizični svet zahteva svoje meje. Pomislite na športnika, ki doseže svoj plato, maksimalna plača, ki jo lahko dobite v določeni službi (npr. javni upravi) in podobno. Če vam kdo reče, da je vse mogoče, naj vas naredi 20 cm večjega ali kar koli že.

Kot drugo zastoji od nas zahtevajo popolno revizijo določenega življenjskega področja. Ko ugotovimo, da ne napredujemo več, se moramo ustaviti in temeljito analizirati, katere naše odločitve nas držijo na mestu. Mogoče je čas, da se posvetimo drugim področjem, ki so nam v tem življenju tudi pomembna, mogoče moramo iz trdega dela preiti k pametnemu delu, mogoče moramo iz naše podzavesti pritegniti najgloblje strahove, recimo strah da nam bo res uspelo in ga transformirati.

Če govorimo o zastoju, to običajno pomeni, da si na določenem življenjskem področju še želimo napredovati, ni pa napredka. Glede na prej zapisano, moramo v sklopu analize najprej ugotoviti, ali smo dosegli svojo skrajno točko zmožnosti in se s tem sprijazniti, v njej uživati, biti ponosni nase, ker smo dosegli maksimum in se nato posvetiti še drugim stvarem v življenju. Vedno je področje, kjer lahko še napredujemo. Nikoli ne doživimo vrhunca našega potenciala na vseh področjih. S tem ni nič narobe, nima smisla da preostanek življenja tekamo na mestu, zgolj zato, ker si nočemo priznati, da obstajajo meje.

V primeru ocene, da nismo dosegli maksimuma, pa je potrebna skrbna analiza našega delovanja, preteklih odločitev, vzorcev in podzavesti ter iskanje vzroka, zakaj ne moramo korak dlje. Lahko si pomagamo z modeliranjem, možganskimi nevihtami, meditacijo, povezovanjem sami s seboj ipd. Potem sledi postavljanje ciljev, načrt novega delovanja in borba s samim sabo. Najslajše bitke so seveda tiste, ki jih zmagamo sami nas seboj in pot iz zastoja je ena izmed takih izjemno zahtevnih bitk.

Še največji problem pri spremembi sebe pri takšnih zastojih je, da pri spremembi vzorcev delovanja običajno naredimo korak nazaj. In to je zelo težka poteza. Odreči se moramo delu uspeha, priznati, da ne gre več naprej ter se podati v neznano; v povsem nove vzorce, za katere ne vemo, če bodo sploh delovali. To pa pomeni tveganje, pri čemer niti ne vemo, ali bo to tveganje prineslo bistveno boljše rezultate ali ne.

Če smo iskreni, redkim uspe. Veliko ljudi se prijazni z zastojem in tega vzamejo za svoj maksimum, čeprav obstaja še veliko večji potencial, kot ga lahko dosežejo. Bolečina spreminjanja sebe je bistveno večja od bolečine, da je določena točka naša (fiktivna) meja. Zato je dobro imeti iskrene prijatelje, trenerje, mentorje, vzornike, dobre knjige, motivacijske filme in še kaj, ki vsaj za nekaj časa povzročijo dvom v fiktivne meje in začnemo iskati nove načine, kako naprej.

Tudi če premagamo zastoj, seveda slej kot prej pride nov zastoj. Vedno se moramo poriniti preko meje, v eno ali drugo smer. Običajno se zastoji dogajajo v periodi nekaj let, na različnih področjih življenja. In še enkrat bi poudaril, ključno je predvsem to, da skrbno ločimo, kdaj je naš zastoj resnično meja fizičnega sveta, kdaj pa zgolj živimo v fiktivni kletki. Ko ločimo dejansko mejo od fiktivne sledi temeljita analiza, nato pa načrt, kako se bomo spremenili. Pri tem velja še omeniti, da bolj kot je področje življenja fizično, bolj veljajo fizični zakoni. Na primer za življenjsko področje zdravja veljajo bistveno bolj pravila fizike, kot pa za čustveno ali mentalno področje, kaj šele duhovno.

Naj vam dam praktični primer, da ne bo vse zgolj teoretično obarvano. Poglejmo si ta blog. Ta blog v tem trenutku doživlja svoj zastoj. Rast obiska v zadnjem letu je povsem nesorazmerna s količino zapisane nove vsebine. V prejšnjih letih se je obisk vedno v enemu letu podvojil, v tem letu pa je zrasel za še ne deset odstotkov. Se prav, če na enak način in z enakim pristopom napišem še na stotine strani, obisk na spletni strani ne bo strmo rasel, kot bi si želel.

Sedaj imam dve možnosti, izbira je odvisna od cilja. Lahko se sprijaznim, da je to plato mojega bloga in pač uživam naprej po enakih vzorcih ter komuniciram z obstoječo skupino bralcev. To seveda tudi pomeni, da bloga ne bom moral nikoli monetizirati, prav tako da bom v prihodnosti pisal v dokaj podobnih temah, na podoben način ipd. Svoj zastoj bom vzel kot za mejo, čeprav je ta več kot očitno fiktivna.

Druga možnost je, da naredim skrbno analizo in načrt, kako spremeniti svoj način delovanja, ki mi še vedno ustreza (o rumenih novicah ravno nimam veselja pisati) in grem iz cone udobja pisanja na način, kot sem pisal do sedaj. To je lahko na primer blog v angleščini ali pa začetek objavljanja povsem drugi tem, lahko bistveno bolj populističnih ali pa povsem na drugih področjih. Kratkoročno bo to pomenilo zagotovo bistveno večji vložek truda in energije, da začnem pisati o novih temah, ki mi trenutno niso najbolj domače, potem izgubo določenega segmenta obstoječih bralcev (korak nazaj), pridobitev novih nasprotnikov in še kaj.

Dolgoročno se odpre možnost, da se poveča število bralcev, ni pa nujno. Vendar, če želim narediti korak naprej v tej smeri, je potrebno soočenje s samim sabo ter načinom dela; ali pa kletka. Tudi kletka v končni fazi ni problem, če gre za zavestno odločitev.

Po kolapsu ali zastoju

Kolaps od nas zahteva ravnanje kot na urgenci. Pogledamo, kjer so kritične rane, kje je bilo narejeno največ škode, obvladujemo te kritične rane in skušamo minimizirati škodo. Potem je potreben načrt zdravljenja in gradnja na novih temeljih. Vsako odlašanje, prelaganje, jamranje ali jokanje ne pelje k rezultatu, škoda je lahko zgolj še večja in večja. Kolaps od nas zahteva hitrost in učinkovitost.

Zastoj na drugi strani zahteva povsem znanstven pristop. Nič ne moramo narediti na hitro. Potrebno je skrbno analizirati stanje, narediti načrt, nato pa se podati na dolgotrajno borbo sami s seboj. Vmes pa se učiti, spremljati, modelirati, opazovati. Zastoj postavi na test našo vztrajnost in voljo.

Zgolj s sistematičnim pristopom, iskrenostjo in veliko dolgotrajnega truda, lahko iz zastoja pridemo močnejši. Če nam to ne uspe, si pogosto zgradimo kletko lažnih meja. Prav tako lahko velja obratno, in sicer, da si zgradimo kletko na način, da si ne priznamo dosego lastnega vrhunec na določenem področju. Potem pa tekamo na mestu leta in leta, na koncu pa pride zgolj razočaranje. V tem primeru bi bilo bistveno bolj smiselno, da energijo posvetimo drugim področjem, kjer lahko dejsnsko napredujemo. Ko se zaprejo vrata, se vedno odprejo nova okna. Prepoznati eno in drugo je umetnost in zahteva dobro poznavanje samega sebe. Vendar je možno, če živimo zavestno življenje.

Tako kot po kolapsu, kot tudi zastoju pa je potrebna nežnost do samega sebe. Procesi premagovanja tako enega, kot drugega so izjemno zahtevni. Zato ne smemo biti prestrogi so sebe, se kaznovati ali kakor koli drugače zganjati teror nad sabo. Glede na to, da je v obeh primerih oškodovana naša samozavest je pomembno, da si postavimo majhne cilje, za katere vemo, da jih bomo lahko dosegli in se za njih sproti nagrajujemo. Ponosni moramo biti na svoje dosežke, prav tako pa se ne smemo bati napredovati počasi. Edino, česar se moramo bati je, da se ustavimo v coni udobja, v mentalnih kletkah, ki omejijo naš potencial in vse, kar bi lahko dosegli v tem življenju.

Za konec velja omeniti še to, da lahko pogosto izbiramo, ali bomo naše življenje transformirali po formuli kolapsa ali zastoja. Včasih smo sami tisti, ki moramo izbrati in sprožiti eno ali drugo. Poglejmo si trenutno finančno krizo, ki še kar pesti v letu 2011. Možnosti so dve. Prva je kolaps in postavitev novega bolj zdravega sistema. To pomeni krvavo 2012, intenzivno delo na sebi in družbi, nato pa sledenje novi viziji. Druga možnost je še leta in leta depresije, strahu, negotovosti in počasno krpanje ran, počasno plačevanje računa, ki smo si ga nakopali. Kristalno jasno je, da bodo potrebni novi temelji kapitalistične družbe. Temelji, ki znajo zajeziti pohlep. Imamo pa sami vpliv na kakšen način bomo te temelje postavili. Z več ali manj kratkoročne ali dolgoročne bolečine, hitreje ali počasneje. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, iz bolečega procesa tranzicije mora priti boljši in bolj zdrav sistem.

To pa je nenazadnje tudi namen kolapsov in zastojev; rast in razvoj, pot do novega, vse dokler ne postanemo popolni; vendar takrat ne bomo imeli več kaj iskati na našem ljubem planetu. Zato se ne smemo bati ne enih, ne drugih, vendar jih sprejeti in uporabljati kot orodja, ki nas lahko pripeljejo bližje k dvojem bistvu ter do bolj kakovostnega življenja.

Če ne drugega, vam zagotavljam, da boste po vsakem zastoju ali kolapsu veliko bolj empatični in razumevajoči do sebe, drugi ljudi in sveta. V srcu boste postali boljši človek.

Uspešno soočanje s kolapsi in zastoji vam želim!

Print PDF

To, da se približujemo duhovnemu bitju, je bilo že večkrat znanstveno dokazano. Časi so vse manj nasilni, vse več ljudi ima polne trebuhe in se lahko ukvarja s smislom življenja, vsak mesec izide veliko število knjig, ki govorijo o empatiji, duhovni inteligenci, sodelovanju ipd. Upanje za človeštvo obstaja ravno na teh dveh temeljih – eden je dvig zavesti, se pavi še korak bližje v smeri proti duhovnemu bitju, drugi temelj je tehnološki razvoj, ki bo omogočil, da kljub hitremu naraščanju prebivalstva ne bomo stopili korak nazaj, kjer bo potrebna borba za zadovoljitev osnovnih fizioloških potreb.

Žal pa ugotavljam, da smo še vedno veliko bolj živali, kot duhovna bitja – bistveno bolj, kot si to upamo priznati. Nešteto je situacij, kjer lahko opazimo, da se ljudje obnašajo kot živali (tekmovanje, zganjanje nasilja, nadvlada, zatiranje, izločanje ipd.). Velikokrat kar pot pretvezo višjega, včasih celo duhovnega cilja. Temu bi lahko rekli hinavščina, se pravi prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnico. Če se spomnimo prilik o Jezusu Kristusu naj bi ta postal jezen, pri čemer velja še omeniti, da je jeza eden izmed smrtnih grehov, takrat, ko so mu prekrižali pot hinavci; na primer trgovci, ki so v templjih prodajali svojo šaro pod pretvezo višjih ciljev.

Ravno zato, ker smo včasih bolj živali, kot si to upamo sploh priznati, je resnica luksuz. Zakaj? Zadaj ni nobene velike teorije zarote. Gre za tisoče majhnih vektorjev, ki se prepletajo. Ljudje se trudimo skladno z Maslowo hierarhijo potreb zadovoljiti čim večje število hotenj in splezati čim višje po omenjeni piramidi; saj naj bi nam to zagotavljajo bolj srečno življenje. Osnovna elementa, ki napajata to piramido sta denar in dodatne možnosti (svoboda) – te dodatne možnosti so zagotovljene s pozicijo, lepoto, pravnim omejevanjem drugih, število pripadnikov (moč) ipd.

Iz tega vidika je torej vse zgolj posel – šolstvo, politika, cerkev, tehnologija, podjetništvo že v osnovi, javna uprava, televizijski program, sociala, dobrodelnost, šport, umetnost ipd. Vsak ima pač svojo agendo, posameznik in/ali organizacija, ki jo skuša vsiliti čim večjemu številu ljudi; jih programirati v pridne uporabnike produktov in storitev znotraj teh agend; nekatere nekoliko bolj na silo, druge malo manj. To je bistvo vsakega posameznika in vsake organizacije. S tem seveda ni nič narobe, tako deluje svet, drugače bi še vedno spali v jamah.

Na podlagi tega koncepta delujemo prav vsi, od največjih svetnikov, pa do največjih kapitalistov ali najbolj krutih posameznikov naše družbe; lahko v obliki posameznika ali organizacije. Vsak ima svojo agendo, s katero želi zadovoljiti svoje potrebe. Potem pa se začne tekma, kdo bo pridobil več pripadnikov, ki bodo posamezniku ali organizaciji namenili največ svojega časa, denarja, energije in drugih sredstev. Tako tekmujejo med seboj trgi,  podjetja, nevladne organizacije, politične stranke, verstva in vse druge entitete, znotraj teh entitet pa posamezniki. Življenje je eno samo tekmovanje, če gledamo zgolj iz živalskega vidika.

Zavedanje tega živalskega dejstva, je izjemno pomembno. Včasih je bil ta del načina življenja zelo odkrit. V starem Rimu so ti pač z lahkoto stregli po življenju, če nisi bil del najmočnejše agende. Danes je zadeva bistveno drugačna, ta del krute narave smo zavili v tančico zadovoljevanja potreb s produkti in storitvami, tekmovanje pa je v veliki večini prišlo iz fizičnega nivoja na intelektualni nivo. To pomeni, da je ta živalski del še vedno v nas, le bistveno bolj prikrit je. Ni viden, ker ni na fizičnem nivoju, še manj pa, ker gre v bistvu za intelektualni koncept, kjer naj ne bi bilo nikomur direktno nič vsiljeno, ampak zelo posredno. Na primer preko televizije se programira pridne potrošnike in pri tem sploh ni potrebno nobene fizične sile.

Igra je enaka, kdo bo imel pod seboj največ pripadnikov, le mehanizmi so drugačni. Včasih se je to doseglo z vojaško silo, danes pa z intelektualnimi koncepti. Pri intelektualnih konceptih pa mora biti zadeva vedno tako zavita, da je korist posameznika, ki nekam pripada jasno vidna, pa naj bo ta materialna, čustvena ali duhovna. Kot je dejal armenski učitelj Gurdjieff, ljudje so čudoviti mehanizmi, ki se odzivajo na dražljaje – jedo vtise in iztrebljajo vedenje.

Kje se stvari zakomplicirajo? Organizacije naj bi morale po naravnem zakonu med seboj tekmovati za svoje pripadnike – kupce, vernike, volivce, donatorje ipd. Tekmovanje pa je naporno, tega se zavedamo vsi. Zahteva neprestani razvoj, prilagajanje, borbo, prepričevanje ipd. Zato je nastal intelektualni koncept, ki se imenuje naravni monopol. Ljudje se močno skušamo izogniti živalski naravi, le največkrat na napačen način. Po lažji poti. Ne, da bi žival sprejeli, jo ukrotili in postali nekaj boljšega, vendar se ljudje pogosto želijo na živalski način povzpeti na vrh prehranjevalne lestvice ter si urediti svoj vrtiček brez konkurence. Temu pa lahko brez problema rečemo pranje možganov. Če pogledamo praktični primer na najvišjem možnem manipulativnem nivoju to pomeni, da ljudem vsiliš kar v kulturo in družbene vrednote tiste elemente, ki posamezni skupini prinašajo dobiček, v kakršni koli obliki. Obenem pa imaš monopol, brez konkurence. Namesto z vojaško silo dosežeš svoj cilj na podlagi intelektualno-manipulativnega koncepta.

Zaradi vseh naštetih dejstev, predvsem pa zadnjega dejstva o naravnih monopolih, je resnica luksuz. Ljudje morajo pred resnico postaviti sebe, svojo družino, svoje prijatelje, svojo organizacijo, svojo državo, svojo predstavo o tem, da delajo dobro ipd. Seznam je zelo dolg, preden pridemo do bistva – same resnice. Ta je, da gre pri veliko naših prepričanjih, za katere se tako močno borimo v našem življenju, v bistvu zgolj za dobro oprane naše možgane, pri čemer pomagamo nekomu pri realizaciji njegove agende. Pa naj gre za partnerja, družino, politika, starše, podjetnika ipd. Seveda ne vedno, če se za pripadnost zavestno odločimo, pogosto pa se vse to dogaja čisto na nezavedni ravni. Niti podvomiti si ne upamo o svojih prepričanjih in vrednotah.

Imamo pa še en pomemben element resnice. Resnica je luksuz, ker resnica boli. Kar ne veš, kar si ne priznaš, za kar se pretvarjaš, da ne veš, pač ne boli. Zamižiš, dokler ne mine, potem pa po vsakdanu naprej. Vsi konec koncev želimo doseči nekaj na tem svetu, realizirati svojo agendo. Priznati si, da je vse to veliko bolj živalski, kot pa človeški ali celo duhovni cilj, pač boli. Zelo boli. Saj smo nenazadnje mi tisti, ki bi morali imeti prav in skozi našo subjektivno realnost bi moral živeti cel svet. Ravno naša subjektivna realnost naj bi bila nad vsemi drugimi, saj smo mi sebi najbolj pomembni na tem svetu; boljši od drugih. To pač vsi počnemo in pridno tekmujemo med seboj, si vsiljujemo agende in lažne resice, čeprav smo v resnici vsi enakopravni, le drugačni. Vsak ima pravico živeti po svoje.

Če vsi to počnemo, zakaj je vse to sploh pomembno, zakaj izgubljati dragocene besede in čas?

