Običajno doživimo kolaps ali zastoj v življenju na enem samem področju. Finančno, partnersko, zdravstveno, karierno ali kako drugače. Res pa je, da se breme enega področja kmalu prenese tudi na druga področja. Saj so področja življenja med seboj močno povezane. Če ne drugega povečana stopnja stresa, močno načne zdravje. Še bolj pogosto pa je tako, da ko se začne podirati eno področje, kot domine sledijo tudi druga področja. In zgraditi moramo znova naše celotno življenje.

Kolapsi in zastoji seveda niso enostavni. Gre za najtežje preizkušnje življenja. Takrat pokažemo, iz kakšnega testa smo. Velika večina ljudi po zastojih in kolapsih postane vidno zdelanih in se včasih celo kar prepustijo usodi. Samo peščica pokaže zobe nazaj življenju. Zato je smiselno, da nekoliko bolj razdelamo kolapse in zastoje v življenju ter kako se z njimi soočiti.

Če se želimo z nečem soočiti, moramo najprej to razumeti. Šele ko razumemo, lahko spremenimo pogled na dogodek, odpravimo čustveno in mentalno kletko ter naredimo akcijski načrt sanacije. Vse v življenju ima nek namen, včasih ga je le bistveno težje odkriti. Vendar sta vesolje in narava inteligentna; tako ali drugače. Na koncu iz kolapsa ali zastoja lahko pridemo močnejši, če se ne vdamo v usodo seveda. Kar ne ubije, krepi; življenje pa nam podari samo toliko težke preizkušnje, kot smo jih zmožni premagati.

Kolapsi

Posvetimo se najprej kolapsu. Kolaps bi lahko definirali kot nenadno sesedanje. Nekaj trdnega in stabilnega je obstajalo, sedaj kar naenkrat tega ni več. Nekaj, kar smo gradili leta in leta, se praktično čez noč sesuje. Propadla korporacija ali dolgoletni zakon, kritično zdravstveno stanje, finančni bankrot, zgubljena mentalna stabilnost ali kolaps na katerem koli drugem področju. Pri kolapsu je običajno tako, da nekaj gradimo leta in leta, potem pa se zadeva nepričakovano sesuje. Boleče.

Razlogov za pojav kolapsa je več. Prvi razlog kolapsa so lahko šibki temelji. Višje, kot želimo zgraditi stolpnico, bolj stabilne temelje potrebujemo. Glede na to, da smo neučakana “fast food” družba, nam je počasno grajenje običajno breme. Raje bi obogateli čez noč, kot pa skozi leta in leta truda, kot ga je recimo vložil Warren Buffet v znanje o investiranju. Raje bi spoznali kar popolnega partnerja, kot da bi vložili energijo v to, da partnerstvo res deluje. Raje gremo na operacijo, kot da bi lepoto zgradili na notranjem nasmehu in fizični aktivnosti.

Današnja družba omogoča, da uspemo na hitro. Vendar se pogosto zgodi, da notranje posameznik ni zrel uspehu, ki ga je doživel. Zato sledi kolaps. Zunanji svet je vedno odsev notranjega sveta. Če se ti nasmehne fortuna, pa nisi zrel za zunanje stanje, ki ti je bilo podarjeno, slej kot prej z odločitvami uničiš ta nasmeh sreče. V praksi se to odraža v strahu pred uspehom, strahu pred neuspehom, neučakanostjo, ne temeljitostjo, v vsem, kjer ni zgrajeno kot posledica dolgoletnega truda. Vse velikega, kar je bilo zgrajeno, pa se je vsaj nekaj časa obdržalo, je bilo plod trdega dela in znoja. Pika.

Drugi razlog kolapsa bi lahko imenovali slabe navade. Tako kot pri orgazmu, tudi na drugih področjih življenja obstaja točka brez povratka, le da dogajanje vodi do drugačne oblike male smrti; nič kaj prijetne. Življenjska področja si moramo predstavljati kot bančni račun. Partnerstvo je bančni račun, naše zdravje je bančni račun, naš startup je bančni račun, naš transakcijski račun je bančni račun. Vsemu tistemu, čemur posvečamo pozitivno pozornost, stanje na tem bančnem računu rase. Vse, kar zanemarjamo, dvigujemo iz bančnega računa. Več, kot v nekem obdobju položimo na bančni račun, bolj trdo je to razmerje oziroma odnos. Na primer, če smo v top kondiciji, lahko dalj časa zanemarjamo zdravje, kot če smo zadihani po prehojenih desetih stopnicah. Enako je na vseh drugih področjih.

Vsak bančni račun pa ima svoj limit. Ko presežemo limit in nimamo več likvidnih sredstev, pride do osebnega bankrota. Kolapsa. Se pravi na računu je dano neko stanje, mi pa dvigujemo in dvigujemo, dokler se ne sesujemo. Včasih še položimo kakšen evro, ko nas življenje opozori, da se bližamo limitu, potem pa nadaljujemo po starem. Če pri prvem razlogu kolapsa za grajenje stolpnice nismo postavili trdnih temeljev, tukaj lahko govorimo o tem, da stolpnico gradimo po liniji najmanjšega upora, v upanju, da se bo zgradila kar nekako sama. Pri zdravju bi na primer tukaj veljal pregovor, da si z žlico jamo koplješ. Telo drži in drži, nato pa kolaps.

Nevednost in življenje v laži sta naslednji razlog kolapsa. Včasih so zdravili ljudi tako, da so izganjali iz njih zle duhove. Rezultati niso bili najbolj uspešni. Ljudje smo že zgodaj ugotovili, da je v znanju moč. Če želimo rezultate, moramo najprej razumeti. Zato smo izumili znanost, s katero si skušamo razlagati svet in iskati rešitve za vsakdanje tegobe. Seveda pa smo še daleč od tega, da bi povsem razumeli življenje, verjetno smo pri nekaj odstotkih. Tako je še mnogo področij, kjer živimo na nek način v nevednosti ali laži.

V praksi to pomeni, da v bistvu začnemo plezati ob narobno stolpnico, kar ugotovimo šele ko pridemo na vrh in nam spodnese lestev ter pademo na tla. Napačna dieta, napačne investicije, iluzija popolnega partnerja v fazi zaljubljenosti in še bi lahko naštevali. Rešitev za to je preprosta, a vendar izjemno težka. V vse, kar nam je kdaj koli kdo rekel moramo dvomiti. Močno dvomiti. Kritični moramo biti do vsega, potem pa sami poskusiti ali nam določena zadeva odgovarja ali ne ter oceniti kam vse to vodi na dolgi rok. Pač čisti znanstveni pristop – neprestano merjenje, opazovanje, analiziranje in nato spreminjanje. Na dolgi rok se splača; veste koliko ljudi je izgubili življenjske prihranke, ker so verjeli v dogmo, da bo borza neprestano rasla; ker je tako rekel nek kvazi ekspert, ki je dober prodajalec in dobil za svoje prepričevanje odločno proviziji. Ljudem, ki so slepo verjeli, pa so šli življenjski prihranki, za katere so trdo delali. Kolaps.

Četrti razlog za popolni kolaps je nenadna sprememba zunanjega okolja. Na hitrost in način gradnje stolpnice imamo vpliv, obstaja pa na tisoče zunanjih faktorjev, na katere vpliva nimamo. Problem nastane, ko se okolje spremeni hitreje, kot smo to zmožni zaznati ter se nato prilagoditi. Zunanje okolje pa se neprestano spreminja; še več, hitrost teh sprememb je vse hitrejša. Zgolj tisti, ki se bodo zmožni hitro prilagajati, bodo obstajali na dolgi rok. Tukaj imajo glavno vlogo znanje, samokritičnost in neprestana rast. Vendar je težko. Vreme je izven območja našega vpliva. In na tisoče drugih faktorjev.

Nenadna sprememba okolja je najpogostejši razlog kolapsa in tudi najtežji preizkus. Postavimo trdne temelje, pridno gradimo stolpnico, nato pa zapiha nepričakovan veter in nam jo sesuje. V praksi to pomeni, da delamo po nekem vzorcu, okolje pa se nenadno tako spremeni, da ta vzorec ne zagotavlja več uspeha. Čeprav se sliši to sila enostavno, je to izjemno težko opaziti v življenju. Formula uspeha se povsem obrne na glavo, mi pa smo že sprejeli napačne odločitve, obenem pa se sprašujemo, zakaj bi počeli nekaj drugače, če deluje. Ko si priznamo neuspeh in se začnemo obračati k novi formuli, je vse skupaj odvisno zgolj še od tega, koliko je ostalo na »računu«. Včasih tranzicija uspe, največkrat pa ne. Zato je na primer v finančnem svetu varnostni fond izjemno pomemben. Na kolapse v življenju je dobro biti pripravljen; pri tem pa velja rek, da se streho popravlja, ko še sije sonce.

Zadnji, peti razlog za kolaps je sama evolucija. Ta tudi skriva v sebi razumevanje kolapsa, zakaj ga sploh potrebujemo. Odgovor je enostaven: Rušite, da bi gradili. Če želimo ustvariti nekaj novega, se mora staro končati. Vedno je tako bilo in vedno tako bo. Vse v življenju ima svoj cikel, se pravi začetek, vzpon, vrh, zato in konec. To je sestavni del življenja, tako je življenje zasnovano. Ljudje pa smo navezani na druge ljudi, izkušnje, stvari, ljubezen, osebnostno rast, svoje življenje ipd. in navezanost prinaša bolečino. Zato tudi kakršen koli kolaps prinaša bolečino. Veliko bolečino.

V sklopu evolucije so kolapsi lahko tudi bistveno bolj neprijetni. Vojne, nasilje, odvzemi, prisile, zmaga močnejšega, nenaden pojav usodnega konkurenta z disruptivno tehnologijo ipd. Te stvari še toliko bolj bolijo in običajno mase ljudi. Vendar dobro (novo) brez slabega (rušenja starega) ne obstaja; napredek se skriva v igri te dualnosti. Še več, dobro in slabo sta zelo relativna pojma. Na podlagi enega najbolj duhovno razvitih živih bitij v celotni zgodovini človeštva, Jezusa Kristusa, so se bojevale svete vojne in umrlo je na deset tisoče ljudi. Druga svetovna vojna pa je prinesla marsikatero tehnologijo, ki danes rešuje življenja. To pomeni, da težko sodimo o dobrem in slabem, lahko pa sodimo namen – po mislih, besedah in dejanjih, ki se odražajo v namenu je sojen človek. Zato je Jezus najsvetlejša oseba zgodovine, Hitler pa najtemnejša. Nikoli pa ne vemo, ali dejanja te osebe prinašajo dolgoročno dobro ali slabo; to je odvisno, kakšne namene imajo nasledniki, najpogostejše pa prinaša oboje, saj so na svetu vedno dobri ljudje in nepridipravi. Eni izkoristijo situacijo v eno smer, drugi v drugo. In tako se igra dobrega in slabega, kolapsov in vzponov, novega in starega nadaljuje; v vsej svoji grenkobi in sladkobi.

Iz tega sledi, da se bo v življenju neprestano mešalo dobro in slabo, novo in staro. Zato bodo vedno potrebni kolapsi, vedno bo potrebna dinamika transformacije. V primeru, da koncepta kolapsa ne bi bilo več v naših življenjih, bi bilo življenje popolno in takrat bi izgubilo svoj smisel, kot ga poznamo danes. Če ne bi bilo potrebno več evolucije, če ne bi bilo potrebno več tekmovanja, če ne bi bilo potrebno več bolečega rušenja, potem življenje v obliki, kot ga poznamo, ne bi imelo več svoje funkcije. Potem bi zgolj samo še bili.

V takšnem primeru bi postali čista ljubezen in se ločili od samsare ter napredka v življenju. To je celo komu uspelo v zgodovini človeštva, na primer Budi; pot do tega pa je diametralno nasprotna od evolucije. V evoluciji smo vsi obsedeni z napredovanjem, z žejo po več, z navezanostjo in tekmovanjem. Budi pa se je uspelo tega osvoboditi. Takrat kolapsi ne obstajajo, vendar gre za nevtralni dogodek, kot vse ostalo. Vendar je to najtežje v življenju. Zato pa je bil Buda samo eden.

Za ostalo večino ljudi je krog življenja z vidika evolucije popoln. Podganja dirka na nek način. V svojem prizadevanju k neminljivosti s širjenjem genov, razlaganju delovanja narave, izumljanju, grajenju, ustvarjanju in raznimi drugimi dejanji iščemo nek košek varnosti; majhno varnost večnosti.

Vse skupaj pa je zgolj pot v kolaps, ki omogoča novemu, da na naših prizadevanjih zgradi še več in še boljše. Nato pa se njim zgodi enako in naslednji generaciji in naslednji in naslednji. Evolucija od nas zahteva, da se v življenju soočimo s kolapsi. Ali za dobro nas samih, ali za dobro celotne družbe, ali za dobro življenja. Namen kolapsa je, da postanemo boljši, da lahko začnemo znova, zgradimo bolj trdne temelje in da izpilimo naš karakter; prav tako pa, da se vzdignemo na ramah velikanov, nato pa še sami naslednikom darujemo svoja ramena.

V vzroku in namenu kolapsa se seveda skriva tudi zdravilo. Fuck it. Prej omenjeni Buda. Ne bomo večno živeli, vse nam je lahko odvzeto, naša dejanja niso večna. Vse kar je plod našega dela, naša razmerja, vse s čimer se poistovetimo, vse kar nas definira, vse kar nas veseli, naše telo, naša duša, naši predniki in nasledniki, vse česar se lahko dotaknemo, nič ni večno. Koncept nebes, ponavljanj življenj in še česa je plod našega prizadevanja po večnosti, ki ne obstaja. Rešitev je torej v nenavezanosti. Korist kolapsa je, da se lahko osvobodimo; osvobodimo svoje mentalne in čustvene kletke. Ko se osvobodimo, se za korak približamo bogu. Nimamo več živalskih hotenj, vendar smo se osvobodili verig. Lahko se osvobodimo navezanosti na meso, pohlepnih vzgibov, želje po več, navezanosti na rezultat, ljudi okoli sebe, pa četudi so naša kri in še česa. Kolaps nam omogoča, da postanemo svobodni kot ptica. Ukrotimo svoj um in poletimo v nebo.

Kolaps nam omogoča tudi nov začetek. Začetek nečesa boljšega. Ni nujno večjega, vseeno pa bolj kakovostnega. Izkušnja je tista, ki nas obogati ter nam da moč, da zgradimo mojstrovino; sicer povsem drugačno, lahko večjo ali manjšo, vendar vseeno za nas same boljšo; ker bo še bolj odražala krepkost našega duha, pa četudi je nov dosežek peščica uspeha, kot smo ga doživeli prej pred kolapsom. Življenju pokažemo, da se znamo boriti in da se ne vdamo kar tako. Svoj uspeh pa merimo zgolj sami s seboj.

Nenazadnje pa so manjši kolapsi tudi opozorila. Življenje nas včasih brcne, z namenom, da nas opozori, naj nehamo sanjariti in lenariti, vendar naj gremo v akcijo. Bolj kot se bližamo bankrotu “na računu”, več mini kolapsov nam prinese življenje; kot opozorila, da se bližamo resnemu prepadu. Takrat življenje zahteva od nas, da spremenimo svoje vzorce delovanja. Čas je, da začnemo polagati na tekoči račun. Prav je, da smo življenju hvaležni za takšna opozorila in jih tudi upoštevamo. Dalj časa kot odlašamo, bolj raste pošast v obliki težjega in težjega kolapsa.

Kolapsi zahtevajo od nas, da se v življenju soočimo z našimi najglobljimi strahovi. Omogočajo nam, da transformiramo naše podzavestne strahove v ljubezen in se s tem osvobodimo; ker nismo več navezani. Čeprav do kolapsi najtežje življenjske preizkušnje, so tudi najbolj dragocene. V kolapsih človek zrase s svetlobno hitrostjo. Nauči se več, kot v stoletjih lagodnega življenja. Zato kolapsi pač morajo obstajati in vedno bodo. Ljubite svoje sovražnike, prav tako pa ljubite svoje kolapse; potegnite iz njih najboljše, potem pa se osvobodite. Vaše življenje ni plakat v reklami, kjer so vsi nasmejani in srečni, ker so pridni potrošniki. Vaše življenje je borba in vi ste miroljubni bojevnik.

Sam sem doživel že več kolapsov in to ne najbolj enostavnih. Na zdravstvenem področju zaradi pretiranega dela (izgorelost) in kasneje napačnega prehranjevanja. Na finančnem zaradi napačnih investicij. Na poslovnem zaradi postavljenih premalo trdnih temeljev. Občutek res ni prijeten, garaš za nekaj leta in leta, potem pa se vse skupaj sesuje kot hiša iz kart. Vendar možnosti sta dve, ali jamraš in se smiliš sam sebi, ali pa se iz situacije kar se da največ naučiš, se odvežeš in greš dalje; močnejši in bogatejši za izkušnjo. Življenje prinaša tako srčno lepe trenutke kot tudi resne teste, kjer moramo pokazati iz kakšnega testa smo narejeni. Beg od podirajoče se stolpnice pa žal ni mogoč.

Zastoji

Poleg kolapsov se moramo v življenju soočati tudi z zastoji. Čeprav nas kolapsi veliko bolj pretresejo v temeljih in so običajno bistveno bolj intenzivni, po drugi strani dokaj hitro minejo in lahko začnemo graditi novo. Po dežju posije sonce. Zastoji pa so običajno bistveno bolj kompleksni in težje premagljivi. Zastoj je na nek način tek na mestu, želimo si napredek pa ga kar ni in ni. Mesece in mesece slabega vremena.

Najpogostejši vzrok zastoja je en sam. Delovanje po določenem vzorcu nas pripelje samo do neke stopnje uspeha. Ko dosežemo plafon, enak pristop ne deluje več. Vsak vzorec delovanja pa ima svoj plafon. Pika. To je seveda težko spoznanje. Nekaj kar je delovalo leta in leta ter nam je prinašalo napredek ter uspeh, ne deluje več. Kako je to možno? Psihološko so takšni zastoji izjemno zahtevni; če želimo še napredovati, moramo namreč spremeniti sebe, spremeniti svoje navade. Najtežje v življenju pa je sebe spreminjati.

Namen zastoja je najprej, da v življenju spoznamo meje. Tako kot ima vsak od nas subjektivno realnost, si delimo tudi objektivni svet, ki je omejen s fizičnimi zakoni. Pri tem je ključna beseda omejen. Absolutno se strinjam, da je možno na nekih drugih nivojih doživeti fizikalno neomejene izkušnje (lucidne sanje ipd.). Vendar pa fizični svet zahteva svoje meje. Pomislite na športnika, ki doseže svoj plato, maksimalna plača, ki jo lahko dobite v določeni službi (npr. javni upravi) in podobno. Če vam kdo reče, da je vse mogoče, naj vas naredi 20 cm večjega ali kar koli že.

Kot drugo zastoji od nas zahtevajo popolno revizijo določenega življenjskega področja. Ko ugotovimo, da ne napredujemo več, se moramo ustaviti in temeljito analizirati, katere naše odločitve nas držijo na mestu. Mogoče je čas, da se posvetimo drugim področjem, ki so nam v tem življenju tudi pomembna, mogoče moramo iz trdega dela preiti k pametnemu delu, mogoče moramo iz naše podzavesti pritegniti najgloblje strahove, recimo strah da nam bo res uspelo in ga transformirati.

Če govorimo o zastoju, to običajno pomeni, da si na določenem življenjskem področju še želimo napredovati, ni pa napredka. Glede na prej zapisano, moramo v sklopu analize najprej ugotoviti, ali smo dosegli svojo skrajno točko zmožnosti in se s tem sprijazniti, v njej uživati, biti ponosni nase, ker smo dosegli maksimum in se nato posvetiti še drugim stvarem v življenju. Vedno je področje, kjer lahko še napredujemo. Nikoli ne doživimo vrhunca našega potenciala na vseh področjih. S tem ni nič narobe, nima smisla da preostanek življenja tekamo na mestu, zgolj zato, ker si nočemo priznati, da obstajajo meje.

V primeru ocene, da nismo dosegli maksimuma, pa je potrebna skrbna analiza našega delovanja, preteklih odločitev, vzorcev in podzavesti ter iskanje vzroka, zakaj ne moramo korak dlje. Lahko si pomagamo z modeliranjem, možganskimi nevihtami, meditacijo, povezovanjem sami s seboj ipd. Potem sledi postavljanje ciljev, načrt novega delovanja in borba s samim sabo. Najslajše bitke so seveda tiste, ki jih zmagamo sami nas seboj in pot iz zastoja je ena izmed takih izjemno zahtevnih bitk.

Še največji problem pri spremembi sebe pri takšnih zastojih je, da pri spremembi vzorcev delovanja običajno naredimo korak nazaj. In to je zelo težka poteza. Odreči se moramo delu uspeha, priznati, da ne gre več naprej ter se podati v neznano; v povsem nove vzorce, za katere ne vemo, če bodo sploh delovali. To pa pomeni tveganje, pri čemer niti ne vemo, ali bo to tveganje prineslo bistveno boljše rezultate ali ne.

Če smo iskreni, redkim uspe. Veliko ljudi se prijazni z zastojem in tega vzamejo za svoj maksimum, čeprav obstaja še veliko večji potencial, kot ga lahko dosežejo. Bolečina spreminjanja sebe je bistveno večja od bolečine, da je določena točka naša (fiktivna) meja. Zato je dobro imeti iskrene prijatelje, trenerje, mentorje, vzornike, dobre knjige, motivacijske filme in še kaj, ki vsaj za nekaj časa povzročijo dvom v fiktivne meje in začnemo iskati nove načine, kako naprej.

Tudi če premagamo zastoj, seveda slej kot prej pride nov zastoj. Vedno se moramo poriniti preko meje, v eno ali drugo smer. Običajno se zastoji dogajajo v periodi nekaj let, na različnih področjih življenja. In še enkrat bi poudaril, ključno je predvsem to, da skrbno ločimo, kdaj je naš zastoj resnično meja fizičnega sveta, kdaj pa zgolj živimo v fiktivni kletki. Ko ločimo dejansko mejo od fiktivne sledi temeljita analiza, nato pa načrt, kako se bomo spremenili. Pri tem velja še omeniti, da bolj kot je področje življenja fizično, bolj veljajo fizični zakoni. Na primer za življenjsko področje zdravja veljajo bistveno bolj pravila fizike, kot pa za čustveno ali mentalno področje, kaj šele duhovno.

