Vsak posameznik, ki želi slediti svojim ciljem mora vsako jutro zbrati dovolj volje in dovolj močno napeti svoje mišice discipline, da se znebi čim več, najbolje pa kar vseh distraktorjev, ki ga vlečejo stran od želenega ciljnega stanja. Za sledenje svojim ciljem je potrebna popolna osredotočenost. Vse, kar nas odvrača od doseganja svojih ciljev, so distraktorji.

Distraktorji. Vaš Prejeto v odjemalcu elektronske pošte je distraktor; lista opravil, ki vam jo nalagajo drugi ljudje. Vsak telefonski klic, ki ni povezan z dosego vaših ciljev, je distraktor. Vsak, kateremu namenite 5 minut svoje dragocene pozornosti, ker ne ve, kaj bi počel sam s seboj in vas je prišel malo pozdravit, je distraktor. Vsako marketinško sporočilo, odvečne materialne stvari, socialna omrežja, televizija, sodelavci, politiki, časopisi, poplava informacij, sosedje, zabave, dogodki, pasje procesije, negativne misli, vse to so lahko distraktorji. Ne samo, da so lahko, v večini primerov tudi so.

Kako delujejo distraktorji?

Poglejte zgornjo sliko. Zdi se, kot da se mavrično krogi premikajo. Črne pike v centrih so vaši cilji. Krogi so distraktorji. Vizualna prevara nakazuje, da se krogi premikajo. Vaš pogled se sprehaja po krogih. Črnih pik ne vidite več. Tukaj pa je trik. Če dovolj časa gledate v črne pike, se krogi ustavijo. Ne motijo vas več. Brez problema lahko gledate v črne pike, brez distrakcij. Samo, če se uspete osredotočiti in pozabite na vse ostalo. Samo, če se brutalno osredotočite na svoje cilje in pozabite na vse ostalo.

Pravila za ravnanje z distraktorji

Najprej moramo razumeti, zakaj nas distraktorji sploh lahko motijo v življenju. Prvo pomembno dejstvo je, da distraktorje lahko prepoznamo zgolj, če imamo postavljene svoje lastne cilje. Če nimamo svojih ciljev, distraktorji ne obstajajo, saj se prepuščamo tisočim silnicam življenjskega okolja, ki od nas želijo pozornost in se tako odločamo nekako na podlagi lastnih navad ali trenutnih čustvenih stanj. Če ne veš, kam želiš, je vsaka pot prava in ta običajno vodi v povprečje.

Se pravi najprej si mora vsak postaviti svoje cilje, da lahko sploh identificira distraktorje. Potem pa sledi težji del. Ljudje smo sužnji navad in na distraktorje smo nekako kar navajeni. Zato, ker težko rečemo ne, ker ne želimo, da bi imeli ljudje slabo mnenje o nas, ker si kupujemo ljubezen, se smilimo samemu sebi, smo leni ipd. Vse to zahteva, da VSAK DAN znova obnovimo svoje cilje, potem pa se skrbno odločimo, kaj vse kar nas obkroža je distrakcija in kaj ne. Ter se nepotrebnega znebimo.

Kmalu pridemo do zelo pomembnega spoznanja in sicer, da manj je več. Ko se osredotočimo na svoje cilje in izločimo distraktorje, se nam sproti izjemno veliko prostega časa, ki ga lahko namenimo vsem drugim stvarem, ki so dejansko povezane z našimi cilji. Iz kvantitete pridemo do kvalitete.

Uvideti moramo, da je veliko bolj pomembno, da imamo malo število jasnih ciljev, ki jih dosežemo z ljudmi, ki jih imamo radi, na način, kot si ga želimo, kot pa da življenje pacamo z neštetimi odnosi, materialnimi ali drugimi rečmi, ki nam kradejo energijo – to, kar zahteva od nas potrošniška družba; da imaš več stvari kot sosed, ki jih ne potrebuješ in jih kupuješ z denarjem, ki ga težko zaslužiš na delovnem mestu, ki ga ne maraš.

Naredite seznam vseh ditraktorjev v vašem življenju. Zablokirajte telefonske vseh ljudi, ki vam kradejo energijo, ali pa se jim enostavno več ne javljajte. Zaprite odvečne elektronske predale, zbrišite vso elektronsko pošto, obesite napis na vrata »ne moti«, skrajšajte nakupovalne poti, vrzite proč vse stvari, ki jih niste uporabili več kot eno leto, nehajte brati tabloide, opravljati, gledati televizije, se sprehajati po nakupovalnih centrih ipd. Ne je ravno postala najbolj pomembna beseda v vašem življenju za vse distraktorje. Poskrbite, da jo bodo drugi spoštovali. Vas in vaš čas.

Odjava! od nepotrebnih odnosov, elektronske pošte, klicev, odvečnih informacij, nasilja, slabe volje, negativnih misli, jamranja, jokanja, smiljenja samega sebi, lenarjenja, nečimernosti, požrešnosti, pohote, strahu, pohlepa, polne omare oblačil, ki jih ne uporabljate, spominkov, trač revij, dnevnih revij ipd.

Ugotovili boste, da potrebujete zelo malo, da ste srečni. Nekaj globokih in ljubečih odnosov, dober in zdrav obrok, prijetno toplo okolje in pa iPada ali Kindla (z dostopom do interneta seveda).

Potem pa začnite slediti svojim ciljem. Vprašajte se, kaj si resnično želite, kaj si želite doseči v tem življenju. Povežite se z vašim bistvom, prebudite otroka v sebi, ki ste ga do sedaj zlorabljali in zanemarjali. Narišite vašo pot do sreče, vašo pot do samoaktualizacije in izpopolnjenega življenja. Potem pa se borite za to. Kot levi, neustavljivo, vztrajno, strastno in z ljubeznijo. Tako boste prenehali slediti ciljem drugih ljudi in sledili svojim ciljem. Le tako se boste znebili vseh distrkatorjev. Bodite brutalno kruti do vsakega distraktorja v vašem življenju.

Sliši se bistveno bolj enostavno, kot je v resnici. Zato pa potrebujete okolje, ki vas podpira k temu, da se znebite vse nesnage. Spremenite svoje navade, tako da jih zamenjate. Vsakič, ko nekdo doma prižge televizijo, pojdite brati knjigo (ali kar koli je vaš cilj). Vsakič, ko nekdo zraven vas odpre čips, naredite serijo trebušnjakov (ali kar koli je že vaš cilj). Vsakič, ko vas pokliče nekdo, ki vam namenoma jemlje energijo in mu ne dvignete telefona, pokličite nekoga, ki vam pomeni vse na svetu (ali kar koli je že vaš cilj).

Zgradite si okolje, ki vas bo pri vsem tem podpiralo. Zapišite si cilje. Vsak dan jih preberite. Še več, raje si jih napišite kar na roko. Vtetovirajte si jih. Obkrožite se z ljudmi, ki vas podpirajo. To je vaša misija, vse ostalo so distraktorji. Vsak junak v filmu je skoncentriran na svoj cilj. Rešiti svet. Vi imate cilj, realizirati svoje življenje. Vsaka lepotica/lepotec, ki vas ne podpira pri doseganju vaših ciljev, je distraktor. Vsak nebodigatreba, vsak obrazec, vsak nakupovalni center je distraktor. Ali ste videli kdaj filmskega junaka, ki bi izpolnjeval obrazce? Ali filmskega junaka, ki bi stal pred nakupovalno polico ter razmišljal katere kosmiče naj kupi? Odjava!

Ne bojte se. Kar je za vas mogoče nesnaga, je za druge zlato. Kar je za vas zlato, je za nekoga drugega mogoče nesnaga. Če se boste vi od nečesa odjavili, se bodo drugi na to prijavili. Tistim, ki je to bolj pomembno. Tako bo svet lepši za vse. Vsem, ki ste rekli ne vas bodo spoštovali, ker ste se tokrat le držali svoje besede, vsi tisti, ki so vam res pomembni, pa vas bodo imeli še toliko bolj radi.

Če sledite svojim ciljem je to najboljše, kar lahko naredite zase in za celotni svet. Tudi če izrečen ne koga boli, mu v resnici naredite veliko uslugo in mu prihranite na tone bodoče grenkobe, ki bo izhajala iz tega, da niste zvesti sami sebi. In če se kdo odjavi od vas, to spoštujte. Naredil vam je uslugo.

Pretvarjanje je mogoče kratkoročno manj boleče in lažje, vendar na dolgi rok prinaša le še več bolečine in nejasnosti. Lepo življenje se lahko živi le med iskrenimi ljudmi, ki se med seboj spoštujejo; prav tako pa svoje želje, vrednote in prioritete. Vse, kar je na silo in ni skladno z vašim bistvom, je slej kot prej obsojeno na propad. In veliko grenkobe, laži, prekrivanj, sprenevedanj. Odjava.

Nikoli se ne boste znebili vseh distraktorjev v vašem življenju. Vedno bodo prihajali novi in novi. In pridejo šibki trenutki, ko popustimo. Krogi se zopet začnejo vrteti. »Spočijemo« se na avtopilotu, ki nas vodi v povprečje. Naredimo, korak nazaj. Še tako jekleno discipliniran človek, zgubi svoj fokus. Potem pa zopet znova. Ponovi vajo.

Korak nazaj je bil zato, da naredimo lahko potem dva koraka naprej. Ne smemo biti prestrogi do sebe, vendar začeti zopet znova. Premišljeno, temeljito in osredotočeno. Tako počasi v življenju napredujemo v obvladovanju samega sebe. Pri tem se ne smemo bati, da bi napredovali počasi, bati se moramo zgolj tega, da se ustavimo. In pustimo distraktorjem, da prevzamejo naše življenje; največje darilo, ki nam je bilo podarjeno.

Vzemite list papirja. Napišite vsaj deset distraktorjev. Odjavite se!

Sam sem si ravno namestil aplikacijo StayFocused. 10 min na dan za vse stranki, ki so distraktorji, od Facebooka, do klasičnih medijev ipd. Potem se vse zablokira. Še to je lahko preveč, dva in pol dneva na leto popolnoma izgubljena.

Print PDF

Običajno doživimo kolaps ali zastoj v življenju na enem samem področju. Finančno, partnersko, zdravstveno, karierno ali kako drugače. Res pa je, da se breme enega področja kmalu prenese tudi na druga področja. Saj so področja življenja med seboj močno povezane. Če ne drugega povečana stopnja stresa, močno načne zdravje. Še bolj pogosto pa je tako, da ko se začne podirati eno področje, kot domine sledijo tudi druga področja. In zgraditi moramo znova naše celotno življenje.

Kolapsi in zastoji seveda niso enostavni. Gre za najtežje preizkušnje življenja. Takrat pokažemo, iz kakšnega testa smo. Velika večina ljudi po zastojih in kolapsih postane vidno zdelanih in se včasih celo kar prepustijo usodi. Samo peščica pokaže zobe nazaj življenju. Zato je smiselno, da nekoliko bolj razdelamo kolapse in zastoje v življenju ter kako se z njimi soočiti.

Če se želimo z nečem soočiti, moramo najprej to razumeti. Šele ko razumemo, lahko spremenimo pogled na dogodek, odpravimo čustveno in mentalno kletko ter naredimo akcijski načrt sanacije. Vse v življenju ima nek namen, včasih ga je le bistveno težje odkriti. Vendar sta vesolje in narava inteligentna; tako ali drugače. Na koncu iz kolapsa ali zastoja lahko pridemo močnejši, če se ne vdamo v usodo seveda. Kar ne ubije, krepi; življenje pa nam podari samo toliko težke preizkušnje, kot smo jih zmožni premagati.

Kolapsi

Posvetimo se najprej kolapsu. Kolaps bi lahko definirali kot nenadno sesedanje. Nekaj trdnega in stabilnega je obstajalo, sedaj kar naenkrat tega ni več. Nekaj, kar smo gradili leta in leta, se praktično čez noč sesuje. Propadla korporacija ali dolgoletni zakon, kritično zdravstveno stanje, finančni bankrot, zgubljena mentalna stabilnost ali kolaps na katerem koli drugem področju. Pri kolapsu je običajno tako, da nekaj gradimo leta in leta, potem pa se zadeva nepričakovano sesuje. Boleče.

Razlogov za pojav kolapsa je več. Prvi razlog kolapsa so lahko šibki temelji. Višje, kot želimo zgraditi stolpnico, bolj stabilne temelje potrebujemo. Glede na to, da smo neučakana “fast food” družba, nam je počasno grajenje običajno breme. Raje bi obogateli čez noč, kot pa skozi leta in leta truda, kot ga je recimo vložil Warren Buffet v znanje o investiranju. Raje bi spoznali kar popolnega partnerja, kot da bi vložili energijo v to, da partnerstvo res deluje. Raje gremo na operacijo, kot da bi lepoto zgradili na notranjem nasmehu in fizični aktivnosti.

Današnja družba omogoča, da uspemo na hitro. Vendar se pogosto zgodi, da notranje posameznik ni zrel uspehu, ki ga je doživel. Zato sledi kolaps. Zunanji svet je vedno odsev notranjega sveta. Če se ti nasmehne fortuna, pa nisi zrel za zunanje stanje, ki ti je bilo podarjeno, slej kot prej z odločitvami uničiš ta nasmeh sreče. V praksi se to odraža v strahu pred uspehom, strahu pred neuspehom, neučakanostjo, ne temeljitostjo, v vsem, kjer ni zgrajeno kot posledica dolgoletnega truda. Vse velikega, kar je bilo zgrajeno, pa se je vsaj nekaj časa obdržalo, je bilo plod trdega dela in znoja. Pika.

Drugi razlog kolapsa bi lahko imenovali slabe navade. Tako kot pri orgazmu, tudi na drugih področjih življenja obstaja točka brez povratka, le da dogajanje vodi do drugačne oblike male smrti; nič kaj prijetne. Življenjska področja si moramo predstavljati kot bančni račun. Partnerstvo je bančni račun, naše zdravje je bančni račun, naš startup je bančni račun, naš transakcijski račun je bančni račun. Vsemu tistemu, čemur posvečamo pozitivno pozornost, stanje na tem bančnem računu rase. Vse, kar zanemarjamo, dvigujemo iz bančnega računa. Več, kot v nekem obdobju položimo na bančni račun, bolj trdo je to razmerje oziroma odnos. Na primer, če smo v top kondiciji, lahko dalj časa zanemarjamo zdravje, kot če smo zadihani po prehojenih desetih stopnicah. Enako je na vseh drugih področjih.

Vsak bančni račun pa ima svoj limit. Ko presežemo limit in nimamo več likvidnih sredstev, pride do osebnega bankrota. Kolapsa. Se pravi na računu je dano neko stanje, mi pa dvigujemo in dvigujemo, dokler se ne sesujemo. Včasih še položimo kakšen evro, ko nas življenje opozori, da se bližamo limitu, potem pa nadaljujemo po starem. Če pri prvem razlogu kolapsa za grajenje stolpnice nismo postavili trdnih temeljev, tukaj lahko govorimo o tem, da stolpnico gradimo po liniji najmanjšega upora, v upanju, da se bo zgradila kar nekako sama. Pri zdravju bi na primer tukaj veljal pregovor, da si z žlico jamo koplješ. Telo drži in drži, nato pa kolaps.