(1) Zavedanje in pot k svojemu bistvu – Prvi korak k svojemu bistvu je zavedanje. Šele ko razumemo, se lahko osvobodimo; šele ko razumemo delovanje našega ljubljenega človeštva, lahko pridemo do svojega bistva. Počasi korak za korakom odstranjamo vso gnojnico, ki je bila zlita v nas skozi socializacijo, medije in vse druge agende, ki so nas kdajkoli obkrožale; potem pa se odločimo, kaj je res naše bistvo, zakaj se bomo na tem svetu borili in kaj je res del nas, kaj pa le prazna slama, ki smo ji sledili zaradi opranih možganov. Izgubljeno je tisto življenje, ki sledi lažnim načelom; načelom, ki niso del bistva tega življenja. Zato je prišel čas, da rečete ne vsemu, kar ni del vas samih, pa četudi ste živeli leta in leta v zmoti.

(2) Osvoboditev – Resnica boli, prinaša pa možnost osvoboditve. Kdo pravi, da potrebujete boljši sosed kot avto; kdo pravi, da morate na volitve; kdo pravi, da boste srečni s svojim otrokom, zgolj če mu boste kupili najboljši piškot; kdo pravi, da ne smete nositi kar želite; kdo pravi, da morate hoditi v varno službo; kdo pravi, da se morate poročiti; kdo pravi, da potrebujete diplomo; kdo pravi, da potrebujete Facebook; kdo pravi, da investirajte v vzajemne sklade za varno prihodnost; kdo pravi, da morate spiti alkoholno pijačo, pa čeprav vam ne paše; kdo pravi, da morate jesti meso; kdo pravi… Nič ni od naštetega ni narobe, pomembno pa je zavedanje, da je vsak kdo pravi agenda nekoga in če se za to odločimo, ima ta drugi nekaj od tega, ali naš čas, ali naš denar, ali našo energijo. Vse je brez problem, če gre za našo zavestno odločitev.

Zavedanje nam namreč omogoča osvoboditev. Omogoča nam, da pridemo resnično do svojega bistva in se sami, brez pregovarjanj drugih odločimo, čemu bomo namenili sredstva, ki so nam bila zaupana v tem življenju. Ne tistemu, kar pravijo starši, prijatelji, družba, mediji, najmočnejše organizacije, ali kdor koli drug, vendar tistemu, kar je del nas samim. Tistemu, kar nas resnično osrečuje, tistemu kdor smo in kar smo. Le tako se lahko osvobodimo iz podganje dirke, kdo je lepši, močnejši, ima daljšo cigaro, boljši avto in višjega partnerja. Saj nehamo dirkati in začnemo izražati svojo edinstvenost, nekaj kar je del nas, nekaj, kar smo samo mi. Na podlagi tega pa lahko zgradimo prave temelje materialne, čustvene in duhovne varnosti. Torej govorimo o obrnjeni Maslow-i piramidi.

(3) Brez resnice ni osebnostne rasti – Kaj ti pomaga plezanje po lestvi, če je ta prislonjena ob napačno drevo. Življenje v laži nam ne omogoča resnega osebnostnega napredka, le rast v nasprotno smer; smer, ki ni del nas. Če ne poznamo resnice, ne sledimo svojim ciljem, vendar ciljem drugih ljudi. To bi lahko pomenilo stran vrženo življenje; ali z drugimi besedami, kaj ti pomaga, če cel svet pridobiš, svoje življenje pa pogubiš? Osebnostna rast se začne v trenutku, ko si priznaš, da imaš preveč kilogramov, ko si priznaš, da zanemarjaš partnerja, ko si priznaš, da nisi popoln starš, ko si priznaš, da bi lahko zaslužil bistveno več denarja, ko si priznaš, da si naredil nekaj narobe, ko si priznaš, da nekaj mogoče ni del tebe, pa čeprav se je od začetka zdelo ipd. Šele ko si priznaš resnico, lahko narediš korak dlje v svojem osebnostnem razvoju.

Zanikati svoj živalske del narave nima nobenega smisla. Zanikati, da imajo drugi živalska hotenja zopet nima nobenega smisla. To bi bilo življenje v laži. Šele ko se zaveš svojega živalskega dela in razumeš način njegovega delovanja, ga lahko tudi obvladuješ. Šele, ko se ga zaveš, lahko dodaš tudi duhovno komponento. Šele, ko si priznaš, da si nepopolno in včasih sebično ter kruto živalsko bitje, lahko narediš korak dlje k duhovnemu bitju; ker začneš koriti žival, namesto, da žival kroti tebe; ker ukrotiš svoj strah, svojo spolno energijo, svoj nemirni um, svojo željo po nadvladi, svojo žejo po kompenzaciji notranjega nemira. Šele takrat, ko se zaveš in obvladuješ žival, se lahko opreš na svojo edinstvenost, zažariš s svojimi talenti in začneš tekmovati sam s seboj namesto z drugimi.

(4) Namen in način delovanja - Ta točka je bistvena; vrh ledene gore. Rešitev, da lahko resnico končno osvobodimo laži. Najprej se vprašajmo, kdo bi nasprotoval dejstvu, da je trenutno resnica luksuz. Vsak, ki ima nečiste namene in ne želi, da ljudje preveč razmišljajo, temveč da so raje pridno programirani uporabniki neke agende. Če je le možno, že v sklopu svojih vrednot in kulture. Torej, če vam kdo reče, da je njegova agenda sveta resnica, veste kam pes taco moli. In če komu rečete, ki vas v nekaj prepričuje, da je resnica luksuz, pa zanika vedenje o čem govorite, prav tako lahko sedaj lažje razumete tako sprenevedanje. Strah.

Zakaj se ne bi vsak sam odločil, kateri agendi bo sledil na podlagi lastnega bistva. Seveda pa pri tem obenem ustvarjal povsem svojo agendo. Slikal mojstrovino svojega življenja ob vsej svoji unikatnosti. V tej unikatnosti pa prispeval vsem tistim organizacijam, ki odsevajo sestavni del nejgovega bistva v zunanjem svetu. Vendar ne na prikrit manipulativni način, temveč zato, ker se je človek sam tako zavestno odločil. Nenazadnje je biti boljše original, kot pa kopija nekoga drugega, pa četudi si na koncu sam in ne pripadaš čisto nikamor.

Način delovanja vsakega posameznika in organizacije torej ne sme biti več “striženje ovac”, vendar mora biti to delovanje oblikovano z jasnim in odkritim namenom (dobrim namenom, a o tem več v nadaljevanju). Če kdo želi slediti tej agendi, naj sledi, vendar na podlagi lastne zavestne odločitve, ne pa na podlagi sistem, ki je oblikovan tako, da posameznika avtomatično in nezavedno oblikuje v pripadnika določene agende (pridnega potrošnika, učenca, državljana ipd.).

Kaj bi se zgodilo v tem primeru? Res bi manj ljudi študiralo, res bi bilo manj pripadnikov posamezne vere, res bi bilo manj aktivnih volivcev, res bi bilo manj potrošnikov, res bi bilo manj ljudi s krediti, manj ljudi z lastnimi nepremičninami, bi pa bili vsi pripadniki katere koli agende bistveno bolj premišljeno in goreče pripadni, posledično pa tudi bolj zvesti, med seboj povezani ipd. Pač iz kvantitete bi šli v kvaliteto, človeštvo pa bi imelo še več opcij.

Torej, če oblikujete ali vodite svojo organizacijo imejte odkrit in jasen namen, ne razmišljajte pa o manipulaciji in o monopolnih stanjih. Raje pokažite ljudem resnično pot v lepše življenje tako, da jim ponudite, še eno opcijo, ki temelji na resnici in dobrih namenih. Res pa je, da lahko slepec slepca v jamo vodi, zato mora vsak voditelj najprej ozavestiti način delovanja človeštva in to, da je resnica žal še vedno luksuz, potem pa oblikovati vizijo in poslanstvo organizacije tako, da ta temelji na resici. Dolgoročno je tako bistveno bolj smiselna strategija, saj v informacijski družbi zelo težko dalj časa vodiš ljudi za nos. Slej kot prej se slabi nameni razkrijejo, vsak sistem pa je doživel že svoj konec.

(5) Biti dober človek, biti nekaj božjega – Čisto na koncu pa, namen mora biti dober. Dokaz smiselnosti stopanja proti duhovnemu bitju je povsod okoli nas. Če ne bi stopali po tej poti, bi bila velika verjetnost, da bi vas nekdo jutri odrl kar sredi cesti, mogoče celo za lastno zabavo. Jasno je, da moramo od živali potovati proti duhovnemu bitju. Tako, da ukrotimo žival v nas, tudi intelektualno. Tako, da ukrotimo naše živalske strasti in nemirni um.

Ko v vsakodnevno življenje poleg naravnega-živalskega koncepta, ki bo vedno del nas integriramo še duhovni koncept, integriteta in moralna načela dobijo izjemno veliko težo. Odločitev ne moramo sprejemati zgolj na osnovi naše živali, vendar moramo v našo agendo vkomponirati tudi duhovna načela. Ta so, da naš namen in način delovanja vodi k povezovanju, miru, ljubezni in lepšemu življenju vseh nas. Ne pa k monopolu, ki nam bo omogočal kratko prekomerno napajanje smrtnih grehov.

Zemeljsko združimo z božanskim. Ustvarjanje dobička združimo s poslanstvom spreminjana sveta na boljše. Od izkoriščanja pridemo k ustvarjanju.

Razumeti moramo, da ne smemo zgolj tekmovati, vendar tudi sodelovati in si pomagati. In da moramo na koncu imeti vsi, ali pa ne bo imel nihče. Če pa že bo imel samo nekdo, bo ta vedno v strahu, kdaj mu bo nekdo drug to vzel, ki ima manj. Edino zdravilo za strah je ljubezen, torej brezpogojno deljenje. Biti dober človek, biti nekaj božjega. To je prihodnost človeštva.

Naj resnica ne bo več luksuz, temveč temelj, na katerem bo zgrajeno naše bistvo, naša duhovna plat, naše vsakdanje življenje, naša agenda, agenda človeštva. Naj bo resnica naslednji korak do božjega v nas, v pripravljenosti na medsebojno sodelovanje; v skupnem cilju, da bomo imeli vsi dovolj.

Vsak strah je povsem odveč, saj šibkih posameznikov ni, so le šibke družbe, ki posameznikom ne omogočajo, da se samoaktualizirajo in živijo dostojno življenje. Če zgradimo naša življenja na resnici in duhovni načelih, bo imel vsak dovolj in tako potrebo po strahu povsem odpade, prav tako pa potreba po manipulativnih intelektualnih konceptih.

Vem, da se sliši naivno; vem, da dokler bo obstajal ta naš dragi svet, bodo vedno eni na enem, drugi na drugem bregu. Kljub vsemu pa, naj ima vsak odkrito možnost, da se povsem sam odloči, kam se bo postavil – v programerja ali programiranega. Vseeno pa je prav, da globoko v sebi lahko upamo, na boljšo in lepšo družbo; to pa nenazadnje ustvarjamo vsi mi. Zato je edino smiselno biti programer z jasnimi in dobrimi nameni, brez prikrivanja resnice in pomagati ljudem pri tem, da so edinstveni, se samoaktualizirajo ter da imajo možnost.

In vem, da najbolj boli, če moramo začeti sami dvomiti v svoja lastna načela, prepričanja in vrednote. Vendar je to ena in edina pot do osebne svobode, po kateri vsi tako močno hrepenimo.

Teorije zarote ni

To velja izpostaviti še enkrat, predvsem zato, ker je najlažji način, da damo našo moč in odgovornost iz naših rok. Ni velike teorije zarote. Ni deset “nadljudi”, ki nekje sedijo in oblikujejo naša življenja. Vsak od nas se najde v nečemu. Vsak od nas želi nekje delovati. Vsak od nas se želi nekje dokazati, želi zaslužiti, prispevati, zavirati zaradi lastnih strahov ipd. Ljudje se združujejo za doseganje cilja, organizacije se združujejo za sinergijske učinke, vsi med seboj tekmujemo ipd. Ljudje ustvarjajo, nekateri delajo dobro, drugi imajo skrajno egoistična načela ipd. Nekaj se dobro prodaja, drugo manj, dobro postane slabo, slabo postane dobro ipd. Dinamika življenja.

Vse to so vektorji, ki oblikujejo naš svet. Tako pač je, ker samo oblikujemo ta svet z našimi odločitvami; te pa so posledica vzorcev še življenja iz džungle. Malo vplivnih ljudi lahko dela velike napake, množica vsakdanjih ljudi pa lahko delamo majhne napake. In smo na istem v seštevku, saj nenazadnje vplivnih brez nas vsakdanjih ljudi, ki jim damo moč, ni. Sveta ne bomo spremenili, zasnovan bo vedno tako, kot je. Zato, ker je tak popoln. Edino, kar nam lahko uspeva je, da brutalno naravno živalsko energijo počasi transformiramo v bolj in bolj nežno duhovno ljubezen.

Imamo pa vso moč nad našimi lastnimi življenji. Noben nas ne sili v tiranijo potrošništva, nihče nas na sili, da komu pripadamo, nekaj počnemo ipd. Vsa moč je v naših rokah. In sami se odločimo, na katero stran se bomo postavili. Samo se odločimo, ali bomo delovali z dobrimi ali slabimi nameni. Sami se odločamo, kako bomo živeli življenja. Zato na nobenega ne moremo pokazati s prstom; ko kažemo s prstom na kogar koli, so štiri prstje usmerjeni nazaj v nas same. Zato je edino prav, da samo prevzamemo odgovornost za naše življenje.

Več, kot nas bo z dobrimi nameni, več kot nas bo živelo življenje v resnici, bolj kot si bomo prizadevali za mir na svetu in pravično življenje, bolj bo resnica stalnica; manj bo potrebe po zakrivanju oči. Ne bo nam več potrebno, da se delamo boljše, kot smo. Ne bo potrebe, da se pretvarjamo. Ne bo potrebe, da živimo nekaj, kar ni naše bistvo. Samo zgled je tisti, ki vleče.

Več ljudi, kot bo živelo resnico, bolj bo resnica pomembna. In lepši bo ta svet. Ni ga človeka ali sistema na tem svetu, ki vas lahko prisili, da delate proti sebi. Zato nikakor ne dajte vaše moči državi, lobiju, šefu, svetovni eliti ali komur koli drugemu. Vi ste vi. Najbolj pomembno bitje na tem svetu. In vaša temeljna naloga je, da soustvarjate svet, ki temelji na resnici, duhovni plati človeka, ljubezni, kreativnosti, sodelovanju in omogoča prav vsakemu, da se samoaktualizira in živi dostojno ter polno življenje. Vaša dolžnost je, da prispevate k lepšemu svetu. Čuvajte in delite resnico!

Print PDF

Zato ne preživite božičnega časa v nakupovalnih središčih. Ne preživite božičnega časa nažrti in napiti do onemoglosti. Ne preživite božičnega časa zato, da se v strahu jutrišnjega dne bremenite, kam bo še vodila kriza. Ne preživite božičnega časa za prepire ali z ljudmi, ki vam niso blizu. Ne kažite ljubezni samo z bombonjerami, igračami, okraski ali drugimi stvarmi, na katerih se bo nabiral prah. Ne sekirajte se, kakšno bo vreme. Ne zbežite v sanjski svet z dozami različnih opijev. Počnite vse drugo, kar počne večina ljudi.

Nekaj skromnih idej, kaj lahko naredite za božič, katere  vas bodo popeljale korak k polnejšemu življenju.

(1) Napolnite srce z ljubeznijo – Sploh ni važno, kaj vam beli glavo; naj bo še tako hudo. Presekajte negativne misli. Nasmejte se. Začnite oddajati pozitivno energijo. Pomagajte ljudem. Darujte. Bodite hvaležni. Začutite toplino v srcu. Če znate okusiti bremena življenja, je božič pravi čas, da se prav vsi naučimo živeti tudi srčno življenje in videti lepe plati. Zadajte si cilj, da boste božični čas preživeli z ljubeznijo v srcu. In nasmehom na ustih. To je čas, ki je namenjen samo vam in vašemu življenju. Pozabite na tekmovanje. Pozabite na to, kaj več ima sosed. Pozabite na tečnega šefa. Posvetite se samo sebi, svoji nežni in topli energiji, ki jo oddajate. Svet je lep. Življenje je lepo. Nato pa skušajte ta občutek obdržati čim več časa v naslednjem letu.

In seveda, ne pozabite pokazati te ljubezni tudi drugim. Ne z materialnimi dobrinami. Z objemi, toplimi besedami, spodbudami, vašo kreativnostjo, pozornostjo in na tisoče drugih načinov, s katerimi lahko pokažete, da cenite odnos. Zaplešite s kom. Narišite sliko s kom. Pokličite koga, do katerega ste kuhali zamere. Odprite svoje srce, če je napolnjeno z ljubeznijo vas ne more nihče raniti. Ni potrebe za strah. Podarite in dobili boste. Sedaj pa se nasmejte.

(2) Znebite se stvari – Stvari nas v življenju zgolj obremenjujejo. Zasedajo prostor. Stvari vas ne morejo osrečiti. Samo sami sebe lahko osrečite. Kopičenje nepotrebnega materiala bremeni našo energijo. Naredite revizijo vseh stvari, ki jih imate.

Podarite polovico oblek, ki jih imate. Nekomu boste polepšali božič, sebe pa osvobodili. Podarite računalnik, ki ga ne uporabljate, pohištvo, star avto, zapakirano kozmetiko, stare revije ipd.; vse kar ne potrebujete podarite, prodajte, vrzite stran, kot pač čutite. Sedaj je pravi čas, da naredite prostor za novo in sveže v vašem življenju. Vsaka stvar pa nekomu pride prav in tako boste polepšali svet.

(3) Skrbno izberite ljudi – Pekel ali nebesa so ljudje, ki vas obkrožajo. Ne preživite praznikov z ljudmi, ki vas ne spoštujejo, vas nimajo radi ali vam kako drugače grenijo življenje. Vedno se najde nekdo, ki nori. Težki ljudje prihajajo in odhajajo iz naših življenj. In skrbno moramo znati upravljati z njimi; ne pustite, da vam bi kdor koli uničil napolnjeno srce z ljubeznijo.

