Darovanje, oziroma vračanje skupnost, ker nas je ta nagradila za naše kompetence, talente in prispevke v obliki dotoka denarja podjetju z nakupom produktov/storitev ali preprosto posredno preko izplačila visoke ali višje plače, je najbolj osnovna dejavnost, ki bi jo moral poznati vsak zemljan. S tem izkažeš hvaležnost, spoštovanje skupnosti ter prispevaš k temu, da imajo tudi drugi ljudje več možnost in kanček lepše življenje. Glede na to, da smo vsi povezani, s tem, ko je nekdo drug bolj srečen, smo lahko tudi sami bolj srečni. Ravno občutek prispevanja skupnosti pa je eden izmed pomembnih faktorjev, ki prispevajo k srečnemu življenju.

Vendar sedaj se podjetja in seveda tudi posamezniki že kar nekaj časa borijo z obdobjem, ki ni najlažje in na računih je lahko vedno manj razpoložljivih sredstev ali pa je do njih priti bistveno težje. Redno darovanje v dobrodelne namene je seveda najlažje ugasniti. Kar se seveda na prvi pogled zdi povsem logično, saj je potrebno zaščititi finančno moč podjetja ali gospodinjstva, drugače lahko nastane še večja socialna katastrofa, vendar je pri tej odločitvi smiselno razmisliti nekoliko bolj podrobno. Zakaj?

Dejstvo je, da se vedno najde nekdo, ki je v slabšem položaju, kot smo mi sami. Vedno! Ne glede na to, s kakšnimi težavami se soočamo. Še posebno otroci, ki so že v osnovi nemočni ter ljudje, ki so jih prizadele hude situacije. S tem, ko ukinemo pomoč nekomu, ki je v določenem trenutku na slabšem položaju, nam ta postane manj pomemben. Ustavimo pretok. Če je nam težje, kako je še težje nekomu, pri katerem je mejna koristnost denarja tako velika, da je vezna na samo golo preživetje. Če je nam težko, kako težje je nekomu, katerega topel obrok je odvisen od dotoka denarja dobrodelnim ustanovam, katerim smo nehali darovati?

Z zakonom fizike, duhovnimi zakoni ali iz katerega koli aspekta pogledate, iz okolja doživimo približno tak odziv, kot ga dajemo sami. Se pravi kar seješ, to žanješ, kar daš, to pridobiš (ne nujno vse v materialnem smislu). Se pravi, če nekdo postane nam nepomemben, zakaj ne bi mi postali nekomu drugemu enostavno nepomembni? Povečanje naše lastne sebičnost enostavno pomeni povečanje sebičnosti drugih do nas. Vsekakor je potrebno najti ustrezno ravnovesje, da na koncu ne ogrozimo sposobnosti, da bi sploh kaj darovali, vendar preden ustavimo pretok se je potrebno resno vprašati, ali je to res potrebno ter kako lahko to ustrezno kompenziramo. Če je delovanje v dobro človeštva naš način življenja, je smiselno najti druge načine prispevanja.

Bistveno je to, da zato, ker smo se znašli v nekoliko težjem položaju, ne ustavimo pretoka energije pomoči sočloveku. Na nekem meta nivoju to deluje tako, kot da bi nehali pomagati sebi, saj smo del celotnega sveta. Se pravi, če je nekdo drug srečen, ne izgubimo mi prav nič, zgolj pridobimo, če je nesrečen, pa vsekakor izgubimo. Torej je edino smiselno, da naredimo ravno obratno, da v času krize povečamo raven našega prispevka (ne nujno finančno) skupnosti. Bistveno je, da se ne zapremo v okove strahu, vendar da zavestno spodbujamo pretok življenjske dobrote. Kaj to pomeni v praksi?