Nevednost in življenje v laži sta naslednji razlog kolapsa. Včasih so zdravili ljudi tako, da so izganjali iz njih zle duhove. Rezultati niso bili najbolj uspešni. Ljudje smo že zgodaj ugotovili, da je v znanju moč. Če želimo rezultate, moramo najprej razumeti. Zato smo izumili znanost, s katero si skušamo razlagati svet in iskati rešitve za vsakdanje tegobe. Seveda pa smo še daleč od tega, da bi povsem razumeli življenje, verjetno smo pri nekaj odstotkih. Tako je še mnogo področij, kjer živimo na nek način v nevednosti ali laži.

V praksi to pomeni, da v bistvu začnemo plezati ob narobno stolpnico, kar ugotovimo šele ko pridemo na vrh in nam spodnese lestev ter pademo na tla. Napačna dieta, napačne investicije, iluzija popolnega partnerja v fazi zaljubljenosti in še bi lahko naštevali. Rešitev za to je preprosta, a vendar izjemno težka. V vse, kar nam je kdaj koli kdo rekel moramo dvomiti. Močno dvomiti. Kritični moramo biti do vsega, potem pa sami poskusiti ali nam določena zadeva odgovarja ali ne ter oceniti kam vse to vodi na dolgi rok. Pač čisti znanstveni pristop – neprestano merjenje, opazovanje, analiziranje in nato spreminjanje. Na dolgi rok se splača; veste koliko ljudi je izgubili življenjske prihranke, ker so verjeli v dogmo, da bo borza neprestano rasla; ker je tako rekel nek kvazi ekspert, ki je dober prodajalec in dobil za svoje prepričevanje odločno proviziji. Ljudem, ki so slepo verjeli, pa so šli življenjski prihranki, za katere so trdo delali. Kolaps.

Četrti razlog za popolni kolaps je nenadna sprememba zunanjega okolja. Na hitrost in način gradnje stolpnice imamo vpliv, obstaja pa na tisoče zunanjih faktorjev, na katere vpliva nimamo. Problem nastane, ko se okolje spremeni hitreje, kot smo to zmožni zaznati ter se nato prilagoditi. Zunanje okolje pa se neprestano spreminja; še več, hitrost teh sprememb je vse hitrejša. Zgolj tisti, ki se bodo zmožni hitro prilagajati, bodo obstajali na dolgi rok. Tukaj imajo glavno vlogo znanje, samokritičnost in neprestana rast. Vendar je težko. Vreme je izven območja našega vpliva. In na tisoče drugih faktorjev.

Nenadna sprememba okolja je najpogostejši razlog kolapsa in tudi najtežji preizkus. Postavimo trdne temelje, pridno gradimo stolpnico, nato pa zapiha nepričakovan veter in nam jo sesuje. V praksi to pomeni, da delamo po nekem vzorcu, okolje pa se nenadno tako spremeni, da ta vzorec ne zagotavlja več uspeha. Čeprav se sliši to sila enostavno, je to izjemno težko opaziti v življenju. Formula uspeha se povsem obrne na glavo, mi pa smo že sprejeli napačne odločitve, obenem pa se sprašujemo, zakaj bi počeli nekaj drugače, če deluje. Ko si priznamo neuspeh in se začnemo obračati k novi formuli, je vse skupaj odvisno zgolj še od tega, koliko je ostalo na »računu«. Včasih tranzicija uspe, največkrat pa ne. Zato je na primer v finančnem svetu varnostni fond izjemno pomemben. Na kolapse v življenju je dobro biti pripravljen; pri tem pa velja rek, da se streho popravlja, ko še sije sonce.

Zadnji, peti razlog za kolaps je sama evolucija. Ta tudi skriva v sebi razumevanje kolapsa, zakaj ga sploh potrebujemo. Odgovor je enostaven: Rušite, da bi gradili. Če želimo ustvariti nekaj novega, se mora staro končati. Vedno je tako bilo in vedno tako bo. Vse v življenju ima svoj cikel, se pravi začetek, vzpon, vrh, zato in konec. To je sestavni del življenja, tako je življenje zasnovano. Ljudje pa smo navezani na druge ljudi, izkušnje, stvari, ljubezen, osebnostno rast, svoje življenje ipd. in navezanost prinaša bolečino. Zato tudi kakršen koli kolaps prinaša bolečino. Veliko bolečino.

V sklopu evolucije so kolapsi lahko tudi bistveno bolj neprijetni. Vojne, nasilje, odvzemi, prisile, zmaga močnejšega, nenaden pojav usodnega konkurenta z disruptivno tehnologijo ipd. Te stvari še toliko bolj bolijo in običajno mase ljudi. Vendar dobro (novo) brez slabega (rušenja starega) ne obstaja; napredek se skriva v igri te dualnosti. Še več, dobro in slabo sta zelo relativna pojma. Na podlagi enega najbolj duhovno razvitih živih bitij v celotni zgodovini človeštva, Jezusa Kristusa, so se bojevale svete vojne in umrlo je na deset tisoče ljudi. Druga svetovna vojna pa je prinesla marsikatero tehnologijo, ki danes rešuje življenja. To pomeni, da težko sodimo o dobrem in slabem, lahko pa sodimo namen – po mislih, besedah in dejanjih, ki se odražajo v namenu je sojen človek. Zato je Jezus najsvetlejša oseba zgodovine, Hitler pa najtemnejša. Nikoli pa ne vemo, ali dejanja te osebe prinašajo dolgoročno dobro ali slabo; to je odvisno, kakšne namene imajo nasledniki, najpogostejše pa prinaša oboje, saj so na svetu vedno dobri ljudje in nepridipravi. Eni izkoristijo situacijo v eno smer, drugi v drugo. In tako se igra dobrega in slabega, kolapsov in vzponov, novega in starega nadaljuje; v vsej svoji grenkobi in sladkobi.

Iz tega sledi, da se bo v življenju neprestano mešalo dobro in slabo, novo in staro. Zato bodo vedno potrebni kolapsi, vedno bo potrebna dinamika transformacije. V primeru, da koncepta kolapsa ne bi bilo več v naših življenjih, bi bilo življenje popolno in takrat bi izgubilo svoj smisel, kot ga poznamo danes. Če ne bi bilo potrebno več evolucije, če ne bi bilo potrebno več tekmovanja, če ne bi bilo potrebno več bolečega rušenja, potem življenje v obliki, kot ga poznamo, ne bi imelo več svoje funkcije. Potem bi zgolj samo še bili.

V takšnem primeru bi postali čista ljubezen in se ločili od samsare ter napredka v življenju. To je celo komu uspelo v zgodovini človeštva, na primer Budi; pot do tega pa je diametralno nasprotna od evolucije. V evoluciji smo vsi obsedeni z napredovanjem, z žejo po več, z navezanostjo in tekmovanjem. Budi pa se je uspelo tega osvoboditi. Takrat kolapsi ne obstajajo, vendar gre za nevtralni dogodek, kot vse ostalo. Vendar je to najtežje v življenju. Zato pa je bil Buda samo eden.

Za ostalo večino ljudi je krog življenja z vidika evolucije popoln. Podganja dirka na nek način. V svojem prizadevanju k neminljivosti s širjenjem genov, razlaganju delovanja narave, izumljanju, grajenju, ustvarjanju in raznimi drugimi dejanji iščemo nek košek varnosti; majhno varnost večnosti.

Vse skupaj pa je zgolj pot v kolaps, ki omogoča novemu, da na naših prizadevanjih zgradi še več in še boljše. Nato pa se njim zgodi enako in naslednji generaciji in naslednji in naslednji. Evolucija od nas zahteva, da se v življenju soočimo s kolapsi. Ali za dobro nas samih, ali za dobro celotne družbe, ali za dobro življenja. Namen kolapsa je, da postanemo boljši, da lahko začnemo znova, zgradimo bolj trdne temelje in da izpilimo naš karakter; prav tako pa, da se vzdignemo na ramah velikanov, nato pa še sami naslednikom darujemo svoja ramena.

V vzroku in namenu kolapsa se seveda skriva tudi zdravilo. Fuck it. Prej omenjeni Buda. Ne bomo večno živeli, vse nam je lahko odvzeto, naša dejanja niso večna. Vse kar je plod našega dela, naša razmerja, vse s čimer se poistovetimo, vse kar nas definira, vse kar nas veseli, naše telo, naša duša, naši predniki in nasledniki, vse česar se lahko dotaknemo, nič ni večno. Koncept nebes, ponavljanj življenj in še česa je plod našega prizadevanja po večnosti, ki ne obstaja. Rešitev je torej v nenavezanosti. Korist kolapsa je, da se lahko osvobodimo; osvobodimo svoje mentalne in čustvene kletke. Ko se osvobodimo, se za korak približamo bogu. Nimamo več živalskih hotenj, vendar smo se osvobodili verig. Lahko se osvobodimo navezanosti na meso, pohlepnih vzgibov, želje po več, navezanosti na rezultat, ljudi okoli sebe, pa četudi so naša kri in še česa. Kolaps nam omogoča, da postanemo svobodni kot ptica. Ukrotimo svoj um in poletimo v nebo.

Kolaps nam omogoča tudi nov začetek. Začetek nečesa boljšega. Ni nujno večjega, vseeno pa bolj kakovostnega. Izkušnja je tista, ki nas obogati ter nam da moč, da zgradimo mojstrovino; sicer povsem drugačno, lahko večjo ali manjšo, vendar vseeno za nas same boljšo; ker bo še bolj odražala krepkost našega duha, pa četudi je nov dosežek peščica uspeha, kot smo ga doživeli prej pred kolapsom. Življenju pokažemo, da se znamo boriti in da se ne vdamo kar tako. Svoj uspeh pa merimo zgolj sami s seboj.

Nenazadnje pa so manjši kolapsi tudi opozorila. Življenje nas včasih brcne, z namenom, da nas opozori, naj nehamo sanjariti in lenariti, vendar naj gremo v akcijo. Bolj kot se bližamo bankrotu “na računu”, več mini kolapsov nam prinese življenje; kot opozorila, da se bližamo resnemu prepadu. Takrat življenje zahteva od nas, da spremenimo svoje vzorce delovanja. Čas je, da začnemo polagati na tekoči račun. Prav je, da smo življenju hvaležni za takšna opozorila in jih tudi upoštevamo. Dalj časa kot odlašamo, bolj raste pošast v obliki težjega in težjega kolapsa.

Kolapsi zahtevajo od nas, da se v življenju soočimo z našimi najglobljimi strahovi. Omogočajo nam, da transformiramo naše podzavestne strahove v ljubezen in se s tem osvobodimo; ker nismo več navezani. Čeprav do kolapsi najtežje življenjske preizkušnje, so tudi najbolj dragocene. V kolapsih človek zrase s svetlobno hitrostjo. Nauči se več, kot v stoletjih lagodnega življenja. Zato kolapsi pač morajo obstajati in vedno bodo. Ljubite svoje sovražnike, prav tako pa ljubite svoje kolapse; potegnite iz njih najboljše, potem pa se osvobodite. Vaše življenje ni plakat v reklami, kjer so vsi nasmejani in srečni, ker so pridni potrošniki. Vaše življenje je borba in vi ste miroljubni bojevnik.

Sam sem doživel že več kolapsov in to ne najbolj enostavnih. Na zdravstvenem področju zaradi pretiranega dela (izgorelost) in kasneje napačnega prehranjevanja. Na finančnem zaradi napačnih investicij. Na poslovnem zaradi postavljenih premalo trdnih temeljev. Občutek res ni prijeten, garaš za nekaj leta in leta, potem pa se vse skupaj sesuje kot hiša iz kart. Vendar možnosti sta dve, ali jamraš in se smiliš sam sebi, ali pa se iz situacije kar se da največ naučiš, se odvežeš in greš dalje; močnejši in bogatejši za izkušnjo. Življenje prinaša tako srčno lepe trenutke kot tudi resne teste, kjer moramo pokazati iz kakšnega testa smo narejeni. Beg od podirajoče se stolpnice pa žal ni mogoč.

Zastoji

Poleg kolapsov se moramo v življenju soočati tudi z zastoji. Čeprav nas kolapsi veliko bolj pretresejo v temeljih in so običajno bistveno bolj intenzivni, po drugi strani dokaj hitro minejo in lahko začnemo graditi novo. Po dežju posije sonce. Zastoji pa so običajno bistveno bolj kompleksni in težje premagljivi. Zastoj je na nek način tek na mestu, želimo si napredek pa ga kar ni in ni. Mesece in mesece slabega vremena.

Najpogostejši vzrok zastoja je en sam. Delovanje po določenem vzorcu nas pripelje samo do neke stopnje uspeha. Ko dosežemo plafon, enak pristop ne deluje več. Vsak vzorec delovanja pa ima svoj plafon. Pika. To je seveda težko spoznanje. Nekaj kar je delovalo leta in leta ter nam je prinašalo napredek ter uspeh, ne deluje več. Kako je to možno? Psihološko so takšni zastoji izjemno zahtevni; če želimo še napredovati, moramo namreč spremeniti sebe, spremeniti svoje navade. Najtežje v življenju pa je sebe spreminjati.

Namen zastoja je najprej, da v življenju spoznamo meje. Tako kot ima vsak od nas subjektivno realnost, si delimo tudi objektivni svet, ki je omejen s fizičnimi zakoni. Pri tem je ključna beseda omejen. Absolutno se strinjam, da je možno na nekih drugih nivojih doživeti fizikalno neomejene izkušnje (lucidne sanje ipd.). Vendar pa fizični svet zahteva svoje meje. Pomislite na športnika, ki doseže svoj plato, maksimalna plača, ki jo lahko dobite v določeni službi (npr. javni upravi) in podobno. Če vam kdo reče, da je vse mogoče, naj vas naredi 20 cm večjega ali kar koli že.

Kot drugo zastoji od nas zahtevajo popolno revizijo določenega življenjskega področja. Ko ugotovimo, da ne napredujemo več, se moramo ustaviti in temeljito analizirati, katere naše odločitve nas držijo na mestu. Mogoče je čas, da se posvetimo drugim področjem, ki so nam v tem življenju tudi pomembna, mogoče moramo iz trdega dela preiti k pametnemu delu, mogoče moramo iz naše podzavesti pritegniti najgloblje strahove, recimo strah da nam bo res uspelo in ga transformirati.

Če govorimo o zastoju, to običajno pomeni, da si na določenem življenjskem področju še želimo napredovati, ni pa napredka. Glede na prej zapisano, moramo v sklopu analize najprej ugotoviti, ali smo dosegli svojo skrajno točko zmožnosti in se s tem sprijazniti, v njej uživati, biti ponosni nase, ker smo dosegli maksimum in se nato posvetiti še drugim stvarem v življenju. Vedno je področje, kjer lahko še napredujemo. Nikoli ne doživimo vrhunca našega potenciala na vseh področjih. S tem ni nič narobe, nima smisla da preostanek življenja tekamo na mestu, zgolj zato, ker si nočemo priznati, da obstajajo meje.

