Poglejmo, kje se resnično skriva zanka. Počnete stvari, v katerih uživate. Zato, ker uživate v tem, kar počnete, ste v tem izjemno dobri. Ravno zato, ker ste v nečemu resnično dobri, ljudje želijo še več tega od vas. Ker ste ravno vi v tem najboljši, aktivnosti ne morate delegirati, ker ste vi pač vi. Glede na to, da v tem uživate, pa seveda težko te aktivnosti zavrnete.

Vendar, vsaka zadeva ima svojo točko, ki ji lahko rečemo pretiravanje. Ima skrajno nasprotni učinek od tega, kar bi želeli. To, v čemer neizmerno uživamo, postane neverjetno velika bolečina. Kako se to zgodi jasno prikaže resnična zgodba o žabi.

Če žabo vržete v vročo vodo, bo seveda odskočila ven. Ste malo zviti in vržete žabo v lonec ter ga postavite na ogenj, tako da se bo voda počasi segrevala. Žaba se bo skuhala. Seveda ne poskušajte tega doma, sploh pa so to izjemno nehumani poskusi, ampak dobro opozorilo, da lahko sami sebi zakurimo ogenj v katerem se počasi skuhamo.

To vam lahko povem tudi iz lastnih izkušenj. Dve od mojih aktivnosti, ki pa sploh nista glavni aktivnosti so predavanja in pisanje člankov. V tem (študijskem) letu sem imel verjetno več kot 70 predavanj, v nekaterih obdobjih tudi več kot 5 na teden in celo več na dan. Na vrhuncu intenzivnosti, to je jeseni in spomladi, se mi je vse skupaj že skoraj zamerilo.

Postopek je enak, kot sem napisal. Prihajajo vabila, jih vpisuješ v koledar, potem ko je potrebno izvajati pa se lahko počasi skuhaš. Preveč česar koli pripelje do omenjenega nasprotnega učinka. No, na srečo sem bil v tem letu še na robi meje, da se ni zgodilo nič tragičnega in komaj čakam naslednje predavanje. Vseeno pa, izjemno dragocena lekcija.

Zato je izjemno pomembno, da smo v življenju zmerni, prav tako pa, da si znamo postaviti meje. Če smo preveč sposobni mogoče to celo na neki točki postane bolj slabost, kot prednost. Vendar se moramo znati lotiti stvari pravilno, v vsaki posamezni fazi.

Eden izmed načinov, kako se lotiti stvari, da se jih »ne prenajemo« je, da zgradimo ustrezni tim, ki na eni strani odpravijo naše šibkosti, vendar nas na drugi strani lahko tudi dovolj uspešno nadomestijo v primeru, da imamo druge opravke, ki so bolj pomembni za nas same.

To je tudi točka, ko preidemo iz samozaposlenega v lastnika posla v okviru štirih kvadrantov denarnega toka. Koraki so, da smo običajno najprej zaposleni, skupaj z velikimi ambicijami. Nato postanemo samozaposleni, ker smo najboljši v tem, kar počnemo. Preskok do tega, da postanemo vodja podjetja pa je izjemno zahtevna ter je za spremembo potreben predvsem velik miselni preskok. Oddaljiti se moramo od izreka Napoleona Bonaparte-a, ki je rekel, da če želiš, da je kaj dobro narejeno, naredi to sam. Na tej točki je ključen in pomemben predvsem tim.

Druga pomembna zadeva pa je, da užitki niso nikoli statični. Lahko pridemo v obdobje, ko nas začnejo veseliti druge stvari. Takrat moramo biti pripravljeni, da zamenjamo naše aktivnosti in počnemo nove stvari, ki nas veselijo. Ne glede na to, koliko si želimo velikokrat gledati statično na življenje, gre za dinamično pot, kateri se moramo prilagajati.

Definitivno, počnite v življenju stvari, v katerih uživate. Vendar si morate postaviti meje in paziti, da se ne skuhate sami sebe s tem, da začnete pretiravati z delovnim užitkom. Zmernost je pomembna vrlina, ki se jo je potrebno učiti celotno življenje. Tudi sam se je še učim. Ravnovesje je doseg tiste največje kakovosti življenja, ni pa nujno, da ta kakovost pomeni kakršne koli preboje. Bistveno je torej, da vse odločitve sprejemamo zavestno.

Poleg zmernosti obstaja še drugo pomembno orodje, kako lahko zadeve spravimo v ravnovesje. To je, da si vzamemo odmor in počnemo nekaj drugega. Določimo obdobje, ko nečesa ne bomo počeli, z namenom, da se odpočijemo in pridemo do trenutka, ko si bomo zadeve zopet zaželeli z neverjetno močjo in bo naša dodana vrednost še toliko večja.

Kot sem omenil, da sem skoraj preveč odpredaval, čutim, da je točka za krajši odmor za pisanje. V zadnjem letu in pol sem objavil več kot 100 objav, ki vsebuje več kot 300 strani besedila. Za eno dokaj debelo knjigo. Tako bo avgusta pisanje objav na blogu na pavzi. Septembra pa seveda zopet naprej.

Iz dna srca vam želim prijetno poletje, veliko sončnih žarkov in povezanosti z naravo. Razmišljajte o sebi, svojem življenju ter o tem, če ste na pravi poti. Naberite si nove moči, vzemite si čas za ljudi, ki jih imate radi, pa jim mogoče ne posvečate dovolj pozornosti. Pripravite načrte in se vprašajte, kaj so vaše sanje.

Septembra, ko se bo poletje počasi iztekalo pa naredite kakšen nov preskok, velik korak, na katerega boste resnično ponosni. September je zagotovo pravi čas za nove zadeve, nove pristope, mogoče za strateški pristop k spreminjanju kakšen navade.

Prav tako se poskusite posvetiti sedanjemu trenutku in vdihniti življenje v polni meri. Ne jejte, ne da bi okusili, ne poslušajte, ne da nebi slišali, ne preberite, ne da bi poslušali razumeti avtorja. Razmišljajte o novih idejah in česa bi se lahko lotili, da bi popestrili svoje življenje. Prekinite kakršno koli rutino. Počnite stvari, ki jih do sedaj niste nikoli počeli.

Če vam zmanjka idej, si pomagajte s spletno stranjo, 43things, kjer ljudje objavljajo svoje cilje in kaj si želijo doživeti v življenju. Prebrskajte malo, naredite si svoj spisek in se lotite stvari. Zato ne potrebujete denarja, le dobro voljo in obkroženost s pravimi ljudmi.

Na koncu pa ne pozabite, vedno se najde nekdo, ki je na slabšem, kot ste sami. Pomislite tudi na druge ljudi in jim pomagajte. S svojo donacijo, časovnim prispevkom, pomočjo ali kako drugače. Obiščite ljudi, ki jih lahko osrečite, pokažite svetu svoj nasmeh in naredite svet nekoliko lepši.

Z vsem tem bom tudi sam za dobre dva tesna preusmeril svoje aktivnosti. Z namenom, da se nekoliko odpočijem od vsakdanjih aktivnosti, prav tako pa da avatar izkusi in doživi kakšne nove stvari in kraje. Septembra pa se zopet srečamo z novimi objavami, tako iz poslovnega in osebnega razvoja. No, glede na relativnost časa, bo to vse tako hitro minilo. Prijetno poletje!

Sorodne vsebine:

1. Počnite v življenju samo tisto, v čemer uživate

Zgodaj zjutraj zvoni budilka. Prva misel, oh ne, še eden delovni dan. Seveda je potrebno na budilko pritisniti vsaj 3x, za nekajkratno podaljšanje spanca za 10 – 15 min. Potem je res potrebno že v službo, da ne bo prepozno zabeležen prihod. Najprej, ko oseba prispe v službo je seveda potrebno popiti skodelico jutranje kave. Pri tem štirje sodelavci opravljajo ostale štiri in se pritožujejo nad nadrejenimi. Potem je potrebno le opraviti nekaj aktivnosti. Potem kratek odmor in pregled Facebook in Gmail obvestil.

Čas za malico ali kosilo. Zopet malo opravljanja in pritoževanja. Po kosilu seveda dobra kavica in pogled na uro, da sta samo še dve uri do konca delovnega dne. Mogoče je nujno opraviti še kakšno aktivnost in potem hitro domov. Ko mine tistih 8 ur, se spusti vse iz rok in odide domov. Tako pridemo do svoje cone udobja. Oseba prižge televizijo in gleda ure in ure resničnostnih šovov. Vse to nato ponavlja 40 let. Bonus življenja je mesečno nakazilo plače in kakšen izlet za vikend. Pa še to v nakupovalni center.

Življenje na takšen način je praktično vrženo stran. Delati stvari, ki jih ne želiš početi, za nekoga, ki ga sploh ne maraš. Za mesečno plačilo. Gre dejansko za menjanje svojega časa za nekaj denarja, ki ga potem tako ali tako hitro zapraviš. Torej delo zgolj za denar nima nobenega smisla, saj se dolgoročno niti slučajno ne razvijaš, tretjino življenja pa preživljaš v velikem nezadovoljstvu.

Vsekakor je razumljivo, da je denar v življenju pomemben. Prav tako lahko pridejo obdobja v življenju, ko je potrebno delati mogoče zgolj za denar. Vendar bistveno je ena razlika, ki jo bom ponazoril z analogijo – biti brez denarja je trenutno stanje, biti vedno brez denarja oziroma reven pa je stanje duha. Torej vprašanje je, če delamo za denar, kako izboljšati svojo pozicijo.

Prvi pomembni pogoj pri delu za denar je, da se ob delu učiš, se pravi pridobivaš znanje in osebnostno razvijaš. Osnovno vprašanje na katerega si moramo odgovoriti je, če bom bil na tem delovnem mestu 2 leti, katera nova znanja in veščine bom dodatno razvil po končanem delovnem času. Bom obvladal nove računalniške aplikacije? Mogoče res izjemno obvladal Excel? Bom znal brati bilance? Mogoče oblikovati tiskovine? Se bom naučil prodajati? Kakšne izobraževalne programe pa ima podjetje? In podobno…

Večino podjetij svoje nove zaposlene najraje vrže v vodo (»swim or sink«), saj se tako ljudje najhitreje učimo. Kljub vsemu pa je izjemno pomembno, od koga se lahko učimo. Tako je drugi pomembni faktor, da imamo nadrejene, ki so nam lahko zgled in se od njih lahko učimo. Izjemno težko je delati za nadrejenega, od katerega se nimamo kaj naučiti in ni na nekoliko višjem nivoju poslovnih kompetenc od nas samih. To ne pomeni, da ne sme biti zahteven, mogoče celo, da imamo povsem drugačen pogled na svet, bistveno je to, kaj se lahko naučimo in kaj imamo od tega. Vedno je vredno delati le za nadrejene, katere spoštujemo, cenimo in se lahko vzajemno razvijamo.

Naslednje pomembno dejstvo pa je, da smo ljudje socialna bitja. To, s kom se družimo in s kom preživljamo čas, močno definira raven naše sreče. Torej tretji pomembni faktor je, da delamo v podjetjih, kjer se dobro počutimo, nas ljudje spoštujemo ipd. Sami lahko bistveno pripomoremo k pozitivni klimi v podjetju in nujno je, da si za to prizadevamo. Nima smisla, da hodimo nekam v službo, kjer se z ljudmi sploh ne razumemo. Če mislimo, da nimamo izbire, je to lahko samo izgovor.

Na koncu pridemo še do vrednot. Vrednote so pomembni sestavni del delovanja posameznika, prav tako pa kulture in klime v podjetju. V primeru, da naše vrednote niso skladne z vrednotami podjetja, se bomo tam izjemno slabo počutili. Tudi če nam plačajo milijone, še vedno ne bomo zadovoljni. V primeru, da smo skrajno pošteni, podjetje pa ima nizka moralna merila, bomo vedno v precepu. Torej ko delamo za denar, moramo vedno gledati, da so naše vrednote skladne z vrednotami podjetja ter da počnemo stvari in aktivnosti, ki so skladne z našimi moralnimi normami. »Vsak mora plačati kredite« ni izgovor zato, da počnemo stvari, ki jih drugače ne bi delali za podjetja, za katera v primeru izbire ne bi nikoli delali.

Torej delo zgolj za denar nima nobenega smisla. Včasih je res, da pristanemo v takšni situaciji, ko smo v to prisiljeni, vendar bistveno je, da takoj naredimo načrt, kako bomo iz takšne situacije prišli ven. V tem primeru pridemo do razmerja, 8 ur dela dnevno za preživetje in dodatnega 4 ure dnevno za izhod iz situacije ali uspeh. To ali bomo prišli v boljšo situacijo ni odvisno od tega, kaj bomo počeli v teh 8 urah v službi, vendar v času po tem. Če je jasno, da smo ljudje bolj srečni brez televizije, ne bomo prišli do boljše kakovosti življenja.