Pa naj bo družina, partner, šef ali kdor koli drug. Skrbno izberite, s kom boste preživeli čas in preživite ga zgolj s tistimi, ki vam dajo še več energije; tistimi, ki vas podpirajo; tistimi, ki vidijo vašo lepo dušo.

Ostale pa ignorirajte, zavrnite, prekinite stike, se izgovorite ipd. Ni ga napisanega ali nenapisanega pravila, ki vas lahko prisili, da preživite čas z ljudmi, ki vam grenijo življenje. Odpišite jih, gre za vas in vaše življenje. Če jih odpišete naredite veliko zase in za njih, če ne, se samo širi negativna energija.

Vsaj za božič ljubite svoje sovražnike. Če vam kdo skače po glavi, ga presenetite in mu podarite ljubezen. Verjetno vam skače po glavi ravno zato, ker ga je strah. Podarite ljubezen. Če ne gre, pojdite stran, vaše življenje je. Še enkrat, pekel ali nebesa so na zemlji; kje ste je odvisno predvsem od ljudi, ki vas obkrožajo. Obkrožite se s takšnimi, ki vam bodo pričarali nebesa. Ločite se od ostalih in naredite prostor za nove ljudi. Pozitivne.

(4) Postavite si cilje – Bodite hvaležni za vse, kar imate. Ozrite se po svojih dosežkih v letu 2011. Če je bilo več padcev, skrbno premislite, kaj ste se iz njih naučili in kaj vam življenje sporoča. Analizirajte, kje ste in kam bi radi prišli. Ocenite, katera področja so najbolj kritična in kje vsa čaka največ dela. Priznajte si, kje se nahajate v življenje, katere so dobre odločitve in katere slabe, ki ste jih sprejeli. Bodite hvaležni za uspehe, prav tako pa za neuspehe, iz katerih ste se največ naučili. Življenje je tako, kot mora biti.

Sedaj pa razmislite o prihodnosti. Novo leto je najlepše obdobje za postavljanje ciljev. Razmislite, kako in kje želite napredovati v letu 2012. Postavite si svoje cilje. Kristalno jasno definirajte, kaj želite doseči. Ne bodite leni. Naj vas ne bo strah. Vzemite prazen list papirja in pisalo ter napišite, kaj boste dosegli v leti 2012. Posadite poleg sebe še partnerja ali nekoga, ki ga imate radi. Potem boste drugo leto, lahko še toliko bolj ponosni nase. Postavite sebe na prvo mesto in si postavite cilje. Kar sedaj. Spustite vse iz rok in se posvetite sebi ter svojim ciljem.

(5) Bodite kreativni – Skozi celotno leto ste verjetno bolj ali manj zanemarjali svojo kreativnost. Dušili ste otroka v sebi. Pretepali ste ga in zlorabljali; drugi so vas v to silili. Vse nas. Vsaj za božič, objemite otroka v sebi in pokažite svojo kreativno plat. Prebudite otroka v sebi, opravičite se mu in zaplešite z njim.

Skuhajte, napišite pesem, slikajte, napišite blog objavo, prenovite sobo, naredite kaj iz gline, vrzite se v sneg, postanite otročji. Samo otroci bodo prišli v nebeško kraljestvo in naredite si nebesa na zemlji tako, da ustvarjate. Uživajte, sprostite se. Ne potrebujete veliko. Barvice in list papirja. In seveda pozitivne ljudi, ki vas obkrožajo. Vaši prijatelji, ljudje s katerimi vam je lepo.

Raje kot z materialnimi dobrinami s svojo kreativnostjo obdarite druge. Najlepša darila so tista darila, ki so del vas. Pokažite drugim, da jih cenite, tako da naredite za njih nekaj globokega, nekaj kar je del vas. Vsak od nas je lahko na svoj način kreativen, vsak lahko ustvari nekaj, kar je edinstveno, kot on sam. Prebudite otroka v sebi; pojte pod tušem, odpotujte, igrajte se. Ustvarjate in ustvarili boste veliko mojstrovino vašega življenja. Bodite to kar ste v vsej svoji kreativnosti.

(6) Pazite nase – Celotno leto ste garali, trdo delali, verjetno vsaj nekoliko zanemarjali svoje zdravje. Namen božiča ni, da še bolj obremenite svoje telo. Naredite ravno obratno, kot vsi drugi. Ne pijte alkohola. Ne mečite petard. Ne nažirajte se do onemoglosti z mastno hrano. Ne lenarite pred televizijo. Ne bodite depresivni. Ne nalagajte si dodanih bremen.

Namesto, da odložite »žago«, s katero žagate skozi življenje, jo nabrusite. Manj jejte. Naredite serijo joge. Poskusite meditirati vsak dan nekaj minut. Pojdite na sprehod, smučat, sankat, v fitness, karkoli. Bodite aktivni. Napolnite svoje baterije. Namesto alkohola si ožemite sok iz svežih pomaranč. Privoščite si masažo; podarite partnerju masažo. Raztezajte se. Preberite kakšno res dobro knjigo. Postavite sebe na prvo mesto. Če boste delali to, kar počne večina, boste dobili to, kar dobi večina – kakšen kilogram več, glavobol in zapravljene dragocene minute življenja pred televizijo. To niste vi.

Povežite se s svojim bistvom. Prebudite otroka v sebi. Napolnite svoje srce in svet z ljubeznijo. Naj vsi vidimo vaš širok nasmeh na obrazu. Povežite se z vsemi lepotami sveta. Obkrožite se s pravimi ljudmi. Ustvarjajte. Življenje je lepo. Srečno!

Print PDF

Ampak, če zgolj sanjarimo o tem, nam to prav nič ne pomaga. Še manj pa, če jamramo o tem, kako grozno je v službi. V praksi imamo dve možnosti. Prva je, da se zavestno odločimo, da si bomo sami zgradili sanjsko službo, na primer v svojem podjetju. In se podamo na več let trdo bitko vlaganja vase, tveganja, premagovanja ovir in mogoče nam uspe, mogoče ne. O tem je dosti napisanega.

Vprašanje je, kaj če si tega ne želimo? Potem pridemo do druge možnosti in rešitve in to je, da popravimo v svojem subjektivnem zemljevidu realnosti, kaj je to sanjska služba. Niti slučajno ne, da bi znižali svoje standarde, vendar da oblikujemo jasno sliko o tem, kaj je to realna sanjska služba, če nismo ultra karieristi.

Odgovor je enostaven. Realna sanjska služba je enaka kot življenje. Vedno je in bo kakšen problem, s katerim se je potrebno soočiti. Obkrožajo nas ljudje, ki so nam blizu in tisti, ki nam niso blizu. Eno leto je plačilo boljše, drugo slabše. Vmes se kdaj zgubimo in ne vemo, če je to resnično to. V drugem trenutku spet napredujemo. Določeno leto nam je kariera pomembna, določeno ne. In še bi lahko naštevali.

Realna sanjska služba je enaka kot življenje. Nič drugače pa v resnici tudi ni v podjetništvu, le mogoče več vzvodov oblikovanja okolja imamo v roki; so pa zato drugi problemi.

Nikoli ne smemo znižati svojih standardov, ravno obratno. Stremeti moramo k boljšemu in boljšemu. Moramo pa imeti jasno predstavo o tem, kaj pomeni služba. Sploh sanjska služba. In skozi izzive službe tudi osebnostno in poslovno rastemo, pa četudi ne gre za tektonske premike. Zato v resnici sanjska služba sploh ne mora obstajati.

Zato nehajte sanjati o sanjski službi. Nehajte jamrati. Raje merite vaš osebnostni napredek. In sami skušajte svojo službo približati idealu, s tem, da si oblikujete osebno poslanstvo. Takrat bo imelo delo pravo vrednost. Življenje pa ne bo nikoli popolno, daleč od tega. Enako je z idealnimi službami, te ne obstajajo.

Predvsem uživajte v delu, če greste jutri v službo. Bodite ponosni, da opravljate koristno delo za svet. S problemi pa se pogumno soočite.

Print PDF

Ravno zaradi nove paradigme pojmovanja svobode v sodobni družbi poveličujemo dve stvari: Denar in lepoto. Zakaj denar? Denar kot menjalno sredstvo omogoča, da si kupimo nešteto možnosti izbire. Več denarja, kot imamo, več izbire nam je na voljo. Če je včasih svobodo pomenila (vojaška/fizična) moč ali pozicija v družbeni hierarhiji, danes svobodo omogoča stanje na tekočem računu. Ta koncept pojmovanja svobode izjemno sovpada s konceptom spirita sodobnega potrošništva. Zaradi neskončne izbire, ki si jo lahko privošči bogat posameznik, naj bi načeloma lahko zadovoljil tudi večje število svojih potreb (po varnosti, užitku, spoštovanju ipd.). Ravno zato pravijo, da je denar sveta vladar.

Poleg denarja vedno bolj v ospredje prihajajo tudi vsi mehanizmi, s katerimi lahko v sodobni družbi ustvarjamo denar. To so t.i. notranji viri in kompetentnost. Namreč v informacijski družbi sta glavna resursa znanje in ustvarjalnost. Oba omogočata ustvarjanje denarja. Zato velikokrat lahko slišimo, da ni več glavna svetovna problematika razlika med bogatimi in revnimi, temveč med izobraženimi in neizobraženimi. Namreč ob pravšnji meri iznajdljivosti izobraženi lahko vedno ustvarijo denar. Zato ima tudi pamet v družbi znanja vedno večjo težo, ker omogoča generiranje denarja, svetinje kapitalizma.

Zakaj lepota? Če se samo ozremo po plakatih, je tretja svetinja današnjega časa poleg denarja in pameti lepota. Verjetno kar na prvem mestu. Iz popolnoma enakega razloga. Lepota kot naravni zunanji vir prispeva k večji možnosti izbire. Lepota odpira marsikatera vrata. Lepota pomeni več možnosti izbire nasprotnega spola. Lepota pomeni več spoštovanja. Lepota pomeni več halo efekta. To enostavno na koncu pomeni več svobode, glede na to, da je svoboda povezana z možnostmi. Lepoto kot omenjeno uvrščamo med naravne vire, se pravi podarjen vir matere narave, kar pomeni praktično nič vloženega truda za bistveno večjo svobodo. Ljudje pa smo že v osnovi nori na bližnjice.

Zato si marsikatera predstavnica nežnejšega spola želi biti manekenka, fotomodel ipd., ker je to na nek način sinonim za hiter in lahek zaslužek, ki s seboj prinaša še kopico drugih novih možnosti zabave, užitka, družbenega statusa, elitnih srečanj ipd. Ob tem ne trdim, da je s tem kaj narobe, tako pač je. Z medijskim poveličevanjem lepote, ta zgolj še dobiva na družbeni vlogi. Zato je prihodnost plastičnih operacij verjetno zelo rožnata. Namesto, da bi se posvečali svoji edinstvenosti, se trudimo ujeti s svojim izgledom računalniško ustvarjene popolne karikature, ki so v realnosti nedosegljive. In tudi zaradi tega se počutimo bolj in bolj nesrečni. Ali ni veliko lepše, če nas ima nekdo rad zaradi tega, kdo smo kot osebnost, ne pa zaradi tega, kako izgledamo ali kaj imamo?

Razvijmo misli še nekoliko naprej, predvsem v odnosu človeka do lepote in pameti. Pamet, kot osnovni naravni podarjen vir za akumulacijo zunanjih virov, naj bi bila na svetu najbolj pošteno porazdeljena. Vsak je prepričan, da je ima dovolj. Po drugi strani pa je lepota najbolj nepošteno porazdeljena. Vsak je prepričan, pa naj bo še tako izjemno lep, da bi bil lahko še vsaj malo lepši. Ni ga zemljana, ki ne bi imel vsaj dela telesa, s katerim ne bi bil povsem zadovoljen (mogoče kakšna izjema). Nisem pa slišal še nobenega, ki bi se pritoževal nad svojo inteligenco (zopet mogoče kakšna izjema).

Že to jasno nakazuje, da si ljudje želijo biti bolj lepi, kot pametni. Zakaj?

Lepota in pamet se razlikujeta v eni bistveni stvari, čeprav sta oba podarjena, naravna vira. Inteligenca je zgolj potencial in če ne vlagamo redno v razvoj naše inteligence ter če redno ne napenjamo sivih celic za zagotavljanje dodane vrednosti človeštvu, nam inteligenca prav nič kaj ne pomaga. Takojšen napor in odložen užitek, to pa že ni bližnjica. Ljudje pa imamo, kot že večkrat izpostavljeno, radi predvsem bližnjice in običajno nam prav nič ni všeč, da nam je nekaj dano, vendar je uporabno zgolj ob naporu. Človek raje prejme ribo, kot da bi se je naučil ujeti. Zato je velikokrat zavržen marsikateri talent.

Lepota pa je vir, ki je takoj uporaben. Takojšen užitek in potencialno mogoče odložen trud, ko lepota mine. Nepošteno bi bilo trditi, da ni potrebno včasih za lepoto tudi potrpeti, ali pa da mnogokrat ne plačaš celotne cene za to, kar si z lahkoto pridobil z lepoto (npr. poroka zaradi denarja), vendar kljub vsemu ni potreben tolikšen napor za aktivacijo lepote kot naravnega vira v primerjavi z inteligenco. Zato si želijo ljudje biti lepi, ker je najboljša in najslajša bližnjica, kar jih je ustvarilo življenje.

Sicer ob uporabi inteligence in z vlaganjem napora ima ta lahko podoben učinek, kot lepota. Pride do halo efekta. Zaradi ene izstopajoče lastnosti pripišemo nekomu bistveno boljše tudi druge lastnosti. Nenazadnje je inteligenca tudi orodje, ki poveča verjetnost in zmožnost preživetja na dolgi rok in s tem na nek način poveča tudi »privlačnost« posameznika. Kot omenjeno je inteligenca eno izmed najmočnejših orožij v družbi znanja. Vendar je potrebno vložiti trud, kar pa ljudem ni nič kaj všeč.

Lahek denar in lepot0, ker sta pač enostavni bližnjici, ljudje povezujemo s takojšnjim užitkom in to idilično sovpada s konceptom kapitalizma. Zato je mantra današnje družbe seks in nakupovanje.

To mantro lahko zelo enostavno opazite, če načrtno kakšen dan preživite izven avtopilota vsakdana. Kar naenkrat boste opazili na tisoče reklam, kjer so lepi ljudje srečni in zadovoljni, ker uporabljajo določene produkte. Vsak dan ste tako izpostavljeni tem tisočim sugestijam na televiziji, v revijah, nabiralniku, internetu, službi ipd., kjer so vsi lepi in srečni. Seveda reklamo sporočilo vsebuje tudi navodila, kako priti do tega.

Resnica pa je takšna, da je majhen odstotek ljudi, ki izstopajo ali po lepoti ali pameti. Še manj tistih, ki izstopajo po obojem. Pač nam medijski svet ustvarja povsem napačno sliko, da so vsi okoli nas srečni, lepi in pametni. Tukaj gre za izkrivljen subjektivni zemljevid realnosti, ki nam ga je vsililo medijsko poveličevanje lepote, vendar spet zgolj zato, ker ima to najboljše učinke na nakupno odločitev. Nekdo ima od tega korist. Velikansko korist.

Naše najglobje želje, da bi v družbi izstopali (po lepoti, pameti in materialnem statusu) so izkoriščene v namen programiranja pridnih potrošnikov. Na tej točki pridemo do negativne spirale spirita sodobnega potrošništva.

Naši možgani zaradi omejenega procesiranja informacij stvari posplošijo. In vsak dan so izpostavljeni vsem tem nasmejanim ljudem z novimi in novimi produkti, kar posledično posplošijo, da je velika večina ljudi na svetu srečnih, lepih, pametnih, popolnih. Brez bolečin, truda, v vati, z najrazličnejšimi produkti. Cel svet je lep, srečen in pameten, mi pa to (še) nismo. Naša edina opcija, zakaj mogoče nismo tako lepi in srečni je produkt, ki ga še ne uporabljamo. In to je naša vez s tem alternativnim virtualnim marketinškim svetom. Vez je produkt, ki ga kupimo, da bomo srečnejši, bolj lepi in bolj pametni in bolj popolni in bolj bogati.

Dobrodošli tako še v tretjem svetu. Res je! Svet ni eden. Svetova nista dva. Svetovi so vsaj trije. Prvi je objektivno-subjektivna realnost, drugi je internet in tretji je svet reklamnih sporočil. Na internet pridemo z enim klikom, do sveta popolne sreče pa z nakupom določene dobrine. Vendar ta svet zgine takoj, ko do konca pojemo tisti piškot, ki je razlog za srečno družino v reklami.

In zopet se zbudimo v naši objektivno-subjektivni realnosti (enako kot ko izklopimo računalnik). Nič kaj bolj lepi. Nič kaj bolj srečni. Nič kaj bolj pametni. Še vedno z enakimi pomanjkljivostmi in z vsemi problemi. Največji izziv pri tem je, ker se ne primerjamo več z objektivno realnostjo, ne vidimo več na milijarde ljudi, ki imajo bistveno manj opcij, kot jih imamo sami, primerjamo se raje z idealističnim svetom reklam, ki je popolnoma izkrivljena objektivna realnost. Izkrivljena objektivna realnost medijskega sveta, ki je vsiljena v naš subjektivni svet.

Lepota z nasmehom je boginja sveta reklam, ki vse bolj postaja lastno merilo uspeha v subjektivni realnosti. In naš denar je sredstvo, ki nas lahko pripelje korak bližje temu svetu, s tem da kupujemo nove in nove produkte. Vendar je ta svet fikcija, svet ki ne obstaja, idealiziran svet za pobeg iz realnosti. Najbolj subtilna droga. Začaran krog. In zato imamo ljudje več in več frustracij.

Vse več dobrin imamo v naših življenjih, pa vedno bolj smo nesrečni. Ker se primerjamo s fikcijo. Ker nimamo več pristnih odnosov z drugimi, temveč zgolj vedno bolj stremimo k temu, kdo bo bolj podoben najbolj srečnim akterjem v reklamah; ujetih zgolj v igranem trenutku sreče. Vendar ravno zaradi tega sveta reklam je lepota postala še bistveno bolj zaželena kot kdaj koli prej. Prav tako pa denar, ki je ključ do te lepote in notranje sreče.