Naj vam dam praktični primer, da ne bo vse zgolj teoretično obarvano. Poglejmo si ta blog. Ta blog v tem trenutku doživlja svoj zastoj. Rast obiska v zadnjem letu je povsem nesorazmerna s količino zapisane nove vsebine. V prejšnjih letih se je obisk vedno v enemu letu podvojil, v tem letu pa je zrasel za še ne deset odstotkov. Se prav, če na enak način in z enakim pristopom napišem še na stotine strani, obisk na spletni strani ne bo strmo rasel, kot bi si želel.

Sedaj imam dve možnosti, izbira je odvisna od cilja. Lahko se sprijaznim, da je to plato mojega bloga in pač uživam naprej po enakih vzorcih ter komuniciram z obstoječo skupino bralcev. To seveda tudi pomeni, da bloga ne bom moral nikoli monetizirati, prav tako da bom v prihodnosti pisal v dokaj podobnih temah, na podoben način ipd. Svoj zastoj bom vzel kot za mejo, čeprav je ta več kot očitno fiktivna.

Druga možnost je, da naredim skrbno analizo in načrt, kako spremeniti svoj način delovanja, ki mi še vedno ustreza (o rumenih novicah ravno nimam veselja pisati) in grem iz cone udobja pisanja na način, kot sem pisal do sedaj. To je lahko na primer blog v angleščini ali pa začetek objavljanja povsem drugi tem, lahko bistveno bolj populističnih ali pa povsem na drugih področjih. Kratkoročno bo to pomenilo zagotovo bistveno večji vložek truda in energije, da začnem pisati o novih temah, ki mi trenutno niso najbolj domače, potem izgubo določenega segmenta obstoječih bralcev (korak nazaj), pridobitev novih nasprotnikov in še kaj.

Dolgoročno se odpre možnost, da se poveča število bralcev, ni pa nujno. Vendar, če želim narediti korak naprej v tej smeri, je potrebno soočenje s samim sabo ter načinom dela; ali pa kletka. Tudi kletka v končni fazi ni problem, če gre za zavestno odločitev.

Po kolapsu ali zastoju

Kolaps od nas zahteva ravnanje kot na urgenci. Pogledamo, kjer so kritične rane, kje je bilo narejeno največ škode, obvladujemo te kritične rane in skušamo minimizirati škodo. Potem je potreben načrt zdravljenja in gradnja na novih temeljih. Vsako odlašanje, prelaganje, jamranje ali jokanje ne pelje k rezultatu, škoda je lahko zgolj še večja in večja. Kolaps od nas zahteva hitrost in učinkovitost.

Zastoj na drugi strani zahteva povsem znanstven pristop. Nič ne moramo narediti na hitro. Potrebno je skrbno analizirati stanje, narediti načrt, nato pa se podati na dolgotrajno borbo sami s seboj. Vmes pa se učiti, spremljati, modelirati, opazovati. Zastoj postavi na test našo vztrajnost in voljo.

Zgolj s sistematičnim pristopom, iskrenostjo in veliko dolgotrajnega truda, lahko iz zastoja pridemo močnejši. Če nam to ne uspe, si pogosto zgradimo kletko lažnih meja. Prav tako lahko velja obratno, in sicer, da si zgradimo kletko na način, da si ne priznamo dosego lastnega vrhunec na določenem področju. Potem pa tekamo na mestu leta in leta, na koncu pa pride zgolj razočaranje. V tem primeru bi bilo bistveno bolj smiselno, da energijo posvetimo drugim področjem, kjer lahko dejsnsko napredujemo. Ko se zaprejo vrata, se vedno odprejo nova okna. Prepoznati eno in drugo je umetnost in zahteva dobro poznavanje samega sebe. Vendar je možno, če živimo zavestno življenje.

Tako kot po kolapsu, kot tudi zastoju pa je potrebna nežnost do samega sebe. Procesi premagovanja tako enega, kot drugega so izjemno zahtevni. Zato ne smemo biti prestrogi so sebe, se kaznovati ali kakor koli drugače zganjati teror nad sabo. Glede na to, da je v obeh primerih oškodovana naša samozavest je pomembno, da si postavimo majhne cilje, za katere vemo, da jih bomo lahko dosegli in se za njih sproti nagrajujemo. Ponosni moramo biti na svoje dosežke, prav tako pa se ne smemo bati napredovati počasi. Edino, česar se moramo bati je, da se ustavimo v coni udobja, v mentalnih kletkah, ki omejijo naš potencial in vse, kar bi lahko dosegli v tem življenju.

Za konec velja omeniti še to, da lahko pogosto izbiramo, ali bomo naše življenje transformirali po formuli kolapsa ali zastoja. Včasih smo sami tisti, ki moramo izbrati in sprožiti eno ali drugo. Poglejmo si trenutno finančno krizo, ki še kar pesti v letu 2011. Možnosti so dve. Prva je kolaps in postavitev novega bolj zdravega sistema. To pomeni krvavo 2012, intenzivno delo na sebi in družbi, nato pa sledenje novi viziji. Druga možnost je še leta in leta depresije, strahu, negotovosti in počasno krpanje ran, počasno plačevanje računa, ki smo si ga nakopali. Kristalno jasno je, da bodo potrebni novi temelji kapitalistične družbe. Temelji, ki znajo zajeziti pohlep. Imamo pa sami vpliv na kakšen način bomo te temelje postavili. Z več ali manj kratkoročne ali dolgoročne bolečine, hitreje ali počasneje. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, iz bolečega procesa tranzicije mora priti boljši in bolj zdrav sistem.

To pa je nenazadnje tudi namen kolapsov in zastojev; rast in razvoj, pot do novega, vse dokler ne postanemo popolni; vendar takrat ne bomo imeli več kaj iskati na našem ljubem planetu. Zato se ne smemo bati ne enih, ne drugih, vendar jih sprejeti in uporabljati kot orodja, ki nas lahko pripeljejo bližje k dvojem bistvu ter do bolj kakovostnega življenja.

Če ne drugega, vam zagotavljam, da boste po vsakem zastoju ali kolapsu veliko bolj empatični in razumevajoči do sebe, drugi ljudi in sveta. V srcu boste postali boljši človek.

Uspešno soočanje s kolapsi in zastoji vam želim!

Print PDF

Zato ne preživite božičnega časa v nakupovalnih središčih. Ne preživite božičnega časa nažrti in napiti do onemoglosti. Ne preživite božičnega časa zato, da se v strahu jutrišnjega dne bremenite, kam bo še vodila kriza. Ne preživite božičnega časa za prepire ali z ljudmi, ki vam niso blizu. Ne kažite ljubezni samo z bombonjerami, igračami, okraski ali drugimi stvarmi, na katerih se bo nabiral prah. Ne sekirajte se, kakšno bo vreme. Ne zbežite v sanjski svet z dozami različnih opijev. Počnite vse drugo, kar počne večina ljudi.

Nekaj skromnih idej, kaj lahko naredite za božič, katere  vas bodo popeljale korak k polnejšemu življenju.

(1) Napolnite srce z ljubeznijo – Sploh ni važno, kaj vam beli glavo; naj bo še tako hudo. Presekajte negativne misli. Nasmejte se. Začnite oddajati pozitivno energijo. Pomagajte ljudem. Darujte. Bodite hvaležni. Začutite toplino v srcu. Če znate okusiti bremena življenja, je božič pravi čas, da se prav vsi naučimo živeti tudi srčno življenje in videti lepe plati. Zadajte si cilj, da boste božični čas preživeli z ljubeznijo v srcu. In nasmehom na ustih. To je čas, ki je namenjen samo vam in vašemu življenju. Pozabite na tekmovanje. Pozabite na to, kaj več ima sosed. Pozabite na tečnega šefa. Posvetite se samo sebi, svoji nežni in topli energiji, ki jo oddajate. Svet je lep. Življenje je lepo. Nato pa skušajte ta občutek obdržati čim več časa v naslednjem letu.

In seveda, ne pozabite pokazati te ljubezni tudi drugim. Ne z materialnimi dobrinami. Z objemi, toplimi besedami, spodbudami, vašo kreativnostjo, pozornostjo in na tisoče drugih načinov, s katerimi lahko pokažete, da cenite odnos. Zaplešite s kom. Narišite sliko s kom. Pokličite koga, do katerega ste kuhali zamere. Odprite svoje srce, če je napolnjeno z ljubeznijo vas ne more nihče raniti. Ni potrebe za strah. Podarite in dobili boste. Sedaj pa se nasmejte.

(2) Znebite se stvari – Stvari nas v življenju zgolj obremenjujejo. Zasedajo prostor. Stvari vas ne morejo osrečiti. Samo sami sebe lahko osrečite. Kopičenje nepotrebnega materiala bremeni našo energijo. Naredite revizijo vseh stvari, ki jih imate.

Podarite polovico oblek, ki jih imate. Nekomu boste polepšali božič, sebe pa osvobodili. Podarite računalnik, ki ga ne uporabljate, pohištvo, star avto, zapakirano kozmetiko, stare revije ipd.; vse kar ne potrebujete podarite, prodajte, vrzite stran, kot pač čutite. Sedaj je pravi čas, da naredite prostor za novo in sveže v vašem življenju. Vsaka stvar pa nekomu pride prav in tako boste polepšali svet.

(3) Skrbno izberite ljudi – Pekel ali nebesa so ljudje, ki vas obkrožajo. Ne preživite praznikov z ljudmi, ki vas ne spoštujejo, vas nimajo radi ali vam kako drugače grenijo življenje. Vedno se najde nekdo, ki nori. Težki ljudje prihajajo in odhajajo iz naših življenj. In skrbno moramo znati upravljati z njimi; ne pustite, da vam bi kdor koli uničil napolnjeno srce z ljubeznijo.

Pa naj bo družina, partner, šef ali kdor koli drug. Skrbno izberite, s kom boste preživeli čas in preživite ga zgolj s tistimi, ki vam dajo še več energije; tistimi, ki vas podpirajo; tistimi, ki vidijo vašo lepo dušo.

Ostale pa ignorirajte, zavrnite, prekinite stike, se izgovorite ipd. Ni ga napisanega ali nenapisanega pravila, ki vas lahko prisili, da preživite čas z ljudmi, ki vam grenijo življenje. Odpišite jih, gre za vas in vaše življenje. Če jih odpišete naredite veliko zase in za njih, če ne, se samo širi negativna energija.

Vsaj za božič ljubite svoje sovražnike. Če vam kdo skače po glavi, ga presenetite in mu podarite ljubezen. Verjetno vam skače po glavi ravno zato, ker ga je strah. Podarite ljubezen. Če ne gre, pojdite stran, vaše življenje je. Še enkrat, pekel ali nebesa so na zemlji; kje ste je odvisno predvsem od ljudi, ki vas obkrožajo. Obkrožite se s takšnimi, ki vam bodo pričarali nebesa. Ločite se od ostalih in naredite prostor za nove ljudi. Pozitivne.

(4) Postavite si cilje – Bodite hvaležni za vse, kar imate. Ozrite se po svojih dosežkih v letu 2011. Če je bilo več padcev, skrbno premislite, kaj ste se iz njih naučili in kaj vam življenje sporoča. Analizirajte, kje ste in kam bi radi prišli. Ocenite, katera področja so najbolj kritična in kje vsa čaka največ dela. Priznajte si, kje se nahajate v življenje, katere so dobre odločitve in katere slabe, ki ste jih sprejeli. Bodite hvaležni za uspehe, prav tako pa za neuspehe, iz katerih ste se največ naučili. Življenje je tako, kot mora biti.

Sedaj pa razmislite o prihodnosti. Novo leto je najlepše obdobje za postavljanje ciljev. Razmislite, kako in kje želite napredovati v letu 2012. Postavite si svoje cilje. Kristalno jasno definirajte, kaj želite doseči. Ne bodite leni. Naj vas ne bo strah. Vzemite prazen list papirja in pisalo ter napišite, kaj boste dosegli v leti 2012. Posadite poleg sebe še partnerja ali nekoga, ki ga imate radi. Potem boste drugo leto, lahko še toliko bolj ponosni nase. Postavite sebe na prvo mesto in si postavite cilje. Kar sedaj. Spustite vse iz rok in se posvetite sebi ter svojim ciljem.

(5) Bodite kreativni – Skozi celotno leto ste verjetno bolj ali manj zanemarjali svojo kreativnost. Dušili ste otroka v sebi. Pretepali ste ga in zlorabljali; drugi so vas v to silili. Vse nas. Vsaj za božič, objemite otroka v sebi in pokažite svojo kreativno plat. Prebudite otroka v sebi, opravičite se mu in zaplešite z njim.

Skuhajte, napišite pesem, slikajte, napišite blog objavo, prenovite sobo, naredite kaj iz gline, vrzite se v sneg, postanite otročji. Samo otroci bodo prišli v nebeško kraljestvo in naredite si nebesa na zemlji tako, da ustvarjate. Uživajte, sprostite se. Ne potrebujete veliko. Barvice in list papirja. In seveda pozitivne ljudi, ki vas obkrožajo. Vaši prijatelji, ljudje s katerimi vam je lepo.

Raje kot z materialnimi dobrinami s svojo kreativnostjo obdarite druge. Najlepša darila so tista darila, ki so del vas. Pokažite drugim, da jih cenite, tako da naredite za njih nekaj globokega, nekaj kar je del vas. Vsak od nas je lahko na svoj način kreativen, vsak lahko ustvari nekaj, kar je edinstveno, kot on sam. Prebudite otroka v sebi; pojte pod tušem, odpotujte, igrajte se. Ustvarjate in ustvarili boste veliko mojstrovino vašega življenja. Bodite to kar ste v vsej svoji kreativnosti.

(6) Pazite nase – Celotno leto ste garali, trdo delali, verjetno vsaj nekoliko zanemarjali svoje zdravje. Namen božiča ni, da še bolj obremenite svoje telo. Naredite ravno obratno, kot vsi drugi. Ne pijte alkohola. Ne mečite petard. Ne nažirajte se do onemoglosti z mastno hrano. Ne lenarite pred televizijo. Ne bodite depresivni. Ne nalagajte si dodanih bremen.

Namesto, da odložite »žago«, s katero žagate skozi življenje, jo nabrusite. Manj jejte. Naredite serijo joge. Poskusite meditirati vsak dan nekaj minut. Pojdite na sprehod, smučat, sankat, v fitness, karkoli. Bodite aktivni. Napolnite svoje baterije. Namesto alkohola si ožemite sok iz svežih pomaranč. Privoščite si masažo; podarite partnerju masažo. Raztezajte se. Preberite kakšno res dobro knjigo. Postavite sebe na prvo mesto. Če boste delali to, kar počne večina, boste dobili to, kar dobi večina – kakšen kilogram več, glavobol in zapravljene dragocene minute življenja pred televizijo. To niste vi.

Povežite se s svojim bistvom. Prebudite otroka v sebi. Napolnite svoje srce in svet z ljubeznijo. Naj vsi vidimo vaš širok nasmeh na obrazu. Povežite se z vsemi lepotami sveta. Obkrožite se s pravimi ljudmi. Ustvarjajte. Življenje je lepo. Srečno!

Print PDF

Osnovni in vsem dobro poznani primarni zunanji vir je seveda denar, kot menjalno sredstvo za nakup dobrin. Poleg denarja pa tudi lastništvo nad sredstvi, kot so delnice, zemljišča ipd. Narava denarja, tako kot vsakega zunanjega vira je, da ga lahko zgolj investiramo ali zapravimo. Pri tem se večina ljudi posveča predvsem zapravljanju. Tako zunanji viri kopnijo in jih znova ustvarimo lahko le z notranjimi viri.

Zunanji viri v družbi znanja pa krožijo do stičišč, kjer se koncentrirajo notranji viri v interdisciplinarnih timih, ki imajo znanje z visoko dodano vrednostjo. No, in seveda okoli lobijev, lož in drugi centrov moči, ampak to ni predmet te objave. Bistveno je predvsem to, da je optimalna odločitev vsakega posameznika, da reinvestira čim večji del zunanjih viroc, del v koncept donosa na sredstva (varčevanje, naložbe in investicije), del v svoje notranje vire (vase in v sovje sposobnosti); oboje namreč botruje, k nadaljnji akumulaciji zunanjih virov. Pri tem ne smemo pozabiti še na stara leta, ko se naša kompetentnost zaradi omejenega roka trajanja avatarja začne iztekati in potrebujemo še toliko več rezerv iz naslova zunanjih virov. Z drugimi besedami, sami morate že zdaj razmišljati o svoji pokojnini. Temu konceptu pravimo, da najprej menjamo svoj čas za zunanje vire, v jeseni življenja pa zunanje vire za možnost koriščenja prostega časa.

Pri tem velja izpostaviti še eno pomembno dejstvo. Ustvarjanje zunanjih virov na podlagi notranjih virov je še vedno redkost; ta koncept se je začel razvijati šele v zadnjih dveh desetletjih s prihodom informacijske revolucije in vzpostavitvijo ustvarjalne družbe znanja. Pojavil se je, ko večino družbenega proizvoda ni več ustvarjeno z mišicami, temveč z možgani. Sprememba koncepta delovanja akumulacije notranjih virov se je zgodila praktično čez noč, in marsikoga presenetila.

Zato se velja vprašati, kaj so drugi načini poleg znanja za akumulacijo zunanjih virov? Druga dva temeljna načina akumulacije zunanjih virov sta izkoriščanje in danost sama po sebi. Če se povzpnemo na osebno, družinsko, občinsko ali državno raven je situacija enaka. Določena mera zunanjih virov je pač dana. Na tem nivoju bi lahko rekli, da je življenje lahko skrajno nepošteno. Nekateri se rodijo v bogatih družinah, drugi z lepoto, ki je sploh v današnjem času izjemno pomemben naravni vir, drugi pač ne. Prav tako imamo bogate države, kjer so nahajališča dragocenih surovin in marsikatera država ravno zaradi tega cveti, mogoče v mnogih primerih zgolj zaradi tega, pa si mogoče tega sploh ne “zaslužijo”.

Če nekateri zunanji viri niso dani in si jih želimo, ne vemo pa kako jih ustvariti, je še tretja pot in ta je, da si jih vzamemo na silo ali s prevaro. Zato poznamo vojne, kolonizacijo, korupcijo ter druge podobne “strateške” usmeritve, kjer je s silo prisvojeno določeno ozemlje ali dobrina z namenom akumulacije dodatnih zunanjih virov. Takšna akumulacija zahteva predvsem pristno mišično moško dominanco, skupaj z vojaško strateškim mišljenjem ter tehnološko superiornostjo na ravni orožja.

Problem te strategije je povsem jasen. Postaja nesprejemljiv, kar je edino pravilno. Gre za naravni koncept primarne živalske evolucije, kjer se preliva kri, grozote in najtemnejša stran človeške narave. Prav tako je takšna akumulacija zelo kratkotrajna in slej kot prej se najde nekdo, ki je večji, močnejši, hitrejši ali drugače uspeva v dominiranju.

Časi postajajo vse manj fizično nasilni. To je zagotovo dobra novica, je pa daleč od idealnega. Trenutna faza ustvarjalne družbe nekako zajema vse komponente. Ustvarjanje, izkoriščanje in tekmovanje. Zgolj, da to tekmovanje ni več na fizičnem, temveč intelektualnem nivoju. Naslednja faza evolucije bi morala biti veliko bolj prijetna in sicer namenjena predvsem ustvarjanju ter sodelovanju. Tako se bo večala kakovost življenja vseh na tem planetu.

Zunanji viri so vsekakor izjemno pomembni segment življenja na zemlji. Živimo namreč v materialnem in duhovnem svetu. Veliko del populacije zanika enega ali drugega. Vendar pomembna sta oba, oba sta sestavni del celote. Če smo povsem materialistično usmerjeni, lahko naredimo veliko duhovne škode sebi in drugim, vendar podobno je, če smo povsem duhovno usmerjeni. Namreč, če sami ne ustvarjamo zunanjih virov, jih mora ustvariti za nas neko drug. To pa je zopet izkoriščanje.

Z duhovnega vidika pa je pomembno pa je predvsem to, na kakšen način ustvarjamo zunanje vire. Če pri akumulaciji zunanjih virov prispevamo svetu in ne povzročamo škode (izkoriščamo), je to vsekakor lahko del naše duhovne poti oziroma izkušenj, ki jih moramo pridobiti na zemlji. Kadar ustvarjamo in pri tem konstruktivno sodelujemo z drugimi entitetami se povzpnemo v stopnji ravni zavesti in se približamo duhovnemu bitju, ob tem, da ohranimo zavedanje o pomembnosti materialnega sveta.

Na koncu pa se pojavita še dve izjemno pomembni vprašanji v zvezi z zunanjimi viri. In sicer v primeru, kadar so zunanji viri nekomu dani. Prvič, zakaj so nekomu dani ter drugič, če so nekomu dani in drugemu ne, ali ima ta drugi zato večjo pravico, da si jih vzame.

Na prvo vprašanje je izjemno težko odgovoriti. Zakaj je življenje nepošteno? Ali je res nepošteno, ali mogoče ne? Najboljši odgovor, ki pa je obenem lahko tudi dobra tolažba je, da morajo nekateri ljudje pač bogato življenje izkusiti. Njihova zemeljska pot zahteva, da se v dani situaciji naučijo določenih lekcij. Tako kot vsi ostali. Nekateri duhovni guruji trdijo celo, da se nekatere duše pridejo spočiti na zemljo in da jim je zato dana boljša materialna situacija. Pogosto pa takšna stanja tudi idealiziramo, saj nenazadnje nihče ne mora živeti dobesedno kot kralj na zemlji, brez vseh izzivov in problemov.

Ne glede na vse, enostavnega odgovora na to vprašanje seveda ne bomo našli. Vendar je vprašanje, ali ga sploh potrebujemo. Namreč to, kar nam je dano, nam je pač dano. Za to bi morali biti hvaležni in iz dane situacije narediti največ možno. Jamranje ni nikogar še nikamor pripeljalo. In tako kot se vedno lahko najde nekdo, ki je bistveno na boljšem kot mi, se prav tako vedno lahko najde nekdo, ki je na bistveno slabšem, kot smo mi. Zato je nujno, da smo hvaležni za to, kar nam je pač dano.

Odgovor na drugo vprašanje pa je seveda enostavno. Nimamo nobene pravice, da si na silo ali s prevaro vzamemo vire nekoga drugega. Nobene. Lahko akumuliramo notranje vire ter ustvarimo zunanje. Nekomu zagotovimo dodano vrednost in v zahvalo za to bomo nagrajeni z zunanjimi viri. To je edino pravilno. Vsak od nas pa ima določene talente, s katerimi lahko doseže to, ne da se mu je potrebno posluževati nasilja. To je ena največjih dodanih vrednosti kapitalizma.