Nujno je, da čim prej od dela zgolj za denar pridemo do tega, da se tudi učimo in razvijamo. Pogoj za to je, da imamo nadrejene od katerih se lahko učimo in ki nam to omogočajo. Korak naprej, ki ga lahko še naredimo pa je, da delamo z ljudmi, ki jih imamo radi, jih spoštujemo in se medsebojno razvijamo, izjemno pomembno pa je tudi to, da so naše vrednote čim bolj skladne z vrednotami podjetja.

Sorodne vsebine:

1. Kam je izginil vaš denar?
2. 10 napak pri pošiljanju prošenj za delo preko elektronske pošte
3. Notranji in zunanji viri

Veliko manj ljudi pa se ukvarja s tem, ali celo napiše knjigo, kako od situacije, ko enkrat obogatiš, do tega, da nato izgubiš veliko večino premoženja. Glede na to, da je Paul Grahmu uspelo pred leti dobro prodati svoje podjetje, se je začel spraševati tudi o glavnih vzorcih in načinih za izgubo večine premoženja. Seveda z namenom, da bi se temu izognil. Tako je preučil najpogostejše poti za materialno pot navzdol in prišel do zanimivega zaključka.

Večina ljudi najprej pomisli na to, da najlažje izgubiš denar s prekomernim trošenjem. Vendar to ni glavni razlog za izgubi večine premoženja, razen pri ljudeh, ki na primer podedujejo denar ali ga zadenejo na loteriji. Največ bogatih ljudi ni izgubilo svoje premoženje s prekomernim trošenjem, vendar zaradi slabih investicij. Razlog za to se skriva predvsem v psihologiji človeka, kako običajno dojema razliko med stroški in investicijo.

Ko denar zapravljamo, se tega dobro zavedamo. Če vsak mesec zapravljamo tisoče in tisoče evrov imamo lahko vsaj dober pregled na eni strani nad prihodki in na drugi strani nad potrošnjo. Bilanca je jasna. Lahko smo v plusu ali v minusu. V primeru, da je minus prevelik, najedamo naše premoženje. Če želimo, lahko potrošnjo hitro upočasnimo ali z njo prenehamo.

V naši podzavesti imamo običajno nastavljene alarme, ki nas opozorijo, da smo šli s trošenjem predaleč. Poleg tega večina ljudi, predvsem bogatih ljudi, ki so sami ustvarili svoje bogastvo, zna paziti, da jim stroški preveč ne podivjajo. Zavedajo se, da je najlažja stvar glede denarja to, da ga zapravimo, pot do ohranjanja bogastva pa, da zaslužiš več, kot zapraviš. Običajno je to pomembna lekcija, ki se jo poslovneži ali bogati zelo zgodaj naučijo, čeprav lahko tudi na težak način. To, da postanemo popustljivi do sebe ne vodi v nič drugega, kot v kup finančnih težav.

Povsem drugače je pri investicijah. Zakaj? Izhodiščno vprašanje je, zakaj nam nekatere stvari, kot so na primer izobraževanja ne prodajajo kot stroške, vendar kot investicijo. Seveda zato, ker pri investicijah te alarmi ne delujejo. Pri investiciji računamo, da bomo od same investicije tudi nekaj imeli. Več kot investiramo, več naj bi v prihodnosti imeli. Odrečemo se potrošnji danes, zato da bomo lahko imeli večjo potrošnjo v prihodnosti. Vendar se tukaj skriva past. Če težko zapravimo veliko denarja, ne da bi to opazili, lahko naredimo neskončno slabih investicij, v prepričanju da so dobre investicije. In tako izgubimo večino svojega premoženja. Problem pri investicijah je namreč ta, da ne vemo, kako dobre so, do trenutka, ko to potrdi trg. Zato je to bitveno lažje napisati, kot uresničevati, saj je biti po bitki z lahkoto general.

Drugi problem investicij so vzvodi. Investiramo lahko s kombinacijo svojega denarja in denarja drugih ljudi ali bank. Vzvod pa je dvorezen meč. Nekatere vrste trgovanj omogočajo tudi več kot 100x vzvode, kar pomeni, da lahko v sekundi izgubiš tudi milijone evrov. Tako, kot je vzvod lahko pot do hitrejše rasti in akumulacije bogastva, velja tudi obratno. S tem dejstvom lahko celotnemu  konceptu dodamo še to, da težko potrošimo veliko denarja, ne da bi to opazili, lahko pa naredimo eno slabo investicijo s tako velikim vzvodom, da izgubimo vso svoje premoženje, tudi v milijonih.

Zapravljanje in investiranje časa

Glede denarja so te stvari izkušenim investitorjem običajno znane in jasne, čeprav so pasti na vsakem koraku, za upravljanje denarja pa je potrebna izjemno velika disciplina. Vendar je veliko bolj zanimivo  to, da lahko enak koncept apliciramo na zapravljanje časa. Na žalost običajno ljudje veliko bolj cenimo denar, kot svoj čas, pa čeprav je slednji veliko bolj dragocen. Z apliciranjem spoznanja pridemo do izjemno pomembnega načela, ki razkriva veliko past za vse, ki smo pripravljeni investirati čas v marsikaj.

Enako kot za zapravljanje denarja imamo vgrajene tudi alarme za zapravljanje časa. Na primer, če sedimo cel dan pred televizijo in ne počnemo prav nič, nas na koncu dneva vsaj malo peče vest, če ne drugega zato, ker vemo, kako bolj srečni bi lahko bili brez televizije. Golo zapravljanje časa nam slej kot prej sproži alarme, s katerimi se zopet uravnovesimo in se podamo na delo ter postanemo produktivni. Za to je poskrbela že sama evolucija, vsaj pri večini. Nekateri so pač tukaj na zemlji, da počivajo.

Pri investiranju časa pa zopet te alarmi nehajo delovati. In to je način, kako lahko izgubiš velik del življenja, ne kaj preveč produktivno. Ključ tega spoznanja je, da začneš svoj čas bistveno bolj ceniti in ga ne zapravljaš pod pretvezo investiranja. Največja nevarnost, kako lahko izgubljaš dragocen čas je, ne tako da se zabavaš, ali celo zavestno lenariš, vendar s tem, da počneš delo, ki v resnici sploh ni pravo (produktivno) delo, v prepričanju, da investiraš svoj čas. Pri prvem ali drugem bodo slej kot prej zazvonili alarmi, pri zadnjem pa običajno ne in tako lahko zapravljamo čas v neskončnost. Počutimo pa se odlično, saj smo prepričani, da ga investiramo.

Tukaj pridemo do razdelitve aktivnost in nalog, ki so lahko pomembne in/ali nujne, kot jih je v svoji knjigi Najprej najbolj pomembno in Sedem navad uspešnih ljudi opredelil Steven Covey. Investiranje v pomembne stvari običajno prinese donose, ni pa seveda nujno, da vedno. Investiranje v nujne stvari, predvsem zaradi adrenalina, občutka produktivnosti, odlašanja ipd. običajno vodi do velikega zapravljanja časa.

Pomembna razlika je tudi ta, da je golo zapravljanje časa lahko užitek in prinese vsaj neko dodano vrednost, zapravljanje časa pod pretvezo investiranja in če ob enem še ne uživamo, pa ima dvojno izgubo, če na koncu ni donosa.

Tako se je pri vsaki odpisani ali napisani e-pošti, potrditvi sestanka, branju člankov na internetu, branju dolgočasnih strani v knjigi ipd. potrebno vprašati, ali gre za zapravljanje pod pretvezo investiranja, zavestno zapravljanje, produktivno delo ali resnično investiranje. Pri tem seveda tudi samo investiranje ne gre v nedogled in slej kot prej pristane pod pretvezo investiranja, ker gremo daleč izven ravnovesja. Seveda je logično, da naredimo vedno kakšno slabo investicijo lastnega časa, tako kot pri investiranju denarja, pomembno je, da pazimo, da se takšne investicije ne kopičijo.

Na prvi pogled se zdi, da pri času vsaj ni vzvodov, kot pri denarju, ki te v sekundi lahko naredijo revnega kot cerkveno miš. Vendar to na žalost ni res. Tudi pri investiranju časa, slej kot prej začnejo delovati vzvodi, ki nas prav tako lahko spravijo v velik (energetski) minus. Ta vodi v časovni minus zaradi upada produktivnosti, motivacije in izgorelosti, skratka tvegamo našo delovno sposobnost, ki je osnova delovanja našega avatarja, posledično pa vse skupaj lahko pripelje še do finančnega minusa.

Na koncu je res dolgoročno ravnovesje tisto glavno, ki šteje.

Sorodne vsebine:

1. Naša finančna prihodnost
2. Finančna inteligenca
3. Pet poti do finančnega bogastva in kvadrant denarnega toka

Psihologi so ugotovili, da ima gotovina neverjeten psihološki vpliv na nas. Že na primer knjižni denar ali pa delnice imajo mnogo manjši vpliv na naše vedenjske vzorce. Šelestenje bankovcev v roki sproži določene psihološke procese, ki so seveda bolj ali manj preveti vzorci družbe, naših staršev in sekundarne socializacije ipd. Zanimivo je predvsem to, da moč gotovine vplivanja na vedenjske procese posameznika skoraj ni kulturno, geografsko ali kako drugače omejena.

Vpliv gotovine na naše psihološke procese je v veliki meri pozitivno. Posameznik se začne počutiti bolj varnega, samozavestnega in dobi občutek, da lahko doseže več. Zdi se, kot bi bankovec v denarnici predstavljal zunanjo potrditev. Psihologi so te študije peljali v največje ekstreme. Ugotovili so celo, da tisti, ki imajo veliko gotovine pri sebi čutijo manj bolečine, kot tisti, ki so brez gotovine.

Zavedanje moči gotovine ima izjemno veliko aplikacij. Na primer izplačilo bonusa direktno v denarju v kuverti, namesto nakazila na račun; potem na primer trgovanje na borzi bi lahko bilo z resničnim denarjem, tako da bi ljudje ravnali bolj pametno in jih ne bi prehitro prežel pohlep ipd. Dejansko vedno manj operiramo z gotovino, kar običajno pomeni, da sprejemamo manj racionalne odločitve glede denarja, ker enostavno nimamo občutka, da gre za pravi denar, ko govorimo o knjižnem denarju ali kakšnih papirjih, ki se jih da pretvoriti v denar.

Moč gotovine pa lahko z majhnim trikom izkoristimo tudi sebi v prid. Najprej moramo jasno razčistiti pri sebi, kateri bankovec nam predstavlja zmerno veliko denarja, če razmišljamo o bankovcih. Nekaj, kar ne damo z lahkoto iz rok. Je to 50€, 100€, mogoče 200€ ali celo 500€. Ko to razčistimo, enostavno ta bankovec ali več teh bankovcev nosimo v denarnici in jih nikoli ne zapravimo, oziroma če že kdaj zaradi nuje, gremo takoj do bankomata ali banke in ga nadomestimo.

S tem trikom zagotovo slej kot prej razvijemo bolj pozitiven odnos do denarja. Najprej, vsakič, ko kaj plačamo in odpremo denarnico, se počutimo, da imamo dovolj denarja. To predstavlja določen vir varnosti, izobilja, potrditve ipd. Kot drugo, začnemo se slej kot prej počutiti dobro, ob tem da imamo pri sebi nekaj več denarja. Bolje udobno, kot se počutimo ob denarju, več ga bomo lahko zaslužili. Torej to, da imamo bankovec v denarnici namesto na tekočem računu nas ne stane nič, lahko pa ima pomemben psihološki vpliv na nas.

Absolutno stojim za tem, da štejejo samo notranji viri. Vendar si moramo v zunanjem svetu postaviti sistem, ki podpira naše notranje vire. Zunanji svet močno vpliva na našega notranjega in obratno. Spremembe so možne v obe smeri. Sploh ni pomembno, tudi če smo super anti-materialist, edino kar šteje je, da poskusimo in če nam to kako pomaga, navado ohranimo. Če ne, brez problema idejo zavržemo, vse v skladu s strateškim pristopom do spreminjanja navad.

Ni sorodnih vsebin.

Vsak od nas ima talente in lahko prispeva k razvoju družbe. Pri tem imamo dva problema. Prvi problem je, da ljudje ne vedo, kje so njihovi talenti in ne vedo kako prispevati k družbi. Ne glede na to, kaj to je, od čiščenja prostorov, da se drugi ljudje dobro počutijo na delovnem mestu, do najzapletenejše jedrske fizike, ki prispeva k temu, da ima vsak dom elektriko. Vsak ima svoje talente, vsak talent je vreden zlata in vsak talent je potrebno spoštovati. Ljudje nismo enaki, smo pa enakovredni, vsak on nas ima prednosti in slabosti in vsak od nas je pomemben del sestavljanke delovanja celotnega sveta.