Če se je stanje našega podjetja ali nas osebno v času krize izboljšalo, ker zagotavljamo pomembno dodano vrednost za krizni čas, postanimo zato globoko hvaležni in začnimo podarjati skupnosti, v primeru, da še nismo ali naš prispevek enostavno povečamo. Če je na drugi strani naše podjetje prizadela kriza, razmislimo, ali ustavimo vsa darovanja ali jih le nekoliko zmanjšamo. Če jih zmanjšamo, razmislimo, kako bi lahko nadomestili to zmanjšanje. Mogoče v obliki prispevanja dela, znanja, materialnih dobrin ipd. Mogoče lahko organiziramo dražbo, brezplačno delavnico, napišemo članek ipd. Lahko pa se naše podjetje sooča s tolikšnimi težavami, da resnično ne moremo več darovati. Povsem razumljivo. Najslabše je, če sebe privedemo do točke, ko ne moremo narediti resnično nič več v tem okviru. Vse, kar želimo dati, moramo najprej imeti. Vendar enako kot prej, razmislimo, če lahko kako drugače prispevamo k skupnosti. Vedno se najde pot, srce jo vedno vidi. Ko pa pridejo prvi prilivi na račun, pa ne pozabimo na hvaležnost in potrebne prispevke.

Pomembno je, da se v vsakem trenutku zavedamo, kako bogato nas je življenje nagradilo, če nam ni potrebno razmišljati, kako bomo jutri spali in kaj bomo jedli. Seveda je pomembno, da stremimo k še večjemu napredku (pomaga lahko samo tisti, ki ima nekaj – denar, srečo ipd.), vendar nikoli ne smemo pozabiti na hvaležnost, za situacijo, ki nam jo je prineslo življenje ter imeti toliko dobrote v srcu, da pomagamo drugim, ki imajo veliko večje izzive na fizični, finančni ali drugih ravneh. To bi moral postati način življenja vsakega posameznika, pomembno je, da si ljudje med seboj pomagamo. Več kot daš, več na koncu imaš, oziroma več imamo na koncu prav vsi.

To je koncept, ki ga je mogoče malce težje razumeti, ampak je še kako bistven. Dobrodelna transakcija, ki se je zgodila med dvema osebama, ki jih sam ne poznam, posredno poveča kakovost mojega življenja, zaradi tega, ker smo vsi eno. Na primer oseba, ki je nekaj dobila, ima več možnosti, da se razvije in prispeva k svetu. Mogoče bom v prihodnosti zato lahko kaj od te osebe kupil, mogoče bo delala v mojem podjetju, mogoče bo postala moj dober prijatelj zaradi hvaležnosti. Sreča nekoga, za nas vse zemljane pomeni samo dobro, nesreča pa lahko bistveno vpliva tudi na našo nesrečo (nasilje, terorizem, vojne ipd.). Oseba, ki je darovala se mogoče lahko počuti boljše, zato ima doma boljše odnose, čustva imajo učinek domine, ker ima oseba dobre odnose z nekom, ima ta z nekom drugim, ta drugi pa je mogoče moj prijatelj in mene pozdravi z nasmehom.

Seveda gledati celotno zadevo iz koristoljubja nima največjega smisla, saj dobimo bistveno manj, predvsem na čustveni ravni. Darovati moramo zato, ker čutimo, ker je to naš način življenja, ker smo dober človek, ne zgolj zato, ker bi radi imeli več. Če se kaj lahko čuti, je iskrenost namena posameznika, predvsem pa se tako počutimo bistveno bolj povezane s svetom.

Vseeno pa, tudi če darujemo zgolj zato, da bi imeli več, s tem ni nič narobe. Vse, kar vsak od nas počne, običajno počne z razlogom občutka lasnega zadovoljstva. In konec koncev nič ni narobe s tem, da imamo sami veliko, pomembno pa je, da drugim pomagamo, da bodo prav tako imeli veliko. Na koncu želimo, da smo vsi bogati v vseh smislih, ne da z našim razdajanjem sami postanemo revni. Več kot daš, več imamo na koncu od tega vsi. Seveda, če je vse skupaj v zdravem ravnovesju. Sreča in kakovost življenja ni »zero sum« igra, vendar je igra, kjer iz nič lahko nastane bistveno več, ravno zaradi tega, ker smo vsi eno. Zato več kot daš, več imamo na koncu imamo prav vsi in prav je, da to tudi pričakujemo, drugače dobrodelnost ne bi imela nobenega smisla.

