Ena najstarejših poznanih filozofija življenja prihaja ravno z vzhoda. Osnova je knjiga I-Ching, iz katere se je razvilo kar nekaj duhovnih filozofij, tudi Zen budizem, napisana pa je bila pred več kot 5.000 leti. Pogosta rdeča nit vzhodne filozofije je predvsem v tem, da »pošljemo tigra v gore ter potopimo zmaja v morje«. Slednji del se nanaša na obvladovanje spolne energije, prvi del pa na obvladovanje uma. Obvladovanje uma je eden najpomembnejših dejavnikov pri doživljanju naše sreče. V nadaljevanju je vzetih nekaj dejstev iz knjige Zen in umetnost doživljanja sreče, ki jo je napisal Chris Prentiss po lastni interpretaciji I-Chinga. Dejstvom iz knjige pa sem dodal še nekaj lastnih pogledov, razmišljanj ter idej drugih duhovnih disciplin. Dovolj uverture, gremo na dejstva.

Vaše sedanje življenje je posledica vaših preteklih odločitev, ki so povzročile, da ste danes tam, kje ste. Tako je življenje s tega vidika zgolj skupek odločitev. In če življenje ne izpolnjuje naših želja, potem je potrebno vnesti spremembe, te pa lahko vnesemo zgolj s sprejemanjem drugačnih odločitev, kot jih sprejemamo sedaj. Norost je, da počnemo enake stvari ter pričakujemo drugačen rezultat. Pravilno delovanje s pravimi odločitvami nas pripelje k neizbežnemu cilju.

Razsvetljenost je spoznanje, da je vse v Vesolju ustvarjeno iz iste energije, prav tako tudi sleherni del te celovitosti, in vednost o tem, kako je vse med seboj povezano. Biti razsvetljen pomeni to, da si globoko povezan z vsemi stvarmi, vključno sam s sabo. Gre za koncentracijo duha. Vaša želja po odkrivanju povezanosti z Vesoljem je izraz vašega stremljenja k razsvetljenju.

Vse, kar se vam je zgodilo, je bila najboljša možna stvar, ki se vam je sploh lahko zgodila. Mi sami smo ustvarjalci slehernega naslednjega trenutka. Mi sami smo tisti, ki dozdevno slabim dogodkom damo negativno moč, da se zdijo slabi. Nobena stvar ni dobra ali slaba. Šele naše misli jo naredijo take. Vaša osebna filozofija (subjektivno model realnosti) določa, kako se boste odzvali na dogodke, ki se vam zgodijo v življenju. Je povsem odgovorna za stanje sreče in vedrosti. Moč naših misli vpliva na naše občutke, saj lahko dva človeka različno vidita isto stvar. Nenazadanje pa življenjska filozofija pretežno določa tudi to, kaj se nam dogaja v življenju. V zunanjem svetu namreč ne obstaja nobena stvar, ki bi bila neodvisna od našega mišljenja.

Sreča in nezadovoljstvo ne izvirata iz dogodka samega, ampak iz našega dojemanja tega dogodka. Čeprav je dogodek še tako boleč in vam prinese bridko izgubo, ste še vedno vi tisti, ki vtisnete vanj pozitivni ali negativni pečat. Vi določate njegov izid. Osredotočite se na uvidenje čiste resnice zdaj, v vsakem trenutku, ko se nekaj zgodi, in sreča bo postala vaša stalna sopotnica. Prihranili si boste neštete ure, dneve in tedne nekoristnega tarnanja nad okoliščinami, ki se pozneje vedno obrnejo vam v korist. Jamranje ni še nikoli nobenega nikamor pripeljalo. Okoliščine, ki povzročajo največje težave, prinašajo tudi največje koristi.

Najboljši način za pridobitev nove izkušnje je sprememba našega odziva na dogodke. S spremenjenimi odzivi ustvarimo nove učinke, ki jih bodo predstavljalo novo resničnost. Vsako naše prepričanje se namreč izraža v nekem načinu delovanja; neko dejavnost spodbudi ali pa nas od nje odvrne. Delovanje v skladu z resnico, da je to, kar se zgodi, najboljša možna stvar, ki se sploh lahko zgodi ter novi učinki takšnega delovanja nas privedejo korak bližje k sreči. Sami si izbiramo svoje cilje in tako krojimo svojo prihodnost.

Vzhodnjaška filozofija je usmerjena zgolj kot obvladovanju uma. Kot pravi Dhammapadav svojem reku: Celo vaš najhujši sovražnik vas ne more tako hudo prizadeti, kot vas lahko vaš neukročeni um. Ampak, ko ga enkrat obvladate, postane vaš najzvestejši zaveznik. Stanje vašega razuma je najpomembnejši dejavnik vašega življenja. Misli so nad materijo. Moč razuma je neizmerna. Ne bodite sužnji vaših dogodkov. Če zunanji svet nikoli ne razvname naših misli, lahko kjer koli doživimo razsvetljenje.

Pri tem obstaja izjemno pomembna povezanost med umom, telesom in čustvi. Negativna čustva povzročajo bolezen in na drugi strani so pozitivna čustva odločilen dejavnik v procesu okrevanja. Če ste srečni, podjetni in se veselite prihajajočih dogodkov in če običajno z zaupanjem zrete v prihodnost, se bo vaš imunski sistem okrepil ter ohranjal vaše zdravje. Čustvena stanja pa so nalezljiva, prav tako se notranje okrepijo ob vsakem čutenju. Vsi dobro vemo, da se čustvena stanja prenašajo, če nas kdo razjezi, običajno ta čustva prenašamo na druge situacije. Enako velja znotraj nas, nastajanje novih celic je odvisno od čustvenih predznakov.

V primeru, da prevzamemo vedenjski vzorec potrtosti, nas depresivno stanje v resnici zasvoji, saj naš organizem zahteva še več takšnih čustvenih vsebin, kot jih že sprejema, in tako dobesedno sproža lakoto po depresiji. Torej če smo prežeti z negativnimi čustvi, bo naše fizično telo pomagalo pri vztrajnosti teh čustev. Tako je najtežje narediti tranzicijo, nato pa gredo stvari vedno lažje. Bolj kot se prepuščamo kakršnemu koli načinu čustvovanja ali vedenja, toliko silnejše bo tudi hrepenenje po teh stanjih. Vsaka stvar v življenju se zgodi, ko je zanjo čas. Namreč razmere postanejo za nas ugodne šele takrat, ko se nanje privadimo.

Pomemben del vzhodnjaške filozofije je tudi iluzija o ločenosti in minljivosti. Najprej ločenost stvari je iluzija. Naš razum ustvarja iluzijo ločenosti stvari, vendar pa nas te iluzije tudi osvobodi. Občutek ločenosti je neresničen, razum pa nam lahko prinese osvoboditev, tako da presega pojavni svet dualizma.

Drugo pomembno dejstvo je, da se stvari ne izgubijo in ne uničijo, temveč se smo spremenijo. To velja tudi za nas. Ker smo sestavni del Vesolja, bomo obstajali tudi po smrti. Morda v drugačno obliki, morebiti v drugačnem stanju, ampak… bomo. Siddharta je to zapisal z besedami, da naj se zavedamo, da so vse stvari slepila, so gradovi v oblakih. Nobena stvar ni v resnici taka, kot se zdi.

Na koncu je pomembno tudi okolje, ki nas obkroža. Če nas obkrožajo ljudje, ki poleg tega da ne verjamejo v naše cilje, še omalovažujejo naš optimizem in nam nenehno mečejo polena pod noge, bomo izjemno težko ohranili svoje trdno prepričanje v srečo in uspeh. Vsak človek, ki mu dopustimo vstop v svoje življenje, bo vplival na kakovost našega življenja. Siddharta je povedal to na zelo oster način in sicer z besedami, kdor se druži z bedaki, bo dolgo trpel. Družba bedakov je vedno naporna, družba modrecev pa prinaša radost.

Stres je glavna ovira na poti do sreče in skupni imenovalec za občutenje strahu, tesnobe, stiske, skrbi, nelagodja ter hudih slutenj. Sprožajo ga miselne predstave o neugodnem poteku dogodkov v preteklosti, sedanjosti ali prehodnosti. Miselne predstave so edini sprožilec stresa. Dogodki in okoliščine same po sebi niso stresne, pa čeprav se zdi, da taki so. Stres je odraz našega odziva na dogodke in življenjske razmere. Mi sami smo tisti, ki posameznemu dogodku pripišemo takšen ali drugačen pomen. Stres lahko premagamo le, če obvladujemo naše miselne predstave. Torej če spremenimo negativni predznak naše miselne naravnanosti, se bodo spremenili tudi učinki naših dejanj in dogodkov.

Seveda pa življenje pri tem ne prizanaša. Vesolje nam vedno zada najmočnejši udarec prav tam, kjer smo najbolj ranljivi. Samo tako si lahko utrdimo voljo. Tako nas življenje postavi pred dejstvo, da se soočimo s svojo notranjo negotovostjo, saj ravno ta sproža negativne miselne predstave o neugodnem razpletu dogodkov. Torej šele v temi se vidijo zvezde, šele skozi trpljenje lahko postanemo srečni. Da to lahko doživimo, pa se moramo najprej zavedati, da se nam nekaj dogaja z določenim namenom in to v našo korist. Pri tem je pomembna pot, ne cilj. Pot in cilj sta namreč ena in ista stvar – iskanje resnice, igra usode in doživljanje sreče.