V primeru ocene, da nismo dosegli maksimuma, pa je potrebna skrbna analiza našega delovanja, preteklih odločitev, vzorcev in podzavesti ter iskanje vzroka, zakaj ne moramo korak dlje. Lahko si pomagamo z modeliranjem, možganskimi nevihtami, meditacijo, povezovanjem sami s seboj ipd. Potem sledi postavljanje ciljev, načrt novega delovanja in borba s samim sabo. Najslajše bitke so seveda tiste, ki jih zmagamo sami nas seboj in pot iz zastoja je ena izmed takih izjemno zahtevnih bitk.

Še največji problem pri spremembi sebe pri takšnih zastojih je, da pri spremembi vzorcev delovanja običajno naredimo korak nazaj. In to je zelo težka poteza. Odreči se moramo delu uspeha, priznati, da ne gre več naprej ter se podati v neznano; v povsem nove vzorce, za katere ne vemo, če bodo sploh delovali. To pa pomeni tveganje, pri čemer niti ne vemo, ali bo to tveganje prineslo bistveno boljše rezultate ali ne.

Če smo iskreni, redkim uspe. Veliko ljudi se prijazni z zastojem in tega vzamejo za svoj maksimum, čeprav obstaja še veliko večji potencial, kot ga lahko dosežejo. Bolečina spreminjanja sebe je bistveno večja od bolečine, da je določena točka naša (fiktivna) meja. Zato je dobro imeti iskrene prijatelje, trenerje, mentorje, vzornike, dobre knjige, motivacijske filme in še kaj, ki vsaj za nekaj časa povzročijo dvom v fiktivne meje in začnemo iskati nove načine, kako naprej.

Tudi če premagamo zastoj, seveda slej kot prej pride nov zastoj. Vedno se moramo poriniti preko meje, v eno ali drugo smer. Običajno se zastoji dogajajo v periodi nekaj let, na različnih področjih življenja. In še enkrat bi poudaril, ključno je predvsem to, da skrbno ločimo, kdaj je naš zastoj resnično meja fizičnega sveta, kdaj pa zgolj živimo v fiktivni kletki. Ko ločimo dejansko mejo od fiktivne sledi temeljita analiza, nato pa načrt, kako se bomo spremenili. Pri tem velja še omeniti, da bolj kot je področje življenja fizično, bolj veljajo fizični zakoni. Na primer za življenjsko področje zdravja veljajo bistveno bolj pravila fizike, kot pa za čustveno ali mentalno področje, kaj šele duhovno.

Naj vam dam praktični primer, da ne bo vse zgolj teoretično obarvano. Poglejmo si ta blog. Ta blog v tem trenutku doživlja svoj zastoj. Rast obiska v zadnjem letu je povsem nesorazmerna s količino zapisane nove vsebine. V prejšnjih letih se je obisk vedno v enemu letu podvojil, v tem letu pa je zrasel za še ne deset odstotkov. Se prav, če na enak način in z enakim pristopom napišem še na stotine strani, obisk na spletni strani ne bo strmo rasel, kot bi si želel.

Sedaj imam dve možnosti, izbira je odvisna od cilja. Lahko se sprijaznim, da je to plato mojega bloga in pač uživam naprej po enakih vzorcih ter komuniciram z obstoječo skupino bralcev. To seveda tudi pomeni, da bloga ne bom moral nikoli monetizirati, prav tako da bom v prihodnosti pisal v dokaj podobnih temah, na podoben način ipd. Svoj zastoj bom vzel kot za mejo, čeprav je ta več kot očitno fiktivna.

Druga možnost je, da naredim skrbno analizo in načrt, kako spremeniti svoj način delovanja, ki mi še vedno ustreza (o rumenih novicah ravno nimam veselja pisati) in grem iz cone udobja pisanja na način, kot sem pisal do sedaj. To je lahko na primer blog v angleščini ali pa začetek objavljanja povsem drugi tem, lahko bistveno bolj populističnih ali pa povsem na drugih področjih. Kratkoročno bo to pomenilo zagotovo bistveno večji vložek truda in energije, da začnem pisati o novih temah, ki mi trenutno niso najbolj domače, potem izgubo določenega segmenta obstoječih bralcev (korak nazaj), pridobitev novih nasprotnikov in še kaj.

Dolgoročno se odpre možnost, da se poveča število bralcev, ni pa nujno. Vendar, če želim narediti korak naprej v tej smeri, je potrebno soočenje s samim sabo ter načinom dela; ali pa kletka. Tudi kletka v končni fazi ni problem, če gre za zavestno odločitev.

Po kolapsu ali zastoju

Kolaps od nas zahteva ravnanje kot na urgenci. Pogledamo, kjer so kritične rane, kje je bilo narejeno največ škode, obvladujemo te kritične rane in skušamo minimizirati škodo. Potem je potreben načrt zdravljenja in gradnja na novih temeljih. Vsako odlašanje, prelaganje, jamranje ali jokanje ne pelje k rezultatu, škoda je lahko zgolj še večja in večja. Kolaps od nas zahteva hitrost in učinkovitost.

Zastoj na drugi strani zahteva povsem znanstven pristop. Nič ne moramo narediti na hitro. Potrebno je skrbno analizirati stanje, narediti načrt, nato pa se podati na dolgotrajno borbo sami s seboj. Vmes pa se učiti, spremljati, modelirati, opazovati. Zastoj postavi na test našo vztrajnost in voljo.

Zgolj s sistematičnim pristopom, iskrenostjo in veliko dolgotrajnega truda, lahko iz zastoja pridemo močnejši. Če nam to ne uspe, si pogosto zgradimo kletko lažnih meja. Prav tako lahko velja obratno, in sicer, da si zgradimo kletko na način, da si ne priznamo dosego lastnega vrhunec na določenem področju. Potem pa tekamo na mestu leta in leta, na koncu pa pride zgolj razočaranje. V tem primeru bi bilo bistveno bolj smiselno, da energijo posvetimo drugim področjem, kjer lahko dejsnsko napredujemo. Ko se zaprejo vrata, se vedno odprejo nova okna. Prepoznati eno in drugo je umetnost in zahteva dobro poznavanje samega sebe. Vendar je možno, če živimo zavestno življenje.

Tako kot po kolapsu, kot tudi zastoju pa je potrebna nežnost do samega sebe. Procesi premagovanja tako enega, kot drugega so izjemno zahtevni. Zato ne smemo biti prestrogi so sebe, se kaznovati ali kakor koli drugače zganjati teror nad sabo. Glede na to, da je v obeh primerih oškodovana naša samozavest je pomembno, da si postavimo majhne cilje, za katere vemo, da jih bomo lahko dosegli in se za njih sproti nagrajujemo. Ponosni moramo biti na svoje dosežke, prav tako pa se ne smemo bati napredovati počasi. Edino, česar se moramo bati je, da se ustavimo v coni udobja, v mentalnih kletkah, ki omejijo naš potencial in vse, kar bi lahko dosegli v tem življenju.

Za konec velja omeniti še to, da lahko pogosto izbiramo, ali bomo naše življenje transformirali po formuli kolapsa ali zastoja. Včasih smo sami tisti, ki moramo izbrati in sprožiti eno ali drugo. Poglejmo si trenutno finančno krizo, ki še kar pesti v letu 2011. Možnosti so dve. Prva je kolaps in postavitev novega bolj zdravega sistema. To pomeni krvavo 2012, intenzivno delo na sebi in družbi, nato pa sledenje novi viziji. Druga možnost je še leta in leta depresije, strahu, negotovosti in počasno krpanje ran, počasno plačevanje računa, ki smo si ga nakopali. Kristalno jasno je, da bodo potrebni novi temelji kapitalistične družbe. Temelji, ki znajo zajeziti pohlep. Imamo pa sami vpliv na kakšen način bomo te temelje postavili. Z več ali manj kratkoročne ali dolgoročne bolečine, hitreje ali počasneje. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, iz bolečega procesa tranzicije mora priti boljši in bolj zdrav sistem.

To pa je nenazadnje tudi namen kolapsov in zastojev; rast in razvoj, pot do novega, vse dokler ne postanemo popolni; vendar takrat ne bomo imeli več kaj iskati na našem ljubem planetu. Zato se ne smemo bati ne enih, ne drugih, vendar jih sprejeti in uporabljati kot orodja, ki nas lahko pripeljejo bližje k dvojem bistvu ter do bolj kakovostnega življenja.

Če ne drugega, vam zagotavljam, da boste po vsakem zastoju ali kolapsu veliko bolj empatični in razumevajoči do sebe, drugi ljudi in sveta. V srcu boste postali boljši človek.

Uspešno soočanje s kolapsi in zastoji vam želim!

Print PDF

Zato ne preživite božičnega časa v nakupovalnih središčih. Ne preživite božičnega časa nažrti in napiti do onemoglosti. Ne preživite božičnega časa zato, da se v strahu jutrišnjega dne bremenite, kam bo še vodila kriza. Ne preživite božičnega časa za prepire ali z ljudmi, ki vam niso blizu. Ne kažite ljubezni samo z bombonjerami, igračami, okraski ali drugimi stvarmi, na katerih se bo nabiral prah. Ne sekirajte se, kakšno bo vreme. Ne zbežite v sanjski svet z dozami različnih opijev. Počnite vse drugo, kar počne večina ljudi.

Nekaj skromnih idej, kaj lahko naredite za božič, katere  vas bodo popeljale korak k polnejšemu življenju.

(1) Napolnite srce z ljubeznijo – Sploh ni važno, kaj vam beli glavo; naj bo še tako hudo. Presekajte negativne misli. Nasmejte se. Začnite oddajati pozitivno energijo. Pomagajte ljudem. Darujte. Bodite hvaležni. Začutite toplino v srcu. Če znate okusiti bremena življenja, je božič pravi čas, da se prav vsi naučimo živeti tudi srčno življenje in videti lepe plati. Zadajte si cilj, da boste božični čas preživeli z ljubeznijo v srcu. In nasmehom na ustih. To je čas, ki je namenjen samo vam in vašemu življenju. Pozabite na tekmovanje. Pozabite na to, kaj več ima sosed. Pozabite na tečnega šefa. Posvetite se samo sebi, svoji nežni in topli energiji, ki jo oddajate. Svet je lep. Življenje je lepo. Nato pa skušajte ta občutek obdržati čim več časa v naslednjem letu.

In seveda, ne pozabite pokazati te ljubezni tudi drugim. Ne z materialnimi dobrinami. Z objemi, toplimi besedami, spodbudami, vašo kreativnostjo, pozornostjo in na tisoče drugih načinov, s katerimi lahko pokažete, da cenite odnos. Zaplešite s kom. Narišite sliko s kom. Pokličite koga, do katerega ste kuhali zamere. Odprite svoje srce, če je napolnjeno z ljubeznijo vas ne more nihče raniti. Ni potrebe za strah. Podarite in dobili boste. Sedaj pa se nasmejte.

(2) Znebite se stvari – Stvari nas v življenju zgolj obremenjujejo. Zasedajo prostor. Stvari vas ne morejo osrečiti. Samo sami sebe lahko osrečite. Kopičenje nepotrebnega materiala bremeni našo energijo. Naredite revizijo vseh stvari, ki jih imate.

Podarite polovico oblek, ki jih imate. Nekomu boste polepšali božič, sebe pa osvobodili. Podarite računalnik, ki ga ne uporabljate, pohištvo, star avto, zapakirano kozmetiko, stare revije ipd.; vse kar ne potrebujete podarite, prodajte, vrzite stran, kot pač čutite. Sedaj je pravi čas, da naredite prostor za novo in sveže v vašem življenju. Vsaka stvar pa nekomu pride prav in tako boste polepšali svet.

(3) Skrbno izberite ljudi – Pekel ali nebesa so ljudje, ki vas obkrožajo. Ne preživite praznikov z ljudmi, ki vas ne spoštujejo, vas nimajo radi ali vam kako drugače grenijo življenje. Vedno se najde nekdo, ki nori. Težki ljudje prihajajo in odhajajo iz naših življenj. In skrbno moramo znati upravljati z njimi; ne pustite, da vam bi kdor koli uničil napolnjeno srce z ljubeznijo.

Pa naj bo družina, partner, šef ali kdor koli drug. Skrbno izberite, s kom boste preživeli čas in preživite ga zgolj s tistimi, ki vam dajo še več energije; tistimi, ki vas podpirajo; tistimi, ki vidijo vašo lepo dušo.

Ostale pa ignorirajte, zavrnite, prekinite stike, se izgovorite ipd. Ni ga napisanega ali nenapisanega pravila, ki vas lahko prisili, da preživite čas z ljudmi, ki vam grenijo življenje. Odpišite jih, gre za vas in vaše življenje. Če jih odpišete naredite veliko zase in za njih, če ne, se samo širi negativna energija.

Vsaj za božič ljubite svoje sovražnike. Če vam kdo skače po glavi, ga presenetite in mu podarite ljubezen. Verjetno vam skače po glavi ravno zato, ker ga je strah. Podarite ljubezen. Če ne gre, pojdite stran, vaše življenje je. Še enkrat, pekel ali nebesa so na zemlji; kje ste je odvisno predvsem od ljudi, ki vas obkrožajo. Obkrožite se s takšnimi, ki vam bodo pričarali nebesa. Ločite se od ostalih in naredite prostor za nove ljudi. Pozitivne.

(4) Postavite si cilje – Bodite hvaležni za vse, kar imate. Ozrite se po svojih dosežkih v letu 2011. Če je bilo več padcev, skrbno premislite, kaj ste se iz njih naučili in kaj vam življenje sporoča. Analizirajte, kje ste in kam bi radi prišli. Ocenite, katera področja so najbolj kritična in kje vsa čaka največ dela. Priznajte si, kje se nahajate v življenje, katere so dobre odločitve in katere slabe, ki ste jih sprejeli. Bodite hvaležni za uspehe, prav tako pa za neuspehe, iz katerih ste se največ naučili. Življenje je tako, kot mora biti.

Sedaj pa razmislite o prihodnosti. Novo leto je najlepše obdobje za postavljanje ciljev. Razmislite, kako in kje želite napredovati v letu 2012. Postavite si svoje cilje. Kristalno jasno definirajte, kaj želite doseči. Ne bodite leni. Naj vas ne bo strah. Vzemite prazen list papirja in pisalo ter napišite, kaj boste dosegli v leti 2012. Posadite poleg sebe še partnerja ali nekoga, ki ga imate radi. Potem boste drugo leto, lahko še toliko bolj ponosni nase. Postavite sebe na prvo mesto in si postavite cilje. Kar sedaj. Spustite vse iz rok in se posvetite sebi ter svojim ciljem.

(5) Bodite kreativni – Skozi celotno leto ste verjetno bolj ali manj zanemarjali svojo kreativnost. Dušili ste otroka v sebi. Pretepali ste ga in zlorabljali; drugi so vas v to silili. Vse nas. Vsaj za božič, objemite otroka v sebi in pokažite svojo kreativno plat. Prebudite otroka v sebi, opravičite se mu in zaplešite z njim.

Skuhajte, napišite pesem, slikajte, napišite blog objavo, prenovite sobo, naredite kaj iz gline, vrzite se v sneg, postanite otročji. Samo otroci bodo prišli v nebeško kraljestvo in naredite si nebesa na zemlji tako, da ustvarjate. Uživajte, sprostite se. Ne potrebujete veliko. Barvice in list papirja. In seveda pozitivne ljudi, ki vas obkrožajo. Vaši prijatelji, ljudje s katerimi vam je lepo.