Vendar v realnem, objektivnem svetu niso vsi neprestano lepi, pametni in srečni. Vsi smo ljudje s svojimi izzivi in vsak od nas mora prehoditi določeno pot, da preko zemeljske izkušnje osebnostno zrase. Ne glede na to, kako močno želimo pobegniti v svet reklam ali kateri koli drugi svet, vedno znova nas bo življenje pahnilo nazaj na našo pot usode, ki je neizbežna.

V realnem svetu je le majhen odstotek ljudi, ki so resnično lepi. In prav je tako. Saj jim je lepota dana z določenim namenom. Izkusiti morajo nekaj drugega kot večina. Njihova raven zavesti bo pri tem glavna, ali bo dani naravni vir izkoriščen pozitivno ali zgolj izkoriščen. Tudi pri tem viru ni izključeno, da lažja pot s časom ne postane težka. Enako je s pametjo, majhen je odstotek resnično inteligentnih ljudi. In enako je z denarjem. Samo majhen odstotek ljudi je resnično bogatih. Kaj šele število ljudi, ki ima vse troje. In še enkrat, prav je tako. To je dano ljudem z razlogom. Njihova odgovornost pa je, kaj bodo s tem, kar jim je življenje zaupalo naredili.

Za vse ostale zemljane je pomembno nekaj drugega – zdrava kmečka pamet, ki jo ima vsak. Zdrava kmečka pamet je na koncu tista, s katero se moramo distancirati od frikcijskega sveta reklam in se nehati truditi biti tako srečni, kot so ljudje na plakatih, ker so večno lepi, zdravi, nasmejani ipd. In kako z zdravo kmečko pametjo do rešitve?

Lastno srečo in samoaktualizacijo bomo doživeli le, če bomo hodili po poti, ki nam je dana. Samo nam. Zato smo v življenju tudi tako edinstveni. Lastno srečo bomo doživeli le, če se zavemo, da materialne dobrine in lepota ne prinašajo sreče. Srečo prinaša povsem nekaj drugega.

Na naši edinstvenosti moramo zgraditi temelje našega življenja. Se sprejeti in uživati v njej. Moramo biti ponosni sami nase. Naša lastna pot je le naša in ne smemo si želeti nobene druge. Katere koli od tistih drugih, ki jih gledamo v realnem življenju ali pa svetu reklam. Sprejeti moramo toliko lepote, kot nam je dana in toliko pameti, kot nam je dana. Obenem pa moramo najti tisto bistvo znotraj nas, ki je edinstveno. Ko ga spoznamo, ne potrebujemo več produktov ali dodatne količine denarja, da bi začutili ali doživeli življenje, ali da bi se počutili lepe, pametne in cenjene. Takrat ne potrebujemo več droge.

Nekateri so res lepi in pametni. Drugi lepi. Tretji pametni. Z razlogom. Oba sta izjemno pomembna vira in lahko olajšata življenje. Če jih imamo je pomembno, da jih pozitivno koristimo. Ne glede na to pa je vsak od nas popolnoma edinstven. In lahko izstopa še v čem drugem, kot z avatarjem, pametjo ali številko na tekočem računu.  Kako?

Življenje se živi v srcu, včasih z nasmehom do ušes in drugič s krokodiljimi solzami. Nikakor pa ne v namišljenem svetu, kjer vsi živijo enako lepi in plastično nasmejani v vati potrošniških dobrin. Izstopajte predvsem po svoji edinstvenosti, dobrem srcu in s tem, da se počutite dobro v svoji koži. Takrat ste se povzpeli na raven višje zavesti.

Print PDF

Koncept ustvarjalne družbe, ki danes vlada svetu, je bistveno mlajši kot pa moje prve delovne izkušnje. Tako so bila tudi moja prva opravila povsem fizične narave. Za te izkušnje sem hvaležen. Naučil sem se, kaj pomeni Murphy-jev zakon, še bolj pa to, da s fizičnim delom ne prideš daleč, sploh če imaš kanček večje ambicije v življenju (razen, če si npr. vrhunski športnik). Število ur in obseg dela, ki ga lahko narediš z mišicami, je skrajno omejen.

Če pomislim malo nazaj, je bila moja prva “služba” poleg organizacije šolskih plesov, raznašanje letakov; preko študenta servisa v dijaških letih seveda. Ugotovil sem, da naj še tako hitim in skušam biti ekstremno produktiven, sem omejen s fizičnimi zakoni, ki skrajno omejuje velikost dodane vrednosti, ki jo lahko proizvedem. Mezdo pri fizičnemu delu izjemno težko povečaš. Pri tem seveda moram takoj izpostaviti, da je potrebno ceniti prav vsako delo in prav vsakega človeka, da ne bi bilo kakšne napačne interpretacije.

No, glede na to, da letakov nisem raznašal sam, je bilo vsaj veliko zabavnih scen, od bežanja pred hišnimi čuvaji, srečanj z zanimivimi ljudmi, sploh v bolj pestrih predelih Ljubljane. In na tej točki moram zopet takoj izpostaviti, da so vsi “razvpiti” deli Ljubljane prav prijazni – sam sem praktično rojen Fužinčan in je super naselje.

Naslednja služba prežeta s fizičnim delom je bila delo figurnata. Sicer je že ime za to delo malce šaljivo (geometri te z “liziko” pošiljajo okoli zabijat kole, kjer bo stala novogradnja), sem pa imel super sodelavce, ki so se res potrudili, da je bilo delo čim bolj pestro. Za povrh pa po tem delu verjetno še nikoli nisem toliko prehodil in bil v naravi, kar je samo pozitivno.

Sem pa kot figurant dobro spoznal Murphyjev zakon. Predstavljajte si kvadratne kilometre travnika, kjer bo potekala nova cesta, nekje na sredini pa majhno trnjevo grmovje obdano s koprivami. Seveda je bilo pri vseh kvadratnih kilometrih površine potrebno zabiti kol ravno med tistimi nekaj metri trnja in kopriv. In glede na to, da se ne bi ravno hvalil z izjemnimi atletskimi sposobnostmi, sem bil sam dostikrat bolj zdelan, kot pa tisto grmovje. Sicer sem kasneje spoznal, da ima v podjetništvu še večkrat Murphy prste vmes, ampak stvari so od daleč vedno videti lepše.

Zato sem sklenil, da bom poskusil raje z intelektualnimi deli. Naslednje delo je bilo v računovodstvu. Naučil sem se izjemno veliko. Plačilo je bilo dobro. Pri vsem skupaj pa je bil zgolj en problem. Delo ni bilo ustvarjalno in pestro; vsaj zame ne, ker administracija ni ravno moja prednost. Seveda pa je veliko ljudi, ki v tem izjemno uživa in jih izjemno spoštujem. Če je kakšen poklic, ki je pri nas premalo spoštovan, je to poklic računovodje.

Po računovodstvu sem seveda tako kot vsak študent opravljal še mnogo drugih različnih del in povsod sem videl podoben vzorec, ki me je močno šokiral. Velik del ljudi čas svojega dragocenega življenja preživet v službi, praktično vrže stran.

Zjutraj se komaj “primajejo” v službo. Nato opravljajo skupino sodelavcev, ki jih ne marajo. Komaj čakajo malico. Nato kosilo. Nekaj stvari naredijo, ko ravno pride mimo šef (hvala za alt + tab) in preden odidejo domov se še skregajo s kakšnim sodelavcem. Po možnosti mimogrede vzamejo še kakšno službeno pisalo za domov, potem pa hitro na kavč in pred televizijo. Petek ob 16h je eden izmed redkih svetlih točk službe. In enako ponavljajo 30 let. Ali ni življenje bolj dragoceno?

Dovolj o zgodovini mojih vsakdanjih študentskih del. Vse zapisano me je vodilo do tega, da sem začel raziskovati družbene pojave, kako delujemo, predvsem pa v katero smer se gibljemo v prihodnosti. In najpomembnejša kategorija pri proučevanju družbe s kariernega vidika do katere sem kmalu prišel je družba znanja. Koncept, ki ga je prinesla informacijska revolucija in je diametralno nasproten od vseh sistemov prej, ki so bazirali na fizični moči. Od fizičnega dela je glavni output gospodarstva prišel k ustvarjalnosti.

Poglejmo si nekaj zakonitosti družbe znanja in ljudi, ki uspevajo v tej družbi (mogoče v mojih besedah nekoliko idealiziran opis v upanju, da gremo res v to smer):

1. Ne glede na vse ostalo napisano v nadaljevanju, je nujno, da človek najprej spoštuje vsako delo, vsakega človeka in je predvsem dober človek. Tudi če je inženir jedrske fizike ali trojni doktor ali miss sveta, lahko pomaga pri prav vsakem fizičnem opravilu, pobere smeti, ki ležijo na cesti, odstopi stol na avtobusu, je prijazen do vseh ljudi in predvsem prispeva k lepšemu življenju vseh. Prav tako so vedno ljudje, ki so na slabšem in jim je vsak dolžan pomagat. Bolj kot kar koli drugega je pomemben odnos do soljudi. Večji je človek v duhu, ki opravlja povprečno delo in ima pozitiven odnos do okolice in družbe, kot pa človek, ki ima izjemne karierne dosežke in v nečimrnosti viha nos nad svetom.

2. V družbi znanja (=ustvarjalni družbi) je večino družbenega proizvoda ustvarjenega z inovativnostjo in ustvarjalnostjo, ki bazira na talentih posameznika. Ustvarjalni potencial posameznika lahko producira neprimerno večjo vrednost, kot pa fizično delo. To pomeni, da v druži znanja uspevajo predvsem tisti, ki so drzni, inovativni, drugačni in delajo stvari za katere so talentirani. V družbi znanja je bistveno ustvarjati nekaj novega, ne pa ponavljati že produciranega.

3. Če želiš biti uspešen v družbi znanja, moraš početi tiste stvari, ki te veselijo, predvsem pa biti to, kar v resnici si. Družba znanja ne pozna sprenevedanja, ne poudarja več formalnih listin, tudi diplome ne, družba znanja ceni predvsem bistvo posameznika (če je to zdravo), njegove namene, srčno moč in ustvarjalni potencial. Družba znanja zahteva, da si to kar si, prevzameš odgovornost za svoje življenje, si postaviš lastne cilje in se na podlagi angažiranega talenta samoaktualiziraš.

4. Ustvarjalna družba ne izključuje fizičnega dela, zahteva pa talent. Na primer za frizerja h kateremu hodim je iz letala vidno, da je talentiran za striženje. Avto peljem popravljati zgolj mehaniku, ki neizmerno uživa, ko odpre pokrov motorja. Mizar, ki mi popravlja pohištvo, obvlada svoj posel. In ni ga lepšega, kot opazovati talentiranega človeka, ki uživa v svojem delu. Vsakemu z veseljem dam bistveno večjo napitnino. Ključno vprašanje v družbi znanja je, kaj znaš?

5. Ustvarjalna družba omogoča enakopravnost in vzpon žensk. Dejstvo je, da so v prevladovanju fizičnega dela moški imeli nekaj prednosti. Zato so odhajali v službo, ženske pa so doma skrbele za otroke. V ustvarjalni družbi pa je pomemben predvsem intelektualni potencial in talent. Tukaj ženske prav nič ne zaostajajo, verjetno so še v ospredju. Zato tudi vedno več žensk vidimo v politiki, podjetništvu, managementu ipd. In prav je tako. Družba znanja pričakuje, da se ženske povzpnejo.

Pri tem je pomembno predvsem to, da ženske ne poskušajo biti uspešne na moški način (alfa samec). Še slabše bi bilo, da ženske prevzemajo vodilno družbeno vlogo na podlagi ženskih slabosti. Ena izmed šal pravi, da dokler so moški vladali državam, so bile vojne, ko bodo ženske, bodo pa države med seboj skregane. Ključno je, da delovanje bazira na čustveni inteligenci in sodelovanju, ki je ena velika prednost žensk.

Tukaj lahko naredimo še korak dlje. Kapital in talent ne ločita zgolj spola, temveč tudi ne barve kože, verskih prepričanj, priimka staršev ali katere koli druge kategorije, ki je na veliko žalost še lahko predmet diskriminacije v današnjem svetu. Ustvarjalna družba da možnost uspeha vsakemu, ne glede na to od kje je in kdo je, če ima le dobre namene in je dober človek.

6. Poleg čustvene inteligence je v družbi znanja ključno interdisciplinarno sodelovanje. Čebele, mravlje in še marsikatero drugo primitivno živo bitje se je naučilo pomena sodelovanja. V družbi znanja brez interdisciplinarnega sodelovanja ne gre. Zato imajo razvite države kampuse, “think tank” skupine in podobno. Inštitucije znanja so tesno integrirane z gospodarstvom, gospodarstvo s finančnimi trgi, vrednote ljudi pa s spodbujanjem podjetnosti in inovativnosti. V družbi znanja se spoštuje drugačnost, drznost, izstopanje in znanje z visoko dodano vrednostjo.

Najbolje plačana dela v prihodnosti bodo tista dela, ki bodo bazirala na znanju z visoko dodano vrednostjo, prav tako pa na inovativnosti in talentu. Tlačenje ljudi v konzervo povprečja, uravnilovko enakosti ter vseh drugih vrst šablon in kalupov bo formula za propad družbe.

Če danes pogledate družbe, ki najbolje funkcionirajo po svetu, imajo najboljše univerze z znanstveno ter pedagoško komponento, prav tako pa ustrezno komercializacijo znanja. Trudijo se privabiti najboljši talent iz vsega sveta, fokus je na nekaj prebojnih tehnologijah, vrednote ljudi pa spoštujejo raznolikost in družbeno pestrost. Ko zaigra talent kapital pleše. V primeru, da družba v sklopu svojih vrednot (donacije, odnos, pomoč ipd.) in ne pod pretvezo “socialnega čuta“, skrbi še za socialno varnost, lahko govorimo o resnično kakovostni družbi 21. stoletja. Kapitalizem z dušo.

Šibkih posameznikov ni, so le šibke družbe, ki posamezniku ne omogočajo samoaktualizacije. Zaradi lastnega strahu. Obenem pa se je potrebno zavedati dejstva, da je končna odgovornost nenazadnje na ravni vsakega posameznika. Mi smo tisti, ki ustvarjamo družbo. Ko pridete do spoznanja, kaj so prave kompetence v družbi znanja, je pomembno le še to, da začnete vlagati vase.  Na dolgi rok, vam zagotovo lahko uspe. Ampak danes je res vse to na ravni posameznika.

Potrebno je investirati tako v mišice, ker je zdrav duh lahko le v zdravem telesu, na tem temelju pa v svoj intelektualni in ustvarjalni potencial; samo tako lahko v družbi znanja naslikate svojo življenjsko mojstrovino. Ob vsem tem pa je nujno, da ohranimo dobro srce, enako kot v vseh junaških filmih. Nujno je, da navdihe iz platna prenesemo še v realno življenje.

Sedaj, ko razumemo okvire, kako deluje družba znanja, pa lahko jasno opišemo tudi, kaj je formula za neuspeh v takšni družbi. To zajema tako od opravljanja dela, ki te ne veseli, žrtvovanja svojega življenja televiziji, ignoriranja svojih talentov, pa vse do pretvarjanja, da dejansko kaj delaš na delovnem mestu, jamranja, prelaganja osebne odgovornosti na državo, izključevanja, diskriminacije, odpora do tehnologij, nasilja, nespoštovanja drugačnosti in vseh družbenih struktur, vzvišenega odnosa, ohranjanja statusa quo, izkoriščanja z etiketo socialnega čuta, zajedanja v družbeno premoženje, spanja na lovorikah in še bi lahko naštevali.

Lahka pot bo s časom postala težka. Zdravilo za strah je ljubezen.

Vi ste potencialno najbolj donosna naložba v vašem življenju. Vi ste tisti, ki morate priti do svojega bistva. Na vas je, da angažirate svoje talente. Na vas je, da vlagate vase in se razvijate, v vseh tistih stvareh, v katerih uživate. Dolžni ste pokazati svetu kaj zmorete in zasijati z vsem, kar znate. Pa ne glede na to, katero je to področje. Povežite se z ljudmi, s katerimi boste lahko skupaj uspeli. Vsi vas bomo spoštovati; vsi vas bomo občudovali, kako zmagujete v družbi znanja.

Na vseh nas pa je, da skupaj sestavljamo družbo sodelovanja, v kateri prav vsakemu omogočimo možnosti samoaktualizacije in svetle prihodnosti; ne glede na spol, raso, vero, družinsko ozadje, izobrazbo in ne glede na katere koli druge faktorje, ki sestavljajo bistvo človeka in bi si jih kdor koli kakor koli drznil soditi. Zavedati se moramo, da noben sistem ni slab sam po sebi, ljudje smo tisti, ki ga lahko naredimo dobrega ali izkoristimo v strahu in lenobi.

Zaključimo. Želim vam uspešen prehod v družbo znanja in bistveno večji uspeh, kot si sploh upate sanjati!

Print PDF

Prav tako v majhni državi, kot je Slovenija, kjer se praktično skoraj vsi poznamo, vsako vaše dejanje odseva kakovost vaše osebne blagovne znamke. Če nekdo želi izvedeti več o vas, pač preko socialnih omrežij najde skupne prijatelje, in jih povpraša, kakšno mnenje imajo o vas.

Temu se ne da izogniti. Če vas danes na internetu ni, praktično skoraj ne obstajate. Pa četudi se želite povsem izogniti spletnemu kreiranju sledi ob uporabi interneta, ni prav nič težko slej kot prej najti skupnega znanca ali nekoga, ki je delal z vami in ga povprašati po mnenju.

Še nedolgo nazaj je bila ključni sestavni del blagovne znamke posameznika predvsem formalna izobrazba, delovne izkušnje in morda pripadnost določenim elitnim skupinam. Danes, sploh če govorimo o zasebnem sektorju, te sestavni elementi blagovne znamke niso več bistveni.