Pomembno vlogo pri tem ima tudi naša preteklost. Le ozdravljena preteklost nam omogoča doživljanje sreče v sedanjosti. Preteklosti se lahko osvobodimo le z novim razumevanjem preteklih dogodkov, ki so nas prizadeli. To lahko naredimo le z odpuščanjem. Postati moramo hvaležni za vse tiste dogodke, ki so nam prinesli korist, čeprav se tega takrat nismo zavedali.

Odgovorov nikoli ne bomo našli v zunanjem svetu. So namreč v našem notranjem svetu, v nas samih. Le odkriti jih moramo. Kot pravi Dogen, če ne najdeš resnice tam, kjer si, nikar ne pričakuj, da jo boš našel, kjer koli drugje. Sreča prihaja od znotraj, je izraz naših misli. Od načina prebolevanja naših travm je odvisna naša sposobnost doživljanja sreče. Če se smejimo svoji lastni nesreči, nas ne bo nikoli prevzela.

Edina prava moč, se skriva v sedanjem trenutku. Sedanji trenutek je čudovit. Sedanji trenutek je vse, kar obstaja. Kadar živimo v sedanjosti, smo osredotočeni na sedanji trenutek. To je eno izmed glavnih področji, s katerimi se ukvarja Zen. Zen je preprosta osredotočenost na tukaj in zdaj. Ravno pri tem je najbolj koristna meditacija. Z meditacijskimi tehnikami se naučimo misli usmerjati na sedanji trenutek ter ohranjati osredotočenost na tukaj in zdaj. Meditacija sicer mogoče je za koga beg pred življenjem, za večino pa priprava na resnično življenje.

Za konec še misel Tao Te Chinga. Ko človek enkrat spozna zadovoljstvo, preprosto postane zadovoljen in tak tudi ostane. Zato se prepusti objemu preprostosti. Bodi zadovoljen s tem, kar imaš, in tem, kar si. Tega ti nihče ne more vzeti. Ključ do srečnega življenja se skriva v nas samih. In na drugi strani, jezen človek bo poražen tako v boju, kot v življenju.

Sorodne vsebine:

1. Sreča
2. Bolj srečni brez televizije
3. Podjetništvo kot umetnost

Vsekakor najprej verjamem v to, da vsak od nas počne stvari v življenju v skladu z motivacijskim mehanizmom vsakega človeka. To pomeni, da stremimo k stvarem za katere mislimo, da nam prinašajo užitek in se izogibamo stvari, za katere menimo, da nam prinašajo bolečino. Pri navedenem stavku je pomemben poudarek na mislimo. Na podlagi teh prepričanj vsak od nas, pa karkoli že počne, dolgoročno stremi k neki individualni sliki sreče, kaj ga bo resnično osrečilo, četudi je to recimo deloholizem, materialne dobrine, nazivi itn. Vendar je to zgolj ena oblika sreče. Ta je dokaj enostavno razumljiva in običajno lažje dosegljiva, saj je oprijemljiva, predvsem z doseganjem ciljev.

Na tem mestu je tako potrebno nameniti nekaj besed sreči in zunanjim stimulansom. To, da materialne dobrine, ljubezen, prevzem novih kariernih funkcij ali osvojitev nazivov in še bi lahko naštevali ne prinesejo sreče, nikakor ni res. Takšne in podobne trditve (materialne dobrine te ne osrečijo) lahko preberemo v marsikateri knjigi, vendar se z njo nikakor ne strinjam. Kako bi se počutili, če bi jutri v denarnici našli 100€ na katere ste popolnoma pozabili? Ali bi mogoče našli nekaj, kar vam je dragoceno, pa ste mislili, da ste za vedno izgubili?

Zunanji stimulansi vsekakor lahko prinesejo srečo, vendar je ta običajno izjemno kratkotrajna. Izhaja namreč iz naših prej omenjenih motivacijskih mehanizmov. Če si kupimo nekaj novega, nekaj kar smo si močno želeli, bomo zagotovo občutili določeno raven sreče. Po kratkem obdobju se bomo na to stvar navadili in vir sreče bo ugasnil. Takrat ponavadi že stremimo k boljšemu, večjemu, dražjemu ipd.

Od zunanjega stimulansa je odvisno, koliko časa bo ta prispeval k naši sreči. Materialne dobrine zdržijo ponavadi dan ali dva, nove karierne funkcije dokler se ne soočimo s kakšnimi večjimi problemi, katerim še nismo kos, zaljubljenost naj bi povprečno trajala maksimalno okoli tri leta, potem pa se začnejo pravi partnerski izzivi. Mogoče sanjski otok zdrži še kakšno leto dlje.

Na podlagi delovanja tega motivacijskega mehanizma, se na žalost celo življenje učimo, kako biti nesrečni s takšnim miselnim modelom oziroma modelom subjektivne realnosti. Tak običajni miselni model je, da moramo nekaj dobiti, da lahko nekaj počnemo ter da nato lahko nekaj smo. Na primer, potrebujemo veliko denarja, da lahko potujemo in potem smo srečni. Temelji predvsem na veliki verigi če-jev, potem bomo notranje srečni. Seveda to ne deluje. Večina ljudi danes ima, kar so si želeli, pa so še vedno enako srečni, kot so bili včasih. Tudi zunanji direktni stimulansi ne prinašajo nič k dolgoročni sreči, kot so na primer, droge itn.

Z zunanjimi stimulansi imamo še en problem. So vezani na mejno koristnost. Vsaka nadaljnja enota nam običajno prenese manj užitka. Torej užitek izhaja iz zunanjih stimulansov in le kratkoročno prispeva k sreči in več kot imamo nekega stimulansa, manj prispeva k naši sreči.

Na tem mestu je pomemben še en velik mit in to je utopija doživljanja sreče v dražjih dobrinah. Raziskava je pokazala, da naši možgani avtomatično povežejo dražje materialne dobrine z več užitka. Na Caltechu v Kalifornijo so postregli enako vino z različno cenovno oznako. Ljudje v poskusih so dražjega označili za boljšega, čeprav sta bila enaka. Ko so merili možganske valove, so tudi pokazali več užitka ob domnevno dražjem izdelku. To je velika napaka našega mentalnega modela. V izdelkih, ki so cenejši, lahko uživamo ravno tako kot v dražjih izdelkih.

Jasno je tudi, zakaj povezujemo srečo z materialnimi dobrinami. Vso oglaševanje izkrivlja naš sistem realnosti, zato tudi toliko krat omenjen oglaševalski plakat v tej objavi. V resnici smo lahko enako srečni z vsem, kar imamo, ali pa če tega nimamo. Ob tisočih oglasih, kjer nasmejane ljudi povežemo z neko dobrino, pa je seveda naša percepcija realnosti bistveno drugačna. Dražji izdelek, bolj luksuzna plaža, lepši ljudje v reklami. Za spremembo mentalnega modela potrebujemo le nove podatke (v nadaljevanju), ki jih moramo dovolj močno ozavestiti.

Torej prva pomembna ločnica je, da poznamo dve vrsti sreče. Ena sreča je sreča, katere vir je naš motivacijski mehanizem. Namen te sreče je, da nas motivira, žene naprej, vleče k evoluciji, razvoju, rasti, doseganju. Edini problem te sreče je ta, da je časovno omejena, prav tako pa naša energija za doseganje ciljev. Težko nizamo uspeh za uspehom, brez vmesnih porazov (teh je običajno še veliko več za eno samo zmago), tako da bi bili zgolj iz tega naslova neprestano srečni. Zato je tukaj še druga vrsta sreče. Druga vrsta sreče je notranje stanje duha, ne glede na naša dejanja in dosežke. Je sreča iz prej omenjenega letaka, ki izhaja iz samega stanja notranjega zadovoljstva, ne iz naših hotenj ali ciljev. V resnici je edina razlika ta, da za to srečo ne potrebujemo palm in najdražjega šampanjca. Je pa red, da je to je sreča, s katero se ljudje veliko bolj spogledujemo, saj naj bi bila bolj trajna, predvsem pa bolj varna.

Vendar tudi ta druga oblika notranje sreče ima neka svoja pravila, kako jo lahko dosežemo. Seveda bistveno težje, pa kljub vsemu. Ta oblika sreče je predmet preučevanja mnogih študij in iz teh študij ter lastnih izkustev lahko sklepamo, kako si lahko pomagamo, da bo naše življenje skoraj tako, kot iz idiličnega oglasa.

Po vsem do sedaj napisanem je seveda jasno, da je povsem napačen pristop, da iščemo dolgotrajno srečo izven sebe. Resnica je, da če danes nismo notranje srečni, ne bomo srečni tudi, ko bomo imeli 100.000€ več, takoj ko mine učinek stimulansa. Če danes nismo notranje srečni, ne bomo srečni tudi, ko bomo spoznali pravega partnerja in bo minil učinek kemije zaljubljenosti. Če danes nismo notranje srečni, ne bomo srečni tudi, ko se bo zgodilo tisto, čemur trenutno prepisujemo, da nas bi najbolj osrečilo.

Če zunanji stimulansi vzbudijo le kratke občutke sreče, je takoj jasno, da se dolgotrajna sreča nahaja v nas samih. Torej odsevamo notranjo srečo od znotraj navzven. Pri tem obstaja zopet ena velika past, ki jo je moč najti v veliko literaturi. To je, da pač kar tako postanemo srečni, samo če si to dovolj velikokrat ponovimo v mislih, da smo srečni (menjava mentalnih vzorcev). Nekaj v stilu, vsako jutro se postavim v ogledalo, si rečem srečen sem in potem bom postal srečen. Nikakor.