Raje kot z materialnimi dobrinami s svojo kreativnostjo obdarite druge. Najlepša darila so tista darila, ki so del vas. Pokažite drugim, da jih cenite, tako da naredite za njih nekaj globokega, nekaj kar je del vas. Vsak od nas je lahko na svoj način kreativen, vsak lahko ustvari nekaj, kar je edinstveno, kot on sam. Prebudite otroka v sebi; pojte pod tušem, odpotujte, igrajte se. Ustvarjate in ustvarili boste veliko mojstrovino vašega življenja. Bodite to kar ste v vsej svoji kreativnosti.

(6) Pazite nase – Celotno leto ste garali, trdo delali, verjetno vsaj nekoliko zanemarjali svoje zdravje. Namen božiča ni, da še bolj obremenite svoje telo. Naredite ravno obratno, kot vsi drugi. Ne pijte alkohola. Ne mečite petard. Ne nažirajte se do onemoglosti z mastno hrano. Ne lenarite pred televizijo. Ne bodite depresivni. Ne nalagajte si dodanih bremen.

Namesto, da odložite »žago«, s katero žagate skozi življenje, jo nabrusite. Manj jejte. Naredite serijo joge. Poskusite meditirati vsak dan nekaj minut. Pojdite na sprehod, smučat, sankat, v fitness, karkoli. Bodite aktivni. Napolnite svoje baterije. Namesto alkohola si ožemite sok iz svežih pomaranč. Privoščite si masažo; podarite partnerju masažo. Raztezajte se. Preberite kakšno res dobro knjigo. Postavite sebe na prvo mesto. Če boste delali to, kar počne večina, boste dobili to, kar dobi večina – kakšen kilogram več, glavobol in zapravljene dragocene minute življenja pred televizijo. To niste vi.

Povežite se s svojim bistvom. Prebudite otroka v sebi. Napolnite svoje srce in svet z ljubeznijo. Naj vsi vidimo vaš širok nasmeh na obrazu. Povežite se z vsemi lepotami sveta. Obkrožite se s pravimi ljudmi. Ustvarjajte. Življenje je lepo. Srečno!

Print PDF

Problem prevelike izbire je torej povsem jasen. Težje se odločimo. To pomeni več razmišljanja, zapravljanja več časa in več beljenja glave s tem, kako bi bilo, če bi izbrali neko drugo alternativo. Ena najslabših situacij je, ko zapravljamo čas s tem, da se ne moremo odločiti. Večja izbira tako pomeni tudi večjo odgovornost, saj moramo sprejeti odločitev v bolj kompleksni situaciji.

Živimo v časih, ko imamo za vsako področje možnost skoraj neskončne izbire. Ni več na voljo zgolj ene vere, enega pokojninskega sklada, ene obleke izjemoma mogoče v različnih barvah, enega mleka in ene vrste kruha (mogoče le belega in črnega), enega pralnega praška in ene čokolade. Še malo pa ne bo več niti zgolj samo enega planeta, kjer lahko preživimo počitnice.

Svet se je praktično čez noč globaliziral in na voljo so nam produkti iz vsega sveta, z različnimi kulturnimi, geografskimi, naravnimi ter drugimi ozadji. Izbira je praktično neskončna. Če gremo v supermarket lahko za vsak produkt izbiramo med desetinami opcijami, medtem, ko nas reklamni plakati prepričujejo za vsak produkt, da je daleč najboljši.

Tako pridemo do koncepta tiranije izbire. Dobesedno tiranije. Če bi na koncu življenja sešteli vse trenutke, ko se zgolj odločamo med podobnimi produkti, ki jih potrebujemo, bi verjetno prišli do več mesecev, če ne let. Toliko alternativ imamo na voljo, med katerimi se moramo odločiti, da smo na koncu že povsem zmedeni.

Tiranija izbire pa se ne konča zgolj pri produktih. Nadaljuje se tudi pri širjenju kakovostnih informacij in na mnogih drugih področjih. Dober primer so na primer diete. Če se malce poglobite v različne diete boste kaj kmalu opazili, da za prav vsako živilo lahko najdete na desetine znanstvenih (!) raziskav, zakaj je to živilo dobro in zakaj ne. Izjema so mogoče le sladkarije. Vendar na posamezniku je velika odgovornost, da se v poplavi nasprotujočih si informacij, marketinških ali znanstveno podprtih, odloči med vsemi temi alternativami, kako bo živel življenje.

V tiraniji izbire je zato pomembno zgolj eno. To, da natančno vemo, kaj si želimo v življenju. Uspešno lahko krmarimo življenje zgolj z lastno trdno hrbtenico in jasno vizijo. Z drugimi besedami potrebujemo močan psihološki kapital.

Če v tiraniji izbire ne sledimo svojim ciljem, sledimo ciljem vseh drugih, ki nas s svojo alternativno najbolj prepričajo. Tako živimo na avtopilotu, ki je zmes sugestivnih sporočil o nakupu izdelkov. Tudi, ko po neodločnosti sprejmemo odločitve, nismo prepričani, če smo se prav odločili. Dvakrat zapravljeni trenutki življenja. Saj so nenazadnje vse alternative podobno agresivno oglaševane, izdelki pa so si bolj ali manj podobni. Veliko več vrednosti ima življenje, če ga napolnimo z ljubeznijo (do narave, ljudi, živali ipd.), kot pa če zapravljamo svoj čas v tiraniji izbire. Prvi korak k temu je, da se znebite multimedijskega prikazovalnika oglasov (televizije).

Danes morate veliko bolj, kot kdajkoli v zgodovini, točno vedeti, kaj želite v vašem življenju. Pozitivna stran vsega je, da je danes možno živeti tako, kot si želite. Prvič v zgodovini. Samo vi. Vendar si morate vzeti dovolj časa zase, se povezati s svojim bistvom, nato pa imeti jasno vizijo življenja. Ko vam to uspe, ugotovite, da živimo res v izjemnih časih.

Print PDF

Poleg nuje po podjetnosti vsakega posameznika pa je družba znanja prinesla še eno pomembno veščino, ki jo je potrebno obvladovati. To je management. Včasih je bilo znanje managementa predvsem domena vodij različnih organizacij, tako javnih kot zasebnih. Te organizacije pa so imele na nek način odgovornost nad življenji ljudi, saj so jih s tem lahko obvladovali. Šef je managiral delovni čas posameznika, država je upravljala z dobrinami, ki so bile na voljo in pokojninami, učitelj je ravnateljeval nad znanjem, duhovnik pa usmerjal vrednote družbe. To je bilo možno predvsem zaradi asimetrije znanja in centralizirane oblasti.

Sedaj se je svet popolnoma spremenil. Vsa odgovornost je na posamezniku. Asimetrije informacij ni več, to prednost nekaterih je porušil internet. Tisto, kar je še centralizirano, kmalu ne bo več, saj se sesuva kot hiša iz kart. Težnja po upravljanju množic se je zato preselila na televizijske ekrane, ki programirajo ljudi v pridne potrošnike. Moč je s tem še vedno koncentrirana. To ni predmet te debate, vendar ne glede na to, kakšen sistem imamo, vedno so ljudje, ki tega razumejo in ga seveda obrnejo sebi v prid. S tem konec koncev ni nič narobe, če le imajo ljudje dobre namene, kar pa je  in je bilo vedno redko.

Ključno pa je predvsem to, da je sprememba načina koncentracije moči in prehod v družbo potrošništva posamezniku pustila to, da se dejansko organizacije več ne ukvarjajo s tem, kako naj živi posameznik, ker naj bi bilo to zanj dobro, vendar je posameznik zgolj potrošnik, ki naj pridno kupuje dobrine. Kaj počne s svojim življenjem, pa je konec koncev njegova stvar. Seveda pa je to lahko ali prednost ali slabost.

Slabost zato, ker imamo trenutno veliko množico ljudi, ki je (upravičeno) verjela v sistem in da bo nekdo poskrbel za njih, kot je bilo obljubljeno, vmes pa se je ta sistem tako spremenil, da je sedaj povsem jasno, da je vsak na svojem. Omejena zdravstvena pomoč, nobenih pokojnin, vprašljiv šolski sistem, ipd. Otroci teh pa so še toliko bolj zmedeni, saj na eni strani vidijo ta novi svet, nimajo pa pravih vzornikov, po katerih bi se lahko zgledovali, kako v tem svetu uspeti. Zato najdejo uteho v potrošništvu, blagovnih znamkah in računalniških igricah. Pri tem je potrebno razumeti, da to ni bilo načrtno, vendar se je okolje pač toliko spremenilo, da ga ni več človeka, ki bi lahko prevzel odgovornost za druge. Pa tudi, če bi si to res želel. Sedaj ste za svoje življenje odgovorni povsem sami.

Zato je veliko bolj smiselno, da se vsak osredotoči na prednosti, ki jih prinaša družba znanja. To je predvsem neizmerna raznolikost. Prvič v zgodovini si lahko življenje vsak sestavi sam. Lahko je katere koli vere, kupuje katere koli blagovne znamke, lahko varčuje kjer mu ustreza, lahko obišče več zdravnikov, lahko opravlja kateri koli poklic, če si le dovolj želi in se dovolj potrudi, lahko živi skoraj kjer koli ali prepotuje svet, lahko je vsak človek resnično to, kar si želi biti. Svoje bistvo. Brez omejevanj.

To, da je odgovornost povsem na vsakem posamezniku in da ima slednji pri tem neskončno izbiro, pa prinese v življenje nujno potrebo po poznavanju veščine managementa. Zato, ker z življenjem ljudi ne upravljajo več institucije, vendar vsak sam. Tako se je potreba po managementu prestavila kar na nivo vsakega živega bitja v družbi znanja.

Če nekdo ne zna upravljati s svojim življenjem, se najde na tisoč oportunističnih posameznikov, ki imajo idejo, kako izkoristiti tega posameznika ali pa ga tok življenja počasi stiska v konzervo povprečja. Zato znanje mangamenta ni več domena managerjev, študentov ekonomije ali ravnateljev, temveč vsakega izmed nas.

Ko govorimo o podjetnosti, govorimo predvsem o čustvih. O tem, da živimo polno življenje, počnemo stvari, ki nas veselijo, v katerih uživamo, ustvarjamo, prispevamo, se skratka samoaktualiziramo. Če smo podjetni, smo uspešni. Ko pa govorimo o managementu, govorimo predvsem o razumu. Sprejemanju racionalnih odločitev. Dobrem odločanju. Management zajema načrtovanje, organiziranje, vodenje in nadziranje, v sklop vodenja pa lahko vključimo še komuniciranje in motiviranje. Če smo dobri managerji, smo učinkoviti. Realnost naše stopnje učinkovitosti pa lahko vedno natančno merimo. V tem je tudi bistvena razlika med podjetništvom in managementom.

V družbi znanja potrebujemo veščine obojega, podjetnosti in managementa. Tako kot sta za uspeh podjetja pomembni obe veščini, sta pomembni tudi za uspeh vsakega posameznika. Obstajajo pa neka tipična področja, na katerih veščine managementa pridejo še posebej prav. Če dobro obvladujemo ta področja, lahko kaj hitro spravimo naše življenje v red. Smo uspešni in učinkoviti. Naša kakovost življenja pa je bistveno večja. Največja nagrada pa je, da smo mi sami tisti, ki smo dosegli rezultate.

(1) Upravljajte s svojim časom – Na prvem mestu je upravljanje s časom. Čas je najpomembnejša kategorija v življenju, ki je nikoli ne moramo dobiti nazaj. In je skrajno omejena. Vsak trenutek se odločamo, kam bomo alocirali naš čas. Milijonar in berač, oba imata na voljo zgolj 24 ur na dan. Naše bivanje na tem planetu je skrajno omejeno in vsaka zapravljena sekunda je stran vržen čudež.

Čas, ki nam je na voljo, lahko zgolj investiramo ali zapravimo. Slednja opcija pomeni nespoštovanje čudeža življenja. Investiramo pa ga lahko v marsikaj, od odnosov, znanja, ustvarjanja, sproščanja, brušenja žage in tako dalje. Seveda skladno z našimi vrednotami. Glede na to, da je čas najbolj dragocena kategorija, ki jo imamo v življenju, je bilo o tem, kako upravljati s časom napisanih izjemno veliko knjig. Vsekakor jih je vredno prebrati.

S sistematičnim pristopom do upravljanja s časom lahko izjemno dvignemo kakovost našega življenja. Preživimo več časa z ljudmi, ki jih imamo radi, počnemo več tistih stvari, v katerih uživamo, zaslužimo več denarja ipd. Zato je osnova, ki jo mora obvladovati vsak posameznik v družbi znanja, ravno upravljanje s časom. Seveda pa se upravljanje s časom začne že pri postavljanju ciljev.

(2) Upravljajte s svojo energijo – Upravljanje s časom pa ima eno veliko pomanjkljivost. Pristop je namreč skrajno racionalen, kot da smo ljudje roboti, ki si naredimo plan dela in določimo stopnjo produktivnosti, nato pa ponavljamo aktivnosti v nedogled. Vendar je resnica daleč od tega, ravno nasprotno. Ljudje smo energetska bitja v nepredvidljivem okolju. Naša energija niha in ni nikoli skladna z našimi načrtovanimi aktivnostmi in časovno omejenimi cilji.

Zato moramo v naše planiranje in upravljanje s časom vključiti tudi komponento upravljanja z energijo. Nekateri so jutranji tipi, drugi večerni. Pridejo obdobja, ko se počutimo odlično in pridejo obdobja, ko nimamo energije praktično za ničesar. Vsekakor je raven energije močno povezana z našimi mislimi in posledično s čustvi, vendar vsak od nas naleti na nove in nove blokade, ki jih mora ozavestiti. Tako je življenje neprekinjeno potovanje.

Pri upravljanju z energijo je pomembno predvsem to, da smo v stiku sami s seboj in da se opazujemo. Ko pridemo v negativni energetski cikel, se moramo ustaviti in se poslušati. Ne glede na koledar.

Pomemben segment upravljanja z energijo je tudi razumevanje spolne energije. Velik del življenjske energije se porabi za vzdrževanje reprodukcijskega potenciala. Zato moramo s spolno energijo zelo skrbno ravnati. O tem, kako skrbno ravnati s spolno energijo, se ukvarjajo predvsem taoisti.

Na koncu pa pod upravljanje z energijo velja vključiti tudi upravljanje s svojim zdravjem. Zdravje je največje bogastvo, ki ga imamo in brez zdravja ne moremo nič. Prav nič. Žal pa običajno zdravje cenimo šele, ko ga izgubimo. Telesna aktivnost in prehranjevanje sta danes pomembna elementa upravljanja vsakdanjega življenja, brez katerih na vseh drugih področjih ne moremo doseči prav nič. Zato je še toliko bolj pomembno, da je v veščino upravljanja s časom skrbno integrirano upravljanje z energijo. Drugače se nam lahko sesujejo vsa področja življenja.

(3) Upravljajte z mislimi – Zunanji svet je projekcija našega notranjega sveta. Glavno vlogo pri tem igrajo naše misli. Sreča je v tesni koleraciji z zdravjem našega uma oziroma naših misli. To je največji izziv življenja. Lahko mi obvladujemo um ali pa um obvladuje nas. Bolj kot razmišljamo pozitivno, večja je kakovost našega življenja. Namreč pozitivne misli prispevajo k pozitivnim čustvom, ta k pozitivnim odnosom ipd.