S tem konceptom lahko naredimo še korak dlje, na podlagi pregovora, da je veliko bolj človeka naučiti loviti ribo, kot mu jo podariti. Če pa nekoga celo naučimo, kako lahko druge uči loviti ribe pa smo naredili resnično veliko za celotno človeštvo.

Kriza je običajno obdobje, ko nam omogoča neke vrste katarzo tudi v tem smislu. Bistveno bolj se zavedamo, kako hitro se lahko znajdemo v slabši situaciji. Lahko se bolj začnemo zavedati naše lastne minljivosti. Vendar to lahko sproži dva odziva in sicer kriza nas lahko prisili, da se zapremo ali odpremo. Kriza nas lahko navdihne ali pademo v protekcionistični obup. Se pravi na eni strani lahko postanemo še bolj egoistični ali pa po drugi strani končno razumemo povezanost z vsem svetom.

Prvi odziv, da se zapremo, je povsem nagonski in tudi logičen na prvi pogled. Manj imam zato bom manj dal naprej, se pravi mi bo ostalo več. Vendar če tako razmišljajo tudi ostali, kjer imamo odprte dotoke denarja do nas (delodajalec, kupci ipd.), vprašanje, če bomo res na boljšem. Kaj če nekdo ravno v tem trenutku razmišlja o tem, da bi ustavil denarni tok do nas? V poslu v času krize pomeni, da moramo za stranko narediti še več. Zakaj ne bi v osebnem življenju ali kot podjetje, za ljudi, ki jim je težje naredili še več ter tako prispevali k spremembi celotnega sveta na bolje? Ne pozabite, s tem, ko pomagate drugim, pomagate sebi, saj smo vsi eno.

Druga opcija pa je, da se v krizi še bolj odprete. S tem na nek način priznate svojo ranljivost, povsem človeško plat narave, ki jo imamo prav vsi. Lahko naredimo neko analizo, koliko dejansko pomagamo drugim, koliko še lahko prispevamo v materialu, predvsem pa v svojem času, ali spremembi odnosa, da na primer večkrat podarimo nasmeh. Kriza lahko ozavesti našo šibkost in nepomembnost ter zato lahko začnemo vlagati več v tiste stvari, ki so v življenju pomembne.

Ste kdaj pomislili, da je kriza največja priložnost, da postanemo boljša oseba? Ne zamudite je!

Nekaj idej, kako lahko prispevate k lepšemu svetu:

• Izboljšajte svoje odnose, pokažite ljudem in svojim bližnjim več ljubezni. Z nasmehom in toplim srcem lahko naredite daleč največ za lepše življenje vseh na svetu. Bodite hvaležni, prijazni in pokažite ljubezen.
• Obiščite ljudi, ki ste jih zanemarjali, popravite krivice, ki ste jih storili drugim, odpustite ljudem, pokličite prijatelja, ki ga niste videli že dolgo časa. Pomagajte kolegu, ki je v težkih časih in se sooča z resnimi problemi. Iskren pogovor lahko dela čudeže.
• Vzemite si čas in se pridružite kakšnemu dobrodelnemu društvu. S svojim časom, toplino, znanjem prispevajte k lepšemu življenju drugih.
• Darujte v dobrodelne namene. Vedno se najde kdo, ki je v hujših finančnih težavah, kot ste vi sami. Osredotočite se predvsem na tiste, ki nimajo možnost, kot so otroci in ljudje, ki jih je življenje soočilo s težkimi krizami. Vsak evro, vsak dodaten pretok ima lahko svetovno pomemben pomen.
• Pomagajte drugim s svojim znanjem in izkušnjami. Napišite članek, s katerim prispevate ljudem in ga razpošljite po svoji e-bazi in medijih. Organizirajte brezplačno delavnico. Začnite pisati blog.
• Pomagajte podjetjem v težavah ali mladim podjetjem. Če imate veliko znanja, začnite prostovoljno svetovati kakšnemu mlademu podjetju. Če vam finančno stanje omogoča, postanite neke vrste poslovni angel ali pa kakšne druge vrste angel. Delajte dobro.
• Poskrbite za okolje. Začnite v podjetju ali doma ločevati odpadke. Pojejte manj mesa ali postanite vegetarijanec. Začnite gojiti lastne ekološke pridelke.
• Naredite nekaj zase in na sebi. Identificirajte kakšne negativen vzorec in ga spremenite v pozitivnega. Samo če sebe spreminjate, lahko svet spreminjate!

Sorodne vsebine:

1. Vračanje skupnosti – darovanje v dobrodelne namene

Ta večer praznujemo v čast velikemu človeku, ki je verjetno prvi uspel doseči čisto ljubezen, tako kot kasneje drugi učitelji, med njimi tudi Siddharta Gotama. Na njegovih besedah in dejanjih so zgrajeni temelji široma po svetu, čeprav so ravno v teh temeljih velikokrat preslišane njegove besede. Niti kančka dvoma ni, da so tako subjektivne interpretacije, kot tudi različni interesi ter nenazadnje tisočletno izročilo izkrivili večino njegovih besed ter dejanj in s tem tudi resnico, vendar se je brez kančka dvoma ohranilo bistvo njegovega celotnega sporočila, ki je izjemno preprosta, a tako težka vrlina: Čista ljubezen.

Ne glede na to, ali smo verni ali ne, kateri cerkvi pripisujemo svoje ime, se od Jezusa Kristusa lahko veliko naučimo. Še toliko bolj na dan, ki je v krščansem izročilu posvečen njemu, v resnici pa dan, ko se veliko src po svetu vsaj malo za hipec približa stanju njegovega srca skozi celotno življenje, tudi na križu.

Drugi o Jezusu

Kateri človek soočen z oboroženim svetom, ne bi hotel biti za trenutek poražen, da bi lahko premagal vekove? Kajti ali ni čudno, da človeku z nasprotovanjem vlijete pogum? In da mu s spotikanjem nog dajete krila?

Sijaj dneva je počival na Njegovem obličju. Včasih je govoril z močjo duha in ta duh je imel oblast nad tistimi, ki so Ga poslušali. Grški in rimski govorniki so govorili svojim poslušalcem  o življenju, kakor se je to kazalo umu. Nazarečan pa je govoril o hrepenenju, ki domuje v srcu.

Njegovo telo je bilo edinstveno, kakor da je vsak del v ljubezni zedinjen z vsem drugim. Sedel je v cipresini senci nasproti vrta in bil je tako miren, kakor bi bil izklesan iz kamna, podoben kipom v Antiohiji in drugih mestih svete dežele.

Privlačila me je nevidna moč, ki je spremljala Njegovo osebo.

Potem je pogledal Marijo Magdaleno in poldan Njegovih oči jo je obsijal, ko je rekel: Mnogo ljubimcev imaš, in vendar te samo jaz ljubim. Drugi moški v tvoji bližini ljubijo sebe. Jaz v tebi ljubim tebe. Drugi moški vidijo v tebi lepoto, ki se bo postarala prej kakor njihova lastna leta. Jaz pa vidim v tebi lepoto, ki se ne bo postarala, in v jeseni tvojih dni se ta lepota ne bo sramovala pogledati se v ogledalo, in ne bo ji neprijetno. Jaz edini ljubim tisto, kar je v tebi nevidno.