Dolgotrajna sreča je plod akcije in sicer integriranja določenih aktivnosti v vsakdanje življenje, ki nato prispevajo k vsakdanji sreči. Menjava mentalnih vzorcev je samo majhni del tega. Ta menjava mentalnih vzorcev pa potrebuje še celotni podporni sistem, da se te novi vzorci vzdržujejo, če niso že od zgodnjih let vtisnjeni v naš vedenjski sistem. Pri tem je tako, da imajo nekatere kulture več takih vzorcev že kulturno pogojenih in so zato enostavno v splošnem ljudje veliko bolj srečni od ljudi, ki so vzgojeni na podlagi vzorcev drugih kultur. Notranja sreča je stvar vsakodnevne vaje!

Obstaja kar nekaj znanstvenih študij o tem, kdo so najbolj srečni zemljani in kaj počnejo v življenju. Podobne izsledke lahko zasledimo v marsikateri duhovni ali verski literaturi. Konec koncev do teh dejavnikov lahko pridemo tudi, če opazujemo sami sebe, v katerih obdobjih doživljamo nek daljši interval dolgotrajne notranje sreče. No, v nadaljevanju je navedenih pet glavnih faktorjev, ki prispevajo k sreči posameznika. Na tem mestu velja omeniti še eno pomembno dejstvo. Raziskave so pokazale, da okoli 50% prispevajo k naši sreči geni, 50% pa lahko naredimo sami. Ne glede na gene, 50% je veliko!

Torej, če integriramo te stvari v vsakdanje življenje, se bo naša sreča bliskovito narasla. Navedenih pet elementov je od najlažjega do najtežjega v smislu integracije, tako lažje začnemo s prvimi koraki na poti do naše notranje sreče. Seveda pri tem vedno obstajajo izjeme.

1. Povezanost z naravo. Smo pomemben in sestavni del narave. To dokazujejo že povsem osnovne študije, ki so pokazale, da pacienti, ki imajo pogled na naravo živijo dlje, kot pacienti, ki gledajo v steno. Narava nas notranje pomiri. Povezanost z naravo je zato osnovni ključni temelj sreče. Seveda tempo mestnega življenja ne prispeva nič kaj dosti k našemu dobremu notranjemu počutju.

Vsakdanji sprehod v naravi, obisk plaže, osvajanje gorskih vrhov ipd. bo močno prispevalo k naši sreči. Med povezanost z naravo štejemo tudi domače živali. Te imajo lahko izjemno pozitiven učinek na srečo posameznika. Torej če želimo biti bolj srečni, je osnovi korak, da se brcnemo iz cone udobja (recimo izpred TV ekrana) in se odpravimo v naravo.

1.1. Zmerna telesna aktivnost. Točka, ki nekako spada pod povezanost z naravo je tudi zmerna telesna aktivnost. O koristih le-te lahko preberemo povsod. Če se vsi zdravniki, mojstri prehranjevanja in drugi, ki se ukvarjajo z zdravjem o čem strinjajo, je to, da telesna aktivnost prinaša mnoge koristi, zdravje pa je osnovno, da se lahko počutimo srečne. Pri tem niso ključni neki težki fizični napori, ravno nasprotno. Prava »win – win« situacija je, če se zmerna telesna aktivnost nanaša na povezanost z naravo, ali socializacijo. Sprehodi s psom, plavanje v morju, pohod v gore s prijatelji ipd. Zdrav duh, v zdravem telesu.

2. Socializacija. Biti sam največ prispeva k nesreči posameznika. Ljudje smo socialne živali, socialna bitja in zato ima socialna integracija bistven pomen pri sreči posameznika. Osnovni temelj notranje sreče so pozitivni, zdravi socialni odnosi, tako s partnerjem, kot tudi z družino, prijatelji ter drugimi, ki nas obkrožajo. Vsi narodi, ki na splošno veljajo za srečne, so predvsem socialni. Veliko se družijo, pogovarjajo, premlevajo, se skupaj smejijo, doživljajo, menjajo mnenja ipd. Primeri največjih uživačev so na primer Italijani, Grki, Francozi itn.

Pri socialni integraciji velja pravilo več daš, več imaš. Najprej moraš sam ponuditi in potem to dobiš od drugih. Strah, apatičnost in druga negativna čustva nas lahko ovirajo pri socialni integraciji. Tukaj moramo biti proaktivni in prejeti vajeti v svoje roke. Povezovanje z ljudmi je sila enostavno, lahko se vpišemo v nove aktivnosti, obiščemo ali organiziramo seminarje ipd. Več, kot bomo med ljudmi, ob katerih se dobro počutimo, bolj bomo srečni.

3. Delo s pomenom in vera. Na tretjem mestu je to, da si najdemo v življenju stvari, ki imajo za nas pomen, ki vlivajo naše poslanstvo. To ne rabi biti nič velikega, lahko je vzgajanje vnukov, izdelovanje lesenih pripomočkov, zabavanje ljudi ipd. Še boljše, če je kaj velikega. Pomemben doprinos k sreči je, če počnemo v življenju stvari, ki nas veselijo, izpopolnjujejo; stvari, kjer se nahajajo naši talenti. Tako v službenem, kot tudi prostem času.

Ko naše življenje dobi smisel, vsako jutri z večjim veseljem vstanemo in pričakamo nov dan, da bomo svoje poslanstvo izpolnili. Najvišje možno poslanstvo je, če pomagamo drugim ljudem, osrečujemo druge. To se nam tudi vrne v obliki sreče. Bolj kot stremimo k višjim vrednotam, bolj smo srečni. Torej, da se usmerimo post-materialističnim vrednotam, v skladu z Maslowo hierarhijo potreb. Brez samoaktualizacije ni notranje sreče.

To so trije koraki, ki niti ne bi smeli predstavljati kakšnih večjih problemov, če se le malo potrudimo. Sedaj pa še dva koraka, ki sta bistveno težja, vendar pika na i pri doživljanju sreče.

4. Pomemben je proces ne cilj. Sreča iz zunanjih stimulansov izvira iz doseženih ciljev. Notranja sreča izvira iz procesa oziroma poti, ne glede na to, ali je cilj dosežen ali ne. Srečni smo, ko smo aktivni, v nekem toku, z ostalimi ljudmi, športno aktivni, se družimo z bližnjimi, ki jih imamo radi, se učimo itn.

Za notranjo srečo moramo pozabiti na cilj, pomemben je proces. Cilj je izven našega območja vpliva. Proces je povsem v našem območju vpliva. Če si naredil nekaj najboljše, kar si lahko, potem cilj ni toliko pomemben. Pomembno je, kaj je vmes naš avatar izkusil, kaj smo se pri tem naučili, kako smo postali boljši, kot oseba itn.

5. Notranje stanje miru in pozitivne misli. Najprej neprijetni del. Naš živčni sistem je narejen tako, da je veliko bolj dovzeten za negativno, kot za pozitivno. To je predvsem zaradi zaščite, v smislu preživetja. Torej veliko lažje se z nekom skregamo, kot da smo enostavno srečni. V budističnem nauku je najtežji del k sreči prvi korak, to je nadzor misli. Veščina, ki se je menihi z meditacijo učijo leta in leta.

Sreča je notranje stanje jasnosti in izpolnjenosti. Budisti imajo dobro prispodobo, kjer se nahaja sreča. Površina oceana je lahko povsem mirna, lahko pa se vije vihar in je ocean povsem razburkan. V obeh primerih pa dno oceana ostaja mirno in to je prostor, iz kje resnično izvira sreča. Sreča izvira iz tega, da sprejmemo vesolje takšno kot je. Na primer, ko vidimo izjemen prizor v naravi, občutimo notranjo srečo. Takrat se ne vprašamo, kako boljši prizor bi bil, če bi stal na neki drugi poziciji.

Za notranje stanje miru je nujen nadzor naših misli. Transformacija negativnih misli v pozitivne misli. Z nadzorom misli, nadzorujemo naša čustva, z nadzorom naših čustev imamo v vajetih naše notranje stanje. Veščina, ki potrebuje leta in leta razvoja, vendar kot pravi Siddharta Gothama, to je prvi in najtežji korak, vsi ostali so potem veliko lažji.

Sorodne vsebine:

1. Zen in umetnost doživljanja sreče
2. Bolj srečni brez televizije
3. Največja skrivnost življenja: Pot do sreče, denarja, zdravja in ljubezni

Nič vrednega v življenju ne pride skupaj z določeno ceno, torej trudom, ki ga je nujno potrebno vložiti, vse to pa nam omogoča rast, razvoj in s tem nagrado, ki pa ni cilj vendar pot sama. Tako tudi pot do ljubezni zahteva določena spoznanja, katerih vrata se nam odprejo s sprehodi izven cone udobja. Začnemo lahko pri osnovnem pravilu življenja, da moraš najprej nekaj podariti, če želiš to tudi dobiti. V začetku se mi je zdel to vse preveč spiritualni koncept, da bi ga lahko povsem razumsko apliciral v vsakdanje življenje. Danes se mi zdi ideja predvsem preprosta in praktično preverljiva – če želim imeti več prijateljev, bom sam moral proaktivno spoznati več ljudi, vložiti energijo v posamezen odnos, ga gojiti, kot rožo itn. Se pravi najprej darujem prijateljstvo, da ga bom dobil več. Če želim imeti več znanja, ga moram najprej podariti. To pomeni, da se poglobim v svoja spoznanja, začnem pridobivati znanje, ki ga šele nato lahko delim itn. Ko nekomu podarim delček svojega znanja, ima ta tendenco, da nam vrne delček svojega znanja in tako se zopet obogatim. Če je denar menjalno sredstvo za vse kar nam predstavlja določeno vrednost, moram najprej ustvariti vrednost, ki jo ponudim in s tem lahko priteče denar v moje življenje. To ustvarjanje ali bolj prenašanje vrednosti v minimalnem merilu je lahko tudi darovanje, kar se nam zopet s tem zakonom povrne. In še bi lahko naštevali.