Kako učinkovito upravljati z umom, se je iz celostnega vidika ukvarjal predvsem Buda. Gre za vseživljenjski proces, kjer z razvijanjem veščin meditacije, koncentracije, zamenjave pogledov in sprejemanjem toka življenja bolj in bolj nadzorujemo svoj um. O tem, kako močan pomen in vpliv na naša življenja imajo misli, pa govori knjiga Skrivnost, ki sicer na populističen način, vendar zelo nazorno pokaže, da se naše misli menifestirajo v našem življenju. Smo to, o čemer razmišljamo.

(4) Upravljajte s čustvi – Namen čustev je, da so na nek način ojačevalci našega delovanja. Naravni motivatorji. Čustva so inteligentni življenjski koncept, pri čemer so bistveno starejši pojav kot razum. Zato imajo tudi toliko večji vpliv na naše življenje. Najbolj si namreč zapomnimo ravno tiste trenutke, ki so čustveno bolj bogati, v pozitivnem ali negativnem smislu.

Pri čustvih gre za duševna stanja, ki so posledica našega odnosa z okoljem, se pravi predvsem z drugimi ljudmi. V teh odnosih smo lahko čustveno odzivni ali pa proaktivni. In tako, kot lahko prevzamemo nadzor nad svojimi mislimi, lahko posledično prevzamemo nadzor tudi nad našimi čustvi. O tem veliko govorijo knjige o čustveni inteligenci. Veliko knjig poudarja rezultate raziskav, da je v mnogo situacijah čustvena inteligenca bistveno bolj pomembna od intelekta. Se pravi to, da znamo upravljati s svojimi čustvi in se pravilno odzvati na čustva drugih, je pomembna veščina v medsebojno povezani in visoko interaktivni ter interdisciplinarni družbi znanja.

(5) Upravljajte z odnosi – Pekel ali nebesa niso koncept, ki vas čaka po smrti, vendar so to ljudje, ki vas obkrožajo za čas vašega  življenja. Pri tem imate nekatere odnose, ki so vam dani (družina) ter druge odnose, ki si jih izberete sami. Klin se s klinom zbija in od ljudi se človek največ nauči.

Vendar je na drugi strani ravno od odnosov tudi najbolj odvisna kakovost življenja posameznika. Odnosi so tisti, ki sprožajo različna duševna stanja v nas – pozitivna ali negativna.

Zato moramo skrbno izbrati, s kom se bomo v življenju družili. Pomembno je, da pri vsakem odnosu razumemo, zakaj smo nekoga pritegnili v svoje življenje in kaj se lahko od te osebe naučimo. Šele ko ozavestimo smisel odnosa, je lahko ta odnos tudi resnično kakovosten. Pri vsem tem pa je najbolj pomembno to, da izberemo ljudi, ki nas podpirajo in nam stojijo ob strani ter nas sprejemajo z vsemi našimi minusi in plusi. Ljudje se v osnovi ne spreminjamo in pravi odnosi so le s tistimi, ki nas sprejmejo v celoti. Kvaliteta je bistveno bolj pomembna kot kvantiteta.

Od polnoletnosti naprej smo mi sami tisti, ki se odločamo, koga bomo sprejeli v svoje življenje in komu bomo namenili čas. Vsak trenutek lahko prekinemo kateri koli odnos. Z družino, dolgoletnim partnerjem, prijateljem, učiteljem, s komer koli. Če dobimo občutek, da nas je nekdo začel zavirati zaradi lastnih strahov ali če smo prerasli določen odnos, je prav, da gremo naprej. Nič v življenju ne traja večno in tudi odnosi so zgolj začasne strukture, ki nam omogočajo, da doživimo lekcije, ki so nam dane v življenju. Nenazadnje ni odnos nič več kot skupek spominov. Če ne verjamete, skušajte prijeti odnos v roke. Verjemite mi, da ne gre.

(6) Upravljanje s svojim duhom – Tudi naš duh je povsem v naših rokah. Tako, kot vsa ostala področja življenja. Sami moramo najti svojo lastno pot do Boga. In na tem svetu nismo naš avatar, nismo naše misli in nismo naša čustva. Smo duhovna bitja, ki potrebujemo zemeljsko izkušnjo, da se naučimo nekaj novega. In del te zemeljske izkušnje nam je dan (lekcije), pot realizacije te zemeljske izkušnje pa ustvarimo sami. To je tisti del življenja, kjer pravimo, da smo nepopisan list papirja. Zato lahko dane lekcije življenja doživimo na mnogo načinov.

Upravljanje z našim duhom zajema predvsem to, da smo v tesnem stiku s samimi seboj. Moramo odkriti svoje bistvo in najboljše, kar je v nas. Na tem temelju pa postaviti svojo lastno vizijo, poslanstvo in cilje, ki jih želimo v tem življenju doseči. Pri tem seveda na smemo pozabiti tudi na duhovno komponento postavljanja ciljev, ki zajemajo najboljši del človeške narave. To je dobrota in pomoč drugim ljudem. Tudi z duhovnim vidikom življenja moramo skrbno upravljati. Saj nam nazadnje prav nič ne pomaga, če cel svet pridobimo, svoje življenje pa pogubimo. Del upravljanja življenja je tako, da zavestno negujemo ljubezen na vseh nivojih, tako do sebe, kot tudi do partnerja, prijateljev in vseh drugih ljudi.

(7) Upravljajte z denarjem – Sedaj je čas, da gremo še v drugi ekstrem. Kot omenjeno smo duhovna bitja, ki doživljamo materialno izkušnjo. In živimo v materialnem svetu. Zato moramo v življenju upravljati tudi naš odnos do materialnega sveta. Trenutno je merilec vrednosti denar in zato je pomembno, da znamo v življenju upravljati z denarjem. Dandanes še toliko bolj, saj namreč ni več države, ki bi poskrbela za naše pokojnine.

Pravijo, da je denar kot ljubimec/ka. Če ne ravnaš skrbno z njim, mu posvečaš pozornosti ipd., pač odide. Tega pa si ne želimo, saj lačni namreč ne moremo skrbeti za svojo samoaktualizacijo in upravljati ostalih področij življenja. Zato je izjemno pomembno, da se čim prej naučimo veščin upravljanja z denarjem. Znanja o tem je izjemno veliko, lahko začnemo npr. pri Robertu Kiyosakiju. Zavedati se moramo, da nam bo v primeru nepoznavanja upravljanja z lastnim denarjem, kaj hitro slednjega nekdo vzel in si sam odprl pot do potencialno bolj kakovostnega življenja.

V življenju ne smemo zanikati niti materialnega niti duhovnega sveta. Med obema moramo najti ustrezno ravnovesje.

(8) Upravljajte z navadami – Na koncu pa velja izpostaviti še navade. Vse do sedaj našteto se na koncu odraža v naših vsakdanjih navadah. Človeško življenje je sestavljeno iz navad in navada je železna srajca. Zato je osebni management velikokrat še toliko težji kot management podjetij. V podjetju namreč najlažje dosežeš spremembo tako, da zamenjaš ljudi, sam sebe pa težko zamenjaš. Lahko pa zamenjaš svoje navade. Še posebej, če se lotiš spreminjanja navad na strateški način.

Na koncu je pač že tako, da je kakovost življenja odvisna ravno od teh naših vsakdanjih navad; te lahko prispevajo, da ustvarjamo v življenju presežke (energije, kakovosti odnosa, denarja) in s tem težka pot postaja vedno lažja. Težka, ko smo spreminjali sami sebe, lahka, ko akumuliramo rezultate. Velja pa tudi obratno. Lahka pot, ki je sestavljena iz ignorance, lahko postane težja in težja s tem, ko smo jemali iz računa določenega področja življenja. Zato je še toliko bolj pomembno, da posebno pozornost namenimo upravljanju naših navad. Identificiramo tiste slabe in jih zamenjamo z boljšimi.

Seveda pa je vse to bistveno lažje zapisati, kot živeti. Še več, upravljanje življenja je neprekinjen proces, v katerem se izboljšujemo, vse dokler se naša pot ne zaključi oziroma transformira v novo življenje. Če se sami proaktivno ne lotimo upravljanja s svojim lastnim življenjem, nas v to slej kot prej prisili kar življenje samo. Prej kot ozavestimo vse to in začnemo vlagati sami vase, prej se lahko uspešno in učinkovito začnemo  spopadati z izzivi, ki nas čakajo v življenju.

Bodite v življenju podjetni /umetniki/, predvsem zato, da je premagovanje izzivov čim bolj kreativno in polno samoaktualizacije skozi vaše talente, obenem pa bodite tudi uspešni managerji /znanstveniki/, da bo vaša kakovost življenja na dolgi rok še toliko večja ter boste lahko živeli pozitivno in polno življenje na katerega boste na koncu prav ponosni, še bolj pa sami nase. To je namreč največ, kar šteje.

Print PDF

1. Dajte ven iz sebe – Močna čustva popolnoma izkrivijo naš subjektivni zemljevid realnosti. Zato v afektu lahko situacijo zgolj še poslabšamo. Ko nas doleti problem je tako pomembno, da si nekoliko olajšamo breme problema. Lahko si ga olajšamo s tem, da se s kom pogovorimo, problem zapišemo, gremo na sprehod ipd, skratka vsaj malo nevtraliziramo čustven naboj, če je to potrebno.

2. Ne odlašajte – Ko pridemo iz območja glavnega čustvenega efekta je pomembno, da ne odlašamo. Prej, kot se lotimo reševanja problema, lažje in hitrejše ga bomo rešili. Bolj, kot bomo odlašali, bolj bo problem rasel in se večal. Zato je pomembno, da gremo čim prej v akcijo. Seveda s temeljitim načrtom (analiza stanja, želeno stanje, načrt poti), kar je prvi korak k akciji.

In zapomnite si, jamranje, pritoževanje in jokanje ni rešilo še nobenega problema.

3. Prava diagnoza – Kot je bolečina znak, da je nekaj narobe na fizični ravni, so negativna čustva znak, da nismo zadovoljni z določenim področjem življenja ali situacijo ter da imamo problem. Velikokrat pa je žal tako, da sploh ne vemo, zakaj točno imamo problem, še manj pa, kje dejansko se nahajamo.

Preveč se osredotočamo na posledice, ne pa na vzrok problema, sploh pa se preveč obremenjujemo s samim problemom, kar zamegli in potencira realno situacijo. Zato je v prvem koraku nujno, da jasno definiramo, kaj sploh je naš problem in kaj je vzrok tega problema, prav tako pa, kako velik je sploh naš problem. Najboljše je, če kar na papir zapišemo vse v zvezi s problemom.

Če želimo rešiti problem, moramo natančno vedeti kje smo in kaj dejansko sploh je naš problem.

4. Postavite problem v pravo perspektivo – Vaš problem je običajno kot ledenik v oceanu. Dejanski problem je tistih 10%, ki gleda iz ocena, preostalih 90% pa je negativni produkt naše domišljije, naš neukročeni um, ki mu pustimo, da uhaja iz vajeti.

Na svetu je omejena količina in vrsta problemov. Večino težkih problemov (izgube, ločitve, bolezen, alkoholizem, finančna kriza ipd.) mora izkusiti vsak od nas. Definirajte vaš problem, potem pa poglejte statistike. Videli boste, da je na tisoče ljudi, ki se sooča z enakim problemom. Danes, ko imamo internet je to povsem enostavno. Vtipkajte vaš problem v iskalnik in s klikom boste prišli do tisoče ljudi, ki se soočajo s podobno situacijo.

Na koncu pa, kaj je problem proti vašemu poslanstvu? Nič. Kaj je vaš problem proti neskončnemu vesolju? Nič. Kaj je vaš problem v primerjavi s tem, da je tak problem že rešilo na tisoče ljudi? Nič. Vse to pomeni le to, da boste problem z lahkoto rešili.

5. Zelo jasno definirajte zaželen rezultat – Če želite iz limone vašega problema narediti zdravilno limonado, morate skozi proces reševanja problema. Vendar če želite problem sploh učinkovito rešiti, morate definirati želen rezultat. Šele z jasnostjo vašega želenega rezultata, lahko odklenete svoj potencial. Po koncu tega koraka boste natančno vedeli, kje se nahajate in kam želite. Potem je potrebno definirati samo še pot in orodja, ki jih boste potrebovali na poti.

6. Pridobite znanje in orodja – Če imate problem, ki vas pesti dalj časa, to pomeni, da se nahajate prvič v določeni situaciji. Dobre odločitve so posledica izkušenj, vendar so izkušnje posledica slabih odločitev. Torej, ko se soočimo z nekim problemom prvič, običajno ne vemo, kako naprej, ker nimamo ustreznih izkušenj.

Dobra stran vsega tega je, da je na tisoče ljudi, ki so že šli čez podobne probleme, kot gremo mi sami. Torej je smiseln korak, da analiziramo, kako so drugi ljudje rešili podobne probleme. Vsekakor je situacija vsakega posameznika edinstvena, kljub vsemu pa je znanje tisto, ki je glavno orodje za reševanje problemov.

Lahko preučimo posameznike, ki so izjemno uspešno rešili probleme. Temu pravimo modeliranje. Lahko pridobimo mentorja, ki nas sistematično vodi skozi probleme. Lahko preberemo deset knjig na določeno temo, kjer se nahaja naš problem in zagotovo bomo imeli dovolj znanja, da se bolj učinkovito lotimo reševanja problema. V znanju je moč.

7. Zapišite možne poti do rešitve – Ko imate ustrezno znanje, razmislite o vseh možnih poteh do rešitve, glede na vašo edinstveno situacijo. Pomagajte si z možgansko nevihto. Predelajte različne scenarije. Razmislite, kam vas bodo pripeljala vaša dejanja. Dobre odločitve so rezultat temeljitega premisleka, kakšne posledice bo imelo v prihodnosti določeno dejanje.

Ko pretehtate vse scenarije, izberite vašo optimalno pot. Izberite najboljšo možno pot, ki vas bo pripeljala do cilja. In to je redko najlažja pot. Zagotovo pa se bo potrebno na tej poti še prilagajati.

8. Razbite problem na manjše podprobleme – Če se soočate z izjemno velikim problemom, razbijte velik problem na majhne probleme. Namreč če se nam zdi nekaj prezahtevno, običajno ne vemo, kje začeti in zato s tem odlašamo. Zato razbite velik problem na majhne problemčke, jih prioritizirajte in določite najbolj kritične problemčke.

Nato počasi rešite majčkene probleme, ki bodo vodili do celostne rešitve. Vsak večji problem je lahko  enostavno rešljiv, če ta velik problem razbijemo na dovolj majhne enote.

9. Vprašajte se, kaj vas drži nazaj – Če smo povsem iskreni, je vsak problem iz racionalnega vidika dokaj enostavno rešljiv. Direktna in enostavna rešitev je vedno najboljša in za vsak problem jo zelo enostavno najdemo. Zato v bistvu največji problem problemov ni sam problem. Temveč smo mi sami.

Največji izziv pri reševanju problemov je ta, da nam manjka poguma, samodiscipline, vztrajnosti in psihološkega kapitala, da bi se lotili reševanja določenega problema. Zato raje zamrznemo ali zbežimo.