Torej prvo in čim prej bi moral vsak začeti pri spoznavanju samega sebe in svojih talentov, ne glede na to, kaj je to. Umetnost, znanost, podjetnost, šport, fizično delo, učenje, reševanje ljudi itn. Zanimivo je predvsem to, da sam za veliko ljudi vidim, predvsem za ljudi, ki so mi blizu, kje so njihovi talenti, kaj bi morali početi, sam pa nima pojma ali si ne upa priznati. Iskanje svojih talentov je povsem enostavno, edino kar nas lahko ovira so omejitve v glavi.

Drugi problem je, da šibkih posameznikov ni, so le šibke družbe, ki posameznikom ne omogočajo, da se razvijejo. Torej včasih posamezniki natančno vedo, kje se skrivajo njihovi talenti, pa jim družba ne omogoča, da te talente razvijejo. Dva tipična primera sta omejitve vpisa na fakultete ter neučinkovitost managementa, ki razporeja ljudi na neprava mesta. Tukaj je potrebna prilagoditev ter iskanje alternativnih poti, kako lahko prispevamo svetu s svojim talentom. Več kot imamo vpliva v družbi, bolj je pomembno, da ustvarjamo takšno družbo, kjer ima vsak posameznik možnost, da lahko zacveti, se samoaktualizira in prispeva.

Pri ustvarjanju vrednosti se moramo zavedati še enega pomembnega elementa. V preteklosti, pa še ne tako dolgo nazaj, je bil velik del vrednosti ustvarjen s trgovino, prodajo naravnih virov in fizičnim delom. Posamezniki pa so postali to, kar so počeli starši – obrtniki ali mogoče duhovniki in zdravniki. Vladali so kratki cikli inoviranja in dolgi cikli izkoriščanja. Na eni sami ideji, dobrem izum ali patentu je lahko temeljila celotna korporacija. Danes so časi povsem drugačni. Večina dela je opravljenega z možgani, biti drugačen je izjemno težko, cikli izkoriščanja ustvarjalnih izbruhov pa so izjemno kratki. Edina stvar, ki resnično šteje je edinstven, surov in velik talent, ob katerem zapleše kapital in ki ustvarja pravo dodano vrednost. In še enkrat, vsak od nas ima tak talent.

Malo je držav, katerih glavna dodana vrednost ostaja na ravni trgovanja naravnih virov, čeprav seveda še vedno obstajajo, posebno tam, kjer se nahaja nafta, plin itn. Vendar tudi to ne bo trajalo večno in pametne države ta prihodek vlagajo v razvoj kompetentnosti naroda. V dolgoročnem pogledu je edina prava vrednost v znanju, notranjih virih posameznikov. Zato se mogoče še ne zavedamo pomembnosti izobraževalnih sistemov v posamezni državi.

Ko govorimo o ustvarjanju vrednosti, se moramo tako vprašati, katere probleme rešujemo organizacijam, za katere delamo ter kako s svojimi talenti prispevamo k uspešnosti delovanja. Več vrednosti, kot prispevamo, bolj smo pomembni podjetju. Seveda je od nas odvisno, koliko se angažiramo, da našo dodano vrednost povečujemo. Bolj, kot jo povečujemo, bolj se razvijamo sami, več notranjih virov razvijemo ter bolj  smo pomembni za podjetje. To je prava »zmagam – zmagaš« situacija.

Iz naslova ustvarjanja vrednosti kaj hitro pridemo tudi do plačila. V čistem kapitalizmu naj bi veljalo, da za vsako vrednost, ki jo ustvarimo in ustrezno dostavimo trg določa, kakšno plačilo si za to ustvarjeno vrednost zaslužimo. Večja, kot je dejansko ustvarjena in dostavljena dodana vrednost, več plačila naj bi prejeli. Seveda je pri nekaterih aktivnostih, kot je prodaja, veliko lažje direktno meriti ustvarjeno vrednost, kot je na primer pri aktivnostih, kot je na primer razvoj.

Velikost našega plačila torej najprej določa naša kompetentnost v najširšem smislu (znanje, veščine, vrednote, stališča, izkušnje, socialni kapital) ter krivulja ponudbe in povpraševanja in trgu dela. Za kompetenčnost na trgu dela želimo biti čim bolj kompetentni. Bolj redko znanje, kot ga imamo in ga trg priznava kot dodano vrednost, večje plačilo bomo dobili. Več veščin, kot imamo razvitih, na primer, prodaja, pogajanje itn. bolje se bomo lahko pogajali za naše plačilo.

Drugi pomemben dejavnik je stanje na trgu. Tukaj delujeta dve krivulji in sicer ponudba in povpraševanje. Večja, kot je ponudba določene kompetentosti posameznikov na trgu dela, ter manjše kot je povpraševanje po teh kompetencah, v slabši poziciji smo seveda. Če dokončamo ekonomsko fakultete, nam te dve krivulji nista nič kaj v prid. Sploh, če smo dokončali ekonomsko fakulteto, ker nismo vedeli, kam drugam bi se vpisali. Če smo programer z znanjem računovodstva in uživamo v programiranju ERP platforme, bomo v sekundi dobili dobro plačano službo.

Vrednost, ki jo ustvarimo za podjetje ter stanje na trgu dela, dolgoročno uravnovesita ustvarjeno dodano vrednost ter plačilo, ki ga prejmemo, če odštejemo vse anomalije na trgu, ki pa jih je seveda na našem še veliko, jih bo pa dolgoročno vedno manj zaradi potrebe po globalni konkurenčnosti. Pri tem lahko še z lahko razložimo, zakaj je 70% najbogatejših ljudi na svetu podjetnikov in zakaj si jih večina to zasluži.

Ustvarjeno dodano vrednost lahko zagotavljamo posredno ali neposredno na trg. Posredno jo zagotavljamo tako, da naše kompetentnost najame določeno podjetje ter našo vrednost integrira posredno v svoje produkte in storitve. Za stvari, ki niso v opisu delovnega mesta posameznika ne skrbijo, važno le, da dobi plačilo za svojo ustvarjeno vrednost. Menja svoj čas, v katerem zagotavlja kompetentnost za denar. To je poslovni model prodaje kompetentnost za čas, plačilo pa je mezda oziroma plača.

Podjetniki so ljudje, ki obrnejo poslovni model prodaje znanja v neposredni model, sploh v primeru, ko govorimo o ustvarjalnem podjetništvu. Se pravi, da svojo kompetentnost ne prodajajo posredno v produkte podjetij na trgu, vendar ustvarijo svojo lastno organizacijo, prevzamejo odgovornosti za vse poslovne funkcije ter začnejo prodajati svojo kompetentnost na meta nivoju. Na tem nivoju pa je ustvarjena dodana vrednost neposredna trgu in zato toliko večja, če podjetniška zgodba uspe. Nagrada je ne zgolj v mezdi, temveč tudi v lastništvu podjetja, ki ima bistveno večjo vrednost. Ustvarjena vrednost je veliko večja, predvsem pa neposredna.

Ko razmišljamo o svojem plačilu, kje bomo dobili službo ali če želimo obogateti, se moramo vedno spraševati o ustvarjeni vrednosti. Komu, na kakšen način, zakaj , kako itn. rešujemo probleme, kako veliki so te problemi, koliko ljudi in kako hitro lahko na trgu ustvari enako rešitev, kot mi itn. Večja in redkejša, kot je naša kompetentnost ter večje, kot je povpraševanje, večja je ustvarjena dodana vrednost.

V tem okviru pa je pomemben še eden izjemno tehten vidik, ki sem ga že omenil. Če mi ne ustvarimo vrednosti sami, mora za nas to vrednost ustvariti nekdo drug, sploh če bogastvo naroda temelji na znanju in ne na naravnih virih ali kaj podobnega (se država pridno zadolžuje…). Torej za vsako plačilo, ki ga dobimo, pa ni posledica angažiranja naše lastne kompetentnosti, je moral nekdo drug ustvariti to dodano vrednost. Ta dodana vrednost se ni kar zgodila, vendar je moral to ustvariti nekdo drug.

Vsaka socialna pomoč, subvencija, otroški dodatek, študentski boni, žepnina itn. vse to je moral nekdo ustvariti za nas. Prišel je čas, da naredimo preskok v zavesti in ne razmišljamo več o temu, da bo za nas tako ali drugače poskrbela država, temveč kako bomo sami prispevali svetu s svojimi talenti. Čas je, da o vsaki materialni pomoči nehamo razmišljati, kot o naši pravici, da bo država poskrbela za nas, temveč smo za njo lahko iskreno hvaležni, se zavedamo, da je to za nas ustvaril nekdo drug, ter čim prej začnemo razmišljati, kako bomo dodano vrednost začeli ustvarjati sami.

Na svetu so ljudje, ki ne morejo ustvarjati dodane vrednosti, kot večina drugih. Na primer nekateri invalidi, bolni ljudje itn. Transfer tem ljudem je vsekakor več kot upravičen. Obstajajo življenjska obdobja, ko ne moremo ustvarjati materialne vrednosti. Ko smo na primer otroci, ali v pozni starosti. Transfer je vsekakor več kot opravičen. Obstajajo življenjska obdobja, ko ne moremo ustvarjati dodane vrednosti. Ko mater dobi otroka, velike nesreče, nenadna izguba službe in podobno. Transfer je vsekakor več kot opravičen.

Vendar se transferi tukaj ne končajo. Podjetja, ki bi že zdavnaj morala spremeniti svoje poslovanje, kot je na primer Mura. Potem je tukaj socialna podpora v nedogled. Preveliko število državnih uradnikov in draga država. Lista je seveda izjemno dolga. Veliko socialnih transferov z vidika ustvarjene dodane vrednosti nima nobenega smisla. Pri takšnih transferih je potreben dvig zavesti s strani posameznikov, ki dolgo časa prejemajo takšen transfer, brez da bi se angažirali, da čim prej začnejo ustvarjati dodano vrednost. Potrebno je jasno povedati, da je to vrednost ustvaril nekdo drug. Predvsem pa, da se na dolgi rok ta bilanca ne bo izšla. Na koncu bodo na najslabšem tisti, ki spijo na lovorikah, država pa za njih ne bo morala poskrbeti.

Vsekakor je socialna varnost izjemno pomembna, sploh v zgoraj omenjenih situacijah, ko za manj ali dalj časa ne moremo ustvarjati dodane vrednosti. Za rešitve takšnih situacij moramo delno poskrbeti sami (zavarovanja, varnostni fond itn.), delno pa je potrebno poskrbeti s socialnimi transferi. Kakovost življenja posameznika je zagotovo tako lahko veliko večja.

Razmišljanje zgolj v smislu pravic brez ustvarjanja dodajanja vrednosti, pohlep, prizadevanje, da nekaj dobimo brez vložene kompetentnosti in podobno pa je dolgoročno smrtonosno za celotno družbo. Zgolj nekaj posameznikov ne more ustvariti dovolj za vse ostale. V tem kontekstu socialna država ne obstaja in verjetno nikoli tudi ni bil namen da bi. Tako mora vsak od nas začeti razmišljati o svojih talentih, kako lahko prispeva k celotni družbi, koliko dodane vrednosti je ustvaril ter kakšno plačilo si dejansko v resnici za to zasluži. Največje odgovornost je ravno na ravni posameznika.

Ni sorodnih vsebin.

Vsaka naložba ima tri osnovne karakteristike, ki se med seboj povezujejo. To so seveda tveganje, donos in likvidnost (ki pove, kako hitro lahko našo naložbo pretopimo v denar). Večje, kot je tveganje in manjša kot je likvidnost, večji je pričakovani donos. Piramido seveda gradimo iz spodnjega dela, kjer je tveganje majhno, do zgornjega, kjer je tveganje izjemno veliko. Prav tako se razlikuje likvidnost posameznih naložb, ki morajo biti raznolike glede na naše mesečne potrebe po denarju.

Finančna piramida se nato razdeli na tri dele. Najbolj spodnji del predstavlja naše osebno materialno varnost – zaščito dohodka in premoženja. Torej, da smo zavarovani pred kakršnimi koli nesrečami, nezgodami, izgubami služb in podobno. Drugi nivo piramide predstavlja naš materialni status (varčevanje), torej naložbe, ki nam omogočajo dolgoročno ohranjanje in višanje našega standarda. Tretji nivo piramide pa je gradnja finančne svobode (investiranje za rast premoženja) in neodvisnosti na dolgi rok. Ta steber je odgovor na vprašanje, kako bogati smo v resnici in to je toliko, kolikor dni lahko še živimo pri sedanjih stroških, če ne zaslužimo več niti evra.