Danes, še bolj pa v prihodnosti, glede na to, da zaostajamo malo za preostalim delom sveta, bosta šteli predvsem dve komponenti blagovne znamke in sicer stopnja vaše integritete (oziroma vaše vrednote) in vaša kompetentnost (kaj znate?). Na dolgi rok vas bo trg, delodajalec, poslovni partner ali kdor koli drug presojal predvsem po teh dveh elementih. Če za vsako ceno ohranite svojo čast, svojo veliko etično in moralno vrednost, obenem pa imate sposobnosti, ki ustvarjajo dodano vrednost za trg, posredno ali neposredno, potem bo vaša blagovna znamka pridobivala na moči. Formula za uspeh na dolgi rok je enostavna, pot pa ni lahka. Vsaka blagovna znamka mora čez serijo preizkušenj.

Vsekakor se strinjam, da se lahko povezovanje fizične osebe (duhovnega človeka) z blagovno znamko sliši skrajno kapitalistično. Oseba postane na nek način izdelek. Po eni strani je res koncept preveč materialističen, saj je vrednost prav vsakega življenja povsem enaka; vendar po drugi strani ne govorimo o ničemer drugem, kot o ugledu posameznika. O tem, da ima več ljudi zelo dobro mnenje o kom, zaradi njegovih lastnosti in dejanj. Tako si vse skupaj lahko razlagamo povsem iz praktičnega vidika.

Ko govorimo o osebni blagovni znamki je potrebno izpostaviti še eno komponento. To je diferenciator. Če se povzpnemo na globalni nivo, govorimo o milijardah ljudi, pri čemer je velik odstotek teh ljudi ambicioznih, želijo biti uspešni ipd. In prava konkurenca se šele začne na tem nivoju. Lahko je biti glavni na vasi. Ne glede na kombinacijo kompetenc, je na globalnem nivoju na deset tisoče ljudi, ki obvladajo podobno ali imajo enako kombinacijo kompetenc.

Zato vsak posameznik potrebuje še diferenciator. Govorimo o tisti edinstveni pojavnosti osebnosti, ki posameznika loči od vseh tistih, ki obvladajo zadeve do enake mere, kot on sam, ali celo bolje. Diferenciator je tisti del blagovne znamke, po katerem se ljudje osebo takoj zapomnijo ter jo ločili od vseh drugih. Naši možgani delujejo tako, da si zapomnijo nenavadne stvari.

A veš tisti, ki je neprestano…vstavite, kaj bi rekli o vas.

V čem ste vi resnično edinstveni? Če smo iskreni pri nas v Sloveniji koncepta diferenciatorja v bistvu sploh še ne poznamo (z nekaj izjem), ker družba še vedno stremi k homogenosti (99,9% enaki – versko, izobrazbeno, dohodkovno, rasno, modno ipd.); vendar na globalnem nivoju, kjer je akcija, je diferenciator osnova za uspeh.

Sedaj lahko sestavimo celotno formulo uspešne gradnje blagovne znamke: Najprej morate biti drugačni, da se vas ljudje zapomnijo, nato morate imeti prav sistem vrednot, da vam ljudje lahko zaupajo, na koncu pa morate s pomočjo kompetenc ustvarjati dodano vrednost.

Na koncu se pojavi še vprašanje navzkrižja med tem, da se ne obremenjujemo s tem, kaj si drugi mislijo o nas ter med osebno blagovno znamko, kjer je ideja ravno obratna – najpomembnejše je, kaj si drugi mislijo o nas. Odgovor je enostaven. Osebna blagovna znamka mora biti vedno odsev pravega bistva osebe, tega kar je in ne nekega domišljijskega PR lika. Nihče ni popoln in namen osebne blagovne znamke ni, da drugim slikamo ideale; mogoče z izjemo, če je oseba politik ali pop zvezdnik, ki pač mora v ljudeh zbujati romantično idealno predstavo. Namen osebne blagovne znamke je, da pokažemo ljudem, kdo v resnici smo in se povežemo z vsemi tistimi, ki jih moramo osebno in poslovno srečati, da lahko uresničimo svoje poslanstvo, osebnostno rasemo in se aktualiziramo. Seveda ob “zmagam – zmagaš” situacijami.

Pomembno je, da vsak živi življenje, kot si ga želi. Vsak je edinstven in k tej edinstvenosti mora stremeti. Ustvariti svojo lastno življenjsko mojstrovino. Pretvarjanje na dolgi rok ni možno. Če počnemo stvari, zgolj zato, da bomo všeč drugim, to nismo mi, ampak so to drugi. To pomeni zgolj, da sebe nimamo dovolj radi in tako nas bodo drugi imeli še težje.  Zato je pomembno, da zgradimo blagovno znamko na pozitivnih temeljih naše osebnosti in smo pri tem iskreni. Zgolj na tej točki lahko povežemo to, kar smo s tem, da imajo drugi pozitivno mnenje o nas. Pri tem pa se moramo zavedati, da bodo vedno tudi ljudje, ki jim ne bomo všeč.

Za konec pa, osebna blagovna znamka naj bi botrovala tudi k doseganju osebnih in poslovnih ciljev. V primeru, da ne, to lahko pomeni zgolj dvoje; ali da načrtno sporočamo deležnikom drugačno sliko, kot v resnici smo (pretvarjanje/zbujanje idealnih predstav), kar se mnogokrat ne obrestuje na dolgi rok, ali pa da so deležniki dobili (lahko celo načrtno npr. preko rumenih medijev, govoričenjem nekoga, ki mu nismo všeč) napačno sporočilo ter s tem napačno predstavo o tem, kdo v resnici smo. V tem primeru moramo biti zopet zvesti samemu sebi in naša dejanja na dolgi rok morajo razkriti pravo sliko, kakšno je naše bistvo.

Bodite vi in na vaši edinstvenosti zgradite osebno blagovno znamko, ki vam bo botrovala k doseganju vaših ciljev, spoštovanju in ugledu v družbi. Slabost tega, da ste na vsakem koraku vidni, predvsem na internetu ter da povsod puščate sled, spremenite v prednost. Danes je z vidika infrastrukture in medijev, ki so vam na voljo, lažje, kot kdajkoli v zgodovini, zgraditi blagovno znamko. Pri tem pa nikoli ne pozabite na tisto, kar je ključno in sicer, da ostajate zvesti samemu sebi!

Tukaj niste zato, da boste ugajali drugim, temveč zato, da naslikate svojo življenjsko mojstrovino. Vsak strah je povsem odveč.

Print PDF

Problem prevelike izbire je torej povsem jasen. Težje se odločimo. To pomeni več razmišljanja, zapravljanja več časa in več beljenja glave s tem, kako bi bilo, če bi izbrali neko drugo alternativo. Ena najslabših situacij je, ko zapravljamo čas s tem, da se ne moremo odločiti. Večja izbira tako pomeni tudi večjo odgovornost, saj moramo sprejeti odločitev v bolj kompleksni situaciji.

Živimo v časih, ko imamo za vsako področje možnost skoraj neskončne izbire. Ni več na voljo zgolj ene vere, enega pokojninskega sklada, ene obleke izjemoma mogoče v različnih barvah, enega mleka in ene vrste kruha (mogoče le belega in črnega), enega pralnega praška in ene čokolade. Še malo pa ne bo več niti zgolj samo enega planeta, kjer lahko preživimo počitnice.

Svet se je praktično čez noč globaliziral in na voljo so nam produkti iz vsega sveta, z različnimi kulturnimi, geografskimi, naravnimi ter drugimi ozadji. Izbira je praktično neskončna. Če gremo v supermarket lahko za vsak produkt izbiramo med desetinami opcijami, medtem, ko nas reklamni plakati prepričujejo za vsak produkt, da je daleč najboljši.

Tako pridemo do koncepta tiranije izbire. Dobesedno tiranije. Če bi na koncu življenja sešteli vse trenutke, ko se zgolj odločamo med podobnimi produkti, ki jih potrebujemo, bi verjetno prišli do več mesecev, če ne let. Toliko alternativ imamo na voljo, med katerimi se moramo odločiti, da smo na koncu že povsem zmedeni.

Tiranija izbire pa se ne konča zgolj pri produktih. Nadaljuje se tudi pri širjenju kakovostnih informacij in na mnogih drugih področjih. Dober primer so na primer diete. Če se malce poglobite v različne diete boste kaj kmalu opazili, da za prav vsako živilo lahko najdete na desetine znanstvenih (!) raziskav, zakaj je to živilo dobro in zakaj ne. Izjema so mogoče le sladkarije. Vendar na posamezniku je velika odgovornost, da se v poplavi nasprotujočih si informacij, marketinških ali znanstveno podprtih, odloči med vsemi temi alternativami, kako bo živel življenje.

V tiraniji izbire je zato pomembno zgolj eno. To, da natančno vemo, kaj si želimo v življenju. Uspešno lahko krmarimo življenje zgolj z lastno trdno hrbtenico in jasno vizijo. Z drugimi besedami potrebujemo močan psihološki kapital.

Če v tiraniji izbire ne sledimo svojim ciljem, sledimo ciljem vseh drugih, ki nas s svojo alternativno najbolj prepričajo. Tako živimo na avtopilotu, ki je zmes sugestivnih sporočil o nakupu izdelkov. Tudi, ko po neodločnosti sprejmemo odločitve, nismo prepričani, če smo se prav odločili. Dvakrat zapravljeni trenutki življenja. Saj so nenazadnje vse alternative podobno agresivno oglaševane, izdelki pa so si bolj ali manj podobni. Veliko več vrednosti ima življenje, če ga napolnimo z ljubeznijo (do narave, ljudi, živali ipd.), kot pa če zapravljamo svoj čas v tiraniji izbire. Prvi korak k temu je, da se znebite multimedijskega prikazovalnika oglasov (televizije).

Danes morate veliko bolj, kot kdajkoli v zgodovini, točno vedeti, kaj želite v vašem življenju. Pozitivna stran vsega je, da je danes možno živeti tako, kot si želite. Prvič v zgodovini. Samo vi. Vendar si morate vzeti dovolj časa zase, se povezati s svojim bistvom, nato pa imeti jasno vizijo življenja. Ko vam to uspe, ugotovite, da živimo res v izjemnih časih.

Print PDF

Vzrok zatiranja sovrstnikov pri prej problematičnih posameznikih si lahko nekako razložimo. Otrok ima v sebi akumulirano jezo, zavist ali katero drugo negativno čustvo in mora nekako pokazati svojo superiornost, z namenom da bi lažje dosegel svoje cilje, pa naj bo to večji izbor nasprotnega spola, boljša hrana, status v družbi ali kar koli drugega. Verjetno se vse koncentrira v mešanici potreb po biološki superiornosti in socialnem spoštovanju. Psihologi so o tem zapisali na stotine študij in problem je res izjemno kompleksen, sploh ker gre za otroke. Gre za ostane živalskega sveta, ki nas oddaljujejo od našega duhovnega bistva. Ima pa tudi ta živalska raven svoj namen in sicer, da jo premagamo.

Šokantno pa je predvsem to, da se problem zatiranja mladih ne konča pri sovrstnikih. V bistvu je še več podobnega vedenja v odnosu starejših do mlade generacije. Jaz sem velikokrat kar čisto iz sebe. Ne vem, ali je Slovenija pri tem kakšna izjema, predvsem zaradi tega, ker je prežeta z zavistjo, ali se podobno dogaja tudi v drugih državah. Naj razložim nekoliko bolj podrobno.

Moja narava dela ima to prednost, da srečam izjemno veliko mladih ljudi, ki se lotevajo raznoraznih projektov, od komercialnih, podjetniških, neprofitnih, dobrodelnih in drugih; iz mnogih različnih področij, od umetnosti, kulture, športa ipd. In skoraj ga ni projekta, kjer ne bi mladina dobivala serijsko polena pod noge, ne zgolj s strani vrstnikov (tipični problemi vodenja tima), vendar tudi s strani starejših generacij, od katerih so pred začetkom projekta pričakovali največ pomoči. O tem ne bi pisal, če ne bi imel celega seznama mladih in njihovih projektov.

Na tej točki potrebujemo kanček empatije, da se lahko vživimo v takšno situacijo.

Vživimo se v vlogo nekoga, ki ravno končuje študij. Je nekoliko bolj ambiciozna oseba in želi pridobiti čim več izkušenj. Zato samoiniciativno zasnuje projekt, ki je povsem dobrodelne narave. Pripravi dokumentacijo in se loti realizacije. Zbere tim in začne kontaktirati prve potencialne partnerje. Pričakovanja takšne osebe so verjetno, da bo dobila vsaj kakšno pohvalno besedo, podporo, nasvete in usmeritve za samoiniciativnost, če ne že partnerskega sodelovanja, predvsem s strani starejše generacije, ki ima za seboj že bogate izkušnje in vire.

V resnici pa se pogosto zgodi ravno obratno. Ljudje, ki bi morali najbolj pomagati, raje vržejo kakšno poleno pod noge (ne, da bi rekli zgolj ne, raje še malo ponagajajo); tisti od katerih najmanj pričakuješ, pa se presenetljivo izkažejo za podpornike. Vse skupaj je lahko en velik hladen tuš. Veliko mladih obupa na tem koraku. Nekateri nadaljujejo v veri, da se metanje polen pod noge konča – vsaj, ko je projekt uspešno zaključen. Vendar ne, tudi ko bi ta vztrajna oseba morala sladko zapreti ponoči oči, zadovoljna, da je speljala projekt, pokazala svojo vztrajnost, se namesto tega prikazujejo slike ljudi, ki bi lahko bili državi prvaki v bowling-u s poleni.  Vem, kar ne ubije, krepi. Vendar kot družba tako ne bomo nikamor napredovali, samo nazadovali.

Zakaj ne razumemo osnovne lekcije konstruktivnega delovanja človeštva? Nekaj dni nazaj sem gledal film Vzpon planeta opic. Ideja filma je, da na podlagi posebnega virusa, ki ga izumi nek znanstvenik, ena izmed opic postane posebno pametna in organizira ostale opice, da kasneje zavladajo svetu. Ta pametna opica je izjemno slikovito razložila pomen sodelovanja. Za opice. Vzela je palico in jo prelomila. Vzela dva kosa v roke in prelomila. Pri štirih kosih palic ni morala več prelomiti. Nauk, skupaj smo močnejši. Enostavno. Sodelovanje! Mladi, stari, lepi, pametni, visoki ipd.

Od koncepta alfa samca, ki je bil pomemben v džungli, tako pridemo do koncepta vodenja. To je bila prva lekcija za vse opice v koraku k najbolj osnovni inteligenci delovanja življenja. Vodenje v sodobni družbi znanja ne pomeni več ukazovanje, delegiranje in zatiranje podrejenih po hierarhiji, vendar pa najti v timskih sodelavcih najboljše ter jim omogočiti, da zasijejo z vsemi svojimi talenti. Na pravem mestu ob pravem času. Pravi vodja prepozna talent, voljo, motivacijo in osebnostne prednosti posameznika ter mu omogoči, da se samoaktualizira. Vednar danes je vodja svojega življanja in ljudi okoli sebe prav vsak. Šibkih posameznikov ni, so le družbe, ki ljudjem ne omogočajo, da zacvetijo s svojimi talenti.

Vrnimo se sedaj na našega študenta, ki je skoraj zmrznil pod hladnim tušem. Kakšen bo rezultat takšnega delovanja družbe? V tem posamezniku se bo nabralo veliko jeze. Čas pa je na njegovi strani. In prišel bo čas, ko bo situacijo obrnjena. Nikoli ne smemo pozabiti na rek, pazi, kako se obnašaš do ljudi, ko se sprehajaš po poti navzgor in ko si na vrhu, saj jih boš na poti navzdol ponovno srečal. Ko bo situacija obrnjena in bo tiran potreboval pomoč s strani zatiranega, kaj se bo zgodilo? Kar seješ, to žanješ. Upam samo, da večina mladih, ki to doživijo, lahko odpustijo. Prav tako bo imel tak posameznik kaj malo volje pomagati drugim, mlajšim od sebe. Če meni niso pomagali, zakaj bi jaz drugim. Upam samo, da bo večina mladih, ki to doživijo, ravnala ravno obratno, še bolj pomagala mlajšim od sebe.

Še toliko več zatiranja pogosto vidim pri družbeno odgovornih in dobrodelnih projektih. Globoko v sebi upam, da to ne izhaja iz dejstva, da pri dobrodelnih dejavnostih dobijo tisti, katerim so sredstva namenjena zgolj 2%. Ostalih 98% (administracije, partnerji, verige ipd.) pa mora nekako ščititi svoje interese in že mlade naučiti, da se prava dobrodelnost “ne splača” in naj se raje lotijo drugih projektov. Narobe svet.

Gremo naprej. Vsekakor bo rezultat vsega tega tudi, da se takšen mlad človek ne bo nikoli več lotil dobrodelnega ali prostovoljnega projekta v prihodnosti. Slej kot prej bo videl, da se bolj splača čisti kruti kapitalizem, kot pa družbena odgovornost, pri kateri dobiš zgolj polena pod noge. Še hvala ti ne rečejo. Koncept dobrodelnosti je tako zatiran že v samem začetku. Kasneje pa se zgražamo, da je naša družba brez vrednot. Le kako?

Poglejmo, kaj bi bilo, če bi naslovljeni deležniki ravnali drugače. Vsak, ki bi podprl tega fanta, bi si pridobil doživljenjskega zaveznika. Ni ga boljšega občutka v življenju, kot to, da nekdo verjame vate in te podpre. Hvaležen si celotno življenje.  Veš, da so verjeli vate. In z veseljem boš tudi ti verjel v druge. Dobrota se tako zgolj širi. In s tem raven zavesti. Posledično kakovost življenja vseh nas.

Vem, manj kot imaš izkušenj, več napačnih odločitev sprejmeš. Mladi in napake gredo skupaj. Vendar nekje moraš začeti. In ni ga lepšega, kot če imaš mentorja, ki ti pomaga, da sprejmeš manj slabih izkušenj. Še najbolj to verjetno razumejo gospodarstveniki. Razumejo, da na mladih stoji svet. Razumejo, da bodo njihovi otroci lahko živeli v dobri, mirni in konstruktivni družbi zgolj, če bodo prenašali svoje znanje in izkušnje. Zato si vzamejo čas, vložijo energijo in so pripravljeni pomagati. Ne vsi, vendar večina. Seveda predvsem tistih, ki so podjetja ustvarili sami.