Nazarečan je bil mojster zdravniške veščine v svojem narodu. Nihče drug ni vedel toliko o naših telesih, njegovih prvinah in lastnostih. Ozdravil je tiste, ki so trpeli Grkom in Egipčanom neznane bolezni. Pravijo, da je celo mrtve priklical nazaj k življenju. Naj je to res ali ne, kaže na Njegovo moč; kajti samo tistemu, ki vrši velika dela, prepisujejo celo tista največja.

Včasih se mi zdi, da je slišal ječanje vseh bitij, ki rastejo pod soncem in da jih je potem dvignil in jim pomagal ne le s svojo vednostjo, temveč tudi z odkrivanjem njihovih lastnih moči, k vstajenju in ozdravljenju.

V luči Njegovih oči si prepoznal očeta in brata in sina. Pestoval je otroka na kolenih in govoril: »V takšnih je vaša moč in vaša svoboda; takšnih je kraljestvo duha.«

Jezus je preziral in zaničeval hinavce. Njegov gnev jih je bičal kakor vihar. Njegov glas je bil grom v njihovih ušesih in bali so se Ga. Smejal se jim je, kajti dobro je vedel, da duh ne more biti zasmehovan, niti ujet v past. »Grešniki so slabotni in nestanovitni. Resnično jim odpuščam slabost telesa in nestanovitnost duha. Kajti svoje padce so nasledili po svojih prednikih ali po poželjivosti svojih sosedov. Toda ne trpim hinavca, ker prav on polaga jarem na preproste in popustljive.«

Veselil se je s svojimi poslušalci, pripovedoval šale in se igral z besedami ter se smejal iz vsega srca, tudi kadar so bile daljave v Njegovih očeh in žalost v Njegovem glasu.

Glavo je vedno nosil visoko in Božji plamen je bil v Njegovih očeh. Pogosto se je žalostil, toda Njegova žalost je bila nežnost, ki jo je izkazoval trpečim, in tovarištvo ponujeno samotnim.

Jezus je bil popustljiv z bedaki in neumneži kakor zima, ki čaka na pomlad. Bil je potrpljiv kakor gora, ki jo brije veter. Ljubeznivo je odgovarjal na osorna spraševanja svojih sovražnikov. Na preizkušanje in prepir je zmogel odgovoriti celo z molkom, kajti bil je močan in močni zmorejo potrpeti. Toda Jezus je bil nestrpen. Ni prizanašal hinavcem. Ni popuščal zvijačnežem in sleparjem, ki se poigravajo z besedam. In ni dovoli, da Mu ukazujejo. Bil je nestrpen do tistih, ki ne verujejo v luč, ker sami prebivajo v temi; in do tistih, ki iščejo znamenja raje na nebu, kakor v svojih srcih. Bil je nestrpen do tistih, ki tehtajo in merijo dan in noč, preden zaupajo svoje sanje zarji ali večeru. Jezus je bil potrpljiv. In vendar je bil najbolj nestrpen od vseh ljudi.

Srce ve to, česar jezik morda nikoli ne bo izrekel in ušesa morda ne bodo nikdar slišala. Svojim prijateljem je govoril o ljubezni in moči. Njegovo kraljestvo je bilo samo kraljestvo srca.

»Moje besede bodo nevidna vojska.«

»Seme, ki ga skriva jabolko v svojem srcu, je nevidni sadovnjak. In vendar, če to seme pade na skalo, bo propadlo.«

»Vi ste luč sveta.«

»Blagor spokojnim v duhu. Blagor tistim, ki jih ne veže posest, kajti svobodni bodo. Blagor tistim, ki se spominjajo svoje bolečine in ki v svoji bolečini pričakujejo radost. Blagor tistim, ki so lačni resnice in lepote, kajti njihova lakota bo obrodila kruh in njihova žeja svežo vodo. Blagot dobrotljivim, kajti potolaženi bodo s svojo dobrotljivostjo. Blagor čistim v srcu, kajti zedinjeni bodo z Bogom. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dedovali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti njihov duh bo prebival nad bitko in lončarjevo njivo bodo spremenili v vrt. Blagor tistim, ki so preganjani, kajti urnih nog bodo in krilati.«