Tudi pri ljubezni ni nič drugače. Če želim več ljubezni od partnerja ali drugih ljudi, jo bom moral sam najprej več podariti. Glede na to, da je ljubezen ena največjih hrepenenj in vrlin poznanih človeštvu, pa je tudi »cena« za to vrlino veliko večja. Velikokrat pa tudi vzrok mnogih nesporazumov, konfliktov, vojn itn. Namreč, ko želimo podariti ljubezen, se moramo čustveno odpreti. Takoj, ko se čustveno odpremo, pokažemo nekomu svojo ranljivost. Ta ranljivost je običajno posledica drugih vzorcev, ki tvorijo predstavo o nas samih. Ravno zaradi te ranljivosti je bistvo vsakega odnosa zaupanje, kot temeljna vrednota, ki pomeni odprtje naše ranljivosti proti varnim rokam.

Lastnosti zaupanja pa niso nič kaj v prid hitrega in širšega razvoja ljubezni. Namreč pridobivanje zaupanja običajno zahteva veliko časa, prav tako vlaganja. Glede na to, da smo vsi samo ljudje, je zapraviti ali znižati stopnjo zaupanja tudi razmeroma lahko. Integriteta, kot podlaga zaupanju mora biti naša stalnica v življenju vsakega odnosa, kar pa zopet zahteva veliko vložka in konsistentnosti. Ljudje pa na vseh aspektih življenja iščemo bližnjice in nič drugače ni tudi v iskanju ljubezni in priznanja. Enostavno smo ljudje razvili vedenjske vzorce, s katerimi ne pokažemo svoje ranljivosti, potrebe po priznavanju s strani določene osebe, vendar enostavno skušamo s temi vzorci izsiliti pokazatelje določene stopnje naklonjenosti. Torej ljubezni nadenemo različne maske, z namenom, da ne pokažemo svoje ranljivosti.

Dr. John Gray eden izmed gurujev medosebnih odnosov v svoji knjigi »Kar čustiš, lahko zdraviš« nadzorno opisuje najpogostejše maske, oziroma vedenjske vzorce, ki jih v vsakdanjem življenju prevzemamo z namenom potrditve naklonjenosti s strani oseb, katerih odnos nam predstavlja določeno vrednost. Vsi se v vsakodnevnem življenju poslužujemo takšnih določenih vedenj in to ni nič nenavadnega. Običajno v vsakem od nas prevladuje nekaj vzorcev, ostali pa se pojavljajo občasno. Prvi korak k višji stopnji razumevanja našega delovanja v skladu z načelom spoznavaj samega sebe je identifikacija lastnih vzorcev oziroma mask, ki jih pogosto uporabljamo.

Najpogostejše maske ljubezni:

Izvajalec – Domneva, da je delovanje pogoj za ljubezen in priznanje, tako se trudi izpolniti pričakovanja drugih, obenem si nalaga višje in višje cilje. Ne prenaša šibkosti ali neumnosti in je zelo kritičen, prav tako se čuti za vse odgovornega. Lahko se naveže na ljudi in položaje. Tako vedenje je posledica strahu pred zavrnitvijo. Običajno so to deloholiki. Rešitev je v več počitka in spoznanju, da je oseba vredna ljubezni tudi brez konstantnega trdega dela.

Kritik – Oseba, ki je obremenjena z iskanjem in razlaganjem napak drugih. Običajno sovraži del sebe in to projecira na druge, nato pa postane zelo kritičen in sodi vsepovprek. Najboljša obramba je kritični napad. Prizadeva si, da bi spremenil druge. Pri tem velja, da vsi kompleksi večvrednosti izhajajo iz kompleksov manjvrednosti in zopet potrebe po priznanju, pohvali itn. Rešitev je v dejstvu, da zunanji svet odseva naš notranji svet. Kritik mora sebe videti v tem, s čimer kritizira druge. Nato mora odpustiti sebi in drugim, ker nihče ni popoln in se tako sprejeti. Kakor hitro najde kritik razloge za ločevanje od drugih, mora začeti hitro iskati razloge za povezovanje z drugimi.

Bahač – Nadomešča pomanjkanje samozavesti z neprestanim pretiravanjem in bahanjem. Zdi se mu, da resnica ne zadostuje za  priznanje v očeh drugih, zato stvari napihuje. Rešitev je v pridobitvi zaupanja sebi in drugim, prav tako mogoče, da svoja pretiravanja najprej prizna osebi, ki ji zaupa. Potrebuje dosleden in iskren odziv, popuščanje ni v nikakršno pomoč.

Žrtev – Oseba se ne čuti vrednega ljubezni, razen če ni doživela velike nesreče ali tragedije. Ob pripovedovanju zgodb je vidno predvsem samopomilovanje, maska pa je najbolj očitna, če oseba ob pripovedovanju takih zgodb pridobiva veliko pozornosti. Nekateri ljudje gredo s to masko celo tako daleč, da namenoma zbolijo, da bi pridobili več pozornosti in ljubezni. Žrtev se navadno počuti nemočno v življenju in poskuša obvladovati ljudi tako, da jim zbuja občutek krivde. Rešitev je seveda v prevzetju odgovornosti za svoje življenje in s tem razvojem moči. Soočiti se mora z nakopičeno jezo in začeti odpuščati.

Prijaznež – Skrajnost, v kateri je določena oseba vedno prijazna in dobre volje. Dejanja osebe so vedno v smeri tistega, kar se tudi v ožjem ali širšem družbenem krogu pričakuje, da bo storila. Prizadeva si ugajati vsem in se z vsem strinja. Prav tako običajno ne povzroča problemov in se prilagodi vsakemu položaju. Problem je, ker taka oseba pogosto na videz deluje srečno, v sebi se počuti osamljeno in prazno. Strah tiči v tem, da če bi izpolnjevala vse svoje želje, bi tvegala neodobravanje. Tako lahko zgubi vez s svojim resničnim bistvom. Rešitev je v izražanju sebe, svojih želja, potreb itn, ki se odražajo tudi v kazanju negativnih čustev, zavrnitvah in podobno. Običajno lahko potem, ko pokaže svoj resnični jaz oseba pridobi še več odobravanja, saj ga ljudje začnejo bolj ceniti.

Nezmotljivež – Z namenom, da si pridobi ljubezen, se trudi vedno in za vsako ceno imeti prav. Pogosto vali krivdo na drugega, zgolj zato, da bi imel prav. Racionaliziranje in opravičevanje sta načina za izogibanje čustvom. Rešitev je seveda v tem, da začne priznavati svoje napake, obenem pa spozna, da ga bodo ljudje imeli radi, ne glede na to, da se zmoti, kajti motiti se je človeško.

Jezljivec – Jeza je pogosto človeško čustvo, ki naj bi nas motivirala k nečemu, kar si goreče želimo, vendar v svojih ekstremnih izbruhih ali dolgotrajnem tovrstnemu čutenju vodi v konstantno prepiranje z skoraj vsemi in neprestano zagrenjenost. Oseba s takšno masko v sebi čuti, da je neustrezna, zato se neprestano trudi, da bi se zavarovala. Svoje neustreznost projecira naokrog in tako je zelo zagrenjena. Zavrača vse zadovoljitve, ki jih nudi zunanji svet. Jezljivcu se zdi, da ga je življenje ogoljufalo, zato se skuša maščevati. Razjezi ga vsaka malenkost in zapomni si vsako krivico, ki jo je kdajkoli doživel. Običajno je tudi zelo tekmovalna osebnost. Rešitev je v spoznanju, da si zasluži ljubezen, kljub svojim pomanjkljivostim ter da se nauči ljubiti sebe in odpuščati.

Prevarant – Deluje glede na to, kako ga drugi sprejemajo. Takšna oseba je običajno morala biti med odraščanjem neko drug, da si je pridobila ljubezen. Tako se je naučila igrati vloge, da zadovolji pričakovanja določenih ljudi v določenih situacijah.

Lahkovernež – To je oseba, ki je tako odvisna od mnenj drugih, da ne verjame več lastnim občutkom. Med odraščanjem je spoznal, da pridobi ljubezen drugih le tedaj, ko se strinja z njimi in jim verjame. Rad prepušča drugim odgovornost, da rešuje njegove probleme. Vedno goji visoke upe, vendar ga drugi pogosto razočarajo, kar se bo dogajalo, dokler ne bo začel verjeti vase. Naučiti se mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in odpustiti vsem, ki so ga razočarali.