Pri tem pa ne smemo biti naivni. Naš izvor je narava in ta je kruta. Zgodovina je imela svoje faze in prav tako jih ima prihodnost. Nasilno izkoriščanje in evolucijski izbor sta del našega sveta. Smo narava in tega ne moramo zanikati. Zato bo potrebno še kar nekaj časa, da bomo tudi duhovni aspekt integrirali v naše materialno delovanje. Smo še daleč od tega. Vsak, ki prispeva k dvigu ravni zavesti naredi velik preskok tako zase, kot tudi za celotno človeštvo. Zato je konec koncev najbolj ključno vprašanje, kako nekdo pridobiva in uporablja zunanje vire? Ustvarja ali izkorišča na strani pridobivanja in investira ali zapravi na ravni alokacije. Duhovna pot je pot ustvarjanja in investiranja.

Za konec pa še en izjemno pomemben vidik, če so nam dani naravni viri je izjemno pomemben. Več kot nam je zaupano, večjo odgovornost za človeštvo imamo, saj imamo tudi večji vzvod, da vplivamo na več ljudi. Zvezdniki in multimilijonarji, ki se posvečajo humanitarnemu delu ter zaščiti planeta in živali so zagotovo zgled pozitivne uporabe virov, sploh če so te bili bolj ali manj dani. Drugi vidik pa je, da ne smemo nikoli pozabiti, da lahka pot s časom postane težka in težka pot s časom postane lahka. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo naravni viri pošli in zato moramo biti izjemno strateški pri temu, kaj z danimi viri počnemo. In zopet pridemo do investiranja in ustvarjanja.

Print PDF

(1) Važna je pot in ne cilj

Vsi ljudje se na naši ljubi Zemlji igramo igro življenja kot duhovna bitja, predvsem z razlogom, da doživimo materialno izkušnjo. Namen materialne izkušnje je, da se naučimo nekaj novega, osebnostno zrasemo in se približamo čisti ljubezni. Žeja po določenih delih materialne izkušnje, predvsem tiste, ki nam je v danem življenju najbolj ljuba, nas vodi skozi igro samsare. Dispozicijo posamezne igre, ki jo mora odigrati avatar, pa določa karma. To počnemo toliko časa, dokler se ne naučimo vseh lekcij življenja in se popolnoma osvobodimo želje. Postanemo čista ljubezen.

To pot bomo prehodili tako ali drugače. Odražala se bo v naših osebnih ciljih, življenjskih preizkušnjah ter želji po več. In cilji so pomembni. Vendar največ, kar lahko naredimo zase je, da uživamo na sami poti do cilja. Ne glede na cilj, pravo življenje je v sedanjem trenutku. Ne smemo živeti ne vklenjeni v preteklosti, ne živeti na krilih iluzije prihodnosti.

Vedno se lahko ustaviš na poti in vdihneš vonj sveže rože. Zadovoljstvo doseženega cilja je kratek trenutek, ki je zanemarljiv v primerjavi s tem, če uživamo na sami poti. Z drugimi besedami, kaj ti pomaga če cel svet pridobiš (dosežeš cilj), svoje življenje pa pogubiš (mine v ne uživanju)? Zato vsekakor imejte postavljene cilje, vendar živite življenje v sedanjem trenutku  in ga predvsem užite v celoti. Življenje je preveč dragoceno in prekratko, da bi ga preživeli z grenkim priokusom.

Močno razmislite o tem, kakšen bo vaš notranji dialog na smrtni postelji, tik pred zadnjim izdihljajem. Boste rekli, to pa je bila ena velika dogodivščina, v kateri sem neizmerno užival in prispeval k lepšemu svetu, ali boste z grenkim priokusom trpljenja naštevali svoje cilje in se ozirali po bančnem računu. Živite vaše življenje tako kot je prav in obenem neizmerno uživajte. To je vaša osnovna dolžnost in pravica.

(2) Življenje poteka v krivuljah

Ravne krivulje narava, prav tako pa življenje, ne pozna. Tako se vsa naša področja (zdravje, partnerstvo, denar ipd.) giblje v krivuljah. Če se ozrete v naravo lahko vidite tako prizore, ki vam popolnoma vzamejo dih, kot prizore v katerih se skriva kruta igra živalske evolucije. Enako je z našimi področji življenja. V določenem trenutki cvetijo, v drugem se srečujemo s svojimi najglobljimi strahovi. Temu se ne moremo izogniti in to moramo sprejeti.

Moč, ki jo imamo pri tem pa se skrivna v naši možnosti spremembe pogleda na posamezno situacijo. Fleksibilnost pogleda je pri tem ključna. Namreč v vsaki slabi stvari se skriva tudi kanček dobrega in v vsaki dobri stvari se skriva kanček slabega. Če ne verjamete, se skušajte prenajesti sladkarij.

Rešitev je, da skušamo v življenju preseči dualnost. Bolj, kot ozavestimo, da imajo tudi težki trenutki življenja svoj namen, lažje nam bo. Še več, največ zrasemo ravno v težkih trenutkih. Takrat se pospešeno učimo in razvijamo notranjo moč, ki nam omogoča, da v življenju prevzemamo več in več odgovornosti na svoja ramena. S tem pa postajamo tudi veliko bolj svobodni.

Vsako področje življenja bo tako samo po sebi imelo svoja nihanja. V enem trenutku se boste v razmerju razumeli, v drugem trenutku se bodo stvari »kar same od sebe« poslabšale. Enako je z drugimi področji. Na nas pa je, da naredimo analizo in gremo nato čim prej v akcijo ter obrnemo krivuljo. Življenje pa nikoli ne bo premica, vedno bodo nove stvari, ki se jih bomo morali naučiti.

(3) V življenju ni pomembno početi izjemnih stvari, vendar vsakdanje stvari izjemno

Ljudje smo bitja navad. Naše navade oblikujejo kakovost življenja. Po drugi strani pa vsi stremimo k temu, da bi v življenju nekaj dosegli, bili s strani naših bližnjih vidni, ljubljeni in spoštovani. Med tema dvema dejstvoma pa se skriva velik razkorak. Želimo si početi izjemne stvari, pozabimo pa na tiste vsakdanje. Z zanemarjanjem tistih dnevnih navad, pa dolgoročno težko dosežemo tudi kaj izjemnega. Zato je pomembno, da sliko nekoliko obrnemo.

Navada je železna srajca. In preoblikovati navado je izjemno težko. Temu pravimo težka pot. Namreč pozitivne navade so tiste, pri katerih se na nek način »odrekamo« danes, da bomo imeli več jutri. Ta majhna »odrekanja«, predvsem z vidika povprečja, pa se akumulirajo in na koncu vodijo v bistveno kakovostnejše življenje. Ugotovimo, da to sploh niso bila odrekanja, vendar pravi slog življenja, ki vodi k uspehu in velikim stvarem.

Namreč pod črto se stvari seštevajo. In da to razumemo, moramo imeti dolgoročni pogled. Če vsak mesec zapravite manj kot privarčujete, če vsak dan z gibanjem pokurite več kalorij, kot ste jih vnesli, če v vsako razmerje vložitev več, kot vzamete, se bo vse to seštevalo in se vam v življenju resnično obrestovalo. In težka pot bo s časom postala lahka.

Zato ne razmišljajte, kako bi čez noč radi dosegli nekaj izjemnega. Raje delajte na sebi, spremenite svoje navade in se naučite vsakdanje stvari delati izjemno. Če vam bo to uspelo, potrebujete zgolj še malo potrpežljivosti in zagotovo vas čakajo tudi izjemne stvari.

(4) Uspeh čez noč pride po desetletjih trdega dela

Ne bom trdil, da uspeh čez noč ne obstaja. Nekateri ga vsekakor okusijo. Vendar zgolj zato, ker jim je to dano in dano z nekim namenom. Mogoče zato, da se v tem življenju tudi nekoliko spočijejo. Vsa življenja samsare pa tudi ne morajo biti skrajno naporna. Gre pa za peščico ljudi. Obenem pa ne smemo idealizirati, da je zato njihovo življenje popolno. Zavedati se moramo, da od daleč stvari vedno delujejo lepše. Nikomur ni dano, da živi kot kralj na zemlji. Vsakemu na eno področje življenja žuga Saturn.

Vendar že ko kažemo na nekoga, ki je uspel čez noč delamo veliko napako. Ni prav, da se primerjamo z drugimi, vendar predvsem da tekmujemo sami s seboj. In ni prav, da komur koli kaj zavidamo. Tudi mi smo tu, da izkoristimo naše talente in potenciale ter pokažemo svetu kaj znamo. In življenje nas bo zato nagradilo, saj si zaslužimo. Vsak si zasluži. Ni pa nujno, da bo pot hitra ali lahka. Zato se osredotočite predvsem nase.

Zavedajte se, da pri veliki večini, uspeh čez noč pride po desetletjih trdega dela. Verjetno bo enako tudi pri vas. Pozitivne navade se počasi in počasi akumulirajo, dokler ne pride do kvantnega preskoka. Takrat rečemo, da je bil pravi človek na pravem mestu. Z uspehom morate biti zato potrpežljivi in gledati predvsem dolgoročno. Kot omenjeno pa predvsem uživati pot. In zapomnite si, ne bojte se počasnega napredovanja, bojte se zgolj tega, da bi se v življenju ustavili.

Ne pozabite pa tudi na to, da je bolj kot trdo, pomembno v življenju delati pametno. Najprej moramo početi prave stvari, nato pa te stvari na prav način. Nič vam ne pomaga, če plezate po letvi, ki je prislonjena na napačno hišo.

(5) Sreča in uspeh sta povsem različni stvari

Pomembno je, da v življenju ločimo, da sreča in uspeh nista enaki stvari. Mnogo je uspešnih ljudi, ki so povsem nesrečni in mnogo ljudji, ki jim ne bi nikoli prepisali uspeha, pa živijo srečno. Sreča je odvisna od mnogih stvari. Uspeh je zagotovo eden izmed faktorjev, ki vpliva na stopnjo sreče, vendar je zgolj eden izmed mnogih. Če drugi faktorji niso na mestu, nam sreča kaj hitro uide.

Zato moramo biti izjemno previdni, da ko stopamo po stopnicah uspeha, ne začnemo hoditi po lastni sreči. Stik samim s seboj, stik z naravo, zmerna telesna aktivnost, početi tiste stvari, v katerih uživamo, ohraniti integriteto, dovolj se socializirati s pravimi ljudmi in delati dobro, je le nekaj največjih elementov, ki prispevajo k sreči. Če zaradi uspeha začnemo vse to zanemarjati, nam na koncu tudi uspeh ne more prav veliko pomeniti, saj se bo naša iluzija sreče uspeha razbila kot hiška iz kart. Na koncu žanješ to, kar seješ, tudi v odnosu do lastnega življenja in spoštovanja le tega.

(6) Iz cone udobja

Življenje stagniranja ne pozna. Ko se ustavimo, v resnici začnemo padati. Največkrat pa padamo, ko se prepustimo, da nas okolje stisne v konzervo povprečja. Prevzamemo tiste navade, ki so najbolj varne in ki jih prakticira povprečje. Vendar se moramo zavedati, da če počnemo to, kar počne povprečje, običajno tudi dobimo povprečje. In pravo življenje se skriva izven cone udobja. Moramo tvegati. Z drugimi besedami, če v življenju ne slišite nobenih zavrnitev in če ste dobri v vsem, kar počnete, potem ne napredujete vendar stagnirate, oziroma dejansko padate.

Zato se znova in znova podajte iz cone udobja. Vendar ne predaleč. Najbolj smiselno je, da se nahajate v coni učenja. Tako se boste znova in znova razvijali, obenem pa spoznavali življenje. Vse to pa sploh ni nujno, da se nanaša na neke stvari, ki vam v življenju niso pomembne. Če ste rojen športnik, ni potrebno, da poskušate biti še poslovnež ali umetnik. Skratka, kar je izven območja našega interesa, ne šteje. Pri tem si lahko pomagamo z osebno SWOT analizo.

Torej pomembno je, da počnete v življenju predvsem tiste nove stvari, za katere menite, da bi vas veselile, od novih športov, društev, potovanj, spoznavanja jezikov ipd. Skratka vedno poskusite kaj novega, mogoče celo norega in pri tem užite življenje. Rastite skozi igro življenja. Ne pustite, da življenje polzi mimo vas, medtem ko gledate v multimedijski prikazovalnik oglasov (televizijo), ki vas programira, da kupujete stvari, ki jih ne potrebujete, z denarjem ki ste ga težko zaslužili.

(7) Vso moč imate v svojih rokah

Verjetno najmočnejše spoznanje v življenju je, da imate vso moč v vaših lastnih rokah. Zato to spoznanje je potreben čas, vendar hitreje kot razvijate psihološki kapital, prej pridete do tega spoznanja. V tem trenutku lahko pustite službo in začnete početi kaj novega. V tem trenutku lahko odkorakate iz razmerja. V tem trenutku lahko vržete stran vse, kar ne potrebujete. V tem trenutku lahko odpotujete na drugi konec sveta. Vse ostalo so izgovori in omejitve, ki obstajajo v glavi.  Kjer je volja, tam je pot. Vsekakor pri tem ne smemo zanemariti odgovornosti. Ideja ni v tem, da vržemo puško v koruzi in se izognemo odgovornosti.

Ideja je v tem, da v vsakem trenutku lahko sprejmemo odločitve, ki vodijo k samoaktualizaciji našega življenja. Ne rabimo živeti v kletki povprečja, želja drugih ali celo naših lastnih strahov. Človek potrebuje izjemno malo, da preživi. In četudi določena odločitev pomeni korak nazaj v nekem smislu, lahko iz drugega vidika, dolgoročno pomeni pravo pot naše samouresničitve. Zato ne živite življenja drugih, vendar živite svoje življenje, kot ste si ga vi zamislili. Vsa moč je v vaših rokah. Vedno in povsod. Samo odločiti se morate.

(8) Popolnost ne obstaja, zato spoštujte razlike

Popolnost življenja je ravno v tem, da popolnost ne obstaja. Največje bogastvo, ki ga imamo je tako ravno pestrost. Zato spoštujte vse razlike, tako zunanje, kot tudi notranje. Vero, raso, prepričanja, poglede na svet ipd. Med več kot 6 milijard popolnoma različnih bitij imate idealno priložnost, da najdete ravno tista bitja, s katerim boste najraje preživljali čas. In to je velika prednost življenja. Pri tem se odprite celotnemu svetu. Svet je postal globalna vas. Ne bodite zapečkarji, prikrajšani boste za marsikatero izkušnjo življenja.

Vaša temeljna prednost pa je v tem, da ste povsem edinstveni. Povsem edinstveni. Sprejmite sebe in svojo edinstvenost. In če kdo ne spoštuje vaše edinstvenosti, je na svetu še nekaj milijard drugih ljudi, s katerimi lahko preživljate čas. Uživajte v svojih odklonih. In obenem se ne zmenite za popolnost, ki jo narekuje medijski svet.

Vsekakor v življenju stremite k napredovanju, vendar se obenem zavedajte, da popolnost ne obstaja. In eden najtežjih delov, ki jih moramo doseči v življenju je, da sprejmemo tudi tiste stvari, ki niso takšne, kot smo si jih sami zamislili. Če bi popolnost obstajala, potem tudi naše življenje ne bi imelo nobenega smisla. Zato občudujte, spoznavajte in uživajte v pestrosti, ki jo ponuja življenje. V vseh oblikah, na vse načine. Tudi v svoji. Bodi to,kar si.

(9) Hvaležnost in majhne stvari

Naj se sliši še tako stereotipno, vendar je čar življenja v majhnih stvareh. Lahko ste na najlepšem koncu sveta, pa če niste s pravimi ljudmi, vam to nič na pomaga. Ljudje radi pozabljamo na pomembnost vsakdanjih majhnih navad, pozabljamo tudi na tiste stvari, za katere bi morali biti resnično hvaležni. In to so vsakdanje stvari, ki jih ne smemo jemati kot samoumevne, vendar biti neizmerno hvaležni, da jih v življenju lahko izkusimo.

Partner. Topel in prijeten dom. Zdravje. Vsakodnevni gurmanski užitki. Prijatelji. Potovanje. Sprehod v naravi. Knjiga v roki. Vrt. Garderoba. Slika. Vse kar nas na nek način obkroža in v samem bistvu polni življenje, pa se tega niti ne zavedamo. Zjutraj, ko vstanete in zvečer, ko greste spat, spodbudite pozitivne misli, predvsem s tem, da ste hvaležni za vse majhne stvari, ki vam jih je podarilo življenje, ki so v bistvu največje stvari, ki jih imate. Obrnite perspektivo. Dajte na prvo mesto to, kar vam resnično največ pomeni, ne pa tisto, kar je del sanjskega sveta. Tudi za to drugo bo še čas.

(10) Postanite izjemno dobri v nečem

Del izpopolnitve našega življenja je, da postanemo v nečem resnično dobri. Pa naj bo to umetnost, šport, posel, znanost, duhovnost ali kar koli drugega. S tem, ko prispevamo svetu, začnemo uresničevati same sebe. Zato moramo vedno razmišljati o tem, kako svetu ponuditi dodano vrednost in prispevati. Če ne prispevamo to pomeni zgolj to, da izkoriščamo druge.

Zato odkrijte svoje talente. Delajte na sebi. Postanite v nečem ekstremno dobri. Tudi, če vam mogoče to ni najbolj všeč, pa veste, da zadevo lahko obvladate. Zabavo pa si pričarajte na kakšen drugi način. Še bolje pa seveda je, če počnete tiste stvari, v katerih uživate. S tem, ko boste postali v nečem izjemno dobri, boste veliko lažje dobili službo, začeli svoje podjetje ali kaj podobnega, predvsem pa imeli notranje vire, s katerimi boste vedno lahko ustvarili zunanje vire (denar ipd.). Obenem pa se boste počutili tudi varne in izpopolnjene. Zato postanite v nečem resnično dobri!

(11) Problemi, ki nam jih povzročajo drugi, so bolj naši problemi

Zunanjost je odsev naše notranjosti. Če vas pri nekomu nekaj moti, če nekoga ne marate, je to zgolj zato, ker odseva del vas, ki ga niste sprejeli. Če vas v življenju neprestano znova in znova obkrožajo ljudje ali situacije, ki vam grenijo življenje, to pomeni, da še niste zbrali dovolj poguma in sprejeli prave odločitve. Posledično to pomeni, da so problemi, ki jih imate v življenju in mislite, da je njihov izvor v drugih, v bistvu v vas samih.

Če želite, da se spremeni vaš zunanji svet, spremenite svoj notranji svet. Če želite, da se kdo v vašem okolju spremeni, spremenite sebe. Ni druge poti. In zapomnite si, ko kažete na nekoga s prstom, so štirje prsti uperjeni v vas. In če ne spoštujete drugih, kako lahko pričakujete, da bodo drugi vas spoštovali? Zato začnite pri sebi.

(12) Če ne veš, kaj točno si želiš, boš to težko dosegel

Sprememba kakovosti življenja se začne pri jasnosti misli. Bolj megleno, kot imamo predstavo, kaj si želimo v življenju, težje bomo kar koli dosegli. In dokazano, prej kot vemo, kaj točno si v življenju želimo, večja verjetnost je, da bomo to v življenju dosegli. Postavljanje ciljev je temeljno orodje jasnosti, kaj si želimo v življenju. Pri tem pa je pomembno, da smo zvesti predvsem samemu sebi. Vse, kar si vi želite v življenju je prav, ne glede na to, kaj pravijo drugi. Ciljev, ki so plot sugestij drugih, pa tako ali tako ne bomo nikoli dosegli.

Skrivnost, da odkrijemo, kaj si želimo je resnično enostavna. Preživite čas sami s seboj v naravi. Ko boste na samem in obkroženi z neokrnjeno naravo, boste prišli do tistega delčka, ki mu pravimo bistvo sabe. In ta delček vam bo povedal, kakšna je vaša pot. In ko zgubite kompas, dajte culo na ramo in se odpravite v naravo. Odgovor boste zagotovo dobili. Znova in znova. Potem pa se osredotočite in spravite v akcijo. Na vas je, da stopite v smer, kamor se je obrnil kompas.

S tem, ko jasno izrazite, kaj želite v življenju, prevzamete odgovornost. Nagrada je svoboda.

(13) Inteligenca in izobrazba brez akcije ne pomenita nič

Lahko imate neskončno IQja. Lahko imate tri doktorate. Vendar, če se ne lotite akcije, inteligenca in izobrazba ne pomenita nič. Če vaša diploma nima žiga najboljših svetovnih univerz, še toliko bolj. Dobra izobrazba, potem pa služba za celo življenje, to je preteklost. Praktično ne obstaja več. Zgolj še v zgodovinskih učbenikih. Ne pričakujte službe, zgolj zato, ker imate diplomo.

Smo v obdobju, ko je edino smiselno neprestano učenje in napredovanje. Poleg tega pa neprestana akcija. Delovanje je ključno, da kaj dosežemo. Motivacija traja zgolj do hladilnika, disciplina delovanja pa je tista, ki na dolgi rok doseže prave rezultate. Zato se aktivirajte. Vedno imejte v mislih Nike-ov slogan Just do it. Motivacija ni nič proti disciplini. Inteligenca ni nič proti akciji.

(14) Tako ali drugače si samostojni podjetnik

Če želite ali pa ne, ste podjetnik. V vsakem trenutku se prodajate, vse kar naredite se nekje zabeleži. Z dobo interneta še toliko bolj. Lahko imate še toliko varno službo v državni upravi, slej kot prej bo prišel trenutek, ko bo življenje od vas zahtevalo, da pokažete kaj znate in kaj lahko naredite oziroma kako prispevate. Brez spanja na lovorikah. To je s finančno krizo postalo povsem kristalno jasno.

Zato razmišljajte o sebi kot o Jaz d.o.o.  Svetu zagotavljate določene spretnosti, ki ustvarjajo dodano vrednost. Bolj, kot ste kompetentni in bolje, kot znate prodajati svojo kompetentnost, hitreje boste lahko v karieri napredovali. In mnogo bo trenutkov, ko boste morali pokazati, kaj znate. Zato nikoli ne razmišljajte o sebi, kot o uslužbencu, vendar ste podjetnik, ki se mora v vsakem trenutku prodajati in zagotavljati dodano vrednost. To pa lahko podjetnik zagotavlja le, če se neprestano razvija.