Pri tem moramo upoštevati naslednja dejstva:

• Nizko tvegane naložbe so namenjene zaščiti našega dohodka in premoženja
• Srednje tvegane naložbe so namenjene varčevanju
• Tvegane naložbe so namenjene investiranju in rasti premoženja

Torej naložbena piramida vsebuje naslednje najpogostejše finančne inštrumente (načeloma od manj tveganih do bolj tveganih, seveda je situacija odvisna od stanja na trgu in drugih dejavnikov):

• Naložba vase (večanje in ohranjanje delovne sposobnosti)
• Denarni varnostni fond
• Zavarovanja (življenjsko, nezgodno, zdravstveno, premoženjsko)
• Pokojninski  in denarni skladi, vezane vloge
• Obveznice
• Obvezniški vzajemni skladi
• Naložbena zavarovanja (odvisno od politike investiranja)
• Mešani vzajemni skladi
• Delniški vzajemni skladi in indeksni skladi
• Delnice
• Terminski posli in opcije
• Hedge skladi
• Valutno trgovanje
• Lastno podjetje
• Tvegani kapital

Dve pomembni naložbi, ki jih lahko uvrstimo v piramido sta še zlato in nepremičnine, ki sodita nekje v srednje tvegane naložbe, odvisno od stanja na trgu. S tem zaključimo bolj ali manj celotni spekter najpogostejših naložb, ki so na voljo na finančnem trgu. Na podlagi naložbene piramide moramo čim prej v življenju pričeti graditi in sicer od spodaj navzgor.

Pri tem v rosno mladih letih lahko vsekakor izpustimo določene temelje piramide, ki jih uvedemo kasneje (npr. življenjsko zavarovanje), ko je to potrebno. Vendar kljub vsemu ne smemo nasedati prodajalcem posameznih produktov in začeti graditi na vrhu piramide. Vsaka večja napaka na finančnem področju ima lahko za nas velike negativne posledice v življenju. Zato je pomembno, da si izdelamo izjemno dober finančni načrt ter mu dosledno sledimo, začnemo pa seveda pri temeljih. Vsako naložbo pa pri tem tisočkrat preučimo in si pomagamo z pravimi svetovalci in ne prodajalci posameznih produktov.

Največja naložba je seveda naložba v nas samih, našo delovno sposobnosti in notranje vire. Bolj kot smo fit in zdravi, več kompetentnosti in notranjih virov imamo tem boljša je naša delovna storilnost, kar posledično pomeni, da lahko zaslužimo več denarja. V sklopu notranjih virov nam tudi izjemno koristi veščina, če znamo manj denarja zapraviti, kot ga zaslužimo. Kot pravi eden uspešnih mladih podjetnikov, vlagajte vase, razen če mislite, da niste dobra naložba. Verjetno je malo ljudi, ki so prepričani, da so slaba naložba, mogoče le ne vlagajo pravih stvari vase.

Potem si sledijo ostali finančni produkti, pri čemer se tveganje močno zvišuje. Tako pridemo do naložb, kot so na primer delnice, kamor je smiselno vlagati samo tisti del premoženja, ki si ga lahko privoščimo kadar koli izgubiti. Pohlep nas tukaj ne sme zavesti, da pri večjem donosu zanemarimo tudi večje tveganje, ki jasno pove, da obstaja večja verjetnost, da bomo del denarja enostavno izgubili.

Zato je pomembno, da smo pri vlaganju previdni in pri tem nam lahko pomaga še eden izjemno pomembnih rekov, ki pravi, da moramo vsako naložbo preučevati vsak toliko časa, kolikor smo porabili, da smo denar, ki ga nameravamo investirati zaslužili. Namreč služenje denarja je kot praskanje z nohti po skali, zapravljanje denarja pa kot polivanje vode v puščavi.

Torej premišljeno, s pridobivanjem znanja o vsaki naložbi in upoštevanjem naložbene piramide. Če imamo vsa jajca v eni košari obstaja, lahko po nepotrebnem izgubimo prav vse. Z razpršitvijo v več naložb se tveganje izjemno znižuje in to je potrebno všteti v formulo naše finančne prihodnosti.

Pri tem si je potrebno najprej priskrbeti dosti veliko stopnjo finančne varnosti, nato materialni status, ki si ga želimo ter nato lahko delamo na čimprejšnji finančni svobodi. Nekaterim uspe drugo fazo celo izpustiti in se po varnosti takoj podajo delu na finančni svobodi, brez da bi kupovali drage nepotrebne materialne dobrine. Vendar konec koncev materialne dobrine so pomembni del sodobnega sveta, v kakšni meri pa mora odločiti vsak posameznik pri sebi.

Sorodne vsebine:

1. Vlagajte vase, razen če menite, da ste slaba naložba – Intervju

Vendar preden govorimo o tem, koliko denar (ali določeno drugo področje) prispeva k sreči posameznika, moramo spoznati kategorijo, ki se ji reče mejna koristnost denarja. Najprej, kaj sploh je mejna koristnost. Mejna v ekonomski teoriji pomeni dodatna enota. Torej mejna koristnost govori o temu, koliko koristi nam prinese dodatna enota. Značilnost pri večini ljudeh in za večino materialnih dobrin je, da mejna koristnost pada, oziroma lahko na neki točki postane celo negativna. To je naravni obrambni mehanizem pred pretiravanjem. Na žalost v veliko primerih ta mehanizem deluje premalo učinkovito.

Poglejmo si praktični primer. Recimo, da si izjemo zaželimo nekaj sladkega in si kupimo veliko bomboniero. Ob prvem bombonu bomo seveda najbolj uživali. Vsak naslednji bombon bo načeloma že predstavljal vedno manjše zadovoljstvo. Bolj, kot bo naš organizem prežet s sladkorjem, bolj blizu bomo točke roba, ko nam bo postalo slabo. Seveda se na določeni točki to zgodi, je pa odvisno od posameznika kdaj, nekaterim pri tretjem bombonu, drugim pri tretji bombonieri.

Tudi mejna koristnost denarja vsekakor pada, vsaj ko govorimo o denarju zgolj kot menjalnemu sredstvu (in ne viru moči ali kaj podobnega). To praktično pomeni, da nekomu, ki zasluži 500€ dodatnih 50€ pomeni bistveno več, kot nekomu, ki zasluži 1.000€. Se pravi več denarja, kot imamo, manj pomembna nam je vsaka nadaljnja enota denarja, ki ga dobimo ali zaslužimo.

Zadeva je potem povsem jasna, da vsaka nadaljnja enota denarja pod ali na pragu revščine prinaša izjemno veliko korist. Že nekaj dodatnih enot denarja predstavlja neverjetno veliko olajšanje v vsakdanjem življenju. Če se zavestno ne odrečemo življenju po zahodnih načelih in odidemo v tempelj nekam na vzhod, enostavno moramo preživeti na materialnem nivoju. In dokler se borimo zgolj za materialno preživetje, se izjemno težko razvijamo na katerih koli drugih nivojih.

Tako lahko povsem razumemo vse težnje po dvigu minimalne plače, saj je mejna koristnost vsakega evra na tej točki neverjetno velika. Vendar je pomembno tudi to, da se z dvigom plače poveča tudi dodana vrednost oziroma produktivnost. Vsekakor sem zagovornik tega, da mora sistem omogočati vsakemu posamezniku, da razvije svoje talente in tako potem zagotavlja celotni družbi čim večjo dodano vrednost. Šibkih posameznikov ni, so le šibke družbe, ki določenim posameznikom ne omogočajo, da se razvijejo. Seveda pa to ne pomeni, da je smiselno, da drugi ljudje za nekoga drugega ustvarjajo to dodano vrednost, če jo je človek zmožen proizvajati sam. Tukaj potrebujemo sistematično, dolgoročno in konsistentno večanje produktivnosti in dodane vrednosti s spremembami v celotnem sistemu.

Seveda enkrat, ko smo nad povprečnim plačilom, nas dodatne enote denarja razveselijo, nimajo pa tako pomembnega efekta, ker se ne ukvarjamo več zgolj z golim preživetjem. Potem pridejo drugi izzivi, kot je na primer stanovanje, finančna svoboda ali doživljenjska finančna neodvisnost. Vendar so to že povsem druge kategorije, ki se ne nanašajo več toliko na pomen mejne koristnosti, temveč na finančne cilje posameznika.

Seveda je ta krivulja tudi povsem individualne narave in odvisna od življenjskih pričakovanj posameznika. Ko stopimo izven tega območja preživetja ima vsak individualne materialne težnje ter s tem povsem individualno mejno koristnost denarne enote. Vendar je mejno koristnost denarja izjemno dobro poznati, da lahko razumemo, koliko nekomu denar pomeni ter koliko prispeva k sreči posameznika in njegovemu razvoju, predvsem ko se nahajamo na območju preživetja. Če imamo na mesec x stroškov in če zaslužimo manj od tega ter se moramo zadolževati, lahko vsaka nadaljnja enota bistveno prispeva k naši sreči zaradi odprave stresa itn.

Torej, ko darujemo v dobrodelne namene, odmerjamo žepnino otroku in podobno moramo upoštevati ta kontekst. Na primer to, da otroku povečamo žepnino za nekaj evrov staršu lahko ne pomeni nič, otroku pa neverjetno korist in »celo premoženje«. Prav tako je pomembno tudi to, da sami pri sebi ocenimo, do katere točke je mejna koristnost dejansko res še velika, kdaj pa delujemo predvsem iz drugih vzgibov, kot so pohlep ali kateri koli drugi od sedmih smrtnih grehov.

Koncept mejne koristnosti seveda lahko uporabimo tudi na drugih področjih življenja. Primer je na primer, koliko smo fit. Če smo povsem brez kondicije je vsaka nadaljnja enota za nas izjemno pomembna.  Več kondicije, kot imamo manj nam je pomembna. Podobno je tudi recimo s časom, ki ga preživimo z družino. Če ga nič ne preživimo, pa si želimo, ima vsaka enota preživetega časa z družino neverjetno veliko korist. Z vsako nadaljnjo enoto ta korist pada.

Za vsako področje je tako kot na krivulji mejne koristnosti denarja določen del, ki je bistven za preživetje – materialno preživetje, ohranitev življenja, določenega odnosa itn. Torej, ko si postavljamo cilje in razmišljamo o osebnostnem razvoju je smiselno, da se vprašamo tudi o mejni koristnosti. Torej na katerih področjih, bomo za vloženo enoto časa pridobili največ koristi k celotni kakovosti življenja.

Ena izmed raziskav na vzorcu več kot 600.000 američanov je pokazala da je 60.000€ bruto prihodka letno pomembna meja. Do tega letnega prihodka je mejna koristnost denarja izjemno velika in pomembno prispeva k sreči, od te meje naprej pa je praktično nič. Seveda je ta številka za Slovenijo glede na standard nižja, verjetno nekje na dobri polovici.

Ni sorodnih vsebin.

Če se vrnemo k bistvu, so me ravno pred kratkim klicali z banke, da so mi v Španiji kopirali magnetni zapis kreditne kartice, da je verjetno prišlo do zlorabe in če mi blokirajo kartico. Glede na to, da sem bil v tujini, je očitno zelo dobro, če imaš več kartic s seboj . Pri celotnem postopku si bili hitri, kartico takoj blokirali, novo pa sem dobil v roku dveh dni.

Mi je pa pod roke ravno prišel članek v Finančni prilogi, ki govori o varnostnih pravilih uporabe plačilnih kartic, da se izognemo zlorab. Glede na to, da bom sedaj vseeno kanček bolj pozoren, kje in kako plačujem, se mi zdi vredno spodnja pravila poznati in upoštevati do čim večje mere. Seveda pa brez panike in paranoje, če nam je namenjeno, da nam bo kakšen evro izginil, se bo to zgodilo tako ali drugače.

Pravila za varno uporabo plačilnih kartic

Novo plačilno kartico ob prejetju takoj podpišite, kjer je veljavna le podpisana kartica, obenem se s podpisom zmanjša možnost zlorab.

Staro kartico, neveljavno ali preklicano kartico obvezno uničite, tako da jo razrežete.

Kartice ne hranite na soncu ali blizu drugih toplotnih virov, elektromagnetnega sevanja in drugih škodljivih virov, ker se tako lahko poškoduje in postane neuporabna.

S kartico ravnajte skrbno, vedno jo imejte pri sebi, ne puščajte jo v avtu, v garderobi in drugih podobnih mestih.