Sramežljivec – Odziv v vsakem odnosu je strah pred kritiko. Ne verjame, da je vreden ljubezni. Lahko je izjemen glasbenik in igralec, toda ko stopi z odra, postane plašen in negotov. Taka oseba se mora naučiti tvegati, bolj izstopati in zaupati samemu sebi.

Važič – Takšna oseba verjame, da bodo stvari, ki jih ima nadomestile njegove osebnostne pomanjkljivosti. Pri moških to pogosto imenujemo »penis extension«. S posedovanjem dragih stvari si želi odtehtati pomanjkanje samozavesti in upa, da bo tako pritegnil pozornost in dobil priznanje, ki ga potrebuje. Denar je taki osebi simbol ljubezni, ki je tudi izkazuje predvsem z dajanjem ali odrekanjem materialnih dobrin. Rešitev je tako kot pri ostalih maskah, da se oseba nauči izražati svoja čustva in dovoli drugim, da vidijo, kakšna ta oseba v resnici je.

Samotnež – Neprestano dokazuje okolici, da nikogar ne potrebuje. Med odraščanjem ni dobil ljubezni in priznanja, ki ga je potreboval, zato se je odločil, da ju ne potrebuje. Je izjemno občutljiva in ljubeča oseba, ki je bila prevečkrat prizadeta. Tako se najraje izogne vsaki zvezi in živi sam. Rešitev je v tem, da oseba s to masko deluje v nasprotni smeri vzorca; vsakič, ko se prične kujati in umikati, bi si moral poiskati človeka, ki ga ima rad in mu zaupati svoja čustva.

Žrtvovalec – To je oseba, ki verjame, da ljubiti pomeni žrtvovati se oziroma odreči sebi v korist nekoga drugega. Med odraščanjem mu starši niso dopustili pozabiti, koliko so žrtvovali zanj in da enako pričakujejo od njega. Ljubezen je zanj naporna stvar, kajti da bi jo pokazal, mora venomer delati tisto, česar ne želi, ali pa se odreči tistemu, kar bi rad obdržal. Trpljenje je zanj vrlina in simbol resnične ljubezni. Takšna oseba se mora naučiti, da odvrže težak čustven tovor, s katerim je obremenil svojo ljubezen in odnose. Naučiti se mora svobodno izkazovati ljubezen, ne da bi pričakoval, da bo zanjo dobil enakovredno žrtvovanje.

Obstaja še mnogo drugih vedenjskih vzorcev, s katerimi želimo prikriti svojo ranljivost in preko bližnjice pridobiti ali celo izsiliti določeno priznanje in s tem ljubezen. Ob tem lahko opazimo, da ima vsak od nas določene maske ob različnih ljudeh ali v različnih situacijah. Običajno je v splošnem tako, da ima vsak od nas dve do tri maske bolj izpostavljene, nekatere uporabimo občasno, drugih pač nikoli ne. Nekatere osebe pa določeno masko živijo kar skozi celotno čas, najpogosteje so to jezljivci, važiči, žrtve in izvajalci. Ne glede na to, poznavanje mask je izjemno pomembno, tako za boljše razumevanje sebe, kot tudi za razumevanje dejanja drugih ljudi.

Pri tem znanje pride do svoje največje moči in s pridobitvijo znanja znižamo tveganje za ponavljanje negativnega vzorca. Torej znanje nam omogoča identifikacijo določene maske in v omenjeni knjigi je izjemno dobro povedano, zakaj je to ključno. Namreč dokler se ne zavedamo, kaj počnemo, nimamo druge izbire, kot da s tem nadaljujemo. Prav tako pogosto ne razumemo vedenja drugih, ki si ga s takšni znanjem lažje razložimo. V knjigi je preprosta vaja in sicer da si na list izpišete vse maske ter se za vsako ocenite od 1 do 5, kjer pri 1 redko igrate določeno vlogo oziroma si nadenete določeno masko, 3 pomeni pogosto, 5 pa popolno ustreza vašemu vzorcu vedenja. Enako lahko naredite tudi za svoje bližnje in druge osebe, ki vam v življenju pomenijo veliko.

Ob opisu določenega tipa, se pogosto pojavi besedna zveza med odraščanjem. Tako lahko takoj ugotovimo, da so imeli pri razvoju določenega vzorčnega vedenja ključno vlogo naši starši, skupaj s celotno primarno in sekundarno socializacijo. Veliko je negativnih vzorcev, ki jih prevzamemo od naših staršev in na nas je, da jih prekinemo. Drugače se enostavno neusmiljeno nadaljujejo iz roda v rod. V življenju je že tako, da v privih petnajstih ali dvajsetih letih naberemo ogromno »navlake«, ki jo nato z osebnostno rastjo počasi odstranjujemo in se vedno bolj približujemo svojemu svetlemu bistvu. Ta naj bi bil prežet z vrlinami, kot so ljubezen.

Znižanje potrebe in frekvence po uporabi maske torej nastane z osebnostno rastjo, z razvojem trdnega jedra in zaupanjem samega vase. Bolj kot si zaupamo ter bolj kot percepiramo lastno vrednost neodvisno od zunanjih dejavnikov, več in bolj čisto ljubezen lahko direktno izrazimo, brez nepotrebnih skrivanj. Pri tem v bistvu govorimo o kopičenju notrjanjih virov, namesto zunanjih. Posamezne maske se lahko tudi lotimo s strateškim spreminjanjem navad, pri čemer za določeno obdobje skušamo negativne vzorce zamenjamo s pozitivnimi. Zagotovo pa je to tudi ena izmed največjih smernic duhovnega razvoja, ki poteka celotno življenje in zahteva izjemno veliko truda in vložka. Pri tem velja tudi izpostaviti, da vse te maske v bistvu poganja strah, ljubezen pa je orožje, ki ga lahko premaga.

Na koncu tako pridemo tudi do koncepta brezpogojne ljubezni. Resnični koncept take ljubezni je daleč od predstav, ki je običajno idealizirana v romantičnih in drugih filmih. Na primer brezpogojna partnerska ljubezen ni, ko nekoga enkrat srečaš, se zaljubiš in potem na podlagi tega dogodka v zaljubljenosti živita srečno vse življenje. Ravno nasprotno, da pridemo do brezpogojne ljubezni je potrebno izjemno veliko skupne rasti, razumevanja, odprtosti in pripravljenost sprejeti človeka takšnega kot je. Korak za korakom, spoznanje za spoznanjem. Vse, kar je vredno v življenju, je doseženo s trudom in nič drugače ni pri brezpogojni ljubezni. Točka vrhunca takšne ljubezni je verjetno res v tem, da nekomu izražamo ljubezen ne glede na to, kdo je, kaj naredi in kakšna je naša interakcija z njim. Doseže pa to le malo ljudi, saj gre v vsakdanjem življenju pogosto še za igro drugih psiholoških vzorcev in karakteristik, ki so veliko bolj zemeljska in povezana z živalskim svetom, kot duhovnim.

Ni namen te objave, da bi vsi postali razsvetljena duhovna bitja, bistvo je to, da prepoznamo določene vzorce in lahko s tem stremimo k boljšim medsebojnim odnosom, tako partnerskim kot vsem drugim. Ne glede na duhovno življenje, pa se mi zdi, da je v vseh pogledih lahko izjemno koristno, če je ljubezen naša vodilo in osrednja misel delovanja, ki se jo trudimo čim manj pogojevati in čim bolj iskreno izražati. Konec koncev dosežemo že izjemno veliko, če prekinemo določene vzorce, ki smo jih prevzeli po naših starših, oni pa po njihovih, njihovi po njihovih itn. Naj bo moč srca nad močjo razuma, kadar je to potrebno.

Sorodne vsebine:

1. Največja skrivnost življenja: Pot do sreče, denarja, zdravja in ljubezni

Takrat se lahko spomnimo izreka, »če bi bilo lahko, potem bi to naredil vsak!« Izrek pa lahko podkrepi še tale zgodba, o izjemno vztrajnem in pogumnem človeku, ki ni nikoli odnehal:

Ni končal osnovne šole.
Mama mu je umrla, ko je bil star 9 let.
Izgubil je službo.
Odprl je trgovino z živili in bankrotiral.
15 let je trajalo, da je povrnil dolgove.
Poročil se je, zakon je bil nesrečen.
Žena mu je umrla.
Kupil si je hišo in dvakrat toliko denarja izgubil.
Doživel je živčni zlom.
Kandidiral je za senat in dvakrat pogorel.
Njegovi govori so bili klasični.
Publika je reagirala ravnodušno.
Vsak dan so ga v tisku napadali.
Pol dežele ga je zaničevalo.

To je bil Abraham Lincoln, »Pošteni Abe«, rojen 1809, umorjen 1865, 16. predsednik ZDA, prvi republikanski predsednik, ki je leta 1862 odpravil suženjstvo. Po atentatu ga je ljudstvo povzdignilo v junaka in mučenika.

Bankovec za pet dolarjev. Vir: Wikipedia

Njegova najbolj znana izreka:

“Ljudje smo večinoma toliko srečni, kolikor hočemo biti.”

“Država je narod in kot taka ne sme nikoli umreti.”

Sorodne vsebine:

1. Kdaj je podjetništvo minimalno tvegano in povsem enostavno

Poznam kar nekaj poslovnežev, ki na posel gledajo kot na igro in se tako čustveno nekoliko distancirajo, kar posledično pripelje do manjših čustvenih razburjen ob nenačrtovanih situacijah. Kljub temu pa, stres vsi dobro poznamo in bolje kot se z njim spoprimemo, lažje nam je v vsakodnevnem poslovanju. Nekateri poslovneži celo trdijo, da stresa sploh ne poznajo, to pa je enostavno v večini primerov verjetno zaradi njihove perspektive.