In kot podjetnik, boste morali sami poskrbeti za svojo pokojnino. Vsi. Odgovornost za varno finančno prihodnost prehaja povsem na posameznika in s tem se je potrebno čim prej sprijazniti.

(15) Izkoreninite medijsko sliko idealnega sveta

Medijski svet je ustvaril neko idilično sliko sveta, ki močno krivi naš subjektivni zemljevid realnosti. Vsi so lepi, pametni, imajo idealnega partnerja, pridne otroke, potujejo okoli sveta ipd. In seveda je ta idilična slika povezana z nekim produktom, ki ga moramo kupiti, da bomo tudi mi tako veselo srečni v vati življenja. Na dan smo izpostavljeni na tisoče reklamam, zasanjano zremo v multimedijski prikazovalnik oglasov, in vse to nas programira v pridne in poslušne potrošnike. Realnost pa je povsem drugačna. Brez pravega pristopa življenje nima srečnega konca. Malo ljudi je, ki so resnično lepi, pa tudi te z določenim namenom. Nihče ne živi popolnega življenja. Izkoreninite izkrivljeno predstavo sveta, ki jo vsiljujejo mediji.

Prav tako je kakovost informacij v medijih izjemno padla. Mnogo strokovnih nasvetov je napisanih s strani posameznikov, ki zapisanega niso nikoli doživeli. Vedno več je prepisovanja in vsaka kopija je zgolj slabša kopija. Veliko stvari pa se seveda piše tudi s tonom, da se dela pomp in tako veča branost. Objavljajo se laži. Zato imejte močno distanco do tega, kaj se nahaja v medijih. Ne pustite se programirati v pridne potrošnike, predvsem pa berite stvari zgolj od dokazanih strokovnjakov. Lahko si kupite Kindle in berete stvari, ki so res posledica svetovnih znanstvenih dognanj, dolgoletnih izkušenj in osredotočenosti na eno področje. Tudi TED je dober začetek.

(16) Neuspeh je sestavni del uspeha

Tudi medijski prikaz uspeha pri tem ni izjema. Medijski svet uspeh namreč prikazuje zelo enolično. Nekdo se usede, nekaj naredi, še nekaj vmesnih kadrov in že je uspešen. V resnici pa se je uspeh zgodil ravno vmes, med vsem tistim, kar ni bilo prikazano. In tukaj vmes je polno slabih odločitev, neuspeha in zastojev v napredovanju. Neuspeh je namreč sestavni del uspeha. Ključ pa je v vztrajnosti, da nadaljujemo od neuspeha do neuspeha dokler ne dosežemo tistega, o čemer smo sanjali. Vmes pa seveda uživamo in se predvsem veliko naučimo.

Vsi v življenju doživimo neuspehe. Vsi doživimo zastoje. Vse nas življenje kdaj podere. Na nas pa je, da življenju pokažemo, ali si tisto resnično želimo. Če bi bilo enostavno, potem bi to naredil vsak. To pa ne bi bilo pravično. Prav je, da dobijo nagrado tisti, ki si jo najbolj želijo ter največ za to naredijo. In ovire so zgolj priložnosti, da se učimo ter življenju pokažemo, da smo mi tisti pravi.

 (17) Vsaka napačna odločitev, pomeni napredek

Ljudje neprestano sprejemamo odločitve. Med množico odločitev, ki jih vsak dan sprejmemo, so tudi tiste, ki so povsem napačne. Najprej zaradi pomanjkanja izkušenj. Dobre odločitve namreč temeljijo na izkušnjah, slabe odločitve pa so tiste, s katerimi izkušnje pridobimo. Z izkušnjami naj bi torej bili vedno boljši odločevalci. Vendar, če imamo pravi pristop do življenja in se neprestano podajamo iz cone udobja ter tako spoznavamo nove in nove stvari, moramo znova in znova sprejemati odločitve, kjer nimamo izkušenj. To pa pomeni, da bomo delali napake.

Vendar vsaka napačna odločitev pomeni napredek. Pomeni to, da bomo lahko naslednjič sprejeli boljšo odločitev. Pomembno je, da to ozavestimo in unovčimo v življenju. Korak ozaveščanja je izjemno pomemben, predvsem zato, da znova in znova na ponavljamo enakih napak. Tako se naša cona udobja veča in veča ter s tem lahko počnemo več stvari pri katerih se počutimo povsem udobno.  Postajamo bolj kompetentni. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na definicijo norosti, ki pravi, da je nor tisti, ki počne enake stvari in pričakuje drugačen rezultat.

(18) V ekstremnih čustvenih stanjih redko sprejmemo dobre odločitve

Nima smisla, da si zatiskamo oči. Ne glede na to, kako močno si želimo, da bi bili racionalna bitja, se odločamo na podlagi čustev. Čustva so nenazadnje ojačevalci delovanja in na nek način smerokazi, kam moramo v življenju. Kot je bolečina znak, da na fizičnem nivoju nekaj ni v redu, tako nam negativna čustva kažejo, da nekaj ni na mestu na nivoju uresničevanja naših upov, ciljev in želja. In prav je, da vsa svoja čustva sprejemamo v celoti in jih razumemo. Namreč tudi čustva so na nek način inteligentna.

Vseeno pa, močnejša kot so čustva, bolj ta izkrivijo naš subjektivno zemljevid realnosti. Zato moramo biti pozorni predvsem tako na ekstremno pozitivna, kot tudi ekstremno negativna čustvena stanja. Takrat je najslabši trenutek, da sprejemamo odločitve. Naše predstave sveta so povsem drugačne, kot je realnost. To pa pomeni, da nimamo dobre osnove za sprejemanje odločitev. Posledično si seveda lahko zagrenimo življenje. Takrat je veliko bolj smiselno, da uživamo v čustvih in ne sprejmemo nobene odločitve. Ko pa vihar čustev mine, pa zadevo temeljito razmislimo in nato sprejmemo odločitve. Pri odločitvah v čustvenem viharju namreč velikokrat škodujemo tako sebi, kot drugim.

 (19) Recite nasilju NE, ključ je v ljubezni

Fizično in psihično nasilje. Recite mu ne. Z njim se boste srečali. Provokacije bodo sestavni del življenja. Izzvani boste. V svoji notranjosti in v zunanjem svetu. Vdihnite in se obvladujte. Z akumulacijo negativnih čustev, predvsem jeze, do te mere, da se ta odrazi v nasilju, naredite izjemno veliko škodo sebi, napadenemu in družbi. Od najmanjšega nedolžnega udarca, pa vse do vojn, vsemu jasno in glasno recite ne. Tega ne podpirajte in ko vidite ustavite. Vaše orožje je ljubezen.

Vendar, tudi na tem nivoju ni popolnosti. Tudi jeklo se stali. Jezus je razdejal tempelj. Lahko vam kdaj uide. Se vam dvigne pokrov. Vendar popravite škodo. In delate na sebi, da se zadeve ne ponovijo. Nenazadnje nasilje lahko razumemo zgolj, če smo ga doživeli v življenju ali bili tudi sami nasilni. Moramo se vprašati zakaj? Delati na sebi. In z razumevanjem, lahko stvari odpravimo. Namreč nasilje ni rešitev. Le najbolj izkrivljen obraz resnice in to je, da nam manjka ljubezni. Rešitev pa se skriva ravno v tem, da postanemo zaljubljeni vase, v življenje in vse, kar nas obkroža. Ljubite.

Najpomembnejše je, kakšno je naše stanje zavesti v trenutku zadnjega izdihljaja. Naj bo to polno miru in ljubezni. Pot do tja pa bo zahtevala veliko dela na sebi.

(20) Vzemite si čas zase

Življenje ni šprint. Življenje je tek na dolge proge. Z dodatkom kombinacije kratkih šprintov. Z namenom, da začinijo življenje. Nekaj časa ste lahko izven ravnovesja, vendar življenje hitro pokaže, kdaj ste šli predaleč. Zato si vedno vzemi čas zase. To še posebej velja za deloholike. Uživati sam s seboj, v naravi, pri meditaciji, ali kako drugače je pomemben sestavni del kakovosti življenja. Mi sami moramo biti v svojem koledarju na prvem mestu. Če sebe zanemarjamo, kako bomo lahko dosegli kar koli v življenju. To je enako, kot če bi zaupali upravljanje svojega denarja nekomu, ki ne zna ravnati s svojim lastnim denarjem ter bi pričakovali kakšen rezultat.

Najprej morate poskrbeti zase. Masko na padajočem letalu morate najprej nadeti sebi. Se postaviti na prvo mesto. Obvladati svoja področja življenja. Šele potem lahko pomagate in svetujete drugim. Pa tudi takrat morate biti vi na prvem mestu. Ne vaš partner, ne družina, ne šef, vendar vi sami. Ničesar ne morete podariti, če tega nimate najprej sami.

Vsekakor pridejo obdobja ekstremov. Smrt. Novo podjetje. Rojstvo. Dolgo potovanje. Življenje so krivulje, včasih tudi izjemno ekstremne. Takrat smo na nek način prisiljeni, da do določene mere pozabimo nase. Vendar vsaj na dolgo rok skušajte najti določeno mero ravnovesja. Če ga ne boste sami, ga bo našlo življenje samo za vas. Običajno kar na težak način. Pogosto to na primer poznamo kot prehlad po preveliki aktivnosti.

Vedno pa imejte v mislih srednjo in mirno pot. Ta vključuje vas na prvem mestu in se vam bo vedno obrestovala. Saj ste namreč največja naložba v vašem življenju.

(21) Konstruktivnost – Vodi, sledi in prispevaj ali se umakni

In na koncu. V življenju imate tri možnosti. Zamislite si vizijo svojega življenja ter lepšega sveta, pokažite ljudem smer in bodite vodja. Izboljšajte življenje sebi in mnogim drugim. Če pa tega ne čutite, prispevajte. Obkrožite se z voditelji, za katere menite, da delajo prav in dobro ter prispevajte. Drugi človek je namreč za nova gibanja, pogosto ključna oseba, da se nekaj sploh začne. Sicer pa sploh ni važno, na katerem mestu si, važno je, da prispevaš. To je vse kar šteje.

Če pa tudi prispevati niste pripravljeni, se umaknite. Ne pljuvajte. Ne kritizirajte. Ne jamrajte. Ne pišite neumnih in nekosntruktivnih komentarjev. Ne spotikajte. Ne lažite. Ne bodite zavistni. Veliko bolje je prižgati vsaj majno luč svetu, kot pa preklinjati temo. Negativne misli pa vodijo v spiralo, so kot odvisnost od droge in se zgolj kopičijo. Ne prinašajo pa nič, prav nikomur.

Vsak mora živeti svoje življenje, kot si ga želi. Najhuje, kar lahko naredimo pa je, da nagajamo drugim. Zaradi lastnega nezadovoljstva. Vendar ravno za hinavce je rezerviran najtoplejši del pekla. Zato se umaknite, ali še bolje začni slediti ali celo voditi. Ne zapravite pa svojega življenja zato, da teptate po drugih, z namenom da bi se sami bolje počutil. Ne zavirajte tistih, ki si želijo spremeniti svet na bolje.

Nauki zame niso nič, sam pri sebi se hočem učiti – Lahko stokrat preberete zapisane nauke, pa jih boste težko ozavestili. Edini način je, da jih sami doživite. Vse te besede pa vam lahko pomagajo zgolj pri tem, da lažje ozavestite, ko se (je) zgodi(lo). Aha. Ko nekaj doživite in povežete s tistim, kar ste prebrali.

Print PDF

Življenje je polno paradoksov. Živimo v popolnem svetu egomanije in individualizma. Vsakemu je primarni lastni užitek. Obenem pa velikokrat lastni užitek najdemo tudi v temu, da se razdajamo drugim. Še več, ker je soočanje z lastnimi težavami mogoče včasih pretežko, se raje lotimo kar reševanja težav drugih. V končni fazi je lažje, pa mogoče si bomo v družbi prislužili še spoštovanje. Tako postanemo skrajni individualisti, kjer bi morali skrbeti za obče dobro in altruisti, kjer bi morali biti popolni individualisti. Zato postavimo stvari na pravo mesto.

Najprej se moramo pobrigati zase. Mi smo prvo in najpomembnejše bitje na tem svetu. Dokler sami nečesa nimamo, tega tudi ne moremo podariti. Če sami nismo srečni, drugih ne moremo osrečiti. Tipičen primer je nasmeh. Če želimo širiti nasmeh in dobro voljo, to lahko storimo zgolj, če smo tudi sami nasmejani. V primeru, da hodimo po svetu s kislim obrazom, se lahko še tako trudimo širiti dobro voljo, pa nam ne bo uspelo. Enako je z denarjem, če ga nimaš, ga ne moreš dati… in z vsem drugim, kar lahko vpliva na odnos med ljudmi ali kjer bi lahko bili altruistični.

Na tem nivoju pridemo do dveh pravil. Prvo je, da nikoli ne smemo nekomu pomagati, če sami tega nimamo oziroma svetovati, če sami nismo tega izkusili. Saj lahko naredimo več škode, kot koristi. Če pomagamo drugim zgolj z razlogom, da bežimo od lastnih problemov, delamo veliko škodo sebi in vsem ostalim. Najprej moramo nekaj imeti sami, da to lahko podarimo! In dolžni smo najprej poskrbeti sami zase. Zato je na prvem mestu individualna odgovornost, to je odgovornost za lastno življenje. Najprej poskrbite zase, najprej sebi nadenite kisikovo masko. Če sami ne boste imeli, tudi drugim ne boste morali dati. V prvi vrsti se soočite sami s sabo, s svojimi željami in cilji ter jih realizirajte. Vsi ostali so sekundarnega pomena. Drugo duhovno pravilo pa je, da nimamo pravice pomagati nekomu, ki nas za pomoč ni prosil, vendar več o tem v kakšni drugi objavi.

Šele, ko se pobrigamo zase, ko smo lahko zgled vsem drugim, pa pridemo do kolektivne odgovornosti. Ta pa pomeni, da smo dolžni, ko nekaj imamo ali obvladamo to posredno ali neposredno deliti tudi z drugimi. Z namenom, da bo življenje na tem svetu lepše za vse nas. Vendar še enkrat – preden se odločimo spreminjati svet z altruizmom, moramo sami najprej to, kar želimo deliti imeti ali ustvariti. Pred tem ne govorimo o altruizmu, vendar o povzročanju škode sebi in drugim.

Enako, kot za individualni altruizem velja za poklice, ki so povezani z altruizmom. Bolj, kot imamo altruistični poklic, bolj potrebujemo tisto, kar dajemo. Hrano zase, močno srce, upanje, mir, nasmeh, ljubezen, spokojnost, zdravje ali kar koli drugega. Šele, ko sami imamo lahko damo.

Velikokrat na žalost zadevo obrnemo. Kupujemo si še več stvari, ki jih ne potrebujemo in se kopičijo v omarah, medtem ko je na svetu na tisoče ljudi, ki zmrzujejo. Obenem pa svetujemo in pomagamo drugim na področjih, ki jih sploh ne obvladamo ter se ob tem počutimo kot dobre osebe. Vendar je prav, da stvari obrnemo in postavimo na svoje mesto.

Tam, kjer imamo izobilja, pri čemer za večino zahodnega sveta lahko govorimo o materialnem statusu, bi se mu morali vsaj malo odreči (recimo 10%), kar se nam praktično ne bi poznalo ter s tem pomagati svetu v revščini; tam kjer mislimo, da smo dobri in radi svetujemo, pa bi bilo mogoče bolj modro, da smo veliko bolj individualistično ter namesto modrovanja prisluhnemo ljudem, ki resnično te stvari imajo. Za naš del sveta bi lahko govorili o sreči, zdravju, dobrih odnosih, duhovnosti in še čem.

Na koncu namreč slep slepega v jamo vodi. Bog pa je najprej sebi brado ustvaril!

In pred kratkim sem spoznal, da je povsem enako v poslu. In v politiki. In povsod drugod. Dokler ni enega – vodje, ki bo najprej skrbel za svoje interese (v razumskih okvirih), ki bo imel svoj plan in vizijo ter se brigal zase, tako dolgo ne bo moral poskrbeti tudi za druge deležnike. Šele z zadovoljevanjem lastnih interesov, lahko zadovoljuje tudi interese drugih. Če ne skrbi za svoje interese, ki se kažejo v realizaciji lastne vizije, strategije in operacijah, bodo stvari enostavno stagnirale na mestu. Skrb za interese vseh ostalih, namesto sledenju svojim interesom, vodi k nezadovoljenim prav vsem interesom. Če pa posameznik dolgoročno skrbi zgolj za svoje interese, pa bo slej kot prej izrinjen iz vodstvene pozicije, zaradi porušenega ravnotežja.

Najprej pa – “mind your own business”.

Print PDF

V preteklih sistemih organizacije človeštva je bila svoboda z vidika možnosti izbire zelo omejena. Družinska tradicija je bila odgovorna za poklic posameznika (vitez, kmet, obrtnik, trgovec,…), doma vzgojena živina za polne trebuhe, trgovec z eno samo vrsto določene dobrine za neko minimalno kakovost življenja, lokalna cerkev za vrednote in dušo, starši za partnerja, za vse ostalo pa je bila bolj ali manj odgovorna država v najširšem smislu. Tako je bil le majhen del usode posameznika odvisen od njegovih lastnih odločitev. Le res minimalni del prebivalstva, z modro krvjo je imelo nekoliko več izbire. Vendar še vedno zelo omejeno, če malo karikiram, tudi oni so imeli samo eno vrsto praška.

Danes se je situacija, po informacijski revoluciji, kjer ni več tako velike asimetrije informacij in z razvojem potrošniške družbe, povsem spremenila. Možnost izbire je praktično neskončna, od najbolj banalnih stvari, kot je na desetine različnih vrst pralnega praška, do najbolj kompleksnih in globokih odločitev, kot je na primer ali boš v življenju ateist, budist, kristjan, musliman ipd. Poročiš se lahko s komer želiš, poklic lahko izbereš ne glede na družinsko tradicijo. To je jasno vidno tudi pri tem, da ima večina družinskih podjetji problem pri nasledstvu, ker bodo otroci pač počeli nekaj drugega. In še bi lahko naštevali.

Imamo neskončno možnost izbire, to pa pomeni, veliko svobode. Na tej točki pa pridemo tudi do odgovornosti, čeprav se je sploh ne zavedamo. Včasih je nekdo drug določil, kaj boš po poklicu. Če ti to ni bilo všeč, ali če to ni bil dober posel, potem je bil za to kriv ta nekdo, ki je imel moč nad odločitvijo. V tem primeru si lahko pokazal na nekoga drugega, na krivca. Breme odgovornosti ni bilo v roki posameznika.

Danes pa je ta odločitev, in še vrsta drugih, mnogo težjih odločitev, v roki vsakega posameznika. Odločiti se morate od tega, kateri dieti boste sledili; do poklica, ki ga boste izbrali; borznika, ki bo upravljal vaše premoženje; kraja, kamor boste šli na naslednje počitnice; potem pa še izbrati zdravnika, ki mu boste zaupali vaše zdravje; telefon, ki ga boste uporabljali; osebo s katero se boste poročili; avto, ki ga boste vozili; inštitucija, ki ji boste zaupali vašo pokojnino ipd. Lista je neskončna.

Z neskončno listo stvari, za katere moramo sprejeti odločitev in neskončno izbiro znotraj vsake posamezne stvari pa življenje postaja izjemno kompleksno. Breme odgovornosti pa vse večje in večje. Čeprav se počutimo izjemno dobro ob vsej tej izbiri, ki jo imamo, bodo vedno trenutki, ko bomo naredili napačno odločitev, kupili napačen produkt, izbrali napačno vero ipd. In posledično bodo ljudje, ki bodo zaradi boljših odločitev imeli višjo kakovost življenja. In spraševali se bomo zakaj in kako je to možno, ko pa so bili prodajni letaki tako prepričljivi.

Vendar breme odgovornosti bo še vedno na nas. Sami smo sprejeli odločitev. Nihče nas ni prisili, da nekaj postanemo, kupimo ali komu naj verjamemo. Povsem sami smo odgovorni za naše odločitve ter naše življenje. Tako svoboda, ki prihaja iz naslova možnosti izbire, prinaša tudi izjemno veliko odgovornost. V današnjem svetu smo sami odgovorni za svoje življenje in nihče drug.

Temu bi lahko rekli sistem “sestavi si življenje sam”. Žal pa je tako, da bi ljudje radi imeli svobodo brez odgovornosti. Vendar to ni možno. Včasih je bilo breme odgovornosti v rokah nekoga drugega, vendar so se ljudje počutili ujeti v lastnem življenju, če jim to pač ni bilo všeč. Danes je vsak praktično nepopisan list in lahko postane kar želi, kupi kar vidi v okviru svojih zmožnosti, ob tem pa nosi odgovornost in celotno breme množice odločitev, ki jih mora sprejeti.

Osnovni vir, ki si ga tako globoko in silno želijo ljudje iz do sedaj navedenih razlogov je denar. Namreč ravno z denarjem si lahko kupimo veliko novih možnosti. Mnogi denar zato povezujejo s svobodo. Redko pa vidijo tudi odgovornost, ki jo prinaša več te svobode. Poleg varnosti in želje po uživanju je možnost izbire, ki vodi v svobodo eden izmed glavnih razlogov, zakaj želijo imeti ljudje veliko denarja. Vendar, ker je pri tem zamegljena odgovornost, se večina loterijskih zadetkov konča z ločitvami, alkoholizmom in duhovno revnim življenjem.

Nekateri, ki imajo nekoliko bolj dolgoročni pogled, ne hrepenijo toliko za denarjem, kot za notranjimi viri, ki zagotavljajo, da lahko vedno ustvariš vire, kot so denar ter druge materialne dobrine  in v “pol-zunanje” vire, kot je na primer diploma najboljših univerz, ki prav tako vodi k lažjemu ustvarjanju zunanjih virov. Tako nekateri analitiki ne vidijo največjega precepa med bogatimi in revnimi, temveč med izobraženimi in neizobraženimi.

Odgovornost, ki izhaja iz množice izbire pa se ne konča zgolj pri individualni odgovornosti. Vsaka odločitev, ki jo sprejmemo ima vpliv tudi na našo okolico. Na ljudi, ki nas obkrožajo in še bolj na tiste, ki nam veliko pomenijo. Zgled smo svojim otrokom, nekaterim sodelavcem ter drugim v naših socialnih krogih. Če pogledamo še dlje, naše odločite vplivajo kar na razvoj celotnega človeštva. Če s svojimi odločitvami škodujemo sebi ali drugim, ustvarjamo pol negativne energije, ki se začne večati.