Najdejo se tudi posamezniki na drugih mestih, vedno so  izjeme. Žal pa običajno tisti, ki bi morali najbolj verjeti v mladino, hladnokrvno pokažejo hrbet; nevedoč, da sami sebi rušijo temelje. Namesto, da bi se mlada energija pravilno usmerila, se zatre. Energije pa se ne da zatreti.

Ključni, ki bi morali verjeti v mladino so sodelavci izobraževalnega sistema, mladinskih organizacij in zaposleni v državni upravi. Administracija in šolski sistem bi morala živeti zato, da prepozna talente vsakega mladega posameznika in jih neguje. Drugače ljudje pozabijo na svoje ambicije ali pobegnejo v tujino; tam, kjer se talent ceni. Vrsta mladih, ki jih poznam, komaj čakajo, da zapustijo državo. To pa vsi dobro vemo, da je formula za propad države. Ob tem me kar stiska pri srcu.

Res ne razumem motiva, zakaj bi nekdo zatiral mlade. Sploh mlade, ki si želijo odkritega sodelovanja z vsemi generacijami. Strah, pred novim? Neupoštevanje pravil? Strah pred izgubo pozicije? Ničelna čustvena inteligenca? Zakaj nobena politična stranka nima programa za mlade? Pravega razloga ne najdem. Vesel sem le, da je svet yin-yang. Tako, kot je veliko metalcev polen pod noge mladim (pa naj se sliši še tako absurdno), se najdejo tudi posamezniki, ki se mladim še posebno posvetijo. In hej, te so si v življenju prislužili izjemno veliko pozitivnih karma točk.

Sam sem imel srečo. Poleg veliko metalcev polen, srečujem na poti tudi veliko ljudi starejših generacij, ki verjamejo, mi pomagajo in usmerjajo. Delijo, kar jih je življenje naučilo. Imam pač to srečo, da se lahko družim z resnično izjemnimi ljudmi. In marsikatera objava na tem blogu je plod pogovorov s takimi ljudmi. Medsebojno sodelovanje.

Zato pa tudi sam poskušam pomagati mlajši generaciji, tako v okviru Zavoda Ypsilon, kot tudi donacij, svetovanj in brezplačnih predavanj. Kaj je lepšega, kot če si zapisan v srcu mladega človeka? Ni jih evrov, ki lahko to odtehtajo.

Naslednjič, ko vas nadebuden mladenič ali mladenka pocuka za rokav s projektom, prošnjo za nasvet ali kakšnim drugim predlogom za sodelovanje, apeliram na vas, pomagajte. Povežite ali posredujte drugim, če sami ne morate; skratka pomagajte. Če pa resnično ne želite ali ne morate pomagati, dajte projektu prosto pot. Mogoče vsaj moralno podporo. Nikakor pa ne zavirajte in zatirajte. S tem vsem nam, sebi in svojim otrokom uničujete kakovostno prihodnost.

Mladi pa nikoli ne obupajte, tudi če pade kakšno poleno pod noge. Skušajte razumeti, čeprav je težko, odpustite in pogumno naprej. Zapomnite si, če bi bilo lahko, bi potem to naredil vsak. Kljub kakšnemu polenu ne pozabite na medgeneracijsko sodelovanje, Medgeneracijski odnosi imajo namreč multiplikativen učinek. Tisti medgeneracijski odnosi, ki delujejo, prinašajo največ družbi.

Danes je svet globalno, medgeneracijsko in še kako drugače povezan. Možno je samo eno – ali bomo imeli vsi, ali pa nihče! Premislite.

Print PDF

Za tak naiven pristop obstaja odličen test. Najdite nekoga, ki ne obvlada računalnika, nato pa ga vsak dan, v obdobju enega meseca, posadite zraven računalnika ter naj vsaj eno uro na glas ponavlja, da obvlada računalnik. Mogoče se lahko zraven celo gleda v ogledalo. Po enem mesecu pa preizkusite, kako se je kaj njegovo poznavanje dela z računalnikom izboljšalo. Jasno, da ne kaj preveč.

Takšen test jasno pokaže, da je moč podzavesti vseeno do neke mere omejena z objektivno realnostjo oziroma fizičnim svetom, ki si ga vsi delimo. V fizičnem svetu šteje akcija. In kot drugo, ne obstaja nobena lahka bližnjica, ki nam pričara to, kar si v življenju želimo, vendar je vedno potreben vložek, da lahko potem nekaj od tega imamo. Zgolj računati na podzavest nima nobenega smisla, če obenem sedimo pred televizijo in hrustamo čips. Manifestacija se dogaja skozi akcijo.

Vseeno pa je vloga podzavesti izjemno pomembna. Lahko nam pomaga dosegati cilje, se pravi da z njeno pomočjo hitreje manifestiramo želeno realnost, predvsem s tem, ko reprogramiramo avtopilota vsakdanjosti in način mišljenja, lahko pa nas pri doseganju ciljev zavira. Pomoč pri doseganju ciljev dosežemo s spremembo navad, ki so zapisane v podzavesti in se jih sploh ne zavedamo, vendar jih dnevno avtomatično opravljamo, prav tako pa s kreacijo zunanjega okolja na podlagi našega notranjega stanja. Zunanji svet je nenazadnje odsev notranjega sveta.

Pri zaviranju doseganja ciljev, pa ima podzavest veliko večjo moč. Na žalost. In pogosto je to pomemben in ključen del osebnostne rasti posameznika. Namreč nimamo zgolj podzavestnih vzorcev delovanja, ki jih moramo premagati in nadomestiti, da lahko začnemo dosegati svoje cilje. Tudi, ko vzorce spremenimo in se nam začnejo realizirati sanje, lahko podzavest poskrbi, da vse skupaj zelo hitro podremo. Kdaj? Ko dana situacija ni skladna z našo samopodobo. Dokler se naša podzavest ne strinja, da nekaj smo ali imamo, bo poskrbela za vnovično in vnovično izgubo pridobljenega.

Test skladnosti našega cilja z informacijami v podzavesti lahko preverimo zelo enostavno. Orodje se imenuje vizualizacija. Včasih na žalost, drugič pa na srečo, naši možgani relativno slabo ločijo med stvarmi, ki se dogajajo v realnosti, jih gledamo na zaslonu ali si jih predstavljamo. Vse so zgolj neke vrste slike, ki so vhodne informacije za procesiranje. Zato lahko polovica kinodvorane ob žalostnem koncu filma joka, pa čeprav so vsi akterji na platnu zaslužili ogromno denarja, pa se nobenemu v realnem svetu ni nič zgodilo.

Ta razhajanja med našimi cilji in informacijami v podzavesti se seveda pojavijo zaradi primarne in sekundarne socializacije. Obstaja naše bistvo, ki ga želimo samoaktualizirati, potem pa prevzeti vzorci ljudi, ki nas obkrožajo, ki to naše bistvo meglijo in meglijo ter nas ob tem običajno nehote ali celo z dobrimi nameni tlačijo v konzervo povprečja.

Najprej so tukaj različne besede, ki jih lahko poslušamo znova in znova kot otroci ter se počasi vpijajo v našo podzavest. Vsak od nas je poslušal nekaj takšnih ponvaljanj. Ni izjeme. Nekaj primerov: Denar ne raste na drevesih. Sosedov otrok je bistveno bolj priden, kot boš ti kdajkoli. Naš je res priden, ni pa preveč inteligenten. Matematika ti pa res ne gre. Nagnjen si k debelosti. Joj, si pa res neroden. Nobena te ne bo imela rada. In še bi lahko naštevali. Niti ni važno kaj in kdo, vsak je izpostavljen izjavam, ki so v neskladju z njegovim bistvom.

Na ljudi, ki so nam prišepetavali kakšno takšno izjavo, ne smemo biti jezni. Tudi oni so poslušali takšne izjave, ob vsem tem pa imajo običajno najboljše namene. Pozabimo, da smo si povsem različni in da imamo v življenju različne želje, vrednote, stališča, bistvo. Konec koncev pa ne uidemo tudi temu, da sami širimo tovrstne represije na druge. Hote ali nehote. Vzrok je v tem, da je naše bistvo edinstveno in želimo nekako druge prilagoditi svojemu bistvu. Kar pa seveda ne gre.

Imamo pa še bistveno več, kot so besede. Karakter osebnosti se izoblikuje v prvih nekaj letih. Kako? Z opazovanjem. Kot dojenčki opazujemo svet okoli sebe ter na podlagi tega oblikujemo določene vedenjske vzorce. Vzorce prevzemamo z zgledom, pa naj bo ta dober ali slab. In velikokrat se ta zgled zopet močno razlikuje od našega bistva. Razlikuje od tega kar moramo in si želimo v življenju izkusiti ter kam nas vodijo vzorci, ki smo jih prevzeli. In to je še en vidik tega, kaj moramo v življenju premagati.

Poglejmo si konkretni primer. Imamo določen cilj. Zaslužiti milijon evrov. Postati popolnoma fit. Dokončati diplomo ali doktorat. Nekaj pač. Naredimo celotni načrt. Gre za cilj, ki si ga resnično želimo doseči in je skladen z našim bistvom. Posvečamo se načrtu, delamo na temu. Pa vseeno nekako kar ne gre. Ne gre in ne gre. Doseganje cilja blokira naša podzavest.

Kot omenjeno je vizualizacija izjemno dobro orodje, da preverimo skladnost cilja s podzavestjo. To izvedemo sila enostavno in sicer, si v mislih čim bolj živo predstavljamo, da smo cilj že dosegli. Potem pa pozorno spremljamo svoja občutja, misli, ki se nam rojevajo ipd. Če doživimo naval negativnih misli, odmevov kritičnih monologov ali se zgolj nekako ne počutimo udobno, to pomeni, da imamo s podzavestjo velik problem. Ne strinja se, da si zaslužimo nagrado, ki jo prinese cilj. Je nismo vredni, ker smo prevzeli določen vzorec ali ker nam je nekdo to ponavljal direktno ali posredno.

Ne glede na to, kaj naredimo in koliko se potrudimo, dokler naša podzavest ne bo sprejela in potrdila nagrado cilja, bomo imeli velike probleme. Tudi če bomo cilj dosegli, je zgolj vprašanje časa, kdaj bomo sprejeli odločitve, ki bodo vodile v stanje brez nagrade. Temu se enostavno ni mogoče izogniti. Zato je veliko ljudi neprestano v minusu na računu, ko shujšajo znova pridobijo težo ipd. Tako je pred vlaganjem energije v doseganje katerega koli cilja potrebno razčistiti zadeve v naši podzavesti.

Možnosti je več, vse pa je odvisno od veličine problema, ki jo imamo z našo podzavestjo. Nekatere vzorce lahko res odpravimo zgolj s pozitivnim samogovorom, kar poznamo kot afirmacije, spet za druge je vizualizacija prav tako odlično orodje. Toliko časa si znova in znova vizualiziramo doseženo nagrado cilja, dokler se ob tem ne počutimo odlično. Ob vizualizaciji tudi simuliramo čustva in reprogramiramo svojo podzavest.

Nekatere negativne informacije pa so vsajene tako globoko v podzavest, da jih lahko spremenimo zgolj s strokovno pomočjo. Tudi to si je na neki točki potrebno priznati. Seveda gre za korak, ki zahteva veliko truda, iskrenosti, finančne investicije in še česa drugega. Vendar če nas podzavest blokira pri nečemu, kar si resnično želimo in naše življenje pri tem zaradi tega ne bo izpolnjeno, je tudi to vsekakor vredno investicije. Verjetno bi bilo najboljše, če bi imel prav vsak kot imamo zdravnika za telo, tudi svetovalca za ostala področja življenja.

Najslajše bitke so tiste, ki jih zmagamo sami nad sabo.

Dejstvo je, da moramo pogosto, preden lahko dosežemo določen cilj, reprogramirati programsko opremo, ki jo poganjajo naši možgani. Šele potem lahko realiziramo svoje bistvo. Vendar je vredno!

Print PDF

Osnovni in vsem dobro poznani primarni zunanji vir je seveda denar, kot menjalno sredstvo za nakup dobrin. Poleg denarja pa tudi lastništvo nad sredstvi, kot so delnice, zemljišča ipd. Narava denarja, tako kot vsakega zunanjega vira je, da ga lahko zgolj investiramo ali zapravimo. Pri tem se večina ljudi posveča predvsem zapravljanju. Tako zunanji viri kopnijo in jih znova ustvarimo lahko le z notranjimi viri.

Zunanji viri v družbi znanja pa krožijo do stičišč, kjer se koncentrirajo notranji viri v interdisciplinarnih timih, ki imajo znanje z visoko dodano vrednostjo. No, in seveda okoli lobijev, lož in drugi centrov moči, ampak to ni predmet te objave. Bistveno je predvsem to, da je optimalna odločitev vsakega posameznika, da reinvestira čim večji del zunanjih viroc, del v koncept donosa na sredstva (varčevanje, naložbe in investicije), del v svoje notranje vire (vase in v sovje sposobnosti); oboje namreč botruje, k nadaljnji akumulaciji zunanjih virov. Pri tem ne smemo pozabiti še na stara leta, ko se naša kompetentnost zaradi omejenega roka trajanja avatarja začne iztekati in potrebujemo še toliko več rezerv iz naslova zunanjih virov. Z drugimi besedami, sami morate že zdaj razmišljati o svoji pokojnini. Temu konceptu pravimo, da najprej menjamo svoj čas za zunanje vire, v jeseni življenja pa zunanje vire za možnost koriščenja prostega časa.

Pri tem velja izpostaviti še eno pomembno dejstvo. Ustvarjanje zunanjih virov na podlagi notranjih virov je še vedno redkost; ta koncept se je začel razvijati šele v zadnjih dveh desetletjih s prihodom informacijske revolucije in vzpostavitvijo ustvarjalne družbe znanja. Pojavil se je, ko večino družbenega proizvoda ni več ustvarjeno z mišicami, temveč z možgani. Sprememba koncepta delovanja akumulacije notranjih virov se je zgodila praktično čez noč, in marsikoga presenetila.

Zato se velja vprašati, kaj so drugi načini poleg znanja za akumulacijo zunanjih virov? Druga dva temeljna načina akumulacije zunanjih virov sta izkoriščanje in danost sama po sebi. Če se povzpnemo na osebno, družinsko, občinsko ali državno raven je situacija enaka. Določena mera zunanjih virov je pač dana. Na tem nivoju bi lahko rekli, da je življenje lahko skrajno nepošteno. Nekateri se rodijo v bogatih družinah, drugi z lepoto, ki je sploh v današnjem času izjemno pomemben naravni vir, drugi pač ne. Prav tako imamo bogate države, kjer so nahajališča dragocenih surovin in marsikatera država ravno zaradi tega cveti, mogoče v mnogih primerih zgolj zaradi tega, pa si mogoče tega sploh ne “zaslužijo”.

Če nekateri zunanji viri niso dani in si jih želimo, ne vemo pa kako jih ustvariti, je še tretja pot in ta je, da si jih vzamemo na silo ali s prevaro. Zato poznamo vojne, kolonizacijo, korupcijo ter druge podobne “strateške” usmeritve, kjer je s silo prisvojeno določeno ozemlje ali dobrina z namenom akumulacije dodatnih zunanjih virov. Takšna akumulacija zahteva predvsem pristno mišično moško dominanco, skupaj z vojaško strateškim mišljenjem ter tehnološko superiornostjo na ravni orožja.

Problem te strategije je povsem jasen. Postaja nesprejemljiv, kar je edino pravilno. Gre za naravni koncept primarne živalske evolucije, kjer se preliva kri, grozote in najtemnejša stran človeške narave. Prav tako je takšna akumulacija zelo kratkotrajna in slej kot prej se najde nekdo, ki je večji, močnejši, hitrejši ali drugače uspeva v dominiranju.

Časi postajajo vse manj fizično nasilni. To je zagotovo dobra novica, je pa daleč od idealnega. Trenutna faza ustvarjalne družbe nekako zajema vse komponente. Ustvarjanje, izkoriščanje in tekmovanje. Zgolj, da to tekmovanje ni več na fizičnem, temveč intelektualnem nivoju. Naslednja faza evolucije bi morala biti veliko bolj prijetna in sicer namenjena predvsem ustvarjanju ter sodelovanju. Tako se bo večala kakovost življenja vseh na tem planetu.

Zunanji viri so vsekakor izjemno pomembni segment življenja na zemlji. Živimo namreč v materialnem in duhovnem svetu. Veliko del populacije zanika enega ali drugega. Vendar pomembna sta oba, oba sta sestavni del celote. Če smo povsem materialistično usmerjeni, lahko naredimo veliko duhovne škode sebi in drugim, vendar podobno je, če smo povsem duhovno usmerjeni. Namreč, če sami ne ustvarjamo zunanjih virov, jih mora ustvariti za nas neko drug. To pa je zopet izkoriščanje.

Z duhovnega vidika pa je pomembno pa je predvsem to, na kakšen način ustvarjamo zunanje vire. Če pri akumulaciji zunanjih virov prispevamo svetu in ne povzročamo škode (izkoriščamo), je to vsekakor lahko del naše duhovne poti oziroma izkušenj, ki jih moramo pridobiti na zemlji. Kadar ustvarjamo in pri tem konstruktivno sodelujemo z drugimi entitetami se povzpnemo v stopnji ravni zavesti in se približamo duhovnemu bitju, ob tem, da ohranimo zavedanje o pomembnosti materialnega sveta.

Na koncu pa se pojavita še dve izjemno pomembni vprašanji v zvezi z zunanjimi viri. In sicer v primeru, kadar so zunanji viri nekomu dani. Prvič, zakaj so nekomu dani ter drugič, če so nekomu dani in drugemu ne, ali ima ta drugi zato večjo pravico, da si jih vzame.

Na prvo vprašanje je izjemno težko odgovoriti. Zakaj je življenje nepošteno? Ali je res nepošteno, ali mogoče ne? Najboljši odgovor, ki pa je obenem lahko tudi dobra tolažba je, da morajo nekateri ljudje pač bogato življenje izkusiti. Njihova zemeljska pot zahteva, da se v dani situaciji naučijo določenih lekcij. Tako kot vsi ostali. Nekateri duhovni guruji trdijo celo, da se nekatere duše pridejo spočiti na zemljo in da jim je zato dana boljša materialna situacija. Pogosto pa takšna stanja tudi idealiziramo, saj nenazadnje nihče ne mora živeti dobesedno kot kralj na zemlji, brez vseh izzivov in problemov.