Na drugi strani pa se mi je izgorelost za razliko od stresa vedno zdela bolj nekakšen mit, oziroma problem ljudi, ki ne uživajo v stvareh, ki jih počnejo in so zaradi nizke čustvene energije s časoma povsem nezadovoljni, posledično pa izgoreli. Zdelo se mi je, da se izgorelost dolgoročno pojavi predvsem kot obrambni mehanizem. Sicer pa sem bil takega mnenja zgolj do dneva, ko je prišla lastna izkušnja…

Nekega dne prejšnjega leta sredi poletja sem se zjutraj zbudil nekoliko neprespan (po 9 urah spanja), nejevoljen, brez prave motivacije. Glede na to, da je bil naporen teden, se mi je zdelo zgolj to, da se moram za vikend naspati. Prišel je vikend, naspal sem se, počutje pa je bilo še povsem enako. Na srečo sem šel za en teden nato na dopust na Santorini, kjer sem se naučil nekaj podjetniških lekcij, ampak ko sem se vrnil, je bilo počutje še vedno povsem enako. Energija povsem nizko.

Kot sem že omenil, videl sem že veliko ljudi, ki niso zadovoljni s svojim delom, neradi hodijo v službo, se zgolj pritožujejo itn., posledično pa dolgoročno to vodi v splošno nezadovoljstvo in nizko raven energije. Pri meni pa je bila situacija drugačna, ker dejansko naravnost uživam v stvareh, ki jih počnem.

Vseeno pa, zadeva se je vlekla že več kot mesec in nekako mi kar ni bilo jasno s čim se soočam. Potem sem se odločil, da si dam pregledati kri. Rezultati so bili povsem normalni, kri je bila v odličnem stanju. In prav tako vse ostale tekočine. Torej je bil potreben povsem drug pristop…

Tako sem se v neki točki odločil, da z distance pogledam na svoje življenje. Nekako sem ugotovil, da je bil tempo zadnjih 5 let res izjemno intenziven, od dela več kot 12 ur na dan, do dela za vikende itn. Spanja je bilo bolj malo, prav tako fokusa, v glavnem življenje povsem izven ravnovesja. Predvsem pa sem v zadnjih nekaj mesecih močno zmanjšal število športnih aktivnosti. In posledično je vse to vodilo, če sem si želel priznati ali pa tudi ne, do izgorelosti.

Če pogledamo strokovno definicijo izgorelosti, ta pravi da gre za občutke izčrpanosti in zmanjšane motivacije ter zanimanja, predvsem v smislu delovnih opravil. In točno to se mi je dogajalo. No, v tem obdobju sicer je bila moja motivacija na veliko nižji ravni, vseeno pa sem opravil stvari, tako kot je treba. Le blog je nekoliko trpel.

Na spletu lahko najdemo veliko bolj ali manj strokovnih člankov o stresu in izgorelosti, tako v slovenščini, kot tudi v angleščini. Zato ne bi pisal o stvareh, ki so dobro poznane, npr. kaj so še drugi simptomi izgorelosti itn., zdi pa se mi zanimivo, kaj je po mojih izkušnjah pripeljalo do te situacije in kakšne so bile možne rešitve.

Vzroki za pojav izgorelosti

Najprej nekaj o tem, kaj je po mojem mnenju pripeljalo pri meni do takega stanja:

Premalo telesne aktivnosti. Zdravo duh je lahko zgolj v zdravem telesu, to je pomembno dejstvo, ki se ga moramo zavedati. Če želimo dolgoročno biti uspešni, moramo vlagati v trdne temelje, drugače se nam vse zgrajeno lahko podre, kot hišica iz kart.

De-fokusirano delo. V nekem obdobju sem več kot mesec delal za tri organizacije, pri čemer je delo za vsako od njih zahtevalo celotni delavnik. Moje načelo je, da se vedno potrudim, da je vse, kar dam iz moje roke narejeno tako kot mora biti. Pri tem, ko skušaš prežvečiti več kot si sposoben, lahko začne počasi upadati ta standard, obenem pa imaš še zvezane roke. O pomembnosti fokusa, sem že pisal.

Čas drugih ljudi. O dveh osnovnih vzvodih, ki jih uporabljajo podjetniki sem že pisal. Če želi človek narediti vse sam, ima zelo omejen obseg učinka svojega dela. Z uporabo vzvodov šele lahko realiziramo velike vizije. V določenem obdobju sem bil tako »zakopan« v svoje delo, da sem pozabil na sinergične učinke, timsko delo, delegiranje in sodelovanje z drugimi.

Spremembe. V tem obdobju, ko se mi je začelo to dogajati, se je zgodilo nekaj izjemno velikih sprememb, tako na osebnem, kot tudi poslovnem področju. Čeprav se mi je zdelo, da te spremembe nimajo bistvenega vpliva na moje energije, temu očitno ni bilo tako. Sprememba vzorcev predstavlja stres. Zagotovo sem zagovornik tega, da moramo biti odprti za spremembe, saj so dolgoročno najbolj uspešni tisti, ki so najbolj prilagodljivi, kljub vsemu pa moramo znati te spremembe postaviti v pravilen življenjski kontekst in jih všteti v enačbo življenja.

Neravnovesje. Moje življenje na splošno je bilo povsem izven ravnovesja. Poslovno in zasebno življenje je (bilo) povsem neusklajeno, kar je vplivalo na kakovost odnosov in s tem tudi na celostno raven življenjske energije. Triminutni izbruh jeze zahteva enako energije, kot osem ur zmernega pisarniškega dela. Negativna čustva, ki izhajajo iz trenj med odnosi imajo lahko velike posledice.

Težke odločitve. V tem obdobju sem moral sprejeti več težjih odločitev, s katerimi se je tudi zelo spremenila smer mojega kariernega razvoja. Te težje odločitve so bile povezane seveda tudi z nekoliko stresa, ki je trajal po več dni, kar pa zopet pripelje do stanja, ko smo izven ravnovesja in ko enostavno obremenjujemo organizem tako ali drugače. Posledica teh odločitev so bile večje spremembe, katere pa sem že obravnaval.

Brez prostih dni. Veliko število študij je pokazalo, da smo veliko bolj produktivni celotni teden, če si en dan vzamemo popolnoma prosto. To velja predvsem dolgoročno. Že s tem si življenje nekoliko uravnovesimo in se nam dolgoročno lahko zelo obrestuje. Če smo brez prostih dni, dolgoročno naša produktivnost pada.

Brez čas zase. Nekako sem mnenja, da vsak človek potrebuje čas povsem zase, ko je sam s svojimi mislimi, počne stvari, ki jih uživa, se poglablja vase, načrtuje itn. Donald Trump na primer pravi, da na dan potrebuje kar 4 ure zase in sicer od trenutka ko vstane ob 5h in do trenutka, ko gre v pisarno in začne komunicirati z zunanjim svetom in sicer ob 9h. V tem času prebere časopise, postavlja cilje, razmišlja o prihajajočem dnevu itn.

Brez zakaj? V objavi o ciljih sem napisal, da ima vsak cilj tri komponente in sicer kaj, kako in zakaj. Če pozabimo na ta zadnji del, tudi prva dva elementa izgubita smisel. Na svetu je na milijone ljudi, ki pozablja na tretji del ciljev in še vedno več jih bo. Na nekem globalnem merilu je to povsem brez pomena, vsak od njih pa lahko zamudi marsikateri trenutek.

Akcija! in spoprijemanje s situacijo

No, seveda lahko vidimo izgorelost kot problem, obenem pa je seveda tudi izziv, da pridemo preko te faze. Tudi, ko sem se spoprijel s tem, sem doživel nekaj zanimivih izkušenj, predvsem v smislu, da sem nekatere stvari povsem narobe ocenil.

V trenutku, ko sem se odločil, da se s tem aktivno spoprimem, sem imel nekje 3 večje projekte, na katerih sem delal in 2 manjša, recimo skupaj 4 + pisanje (bloga). Odločil sem se, da močno zmanjšam to število projektov in se bolj fokusiram. Potreboval sem 5 mesecev, da sem dejansko prišel do 2,5 projekta + pisanje (bloga). Mislil sem, da bo to trajalo največ 1 mesec.

Kar sem se naučil je to, da delo dobi neko kinetično energijo, kot na primer kepa snega, ki jo začnemo valiti. To kepo je na neki točki izjemno težko zmanjšati, vsaj če se trudimo ohraniti neko mero integritete in odgovornosti. Torej, vse večja kinetična energija pridno veča kepo dela, ki nas ta lahko povozi, če ne znamo pravilo upravljati s časom.

Druga aktivnosti, ki sem se je lotil je bila, da se posvetim več stvarem, v katerih uživam. In dejansko je občutek izjemno dober, ko spravljaš življenje vedno bolj v ravnovesje. Sicer pa še nisem povsem tam. Kljub vsemu, pa si sedaj vzamem čas zase in za pomembne reči.

Prav tako sem se naučil pogosteje reči ne. Na koncu se je vedno dobro spomniti na misel, da nam nič ne pomaga, če smo določeno obdobje izjemno aktivni, nato pa bomo potrebovali leta, da se bomo sestavljali skupaj in v tem obdobju ne bomo naredili skoraj nič. Življenje je tek na dolge proge in ne šprint.