Tako je reševanje problemov v resnici dejansko soočanje z notranjimi bitkami. Zato se pri vsakem problemu vprašajte, kaj je tisto, ki vas dejansko drži nazaj, da se ne lotite reševanja problema. Kateri so tisti vzorci, kateri so tisti stavki vaših bližnjih, kaj je notranja bolečina, da stagnirate. Nato pa zmagajte bitko znotraj sebe. Posledično pa boste rešili tudi sam problem.

10. Osredotočite se na rešitev in akcijo ne na problem – V življenju se razvijajo tiste stvari, na katere se osredotočimo. Če se osredotočimo na problem, se bo ta zgolj večal. In ker naša domišljija ne pozna meja, se bo problem s časom zdel le večji in večji. Deloma bo tudi postajal, če ne bomo šli v akcijo, naša domišljija pa bo to zgolj še potencirala. Zato se raje osredotočite na rešitev in jasnost rešitve.

11. Ljubezen ali strah – Vsak problem lahko rešimo iz dveh ekstremnih pristopov. Prvi pristop je pristop ljubezni, drugi pristop je pristop strahu. Če si pomagamo z modeliranjem, vzemite en vaš problem, nato pa se vprašajte, kaj bi naredil Hitler v takšnem primeru? In kaj bi naredil Jezus v takšnem primeru? Prišli boste do tega, da bi takšni dve osebi povsem drugače rešile določen problem.

Reševanje problemov z vidika ljubezni pomeni odpuščanje, sprejemanje, prilagoditev, povezovanje, pozitivne misli ter sprejetje določenega toka situacije. Navzven ta pristop velikokrat deluje, kot da se ne postavimo dovolj zase. Vendar v resnici rešimo problem na povsem drugi, višji vibraciji, ki se jo težko razloži zgolj z umom. V tem primeru rezultat dejanja običajno ne pripelje do zunanje situacije, kot bi si jo mi želeli, vendar problem rešimo, s tem, da prilagodimo del našega notranjega sveta.

Reševanje problema z vidika strahu pa pomeni, da želimo dominirati, uveljavljati našo voljo za vsako ceno, s pravnimi mehanizmi, psihološko nadvlado, več volje in sredstvi, napadom, agresivno komunikacijo ipd. Zahtevamo, kar nam pripada in se agresivno poženemo k rešitvi problema, ki vodi k zunanji situaciji, kot si jo mi sami želimo. Seveda ima to bistveno večje posledice v zunanjem svetu, saj zunanjemu svetu vsilimo našo notranjo sliko situacije in to lahko sproži val novih uporov, ki jih moramo reševati.

Z največjim veseljem na svetu bi zapisal, da je zgolj reševanje z ljubeznijo prav in dovolj močan pristop. Vendar bi bil to stavek duhovne naivnosti. Tudi Jezus je v jezi razdejal stojnice trgovcev v templju. Vsaka situacija zahteva svoj pristop in presoja, kdaj in do kakšne mere sploh uporabiti delovanje na podlagi strahu je velika modrost, ki jo je smiselno razvijati v življenju. Vsak dober manager ve, da se ne da motivirati zgolj s korenčkom, vendar da je potrebna tudi palica.

Žal je tako, da včasih z uporabo strahu lahko dosežemo hitrejšo in boljšo rešitev z manj posledicami. Če pa narobe ocenimo situacijo in uporabimo preveč strahu, na nepravilen način, ali nerodno, lahko pridemo do rojstva novih in veliko večjih problemov. Z ognjem si lahko skuhaš večerjo ali pa se opečeš. Modrost pa je uporaba prave mere, predvsem pa tega, da ne škodujemo drugim, saj s tem na koncu škodujemo sebi.

Ko razmišljate o vaših rešitvah problemov, razmislite še o pristopu ljubezni ali strahu. Če je le možno, izberite pristop ljubezni.

12. Počivajte – V življenju, sploh po rešenih težkih problemih, je smiselno tako nekoliko odložiti žago, kot tudi nabrusiti žago. Vse, kar smo izkusili moramo zaviti v epilog, izkušnje pa integrirati v naše življenje. Tako bomo naslednjič, ko se bomo zopet soočili s podobnim problemom tega rešili veliko hitreje in bolj učinkovito. Če pa pridobljeno znanje ne ozavestimo, strnemo v lekcije življenja ter izkušnje, nam to v prihodnje ne bo nič kaj koristilo.

Na koncu pa je pomembno tudi to, da smo ponosni nase in da ne pozabimo zapisati uspešno rešene težke probleme v seznam osebnih dosežkov. Za vrh pa še našo pridobljeno modrost deliti z drugimi in jim pomagati, ko se bodo soočili s podobnimi težavami.

Print PDF

Če se poglobimo v samo definicijo problema po SSKJ, takoj vidimo, da to ni pravi pogled na probleme. S to definicijo je problem nekaj, kar je nezaželeno, kar se sploh ne sme pojaviti, oziroma če se pojavi to pomeni, da je šlo nekaj narobe. Na podlagi takšne definicije si že v osnovi želimo odsotnost vseh problemov.

Vendar odsotnost problemov za našega avatarja pomeni enako kot odsotnost gibanja na fizičnem nivoju. Zgodi se to, da se polenimo, začnemo pridobivati težo, predvsem pa postajamo nezadovoljni in vedno manj zmogljivi. Z manj problemov, kot smo se soočili v nekem obdobju, bolj šibak postaja naš avatar.

In takšna SSKJ definicija problemov nas sili k temu, da se problemov izogibamo, se ne želimo z njimi soočati. To pomeni lahko le, da skušamo probleme ignorirati ali da bežimo od njih. Bežimo k alkoholu, bežimo k televiziji, bežimo k drogam, bežimo k prekomernemu delu ipd. In bolj kot bežimo od problemov, bolj šibak je naš avatar. Nekaj časa takšnega pristopa in naš avatar postane tako šibak, da nas vsaka malenkost vrže iz tira.

Torej, če bežimo od problemov, to pomeni le, da se zmogljivost našega avatarja strmo niža, s tem pa tudi potencial, ki ga lahko dosežemo v tem našem življenju. Prav tako lahko probleme ignoriramo, vsaj nekoliko časa, vendar običajno le zrasejo. Zato je nujno, da na probleme pogledamo z drugega zornega kota.

Problemi so izzivi. Problemi so uteži, ki omogočajo, da naš avatar postaja močnejši in močnejši. Z reševanjem težjih in zahtevnejših problemov postajamo vse bolj sposobni in vse večji je naš potencial, ki ga lahko dosežemo. Sicer je res, da je zato potreben dolgoročni pogled, saj na problemi kratkoročno lahko utrudijo, kot nas utrudi fizična vadba, vendar dolgoročno postajamo zgolj močnejši in močnejši.

Problemi na fizični ravni nam pomagajo zgraditi fizično moč, če jih uspešno rešujemo. Problemi na čustveni ravni prispevajo k čustveni stabilnosti, če jih uspešno rešujemo. Problemi, ki so izziv za naše možgane, prispevajo k našim umskim sposobnostim, če jih uspešno in dosledno rešujemo. Prav vsi problemi pa prispevajo k našemu duhovnemu razvoju, splošnemu razvoju kompetentnosti avatarja in uresničevanju našega poslanstva.

Vse to pripelje tudi do dejstva, da pri problemih ni bistven končni rezultat, ko dejansko nek problem dokončno rešimo. Rešen problem nam že da veliko zadovoljstva, veselja in udobja, vendar glavno dodano vrednot predstavlja ravno proces reševanja posameznega problema. Zakaj? Skozi proces reševanja posameznega problema smo pridobili notranje vire, s katerimi bomo naslednjič enak problem rešili veliko hitreje. Temu pravimo vrednost izkušenj.

Poglejmo si problem. Recimo, da je nekdo v dolgovih in nič kaj rožnatem finančnem stanju. Zadetek na loteriji bi bil primer, da pridemo takoj do končnega zaželenega stanja in problem je odpravljen. Vendar statistike kažejo, da je večina ljudi, ki zadane na loteriji po nekaj letih še na slabšem, kot so bili pred zadetkom. Enostavno, ker ne znajo z denarjem, se niso priučili.

Če pa nezaželeno finančno situacijo odpravimo skozi proces reševanja problemov, od odprave dolgov, povečanja prihodka ipd., skozi ta proces pridobimo nova znanja in veščine ter naš avatar postane veliko bolj kompetenten na življenjskem področju financ. Mogoče se v prihodnosti zopet znajdemo v nezaželeni finančni situaciji, vendar imamo znanja, s katerimi lahko nezaželeno situacijo odpravimo veliko hitreje. Ker bolj razumemo, ker imamo več veščin, ker smo odklenili svoj potencial.

Posledično to pomeni tudi, da ko rešimo en problem, to ne pomeni, da bo sedaj naše življenje udobno in brez problemov. Ravno obratno, če želimo naprej rasti in se razvijati, nam bo življenje ponudilo še težje in bolj zahtevne probleme. Ljudje, ki so na vrhu, na katerem koli področju življenja, niso brez problemov, vendar imajo sposobnosti, da učinkovito rešujejo težke in zahtevne probleme.

Na primer pri karieri je pomembno, da delamo vedno bolj kompleksno in zahtevno delo, če želimo napredovati. Z napredovanjem pride večja stopnja odgovornosti. Vendar bolj kompleksno delo pomeni le, več in težje probleme. Ko se naučimo učinkovito reševati tovrstne probleme, pride nov nivo problemov, ki je še bolj zahteven. In tako rasemo ter se razvijamo. Enako pravilo velja za vsa področja življenja.

Včasih pa se soočimo s problemom, ki nam ga ne uspe rešiti. In to povzroči, da gremo nekaj korakov nazaj. In te koraki prinesejo nove manjše probleme. Na primer veliko bogatih ljudi, vsaj nekajkrat v življenju bankrotira. Vendar je to zopet proces, skozi katerega pridobijo nova znanja. Ko se zopet povzpnejo na vrh, imajo znanja tako gradnje kot sanacije podjetij, kar omogoča še večje dosežke. Zgolj, če imamo pravi pogled in pristop.

In življenje nam zada samo tiste probleme, ki jih moramo resnično izkusiti in samo tako težke probleme, kot smo jih dejansko sposobni premagati.

Pravi pogleda na probleme je, pa naj se to še tako čudno sliši, da morate biti za vsak vaš problem hvaležni. Namreč problem je darilo, znotraj katerega se skriva vaša priložnost za rast in razvoj ter da odklenete in povečate vaš potencial. In pravi pristop do problemov je, da morate postati pravi reševalec problemov ter jih z veseljem reševati. Problem tako ni problem, temveč izziv, katerega se morate veseliti.

Brez problemov, bi nam bilo na zemlji dolgčas. Umrli bi od samega dolgčasa. Še več, brez problemov sploh ne bi bilo potrebe, da smo tukaj. Namena problemov sta torej dva. Prvi je, da skozi probleme rastemo in se razvijamo. Drugi namen problemov je test, če si nekaj dovolj resnično želimo, da smo pripravljeni vložiti vso potrebno energijo v to, da dosežemo zastavljeno. Če bi bilo lahko, bi potem to naredil vsak. Doseganje sanj mora biti zato izziv.

Zapomnite si pa še slednje: Vsak problem, pa ne glede na to, kako velik je, je irelevanten v primerjavi z vašim poslanstvom.

Print PDF

Seveda glavni junak postane odvisen in prične redno jemati skrivnostne tablete, ki pa mu omogočijo uresničitev vseh potencialov. Tako v nekaj dneh konča novo knjigo, brez težav se uči tujih jezikov, rešuje matematične enačbe ipd. Začne se ukvarjati z borzo in s preprodajo vrednostnih papirjev začne služiti milijone. Ker gre pač za film, se situacija obrne in sanjsko življenje glavnega junaka se spremeni v nočno moro, ko se pojavijo negativni stranski učinki, neusmiljeni kriminalci, policija ipd. No kljub vsemu ima zgodba pričakovan srečen konec, brez kakšnih koli večjih preobratov.

Čeprav gre za povsem populistično hollywoodsko uspešnico, pa ima film pomemben nauk. Čudežna tableta je omogočila glavnemu junaku, da je iz zmedenega neuspešnega pisatelja postal zvezda, ki obvladuje svoje življenje. Ključ delovanja tablete je, da je močno povečala možganske sposobnosti iz povprečnih 20%, ki jih uporablja večina ljudi, na bistveno več. Učinek povečane sposobnosti možganov na osebo, ki je jemala tableto, pa je bil naslednji:

• Osebi je postalo kristalno jasno, kaj si želi; nič več zmedenosti
• Osebi je postalo jasno, kako naj to naredi oziroma doseže, kar si želi
• Oseba je imela dostop do vseh informacij podzavesti

Zanimivo dejstvo je, da vse to lahko do neke mere dosežemo tudi brez “čudežne” tablete. In ravno vse našteto je v končni fazi tudi glavno bistvo, kaj loči uspešne od neuspešnih ter tiste, ki živijo polno življenje od tistih, ki ne poznajo ali priznavajo vrednoti le-tega in se zgolj prepuščajo zunanjim silnicam. Tako malo je potrebno. Poglejmo si kako.

Prvi korak je torej, da jasno razčistimo, kaj točno si sploh želimo. Bolj kot smo zmedeni, bolj kot ne vemo, kaj točno bi, težje se odločamo. Če se ne odločamo, stagniramo na mestu. In bolj kot zgolj razmišljamo o neki zadevi, namesto, da bi ukrepali, bolj smo ujeti v negativno spiralo, ki vodi v še bolj brezizhodno situacijo. Jasnost misli je torej prvi korak k uspehu na katerem koli področju življenja. Zmedenost vodi v stagnacijo.

Ko imamo jasno sliko, kaj si želimo, sledi strategija, kako bomo do tega prišli. Vendar, če imamo jasno sliko, veliko lažje ukrepamo. Vidni so koraki, na kakšne načine lahko pridemo do cilja. Na mestu postavljanja strategij, taktik in ciljev sta pomembna dva procesa. Prvi je analitični, s katerim ugotovimo, kje se nahajamo in kakšne so možne smeri, da pridemo do cilja. Drugi je kreativni, s katerim ustvarimo nekaj nepoznanega, nekaj novega na tej poti. S kreativnostjo pot dobi pomen in smisel, saj smo ljudje rojeni za ustvarjanje. Za dosežke. Na vseh področjih življenja. V praksi, po jasnosti misli, vse to pomeni, da moramo imeti postavljene cilje, prav tako pa, da si vzamemo čas za ustvarjanje in kreativnosti, kar osmisli pot, ki je na koncu še bolj pomembna kot sam cilj.

Tretji korak je najtežji. Prva dva koraka lahko brez problema dosežemo zgolj s tem, da si vzamemo dovolj časa, da se povežemo s svojo notranjostjo in prevzamemo za trenutek kontrolo nad umom. Ignoriramo za trenutek zunanje silnice, ki nas kot tok vlečejo v povprečje in sami začrtamo pot.