»Rečeno vam je bilo, da ne ubijajte, jaz pa vam pravim, da se ne jezite brez razloga.«

»Ali boste vi Bogu dajali, kar je bilo Njegovo od samega začetka? Raje poiščite svojega brata in se spravite z njim preden obiščete svetišče; bodite ljubeči darovalec svojemu sosedu. Zakaj v duši takih je Bog zgradil svoje svetišče, ki ne bo razrušeno in v njegovem srcu je postavil oltar, ki ne bo nikdar propadel.«

»Rečeno vam je bilo, oko za oko, zob za zob. Ja pa vam pravim: Ne upirajte se zlu, kajti zlo se hrani in krepi z uporom. Samo slabiči se maščujejo. Krepostni v duši odpustijo in čast gre trpečim, da odpuščajo krivico.«

»Ne skrbite za jutrišnji dan, temveč raje strmite nad današnjim, kajti današnjemu je dovolj njegov lastni čudež.«

»Ne nabirajte si zakladov, ki se skvarijo ali katere lahko ukradejo tatovi. Raje si naberite zaklad, ki se ne skvari niti ne bo ukraden in katerega lepota raste, kadar ga gledajo mnoge oči. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce.«

»Boljše je trgovati in izgubiti, kakor ničesar ne storiti. Kajti kakor veter raztresa semena in čaka na sadove, tako morajo ravnati vsi trgovci.«

»Kadar darujete, ne mislite preveč nase, marveč mislite na to, kar je potrebno.«

»In svetega ne dajaje psom, in svojih biserov ne mečite svinjam. Kajti s takimi darovi se jim posmehujete in tudi oni se bodo posmehovali vašemu daru ter vas v svojem sovraštvu z zadovoljstvom pogubili.«

»Rečeno vam je bilo, da bo morilec z mečem pokončan, da bo tat razpet na križ in vlačuga kamnana. Jaz pa vam pravim, da vi niste prosti nepravičnih dejanj morilca in tatu in vlačuge, in kadar jih telesno kaznujete, se stemni vaš lastni duh.«

»Resnično, nobenega hudodelstva ne zgreši samo en mož ali ena žena. Vsa hudodelstva zgrešimo vsi. In on, ki plačuje kazen, morebiti trga člen verige, ki ovija tvoje lastne gležnje. Morda s svojo žalostjo plačuje ceno za tvojo minljivo radost.«

»Vaš bližnji je vaš neznani jaz, ki je postal viden. Njegovo obličje se bo zrcalilo v vaših mirnih vodah in če se zastrmite vanj, boste ugledali svoje lastno obličje.«

»Bodite vi do njega taki, kakor želite, da bo on do vas.«

»Ne boste več samo svoji. Vi ste v delih drugih ljudi, in oni, čeprav tega ne vedo, so z vami vse vaše dni.«

»Oni ne bodo zagrešili hudodelstva, ne da bi bila vaša roka v njihovi roki. Oni ne bodo padli, ne da bi padli tudi vi; in ne bodo vstali, ne da bi vstali z njimi tudi vi. Njihova pot v svetišče je vaša pot, in kadar iščejo pusto deželo, jo tudi vi iščete z njimi. Vi in vaši bližnji sta dve semeni posejani na polju. Skupaj rasteta in skupaj se bosta zibali v vetru. In nihče izmed vas si ne bo lastil polja. Kajti seme na svoji poti zorenja si ne lasti niti svojega lastnega zanosa.«