Večja svoboda tako ne pomeni le večje odgovornosti za lastna naša življenja, vendar za celotno človeštvo. Bolj, kot ste rojeni pod srečno zvezdo in več kot ustvarite v življenju, bolj ste odgovorni za celotno človeštvo. Žal pa to svobodo večjih možnosti izbire trenutno bolj izkoriščamo, kot da bi jo cenili, kaj šele smiselno delili. Namesto, da bi o tej svobodi razmišljali kot o odgovornosti, o njej razmišljamo zgolj kot o pravici, ki jo vodi želja po kratkoročnem užitku. Zato je glavni hobi zahodnega sveta ravno nakupovanje ter druge oblike hedonizma. Odgovornost, ki jo prinaša množica izbire raje ohromimo s kratkoročnim zadevanjem z nakupovanjem.

Tako ne gledamo na to, da bi zunanji svet oblikovali po našem notranjem bistvu, vendar oblikujemo naš notranji svet na podlagi kupljenih produktov, v katere so nas prepričale marketinške kampanje. S tem pa, tako je – naša svoboda zopet postaja vse bolj omejena. Avtoritete, ki so včasih vladale določenemu segmentu življenja (duhovnik, zdravnik, fevdalec..) zamenjujejo blagovne znamke. Ravno blagovne znamke so tiste, ki jih poveličujemo in sicer iz enega samega razloga – s pomočjo logotipa lahko definiramo naš notranji svet, našo identiteto.

Rešitev je seveda enostavna. Samo z distance moramo pogledati na potrošniški svet. Dvig raven zavesti je nujen, da lahko uvidimo svobodo, ki nam jo svet neskončne izbire ponuja, a obenem tudi past potrošništva, ker ljudje ne želimo prevzeti odgovornosti za svoje življenje. Obenem pa se moramo zavedati, da odgovornost, ki jo imamo presega zgolj individualno odgovornost, vendar da je vsak posameznik odgovoren tudi za razvoj družbe.

Človeštvo mora stremeti k temu, da bo svobodo izbire omogočilo vsem zemljanom. Prepad med bogatimi in revnimi, izobraženimi ter neizobraženimi je potrebno zmanjševati. Kot drugo pa se moramo vsi zavedati, da svoboda možnosti izbire pomeni veliko odgovornost, ki lahko vodi v polno življenje. Namreč omamljanje s kreditno kartico se na neki točki tako ali drugače konča.

Print PDF

Vsak avatar, torej vsak od nas, ima točno določeno paleto izkustev, ki jih bo moral v tem življenju izkusiti. Na samem koncu bo pod črto jasno, ali je avatar uspešno preko svojih odločitev razvil višjo stopnjo zavesti ter s tem dušo popeljal korak bližje čisti ljubezni. V primeru, da mu zaradi izbire bližnjic to ni uspelo, je tu ponovitev v okoliščinah, ki še bolj zahtevajo rast na določenem področju.

Tako ne napreduje zgolj posameznik, vendar tako počasi napreduje celotno človeštvo.

Na tej točki pa pridemo do problema. Prvi problem je ta, da je potrebno izjemno veliko časa, da ugotovimo, na katerih področjih nam je dana rast v določenem trenutku ter katera so tista spoznanja, ki jih moramo osvojiti. Zaradi vseh zunanjih motenj nismo več toliko v stiku sami s seboj in tako pogosto potrebujemo veliko dalj časa, da spoznamo resnično bistvo trenutnega obstoja. Velikokrat se izkaže, da se moramo skozi izkustvo učiti povsem nekaj drugega, kot se nam je zdelo od začetka. Tukaj ni drugega recepta, kot da smo čim bolj v stiku s svojim resničnim bistvom.

Drugi problem je duhovna naivnost. Duhovna naivnost pomeni iskanje bližnjic v duhovnem razvoju. Vendar tudi te bližnjice na žalost ne obstajajo. »Koda za goljufanje«, tako kot pri igricah ne obstaja. Nivojev izkustva v življenju ne moramo preskakovati. Ne znotraj posameznega življenja, ne znotraj posameznega trenutka, ne v sklopu potovanja duše. O čem govorim?

Zadnja stopnja zavesti je razsvetljenje. V zadnjih nekaj tisoč let ga je doživela le peščica ljudi, kot na primer Jezus Kristus, Siddharta Gothama ipd. Osnovni principi poti do te ravni zavesti so dokaj jasne. Brezpogojna ljubezen in sprejemanje ter drugi podobni nauki. Vsaka duhovna knjiga vključuje večino teh principov. Vendar kljub vsemu, zakaj tako malo ljudi doživi razsvetljenje?

Zato, ker ni bližnjic, tudi v duhovnem svetu ne. Obstaja vsaj 17 nivojev zemeljske zavesti. Na zemlji smo zato, da skozi materialno izkušnjo duhovno rastemo. In šele na 17 nivoju lahko izpustimo materialno. Takrat vstopimo v nivo zavesti drugih oktav, ki nimajo nič več z materialnim zemeljskim svetom. Seveda lahko v določenem življenju napredujemo več stopenj v ravni naše zavesti, vendar mogoče zgolj z enega vidika, na enem področju.

V sklopu potovanja duše ne gre zgolj zato, da doživimo 17 različnih stopenj zavesti, predvsem nižje stopnje moramo doživeti iz več vidikov, kot so na primer finančni, partnerski, ipd. Preskoki niso možni. Cilj ni dosežen brez prehojene celotne poti. Mogoče celo večkrat.

Poglejmo si sedaj praktični primer duhovne naivnosti. Če karikiram, v vsaki duhovni knjigi lahko najdemo načela v smislu, pusti materialni svet, posveti se svoji notranjosti, širi ljubezen, sprejemaj ipd. Lahko si predstavljamo meniha, ki meditira v templju sredi gore z nasmehom na obrazu. In to je pot do razsvetljenja. Vendar je to v resnici lahko duhovna bližnjica. Ko je naša zavest na stopnji, da počnemo te zadnje zemeljske korake, smo običajno postavljeni v okoliščine, kjer je tak kontekst življenja samoumeven.

Vse prej pa je takšen vidik duhovnosti v bistvu iskanje izhoda, bežanje pred tem, kar se moramo resnično naučiti v tem življenju. V tem primeru je lahko duhovnost zlorabljena. Če se ne sprijaznimo z dejstvom, kjer se trenutno nahajamo, ne bomo v življenju napredovali.

Čeprav se tega ne da enostavno razložiti z razumom, oziroma vprašanje, če je sploh možno, nas v resnici dvigovanje ravni zavesti čaka skozi bistveno bolj zahtevne izkušnje materialnega sveta. Korak za korakom. Temu se ne moremo izogniti, čeprav je včasih kruto. Najprej so tu izkušnje na najbolj živalskem nivoju, ki je baza materialnega sveta, nato pa pridemo do človeških mehanizmov, ki so se razvili z umom, ta pa zajemajo izkustva in učenja na različnih področij življenja. Šele nato sledi vstop v duhovno sfero, kjer pa je zopet veliko področij, ki jih moramo spoznati, preden stopimo pred vrata razsvetljenja.

Pogosto ljudje zbežijo v duhovnost, medtem ko bi se v resnici morali naučiti upravljati avatarja, služiti denar, postaviti se zase, živeti v partnerstvu, učiti druge življenja, se naučiti poslovanja, discipline, vsakdanjega dela ipd.

Če smo v povezavi sami s seboj, v stiku s svojim bistvom obstaja kompas, česa se moramo resnično naučiti v življenju. To so na eni strani stvari, v katerih neizmerno uživamo ter na drugi strani stvari, ki se jih zelo bojimo, stvari, katerih nas je strah ali jih zavračamo in ne priznavamo kot del obstoja materialnega ali duhovnega sveta.

Seveda obstaja tudi druga skrajnost, ki se ji reče materialna naivnost. Pri materialni naivnosti ne bežimo v bližnjice duhovnih zakonov, vendar materialnih dobrin. Zanikamo dane lekcije z begom v materialne užitke, ekstazo nakupovanja in zabave.

Jasno je, da potrebujemo oboje. Na svetu smo zato, da živimo po duhovnih načelih ter da uživamo materialni svet. Ne eno in ne drugo pa ne smo postati bližnjica oziroma izhod za lekcije, ki se jih moramo v tem življenju naučiti.

Print PDF

Če želimo, ali pa tudi ne, velikokrat se znajdemo sredi možnosti, da se spustimo v bitko. Bolj kot smo aktivni v življenju, tako osebno kot poslovno, več je možnosti in priložnosti za bitke. Ne zgolj samo bitke, vendar tudi krvavo klanje. Ljudje se ne strinjajo z nami, imajo drugačne poglede, se počutijo ogrožene, hrepenijo po naši pozornosti, jim pač nismo všeč, na tisoče je razlogov, zakaj nas želi nekdo zvabiti v bitko.

Pri tem si velja zapomniti rek, da pametnejši odneha. Ta rek lahko še nadgradimo in sicer z mislijo, da moder človek bitke sploh ne začne. Namreč, ko smo enkrat v bitki, je veliko težje zapustiti prizorišče, kot pa, če se v bitko sploh ne spustimo. Pač gremo naprej.

Vsi smo se kdaj spustili v bitko, na kar smo to obžalovali. Mogoče smo kakšno bitko celo sami začeli. Tako dejanje je potrebno skrbno analizirati in ugotoviti, kaj smo resnično imeli od tega. Poleg mogoče kratkega zadovoljstva izliva jeze, verjetno bolj malo, kvečjemu obratno.

Najprej je smiselno pomisliti na oportunitetni strošek naših omejenih resursov, ki jih imamo na voljo v življenju. Izgubili smo veliko časa, energije, mogoče celo denarja. Bilo je povzročeno izjemno veliko slabe volje, trenj in z bitko običajno povzročimo preglavice še ljudem okoli nas. Redko kdaj se bitke končajo tako, da nekdo zgolj dobi, drugi pa vse izgubi. Običajno v bitki vsi izgubijo.

Vso to energijo, ves ta čas bi lahko namenili stvarem, ki so nam v življenju resnično pomembne. Če pomislimo, da je z energetskega vidika ena enota slabe energije enakovredna osmim enotam dobre energije, pomislite, kaj vse je s takimi bitkami zapravljeno. Raziskave so namreč pokazale, da v eni uri jeznega stanja porabimo toliko energije, kot v osmih urah zmernega delovnika.

Jasno je torej, da moramo naše bitke skrbno izbirati. Bolj, kot to razumemo, bolj razumemo, da prave bitke v resnici sploh ne potekajo zunaj nas. Tiste prave bitke, najslajše bitke, najpomembnejše bitke v našem življenju potekajo znotraj nas. Ko premagamo del balasta, ki obkroža naš pravi jaz, takrat zmagujemo najbolj pomembne bitke življenja. In običajno je tako, da se ob vsaki premagani notranji bitki izognemo zunanji bitki, ki ne vodi nikamor.

Poglejmo si nekaj tipičnih primerov. Dva, ki sta se desetletja ljubila, se smrtno sovražita in se pravdata na sodišču. Za otroke, za premoženje? Zgolj za lasten ranjen ego. In za nič drugega. Tako ta dva uničujeta življenje sebi in drugim. Malo odpuščanja in malo razumevanja, pa bi se dalo vse dogovoriti. Drugi primer je širša družina. Družina, kot osnovna enota, kjer bi se moral vsak član počutiti varne, ljubljene, spoštovane, zaželene. Brezpogojno. Prihaja pa do zlorab, prepirov, uničevanja, groženj ipd. Če bijemo takšne bitke, je takoj jasno, da moramo nekaj znotraj sebe spremeniti. Mogoče celo odkorakati stran.

Strategija opuščanja bitk je preprosta. Najprej obrnite svoj odziv za 180 stopinj. Ponudite premirje. Ponudite ljubezen. Definicija norosti je, če počnemo enake stvari in pričakujemo drugačen rezultat. Ljudje bodo kar naenkrat presenečeni. Obstaja verjetnost, da vam bodo s časom enako vrnili.

Obstaja pa tudi verjetnost, da vas bodo želeli še bolj raztrgati. Takrat jim podarite še več ljubezni, povejte jim, da jim odpuščate in odkorakajte stran. Ni ga moralnega zakona (npr, nesprejemljivost ločitve) ali pa zunanje stvari na svetu (nekaj kvadratov stanovanja), ki je vredna vaših notranjih virov, pozitivne energije in vaše zvestobe samemu sebi. Izpustite, pojdite naprej.

Nihče na svetu vam nič ne more, če mu tega ne dovolite. Ko ste sredi bitke, ste že nekomu nekaj dovolili.

In če ste sredi velike bitke. VI ste tisti, ki jo lahko v tem trenutku ustavite. VI ste tisti, ki lahko negativen rezultat spremenite. Spremenite predvsem tako, da spremenite sebe. Ponudite premirje, odpovejte se nečemu, kar polni zgolj vaš ranjen ego, namesto sovraštva podarite ljubezen. Ljubite svoje sovražnike! Osvobodite se.

Kljub vsemu bi bilo naivno reči, da se lahko izognemo vsem zunanjim bitkam. Tako kot posameznik, ima tudi človeštvo tendenco, da včasih izbere lažjo pot, navidezno bližnjico, kjer se izgubi pravica in se začnejo dnevi napajati s sedmimi smrtnimi grehi. V takih trenutkih pa je resnično potrebno začeti biti bitko.

Najbolj vroč del pekla je vseeno rezerviran za tiste, ki zamižijo krivicam. Vendar se bitko ne sme biti na enakem nivoju, kot je bila začeta. Ne glede na to, kako biblično se sliši, vendar je čista resnica, kdor z mečem/besedo/manipulacijami drugim življenje končuje, bo sam tako pokončan.

Zato se prave bitke bijejo na drugačen način. S srcem. Najprej tako, da ste zgled. Zgolj zgledi vlečejo. Potem pa širite dobro, širite ljubezen in pokažete drugim, da vedno obstaja možnost. Možnost, kjer vsi pridobimo. Zunanji svet je odsev skupka stanja zavesti posameznikov. In ko dovolj ljudi vidi alternativo, ki je bolj zdrava, takrat se zgodi velik preskok v zavesti človeka. In takrat je človeštvo zmagalo bitko nad samim seboj.

Vsi smo povezani, vsi smo eno. Obstajata zgolj dve možnosti. Vsi pridobimo ali pa vsi izgubimo.

Print PDF

Z dvigom zavesti človeštva bo seveda prišel čas tudi za nov, boljši sistem, saj se noben družben sistem do sedaj ni obdržal, razen naravni, katerega pa upam, da si ne želimo. Nov sistem bo zato verjetno vključeval tako (pozitivne) elemente naravnega sistema, ki je gonilo evolucije, kot tudi elemente socialnih in duhovnih sistemov, kjer je tekmovanje omejeno z neko zdravo mero (npr. razmerje plač ipd.), obenem pa obstaja komponenta varnosti v težjih situacijah (bolezen ipd.), poleg tekmovanje pa se bo spodbujalo tudi sodelovanje.

Vsi lahko v vmesnem času, dokler človeštvo ne bo pripravljeno na novo tranzicijo prispevamo k razvoju boljšega družbenega sistema, predvsem z svojim zgledom in delovanjem znotraj kapitalizma. Predvsem tako, da se v naravnem sistemu obnašamo nenaravno, v okviru lastnih vrednot ter integritete, temeljito pilimo svojo osebnost in poudarjamo pozitivne stvari, delujemo družbeno odgovorno in podobno.

Za prihod novega sistema pa bo potrebno še veliko časa, zato je dobro poznati nekatere temeljne zakonitosti naravnega sistema in kapitalizma, v katerem se trenutno nahajamo.

Že Charles Darwin je prišel do spoznanja, da v naravnem sistemu, na dolgi rok ne preživijo tisti, ki so največji ter najmočnejši, vendar tisti, ki so najbolj prilagodljivi in najbolj privlačni. Se pravi, če želi npr. podjetje/posameznik preživeti na dolgo rok, mora biti fit v (poslovnem) okolju, oziroma z drugimi besedami v dobri kondiciji, in seksi za svoje odjemalce/soigralce – ciljno pleme. O tem, zakaj biti seksi (izgled, vrednote ipd.) je bilo napisanega že veliko, zato se tokrat posvetimo raje malo bolj  fleksibilnosti.

Razlog za potrebo po prilagodljivosti je jasen. Poslovna evolucija in trg imata svoj točno določen neustavljiv ritem, ki je seštevek delovanja vseh subjektov, pri čemer velikokrat tako, kot tudi v osebnem življenju, ta ritem ni povsem skladen z našimi načrti. V praksi to pomeni, da se moramo do določene mere prilagoditi toku, ali pa potonemo.

S prilagajanjem torej razvijamo neke nove lastnosti (znanje, veščine…) in značilnosti delovanja (vzorci), kot odgovor na nepričakovane situacije, ki se pojavljajo izven našega območja vpliva in obenem povečajo verjetnost preživetja, predvsem na dolgi rok. Glede na to, da je hitrost sprememb vse hitrejša, je takšno prilagajanje še toliko bolj zahtevno, prav tako pa se nikoli ne konča.

Prilagajanje pa je za vsakega posameznika izjemno psihološko intenzivno. Navada je namreč železna srajca in ljudje delujemo po točno določenih vzorcih. V procesu prilagajanja je potrebno te vzorce spremeniti, včasih celo na glavo. To pa pomeni, da moramo imeti izjemno dobre analitične sposobnosti ter ugotoviti, kdaj nekaj več ne deluje, nato se izogniti norosti ter ponavljati enake reči in pričakovati drugačen rezultat, na koncu pa spremeniti svoje lastne vzorce delovanja, saj le s tem lahko spremenimo delovanje podjetja ali pa povečamo kakovost življenja.

Vse to pomeni predvsem to, da npr. postavimo podjetje/situacijo/človeka/svoje bistvo pred potrebne kompenzacije za ranjen ego (jaz imam prav in pika). Kakršna koli navezanost in odvračanje novega je v nasprotju s prilagajanjem. Prav tako pa prevelika prepričanost samega vase. Poglejte, kaj se je zgodilo T-rexu.

Najtežje pa je to, ker je potrebno rušiti, kar smo že zgradili, da lahko gradimo novo, kar od nas zahteva okolje. Skozi evolucijo se živa bitja prilagajajo s smrtjo in ponovnim rojstvom. Izjemno pomembno je tudi to, da se ne zaljubimo v svoj izdelek, podjetje, strategijo ali prepričanje, saj ljubezen, kot vsi vemo izkrivi pogled ter zamegli potrebo po prilagajanju. Najbolj pomembna veščina v sklopu prilagodljivosti je pogum, vrednota pa odprtost za novo in drugačno.

Poglejmo sedaj praktičen nivo prilagodljivosti. Običajno pričakujemo ali si zamislimo neko situacijo, za katero želimo, da se odvija po točno določenem scenariju. Ta scenarij temelji na naših predpostavkah, ki pa nikoli niso skladne z realnostjo. Ob prvih dejanjih tudi ugotovimo, kar je običajno boleče, koliko je razhajanja med našo subjektivno predstavo realnosti in dejanskim stanjem.

V vsaki takšni situaciji imamo nato območje vpliva, kjer je vse odvisno od nas samih, ali bomo zmožni doseči drugačen, želen rezultat, ter območje izven našega vpliva, kjer kakršno koli delovanje ne bo imelo posledic na doseg želenega rezultata ali na spremembe v zunanjih okoliščinah.

Za območje vpliva je potrebna proaktivnost, da lahko delujemo uspešno, kar praktično pomeni, da sami nosimo odgovornost za svoje življenje (npr. ohranjanje dobrih odnosov, skrb za zdravje, vlaganje v kompetentnost ipd.). Za območje izven našega vpliva pa je edina možnost prilagodljivost (npr. v primerih smrti bližnjih, poškodb, nenadnem kolapsu sektorja in posledično izgubi službe ipd.).

Že sama definicija fleksibilnosti vsebuje odgovor na vse situacije, ki so izven našega vpliva. Izogniti se moramo odzivnosti, kar pomeni, da se predamo npr. obupu, stagniramo, se smilimo sami sebi ipd. Življenje od nas zahteva, da spremenimo smer toka našega lastnega življenja in ga bolj uskladimo s skupnim življenjskim tokom.

Fleksibilnost pomeni, da dodobra ocenimo situacijo, v kateri smo se znašli, analiziramo, kje so odstopanja od želene situacije, zakaj je do tega prišlo in kakšne so naše možnosti. Nato pa najdemo pot, eno izmed naših možnosti, ki vključuje našo notranjo spremembo, s katero dano situacijo čim bolj obrnemo sebi in drugim v prid. Na primer izguba službe zaradi kolapsa sektorja mogoče zahteva prekvalifikacijo. Ne glede na to, koliko bi vložili v dodatno izobraževanje, iskanje novo službe ipd. (območje vpliva), ne bi imeli rezultata. Lahko začasno vzamemo manj plačano službo, v popoldanskem času pa skrbimo za pridobitev novih znanj v povsem novi panogi. Osem ur za preživetje, štiri ure za uspeh.

Pomembno pa je še vprašanje, do katere mere biti prilagodljiv. Na primer, postavi se konkretno vprašanje, če je naravni sistem tako krut, zakaj ne bi bil tak še sam, verjetno bi imel največ od tega? No, tako je razmišljal Adolf Hitler in poglejte, kam je to pripeljalo, njega im na milijone ljudi. Jasno je, da bolj kot smo življenjsko ogroženi, bolj se spustijo naše moralne meje, kar je na nek način že prilagajanje, vendar predvsem s kratkoročnim pogledom.

Bolj smiseln pogled, pa je dolgoročni pogled. Pomembno je, da smo prilagodljivi zgolj do skrajne meje svojih vrednot. Nikoli ne smemo preko lastne integritete v procesu prilagajanja. Sploh, ko govorimo o pozitivnih ljudeh, kot ste vi. Vedno mora obstajati zdrava mera, nikoli ne smemo izgubiti stika sami s seboj, pa ne glede na to, koliko prilagodljivosti od nas zahteva življenje, ne glede na to, kako težka je situacija. Zadnja sodba bo verjetno ravno sodba trdnosti našega karakterja.

Velja pa razmisliti še o enem pogledu. Prilagodljivi mogoče res preživijo na dolgi rok, vendar so ravno neprilagodljivi tisti, ki spreminjajo svet. Če imajo pozitivne vrednote, na bolje.