Sedaj še aktivno skušam dodajati športne aktivnosti in to je tudi eden izmed ciljev za to leto. Sicer danes stanje še ni čisto idealno, kljub temu pa gre z izjemno hitrostjo proti temu. Ko sem prebral nekaj študij o tem, nekateri opozarjajo, da to stane izgorelosti lahko traja tudi do 2 leti, tako da se je potrebno čim prej lotit tega problema. Ampak stvari v končni fazi na silo ne gredo, tudi prehod te faze potrebuje svoj čas.

Mnenje po izkušnji

Vsekakor sem zelo vesel, da sem dovolj zgodaj prišel do take izkušnje. Dejstvo je, da se moramo poslušati, drugače smo težko dolgoročno uspešni. Pravi opozorilni znak so lahko bolezni, slabo počutje ali kaj podobnega, dolgoročno pa življenje zagotovo poskrbi, da nas uravnovesi. Tako ali drugače.

Vem, da bom v prihodnosti imel še veliko obdobij, ko bom povsem izven ravnovesja in to lahko pričakuje vsak od nas (npr. večji projekti, novorojenec, novo razmerje itn.). Se pa lahko na tovrstna neravnovesja vsaj delno pripravimo, predvsem pa jih časovno omejimo.

Dober primer za to je tudi podjetništvo. Ko stopimo na podjetniško pot, se zavestno odločimo za neravnovesje. Investitorji, ki redno spremljajo podjetnike, ocenjujejo, da nekje 3 do 7 let lahko zdržimo to intenzivno stanje izven ravnovesja, če začnemo sveži. Po tem obdobju se moramo vsaj malce umiriti in uravnovesiti naše življenje.

S tem se nekako strinjam in kot sem omenil, verjamem, da bodo taka obdobja še prišla. Kljub temu, pa se lahko pripravimo na taka obdobja in v življenje integriramo vsaj nekaj mehanizmov, ki nas od časa do časa vsaj delno vrnejo v ravnovesje. V primeru, da pa želimo popolnoma uravnovesiti svoje življenje, pa je to lahko še toliko boljša rešitev, kljub vsemu pa to glede na situacije, ki jih prinaša življenje, cilje in ambicije, ni vedno mogoče.

Vseeno pa je pomembno, da se poslušamo, z distance pogledamo na življenje in se zorganiziramo do te mere, da imamo mi življenje pod nadzorom in ne delo nas. Takrat so obdobja neravnovesja veliko lažja za upravljanje. V nasprotnem primeru pa imamo lahko še kakšne daljše neprijetne posledice.

Ni sorodnih vsebin.

Pomembno dejstvo je, da poznamo več vrst energij in več kot imamo posameze energije, lažje ostanemo v ravnovesju, predvsem pa smo bolj produktivni in uspešni. Energijo kultiviramo z disciplino in vajo, najbolj pomemben element pa je ta, da se redno in konstantno posvečamo kultiviranju posamezne energije. Ravnovesje je v tem primeru pomembno predvsem zato, da ne zanemarimo kakšne od energij, kar lahko blokira naš nadaljnji osebni ali poslovni razvoj.

Poznamo naslednje vrste energij:

• Fizična energija
• Stopnja zdravja telesa (nenasičenost s strupi)
• Kondicijsko stanje telesa
• Kultivacija spolne energije
• Mentalna energija
• Analitični um
• Kreativne sposobnosti
• Intuicija
• Čustvena energija
• Nadzor lastnih čustev
• Stopnja empatičnosti in čustvena zrelost
• Duhovna energija
• Transformacija spolne energije

Vrstni red naštetih energij seveda ni naključen. Vsekakor je smiselno, da kultiviramo vse vrste energij hkrati, vendar je nujno da nekaj pozornosti namenimo tudi zaporedju. Odlično energetsko stanje na predhodni vrsti energije namreč omogoča hitrejšo in lažjo kultivacijo energije na naslednjem nivoju oziroma področju. Odlična novica pa je tudi ta, da ponavadi povečana kultivacija ene vrste energije spodbudi kultivacijo na ostalih področjih.

Fizična energija

Osnovna energija, ki omogoča življenje je fizična energija. Fizično energijo pridobimo z vnašanjem hrane v naše telo. Stopnja le-te je odvisna od tega, kaj vnašamo v svoje telo in na kakšen način (število obrokov, čas, kombiniranje živil itd.). Bolj zdravo in pravilno kot se prehranjujemo, manj strupov vnašamo v naše telo in več energije tako kultiviramo. Bolj organsko in naravno hrano kot jemo, bolj kakovostne surovine ima naše telo, da iz njih ustvari življenjsko energijo. Poleg samega prehranjevanja je ključno tudi to, da si vzamemo dovolj počitka in da nismo pod stalnim stresom. Torej zdrav duh v zdravem telesu!

Druga komponenta, ki determinira stopnjo fizične energije je kondicijska pripravljenost telesa. Na desetine raziskav je pokazalo, da je najboljše za pridobitev in ohranitev dobre telesne pripravljenosti redna in konstantna telesna vadba, najboljše kar vsak dan. Dnevni polurni sprehod, tek v naravi ali redni obiski fitnesa so najboljše kar lahko človek naredi za kultivacijo te najpomembnejše energije, ki omogoča življenje. Pri telovadbi je seveda pomembno, da ne pretiravamo, vendar da ob tem uživamo in se sprostimo.

Tretji sestavni del fizične energije je spolna energija. Ta je najmočnejša energija od vseh naštetih energij. Telo fizično energijo med drugim transformira tudi v spolno energijo in če smo z njo potratni, lahko po nepotrebnem izčrpavamo telo (pa to ne pomeni, da ne smemo seksati – mogoče več v naslednjih objavah ). Vse to človek vedno bolj občuti predvsem s staranjem. Sicer pa se spolno energijo lahko transformira tudi v duhovno energijo in duhovni razvoj. Vendar je ključno, da imamo visoko raven vseh ostalih energij, preden pridemo do pospeševanja duhovnega razvoja s pomočjo spolne energije.

Mentalna energija

Druga vrsta energije je mentalna energija in se tiče našega uma. Naši možgani so sestavljeni iz dveh hemisfer – polobel, pri čemer je leva polobla analitična (matematična, logična…), desna pa kreativna (intuitivna, ustvarjalna…). Obe hemisferi povezuje korteks. Kot zanimivost naj navedem mogoče to, da imajo sicer moški nekoliko večje možgane, vendar pa imajo ženske veliko bolj povezano levo in desno polovico. Sicer je zahodni svet do sedaj v ospredje postavljal bolj levo polovico (kar nakazuje dominantnost desne roke), vendar se v zadnjem času vedno bolj poudarja tudi pomembnost desne polovice.

Torej levi del možganov skrbi predvsem za matematične, analitične in logične funkcije, polobla pa je praktično in intelektualno naravnana. Analitični um je zelo pomemben, predvsem zato, da se vseh zadev lotimo načrtno, sistematično in v realnih okvirih. Za razvoj leve hemisfere obstaja veliko različnih vaj in testov (predvsem IQ vaje), s katerimi lahko močno izboljšamo njeno delovanje. Kot omenjeno, pa desna stran možganov skrbi za kreativnost, umetniško udejstvovanje in intuicijo. Razvijamo jo lahko z risanjem, petjem, kiparjenjem ali kakršnim koli drugim ustvarjanjem (tudi kreativnim podjetništvom). Kreativnost in razmišljanje izven okvirov je vedno bolj spoštovano in iskano ter zato tudi vedno bolj potrebno za uspeh.

Naša raven mentalne energije pa je najvišja, ko sta obe možganski polobli sinhronizirani. Torej, če želimo kultivirati mentalno energijo, je nujno da počnemo stvari, ki spodbujajo delovanje tako leve možganske polovice kot tudi desne, oziroma še več aktivnosti, ki spodbujajo delovanje obeh hemisfer. Tovrstne aktivnosti so na primer šport (leva stran možganov skrbi za desni del telesa in obratno, pri športu z uporabo vseh udov sinhroniziramo obe polobli), kreativno učenje, povezovanje novega znanja z obstoječim, poslušanje določene klasične glasbe, alfa zvok in podobno.

Poleg intelekta pa ima um tudi zmožnost intuicije – posebnega občutka, ki nam daje določene signale, smernice in opozorila v življenju. Intuicija bazira predvsem na vseh shranjenih informacijah, ki so v naši podzavesti in se jih um ne zaveda, ker jih je preveč. To so vse zbrane izkušnje, prebrane, videne in slišane stvari do zadnjega in najmanjšega detajla. Poleg tega je intuicija tudi v tesni povezavi z našim življenjskim poslanstvom, karakterjem, osebnostjo in miselno naravnanostjo. Za razvoj intuicije je bistveno predvsem to, da smo v povezavi sami s sabo in sinhronizirani s svojimi cilji v življenju.

Ena najboljših metod za vzdrževanje mentalne energije pa je zagotovo vsakodnevno branje knjige. Že polure ali ura na dan je dovolj, obenem pa pridobivamo nova znanja, širimo obzorja itd. Če temu dodamo še kakšno dnevno vajo, kot je na primer reševanje križank, risanje, ali pa da si umijemo zobe z drugo roko kot ponavadi, bomo naše možgančke ohranjali v odličnem stanju, kultivacija mentalne energije pa bo zagotovila doseganje naših ciljev.