»Tvoj bližnji je tvoj drugi jaz, ki prebiva za zidom. V razumevanju se bodo zrušili vsi zidovi. Kdo ve, ali tvoj bližnji ni tvoj boljši jaz, ki nosi drugo telo? Zato ga ljubi, kakor bi ljubi samega sebe.«

»Kdor je brez greha, naj vrže kamen? Nedolžni in krivi niso ločeni in se kakor dve kosti podlakti ne bodo nikdar razdvojili.«

»Mnogo je jetnikov, ki hodijo po odprtih poteh. Čeprav njihove peruti niso prestiržene, z njimi le prhutajo kakor pav in ne morejo vzleteti.«

»Pomnite: tat je človek v stiski, lažnivec je človek v strahu; lova, ki ga preganja čuvaj vaše noči, preganja tudi čuvaj njegove lastne teme«

»Ljubite svoje sovražnike.«

»Ptice neba in gorski vrhovi se ne menijo za kače v njihovih temnih luknjah.«

»Resnično, v mojem kraljestvu ni tujcev. Naše življenje je samo življenje vseh drugih ljudi; darovano nam je, da lahko spoznamo vse ljudi in jih v tem spoznanju vzljubimo. Dela vseh ljudi so le naša dela, tako skrita kot razkrita.«

»Lepota dneva ni le v tem, kar vidite, temveč v tem, kar vidijo drugi ljudje.«

»Samo kdor je čist v srcu, odpušča žejo, ki vodi v mrtve vode. In samo kdor je zanesljivega koraka, lahko poda roko njemu, ki se spotakne.«

»Zmagovalec se ne bo umiril, dokler sam ne bo premagan.«

»Poglejte ta potoček in prisluhnite njegovi glasbi. Večno bo iskal morje in čeprav je to večno iskanje, poje o svoji skrivnosti od poldneva do poldneva. Ko bi le vi iskali Očeta, kakor potoček išče morje.«

Vodil te bom kamorkoli boš šel in moje oči bodo spremljale tvoje korake. Celo v smrti se smehljam. Kateri drug sodnik ljudi je oprosti svojim sodnikom?

Ko ljubezen postane neizmerna, ostane brez besed.

Vir: Kahlil Gibran: Jezus, sin človekov

Ni sorodnih vsebin.

Že če analiziramo večino svetovno uspešnih ljudi ter mnogo drugih, ki so dobro situirani, so zavezani k rednemu darovanju, jih to izpolnjuje in je eno njihovih življenjskih poslanstev. Recimo že samo fundacija Billa in Melinde Gatesa na leto daruje na milijone in milijone dolarjev. Izjemno potezo je naredil tudi Warren Buffet, ki je daroval večji del svojega premoženja v to fundacijo. Pozitivnih razlogov za darovanje v dobrodelne namene pa lahko najdemo izjmno veliko.

Prvi razlog je zapisan že kar v bibliji in drugih različnih duhovnih knjigah in pravi nekako takole: »Kar daš, to dobiš, kar seješ, to žanješ«. V primeru, da smo bolj znanstveno ali zemeljsko naravnani, lahko »delovanje« tega zakona najdemo kar na praktičnem primeru. Veliko večja verjetnost je, da nam bo nekdo vrnil nasmeh, če se mu mi nasmejimo, kot pa, če nad njem stresemo jezo. Se strinjate? Torej poenostavljeno, kar daš, to dobiš.

Drugi razlog, ki se mi zdi zelo pomemben je, da smo pri tem človeški, enostavno ljudje z dobrim srcem. Če nam je življenje omogočilo dober materialni status in imamo topel dom, dober avto, finančna sredstva, da si privoščimo standard, ki si ga želimo itn., zakaj ne bi delček svoje sreče delili tudi z drugimi? Ne bi razlagal ubijajočih statistik o tragičnem svetovnem stanju, vendar če imate svoje stanovanje, avto in dobro plačano službo ste eden najbolje situiranih zemljanov. To velikokrat pozabljamo.