Kadar plačujete s kartico, je nikoli ne izpustite izpred oči – v restavraciji naj natakar uporabi prenosni POS terminal ali pa pospremite natakarja do plačilnega mesta.

Ne dovolite, da bi trgovec kartico skozi terminal potegnil več kot enkrat. Za vsak neuspešen poskus zahtevajte potrdilo o neuspeli transakciji.

Pred podpisom potrdila (slipa) preverite znesek plačila, ki ga potrjujete s podpisom.

Shranjujte potrdila o opravljenih nakupih in natančno preverite vse izpiske porabe po kartici.

Osebno številko kartice – PIN kodo, si takoj po prejetju zapomnite in uničite ovojnico, v kateri ste jo prejeli.

Osebne številke ne nosite napisane na listku skupaj s kartico.

Tudi doma osebne številke ne nosite zapisane na listku skupaj s kartico.

Osebna številka bo dovolj skrbno shranjena le takrat, ko boste nanjo gledali tako kot na vaš denar.

Kartica je osebna, torej, samo vaša. Nihče drug z njo ne sme opravljati nobenih storitev.

Na prodajnih mestih

Pri plačevanju s kartice te nikoli ne izpustite iz svojega vidnega polja.

Nadzirajte celoten postopek plačevanja. Posebno bodite pozorni v restavracijah.

Bodite pozorni, da trgovec vašo kartico avtorizira – kartico potegne čez terminal – samo enkrat.

Za vsako neuspešno avtorizacijo zahtevajte od trgovca potrdilo o neuspešni avtorizaciji.

Pred potrditvijo nakupa s podpisom potrdila (slipa) ali vnosom PIN kode preverite znesek plačila, ki ga potrjujete.

Med plačevanjem na prodajnem mestu pazite, da nihče ne vidi vnosa vaše PIN kode (enako na bankomatih).

Če med plačevanjem s kartico opazite, da vas kdo opazuje ali vam stoji preblizu, ga prosite, naj se umakne.

Potrdila o že opravljenih nakupih ponavadi vsebujejo dovolj podatkov o kartici, zato stara potrdila uničite, da kdo drug z njih ne bi mogel razbrati pomembnih podatkov o vaši kartici.

Preden zavržete potrdilo o nakupih, natančno preverite vse izpiske porabe. Le s primerjavo izpiska porabe s potrdilom o nakupih lahko ugotovite svojo dejansko porabo.

Na prodajnih mestih ne podpisujte potrdila (slipov), ki niso namenjena takojšnjemu plačilu blaga ali storitve in so napisna z vnaprejšnjimi datumi ali so celo prazna.

Vir: Finančne novice

Ni sorodnih vsebin.

Imaš več spletnih portalov, med katerimi je tudi izjemno zanimiv video blog Razkrito.com. Lahko poveš več, zakaj se gre in kako si prišel do ideje?
Portal Razkrito.com je izjemno zanimiv, tudi sodeč po odzivih medijev in bralcev in bralk. Gre namreč za prvi finančni blog z rednimi video nasveti v Sloveniji. Blog je bil ustanovljen že februarja 2008 sprva namenjen brezplačnim kratkim informacijam in finančnim nasvetom za večjo poslovno in osebno uspešnost. Čez eno leto sem prišel do ideje, da so nasveti v obliki videov še boljši in lažje pridejo do samega bralca ali bralke. Gre za bistveno večji osebni stik. Do ideje sem prišel ob ugotovitvi, da je v Sloveniji to področje zelo slabo pokrito in da je zanimanje veliko. Ravno v času recesije je pravilno upravljanje z denarjem zagotovo prioriteta. Zadnji mesec je rast obiska na portalu Razkrito.com kar za 122, 65 % in to brez niti enega vloženega evra v oglaševanje.

Torej se bova pogovarjala predvsem o denarju. Se ti zdi, da je denar neke vrste tabu tema – po eni strani je zagotovo področje, ki zbuja izjemno veliko interesa, po drugi strani imamo ljudje neverjetno velike predsodke do denarja (predvsem podedovanih), še bolj do bogatih ljudi?
Strinjam se s trditvijo o denarju. Po eni strani si ljudje želijo biti bogati, ko pa jim poveš rešitev in kaj bi morali narediti ali kaj delajo narobe, pa si tega ne želijo slišati. Kot bi bežali pred resnico. Prav tako malo ljudi privošči bogatim, čeprav si prav oni želijo biti bogati. Kako smo lahko bogati, če sovražimo bogate? Bomo, ko bomo bogati tudi sovražili same sebe? To preprosto ne gre. Če želimo ustvarjati denar in biti bogati moramo imeti pozitiven odnos do denarja in bogatih.

Ali imajo negativna prepričanja oziroma predsodki o denarju zaviralni vpliv pri pridobivanju bogastva in kateri so tipični takšni predsodki?
Negativna prepričanja so eden izmed najbolj bistvenih vzrokov, zakaj denarja nimamo. Zamenjati jih moramo s pozitivnimi prepričanji. Predstavljati si moramo rešitve, ki nam bodo omogočile pritok denarja in se obnašati, kot da denar že imamo. Namesto, da se sprašujemo zakaj nimamo denarja, se vprašajmo kako lahko denar ustvarimo. Tipični predsodek je zagotovo, da do denarja ne moremo priti ter, da rabimo za pot do bogastva na primer bogate starše, zadetek na loteriji itd. Po raziskavah ameriških milijonarjev je praktično večina ustvarila premoženje iz nič. Zavedati se moramo, da imamo vsi enake možnosti za uspeh, bolj kot kadarkoli prej, saj vse poteka bistveno hitreje. Tudi recesija lahko pomeni nov začetek ali uspeh na katerem področju, kjer drugi trenutno mirujejo.

Zakaj si ljudje po tvojem mnenju primerno želijo postati bogati? Zaradi vpliva, varnosti, dobrin, ki jih lahko kupi denar ali kaj drugega?
Vzroki za željo po bogastvu so verjetno pri vsakem drugačni. Nekaj je odvisno tudi od vzgoje in našega prepričanja. Denar nam vsekakor zagotavlja določeno varnost, vpliv v družbi itd. Pomembno je, da si želimo srečo z denarjem, saj nam denar ne pomaga ničesar, če nismo srečni.

Se ti zdi, da ima vsak zemljan pravico in zmožnost postati bogat? Kaj so glavne ovire, da se to ne zgodi?
Čisto vsak ima to možnost. Prav tako, kot ima vsak 24 ur časa – odvisno je, kaj bomo s svojim časom naredili. Glavne ovire, so predvsem prepričanja ter pomanjkanje aktivnosti v smer, katero želimo priti. Radi bi na primer zaslužili nekaj sto evrov več vsak mesec, ko pa povprašaš osebe, kako bodo to naredili v praksi, pa nimajo konkretnih ciljev. Če ima nekdo cilj na primer že nekaj časa nekaj doseči, ga lahko s preprostim vprašanjem, kaj je naredil npr. v tekočem tednu za dosego cilja, ki ga ima preprosto testirati, kako resno misli. Delovati moramo v smeri pridobivanja bogastva. Veliko nam lahko pomagajo tudi npr. mentor, izobraževanje itd.

Če pogledamo še z drugega konca, kateri bi bili trije glavni nasveti za nekoga, ki želi obogateti?
Razmišljajte pozitivno in bogato, imejte jasno definiran cilj z napisanimi koraki, kako ga boste dosegli ter še danes ukrepajte v tej smeri.

Kakšen odnos pa imaš do dobrodelnosti. Je to nujni sestavni del pridobivanja bogastva, ali zgolj podpiranje tistih, ki ne prispevajo družbi?
Bogati ljudje darujejo. V svetu poznamo veliko primerov darovanja na primer sklad Billa Gatesa, Oprah Winfrey itd. Dajanje odpre pot sprejemanju. Vedno moramo nekaj nameniti dobrodelnosti, saj se nam to prej kot slej povrne. Sam nedvomno podpiram darovanje, zato sem tudi že večkrat preko lastnih projektov podpiral organizacije za pomoč drugim.

Se strinjaš, da je pohlep tisti, ki je pripeljal svet v to krizo, s katero se sedaj soočamo?
Mogoče je res pohlep eden izmed vzrokov za krizo, ni pa edini. Predvsem pohlep po želenju nečesa, čeprav nam dolgoročno to prinese neuspeh. Američani, ki so se znašli v nepremičninski kriti so znani po veliki zadolženosti. Raziskave so pokazale npr. da ima povprečno ameriško gospodinjstvo na vsakih 100 dolarjev, kar 95 dolarjev dolga.

Kje je potem meja, koliko se ukvarjati z denarjem – je to področje, ki je enakovredno ostalim, je potrebno odnose postaviti pred denar itn., ali mora biti denar prioriteta?
Menim, da moramo imeti usklajeno življenje. Seveda se prvo vprašamo, kaj so naše prioritete in tistemu namenjamo največ časa, vendar je vseeno treba delati na vseh področjih npr. odnosi, denar, zdravje itd. Le z usklajenim življenjem bomo živeli srečno in nam bo denar tudi koristil, da bomo še srečnejši. Če na primer ne bomo srečni v ljubezni bomo denar porabljali za lajšanje naše trenutne krize. Denar naj se porablja za tiste dejavnosti, ki nam omogočajo radost in srečo.

Na podlagi vseh teh nasvetov, lahko poveš, kakšen odnos imaš do svojega denarja oziroma kako ravnaš z njim? Na primer ali beležiš vsak izdatek, delaš mesečne statistike, najprej plačaš sebi in potem drugim, si bolj zapravljive ali skrbno ravnaš z vsakim evrom itn.?
Z denarjem skušam ravnati pravilno. Sprva plačam sebi. Veliko investiram. Posebno bi poudaril investiral, ker pričakujem potem nekaj v zameno npr. v svoje podjetje, izobraževanje itd. Tudi varčujem. Denar porabljam za stvari, ki me radostijo in so mi všeč. Zapomniti si je potrebno, da bogat ni tisti, ki ima dosti denarja npr. visok prihodek, ampak tisti, ki zna z denarjem upravljati. Praktično vedno vem, koliko denarja imam in koliko ga lahko zapravim. Tudi v podjetju vsak mesec vem za vsak evro, ki bodisi pride ali odide iz podjetja, vsaj v začetku poslovanja in postavitve sistema delovanja.

Kaj pa denar in podjetništvo – je podjetništvo prava pot za nekoga, ki bi rad postal finančno bogat?
Večina milijonarjev je podjetnikov. Že sam pogled na Forbesovo lestvico najbogatejših razkrije, da je vsaj 70 odstotkov milijonarjev podjetnikov. Podjetništvo je eden izmed glavnih vzvodov na poti do hitrejšega in trajnejšega bogastva. Če pogledamo na primer povprečno plačo v Sloveniji hitro ugotovimo, da bomo težko obogateli, če bomo imeli plačo podobno povprečni plači. Podjetnik je oseba, ki rešuje probleme za druge z dobičkom in prav podjetništvo nam omogoča tudi lažje uporabljati naš čas v smeri ustvarjanja bogastva. Lažje delamo tisto, kar nas veseli in ponavadi je potem denar posledica. Vseeno je potrebno opozoriti, da veliko podjetij propade (po 5. letih vsaj 2/3), zato je potrebno pred vstopom v podjetništvo temeljito premisliti. 

Kakšna pa je cena, ki jo je potrebno plačati za to, da obogatiš? Bi rekel, da je denar težko zaslužiti, ali je to še eno negativno prepričanje?
Če bomo denar zaslužili z garanjem, ga bomo porabili za lajšanje posledic garanja, kar je spet začaran krog. To je spet eno izmed napačnih prepričanj, ki nas popelje na napačno pot. Cena, ki jo je potrebno plačati je v delanju tistega, kar nas veseli; izobraževanju itd. Potrebno je nekaj narediti, da se na točko bogastva premaknemo, vendar se lahko zgodi, da pridemo do bogastva tudi na primer preko hobija tako, da cena ni visoka.

Kakšno pa je tvoje mnenje o t.i. tajkunih in se ti zdi, da mečejo slabo luč na podjetništvo?
Tajkuni vsekakor mečejo slabo luč na podjetništvo, vendar vsekakor priporočam, da svoj čas usmerjamo v ustvarjanje lastne sreče in bogastva, kot ustvarjanje z drugimi. Če imamo željo bomo uspeli navkljub tajkunom.

Kako pomembno pa se ti zdi izobraževanje oziroma širše gledano vlaganje vase pri tem, da postaneš bogat?
Spomnim se seminarja, ki sem se ga udeležil preko nekega podjetja in slogana, ki so ga imeli. Pisalo je vlagajte vase, razen če menite, da ste slaba naložba. Menim, da to odgovori na vsa vprašanja. Zavedati se moramo, da živimo v dobi, kjer so informacije in spremembe vedno hitrejše. Kar je danes dobičkonosno je lahko že jutri izguba. Znanje na svetu se podvoji že v nekaterih panogah na vsake 3 leta in, če želimo držati korak z ostalimi se moramo izobraževati.