Vsekakor pa bi bil naš potencial lahko še bistveno večji, če bi imeli dostop do več informacij v naši podzavesti. Res je, da so prav vse te informacije že shranjene v naših možganih. Le do njih nimamo dostopa. In prav je, da nimamo dostopa. Saj se v resnici ne bi zgodilo z nami nič čudežnega, kot v filmu, vendar ravno obratno. Zmešalo bi se nam. Tako zaradi vseh potlačenih dogodkov, ki jih pri določeni starosti nismo morali razumeti, kot zaradi preveč podrobnih informacij ipd.

Vseeno pa so štirje bistveni elementi, s katerimi lahko vplivamo na informacije, ki so nam na voljo. Prvo je raven zavesti oziroma zavedanja. Močen vpliv na to, kakšen odnos imamo do informacij v našem življenju prispeva dejstvo, kakšen kontekst smo si postavili za naše življenje. Nekdo, ki živi v kontekstu, da je tukaj zato, da se prebija skozi službo, da si enkrat na leto privošči dopust ter pobegne v svet televizije, bo imel povsem drugačen odnos do informacij, kot nekdo, ki čuti, da ima konkretno poslanstvo, ki ga mora izpolniti v tem življenju, tako zase, da se razvije, kot s tem, da z ustvarjanjem prispeva celotnemu svetu. Odgovor na vprašanje zakaj? ima velik vpliv na to, do kakšne mere boste uporabljali svojo voljo, da boste čim bolj dostopali do svojih podzavestnih informacij.

Drugi element je znanje. Povprečen zemljan na zahodni polobli po končanem formalnem šolanju prebere povprečno eno knjigo na leto, pa še to gre za kakšen populistični roman. Za povrh pa še povprečni zemljan preživi povprečno okoli 3 ure na dan pred televizijo, kar ima dokazano mnoge negativne stranske učinke. Na drugi strani pa se vsi dobro zavedamo dejstva, da je v znanju moč. Več pozitivnih, koristnih in uporabnih informacij, kot vtisnemo v podzavest, več in bolj zdrave informacije bodo prihajale v našo zavest. Če že imamo omejeno količino informacij, ki jih lahko procesiramo, zakaj bi to bile negativne informacije, ki jih vidimo na televiziji, rumenih časopisih, opravljivi sosedi ipd.? Nima nobenega smisla.

Tretji element je trening možganov. Dejstvo je, da z določenimi vajami lahko izboljšamo svoj spomin, zmožnost priklica ter splošne sposobnosti naših možganov. Znanstveno je dokazano, da z rednimi vajami lahko povišamo inteligenčni kvocient, oziroma njegove posamezne dele. Že z vajami za hitro branje na primer tudi v splošnem začnemo veliko hitreje procesirati informacije. Možgani so kot mišica, ki jo je potrebno redno trenirati. Če mišice ne uporabljamo, pa ta atrofira, umira, zamre, umre. Naš potencial postane zaklenjen.

Četrti element je pozornost. Če želimo ali ne, živimo v “fast food” družbi. Hitro vase zbašemo hrano, zamenjamo čim več partnerjev, poskušamo videti čim več krajev, samo da imamo fotografijo in se lahko pohvalimo. Imamo na tisoče prijateljev. Nikoli ni dovolj. Želimo več in še več. Še več dobrin, še več užitka, še več izkustva. “Fast food” družba je droga. Beg od samega sebe. Beg od osebnostne rasti. Beg od smisla življenja. V ekstazi nakupov drsimo skozi življenje.

Glavni paradoks vsega tega pa je, da se ravno zaradi vseh teh zunanjih “fast food” dražljajev pozabimo vprašati, kaj si pa v življenju resnično želimo. Enostavno nimamo časa, da bi se posvetili vprašanju, kaj si želimo v življenju. Ker se nam preveč mudi. Tako smo zmedeni. Edina luč v življenju povprečnega zemljana tako postanejo blagovne znamke.

To pa pomeni, da se stvarem, ljudem, naravi, situacijam ne posvečamo več. Le bežno jih oplazimo. V igri ni več kvaliteta temveč kvantiteta. Ker je lažja. Na tisoče marketinških dražljajev dnevno apelira na našo pozornost in vsaki stvari se lahko zgolj še bežno posvetimo. Rezultat tega pa je slabše zaznavanje. Gledamo na tisoče različnih stvari, krajev, situacij, a nič ne vidimo. Poslušamo mnogo zvokov, ljudi, skrbi, a nič ne slišimo. Vonj detajlov in užitek v njem nam je postal tuj.

Seveda vse to močno omejuje našo raven zavedanja posamezne situacije. V “fast food” družbi nam ne manjka zgolj kontekst življenja, manjka nam tudi kontekst vsake posamezne situacije. Enostavno zato, ker se v situacijo ne poglobimo. Ker se nam mudi naprej.

Odgovor na “fast food” družbo pa je izjemno preprost: Prav je, da imamo neskončno pestro izbiro, vendar manj je več. V življenju nima smisla graditi na kvantiteti, ki nima pomena, vendar na kvaliteti, ki nam omogoča, da določene življenjske situacije ozavestimo. S tem, ko ozavestimo, postanejo naše misli še bolj jasne. Razumemo. Enostavno vemo. Zato se z vso svojo pozornostjo poglobite v vsak odnos, v vsak pogovor, v vsako situacijo, v vsak dražljaj. Osredotočite se na tisto, kar je resnično pomembno v vašem življenje in se tistemu posvetite v celoti, s pozornostjo, srcem, mislimi in dejanji.

Vse to pa nas na koncu pripelje v pozitivno spiralo. Več kot ozavestimo, več kot razumemo, bolj jasne misli imamo. Bolj, kot imamo jasne misli, bolj razumemo kontekst našega življenja. Bolj kot nam je jasen kontekst našega življenja, lažje delujemo in ukrepamo. Boljše odločitve, kot sprejemamo, bolj polno življenje lahko živimo. Bolj polno življenje z globino odnosov, kot živimo, bolj kompleksne stvari razumemo. In…

Bolj, kot razumemo, kako deluje naša realnost, večji je naš potencial, ki ga lahko dosežemo. Zato razjasnite svoje misli, kaj si želite. Izdelajte analizo, kje se nahajate. Ozavestite. Ustvarite si svojo pot do cilja. Odklenite svoj potencial.

In zato ne potrebujete prav nobene tablete.

Print PDF

Tako kot je fizična bolečina znak, da je nekaj narobe na ravni avatarja oziroma, da je ogroženo telo, je splošno nezadovoljstvo na podlagi negativnih čustev znak, da nekaj ni tako kot bi si želeli na enem ali več področjih našega življenja. Če smo torej nezadovoljni, je to znak, da smo na enem izmed področji izven želenega stanja. Namen negativnih čustev je, da nas motivirajo k želenemu stanju.

Vendar smo povsem v pat poziciji, če ne vemo, kaj pa si v resnici sploh želimo. Vemo, da smo v določeni točki, ki nam ne ustreza, nimamo pa jasne želene točke, kam bi si želeli priti. To pomeni zgolj to, da lahko ostanemo v enaki točki in upamo, da nam bo življenje samo prineslo nekaj novega. Takšno upanje, pa je seveda redko uslišano. Življenje želi, da se borimo za stvari, ki si jih želimo. Torej moramo najprej jasno vedeti, kaj si sploh želimo.

Postopek spoznanja, kaj si želimo je načeloma sila enostaven, po drugi strani pa izjemno težak. Težak zato, ker si moramo priznati, da smo v preteklosti sprejeli marsikatero napačno odločitev, zato, ker moramo iz cone udobja in zato, ker moramo stare vzorce zamenjati z novimi. Za postopek razjasnjevanja želenega stanja se moramo praktično potisniti iz lagodja povprečja.

Enostaven pa zato, ker je res sila enostaven. Najprej je pomembno, da smo v stiku sami s seboj. To naredimo tako, da smo najprej povsem sami in brez distrakcij. Potem je najboljše, če gremo v naravo, na območje, ki nas pomirja. Gozd, gore, hrib ipd. Lahko pa to naredimo tudi v sobi. Nato moramo umiriti misli, počasi sprazniti um z vsakodnevni stvarmi, ki nas morijo. Nekaj minut meditativnega stanja nam omogoča, da se povežemo s svojimi čustvi, hotenji, s svojim pravim bistvom.

Potem pa sledijo prava vprašanja. Samo tako, če si zastavimo prava vprašanja, lahko dobimo jasne odgovore. Zastavimo si nekaj vprašanj na področju, kjer smo nezadovoljni. Najprej na bolj abstraktnih nivojih, ki se dotikajo predvsem naše življenjske vizije in poslanstva, potem vedno bolj na konkretnem nivoju.

Na primer za službenem področju: Ali je trenutna služba prostor, kamor spadam? Zakaj sem trenutno nezadovoljen v službi? Kaj se moram ali sem se moral naučiti v tej službi? S čim lahko resnično prispevam svetu? Kakšno delo si želim trenutno opravljati? Kakšno službo pa si res želim? Za kakšnega šefa pa bi z veseljem delal? S kakšnimi ljudmi želim delati? Katere so tiste panoge, ki so mi najbolj blizu? Za katera podjetja konkretno pa bi delal? Katera znanja in veščine pa mi manjkajo, da bi delal za ta podjetja? Kako lahko najhitreje dobim ta znanja? Enako lahko naredimo na drugih področjih, kot so partnerstvo, denar ipd. Bolj do konkretnih vprašanj in jasnih odgovorov, kot pridemo, večjo vrednost ima sam proces razjasnjevanja želenega stanja.

Če smo v stiku sami s seboj, bodo odgovori prišli sami od sebe. Če si le postavimo vprašanja. Za vsako vprašanje je bistveno, da si zapišemo odgovor in o njem razmislimo. Poskušamo vizualizirati situacijo in opazujemo svoje občutke. Bolj, kot nas predajajo pozitivni občutki, bolj gremo v pravo smer. Ko imamo jasno sliko v življenju, česa si želimo, potem sledi akcijski načrt in postavljanje ciljev. Vse prej je v smislu postavljanja ciljev izguba časa. Ko pa imamo jasno sliko želenega in postavljene cilje, pa sta bistveni še akcija in osredotočenost.

Prvi korak k kakovostnemu življenju torej je, da točno vemo, kakšno stanje si želimo. Nekaj ur na leto ali pa ko se počutimo nezadovoljne na določenem področju moramo zato nujno nameniti temu, da analiziramo zakaj točno smo nezadovoljni ter jasni viziji želenega stanja.

Print PDF

Maslowa hierarhija potreb govori o tem, da ljudje zadovoljimo najprej naše fiziološke potrebe (hrana, kisik, voda, spanje, seks itn.), nato potrebe po varnosti (fizični, materialni, čustveni, zdravstveni itn.), nato socialne potrebe (pripadnost in ljubezen, prijateljstvo, intimnost) na četrtem nivoju potrebe po ugledu in samospoštovanje in na koncu stremimo k samoaktualizaciji ter spiritualnim, etičnim in estetskim potrebam. Šele, ko zadovoljimo potrebe na določeni stopnji, se lahko podamo zadovoljevati potrebe na višji stopnji.

To, da moramo najprej zadovoljiti osnovne fiziološke potrebe, ki se nanašajo na dihanje, vodo, hrano in spanje je povsem jasno, saj bi drugače naš avatar prenehal funkcionirati. Vendar če pogledamo listo preostalih potreb se je vseeno smotrno vprašati, ali je res smiselno zadovoljevati potrebe po zaporedju, kot ga je navedel Maslow. Namreč pot do samoaktualizacije je v tem primeru zelo dolga, včasih pa sploh ni mogoča. Zato smatram, da je veliko bolj smiselno po fizioloških potrebah obrniti hierarhijo potreb enostavno na glavo.

Logično je, da povsem intuitivno nadgrajujemo lestvico v smeri, kot je napisal Maslow, glede na to, da je žival tudi del nas in glede na našo zgodovino. Vendar kot omejeno, traja kar nekaj časa, preden pridemo do uresničevanja svojega poslanstva. Verjetno za večino ljudi to pomeni šele v tretjem življenjskem obdobju ali še kasneje. Življenje prej, pa posvetimo zgolj temu, da zadovoljujemo potrebe – finančna in materialna varnost ipd. Vendar zakaj? Zgolj zato, ker nas ni nihče naučil, da postavimo sebe kot duhovno bitje pred našo živalsko plat. Tak živalski koncept potreb pa prinaša kar nekaj problemov.

Kot prvo, če živite svoje življenje za zadovoljevanje potreb je to v bistvu zelo živalsko življenje s kratkotrajno motivacijo, ki poneha takoj, ko neko potrebo zadovoljimo. Na primer, če živimo za materialno varnost, si zagotovo želimo dober avto, ker nam tak statusni simbol s hranjenjem nečimrnost poda občutek varnosti, da smo spoštovani v družbi. Z namenom, da pridemo do avta nekaj let garamo v službi za prihranke, nato pa se še zadolžimo, da si kupimo avto, ki bo izgubil tretjino vrednosti, ko ga bomo odpeljali iz garaže. V trenutku, ko kupimo avto, motivacija za nekaj časa izgine. Premami jo občutek, da v življenju nekaj pomenimo. Potem pa sledi dolgoletno odplačevanje dolgov. Motivacija pa seveda izgine.

Sicer je res, da po zadovoljeni materialni potrebi običajno pridejo še večje in večje materialne želje, vendar je to pot, ki vodi do tega, da naše življenje začne prežemati pohlep. Ko si želimo več in več stvari, ki jih dejansko sploh ne potrebujemo, postajamo bolj in bolj pohlepni. Ampak ali resnično toliko cenite svoje življenje, da boste leta in leta delali zgolj zato, da si kupite boljši avto? Če si iskreno odgovorite, ali je pohlep res prava motivacija in pravi način življenja, ali pa kateri koli drugi smrtni greh?

Če gremo na meta nivo, se pravi stopnjo više od Maslowe hierarhije potreb lahko ugotovimo, da se do samoaktualizacije naslanjamo zgolj na potrebe. Talent, strast in poslanstvo so praktično izvzeti iz našega delovanja. Živimo zgolj za to, da zadovoljujemo neke potrebe, obenem pa se ne sprašujemo, ali ima to kakšen smisel. Praktično živimo ne nekem nagonskem avtopilotu, ki nam dirigira, kaj naj naredimo, da se bomo počutili varno. Bolj, kot nam je primanjkovalo ljubezni v otroštvu, večja bo potreba po iskanju te varnosti v zadovoljevanju vseh vrst potreb, od materialnih do spoštovanja v družbi, kupovanja ljubezni pri drugih ljudeh ipd. Praktično celotno življenje živimo odzivno.

Meta nivo Maslowe hierarhije potreb:

• Potreba je tisto, kar morate narediti (elementi Maslowe hierarhije potreb do samoaktualizacije)
• Talent je tisto, kar lahko naredite (ni pa nujno, da to z veseljem počnete)
• Strast je tisto, kar z veseljem počnete
• Poslanstvo je tisto, kar bi morali delati v življenju

V takem zaporedju ljudje običajno zadovoljujejo svoje potrebe, ko pa pridejo do točke, kjer dobijo občutek, da se počutijo dovolj varne in da imajo večino fizičnih potreb zadovoljenih, se izgubijo in tavajo po svetu kot mesečniki. Majhen odstotek pa se končno celo posveti svojim talentom, strastem ali celo poslanstvu. Najdejo nove hobije, popoldansko obrt, se posvetijo prostovoljstvu ipd. Vendar se zdi škoda večino življenja posvečati potrebam, zato da se lahko potem posvetimo svojemu pravemu poslanstvu.