Ne glede na vse, enostavnega odgovora na to vprašanje seveda ne bomo našli. Vendar je vprašanje, ali ga sploh potrebujemo. Namreč to, kar nam je dano, nam je pač dano. Za to bi morali biti hvaležni in iz dane situacije narediti največ možno. Jamranje ni nikogar še nikamor pripeljalo. In tako kot se vedno lahko najde nekdo, ki je bistveno na boljšem kot mi, se prav tako vedno lahko najde nekdo, ki je na bistveno slabšem, kot smo mi. Zato je nujno, da smo hvaležni za to, kar nam je pač dano.

Odgovor na drugo vprašanje pa je seveda enostavno. Nimamo nobene pravice, da si na silo ali s prevaro vzamemo vire nekoga drugega. Nobene. Lahko akumuliramo notranje vire ter ustvarimo zunanje. Nekomu zagotovimo dodano vrednost in v zahvalo za to bomo nagrajeni z zunanjimi viri. To je edino pravilno. Vsak od nas pa ima določene talente, s katerimi lahko doseže to, ne da se mu je potrebno posluževati nasilja. To je ena največjih dodanih vrednosti kapitalizma.

Pri tem pa ne smemo biti naivni. Naš izvor je narava in ta je kruta. Zgodovina je imela svoje faze in prav tako jih ima prihodnost. Nasilno izkoriščanje in evolucijski izbor sta del našega sveta. Smo narava in tega ne moramo zanikati. Zato bo potrebno še kar nekaj časa, da bomo tudi duhovni aspekt integrirali v naše materialno delovanje. Smo še daleč od tega. Vsak, ki prispeva k dvigu ravni zavesti naredi velik preskok tako zase, kot tudi za celotno človeštvo. Zato je konec koncev najbolj ključno vprašanje, kako nekdo pridobiva in uporablja zunanje vire? Ustvarja ali izkorišča na strani pridobivanja in investira ali zapravi na ravni alokacije. Duhovna pot je pot ustvarjanja in investiranja.

Za konec pa še en izjemno pomemben vidik, če so nam dani naravni viri je izjemno pomemben. Več kot nam je zaupano, večjo odgovornost za človeštvo imamo, saj imamo tudi večji vzvod, da vplivamo na več ljudi. Zvezdniki in multimilijonarji, ki se posvečajo humanitarnemu delu ter zaščiti planeta in živali so zagotovo zgled pozitivne uporabe virov, sploh če so te bili bolj ali manj dani. Drugi vidik pa je, da ne smemo nikoli pozabiti, da lahka pot s časom postane težka in težka pot s časom postane lahka. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo naravni viri pošli in zato moramo biti izjemno strateški pri temu, kaj z danimi viri počnemo. In zopet pridemo do investiranja in ustvarjanja.

Print PDF

Glavni razlog, za iskanje Zavoda za zaposlovanje je verjetno, ker ste izgubili službo, ste tik pred tem ali iščete informacijo, če vam zavod lahko kako pomaga pri uresničevanju vaših prihodnjih ciljev. Najprej bi izpostavil, da sem se tudi sam pogosto znašel v trenutkih negotovosti. Izguba službe je po raziskavah psihologov eden izmed največjih možnih stresnih dejavnikov, ki lahko doletijo posameznika; takoj za smrtjo in hudo boleznijo. Doleti pa takšna situacija skoraj vsakega zemljana, če ne večkrat, pa vsaj enkrat v življenju. Zato ne bodite preveč strogi do sebe, razočarani ali jezni. Vsak se znajde v takšni situaciji in to je neke vrste test življenja, da pokažete iz kakšnega materiala ste narejeni.

Za premik naprej je najprej potrebno razumevanje. Na svoji poslovni poti, ki vključuje tudi investiranje v mlada perspektivna podjetja, je ena ključnih nalog analiziranje trendov in sprememb, ki se dogajajo v družbi. Več kot sedem let tako intenzivno preučujem slovensko poslovno okolje ter makroekonomska in tržna dogajanja po svetu. Edino, kar lahko rečem je, da se je svet v zadnjem desetletju povsem spremenil; obrnil na glavo. Slovenija v nekaterih pogledih močno zaostaja in plačilo cene za ta zaostanek nas čaka v bližnji prihodnosti, predvsem z nujno po prestrukturiranju gospodarstva. Brez zdravega gospodarstva, namreč tudi drugi sestavni elementi države ne morajo funkcionirati.

Poglejmo si sedaj, kako se je svet spremenil. Zadnjih dvajset let smo bili priča strme gospodarske rasti zahoda. Prišlo je do informacijske revolucije, ki je sprožila izjemno povečanje produktivnosti, znižala stroške vstopa v mnoge panoge, predvsem pa je vsem ljudem omogočila dostop do informacij in trgov. S tem smo prišli v družbo znanja in  danes je minimalno učinka gospodarskega delovanja opravljeno z mišicami. Večina z možgani, kreativnostjo in ustvarjalnostjo. Edina prava konkurenčna prednost v družbi znanja je postalo znanje. Nihče več ne mora spati na lovorikah.

Velika posledica informacijske revolucije je bil še večji razcvet finančnega sektorja. Informacijske platforme so omogočile trgovanje z mnogimi instrumenti, ki prej enostavno niso bili mogoči. S klikom na tipkovnici banke lahko ustvarjajo denar, možnosti za investiranje je neskončno. Tako je tudi finančni sektor doživel izjemen razcvet in strmo rast, ki ga ni pomnilo človeštvo vso svojo zgodovino. Premoženje zahodnega sveta se je drastično večalo in zdelo se je, da bo pravljica rasti trajala večno.

Naslednji trend, ki ga je sprožila informacijska revolucija je bil globalizacija in povečana mobilnost prebivalstva. Ta trend se še kar nadaljuje. Transportni stroški so strmo padli, uradni poslovni jezik je postala angleščina, mobilnost prebivalstva se je izjemno povečala. Ljudje so začeli potovati, se preseljevati in danes v večjih mestih po svetu vidite izjemno raznolikost človeštva, kjer se mešajo različne rase, verstva in prepričanja. Globalizacija pa je omogočila tudi najmočnejšim svetovnim multinacionalkam, da so začeli osvajati nove in nove trge. Tako so zrasli novi vladarji sveta v kapitalizmu, ki imajo svoje komunikacijske, tržne in finančne kanale po celotnem svetu.

Vse prej od navedenega je prineslo še en pomemben trend. To je potrošništvo. S kapitalizmom so v ospredje prišle naravne dobrine in kar naenkrat ni več toliko pomembno, kdo si, vendar kaj imaš. Izlete v naravo so zamenjali izleti v nakupovalne centre.

Tukaj nismo izjema. Slovenija naj bi imela največ trgovin na prebivalca. V vsaki manjši vasi imate kar nekaj trgovskih centrov in te še kar rasejo, kot gobe po dežju. Glede na to, da smo Slovenci tudi nadpovprečno zavistni in moram imeti vse, kar ima sosed, smo začeli tako, kot vsi ostali zahodni narodi, kupovati nove in nove stvari. Finančni sektor je omogočil zadolževanje, še posebej podjetji, in skoraj ga ni državljana, ki si ne bi privoščil solidnega standarda. Če pogledamo povprečje in to, da nekaj milijard ljudi živi pod pragom revščine, kar pomeni nekaj dolarjev na dan, se moramo dobro zavedati, kakšna je naša pozicija; sploh če imamo svoj lastni dom in topel obrok. Res pa je, da se končuje pravljica ekscesov nakupovanja, zapravljanja in potrošniškega hedonizma; ker to ni sorazmerno z našo produktivnostjo.

Vrnimo se na osrednjo temo. Razcvet zahoda je Slovenija doživljala še toliko bolj intenzivno. Namreč ravno takrat smo šli skozi tranzicijo. Potrebno je bilo razdeliti državno premoženje, ustvarjala se je državna administracija (delovna mesta), trg je hrepenel po novi ponudbi, imeli smo močne paradne gospodarske konje, ki so se znali obrniti iz juga na zahod, tuje multinacionalke so pri nas iskale podizvajalce. Vsak je dobil še nekaj v delnicah, kakšno denacionalizirano ozemlje, davčna regulativa ni bila ravno najbolj stroga in priložnosti je bilo veliko. Nepremičninski in borzni trg sta strmo rasla. Skupaj s strmo rastjo zahoda in pojavom tranzicije ter denacionalizacije, je bila to formula za kvantni materialni preskok praktično čez noč. Od tega, da je bilo potrebno na skrivaj uvažati plenice iz sosednjih držav smo v dobrem desetletju prišli do ene najbolj razvitih držav na svetu.

Sedaj pa pride hladen tuš. Vsi dobro vemo, kaj se zgodi, ko se najemo preveč sladkarij. Postane nam slabo in slej kot prej bruhamo. Še večji problem pa je, ko se sladkarij navadimo in ne moremo več brez njih. Enako, kot je z drogo. Tako približno se sedaj počuti Slovenija. Nekako nam je slabo, ker smo se prenajedli sladkarij, sprašujemo se, če je bilo prav materialno dati pred odnose, obenem pa so nam bile kar naenkrat sladkarije odvzete, pa čeprav si jih še toliko želimo naprej brezskrbno jesti. Država z zadolževanjem še nekako vzdržuje potrebo po sladkorju, vendar je zgolj še vprašanje časa, kdaj se bo potrebno navaditi na manj sladkorja. Seveda so v tem tudi prednosti, a jih pogosto težko vidimo.

Poglejmo še malo bolj podrobno, kaj se dogaja. Gospodarstvo se vedno giblje v ciklih. Neskončna strma rast prav tako ni možna. V naravi je skoraj ne poznamo, pogosto pa tudi povzroča več problemov, kot prinaša koristi. Pomislite na raka, ki je rezultat nenehne rasti. Tako smo pred kratkim dosegli vrh lepe dolgoletne strme rasti. Strmi proskok produktivnosti zaradi informacijske tehnologije se je omejil. Finančni sektor je nekoliko zavil v napačno smer s produkti, ki niso imeli več nobene trdne osnove. Trgi so postali nasičeni in problemi iz naslova, kako proizvesti dobrine so se preselili na raven, kako prisiliti potrošnike še v več nakupovanja. Vendar, ko je trg zasičen težko siliš nanj še nove dobrine, predvsem če nimajo nove konkretne dodane vrednosti.

Vse prednosti, ki smo jih živeli zadnjih deset let, so sedaj pokazale še svoje slabosti. In teh ni malo. Podjetja morajo kar naenkrat biti skrajno inovativna, da so lahko uspešna. Ne tekmujejo več na lokalnih trgih, vendar kar s celim svetom. Če nimajo zdravega lastništva, kompetentnega managementa in motiviranih zaposlenih, skoraj ni možnosti, da bi podjetje uspevalo. Najhitrejšo rast doživljajo podjetja, ki temeljijo na znanju z največjo dodano vrednostjo in to uspe predvsem podjetjem v velikih državah, kjer znajo pritegniti talent iz celega sveta, prav tako pa imajo podjetja dostop do kapitala in drugih sredstev. Talent in kapital sta postali osnovni sestavini uspeha. Poleg povečane produktivnosti se je z informacijsko revolucijo strmo povečala tudi učinkovitost. Če smo včasih potrebovali 10 ljudi za neko intelektualno delo, danes potrebujemo samo še enega. In še ta eden lahko opravlja delo za vse trge.

Podjetja se tako soočajo z izjemnimi izzivi. Stopnja umrljivosti podjetij se strmo viša, potrebno je neprestano iskati nove priložnosti. Če podjetja ne poslujejo po najsodobnejših konceptih, so skrajno optimizirana in temeljijo na znanju, je zgolj še vprašanje časa, kdaj jih bo izpodrinil konkurent, iz mnogih koncev sveta. Tako pride do situacije, da je ogroženo celotno podjetje, če management dovolj hitro ne odpusti dovolj ljudi, poveča produktivnost podjetja in optimizira delovanje.

Slovenska podjetja so nastajala in ustvarjala v strmi konjunkturi ali so bili postavljeni temelji v prejšnjem sistemu. In vse to takrat ni bilo potrebno; denarja je bilo na pretek. Sedaj pa se je za podjetja na poti nadaljnje rasti pojavil globok prepad. Spremeniti klimo v podjetju in način poslovanja pa je praktično nemogoče čez noč. Traja leta. Obenem pa finančne zloge v času poslovanja po starih vzorcih hitro kopnijo. In malo je podjetij, ki jim uspe narediti to tranzicijo uspešno. Zato tudi vidimo toliko novih stečajev in propadanj podjetij. Sploh v panogi, ki jih je prej močno podpirala država, kot na primer gradbeništvo ter v panogah, ki nudijo poslovnim partnerjem storitve, ki jih je možno takoj odžagati v krizi ali pa nimajo izjemno visoke ali pa nujne dodane vrednosti.

To je sedaj realno stanje. Podjetja so prekomerno zadolžena, trgi so vmes postali nasičeni, investicij v znanje za tekmovanje z globalnim svetom v preteklosti ni bilo dovolj, konkurenca je vse bolj kruta in huda, novih tujih nenasičenih trgov ni. Prav tako podjetja niso dovolj optimizirana in mednarodno naravnana, kar poveča tveganje obstoja. Z ustavitvijo strme rasti in prihodom krize je podjetjem začela teči voda v grlo in sape je marsikateremu podjetju enostavno zmanjkalo. Obrniti veliko ladjo pa je, kot omenjeno izjemno težko. Zato podjetja propadajo in ljudje izgubljajo službo.

Vseh naštetih velikih problemov pa nimajo zgolj podjetja. Ima jih tudi država. Namreč država je prav tako nastajala v obdobju velike konjunkture. Zato je z lahkoto pomagala ljudem in podjetjem. Preko razpisov, socialnih transferov, davkov ipd. Veliko ljudi je imelo bonitete na račun države, od predčasnega upokojevanja, neomejene zdravstvene in farmacevtske nege ipd. Prav tako je veliko podjetij živelo na račun države. Proračun je bil poln, portfelj v državni lasti dobičkonosen in vsi smo imeli lahko veliko.

Zato ni čudno, da je bila porazdelitev dogodkov pred kratkim celo bolj enakomerna kot ob osamosvojitvi. Ob vstopu v Evropsko unijo je bil tukaj še evropski denar; ampak tudi ta ima svojo ceno, namreč bližamo se trenutku, ko bomo morali več plačevati iz evropskega proračuna, kot prejemamo. Še eden udarec. Veliko smo dosegli in lahko smo ponosni na to; vseeno pa se je svet praktično čez noč spremenil in omamljeni s konjunkturo ter potrošništvom tega nismo dovolj hitro opazili ne na ravni državo, kot tudi na ravni večine podjetij in celo državljanov, tudi intelektualcev.

Če se vrnemo sedaj na nivo države. Tudi država je v končni fazi eno veliko podjetje. In državo praktično pestijo podobne težave, kot podjetja. Prvo kot prvo je na žalost država v družbi znanja postala prevelika za majhne spremembe in premajhna za velike spremembe. Potem pa je še veliko drugih problemov, ki izvirajo iz tega. Veliko podjetij, ki so še v državni lasti, je še bistveno bolj neoptimiziranih, tudi zaradi zagotavljanja manjše brezposelnosti. Že sama državna uprava živi neke vrste svoj svet, ki se širi in razvija. Kljub krizi je vsako leto v državni upravi več zaposlenih. Izobraževalni sistem je zastarel, investiralo se je več v infrastrukturo kot vsebino. Računi investicij prihajajo, denar, ki je na voljo za plačila pa se hitro manjša. Tako se Slovenija vsak dan zadolžuje nekaj milijonov evrov in drvi proti grškemu scenariju. Kar naenkrat so se stvari iz finančnega vidika močno spremenile. V nočno moro.

Otežuje pa jih še faktor staranja prebivalstva. Jasno je, da pokojninski in zdravstveni sistem nista več vzdržna. Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo stvari počile. Mladina praktično ne bo imela pokojnin, vedno več zdravstvenih storitev si bomo morali plačevati sami. Namreč demografska slika se je skupaj z gospodarsko obrnila na glavo. Zopet pač ni enega krivca, tako so se stvari obrnile.

Namesto dveh delavcev na enega upokojenca, kot pred kratkim, imamo dva upokojenca na enega delavca. Življenjska doba se daljša, potreb po zdravstvenih uslugah je vedno več in tako na ravni najbolj osnovne matematike lahko izračunamo, da sistem ni vzdržen. In da bo potrebno narediti velike in hude reze. Če želimo ali pa ne. Sistem je nevzdržen predvsem na dolgi rok in s tem problemom se srečuje večina Evrope; vsi kratkoročni ukrepi so zgolj kozmetični popravki, ki nekoliko odrinejo problem v prihodnost, ki pa se vmes vztrajno veča. Tukaj bodo potrebne velike spremembe, pri katerih bo razočaranih veliko ljudi.

S krizo pa ne sooča zgolj država in večina podjetij, vendar posledično tudi državljani. Verjetno tudi vi. Jaz se tudi. Še bolj pa tisti, ki so dalj časa živeli v socializmu, občutijo ta problem še toliko bolj boleč. Namreč vzgoja prejšnjega sistema je bila dobra izobrazba in varna služba za vse življenje. Produktivnost je bila zmerna, za večino področij življenja pa naj bi poskrbela država. Varnost se je zdela na izjemno veliki ravni, za zdravje in pokojnino je bilo poskrbljeno. Ljudje so se lahko veliko družili, okolje je bilo predvidljivo, sploh s petletkami, država je vzdrževala socialni red in mir za vsako ceno. Seveda so bile to prednosti sistema, ki je imel mnogo slabosti, o katerih sedaj ne bi razpravljal.