Print PDF

Tok življenja je kot neustavljivo močna reka. Skupna sila je tako močna, da je sila posameznega elementa skoraj brezpredmetna. Zagotovo ste bili kdaj udeleženi ali pa vsaj videli prometno nesrečo. Življenje okoli se ne ustavi, ampak teče naprej in to z enako hitrostjo kot prej. Mogoče kdo pomaga, se kdo ustavi, vendar v osnovi življenje teče dalje. Tudi na primer, ko nam je hudo, se kdo pogovori z nami, vendar ko gre, ima v mislih že nešteto drugih stvari. Tok življenja posameznik skoraj ne zanima.

Tako se pojavi pomembno vprašanje, do kakšne mere je usoda že določena in koliko jo lahko resnično spreminjamo. Na eni stani imamo popolni determinizem, ki govori o tem, da je vse do zadnje potankosti določeno ter na drugi strani popolno svobodno voljo, ki zatrjuje, da smo nepopisan list papirja in da lahko postanemo kar želimo. Resnico seveda redko najdemo v ekstremih, nahaja se v holističnem pristopu. Seveda je izjemno težko potegniti črto med resnico (realnost skladna z določenimi dejstvi) in subjektivno realnostjo (subjektivna interpretacija resnice), vendar skušajmo na podlagi dejstev zgraditi model vpliva usode na življenje posameznika.

Poglejmo si prvi ekstrem, to je, da smo nepopisan list papirja. S tem se nikakor ne bi moral strinjati. Dejstvo za tako nestrinjanje je preprosto. Mnogo stvari v življenju je, ki jih ne znam, ne maram ali ne razumem. Na primer ne znam risat in nikoli ne bom umetnik v tem smislu. Res je, da bi z vajo verjetno lahko delno razvil to veščino, vendar nimam niti potrebe po tem. Pač nisem »rojen« za umetnika. Prav tako ni vzorca, koga veseli umetnost in koga ne. Lahko je uspešen umetnik rojen staršem umetnikom, lahko ne. Pač, nekatere stvari so nam enostavno dane in s tem obstajajo določene omejitve ter določene priložnosti.

Prav tako trdno verjamem, da so nam nekatere življenjske situacije dane. Zagotovo čutite kdaj globoko v sebi, da se je nekaj moralo zgoditi ali ste koga morali spoznati. Mogoče ste dobili novo službo, spoznali partnerja, ali kar koli drugega. Namreč tako kot so nam dane določene karakteristike, tako so nam dane tudi določene situacije, s katerimi se moramo soočiti. Naključij v tem pogledu ni, nekaterim stvarem in ljudem se ne moremo izogniti in to je običajno posledica delovanja našega karakterja.

Sedaj pa pridemo do ključnega vprašanja, koliko stvari oziroma do kakšne mere so stvari določene. Spoznalo smo, da so nam dane določene performanse avatarja, ki je postavljen v določene okoliščine (ljudje, situacije), prav tako pa smo vrženi v določen tok življenja. Tudi ta tok je dejstvo in je dan ter ga ne moremo spreminjati. Vsak trenutek ima svojo določeno zunanjo vibracijo, ki je pač dana.

Torej, če ponovimo še enkrat, usojen nam je karakter, določene življenjske okoliščine in tok življenja. Teh treh stvari enostavno ne moremo spremeniti. Od tukaj naprej pa imamo štiri možnosti, kaj vse je odvisno od naše svobodne volje in to je (1) popolnoma nič, (2) pogled na to, kaj se nam dogaja v življenju, (3) večino ali na koncu (4) vse znotraj danega kalupa. Odgovor na to, katera od štirih navedenih možnosti je najbolj verjetna seveda ni enostaven. Zagotovo pa lahko izločimo vsaj popolnoma nič, saj imamo vedno moč spremeniti vsaj interpretacijo doživljanja.

Dokaz za to je relativno enostaven. Včasih so bili prepričani, da bolezni povzročajo zli duhovi in za zdravljenje so izvajali »zdravilci« določene magične uroke. Danes smo prepričani, da bolezni povzročajo mikrobi in zato s farmacevtskimi sredstvi eliminiramo mikrobe. Mogoče bomo jutri prepričani, da je večina bolezni psihološkega vzroka in bomo zdravili psiho, ostale pa odpravili z genetskimi posegi. Z višjo stopnjo zavedanja imamo drugačno interpretacijo dogajanja in tako se močno spremenijo tudi naša dejanja.

Seveda takoj pridemo do dejstva, da je interpretacija doživljanja odvisna od določene stopnje zavedanja človeštva, kaj se dogaja, ta pa je tudi lahko posledica usode v danem trenutku. To zavedanje je pač posledica znanja v določenem trenutku, ki ni odvisno od nas. Več znanja, predvsem na podlagi izkustva, kot ima človeštvo, drugačna bo interpretacija določenega dogajanja, verjetno pa bodo tudi metode odzivanja na situacijo drugačne in bolj učinkovite.

Kljub vsemu predpostavimo, da je vedno znotraj naše svobodne volje, ali kozarec vidimo napol poln ali napol prazen. Ta smer razmišljanja ne mora biti nič več bolj konstruktivna. Raje prej omenjeni koncept prenesimo na raven posameznika. Če je že možno spreminjati krivuljo svoje usode, to lahko naredimo le tako, da zvišamo performančni nivo našega avatarja. Bolj, kot se želimo po lastni volji premikati po toku življenja, bolj sposoben mora biti naš avatar in to prav na vseh nivojih. Razvoj performanc avatarja je tudi osnovna ideja osebnostne rasti, duhovnosti ipd. Večjo moč, kot ima naš avatar, večjo imamo seveda tudi odgovornost, ker se lahko odločamo sami, ne silnice toka življenja, vendar več je odvisno tudi od nas.

Če torej želimo spreminjati krivuljo lastne usode, moramo vlagati v performanse našega avatarja na fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem nivoju. Fizični nivo je osnova. Če nimamo energije, če se ukvarjamo s svojim zdravjem enostavno ne moramo biti proaktivni. To je pomembno spoznanje, s katerim se trenutno ukvarjam. Vsi dolgoročno uspešni ljudje so v res odlični formi, skladno z rekom zdrav duh v zdravem telesu.

Popolnoma na drugi strani imamo duhovni nivo, pri katerem je ključ zavedanje. Bolj kot dvignemo raven zavesti, bolj kot razumemo, kaj se nam mora zgoditi in kaj ne, bolj kot razumemo koncept življenja na zemlji, več vpogleda imamo v tok življenja in usode. Če na fizičnem nivoju zmoremo, na duhovnem nivoju vemo. In šele ko vemo, lahko ločimo med tem, kdo smo, kaj nam je dano in kje našo moč spuščamo iz rok zunanjim silnicam.

Mentalni nivo je pomemben zato, da znamo. Predstavlja nabor kompetenc, s katerimi lahko plujemo po toku življenja levo in desno. Več, kot imamo kompetenc (znanje, veščine, izkušnje…), več imamo orodij, s katerimi lahko operiramo pri spreminjanju krivulje usode. V znanju je prava moč, da lahko vplivamo na izid naše življenjske poti. Z znanjem pride tudi nov nivo razumevanja, kar posledično lahko vodi tudi k višji duhovni in čustveni ravni. Vzhodne filozofije so takoj ugotovile, da se v znanju in disciplini uma skriva ključ do napredovanja avatarja.

Na koncu je še čustven nivo, ki je mehanizem za povratne informacije, če plujemo v pravo smer. Tako, kot je na fizičnem nivoju bolečina mehanizem, ki kaže, da je nekaj narobe, je enako na čustvenem nivoju notranja bolečina znak, da nekaj ne gre v pravo smer. Čustva so tako pomembna povratna informacija, ali delamo proti sebi in ali se preveč prepuščamo toku življenja. Bolj kot smo nesrečni, več verjetnosti je,da naše življenje prepuščamo zunanjim silnicam (usodi), namesto, da bi sprejeli odgovornost in vzeli vajeti življenja v svoje roke.

Z mentalnim in čustvenim zorenjem pa se razvija tudi duhovni nivo. Ključ do razumevanje usode pa leži na duhovnem nivoju, saj gre ravno na tem nivoju za razumevanje (vem, ne da si razlagam). Problem je v tem, da imamo na mentalnem, fizičnem in čustvenem nivoju imamo izjemno veliko mehanizmov, katerih namen je ohranitev vrste z živalskega vidika. Je absolutno del nas in naše zgodovine, skozi katerega ravnamo predvsem nagonsko. Takšno ravnanje pa pomeni odzivanje, odzivanje pa pomeni, da nam je določena pot usojena. To pa kot smo ugotovili praktično pomeni, da je smer našega življenja odvisna od zunanjih okoliščin in volje drugih oziroma toka življenja.

Spolni nagon, dominanca, navezanost, podedovani vzorci, sedem smrtnih grehov ipd. so vse mehanizmi ohranjanja vrste, ki sprožajo odzivno vedenje. Potem pa je še izjemno veliko zapisov v naši podzavesti, ki smo jih v otroštvu in rani mladosti vpili kot goba in sedaj v določenih življenjskih situacijah povzročajo prav tako odzivno življenje. Vse to pa pomeni, da je naša usoda s temi elementi bolj ali manj določena.

Če se nikoli ne ukvarjamo sami s seboj, s tem, zakaj se nam nekaj dogaja in zakaj se odzivamo na določen način, lahko torej rečemo, da nam je življenje bolj ali manj usojeno. Živimo s tokom življenja in po mentalno-čustvenem programu, ki smo ga prejeli od staršev ter okolja. V primeru, da nas kdo dobro preuči, verjetno lahko celo izjemno natančno napove, kje bomo čez dobro desetletje.

Lastno krivuljo usode pa lahko spremenimo tako, da dvignemo raven zavedanja ter performance našega avatarja prav na vseh nivojih. Zavedanje in znanje sta ključ do moči spreminjanja lastne usode. Sicer ni enostavno, vendar na koncu lahko živimo življenje, kot si ga sami želimo in ne drugi.

Print PDF

Maslowa hierarhija potreb govori o tem, da ljudje zadovoljimo najprej naše fiziološke potrebe (hrana, kisik, voda, spanje, seks itn.), nato potrebe po varnosti (fizični, materialni, čustveni, zdravstveni itn.), nato socialne potrebe (pripadnost in ljubezen, prijateljstvo, intimnost) na četrtem nivoju potrebe po ugledu in samospoštovanje in na koncu stremimo k samoaktualizaciji ter spiritualnim, etičnim in estetskim potrebam. Šele, ko zadovoljimo potrebe na določeni stopnji, se lahko podamo zadovoljevati potrebe na višji stopnji.

To, da moramo najprej zadovoljiti osnovne fiziološke potrebe, ki se nanašajo na dihanje, vodo, hrano in spanje je povsem jasno, saj bi drugače naš avatar prenehal funkcionirati. Vendar če pogledamo listo preostalih potreb se je vseeno smotrno vprašati, ali je res smiselno zadovoljevati potrebe po zaporedju, kot ga je navedel Maslow. Namreč pot do samoaktualizacije je v tem primeru zelo dolga, včasih pa sploh ni mogoča. Zato smatram, da je veliko bolj smiselno po fizioloških potrebah obrniti hierarhijo potreb enostavno na glavo.

Logično je, da povsem intuitivno nadgrajujemo lestvico v smeri, kot je napisal Maslow, glede na to, da je žival tudi del nas in glede na našo zgodovino. Vendar kot omejeno, traja kar nekaj časa, preden pridemo do uresničevanja svojega poslanstva. Verjetno za večino ljudi to pomeni šele v tretjem življenjskem obdobju ali še kasneje. Življenje prej, pa posvetimo zgolj temu, da zadovoljujemo potrebe – finančna in materialna varnost ipd. Vendar zakaj? Zgolj zato, ker nas ni nihče naučil, da postavimo sebe kot duhovno bitje pred našo živalsko plat. Tak živalski koncept potreb pa prinaša kar nekaj problemov.

Kot prvo, če živite svoje življenje za zadovoljevanje potreb je to v bistvu zelo živalsko življenje s kratkotrajno motivacijo, ki poneha takoj, ko neko potrebo zadovoljimo. Na primer, če živimo za materialno varnost, si zagotovo želimo dober avto, ker nam tak statusni simbol s hranjenjem nečimrnost poda občutek varnosti, da smo spoštovani v družbi. Z namenom, da pridemo do avta nekaj let garamo v službi za prihranke, nato pa se še zadolžimo, da si kupimo avto, ki bo izgubil tretjino vrednosti, ko ga bomo odpeljali iz garaže. V trenutku, ko kupimo avto, motivacija za nekaj časa izgine. Premami jo občutek, da v življenju nekaj pomenimo. Potem pa sledi dolgoletno odplačevanje dolgov. Motivacija pa seveda izgine.

Sicer je res, da po zadovoljeni materialni potrebi običajno pridejo še večje in večje materialne želje, vendar je to pot, ki vodi do tega, da naše življenje začne prežemati pohlep. Ko si želimo več in več stvari, ki jih dejansko sploh ne potrebujemo, postajamo bolj in bolj pohlepni. Ampak ali resnično toliko cenite svoje življenje, da boste leta in leta delali zgolj zato, da si kupite boljši avto? Če si iskreno odgovorite, ali je pohlep res prava motivacija in pravi način življenja, ali pa kateri koli drugi smrtni greh?

Če gremo na meta nivo, se pravi stopnjo više od Maslowe hierarhije potreb lahko ugotovimo, da se do samoaktualizacije naslanjamo zgolj na potrebe. Talent, strast in poslanstvo so praktično izvzeti iz našega delovanja. Živimo zgolj za to, da zadovoljujemo neke potrebe, obenem pa se ne sprašujemo, ali ima to kakšen smisel. Praktično živimo ne nekem nagonskem avtopilotu, ki nam dirigira, kaj naj naredimo, da se bomo počutili varno. Bolj, kot nam je primanjkovalo ljubezni v otroštvu, večja bo potreba po iskanju te varnosti v zadovoljevanju vseh vrst potreb, od materialnih do spoštovanja v družbi, kupovanja ljubezni pri drugih ljudeh ipd. Praktično celotno življenje živimo odzivno.

Meta nivo Maslowe hierarhije potreb:

• Potreba je tisto, kar morate narediti (elementi Maslowe hierarhije potreb do samoaktualizacije)
• Talent je tisto, kar lahko naredite (ni pa nujno, da to z veseljem počnete)
• Strast je tisto, kar z veseljem počnete
• Poslanstvo je tisto, kar bi morali delati v življenju

V takem zaporedju ljudje običajno zadovoljujejo svoje potrebe, ko pa pridejo do točke, kjer dobijo občutek, da se počutijo dovolj varne in da imajo večino fizičnih potreb zadovoljenih, se izgubijo in tavajo po svetu kot mesečniki. Majhen odstotek pa se končno celo posveti svojim talentom, strastem ali celo poslanstvu. Najdejo nove hobije, popoldansko obrt, se posvetijo prostovoljstvu ipd. Vendar se zdi škoda večino življenja posvečati potrebam, zato da se lahko potem posvetimo svojemu pravemu poslanstvu.

Kaj pa če to zaporedje obrnemo na glavo? Preden razmišljamo o tem, koliko potrebujemo, da se bomo počutili varno (denarja, partnerjev, prijateljev ipd.), da se vprašamo o tem, kaj je naše poslanstvo oziroma kaj bi lahko bilo naše osebno poslanstvo? S čim lahko prispevamo v tem življenju k lepšemu svetu? Kaj bi morali početi, da bi se v tem življenju počutili resnično izpopolnjene?

Glavni element osebnega poslanstva je, da s svojim delovanjem prispevamo k lepšemu svetu in obenem ustvarjamo stvari, ki izhajajo iz nas samih. Do svojega lastnega poslanstva vedno čutimo strast in tudi z veseljem uresničujemo to lastno poslanstvo. Ne glede na naše potrebe. Pri tem pa naša strast običajno vedno bazira na naših talentih, saj stvari, ki jih počnemo s strastjo počnemo tudi dobro. Na ta način pa se povzpnemo kar takoj na vrh Maslowe hierarhije potreb.

Seveda pa zadeva ni tako enostavna, zato tudi malo ljudi deluje na ta način. Če se povzpnemo na vrh lestvice naredimo velik preskok, pri čemer za nekaj časa pozabimo na svoje potrebe. Bolj kot imamo ranjen ego, težji je ta prekok. Na koncu pa nam tak preskok lahko uspe le, če najdemo varnost v samoaktualizaciji, namesto da jo še naprej iščemo v potrebah. Namreč v vmesnem obdobju lahko vse naše potrebe močno trpijo in so povsem nezadovoljene.

Če gremo na praktični primer. Mogoče odpremo novo podjetje, kamor moramo investirati in se naš denarni tok zmanjša. Mogoče ugotovimo, da nismo s pravim partnerjem, ali pa mogoče, da moramo zamenjati krog prijateljev. Vse, kar nam je prej predstavljalo varnost iz naslova vzorca zadovoljevanja potreb, moramo kar na enkrat do neke mere opustiti. To pa je velik in zahteven preskok. In običajno mine kar nekaj časa, lahko tudi leta, da se zunanje stvari uredijo na podlagi notranje spremembe.

Za tak preskok je tudi nujno razumevanje, da je zadovoljevanje potreb z zunanjimi viri lažen občutek varnosti. Edina prava varnost je izpopolnjevanje poslanstva s kopičenjem notranjih virov. Z močnim psihološkim kapitalom, kompetentnostjo in jasnim poslanstvom bomo premagali vse probleme, naše življenje pa bo imelo veliko večji smisel. Če pa zadovoljujemo potrebe z zunanjimi viri, te lahko vedno odidejo, nam jih vzamejo, se izgubijo, skratka odidejo iz našega življenja. Zato prave varnosti v zunanjih virih ni.

Dolgoročno pa se seveda začnemo spuščati iz lastne samoaktualizacije in uresničevanje poslanstva tudi nižje po Maslowi lestvici. Vendar tokrat na drugačen, duhovno izpopolnjen način. V sklopu poslanstva izberemo delo, s katerim resnično prispevamo svetu in s katerim lahko tudi veliko več zaslužimo, kot če zgolj hodimo v službo. Z uresničevanjem poslanstva nas obkrožijo ljudje, ki so resnično naši prijatelji in nas podpirajo na naši poti. Z uresničevanjem poslanstva začnemo širiti ljubezen. Prav tako pa lahko najdemo partnerja, s katerim smo iz bistveno močnejših in globljih razlogov, kot pa je zgolj zadovoljevanje potrebe po bližini.

Zakaj je torej pomembno poslanstvo? Poslanstvo da našemu življenju pravi kontekst in vse, kar počnemo dobi smisel. Znotraj poslanstva imamo običajno postavljene določene cilje, s katerimi svoje poslanstvo realiziramo. Uresničevanje poslanstva pa uresničujemo preko ciljev z določenim sistemom vrednot. S tem prav vse, kar počnemo, dobi nek smisel in ne živimo zgolj na avtopilotu zadovoljevanja potreb. Če ne poznate lastnega poslanstva, pa ste k temu avtopilotu pač prisiljeni. In če nimate poslanstva so vaši cilji lahko vezani zgolj na zadovoljevanje nekih potreb. Duhovnih in višjih ciljev si sploh ne morete zastaviti, ker nimate možnosti konteksta in s tem smisla vašega življenja.

Pravo in najpomembnejše vprašanje tako ni, kaj je smisel življenja, vendar kaj bi lahko bilo vaše poslanstvo, da osmislite vaše življenje? Ko odkrijete poslanstvo boste z lahkoto gradili na vaših notranjih virih in v sebi našli potrebno varnost. Zadovoljevanje potreb ne bo imelo nobenega smisla, če ne bodo v kontekstu vašega poslanstva. Tako boste tudi veliko lažje premagali vse probleme, ker boste živeli s strastjo, samodisciplina pa ne bo imela več nobenega pomena, saj boste z veseljem počeli vse aktivnosti in z radostjo živeli vsak dan posebej.

Velikokrat mi je hudo, ko vidim, kaj vse so pripravljeni ljudje narediti zgolj za zadovoljevanje potreb in lažen občutek varnosti, pri tem, da obenem zatirajo sami sebe, svoje lastne potenciale in svojo samoaktualizacijo. Veliko ljudi svoje edino življenje, ki ga imajo posvetijo temu, da preko trupel zadovoljujejo svoje potrebe.

Z užitkom seveda ni nič narobe in je eden izmed smislov življenja, vendar užitki, ki izhajajo iz poslanstva, ne pa zadovoljevanja potreb. Namreč pri užitkih iz poslanstva običajno osrečujemo še druge ljudi, pri užitkih iz zadovoljevanje potreb, pa jemljemo drugim. Postavimo se direktno v prehranjevalno verigo narave. Vendar ali ni škoda življenja za take primitivne igre?

Print PDF

Zakon delovanja življenja je preprost, to kar damo, to dobimo oziroma to se nam vrača. Dokaz za to je preprost. Poglejmo si dva primera. Veliko trgovskih podjetij zahteva od svojih prodajalk, da so nasmejane. Zakaj? Zato, ker podarijo nasmeh in dobijo nazaj pozitivna čustva. Ko se počutimo dobro, smo pripravljeni kupiti več (manipulacija). Po drugi strani, če boste spoznali nekoga na novo in mu za dobrodošlico prisolili klofuto, ne bo nič kaj vesel. Velika verjetnost je, da se celo znajdete v pretepu.

Torej, kar damo, to dobimo. Sedaj pa prenesimo koncept na drugo raven življenja. Na primer, da nam nečesa primanjkuje. Običajno postanemo nezadovoljni, se še bolj zapremo vase in dobimo odpor do tega, kar nam primanjkuje. Vendar, ko to naredimo, dobimo ravno nasprotni učinek, kot bi si ga želeli. Velika verjetnost je, da nam bo tega pričelo še bolj primanjkovati.

Rešitev je ravno obratna. Če si želimo več nečesa v življenju, moramo najprej več tega dati oziroma podariti. Na primer, če si želimo več prijateljev, moramo najprej sami postati prijatelj več ljudem. Samoiniciativno. Če si želimo več spoštovanja, moramo sami začeti spoštovani druge. Če želimo več denarja, moramo več denarja podariti ali narediti nove investicije, da bo denar lahko zopet pritekal.

In še bi lahko naštevali. Če želimo boljše partnerstvo je mogoče čas, da sami postanemo boljši partner. Bolj ljubeči, bolj razumevajoči, si vzamemo več časa in se bolj posvetimo boljši polovici. Če bi se radi bolje razumeli z družino, je mogoče čas, da sami postanemo boljši družinski član. Ko v nekaj vložimo energijo, to začne rasti in stanje se začne izboljševati.