Je denar tisto, kar te žene naprej, ali so to kakšni drugi motivi?
Naprej me žene prav sreča. Odkar imam lastno podjetje delam točno tisto, kar si želim. In to me žene naprej. Denar je, kot rečeno posledica. Seveda je denar pomemben, vendar ustvarjanje denarja z nečem, kar ne želimo nam ne pomaga kaj dosti.

Sorodne vsebine:

1. Intervju: Dejan Romih – MountVacation – globalni spletni portal
2. Intervju – Urban Založnik, mladi podjetnik
3. Naložbena piramida

V tokratnem govoru, prav tako v dobrih 3 minutah pa Richard razloži, kaj se lahko zgodil, če uspemo in nehamo slediti tem osmim faktorjem. Njega je to pripeljalo do nečimrnosti, hitrih avtomobilov, močnega upada posla, ker se je osredotočil na denar, namesto na stranke in na koncu tudi do jemanja pomirjeval. Ko se je zopet fokusiral na osem faktorjev uspeha, je dosegel še večje uspehe, kot kdajkoli prej. Je pa zato potreboval sedem let, zato je seveda tudi vztrajnost med omenjenimi osmimi faktorji. Nauk je, da življenje in s tem tudi uspeh ni samo cilj, temveč predvsem vseživljenjska pot. Spanja na lovorikah ni; za osvojitvijo določenega nivoja izzivov, pridejo novi, še večji. Tako rasemo in se razvijamo. In še to, denar ne mora kupiti sreče. J

Uživajte v ogledu videa, traja le 3 minute.

Sorodne vsebine:

1. Kaj je potrebno za uspeh?
2. Fokus – ostrina, ki je pogoj za poslovni in osebni uspeh
3. Delo zgolj za denar nima nobenega smisla

Prvo jasno dejstvo je zagotovo to, da se recesija kot produkt izjemno dobro prodaja. Če pregledamo medije zadnjih nekaj mesecev, je beseda recesija omenjena neštetokrat. Dokazano je, da slabe novice in šokantni naslovi pritegnejo veliko več pozornosti, kot pa dobre novice. To nikakor ne pomeni, da ljudje želimo, da se slabe stvari dogajajo, vendar pa jim v splošnem posvečamo veliko več pozornosti. Posledično seveda to vodi do tega, da ker ljudje radi beremo o recesiji , se bo pač o tem ogromno pisalo. Velik problem, ki nastane pa je ta, da se poleg dejanske krize gospodarstva ustvarja še velika psihološka kriza. Zato je mogoče pametno v tem obdobju začeti z medijsko »dieto«, da prekinemo tok negativnih informacij, ki načeloma nimajo nobenega pozitivnega učinka. Obenem pa se je smiselno osredotočiti predvsem na rešitve problemov, ki nam jih je to obdobje prineslo. Pri tem pa moramo biti pozorni tudi na to, da si ne prikrivamo resnice.

Prikrivanje resnice samemu sebi je pogost problem, s katerim se soočamo vsi. Pač najlažje si je zatisniti oči. Tako je bilo v preteklih mesecih moč opaziti veliko ljudi, ki so se pohvalili, da recesije sploh ni in da je vse v najlepšem redu oziroma vse skupaj en sam velik medijski pomp. Vsekakor recesija ni prizadela vsakogar, vendar pa je izjemno veliko ljudi izgubilo ogromno premoženja, nekateri celo velik del privarčevane pokojnine ali službo, plače so se v večini podjetjih znižale in še bi lahko naštevali. Veliko podjetnikov se sooča z ogromnimi problemi, ki izhajajo iz upadanja prodaje, krhanja poslovnih odnosov, pomanjkanja virov financiranja itn. Bistveno pri tem je, da pojava ne smemo podcenjevati. In če je karkoli v našem območju vpliva, da pomagamo posameznikom, ki pa mogoče imajo težave, smo s tem dosegli veliko. Ne smemo pa zanemariti tudi veliko posledic vseh teh šokov, ki pripeljejo predvsem do tega, da so odnosi lahko bolj ostri, komunikacija bolj čustvena in podobno.

Drugi konec te iste palice pa je, da nikakor ni smiselno, da nam recesija popolnoma uniči življenje. V medijih je bilo zabeleženih kar nekaj dogodkov, ko so si posamezniki vzeli bit, ker so izgubili praktično vse. V prejšnji objavi sem pisal o notranjih in zunanjih virih in ravno v takih obdobjih, kot je recesija, je bistveno, da imamo veliko notranjih virov, s katerimi si bomo lahko zopet ustvarili zunanje vire. Če analiziramo biografije uspešnih poslovnežev ali ljudi na sploh, lahko ugotovimo, da je bila večina njih večkrat na dnu, tudi z razglasitvijo bankrota in tistim z največ notranjih virov, se je uspelo zopet pobrati, pri tem pa je bil velikokrat dosežen celo večji uspeh kot prej. Poleg tega pa, bolj kot smo navezani na materialni svet (in večina nas je zelo), večji šoki nas lahko čakajo pri takih padcih.

Pogosto je moč slišati ali zaslediti tudi misel, da je kriza velika priložnost. Ta trditev je vsekakor resnična, vendar pogojno. V povprečju je zagotovo večja priložnost za mlajša ali novonastala podjetja, ki jim ni potrebno braniti tržne deleže, vendar dejansko napadajo že obstoječe akterje na trgu, ki se ravno ukvarjajo sami s seboj. To nikakor ne izključuje tudi vseh ostalih podjetij, vendar pa je težko razmišljati o priložnostih, ko moraš sanirati rdeče alarme v organizaciji. Ne glede na to pa je kriza zagotovo priložnost za vsa podjetja pri optimizaciji poslovanja. Nižanje takšnih in drugačnih nepotrebnih stroškov, optimizacija človeških virov in podobni prijemi lahko vodijo do izjemnih izboljšav. Tako lahko organizacija postane veliko bolj »lean and mean« ter s tem ohrani ali pridobi želeno tržno pozicijo. Če se vrnemo na izhodišče, ali je kriza priložnost, se je smotrno spomniti na velikane informacijskih tehnologij, kot so Apple, Google in Microsoft, ki so začeli delovati ravno v času kriz. To pomeni, da iz recesije zagotovo pridejo novi zmagovalci, nikakor pa to delo ni enostavno, kot že podjetništvo v osnovi ni.

Pomembno vprašanje v tem času je tudi, katera podjetja imajo več možnosti, da preživijo ali se celo razcvetijo v tem času. To so zagotovo podjetja, ki dejansko ustvarjajo dodano vrednost in rešujejo oprijemljive probleme, s katerimi se soočamo ljudje in organizacije (običajno so dobre podjetniške ideje rešitve problemov). V osnovi produkte in storitve delimo na antibiotike, aspirine in vitamine. Antibiotiki so produkti, ki jih nujno potrebujemo, ko zbolimo; aspirine je dobro imeti, če nas na primer boli glava; vitamini pa so luksuzne dobrine. Torej večjo bolečino kot odpravljamo (ki jo je potrebno nujno odpraviti), ali z naravo produkta, ali z dodano vrednostjo, večja je verjetnost, da nam bo v tem času uspevalo. Velik segment takšnih izdelkov in storitev so tisti, ki nam direktno znižajo stroške ali prihranijo čas. Primer takega izdelka so na primer nadomestne kartuše oziroma črnila in tonerji. Velikokrat se pojavi vprašanje, katerim podjetjem bo še šlo dobro v krizi? Na žalost verjetno ne bo šlo slabo tudi stečajnim upraviteljem, psihologom in podobnim, ki predstavljajo pomemben družbeni element v prehodih trendov ali sistemov.

Ko govorimo o preživetju ali celo zmagovalcih recesije, pa moramo nujno pomisliti tudi na rek, da se streho popravlja, ko še sije sonce. Če pogledamo prej omenjene velikane informacijskih tehnologij, imajo vsi na računih milijarde in milijarde dolarjev, ki bodo v teh časih odigrali ključno vlogo (Microsoft 23 mrd, Google 17 mrd, Apple 25 mrd). To so namreč tako sredstva, ki predstavljajo zalogo za preživetje do konca recesije, kot tudi sredstva, ki bodo po vsej verjetnosti namenjena vlaganju v razvoj novih produktov in storitev, ki bodo v ali proti koncu obdobja lahko privedle k bistveno drugačni tržni poziciji. Zmožnost inoviranja v teh časih je lahko ključnega pomena. Lekcija pa ni nič drugačna, kot tudi v osebnem življenju, da je nujno potreben nek »krizni fond« na banki, ki je namenjen za težke čase, ki bodo zagotovo prišli.

Velika prednost recesije je za določena podjetja tudi z vidikov človeških virov. Za tista, ki lahko zaposlujejo seveda. Namreč v tem obdobju je na trgu delovne sile veliko več kakovostne ponudbe. Prav tako se ljudje bojijo izgube služb, zato so pripravljeni delati več in za nižje plačilo. Na primer podjetje Google, ki je svojo veliko rast dosegalo tudi v času po pikakom (.com) poku borznega balona, je imelo na voljo izjemno veliko kakovostnega kadra, ki je bistveno prispeval k tržni poziciji podjetja, kot ga ima danes ta gigant.

O tem, da bodo krizni časi zagotovo prišli, govori teorija življenjskega cikla, torej da ima vse kar obstaja svoje rojstvo, začetek, vzpon, vrhunec, zaton in padec. Krivulja, ki to ponazarja pa se giblje v ciklih, torej v vzponih in padcih. To pomeni, da je povsem naravno (oziroma normalno), da se sedaj nahajamo v takem obdobju in da ne bo nič nenavadnega, če se bo to še ponovilo v toku našega življenja. Skoraj je ni generacije, ki ne bi šla vsaj čez eno večjo globalno tranzicijo oziroma šok. Pozitivna plat tega je, da po dežju vedno sije sonce, ključno pa predvsem to, da se ravno v težkih časih običajno največ naučimo.

Za konec pa bi omenil še dve izjemno pomembni lekciji, ki upam, da bosta sestavni del učenja človeštva. Prvo dejstvo je to, da kriza predstavlja idealno obdobje, da se povprašamo o naših temeljnih vrednotah, vizijah, ciljih in smislu obstoja. Ni skrivnosti, da je vzrok za krizo predvsem prevelik pohlep, ki je povzročil sesutje nepremičninskega in nato finančnega trga, sedaj pa ima to uničujoč vpliv tudi na realni sektor. Česarkoli preveč na dolgi rok ne predstavlja nič pozitivnega. Tako se nahajamo v idealnem obdobju, da se vprašamo, kaj vse drugo pa je smiselno postaviti ob bok (pohlepu po) kapitalu v gospodarstvu, da bo življenje posameznika v družbi bolj usmerjeno k dolgoročni kakovosti, razcvetu in harmoniji. Nikakor ne verjamem, da bo svet po tej krizi bistveno drugačen, vendar imajo majhne spremembe lahko izjemno velike vplive, kar je to dokazala tudi ta finančna kriza. Pojav se imenuje »učinek metulja«, ko zamah s krili na enemu koncu sveta, povzroči tsunami na drugem koncu.

Druga taka lekcija pa se nanaša bolj na vsakega posameznika in njegovo integriteto. Zopet bi lekcijo ponazoril z rekom, ki sem ga slišal od uspešnega slovenskega podjetnika Janeza Škrabca in sicer gre ta nekako tako: Pazi kako se boš obnašal do ljudi na poti navzgor, kajti na poti navzdol jih boš zagotovo zopet srečal. Napuh, kršenje integritete, postavljanje interesov pred odnose in podobno ima na dolgi rok lahko fatalni učinek.

Čisto za konec pa še najbolj pogosto vprašanje, kdaj bo recesije konec, oziroma ali jo je mogoče s trenutnim pozitivnim trendom na borzi že? Odgovora verjetno ne ve nihče, bo pa to poletje za marsikoga, predvsem veliko podjetnikov izjemno težko. Lekcije pa zagotovo neprecenljive!

Sorodne vsebine:

1. Pet poti do finančnega bogastva in kvadrant denarnega toka
2. Finančna inteligenca
3. Naša finančna prihodnost

1. Priprava, naprava, odločitev, ukrep, stvar, pojav ali snov namenjena oziroma uporabljena za uresničitev kakega dejanja, dosego določenega cilja
2. Denar, materialne dobrine

Če delitev apliciramo nekoliko bolj na življenjske situacije, bi lahko vire sredstev v osnovi razdelili na zunanje (avto kot prevozno sredstvo, ali podaljšek *) in notranje vire (veščina javnega nastopanja za širjenje specifičnega znanja).