Čustvena energija

Čustva obarvajo naše življenje. Poznamo le pozitivna in negativna čustva. Slabim čustvom se res skoraj ne moremo izogniti, vendar manj kot jih je, lepše je naše življenje in bolj srečni smo. Pomembnost čustvenega stanja nakazuje že dejstvo, da je petminutni izpad jeze energetsko enakovreden desetim uram normalnega dela za računalnikom. Zanimiva lastnost čustev je tudi ta, da se kotalijo iz situacije na situacijo. Torej če nas nekaj spravi v slabo voljo, ta slaba čustva kotalimo naprej na druge ljudi in situacije. In enako je s pozitivnimi čustvi.

Za nadzor čustev je nujno, da najprej nadziramo svoj um in s tem svoje misli. Za vsako besedo v naših mislih možgani prikličejo določeno sliko, ta slika pa vsebuje določene informacije, ki lahko sprožijo tudi določeno čustveno stanje. Vznemirjajoči so predvsem posamezni pretekli dogodki, kjer se počutimo ogrožene oziroma so zelo stresni. Nadzor nad temi dogodki prevzamemo s spremembo perspektive ali slike, ki jo prikličejo možgani. Tako lahko uravnavamo naš pogled na vsako situacijo, ne glede na to koliko slaba se zdi na prvi pogled.

Čustveno stanje pa ni povezano samo z umom, vendar tudi s telesom. Za vsako čustveno stanje imamo točno določeno držo. Na primer, tipična drža negativnega čustvenega stanja je pogled v tla, ukrivljena hrbtenica, namrščen obraz itd. V nasprotju nasmeh na ustih, zravnana drža, hitra in sproščena hoja nakazujejo pozitivno čustveno stanje. Najbolj zanimivo pa je predvsem to, da s spremembo telesne drže, lahko spremenimo svoje čustveno stanje. Torej če smo v negativnem čustvenem stanju, zravnamo svojo hrbtenico, globoko vdihnemo, se nasmejemo in naenkrat bomo začutili tudi spremembo v čustvenem stanju.

Za nadzor čustvenega stanja je torej pomembno, da zelo dobro poznamo svoje telo, smo v dobri telesni pripravljenosti ter da imamo nadzor nad umom – mislimi, ki se sprehajajo v naših glavah. Čustva so lahko velika ovira pri osebni rasti, obenem pa so tudi opozorilni sistem, ali delamo prave stvari ali ne. Vsi, ki so se posvečali striktno duhovnemu razvoju, so preveli nadzor nad svojim telesom in umom ter tako tudi nad svojimi čustvi. Ta razvoj so na koncu pospešili še s transformacijo spolne energije v duhovno energijo.

Na koncu v okviru čustev pride še empatija. Šele s poznavanjem sebe in svojih čustev lahko razvijamo tudi empatijo. Dejstvo je, da življenje poganjajo čustva in zato je zelo pomembna veščina, da se znamo v vsakem trenutku postaviti v čevlje in čustveno stanje sogovornika ter tako razumeti njegovo perspektivo. Empatija je pomembna tako pri pogajanjih, oblikovanju strategije, kot tudi pri pogovoru z najboljšim prijateljem, partnerjem ali pri svetovanju znancu. Z razvojem empatije se naši odnosi lahko drastično izboljšajo, kakovost odnosov pa močno vpliva na našo osebno srečo.

Duhovna energija

Zadnja vrsta energije je duhovna energija. Da začutimo obstoj te energije in jo začnemo kultivirati je skoraj nujno, da imamo izjemno visoko raven ostalih energij. To je stopnja, kjer disciplina vodi do popolne svobode, spoznamo pa lahko tudi največje skrivnosti življenja. Te razsežnosti so dosegli že Jezus, Siddharta in drugi ljudje, vendar vsak na svoj način. Sicer pa je ta stopnja že dokaj mistična in izven celotnega konteksta bloga, zato sem se odločil, da to energijo zgolj omenim.

Bi pa poudaril še to, da je moč spolno energijo transformirati tako v ustvarjalno, kot tudi v duhovno energijo ter s tem drastično pospešiti duhovni razvoj. Vendar je to povsem izbira vsakega posameznika, ali bo kakor koli posegel na ta nivo ali ne. In tudi pot mora izbrati oziroma spoznati vsak sam. Sicer pa je dovolj že to, da se zavedamo obstoja prvih treh energij in jih redno ter konstantno kultiviramo, ob vsem skupaj pa še ohranjamo ravnovesje.

Od inteligence do energije

Ker govorimo o teh različnih energijah naj omenim še različne vrste inteligenc, ki so tesno povezane s tem konceptom. Več kultivirane energije kot imamo na posameznem nivoju, bolj inteligentni smo. Najprej je tukaj inteligenca telesa, ki se kaže v gibčnosti, motoriki in vzdržljivosti. Potem imamo vsem najbolj poznani inteligenčni kvocient (IQ), ki pokaže predvsem zmožnosti naše leve možganske polovice. Prav tako poznamo kvocient kreativnosti, ki zmeri naše ustvarjalne zmožnosti, torej zmožnosti desne možganske polovice. Daniel Goleman je predstavil koncept čustvene inteligence (EQ) in Dana Zohar koncept duhovne inteligence (SQ).

Poznavanje različnih vrst energij je pomembno predvsem zato, da jih imamo vse ozaveščene in jih načrtno razvijamo. Bistveno je, da nobenega nivoja ne zanemarimo. To nam omogoča najhitrejši razvoj na dolgi rok. In nenazadnje, višja kot je stopnja energije na posameznem nivoju, lažje se soočamo s problemi oziroma izkušnjami, ki nam jih pošilja življenje, hitreje se učimo in posledično smo lahko bolj srečni. Torej veliko užitkov pri kultiviranju posameznih stopenj energij.

Sorodne vsebine:

1. Fokus – ostrina, ki je pogoj za poslovni in osebni uspeh
2. Nevrolingvistično programiranje: pot k osebni odličnosti
3. Kaj je potrebno za uspeh?

Če nameravate film še gledati, ne berite teksta naprej Zgodba najprej govori o majhnemu fantu, ki se po prvem borbenem porazu odloči, da nikoli več ne bo premagan (enako se je zgodilo Aleksandru Velikemu). Kmalu postane mojster borilnih veščin, a obenem tudi zelo aroganten in samovšečen. Z nepremišljenimi dejanji in gorečo željo po tem, da bo najboljši v borilnih veščinah, pripelje do tega, da sam po nepotrebnem ubije človeka in mu nato iz maščevanja umorijo še družino.

Po umoru družine se popolnoma zapusti in preda usodi, dokler ga pred utopitvijo ne rešita babica in slepa deklica. V oddaljeni vasi začneta zanj skrbeti in Huo se od njiju začne učiti pravega pomena usmiljenja in prijaznosti. To seveda predstavlja za Huo-ja tudi nov začetek. V dokaj osamljenem okolju, ob konstantni vadbi in modrih naukih slepe deklice in babice doživi notranji preobrat.

Prerojen in moder se nato vrne v mesto, kjer odpre svojo šolo z borilnimi veščinami (Wushu). A kmalu ugotovi, da so Kitajski po sedmih letih, ko ga ni bilo doma, začeli vladati tujci, tudi v borbah, ki jih organizirajo. Tuji borci so celo odkrito in javno žalili Kitajce (na Kitajskem seveda). Tako stanje naj bi bila predvsem posledica nezdruženih Kitajcev, ki so se med seboj neprestano prepirali. Tako se Huo spopade z vsakim od teh velikih tujih borcev in z njegovimi dejanji so Kitajci vedno bolj združeni.

Ne bom sodil, ali si je film vredno ogledati ali ne, namen objave je, da skušam izluščiti nekaj naukov iz filma:

• Naši največji sovražniki niso zunaj nas, temveč v nas samih. Torej sami sebi smo največji sovražnik. To je rekel tudi Napoleon, namreč da je najslajša zmaga tista v bitki s samim sabo in ne tista na polju.
• Aroganca in samovšečnost nas ne pripeljeta daleč (mogoče v redkih izjemah). Veliko več se naučimo s ponižnostjo in prijaznostjo.
• Svojega začetka ne moremo izbirati, lahko pa izbiramo kako pogumno bo zgledal naš konec (in seveda tudi pot). Življenje nam je dano in povsem v naših rokah je, kaj bomo z njim naredili.
• Vaja, vaja, vaja (kamor sodijo tudi borilne veščine) je namenjena razvoju telesa, uma in duha. Vaja omogoča prevzem nadzora nad vsemi tremi esencami. In vaja dela mojstra, mojster dela vajo.
• Nikoli se ne smemo boriti (besedo moramo pogledati tudi nekoliko širše) iz maščevanja, temveč zato, da se duhovno obogatimo.
• Babičin nauk: Ko nam je hudo je čisto smiselno, da jokamo. Enkrat bodo solze prenehale teči in takrat bo minila tudi žalost. Torej čas res celi rane.
• In še besede Lao Tzu-ja: “Mastering others is strenght. Mastering yourself makes you fearless.”. Če dodam še piko na i, brez poguma in obvladovanja strahov je težko doseči kaj večjega.

Torej bodite v svojih dejanjih neustrašni. Upam, da nisem preveč izven konteksta

Sorodne vsebine:

1. Skrivnost je v marketingu, lahko pa jo najdete tudi v besedah