To je že stara modrost, ki izvira tako iz duhovnih načel, kot tudi fizike. Kar seješ, to žanješ je eden takih rekov, potem pa še vse se vrača, vse se plača. V fiziki pa velja zakon, da ima vsaka akcija svojo reakcijo. Vsako naše dejanje pušča posledice. Če se odpiramo življenju, če podarimo več tistega, česar si sami želimo, bomo to tudi dobili.

Verjetno se sliši preveč enostavno. Ljudje pa si poleg naklonjenosti k negativnim novicam radi tudi kompliciramo življenje. S tem se izogibamo bistvu. Vendar življenje je v osnovi enostavno. In to spoznanje je enostavno pravilo, ki ga je vredno integrirati v svoje življenje. Kakršno koli pomanjkanje lahko rešimo le z akcijo, pritoževanje ni še nobenemu pomagalo. Kot omenjeno, pa je najboljša akcija  ta, da najprej to, kar sami potrebujemo podarimo.

Če vam v tem trenutku česar koli  primanjkuje, premagajte strah in se ne zapirajte vase. Ravno nasprotno, podarite in dobili boste. Seveda mogoče ne takoj. Ta strategija deluje dolgoročno. Od sejanja do žetja mora preteči določeno obdobje. Vendar, ko začnemo prejemati, ko vidimo, da ta filozofija deluje, se še lažje odpremo življenju. Takrat lahko še več posejemo in na koncu še več žanjemo.

To, da nam nečesa primanjkuje je lahko začasno, ali pa stanje duha. Na primer revščina je lahko stanje duha, način negativnega mišljenja in nedelovanja (v veliko primerov), ali pa trenutna situacija, ki jo z akcijo spremenimo. Tako, da začnemo podarjati, mogoče s poslovno idejo. Zato še enkrat, nujno je, da se življenju ne zapiramo, vendar odpiramo. Podarite česar vam primanjkuje in še več tega boste dobili.

Print PDF

Na žalost ljudje veliko raje vidimo in razmišljamo o negativnih, kot pozitivnih stvareh in novicah. Jasen primer za to so mediji. Velikokrat se sprašujem, zakaj so v medijih samo škandalozne in negativne novice, odgovor pa je seveda na dlani. Zato, ker ljudje take novice radi beremo. In običajno je enako, ko razmišljamo o lastnem življenju, raje vidimo kozarec napol prazen, kot napol poln. Prava redkost so ljudje, ki so resnično zadovoljni s svojim življenjem.

Prvi korak, da postanemo zadovoljni s svojim življenjem je, da postanemo hvaležni. Najprej na fizičnem nivoju. Če imamo streho nad glavo in topel obrok vsak dan in mogoče še avto in končano šolo, smo v nekaj odstotkih zemljanov, ki imajo ta privilegij. Pozabljamo, da milijarde ljudi ne ve, ali bodo jutri imeli topel obrok, ali jih bo čez noč pokopala smrtonosna bolezen in če se bodo mogoče prisiljeni med seboj pobijati, celo otroci.

Na tej točki lahko opozorim na to, da naš um kaj hitro pozabimo na vse stvari, za katere smo lahko hvaležni. Zato je nujno, da si jih zapišemo. Zato vzemite list papirja in napišite, zakaj vse ste hvaležni. Zapišite, da ste hvaležni za topel dom, vse kulinarične užitke, ki ste jih deležni, to da imate dostop do zdravstvenih storitev, izobrazbo itn. Bodite hvaležni za zdravje, če ga imate, saj večina ljudi spozna njegovo vrednost, ko ima zdravstvene probleme. Zraven pa si izpišite v kakšen odstotku srečnežev živite ali pa prilepite slike ljudi, ki resnično trpijo. In razmislite raje, kako jim lahko pomagate.

Če gremo nad fizični nivo, zakaj vse smo lahko hvaležni, so tukaj naši odnosi, partnerstvo, družina in drug socialne vezi. Življenje nam v kontekstu odnosov velikokrat pošilja velike izzive, izzive, ki so povsem nerazumni (nasilje v družini ipd.), vendar nam na drugi strani življenje vedno pošlje ljudi, ki nas podpirajo in nam stojijo ob strani. Zato bodite hvaležni za vse ljudi, ki vam stojijo ob strani, za vse prijatelje, partnerja, če se z njim razumete, za vso ljubezen, ki jo prejmete.

Poleg teh osnovnih stvari, za katere smo lahko hvaležni, nas običajno življenje še velikokrat razvaja z drugimi stvarmi. To je lahko od kakšnega nepričakovanega denarja, dobre službe, dragih igrač, zabave ipd. Običajno je tako, da smo lahko hvaležni za mnogo stvari. Vsak lahko naredi zagotovo seznam minimalno 100 stvari, za katere smo lahko hvaležni.

Ko boste prebrali seznam stvari, za katere ste lahko hvaležni, boste občutili veliko notranje zadovoljstvo. Naenkrat se poste počutili, da vas ima življenje v bistvu rado, da si zaslužite vse dobro. Poleg izzivov, ki nam jih vsem prinaša življenje. Če ste v težavnih časih in vas prežema veliko negativnih čustev, je hvaležnost pomembno zdravilo. V vas se bodo rodila pozitivna čustva in lahko boste začeli širiti ljubezen, življenje pa vam bo tako podarilo še več.

Kot omenjeno pa je nujno, da si vse stvari za katere smo hvaležni zapišemo, najboljše s pisalom v dnevnik ali list papirja. Ko nas prežemajo negativna čustva, pa seznam preberemo. Ne smemo se zanašati na naš um. Um je lahko naš največji sovražnik, ali pa naš največji prijatelj, če ga znamo obvladovati. S tem, ko si zapišemo stvari, za katere smo hvaležni, v bistvu sami prevzamemo kontrolo in discipliniramo um s pozitivnimi mislimi, hvaležnostjo in širjenjem ljubezni.

Print PDF

Tako marsikdo zlorablja vizualizacijo v smislu bližnjice, ki ne obstaja. Nekaj v smislu, ti samo poležavaj pred televizijo, si v glavi predstavljaj, kako si lep, bogat, srečen ipd. ter se bo vse to zgodilo samo od sebe, če si boš le dovolj velikokrat to predstavljal. Seveda ljudje izjemno radi kupujemo bližnjice, »pilule«, ki čarobno spremenijo naše življenje čez noč, čeprav globoko v sebi vemo, da takšna pilula ne obstaja. Vendar pa vedno ostaja neko upanje, predvsem zaradi naše lenobe.

Seveda tako vizualizacija lahko kaj hitro postane predmet posmeha. Namreč če ne drugega, takšen pristop krši osnovno duhovno načelo, ki pravi, da žanješ samo to, kar tudi poseješ. Če kakršno koli miselno dejanje ni podkrepljeno tudi z določenim fizičnim delovanjem, nima nobenega smisla. Namreč nisem še srečal človeka, ki bi prišel do fit postave z gledanjem televizije in s hamburgerjem v roki. Nasprotno, za fit postavo je potrebno vložiti veliko energije, časa, truda in jeklene volje.

Torej v primeru, da upamo, da si bomo z vizualizacijo spremenili življenje, zgolj tako, da si bomo predstavljali stvari v mislih znova in znova, je odgovor seveda, da ne deluje. Kljub vsemu pa je vizualizacija močno orodje, če ga uporabljamo na pravi način. Namreč gre za orodje, s katerim lahko spreminjamo naše notranje duševne procese, vendar zgolj, če je vse skupaj podkrepljeno še z aktivnim delovanjem. V tem primeru vizualizacija vsekakor deluje in poglejmo si resnico o tem, kako in kaj.

Z domišljijo in vizualizacijo do razbijanja mej, velikih vizij in novih idej

Najprej je potrebno omeniti moč naših možganov. Ljudje smo edina živa bitja na zemlji, ki si lahko predstavljamo stvari, še preden so materializirane. Torej v mislih si lahko predstavljamo nekaj, kar v resnici sploh še ne obstaja. To je neverjetna sposobnost, pri čemer gre ravno za vizualizacijo. Zato je Albert Einstein tudi trdil, da je domišljija bolj pomembna od znanja. Namreč vsak od nas ima sposobnost, da si lahko predstavlja še neustvarjeno ter obenem moč, da to tudi ustvari.

In vse, kar nas obdaja in ni ustvarila mati narava je ustvarila človeška roka. Preden je bilo nekaj ustvarjeno, se je rodilo kot ideja oziroma zamisel v glavi nekoga. Nekdo si je v glavi predstavljal neko rešitev, ki jo je nato materializiral. In to je tudi eno glavno poslanstvo vsakega zemljana, da ustvarja. In vsaka ideja rodi dvakrat, najprej v naši glavi, s pomočjo vizualizacije, nato pa se materializira s pomočjo delovanja.

Prva neverjetna moč vizualizacije je torej, da z njeno pomočjo pridemo do novih idej. Drugi še pomembnejši vzvod vizualizacije pa je, da lahko vidimo vizijo, še predno je ta realizirana. Nato pa imamo z dejanji tudi moč, da to tudi realiziramo. Samo posamezniki z izjemno močno vizijo, so spremenili svet. Vizija mora biti tako močna, da se postavi nad vse probleme, ki jih srečamo na poti. Vsi problemi morajo postati nepomembni, ko pomislimo na našo veliko vizijo.

Dober primer je Henry Ford, ki je imel vizijo, da bo avto postal dostopen vsakemu zemljanu. Pred njegovo vizijo je bil avto dostopen izključno najbolj bogatim. In imel je vizijo, da bo celotni planet poseljen z avtomobili. Če se sedaj zunaj ozremo okoli sebe, vidimo, da se je njegova vizija realizirala.

Tovrstna vizualizacija pa ima še eno veliko prednost. In sicer je to brisanje mej iz naslova omejujočih prepričanj z lastno domišljijo. Če poznamo lucidno sanjanje, ali če se spomnimo kakšnih bolj burnih in nenavadnih sanj, lahko takoj opazimo, da v sanjskem svetu fizikalne meje ne veljajo. Vsekakor zagovarjam dejstvo, da na našem planetu obstajajo fizikalni zakoni in da ni vse mogoče.

Vendar je marsikatera meja, zgolj meja v naši glavi. In ravno z domišljijo lahko te meje presežemo. Stvari postavimo v drugačen kontekst, kjer z uporabo vizualizacije pridemo do rešitve. Primer sta brata Wright, ki sta živela izključno zato, da bi lahko letela po nebu. Ker človek nima kril, seveda ne more leteti. Vendar sta našla rešitev v napravi in kot prva zemljana videla svet iz ptičje perspektive. Tako lahko z vizualizacijo podirate meje, ki si jih ljudje sami postavljamo in nas velikokrat omejujejo.

Spreminjanje notranjega duševnega stanja

Nevrolingvistično programiranje je veda psihoterapije, ki preučuje delovanje naših možganov. Z znanstvenimi poskusi so ugotovili, da ima vsak od nas subjektivni zemljevid realnosti, ki je sestavljen iz različnih zapisov, pri čemer prevladujejo notranje mentalne slike. Te dirigirajo naš odziv na vsako situacijo v realnosti, prav tako pa tvorijo naša prepričanja. Kaj to pomeni? Na primer, dve osebi imate povsem drugačen odziv na srečanje s psom. Ena oseba takoj priteče do psa in ga začne božati, druga se previdno umakne.

Seveda je oseba, ki se umakne imela v preteklosti neko slabo izkušnjo, ali so ji starši govorili, da jo bo pes ugriznil, zato se ob srečanju s psom prikaže negativna slika, kot varovalni mehanizem preživetja, da se oseba umakne. Pri tem imamo nešteto situacij, kjer sploh ne gre za naše preživetje, vendar negativne mentalne vzorce, ki omejujejo naše življenje in srečo.

Tako je izjemno uporabna moč vizualizacije ta, da identificiramo naše negativne mentalne vzorce. Pojdite nekaj na samo, povežite se sami s seboj, dobro opazujte svoje odzive nato pa: Živo si predstavljajte, da greste na bankomat preveriti stanje in da imate na vašem računu 100.000€. Potem si predstavljajte, da imate govor pred 10.000 ljudmi. Kot tretje si predstavljajte, da imate popolno fit postavo, z lepo oblikovanimi mišicami. Na koncu si predstavljajte, da imate ob sebi za partnerja nekoga, ki je resnično telesno privlačen in atraktiven.

Sedaj pa je čas za iskrenost. Ali ste se ob sprožitvi, katere izmed omenjenih predstav, počutili kanček neugodno? Mogoče zgolj kanček, nekje globoko v sebi. Če vzamemo na primer denar in potencialni možni notranji dialog: Jaz pa že ne morem imeti toliko denarja na računu, sem neprestano v minusu. Ali pa, to pa je res veliko denarja, 10.000€ mogoče, več pa ne. Mogoče pa ste zgolj dobili v trebuhu kanček neprijeten občutek.

Kaj se dogaja? Vsak od nas ima nešteto pridobljenih negativnih vzorcev, ki ga ovirajo, da bi realiziral vse svoje potenciale. Nekje globoko v nas se skrivna iskrena želja, ki je prekrita z balastom negativizma, ki ga pridobimo v primarni in sekundarni socializaciji, preko medijev ipd. Če si nekaj resnično želimo (pozitivnega seveda) in ob tem dobimo slabe občutke, to pomeni, da imamo negativne vzorce, ki jih je potrebno odpraviti.

Dokler imamo negativno predstavo o določeni stvari, na primer 100.000€ na našem računu sproži val občutkov, kot so, tega si ne zaslužimo, bogati ljudje so pokvarjeni, izhajam iz revne družine ipd., se bomo z vsemi našimi dejanji takšnega stanja pridno izogibali. Torej je verjetnost, da se bo to v našem življenju realizirala nič ali zelo blizu nič.

Dokler notranje ne verjamemo, da lahko nekaj dosežemo, pač v tej smeri ne bomo delovali. Tudi če bi to dosegli, bi se počutili neugodno in bi kaj hitro poskrbeli, da bi to izgubili. Tako pridemo do najpomembnejšega vzvoda uporabe vizualizacije. S predstavljanjem drugačnih občutkov ob določeni situaciji, namreč lahko spremenimo naše notranje stanje.

Če si poleg tega, da imamo 100.000€ na računu predstavljamo tudi to, da smo takšne vsote vredni, da se odlično počutimo, če smo bogati ter kako bomo prišli do tega denarja ipd. se bo spremenil naš notranji zemljevid dojemanja realnosti. Šele, ko nekaj notranje sprejmemo, se to lahko tudi materializira, prej pa nikoli. Zato na primer veliko ljudi, ki zadane na lotu bajne vsote, kmalu zopet postanejo revni. Zunanjost je vedno odsev notranjosti.

Tako pa pridemo do vizualizacije, kot izjemno močnega orodja. Če z vizualizacijo spremenimo naš notranji zemljevid realnosti iz negativnih predstav v pozitivne, se bodo spremenile tudi naše misli, posledično pa naša dejanja, to pa bo vodilo k drugačnemu rezultatu. Se pravi, vizualizacija podkrepljena z dejanji, ki izhajajo iz volje, da bomo naredili nekaj za kakovost svojega življenja, ima lahko neverjetno pozitivni učinek pri doseganju teh ciljev.

Zato lahko beremo uspešne zgodbe ljudi iz vseh področji, kako so si pomagali z vizualizacijo. Uspešen prodajni sestanek, izjemen nastop pred publiko, zmagovalno odigrana tekma, novo uspešno podjetje in še bi lahko naštevali. Vsak, ki opisuje takšno zgodbo, je ponavljal določen film v svoji glavi, ob čemer se je počutil bolje in bolje, to podkrepil z ustreznimi dejanji ter tako prišel do želenega cilja. To je prava moč vizualizacije.

Vizualizacija in duhovnost

Pri vizualizaciji pa lahko zaidemo še v kanček bolj duhovne sfere. Sicer se strinjam, da se tukaj nahajamo na izjemno trhlih temeljih. Vendar moje delovanje bazira na tem, da je potrebno čim več stvari poskusiti ter nato obdržati tiste, ki nam koristijo in delujejo za nas ter opustiti tiste, ki nimajo za nas nobene dodane vrednosti. Prav tako pa se mi zdi moja dolžnost, da te stvari omenim.

Moja izkušnja bolj iz duhovnega vidika je, da nam ni podana niti ena sama želja, z močjo, da tudi to željo lahko realiziramo. In ko si nekaj dovolj močno želimo, se situacije začnejo odvijati v smeri, da se v našem življenju takšne stvari tudi realizirajo. En del je seveda enostavno razložiti  s prej omenjenimi dejstvi. Ko si nekaj močno želimo in začnemo delovati v tej smeri, naša nova dejanja vodijo k novemu rezultatu.

Vendar se mi je velikokrat zgodilo, da se je tudi brez dejanj začela spreminjati okolica v smislu, da bi lažje realiziral svojo vizijo. Ne govorim tukaj o nobenih čudežih, vendar o povsem preprostih in praktičnih stvareh. Naj navedem nekaj primerov. Zamislil sem si nov projekt in začel srečevati ljudi, ki so mi pri tem pomagali. Na primer, ko sem se odločil, da bom začel pisati blog in začel delati prve korake v tej smeri, se je marsikaj začelo »odvijati samo od sebe«. Prav tako, vsak od nas, kdaj pomisli na koga po dolgem času in nato sreča to osebo ali dobi klic.

Po veliko podobni izkušnjah ne verjamem več v naključja. Bliže mi je prepričanje, da nas življenje, vesolje, bog ali kakor koli želite podpira pri naših željah. Če si nekaj resnično želimo in zgolj, če tudi začnemo delovati v tej smeri, nam življenje pomaga, da se stvari začnejo odvijati. Več verjetnosti je, da se srečamo s fortuno. Včasih z novimi izzivi, da postane jasno, ali ni nečesa resnično želimo, včasih pa s tem, da srečamo prave ljudi, pridemo na pravo mesto ob pravem času. Seveda, ko smo pripravljeni, zato pa je potreben čas. Zagotovo pa se nič ne odvije, če ne gremo v akcijo. Samo s trudom, delovanjem in širjenjem pozitivnega, lahko realiziramo vse naše vizije. Če pri tem spreminjamo svet na bolje, smo dosegli pravi duhovni cilj življenja.

Print PDF

Poglejmo si iz praktičnega vidika, kako lahko skupaj rešimo svet. Če za uvod vzamemo malo darvinizma, vstavimo vse skupaj v konstrukt izrekov utemeljitelja krščanstva, vse skupaj pa napolnimo s taoizmom, dobimo lep pregled na tem, kaj in kako lahko vsak od nas prispeva k lažjemu in lepšemu vsakdanjiku. Torej poglejmo si, kako lahko tudi vi rešite svet ali z drugimi besedami:

Najprej je bil veliki pok. Kaj je bilo prej, nihče ne ve. Po velikem poku je nastala materija. In na enem planetu se je začelo življenje. Naš planet je postal izkustveni poligon, na katerem se skozi povsem individualno izkušnjo našega avatarja duša razvija v popolno ljubezen.

Naša daljna zgodovina sega v vse to, da smo bili najprej rastline, potem živali v zadnjih tisočletjih pa smo se razvili v človeka. Vse to je del nas in tega ne smemo zanikati, saj bi s tem zanikali del sebe. Sedaj pa je čas za nov kvantni preskok in sicer, da postanemo še duhovna bitja.

Če si podrobno pogledamo, način delovanja rastlin, živali in človeka, lahko ozavestimo, zakaj potrebujemo tudi duhovno komponento. Namreč ne glede na stopnjo inteligence še vedno vladajo v nas določeni primitivni mehanizmi, ki povzročajo veliko nasilja in trpljenja.

Največji motivator je seveda preživetje. Če nekdo začne ogrožati naše življenje, fizično ali psihološko, se bomo borili za preživetje. Ohranitev življenja je daleč največji motivatorv sklopu našega motivacijskega mehanizma. S tem, ko dobimo občutek, da je fizično ali psihološko ogrožen naš obstoj, izgubimo naše moralne vrednote. Pri tem seveda sledi vprašanje, zakaj bi se sploh kdo moral znajti v takšni situaciji, da bi se boril za preživetje? In na drugi strani, ali smo sposobni to preseči v smislu, če te kdo udari po enem licu, mu nastavi še drugega.

Drugi največji motivator je seveda nagon. Od živalskega sveta nam je ostal zapis, da je potrebno čim bolj razširiti kombinacijo čim boljših genov. To pa zopet vodi v nasilje, dominiranje nad drugimi, borbo ter bojevanje. Še več nasilja, zaradi primitivnega živalskega mehanizma.

Seveda smo deloma evolucijo uspeli prelisičiti. Stopnjo preživetja smo povečali s civilizacijo, nagon v smislu širjenja genov smo ukrotili s farmacevtskimi izumi. Vendar je evolucija še vedno nad vso našo kreativnostjo. Izkoristila je druge naše mnoge šibkosti, ki jih je krščanstvo strnilo v tako imenovanih Sedem smrtnih grehov. Trije delujejo kot »korenček« in sicer pohlep, pohota, požrešnost, trije kot »palica« in sicer zavist, jeza, lenoba. Nečimrnost pa je tista, ki na podlagi tega, koliko nas okolje priznava, polni eno ali drugo vrsto grehov.

Medtem ko bo to zimo zopet zmrznilo mnogo ljudi, ker nimajo toplega prenočišča, bomo drugi zapravljali na stotine evrov za darila, ki bodo tako ali tako verjetno pristala nekje v policah, v garažah ali smeteh. Tukaj ne govorim samo o bogatih in revnih, temveč vseh nas, ki v družbi potrošništva zapravljamo za vse mogoče stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Neskončni pohlep, ki se recimo odraža tudi na borzah, je zgolj še pika na i.

Namesto, da bi cenili družinsko življenje, ki nam omogoča rast, razvoj ter tako širili ljubezen, z ljudmi, ki so nam blizu, družina kot vrednota povsem razpada. Na eni strani se družino kot primarno enoto ljubezni izkorišča za takšne in drugačne zlorabe, po drugi strani pa beremo o vseh mogočih orgijah in ekscesih. Pomislite, kaj se je zgodilo z rimskim cesarstvom? Rešitev je, da prevzamemo odgovornost in širimo ljubezen, ne zgolj iščemo kratkotrajne užitke.