Največji problem je, ker se je z menjavo sistema nekako zdelo, da nova država ponuja oboje. Na eni strani prosti čas, socialno varnost, veliko druženja in enakost, ki jo je izpostavljal socializem, ter na drugi strani razcvet materialnih dobrin, potovanj in užitkov, ki jih je omogočil kapitalizem. Kaj češ boljšega? Vendar ta dva koncepta ne gresta skupaj. Takemu pristopu bi lahko rekli izkoriščanje. V kapitalizmu je tako, da ali trdo delaš in ustvariš dodano vrednost, pa si zato materialno nagrajen, ali pa v nasprotnem primeru nimaš praktično nič. Če več počivaš, pač imaš nižji materialni standard. Ne gre drugače. Če si deloven, kreativen in iznajdljiv, lahko zaslužiš bistveno več. Na tem konceptu temelji delovanje srca kapitalizma, ki so Združene države Amerike.

Kapitalizem ne pozna odnašanja premoženja podjetja domov (pisal, WC papirja ipd.), delovnike od osmih do štirih in socialne varnosti na plečih države. Kapitalizem pozna zgolj koncept dodane vrednosti, se pravi tega, katera znanja in sposobnosti imate, ki jih nekdo na trgu dela ali dobrin potrebuje. Ravno nasprotno od socializma, ki je botroval k temu, da so ljudje nehali vlagati vase in v svoje sposobnosti po formalnem šolanju, ker je sama diploma zagotavljala največjo možno varnost.

Prav tako pa je bilo v tistih časih bistveno več fizičnega dela kot danes. Posledično, če nekdo nekaj ne zna, v družbi znanja težko prispeva. Če nekdo ne prispeva, mora dodano vrednost namesto tega človeka, ustvariti nekdo drug. Kar pa ne gre v nedogled in slej kot prej pride do nemirov. Ko se ozremo v preteklost iz vidika kapitalizma in družbe znanja, bi lahko rekli, da je za zastoj nadaljnjega razcveta slovenske družbe naredilo malo ljudi velike napake (npr. tajkuni) in veliko ljudi majhne napake; vsi omamljeni od konjunkture. Tudi zato, ker nas je vse televizija programirala v pridne potrošnike, država pa obljubljala stvari, za katere se ji sanjalo ni, da jih ne bo morala zagotoviti.

Sploh pa se še ne srečujemo z glavnimi problemi kapitalizma, kot na primer v ZDA, kjer dejansko bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši.

In sedaj smo tam kjer smo. Možnosti sta dve. Predstavljajte si, da imate na operacijski mizi bolnika. Njegova prva možnost je hitra in težka operacija, po kateri bo potekalo hitro okrevanje. Zelo boleče, a hitro. Druga možnost je, da se bolnik izogne operaciji, vendar bo okrevanje potekalo več let po majhnih korakih. V podobni situacijo smo verjetno sedaj, vsi, kot narod. Lahko gremo skozi eno težko leto, kjer prilagodimo svojo potrošnjo (jo ustrezno znižamo), zavihamo rokave, začnemo vlagati vase in se uspešno soočimo z več težkimi situacijami. Zagotovo bo izjemno težko, vendar po prilagoditvi stila in načina življenja, lahko znova zadihamo in dosegamo nove uspehe.

Druga možnost je, da se ne ozremo vase in ne spremenimo osebnih in potrošnikih navad, prav tako pa ne vlagamo vase. Vendar malo znižamo standard ter živimo nekaj let v turobnem in turbulentnem vzdušju ter v upanju, kdaj bo svetovno gospodarstvo potegnilo tudi slovensko gospodarstvo. Če bo.

Ne glede na scenarij, ki ga bomo izpeljali, lahko upamo predvsem na to, da ne bomo kot širša družba na tej Zemlji zašli v novo vojno, nasilne proteste ali druge oblike, ki bi razklali ljudi in pustili dolgotrajne psihološke posledice. Če se vsaj malo ozremo v zgodovino, se dogajajo tudi takšne reči. Vse lahko rešimo izjemno konstruktivno, če se le vsak od nas malo ustavi, premisli ter se odloči, da bo prispeval namesto zahteval. Prihodnost bo bistveno lepša za vse nas, če bomo v teh težkih trenutkih sodelovali in pokazali svoj najbolj srčen del človeške narave.

Rešitve za vašo brezposelnost

Sedaj pa se osredotočimo predvsem na to, kaj lahko vi sami naredite, če ste slučajno ostali brez službe, ste tik pred tem ali vas pesti strah, da bi se kaj takšnega lahko kmalu zgodilo. Prvi korak je, da sprejmete popolno odgovornost za vaše življenje. Ni ga podjetja in ni je države, ki jo lahko v teh časih okrivite ali kaj od njih zahtevate. Ko s prstom kažete na nekoga, imate konec koncev štiri prste obrnjene vase. Tudi če bi vam država želela pomagati, vam ne more, ker ima dovolj svojih težav, predvsem pa je brez denarja. In še nekaj časa bo. Zato prevzemite popolno odgovornost za situacijo kjer se nahajate in se vsakič ugriznite v jezik, ko bi želeli preložiti odgovornost. Pritoževanje, jamranje in preklinjanje vam ne bo nič pomagalo. Edino, kar vam bo pomagalo je to, da sprejmete odgovornost in si obenem zaupate.

Drugi korak je, da se trdno odločite, da boste spremenili situacijo, pa ne glede na to, kako težka je. Morate si zaupati; verjamem, da zmorete. Še bolj morate verjeti vi. Povsem na vas je, da sprejmete trdno in jasno odločitev, da boste s pozitivnimi dejanji svoje življenje spremenili. Odločiti se morate, da boste proaktivni in povsem sami rešili situacijo, v kateri se nahajate. No, s pomočjo tistih, ki vas podpirajo. Trdno si obljubite, pa ne glede na to, kako težka je situacija. Zmorete.

Tretji korak je, da naredite strateški plan. Vprašati se morate, kaj vas v življenju resnično veseli, kaj bi radi počeli in kje bi se lahko izkazali. Vsak od nas ima določene talente in če se do sedaj niste še vprašali, kaj vas resnično veseli, se nahajate v idealnem trenutku, za iskanje takšnih odgovorov. Če ne veste, kaj bi radi počeli v življenju in kje bi delali, boste težko šli korak dlje. Vsak v nečem uživa, vsak nekaj obvlada. Lahko je to oblikovanje, popravljanje avtomobilov, šivanje, obvladanje številk, karkoli.

Prav tako naredite osebno SWOT analizo, naštejte vsa področja, ki jih obvladate in vsa, ki jih ne, nato pa si oblikujte jasno sliko, kakšno službo želite dobiti. Samo, če boste imeli jasno sliko, kaj si želite, boste to lahko tudi dobili in dosegli. Pri tem ga ni živega človeka, ki bi vas lahko kritiziral, počnete lahko kar koli želite, kar koli znate, kar koli vas veseli. Samo vprašajte se in si iskreno odgovorite.

Ko odkrijete svoje talente in ugotovite, kaj bi počeli, sledi drugi del strateškega plana. Naredite si sistem, kako boste spremljali karierne priložnosti. Pripravite seznam podjetij, kjer bi potencialno delali, vpišite se v vse možne baze podatkov za trg dela (Mojedelo.com, Zaposlitev.net ipd.), prijavite se pri kadrovskih agencijah, spremljate oglase v časopisih ipd. Naredite seznam vseh ljudi, ki jih poznate in bi vam lahko pomagali s priporočili in jih pokličite.

Svoj življenjepis oblikujete izvirno in temeljito, naj vam pri tem kdo pomaga. Nato pa vsak dan proaktivno iščite nove priložnosti. Pišite elektronsko pošto, kličite znance, spremljajte nove oglase, vzemite vsako projektno delo in tako dalje. Nič ne čakajte, da bo delo prišlo do vas, bodite proaktivni. Pomagajte komu pri čem, kar obvladate, bodite priročni in si odpirajte nove priložnosti.

Glavna razlika med ljudmi, ki jim uspe in tistimi, ki jim ne, je v tem, da eni veliko govorijo, drugi pa veliko naredijo. Bodite eden izmed tistih, ki stvari naredijo in bodite drugim zgled.

Vmes in pa tudi potem, ko dobite novo službo, pa vlagajte vase. Neprestano večajte svojo kompetentnost. Zavedati se morate, da so se časi povsem spremenili. Danes se moramo neprestano izobraževati, neprestano vlagati vase. Ne gre drugače. Začnite brati knjige, glejte izobraževalne oddaje, obiskujte seminarje, pridobite eno stopnjo večjo izobrazbo ipd. Neprestano se izobražujte in vlagajte vase.

V sklopu izobraževanja ne pozabite vlagati tudi znanje s področja tehnologije. Informacijska revolucija se še ni končala, ravno nasprotno. V naslednjem desetletju nas čakajo največje spremembe v zgodovini človeštva. Vsi, ki bodo obvladali tehnologije, bodo imeli izjemno veliko prednost pred ostalimi. Zato v sklopu vlaganja vase ne pozabite na računalniško znanje; to vam bo še kako koristilo.

Ob vsem tem bodite vedno konstruktivni, prijazni in pomagajte tudi drugim. Bodite hvaležni za življenje in za vse stvari, ki jih imate in vedno iščite pozitivno. Z malo je življenje lahko izjemno lepo, pomislite na svoje bližnje in stvari, ki jih imate radi v življenju.

Verjamem v vas in se veselim vaših nadaljnjih kariernih uspehov. Samo nikoli ne odnehajte in verjemite vase, predvsem pa bodite prokativni. Kjer je volja, tam je pot!

Sedaj nadaljujete na stran Zavoda za zaposlovanje. Če vas zanima še več, kaj lahko storite zase v teh težjih časih, pa nadaljujte z branjem tukaj.

Print PDF

Prav tako pa ga ni človeka, ki bi živel kot kralj na zemlji. Vsak ima svoje izzive, vsak je dolžan nositi svoj križ. Vsak od nas ima področja, ki so mu otroško lahka in vsak od nas ima področja, ki jih mora skozi premagovanje izzivov razvijati. Temu ne uidemo. Rečemo lahko, da mora človek prehoditi svojo pot. Obstaja pa več načinov, kako lahko človek prehodi to pod, od sedenja pa do šprintanja.

Sedenje – Če se skozi življenje zgolj sprehajamo ter si zatiskamo oči, da izzivov in potrebe po osebnostni rasti ni, se odgovornosti pridno izogibamo, ali še več, te izzive kar odrinemo z omamami, kot so alkohol, droge, deloholizem, hrana, televizija ipd., slej kot prej pride trenutek, ko nam življenje nakopičene probleme vrže v obraz. Nas vrže iz tira. Predrami. Življenje od nas zahteva, da začnemo teči do onemoglosti, da nadoknadimo vse tisto, česar smo se izogibali. Vendar tudi takrat, namesto, da bi tekli, se običajno vržemo ob tla in jamramo. Problemi pa se še kar kopičijo.

Tako je najmanj smiseln pristop do življenja, da sedimo na poti in nekako upamo, da bo pot minila sama od sebe. Čim bolj mirno. Potem pa vsake toliko časa, na kakšno desetletje, pridejo nakopičeni problemi in nas vržejo iz stola, da se malo zbudimo. Vendar ne mine dolgo, ko se z narkotikom v roki zopet mirno usedemo in čakamo, da življenje počasi mine. Medtem, ko bi lahko živeli izjemno avanturo, cenili dar življenja, ga praktično neodgovorno zapravimo, ker smo pač leni.

Lahkotno sprehajanje – Drugi pristop do življenja je, da se skozi tega lahkotno sprehajamo. Seveda sem ter tja pridejo kakšne nevihte, vendar v nekem splošnem pogledu ohranimo vedrost duha. Je pa že tako, da lahko govorimo o dveh skupinah ljudi, ki živijo na ta način. Prvi so tisti, ki jim je v tem življenju dano, da se na nek način spočijejo. Njihov križ je nekoliko lažji, da si opomorejo od prejšnjih bojev ter se pripravijo za naslednje.

Res je, da velikokrat podcenjujemo izzive drugih ljudi, sploh ker od daleč stvari delujejo bistveno lepše, še bolj pa ker se primerjamo z drugimi zaradi lastnega ranjenega lastnega ega; vendar si je vseeno potrebno priznati, da je nekaterim ljudem dano, da se lahkotno sprehajajo skozi življenje. V tem življenju je to njihova pot. Edino prav je tako in to moramo spoštovati. Pa ne govorim zgolj o ljudeh, ki so rojeni z zlato žlico. Polno je tudi drugih ljudi, ki jim karakter omogoča, da vedno ohranijo lahkotni korak in nasmeh na obrazu.

Druga skupina ljudi pa so tisti, omenjeni v uvodu. Običajno skozi velika trpljenja pridejo do življenjskih spoznanj, ki jim omogočajo preseganje živalske in človeške narave. Spoznajo moč ljubezni, ukrotijo svoj um in se lahko prilagodijo vsaki situaciji. Govorim seveda o ljudeh, kot sta Buddha in Jezus Kristus. Vendar je tako enih, kot tudi drugih izjemno malo na tej zemlji, saj je zemlja trening območje.

Šprint – Če smo v življenju neučakani, lahko življenje jemljemo kot en sam dolg šprint. Vsi pa dobro vemo, da je življenje predolgo, da bi lahko samo šprintali. Slej kot prej pridemo do izgorelosti. Ko enkrat presežemo skrajno točko do pojava izgorelosti, je težka in naporna pot nazaj v energetsko pozitivno stanje. Tako z neučakanostjo lahko postanemo celo sami sebi izjemno nevarni.

Ta pogled na življenje se pojavlja predvsem, ko smo še mladi in bi radi prehitro dokazali svetu svojo vrednost. Izvor je seveda vedno ranjen ego, ki se odraža v sedmih smrtnih grehih. Res pa je, da spoznamo nevarnost ognja šele takrat, ko ga sami primemo in ne, ko nas na to opozarjajo drugi. Enako je z izgorelostjo. Dokler je ne doživimo, smo kar nekako prepričani, da se nam pa to ne more zgoditi. Vendar se zgodi vsakemu, ki predolgo časa pretirava.

Tudi če med šprinte vnesemo počitke, govorimo o kombinaciji hitrega teka in sedenja, torej o dveh ekstremih. Največji problem pri tem je, da te ekstreme težko uskladimo z življenjsko potjo. Mogoče ravno končamo šprint in bi se radi spočili, življenjska pot pa se začne vzpenjati, nam pa zmanjka energije. Prav tako nas ekstremi na dolgi rok fizično in psihično izčrpajo. To pa nikakor ni formula za dolgoročno uspešno krmarjenje skozi življenje.

Maraton – Pogled na življenje, kot da gre v bistvu za maraton, je veliko bolj smiselno. Skozi življenje smo tako neprestano proaktivni, se soočamo z danimi izzivi, ne pretiravamo, neprestano prilagajamo tempo in če je le možno v teku zraven še čim bolj uživamo. Ob vsem tem se lahko bistveno bolj zavedamo sebe in okolice, kako se vse spreminja in kaj je namen teka posameznega življenjskega obdobja. Se ne izčrpamo in vedno iščemo neko ravnovesje.

Maraton ima le eden večji problem. To je, da sem in tja pridejo priložnosti, ko bi se nam bistveno bolj obrestoval šprint in te priložnosti enostavno izpustimo. Pač zato, ker tečemo maraton. Nekajkrat v življenju pridejo tisti trenutki, ko bi morali tvegati in dati čisto vse od sebe, pa raje ohranimo tempo, da se ne bi spotaknili. Priložnosti pa gredo mimo nas. S kakšnim vmesnim šprintom pa bi v življenju lahko dosegli bistveno več. Prav tako lahko pri maratonu postanemo preveč strogi do sebe in ne poslušamo svojega telesa, ko se je potrebno spočiti, s čimer pa si zopet lahko na dolgi rok škodujemo.

Maraton s serijo šprintov in počitkov – Tako bi življenje moralo biti za večino ljudi na zemlji maraton, z vmesnimi šprinti in počitki. Uživamo v teku skozi življenje, se neprestano soočamo z izzivi, gradimo na zavedanju, smo proaktivni in odgovorni, ko pa zaznamo pravo priložnost in pride tisti pravi trenutek, pa stisnemo in začnemo šprintati. Po šprintu, pa če je ta prinesel uspah ali pa ne, pa se dodobra spočijemo in napolnimo baterije.

Nujno se je potrebno zavedati, da je za vsako stvar potreben čas, da dozori. Z neučakanostjo in pretiravanjem si lahko izjemno škodujemo. V življenju je potrebno počasi graditi trde temelje tako, da delamo na sebi. Pridno večamo svojo kompetentnost in počasi večamo ter večamo težavnost teka. Samo z vztrajnostjo in sistematičnim pristopom lahko pridemo do dolgoročnega uspeha. In zato je življenje maraton.

Po drugi strani pa pridejo obdobja, ko je potrebno šprintati. Dobimo otroka, ustanovimo podjetje, napredujemo v službi, spoznamo novega partnerja, pripravljamo se na maturo, dolgo potovanje ipd. To so obdobja, ko se je enostavno potrebno brutalno osredotočiti in začeti teči na vso moč. S tem lahko naredimo veliko pozitivnega za dolgoročni uspeh. Po šprintih pa ne smemo pozabiti na počitek in brušenje žage.

Na koncu se pojavi še eno pomembno vprašanje in sicer, kako se odločiti, kdaj med maratonom šprintati in kdaj počivati. Možen odgovor je samo eden in sicer, ko to začutimo. Nujno moramo poslušati svojo intuicijo, prav tako pa svoje telo.

Samo, če smo res v stiku sami s seboj, lahko začutimo tisti pravi trenutek, kdaj začeti šprintati in kdaj počivati. Intuicija je tista, ki nam omogoča, da našo življenjsko pot uskladimo z našim notranjim bistvom in trenutnimi zmožnostmi avatarja. Če vsi trije elementi niso usklajeni, se slej kot prej poškodujemo pri teku, pa ne glede na to, kakšen je tempo.

Zapravljeno je tisto življenje, ki ga presedimo (pred televizijo, s trači, ob jamranju ipd.). Prav tako nam nič ne pomaga, če cel svet pridobimo, svoje življenje (energijo, zdravje ipd.) pa pogubimo. Zato je izjemno pomembno, da se življenja lotimo sistematično s pravim pristopom.

Tečemo, počivamo, šprintamo, poslušamo sebe in obenem uživamo!

Print PDF