Tretji razlog pa je zagotovo čisti motiv osebnega zadoščenja. Vsi smo zagotovo egoistična bitja in stremimo k temu, da zadovoljujemo svoje potrebe, v skladu s človeškim motivacijskim mehanizmom, ki ga ima vsak. To je, da stremimo k užitkom in se izogibamo bolečinam. Materi Tereziji je posvetilo svojega življenja pomaganju drugih ljudem predstavljalo največjo izpolnitev in tako je stremela k tem svojim “užitkom”. Nekomu je pač užitek početi nekaj drugega in prav je da to počne v čemer uživa, pomaga pa lahko na druge načine.

Nenazadnje pa poglejmo še mnenja vseh finančnih gurujev. Prebral sem že na desetine knjig in v vsaki od njih sem naletel na poglavje o darovanju. Večina gurujev trdi, da je smiselno darovati od 5 do 10% svojih dohodkov. Če darujemo, kar damo to tudi dobimo in tako v naše življenje priteče še več denarja (predvsem priložnosti). Če tega ne verjamemo, pa nam vseeno ostane pomemben občutek narejenega dobrega dela.

Seveda je pri tem bistveno, da ne dajemo zgolj zaradi tega, da bi nekaj dobili, temveč zato, ker si to res želimo. Če se dobro počutimo, ko vemo, da smo nekomu polepšali dan, smo zagotovo naredili nekaj, da bo naš svet lepši prostor za bivanje. In če bi vsak od nas prispeval nekaj malega, bi bilo življenje za vse nas kakovostnejše v marsikaterem pogledu.

Darujemo pa lahko v več oblikah. Najprej je tu seveda osnovno sredstvo menjave, to je denar. Kolegica vsak mesec daruje za izbrano deklico v Indiji in ji vsak mesec polepša življenje. Druga pomembna dobrina je naš čas in naše znanje. Sam z veseljem pomagam vsakomur, ki ima kakšno vprašanje o podjetništvu, pa vem da mu lahko pomagam. Lahko se tudi priključimo kakšni skupnosti, kupimo kakšen izdelek, sodelujemo na dražbi itn. Nenazadnje pa lahko začnemo pisati tudi blog in svoje znanje delimo z večjim številom ljudi.

Izgovor, da bomo darovali, ko bomo imeli več, pa je seveda čisto odveč. Že 10€ vsak mesec je lahko dovolj, nato pa ta znesek povečujemo v skladu z našimi možnostmi. Sam sem se odločil za redno mesečno, tako finančno darovanje, kot širjenje znanja. Zopet, kar daš, to dobiš in več znanja kot delim z drugimi, več ga dobim tudi sam.

Za konec pa še beseda o podjetništvu in darovanju. Všeč so mi podjetniki, ki vračajo skupnosti, predvsem v panogah, kjer delujejo. Poznam podjetnika, ki ima odlične proizvode in storitve za mlade in zelo uspešno podjetje. Vsako leto pa svoji ciljni skupnosti vrne tako, da dobrodelno opremi nekaj ustanov, ki so namenjeni mladim. Izjemna poteza in rešitev dileme komu darovati.

Slišal pa sem že veliko ljudi, ki so komentirali, da bogati darujejo zato, da imajo olajšave. No, s tem se ne bi strinjal, pa tudi če kdo počne to zgolj zaradi tega razloga, gre vsekakor za »win-win« situacijo. Vračanje skupnosti je potrebno spodbujati na vseh nivojih in na koncu je važno le to, da je nekdo nekomu polepšal dan.

Sam darujem, ko to začutim in v znesku kot čutim ter seveda v skladu s svojimi možnostmi. Se bo pa ta znesek seveda iz leto v leto pridno večal. No jaz sem ravno naredil svojo dobrodelno transkacijo.

Komu boste pa vi danes polepšali dan?

Sorodne vsebine:

1. Darovanje v času krize