Seveda pohota izhaja iz nagona in nima nobenega smisla zatirati nagon, saj se ta na koncu lahko izrazi samo še v bolj izrojenih oblikah. Lahko pa pohoto oziroma lepše rečeno spolno energijo transformiramo v ustvarjanje, širjenje ljubezni, negovanje partnerske ljubezni ter prispevanje k boljšemu svetu. Spolna energija je kot ogenj, z njo si lahko skuhamo večerjo ali pa nas močno opeče.

Znana filmska igralka Angelina Jolie je lepo povedala, da ko enkrat obiščeš najrevnejše predele Afrike, te vsakič, ko ješ v restavraciji peče vest. Namreč medtem ko nekaj milijard ljudi nima praktično hrane, živijo v popolni bedi in upajo na en sam obrok v vsakdanjiku, ki je mogoče pest riža, se brez slabe vesti bašemo v restavracijah, mečemo hrano stran ter nimamo nobenega spoštljivega odnosa do nje. Če bi zgolj za nekaj odstotkov zmanjšali konzumiranje mesa, bi bil svet bistveno lepši.

In ko imamo že čisto vse, je sosedova trava še vedno bolj zelena. Namesto, da bi drugim privoščili izobilje, užitek, stvari, ki si jih resnično želijo, uspeh, raje poskrbimo, da jih pri tem oviramo ali ignoriramo. Zavist nam je seveda prirojena, kot živalski motivator, vendar prej ko jo presežemo, lepše nam je lahko na tem svetu.

Poleg zavisti je jeza še en podoben negativni motivator. Izjemno močan motivator, ki nam zamegli pogled, povzroča nasilje, krutosti in še bi lahko naštevali. Velja pa si zapomniti, kar je rekel Siddharta Gothama, da z jezo ne kaznujemo drugih, vendar jeza na koncu nas same kaznuje.

In na koncu še, medtem ko se pritožujemo, da od agencije nismo dobili ravno takšno sobo v hotelu, kot smo si jo želeli, za naš zaslužen počitek, nekateri delajo huda in nemogoča fizična dela, so zlorabljeni tako ali drugače ter zaradi pomanjkanja izobrazbe nimajo svetle prihodnosti. Tukaj so zajeti tudi otroci. Pomislite, da bi vaš otrok moral delati v rudniku, se zastrupljal ter počasi umiral, za osnovna živila.

Zopet lahko breme odgovornosti povsem enostavno odložimo iz svojih ramen. Namreč, če je narava kruta, zakaj ne bi bil tudi človek. Pač, enim je takšno življenje usojeno, si lahko rečemo. Vendar je enako rekel eden največji zločinec vseh časov.

Je takšna filozofija in vse to res največ, kar nam preostane in česar smo zmožni? NIKAKOR!

Čas je, da človek začne razvijati tudi duhovno komponento. Kot omenjeno, kako to dosežemo, vemo že dalj časa, le še v praksi zaostajamo. Čas je, da dvignemo raven zavesti, kot je to naredil že Jezus Kristus, Siddharta Gothama (Buda) in nekateri drugi. Pozitivnih zgledov je veliko.

O tem, kako lahko dvignemo svojo raven zavesti, govorijo ključna spoznanja. To so duhovna spoznanja, ki govorijo o tem, da nismo zgolj kos mesa, ki mu je bilo vdihnjeno življenje, da se prehranjuje in razširi svoje gene. Temveč smo tukaj tudi kot duhovna bitja, z namenom, da se razvijemo. Z namenom, da se naučimo ljubezni. Poglejmo si ta ključna spoznanja.

Neznane situacije v človeku sprožijo negotovost. Na negotovost pa se izjemno slabo odzivamo, ravno zaradi ranljivosti, ki izhaja iz našega otroštva. Negotovost sproži v nas strah, ta pa sproži to, da izgubimo stik sami s seboj. Ko izgubimo stik sami s seboj in s svojim duhom, podležemo svojim šibkostim in nismo več duhovno bitje, temveč se v nas prebudi žival, kot osnovni element narave.

Če želimo vedno ohranjati stik s seboj, moramo pogledati, od kje izvira ta negotovost. Dva glavna izvira negotovosti sta. Eden je pomanjkanje ljubezni (v najšitšem smislu, ki vključuje tudi spoštovanje, razumevanje ipd.), tako od staršev, partnerja in drugih, prav tako pa od okolice. Če nismo ali ne prejemamo dovolj ljubezni in spoštovanja, potrebujemo kompenzacijo. Drugi glavni vir pa je opiranje na zunanje vire, se pravi na materialni svet, kot je na primer denar. Lastnost zunanjih virov je ta, da nam jih lahko vedno vzamejo, zato jih ni nikoli dovolj.

Torej, če želimo vedno ohraniti stik sami s seboj, se moramo počutiti varne. Varne pa se lahko počutimo, če se zanašamo na notranje vire, se pravi na našo lastno kompetentnost. Takrat verjamemo, da bomo se bomo vedno znašli in obstajali, ne glede na to, kaj se nam bo zgodilo. Drugi korak pa je, da začnemo širiti ljubezen, saj dobimo nazaj prav to, kar damo. Če nam nečesa primanjkuje, moramo to začeti podarjati in ravno to bomo dobili.

Če pogledamo še nekoliko globlje. Kompetentnost in zanašanje na notranje vire pomeni, da poznamo samega sebe, tako na osebnem, kot tudi poslovnem področju. V življenju počnemo stvari, ki temeljijo na naših talentih, obenem pa neprestano vlagamo v svoje znanje, veščine ter gojimo pozitivne vrednote ter stališča. Tako se samoaktualiziramo, celoten proces pa zahteva seveda tudi to, da neprestano odpravljamo negativne vzorce, ki so nam bili vsiljeni skozi primarno in sekundarno socializacijo.

Potem pa je še ljubezen. Seveda govorim o ljubezni v najširšem smislu. Če želimo širiti ljubezen, moramo znati upravljati z negotovostjo, saj ta sproža strah. Strah pa je nasprotje ljubezni. Negotovost pa lahko obvladujemo zgolj z razumevanjem, se pravi dvigom ravni zavesti. Ko razumemo, zakaj se nam nekaj dogaja, takrat lahko širimo le še ljubezen.

Kaj pa je potrebno razumeti? To, da se vse dogaja z razlogom in vsi smo tukaj z namenom. Vsak problem ni problem, vendar je izziv, ki nam omogoča osebnostno rast. Vsi to rast potrebujemo in zato smo na svetu. Ljudje rasemo ob drugih ljudeh.

Ko drugim škodujemo, v bistvu sebi škodujemo. Če je na drugem koncu sveta nekdo sit in vesel, mi zato nimamo nič manj. Če pa nekdo trpi na drugem koncu sveta, medtem ko gledamo zgolj na nove in nove užitke, ki si jih lahko privoščimo, to povzroča napetost, ta pa sodi v nasilje. Zato so ključne pozitivne misli, to so pa misli povezovanja in sodelovanja ter omogočanja tudi drugim, da živijo dostojno življenje.

Večina je prepričana, da to že verjetno počnemo. Zato se moramo še enkrat vprašati in razumeti. Lahko je ljubiti tiste, ki vas ljubijo. Če vam nekdo daje ljubezen je naravno, da jo vračamo. Vendar ali ljubimo tudi tiste, ki po nas tolčejo, nas ne marajo, so opredeljujejo za naše sovražnike. Ko to dosežemo, je naše srce resnično polno zgolj ljubezni. To takega stanja pa je seveda dolga pot razumevanja, zato potrebujemo še več resnic, ki nam omogočajo to razumevanje.

Ljudje se srečujemo z različnimi ljudmi in situacijami. Vendar so vse te situacije in vsi, ki jih srečamo najboljša možna stvar, ki se nam je sploh lahko zgodila. Namreč s temi situacijami nam vesolje zada udarec tam, kjer smo najbolj ranljivi, vendar ravno to nam omogoča, da lahko osebnostno najbolj zrastemo. Naši najgloblji strahovi se manifestirajo v situacijah, ki nam omogočajo, da razvijemo popolno in brezpogojno ljubezen. Pri tem se moramo zavedati tudi tega, da nam življenje podari zgolj tako težke situacije, ki smo jih z danim karakterjem zmožni premagati.

Gremo še korak dlje. Vsaka stvar se zgodi v življenju, ko je zanjo pravi čas. Zaradi neučakanosti pri nekaterih stvareh prehitevamo, namesto, da bi se prepustili toku. Pomembno je, da situacije, ki se nam dogajajo sprejmemo v času, ko jim je namenjeno, da se zgodijo. Pri tem nam lahko močno pomaga »fuck it« filozofija, kot temelji duhovni način življenja.

Saj namreč sreča ali nezadovoljstvo na koncu ne izvirata iz dogodka samega, temveč iz naše interpretacije posameznega dogodka. Iz vsake situacije potegnemo samo dobro, če to situacijo resnično razumemo. Prava pot do razumevanja pa je skrita v obvladovanju uma. Nihče nas ne more tak hudo prizadeti, kot naš neukročeni um. Taoizem govori o tem, da moramo tigra poslati v gore in zmaja potopiti v vodo, se pravi obvladovati um, da um ne obvladuje nas, spolno energijo pa transformirati v ljubezen in ustvarjanje. To je pot za svetlo prihodnost.

Seveda pa se moramo ob tem osvoboditi tudi preteklosti. To pa lahko naredimo, če ozavestimo tudi to, zakaj so se nam zgodili pretekli dogodki. Postati moramo hvaležni za vse, kar se nam je zgodilo ter odpustiti vsem, ki so nas prizadeli. Namreč vsaka bolečina nam je bila namenjena, zgolj za to, da osebnostno zrasemo. Vse je zgolj iluzija, v kateri živi naš avatar, edinstveno doživlja ta svet, zato da lahko zrasemo. Saj je to vse, kar nam lahko na koncu ostane.

Zato, dragi so zemljan, bodi zadovoljen s tem kar imaš in s tem, kar si. Tega ti nihče ne more vzeti. Prvi korak, da razumemo vsa ostala spoznanja je ravno to, da začnemo sprejemati sami sebe ter situacije, ki se nam v življenje dogajajo. Ne smemo se bati smrti in minljivosti, saj se nič ne izgubi ali uniči, temveč se samo spremeni, transformira. Če delamo dobro, v višje stanje zavesti, v ljubezen, ki nam omogoča soočenje s trpljenjem.

Bolj, kot bomo širili ljubezen, lepše bo življenje na naši zemlji. Seveda bodo vedno izzivi, vedno situacije, ki bodo testirale našo voljo. In seveda, od časa do časa bomo izgubili stik sami s seboj. Vendar, če se bomo čim več časa trudili širiti dobro, če bomo ohranjali pozitivno in ljubezen v srcu, če bomo prispevali le en žarek k lepšemu svetu, bo naše življenje, skupaj s celotnim svetom veliko bolj svetlo.

Danes je dvig zavesti še toliko bolj nujen, kot kdaj koli v preteklosti. Namreč prišli smo do točke, ko na eni strani ni več nuje preživetja v džungli, vendar se po drugi strani soočamo z največjimi izzivi do sedaj. Pustiti za seboj preteklost ter stopiti v svetlejšo prihodnost omogoča zgolj dvig zavesti.

Če pogledamo samo nekaj največjih izzivov s katerimi se bomo morali soočiti, te vključujejo od vedno večjega razcepa med izobraženimi in neizobraženimi, neučinkovitostjo socialnega sistema, življenja milijarde ljudi v revščini, da ne govorimo k krizi vrednot, kjer vlada pohlep in še enkrat pohlep. Ljudje smo prepričani, da si nekaj zaslužimo, ne da bi za to kaj naredili.

Potem je tukaj problem zdravstvenega sistema, ki se bo zgolj še povečal s prihodom novih genetskih zdravil. Medtem, ko bo del sveta umiral v bedi, bodo nekateri lahko podaljšali svoja življenja za desetletja, odpravili vse svoje bolezni ter izbirali karakteristike svojih otrok. Seveda, če bomo dovolj modri, bomo z novimi tehnologijami omogočili lepše življenje vsem ljudem. Vendar je za to znova potreben dvig zavesti. Krizi zdravstvenega sistema seveda lahko priključi tudi krizo izobraževalnega sistema. Ta po eni strani ne sledi več razvoju tehnologij, po drugi strani pa postaja redka dobrina, ki omogoča izobraženim, da si privoščijo kar koli želijo, medtem, ko drugi živijo v popolni revščini.

Ne pozabimo pa še na staranje prebivalstva v zahodnem svetu ter splošni rasti prebivalstva. V naslednjih desetletjih se bo število ljudi na zemlji potrojilo. Sicer naj bi se število ljudi pri 20 milijardah stabiliziralo, vendar bomo v naslednjih letih priča hitri rasti, s tem pa še več potencialnim krizam. Potem je tukaj še kriza, kateri kontinent bo prevzel dominanco nad celotnim svetom in še bi lahko naštevali. Pa še zadolženost držav, prebivalstva ipd.

Problem je v tem, ker je vsaka država prevelika za majhne spremembe in premajhna za velike spremembe. Ljudje, ki vladajo po formalni politični strani imajo malo moči, da lahko kaj spremenijo. Zato je potrebno iskati rešitev nekje drugje. Pojavi se vprašanje, kdo nas bo popeljal v dvig višje zavesti.

Ljudje najprej računamo na heroje, ki jih gledamo na televizijskem platnu. Imajo nadnaravne moči, s katerimi nas osvobodijo zla ter nam pokažejo pot v lepše življenje. Heroji naj bi bili tisti, ki nam bi lahko pomagali do dviga zavesti, predvsem pa nam na lažji način omogočil pot v svetlejšo prihodnost. Vendar je to zopet bližnjica, ki jo iščemo, bližnjice pa ne obstajajo v življenju.

Namreč tako kot bližnjice, tudi takšni heroji, o katerih sanjarimo, ne obstajajo. Te so le plod naše domišljije, kot posledica iskanja varnosti ter izogibanja odgovornosti. Heroji, kot so »superman«, živijo zgolj na filmskem platnu. Vendar kdo potem lahko popelje svet v višjo stopnjo zavesti?

Pravi heroji! To ste vi. To so vsi ljudje, povsem vsakdanji ljudje, ki se od drugih ločijo zgolj po tem, da ne zamižijo in gredo mimo. Ob tem pa si mislijo, saj ni moja stvar ali pa, se bo že nekako uredilo. Pravi heroji so vsi ljudje, ki premagajo svoj strah, ki ne zamižijo in so odgovorni.

Seveda s tem, nekaj tvegamo. Zgodovina nas uči, da ljudje radi prave heroje vsake toliko časa križamo. Predvsem v največjih moralnih krizah. Verjetno predvsem zato, ker nam pokažejo ogledalo. Tako smo križali Jezusa Kristusa, zaprli Nelsona Mandelo in še bi lahko naštevali velike heroje, ki so svoje življenje žrtvovali za lepšo prihodnost vseh nas.

Vprašanje, ki se pojavi je seveda, ali je vredno? Seveda, da je! Namreč bolje je premagati sebe, kot zmagati v tisočerih zunanjih bitkah. Vsi te ljudje in tisoče drugih, ki niso imenovani, pa ne zamižijo, so zmagali sami nad seboj, zato, da so drugim omogočili lepše življenje. Čista ljubezen. Saj na koncu, kaj ti pomaga, če cel svet pridobiš, celotni možen denar, čast in slavo, svoje življenje pa ob tem pogubiš?

Če odgrnemo še tisti šokantni kanček tančice o resničnih herojih, tisti del tančice, ki lahko prevesi tehtnico na tisto stran, da resnično odpremo oči, je jasno, zakaj mora vsak od nas prispevati k lepšemu svetu. Simbolično rečeno, najbolj vroč del »pekla« je rezerviran za tiste, ki v času največjih moralnih kriz ostanejo nevtralni.

Ne glede na to, ali pripadamo kakšni religiji, smo popolni ateisti, ne glede na raso, prepričanja itn. so koraki, kako lahko začnemo enostavni. Jasno je, da se naslednji dan ne bomo sami prebudili razsvetljeni. Vse veliko se odvija, korak za korakom. Premislimo torej, kaj lahko naredi vsak od nas, vsak dan, brez večjih naporov, v dobro sebi in celotni družbi. Načinov, kako lahko polepšamo svet in sebi vsakdan je mnogo. Pomembno je, da se vsak dan, brez strahu podamo iz cone udobja.

Pomembno je, da imamo pozitivne misli, iščemo prave besede ter pokažemo svojo integriteto predvsem z dejanji. Namreč dejanja so drugim ljudem zgled. In samo zgledi imajo pravi vpliv. Ljudje se z zgledi učimo, rasemo in se razvijamo. Ko mi postanemo drugim zgled, se tudi drugi spremenijo. Te postanejo zgled drugim. In tako naprej. Z enim samim našim dobrim dejanjem, ki ga redno ponavljamo imamo lahko tako velik vpliv, da v celoti spremenimo svet. O tem govori »učinek metulja«, kjer en zamah s krili metulja na enem koncu sveta, povzroči vremenske spremembe na drugem koncu. Vi, prav vi imate moč, da spremenite svet. Postanite pozitivni zgled celotnemu človeštvu.

Najprej na vaši osebni ravni. Vprašajte se po svojih talentih in jih razvijajte. Najdite odgovor, kaj vam je dano, s čim lahko prispevate k lepšemu svetu. Nato razvijajte svoje talente, razvijajte voditeljske sposobnosti bodite odgovorni sami do sebe ter obenem drugim zgled. Neprestano se izobražujte ter se osebnostno razvijajte. Dvignite svojo raven zavesti in pokažite neverjetno trdno integriteto.

Od osebne odgovornosti pa preidemo še na kolektivno odgovornost. Ob vaših dejanjih ne razmišljajte, kaj boste imeli zgolj vi od tega, vendar celotna družba. Širite znanje in pomagajte drugim. Darujte v dobrodelne namene. Spremenite svet na boljše. Na tisoče dejanj je možnih, s katerimi lahko vsak dan polepšate svet vsem nam. Imejte razvit čut za sočloveka, živali, rastline ter za naš planet. Bodite odgovorni ter bodite dobri ljudje. V tem je prava vrednost vašega življenja, tako se bo vaše življenje napolnilo z ljubeznijo.

Na koncu se pojavi še vprašanje, pa je sploh upanje za človeštvo? Beremo tako veliko negativnih informacij, zdi se, da smo ujeti v spiralo, ki vodi navzdol. Zdi se, kot da nas bo strmenje k kratkotrajnim lastnim užitkom in navidezni varnosti zadalo konec.

Vendar temu ni tako. Vedno govorimo o starih dobrih časih. Ampak kdaj so bili te časi? Za časa Rima, ko so v eni seriji gladiatorskih iger pobili okoli 5.000 ljudi in 15.000 živali. Človeško življenje pa je bilo vredno manj kot nič. Mogoče za časa srednjega veka, ko so vse drugače misleče sežgali na grmadah. Ali pa nekaj več kot 50 let nazaj, kjer so te ob igranju klasične glasbe pospremili v kontracijsko taborišče?

Ljudje se razvijamo in postajamo boljši in boljši. Vendar sedaj se soočamo z največji izzivi vseh časov. Te nas lahko popeljejo 10 korakov oziroma nekaj tisočletji nazaj, ali pa v višje stanje zavesti. Kot je rekel Albert Einstein, ne vem, katero orožje bo uporabljeno v tretji svetovni vojni, vem pa, katero bo uporabljeno v četrti – palice in kamni. Ljudje smo preveč pretrpeli, se naučili ter preveč krvi žrtvovali, da bi šli celotno šolo še enkrat od začetka. Zato mora biti edina prava pot, dvig ravni zavesti.

Svetlejša prihodnost se torej skriva v temu, da pozabimo na fizično tekmovanje. To ima tudi z razvojem intelekta vse manj in manj vloge. Kot omenjeno živimo v manj in manj nasilnih časih. Vendar je namesto fizičnega tekmovanja zavladalo psihološko tekmovanje. Danes ni v največji prednosti tisti, ki ima največje mišice, vendar tisti, ki ima največ psihološkega kapitala. In zopet se dogaja nasilje.

Čas je, da presežemo tudi to. In da naredimo korak dlje. In sicer da preidemo iz psihološkega tekmovanja k ustvarjanju in povezovanju. Vsak od nas je na tem svetu, da nekaj ustvari, da nekaj naredi, da prispeva k lepšemu svetu. Obenem pa to naredi tako, da se z drugimi povezuje. Na koncu si velja zapomniti, da šibkih ljudi ni, so samo šibke družbe, ki posameznikom ne dovolijo, da bi se samoaktualizirali iz takšnih ali drugačnih razlogov. Zato je nujno, da gradimo družbo, ki vsakemu omogoča, da je iskren do sebe ter dober do drugih.

Težko je ločiti, katero naše dejanje je dobro in katero slabo. Na primer znanje, ki ga je razvil Albert Einstein, ob iskreno dobrih namenih, je doprineslo do tega, da smo ljudje izdelali atomsko bombo in umorili na tisoče ljudi. Po drugi strani pa so grozote druge svetovne vojne pripeljale do tega, da smo razvili marsikatero tehnologijo, ki nam omogoča mirnejše življenje.

Torej dobro in slabo bo vedno obstajalo. Prav tako se v vsem dobrem skriva nekaj slabega ter v vsem slabem nekaj dobrega. Zato nikoli ne bomo vedeli, kakšne posledice bodo imela naša dejanja. Vendar to konec koncev niti ni pomembno. Pomembno je zgolj to, da ima človek vedno možnost odločitve. Samo se lahko odločimo, kaj bodo naša dejanja in kako se bomo odzvali na določene situacije.

Kako naj sprejemamo te odločitve? Povsem enostavno. Tako, da vedno širimo mir in ljubezen. Ne glede na posledice naših dejanj, je ključno to, da so vsa naša dejanja posledica razumevanja, dobrih namenov ter prispevanja k lepšemu svetu. Ko to dosežemo, naše življenje postane sveto, vse drugo pa brez pomena. Takrat smo dosegli najvišji cilj. Zato vedno in povsod, širite mir in ljubezen.

Vse, kar počnemo na silo, nima prihodnosti. Vse, kar je izven ravnovesja, je že v svoji osnovi obsojeno na prepad. Če želimo prehitevati situacije, nas situacije prehitijo. Če ne sprejemamo sebe in lekcij življenja, če se na njih ne odzivamo tako da rasemo, se lekcije zgolj stopnjujejo. Vse to pa vodi k izgubi stika s samim s seboj. Zato razumite, bodite odgovorni in še enkrat, širite mir in ljubezen!

Print PDF