Zunanja sredstva

Zunanji viri oziroma sredstva se torej nanašajo na vse materialne dobrine, ki jih posedujemo ali so nam na voljo. To je sam denar na računih, sredstva v finančnem pomenu (stanovanje, avto, delnice – nekateri finančni guruji pod sredstva kategorizirajo le tiste dobrine, ki nam prinašajo denar), človeški viri, infrastruktura, itn. Nenazadnje recimo tudi varnost, ki jo imajo študentje in jo zagotavljajo starši ter država. Problem zunanjih sredstev je predvsem ta, da na njih nimamo v celoti vpliva. Moč vpliva je zelo odvisna od narave sredstva, ki ga posedujemo, vendar ne glede na sredstvo, je naš vpliv zelo omejen, s tem pa prevzemamo določeno tveganje, da to sredstvo izgubimo.

Na primer, če posedujemo avto, nam ga lahko ukradejo in če smo brez ustreznega zavarovanja ostanemo brez zunanjega sredstva. Lahko imamo v lasti več delnic, pa se ujamemo v medvedjem trendu in izgubljamo pretežni del premoženja. Nenazadnje tudi denar, ki ga imamo v žepu nažira inflacija, pa še skušnjavi, da bi ga zapravili, se težko upremo. Ključno dejstvo, ki se ga pri tem moramo zavedati je, da zunanja sredstva so vsekakor pomembna, vendar ne predstavljajo varnosti, kot si jo običajno predstavljamo, saj jih lahko tako rekoč brez vplival izgubimo.

Izjemna specifika zunanjih sredstev je tudi ta, da jim ljudje običajno prepisujemo veliko večji pomen, kot notranjim sredstvom. Prvi razlog za to je verjetno v tem, ker so navzven takoj vidni in s tem omogočajo takojšnje primerjanje. Drugi razlog je verjetno že omenjena navidezna varnost, ki jo človek išče v nakopičenemu premoženju. Tretji in verjetno največji razlog pa je v tem, da zunanji viri močno vplivajo na samopodobo in s tem na naše lastno videnje notranjih virov. Z drugimi besedami, nek zunanji vir nam običajno zagotovi (lahko lažen, ni pa nujno) občutek varnosti, pomembnosti ali občutek večje lastne vrednost. Torej pomanjkanje notranjih sredstev običajno vodi k temu, da precenjujemo zunanja sredstva.

Notranja sredstva

Druga vrsta sredstev so notranja sredstva, ki so v bistvu naše kompetence. Pri tem seveda govorimo o znanju, veščinah, vrednotah, stališčih in posredno tudi o izkušnjah, ki jih imamo ter socialni mreži v katero smo vpeti. Primeri takšnih notranjih virov bi bili znanje, kako postaviti spletno stran, veščina javnega nastopanja, odgovornost, čustvena inteligenca, zdravje, natančnost itn.

Glavna značilnost notranjih sredstev je ta, da nam jih nihče ne more vzeti (razen v resnični skrajnih življenjskih primerih), ne glede na to, v kateri točki se nahaja gospodarstvo in kakšna stopnja intervencionizma države je prisotna. Kot pravi rek, da največje obresti prinesejo naložbe v znanje, to drži kot pribito. Še bolj pomembno pa je to, da običajno večjo kapaciteto notranjih sredstev kot imamo, večji imamo potencial, da ustvarimo tudi zunanja sredstva. Tako če iz kakršnega koli razloga izgubimo zunanja sredstva, imamo kompetence, da ta sredstva zopet ustvarimo. To je dokazalo že veliko bogatih zemljanov, ki so izgubili vso svoje premoženje in ga zopet ustvarili. Med njimi je bil tudi Donald Trump, znani nepremičninski mogotec in New Yorka in zelo znana medijska osebnost. Pomembno je, da v življenju vlagamo predvsem v notranja sredstva, na katerih nato temeljijo zunanja sredstva.

Torej za razliko od zunanjih virov, ki v večini primerov le zelo blago ali sploh ne vplivajo na notranje vire, pa z notranjimi viri veliko lažje ustvarjamo zunanje vire. Res pa je, da je zato potrebno veliko vlaganja vase, potrpljenja in dolgoročnega pogleda. Vendar, ko enkrat pridobimo oziroma razvijemo nek notranji vir, tega lahko uporabljamo znova in znova. Torej večina notranjih virov je praktično neuničljivih. Pri zunanjih virih, pa je običajno tako, da več kot jih porabimo, manj jih običajno imamo.

Statistično gledano naj bi šla vsaka generacija skozi vsaj en večji okoljski pretres, pa naj bo to vojna, katastrofa, menjava političnega sistema, depresija ali kaj podobnega. Poleg tega se vse okoli nas giblje v ciklih, ki so sestavljeni iz vzponov in padcev. Tovrstni pretresi in pa ciklični padci pa so običajno povezani z relativno veliko izgubo zunanjih sredstev. To lahko zadnje pol leta tudi dobro opazujemo sedaj, ko smo v času recesije. Ravno v takih obdobjih, pa notranji viri dobijo še toliko večji pomen.

Zunanja sredstva kot posledica notranjih

Pri vsem tem pa ne gre zanemariti pomena zunanjih sredstev. V skladu s finančno inteligenco je že tako, da starejši, kot postajamo več zunanjih sredstev potrebujemo, predvsem če bi si na primer želeli imeti veliko prostega časa oziroma si zagotoviti tudi finančno svobodo. Ne gre zanemariti tudi zavarovanja naše delovne sposobnosti in podobno.

Kljub temu pa je bistveno in pomembno to, da razumemo razliko med zunanjimi in notranjimi viri in če so zunanji viri posledica notranjih virov (denar kot posledica dobrega dela), je verjetno dejanska stopnja samoaktualizacije veliko večja. V tem primeru imamo običajno tudi drugačen odnos do zunanjih virov in nam izguba določenega zunanjega vira ne predstavlja velikega čustvenega bremena, saj smo samozavestni in se zavedamo, da smo z notranji viri sposobno zopet pridobiti mogoče še boljši zunanji vir. Povedano bolj enostavno, naša navezanost na materialne dobrine je veliko manjša.

Torej največji vir oziroma sredstvo ste torej vi sami. Najprej vaša življenjska bit, raven energije, nato pa stopnja vaše kompetentnosti. Zato vlagajte predvsem vase!

Sorodne vsebine:

1. Zunanji svet kot odsev notranjega
2. Počitek in čas zase
3. Dolgoročni pogled

Malo ljudi pa ve, da poleg nespametnega zadolževanje obstaja tudi pametno zadolževanje. Za slednje potrebujemo nekoliko višjo finančno inteligenco ter pravilno naravnane vzorce ravnanja z denarjem. Seveda pa tudi zvrhano mero potrpežjivosti, vztrajnosti in samodiscipline. Ko sposojanje denarja ne postane več mehanizem za nakup potrošniških dobrin, vendar vzvod za dosego ciljev, lahko govorimo o pametnem zadolževanju. V bistvu, kar o izjemno pametnem zadolževanju, saj z vzvodi lahko dosežemo veliko hitreje in izjemno lažje zastavljene cilje. Večina uspešnih ljudi uporablja dva osnovna tovrstna vzvoda (denar drugih ljudi, čas drugih ljudi), s katerima dosegajo svoje velike vizije in tako spreminjajo svet.

Pojdimo v nekoliko več podrobnosti. V splošnem lahko naš denar alociramo med sredstva in obveznosti do virov sredstev. Definicija za ta dva pojma je enostavna. Sredstva so tiste dobrine, ki prinašajo denar v naš žep, obveznosti do virov sredstev pa tiste dobrine, ki denar iz našega žepa jemljejo. Torej naše podjetje, nepremičnina, ki jo oddajamo, delnice itn. so sredstva, ker nam prinašajo denar v žep v obliki dobičkov, dividend in zbranih najemnin. Naš avto, hiša v kateri živimo, vikend, jahta, otroci, itn. so obveznosti do virov sredstev, ker nam jemljejo denar iz žepa.

Pri tem velja opozoriti, da ima ta definicija določeno specifičnost, ki moti marsikaterega finančnega strokovnjaka, še posebno tiste, ki vam posojajo denar. V osnovni ekonomski definiciji je vaš avto res vaše sredstvo, saj ima neko tržno vrednost in vi ga posedujete. Vendar po naši, zgoraj omenjeni definiciji ta avto predstavlja OBVEZNOST, saj vam mesečno ne prinaša nič denarja, vendar plačujete za bencin, zavarovanje itn. Zgodba se spremeni, če je ta naš avto taksi, ga imamo za potrebe poslovnega delovanja, ga mogoče oddajamo ali ima kakšno drugo dodano vrednost. V takem primeru avto postane sredstvo.

Poglejmo si kar praktični primer na zadolževanju. Če kupujemo avto za osebne potrebe in zanj vzamemo kredit, smo se zadolžili za obveznost in zato je to nespametno, slabo zadolževanje. V primeru, da smo avto plačali z gotovino, smo že nekoliko bližje finančno inteligentnemu dejanju. Povsem nasprotni primer pa je, da kupujemo neko sredstvo in zanj najamemo kredit – to je lahko povsem finančno inteligentno dejanje. Torej, če kupujemo novo nepremičnino, ki jo bomo oddajali, za to vzamemo kredit, del mesečne obveznosti pa pokrijemo s pomočjo najemnine, ki jo prijemamo, je to lahko dober vzvod, da postanemo finančno svobodni.

Ta vzvod lahko seveda praktično povežemo tudi s podjetništvom. Če imamo lastno podjetje in vzamemo kredit za rast našega podjetja je to vsekakor inteligentno zadolževanje. Na pomembnost tega nakazuje tudi statistično dejstvo, da je več kot 70% najbogatejših ljudi na zemlji ravno podjetnikov. Res pa je, da bomo za povem nov avto z nizkimi rednimi mesečnimi prilivi v slabi službi brez problema dobili kredit, za potrebe rasti našega podjetja pa veliko težje. Ampak to je že stvar druge debate.

Končno vprašanje pa je, kako lahko slabi dolg spremenimo v pametno zadolževanje. V teoriji naj bi šla zadeva nekako tako, res pa je, da je v praksi težje izvedljiva: Slab dolg je sprejemljiv, ko imamo sredstvo, ki nam prinaša toliko mesečnega priliva, da lahko z njim krijemo odliv iz naslova slabega zadolževanja. Torej, če želimo imeti novega Ferrarija, ga lahko kupimo s slabim dolgom, v primeru, da imamo neko sredstvo, na primer nepremičnino, ki nam prinaša dovolj denarja, da krijemo mesečni obrok za ta avto. Knjig in literature na to temo je veliko, kjer lahko poglobljeno spoznamo natančno uporabo tovrstnih vzvodov.

Res pa je, da je veliko finančnih strokovnjakov tudi skreganih med seboj, tudi na to temo in zato je potrebno, da sami razvijemo določeno mero lastnih znanj in izkušenj, ki jih lahko nato s pridom uporabljamo. Če v nekaj ne vložimo določene energije (pridobivanje znanja, spoznavanje ljudi, zdrava mera poskušanja itn.), bomo težko iz tega kaj dobili.

Ne glede na vse, čista resnica pa je (o tem se strinjajo prav vsi avtorji), da slabo zadolževanje lahko vodi v finančno pogubo! Za pametno zadolževanje pa potrebujemo veliko več znanja, discipline, odrekanja, finančne inteligence in drugih spretnosti. Vendar pri tem ne gre pozabiti dejstva, da če bomo ravnali, kot ravna povprečje, bomo tudi dobili, kar dobi povprečje.

Glede na lastne izkušnje se mi zdi daleč najbolj pametno zadolževanje, da ko imamo svoje lastno podjetje uporabimo omenjene finančne vzvode, da naše podjetje rase hitreje in s tem v krajšem času realiziramo našo vizijo (seveda moramo vedeti, kaj delamo). Srečal sem že mnogo podjetnikov, ki uporabljajo te vzvode in so izjemno uspešni, torej je to zagotovo eno izmed finančno inteligentnih dejanj.

Če je le možno pa se izogibamo slabega, nespametnega zadolževanja. Enkrat v življenju sem bil tik pred takim korakom, a na veliko srečo se stvari niso izšle, kot sem pričakoval, saj ni prišlo do odobritve (izjema je osnovni limit na tekočem računu, ki ti ga v banki načeoma sploh nočejo ukiniti). Torej bil sem korak pred slabim dolgom in upam, da je to najbližja točka, kar sem se mu približal. Res pa je, da nikoli ne veš, kakšne lekcije prinaša življenje, ampak kljub vsemu, želim si veliko užitkov pri nakupih predvsem s pametnim zadolževanjem.

Sorodne vsebine:

1. Zadnje predavanje: Uresničevanje otroških sanj
2. Hitro reševanje kriznih situacij

Sicer sem prepričan, da si vsak od nas lahko zagotovi takšno finančno prihodnost, ki je povsem usklajena z njegovimi sanjami, željami, potrebami in cilji, ni pa vsak pripravljen »plačati cene« oziroma vložiti truda, da to tudi doseže. Izraz »plačati cene« je nekoliko neroden, saj je po mojem mnenju največja cena, ki jo lahko plačamo ta, da ne pridobimo ustreznega znanja in da se sploh ne potrudimo oziroma ne stopimo v akcijo. Dejstvo pa je, da večje kot so sanje, več truda je potrebno vložiti (na pravi način).

Ne glede na to, da ima vsak od nas povsem različne predstave, kaj pomeni svetla finančna prihodnost, saj si nekdo želi celotni nebotičnik, drugi pa majhen in skromen dom, lahko v grobem finančno prihodnost, za katero moramo poskrbeti povsem sami, razdelimo v tri področja, pri čemer gre za povsem logične nadgradnje.

1. Do finančne varnosti že s pomoč svetovalca

Prvi temelj finančne prihodnost je varnost. Smisel varnosti je, da ublažimo finančne nihaje v nepredvidenih, tragičnih, neprijetnih in drugih situacijah, ki jih že tako ali tako spremljajo intenzivna čustva, lahko pa tudi bolečina, premagovanje težkih ovir in podobno.

Za našo finančno varnost lahko poskrbimo sami ali pa vsak dober finančni svetovalec (pri tem, da je vsa moč v naših rokah, da ustreznega svetovalca sploh najdemo). Bistveno je, da se finančno zavarujemo v nezgodnih situacijah ter drugih situacijah, kjer pride do večjega izpada prihodka.

Torej tukaj govorimo predvsem o življenjskih in nezgodnih zavarovanjih, prav tako pa o zavarovanjih stanovanja, prevoznih sredstev, pravni zaščiti in drugih oblikah zavarovanj. V sklop finančne varnosti sodi tudi račun za krizne situacije, kot je na primer izguba službe, nenadna bolezen ter podobne nebodijihtreba situacije, kjer takoj potrebujemo večjo vsoto denarja za preživetje. Pod temelj finančne varnosti lahko štejemo tudi osnovno razpršitev naložb, če imamo privarčevano kaj denarja. In vsak za sebe točno ve, kdaj se počuti finančno varnega.

Ne smemo pa pozabiti še enega pomembnega dela finančne varnosti. To je privarčevano nadomestilo za izpad prihodka za obdobje po upokojitvi. Jasno dejstvo je, ki pa si ga v veliki meri še kar nočemo priznati, da za pokojnine ne bo poskrbela naša država, ampak moramo za to poskrbeti povsem sami. Celotna odgovornost leži samo na nas in nesmiselno bi bilo v prihodnosti kazati s prstom na državo, če že sedaj ne razmišljamo dolgoročno.

2. Za udobje lahko poskrbimo zgolj sami

Ko postavimo prvi temelj finančne prihodnosti – varnost, pridemo do drugega, ki pa predstavlja predvsem to, da poskrbimo za naše udobje in življenjski stil, ki si ga želimo imeti. Veliko sodobno opremljeno stanovanje, hiter avto, drage obleke, vikend na morju ali v gorah, jadrnica, potovanja po svetu, osebna maserka in podobno razvajanje ter drage »igračke«.

Če za našo finančno varnost lahko poskrbi vsak dober svetovalec, pa zagotovitev določenega udobja zahteva veliko bolj aktivno vlogo nas samih. Za zagotovitev ustreznega življenjskega standarda moramo namreč aktivno vlagati v razvoj svojih kompetenc, širjenje socialne mreže, pridobivanja izkušenj, znanj, večin, torej za hitro rast na osebnem in poslovnem področju.

Zelo pomembno za zagotovitev določenega življenjskega standarda je tudi to, da vlagamo v svoj finančni IQ, spremljamo dogajanja na trgu, razvijemo svoj profil za investicijske odločitve in podobno. Seveda je smiselno, da si pomagamo z različnimi finančnimi svetovalci, vendar več finančnega znanja kot imamo sami, hitreje in lažje bomo dosegli določen standard.

Če upoštevamo princip kar seješ to žanješ, velja torej tudi, več kot vlagamo vase, večja bo po vsej verjetnosti tudi finančna žetev (pod pogojem, da upoštevamo načelo »working smart«, ne le »working hard«). Oziroma povedano drugače, če delamo dobro, bo sledil tudi denar.

Proaktivnost, izobraževanje in pravilen odnos do dela so tukaj bistvene stvari. Potem, ko se večajo naši prihodki skupaj z našo osebnostno rastjo, pa odigra ključno vlogo še naše finančno znanje oziroma finančni IQ. Vse pa je močno odvisno predvsem od nas samih, svetovalci pa imajo v celotni sliki manjšo, a tudi pomembno vlogo, da ne bo pomote.

3. Do pravega bogastva zgolj s timom

Od življenjskega udobja pa pridemo še do tretjega temelja, to je bogastvo. Seveda je stvar obsežne razprave oziroma razprave brez konca, kaj pomeni biti bogat, vseeno pa lahko najdemo več definicij. Od tega, da smo res bogati, ko svojega denarja ne moramo več prešteti, do tega, da smo res bogati, ko lahko živimo do konca življenja brez da smo primorani delati. V Združenih državah Amerike se smatra za bogate tiste (»high net-worth individuals«), ki imajo vsaj en milijon dolarjev. Nenazadnje pa je stvar vsakega posameznika, kaj zanj pomeni biti bogat.

Prvo pomembno dejstvo, ki se ga moramo zavedati, če želimo postati bogati je to, da je zelo malo verjetnosti, da to lahko naredimo sami – potrebujemo namreč tim ljudi. Tudi če smo na primer zgolj investitorji, potrebujemo tim, ki nam pri tem pomaga kot nekakšna kontrola, pomoč, preventiva pred iracionalnimi odločitvami. Torej tudi investiranje postane skupinska zadeva, če želimo resnično obogateti.

Če želimo postati res bogati, to zahteva tudi toliko več truda in vložka v razvoj osebnih kompetenc, vrednot, prepričanj in podobno. Nekje sem nekoč prebral, da je bila izvedena temeljita študija, ki je pokazala, da če bi danes enakomerno porazdelili celotno premoženje na svetu, tako da bi vsak od nas dobil enako količino, bi se v roku 8 do 9 let premoženje razporedilo zelo podobno, kot je bilo pred razporeditvijo. Ne vem, kako verodostojno je bila narejena ta raziskava in kako so prišli do teh zaključkov, vseeno pa lepo ponazarja pomembnost kompetenc. In to tudi nekako verjamem.

Seveda pa imamo največ možnosti, da obogatimo z udejstvovanjem v podjetništvu (75%), nato sledi top menedžment (10%), nato, če postanemo izjemni specialisti na nekem področju, kot na primer odvetnik, zdravnik, igralec (10%), manjši del bogatašev na svetu si je pridobilo premoženje s poklicem prodajalca (5%), preostali, zanemarljivi del pa s podedovanjem, loterijo in podobno. Vsi pa se, razen verjetno zadnjih, dobro zavedajo pomena kvadranta denarnega toka.

V katerem od treh možnosti finančne prihodnosti pa se vidite vi? In kako nameravate to doseči? S podjetništvom?

Sorodne vsebine:

1. Finančna inteligenca
2. Pet poti do finančnega bogastva in kvadrant denarnega toka
3. Finančna kriza in recesija

Podobno je v podjetništvu. Ko podjetje preide v rast in se pokažejo prvi uspehi je pogosto tudi presežek denarja kar naenkrat na računu. Veliko podjetnikov je takrat v veliki skušnjavi, ali vlagati v rast podjetja, ali pa zvišati svoj lastni življenjski standard.

Bistvena beseda pri vsem tem je rast. Pri rasti pa pridemo pogosto do podobnega učinka, kot pri valjenju snežne kepe. Iz trenutka v trenutek postaja lažje in lažje, kepa pa se veča in veča (bogati vedno bolj bogatijo; ko imamo eno uspešno podjetje, lažje zgradimo še drugo, tretje…). Za resnično razumevanje tega, pa je potreben dolgoročni pogled. Le ljudje z dolgoročnim pogledom vlagajo v rast. In vlagamo lahko samo v tri področja, ki so dejansko povezana s pravo rastjo.

Prvo področje, kamor lahko vlagamo je lastno podjetje in to vlaganje se torej navezuje na rast in razvoj našega podjetja. Drugo področje, kamor lahko vlagamo v rast so finančne naložbe, torej da denar začne delati za nas. Tretje, zadnje področje, kamor lahko vlagamo, smo mi sami – znanje, veščine, odnosi itn. In naložbe v znanje imajo običajno največje obresti.

Vse ostalo ni vlaganje v rast, temveč so stroški, naša potrošnja, naš življenjski standard. Pri tem se je bistveno zavedati, da se današnji potrošnji odrekamo z namenom, da bomo lahko več trošili v prihodnosti. Za večje trošenje v prihodnosti pa potrebujemo nadzor nad trenutnimi stroški. Osnovna formula za ustvarjanje premoženja je, da ne zapravimo več kot zaslužimo.

Prvi smiselni korak za prevzem stroškov pod kontrolo je seveda analiza, kam naš denar sploh izginja. Za analizo stroškov pa je potrebno spremljati določeno obdobje, kje, za kaj in koliko zapravljamo. Finančni strokovnjaki priporočajo, da vsaj en mesec beležimo naše stroške, kar predstavlja nato osnovo za analizo.

Stroške lahko seveda spremljamo na dva preprosta načina. Prvi je ta, da celotno obdobje zbiramo račune in jih nato na koncu vnesemo v tabelo. V primeru, da smo dovolj disciplinirani pa lahko beležimo sproti vsako transakcijo na list papirja, dlančnik ali na računalnik.

Največji problem spremljanja stroškov je seveda ta, da zahteva disciplino in je psihično dokaj naporno, čeprav tehnično zelo preprosto. Malo ljudi je na svetu, ki preprosto uživajo v beleženju vsake transakcije. Vendar se spremljanje na koncu lahko močno obrestuje, kar sem izkusil tudi sam.

Zbrane račune nato razporedimo v določene kategorije in seštejemo stroške za posamezno kategorijo. Po preučitvi nekaj literature in na podlagi lastnih izkušenj je smiselno razvrščanje stroškov v največ naslednje kategorije (seveda gre za povsem fleksibilno strukturo, ki si jo mora prilagoditi vsak zase):

• Večji nakupi: Pohištvo, zlat nakit, fotoaparat…
• Znanje: Revije, knjige, šolnine, delavnice, tečaji…
• Zabava: Kino, koncerti, gledališče, zgoščenke…
• Stanovanje in operativa: Najemnina, telefon, voda, plin, mobilni telefon…
• Prevoz: Taksi, zavarovanje avtomobila, bencin, avtobus…
• Hrana: Gostilne, pijače, večerje, trgovina…
• Osebna nega: Frizer, obleke, fitnes…
• Dolgovi: Krediti, kreditne kartice,…
• Darila in donacije
• Potovanja
• Nenačrtovani stroški

To, da je smiselno spremljati stroške vem seveda že dalj časa. Dejansko pa sem se šele pred kratkim odločil, da za določeno obdobje skrbno spremljam svoje stroške, z namenom, da se potrdijo moja predvidevanja, kam gre največ denarja.

No, po analizi prvega meseca sem bil preprosto kar malo šokiran. Prepričan sem bil, da imam dober občutek, kam izginja moj denar. Vendar sem bil za določena področja povsem presenečen – predvsem nad tem, da me prevoz in hrana staneta bistveno več, kot sem si mislil.

Naslov objave pa se navezuje na knjigo finančnega svetovalca, katerega prva knjiga in vele uspešnica je bila Bogati očka, revni očka. Njegovo ime je Robert Kiyosaki. Knjiga je že na mojem seznamu knjig, ki jih je potrebno obvezno prebrati.

Na koncu bi omenil le, da je v podjetništvu še bolj pomembno imeti finance pod kontrolo. Neustrezen nadzor nad stroški je eden izmed najpogostejših razlogov, zakaj propadajo podjetja, kot sem že večkrat zapisal.

Sorodne vsebine:

1. Delo zgolj za denar nima nobenega smisla