Kaj pa če to zaporedje obrnemo na glavo? Preden razmišljamo o tem, koliko potrebujemo, da se bomo počutili varno (denarja, partnerjev, prijateljev ipd.), da se vprašamo o tem, kaj je naše poslanstvo oziroma kaj bi lahko bilo naše osebno poslanstvo? S čim lahko prispevamo v tem življenju k lepšemu svetu? Kaj bi morali početi, da bi se v tem življenju počutili resnično izpopolnjene?

Glavni element osebnega poslanstva je, da s svojim delovanjem prispevamo k lepšemu svetu in obenem ustvarjamo stvari, ki izhajajo iz nas samih. Do svojega lastnega poslanstva vedno čutimo strast in tudi z veseljem uresničujemo to lastno poslanstvo. Ne glede na naše potrebe. Pri tem pa naša strast običajno vedno bazira na naših talentih, saj stvari, ki jih počnemo s strastjo počnemo tudi dobro. Na ta način pa se povzpnemo kar takoj na vrh Maslowe hierarhije potreb.

Seveda pa zadeva ni tako enostavna, zato tudi malo ljudi deluje na ta način. Če se povzpnemo na vrh lestvice naredimo velik preskok, pri čemer za nekaj časa pozabimo na svoje potrebe. Bolj kot imamo ranjen ego, težji je ta prekok. Na koncu pa nam tak preskok lahko uspe le, če najdemo varnost v samoaktualizaciji, namesto da jo še naprej iščemo v potrebah. Namreč v vmesnem obdobju lahko vse naše potrebe močno trpijo in so povsem nezadovoljene.

Če gremo na praktični primer. Mogoče odpremo novo podjetje, kamor moramo investirati in se naš denarni tok zmanjša. Mogoče ugotovimo, da nismo s pravim partnerjem, ali pa mogoče, da moramo zamenjati krog prijateljev. Vse, kar nam je prej predstavljalo varnost iz naslova vzorca zadovoljevanja potreb, moramo kar na enkrat do neke mere opustiti. To pa je velik in zahteven preskok. In običajno mine kar nekaj časa, lahko tudi leta, da se zunanje stvari uredijo na podlagi notranje spremembe.

Za tak preskok je tudi nujno razumevanje, da je zadovoljevanje potreb z zunanjimi viri lažen občutek varnosti. Edina prava varnost je izpopolnjevanje poslanstva s kopičenjem notranjih virov. Z močnim psihološkim kapitalom, kompetentnostjo in jasnim poslanstvom bomo premagali vse probleme, naše življenje pa bo imelo veliko večji smisel. Če pa zadovoljujemo potrebe z zunanjimi viri, te lahko vedno odidejo, nam jih vzamejo, se izgubijo, skratka odidejo iz našega življenja. Zato prave varnosti v zunanjih virih ni.

Dolgoročno pa se seveda začnemo spuščati iz lastne samoaktualizacije in uresničevanje poslanstva tudi nižje po Maslowi lestvici. Vendar tokrat na drugačen, duhovno izpopolnjen način. V sklopu poslanstva izberemo delo, s katerim resnično prispevamo svetu in s katerim lahko tudi veliko več zaslužimo, kot če zgolj hodimo v službo. Z uresničevanjem poslanstva nas obkrožijo ljudje, ki so resnično naši prijatelji in nas podpirajo na naši poti. Z uresničevanjem poslanstva začnemo širiti ljubezen. Prav tako pa lahko najdemo partnerja, s katerim smo iz bistveno močnejših in globljih razlogov, kot pa je zgolj zadovoljevanje potrebe po bližini.

Zakaj je torej pomembno poslanstvo? Poslanstvo da našemu življenju pravi kontekst in vse, kar počnemo dobi smisel. Znotraj poslanstva imamo običajno postavljene določene cilje, s katerimi svoje poslanstvo realiziramo. Uresničevanje poslanstva pa uresničujemo preko ciljev z določenim sistemom vrednot. S tem prav vse, kar počnemo, dobi nek smisel in ne živimo zgolj na avtopilotu zadovoljevanja potreb. Če ne poznate lastnega poslanstva, pa ste k temu avtopilotu pač prisiljeni. In če nimate poslanstva so vaši cilji lahko vezani zgolj na zadovoljevanje nekih potreb. Duhovnih in višjih ciljev si sploh ne morete zastaviti, ker nimate možnosti konteksta in s tem smisla vašega življenja.

Pravo in najpomembnejše vprašanje tako ni, kaj je smisel življenja, vendar kaj bi lahko bilo vaše poslanstvo, da osmislite vaše življenje? Ko odkrijete poslanstvo boste z lahkoto gradili na vaših notranjih virih in v sebi našli potrebno varnost. Zadovoljevanje potreb ne bo imelo nobenega smisla, če ne bodo v kontekstu vašega poslanstva. Tako boste tudi veliko lažje premagali vse probleme, ker boste živeli s strastjo, samodisciplina pa ne bo imela več nobenega pomena, saj boste z veseljem počeli vse aktivnosti in z radostjo živeli vsak dan posebej.

Velikokrat mi je hudo, ko vidim, kaj vse so pripravljeni ljudje narediti zgolj za zadovoljevanje potreb in lažen občutek varnosti, pri tem, da obenem zatirajo sami sebe, svoje lastne potenciale in svojo samoaktualizacijo. Veliko ljudi svoje edino življenje, ki ga imajo posvetijo temu, da preko trupel zadovoljujejo svoje potrebe.

Z užitkom seveda ni nič narobe in je eden izmed smislov življenja, vendar užitki, ki izhajajo iz poslanstva, ne pa zadovoljevanja potreb. Namreč pri užitkih iz poslanstva običajno osrečujemo še druge ljudi, pri užitkih iz zadovoljevanje potreb, pa jemljemo drugim. Postavimo se direktno v prehranjevalno verigo narave. Vendar ali ni škoda življenja za take primitivne igre?

Print PDF

Najprej vam priporočam, da si izpišite na list papirja lestvico kakovosti življenja in določite, kako ste zadovoljni s posameznim področjem vašega življenja? Potem pa izberite eno, verjetno tisto, ki je med najslabšimi, ki ga boste drastično izboljšali naslednje leto.

Za izbrano področje naredite strateški načrt, kako boste to področje izboljšali. Za večino področij je ta strateški načrt relativno podoben, le pri izvedbi se stvari mogoče nekoliko razlikujejo. A nič zato, poglejmo, kako se pravilno lotiti izboljšave področja, ki ste si ga izbrali.

Najprej se oborožite z vsem potrebnim in možnim znanjem. Posvetite en mesec ali še več zgolj temu, da preberete vse knjige na izbrano temo, članke, ki jih najdete na internetu, obiščete seminarje ipd. Postanite obsedeni s pridobivanjem znanja na izbranem področju. Naredite si svojo lastno knjižnico znanja za področje, ki ste ga izbrali. Izpišite si glavne ideje, dajte jih v ustrezen konstrukt in na podlagi metode modeliranja preučite, kako so dosegli uspešni ljudje rezultat, ki si ga vi želite. S tem, ko boste začeli preučevati veliko količino literature vas bo avtomatsko »zagrabilo«, da se lotite tudi akcije.

Ko boste imeli dovolj znanja, si postavite majhne konkretne cilje, ki jih želite doseči v naslednjem letu. Posvetite se zgolj ciljem znotraj območja, ki ste ga izbrali in pozabite na vse ostalo. Zato, da bodo cilji čim bolj realni, si jih je mogoče postaviti ob pomoči s strokovnjakom ali osebo, ki je to, kar si vi želite že dosegla. Smiselno si je postaviti cilje, kakšno stanje si želite konec vsakega posameznega meseca.

Znotraj ciljev je nujno, da identificirate vzorce, ki jih boste morali spremeniti. Ljudje delujemo po vzorcih in identificirati boste morali, kateri vzorci vam škodijo in s katerimi vzorci jih je smiselno zamenjati, da boste korak po koraku dosegali vaše cilje. Vsak mesec izberite en vzorec, ki ga boste zamenjali s strateškim pristopom do spreminjanja navad.

Nato si izgradite podporno okolje, ki vas bo pri dosegu vaših ciljev podpiralo. Zamenjajte si ozadje na računalniku, ki vas bo spodbujalo k delovanju po novih vzorcih, zapišite si vaše cilje na vidno mesto, obesite nove slike na steno, namestite si nove aplikacije na računalnik ali telefon, ki jih boste resno uporabljali ipd. Skratka zagotovite si, da vas bo celotno okolje podpiralo k doseganju vašega cilja.

Na koncu pridejo še ljudje. Ste, s kom se družite. V splošnem je običajno tako, da so vaši vzorci podobni ljudem, s katerimi se družite. Bogati ljudje se družijo z bogatimi, revni z revnimi, zdravi z zdravimi, ipd. Na področju, ki ga želite izboljšati zato začnite sklepati nova prijateljstva. Vpišite se v kakšen nov klub, združenje, spoznajte nove ljudi preko seminarja ali na internetu. Vaši pravi prijatelji v določenem trenutku vas bodo spodbujali k doseganju vašega cilja. Namen odnosov je, da nam pomagajo pri napredovanju v življenju. Če ne sklepate novih prijateljstev, to običajno pomeni, da v življenju stagnirate, kar pa seveda ni najboljše.

Na koncu pa si zapomnite, da morate pri vsem tem delati majhne korake. Bati se morate zgolj tega, da ostajate leto za leto na enakem mestu. Počasno napredovanje pa je tisto najbolj kakovostno. Ljudje precenjujemo, kaj lahko dosežemo v enem mesecu in podcenjujemo, kaj lahko dosežemo v enem letu. Eno leto je realen časovni okvir, da vidite spremembo, če se boste osredotočeno posvečali izbranemu področju. Ne pozabite pa še na vztrajnost. Bistveno je tudi to, da vztrajate. Z dobrim strateškim načrtom, osredotočenostjo na eno področje v življenju in malo motivacije, vam bo zagotovo uspelo.

Katero področje ste si izbrali za prihajajoče leto?

Print PDF

V takšnih trenutkih je nujno, da spremenimo perspektivo in pogledamo tisti drugi, polni del kozarca. Kot velikokrat omenim, naši možgani so nagnjeni k temu, da imajo raje negativne informacije, kar dokazujejo mediji. Vzrok naj bi bil povsem zgodovinski, saj smo bili v preteklosti tako bolj pazljivi na vse nevarnosti in je bila s tem večja verjetnost preživetja. Vendar ne živimo več v džungli.

Tako pogosto, sploh pa v težkih situacijah (nismo sprejeti na želeno fakulteto, izgubimo službo ipd.) pozabimo, kaj vse smo v preteklosti dosegli. Vidimo predvsem črne stvari in gremo v vojno sami s sabo. To je najslabše, kar lahko naredimo, saj s tem situacijo v kateri se nahajamo zgolj še poslabšamo. Razmislite, kako neracionalno je, da gremo v vojno sami s sabo?

V težkih situacijah potrebujemo ravno obratno. Še bolj moramo verjetni vase, v svoje spodobnosti in v svoje vrednost. Nujno je, da ozavestimo, da je težka situacija zgolj začasno stanje. Potem pa moramo ukrepati v smeri, da pridemo do situacije, kjer se želimo nahajati. Torej v težkih situacijah je nujno, da sami sebi nudimo čim boljšo podporo. Kakršne koli grobe energije do samega sebe, nas zgolj še bolj psihično poškodujejo.

Učinkovito orodje, kako lahko podpremo sebe, da ohranimo ustrezno samozavest poleg hvaležnosti je, da se prenehamo zanašati na naš spomin in negativne misli, ki iz spomina prinašajo zgolj informacije o tem, kako nam je kaj spodletelo. V neki reklami je bil moder slogan »pametni pišejo« in tudi v težkih situacijah je za ustrezen pozitiven notranji dialog nujno, da si zadeve zapišemo.

Kaj pa si zapišemo? Seveda nasprotno od tega, kar negativne misli delajo z našim spominom. Z našo zavestjo se moramo postaviti nad delovanje naših možganskih procesov. Zavestno se moramo podati ravno v nasprotno smer. To pomeni, da si zapišemo vse naše dosežke, ki smo jih dosegli v preteklosti. Čim več, čim bolj podrobno in temeljito.

Vsak od nas ima mnogo dosežkov, ki jih je dosegel v preteklosti, le pozabimo na njih. Lahko gremo v rano mladost, ko smo mogoče prvi začeli brati, so bili najbolj komunikativni in smo imeli največ prijateljev, pa lahko nadaljujemo s šolo, kjer smo bili mogoče najboljši športniki, ali pa smo imeli najboljše učne dosežke. Potem so tukaj še vsa priznanja, ki smo jih osvojili, dobro dejanja in še bi lahko naštevali.

Zagotovo lahko najdemo tudi veliko oseb, ki so nas pohvalile, mogoče smo res dober prijatelj mnogim, darujemo v dobrodelne namene, prostovoljno pomagamo v kakšnem društvu, mogoče smo prenehali kaditi, ne onesnažujemo okolja kot drugi ipd. Vsak od nas ima veliko stvari, ki jih lahko imenujemo osebni dosežki, od najmanjših dosežkov pa do velikih premikov, ki smo jih naredili v našem življenju.

Seznam osebnih dosežkov pa ni koristen samo v težkih časih. Vedno, kadar se želimo počutiti boljše v lastni koži in vedno, kadar potrebujemo malo več samozavesti. Seznam osebnih dosežkov je izjemen mehanizem za tovrstne potrebe. Predstavljajte si, da imate nekje en A4 list papirja z vašimi dosežki. Kadar se počutite slabo, nesamozavestne ali imate dvome vase, se usedete in preberete list papirja. Vse skupaj vam ne vzame več kot nekaj minut, garantirano pa se boste po dejanju počutili mnogo boljše. Ne odlašajte in napišite seznam vaših osebnih dosežkov. Bodite ponosni nase!

Print PDF

Ljudje, ki so najbolj produktivni zjutraj, torej so jutranji časovni tip, so bolje pozicionirani v kariernem svetu, kot ljudje, ki imajo svoj vrh produktivnosti zvečer. Glavni razlog za to je verjetno, ker imajo zjutraj dovolj časa, da se pripravijo na obveznosti v tekočem dnevu. Medtem, ko drugi komaj vstanejo, jutranji tipi že opravijo polovico nalog.

Jutranji ljudje so bolj orientirani k ciljem, so bolj proaktivni in znajo minimizirati ter se soočiti s problemi, obenem pa se tudi hitreje strinjajo z drugimi, so bolj optimistični, stabilni, zavestni in zadovoljni z življenjem. Prav tako naj bi imeli v zgodnjem življenjskem obdobju v šoli boljše ocene, kar vodi do boljših priložnosti v karieri.

Po drugi strani pa so večerni ljudje bolj kreativni, inteligentni (študija o tem zakaj so večerni tipi bolj inteligentni), humoristični, ekstrovertirani, a tudi večji pesimisti, bolj depresivni in nevrotični. Njihov največji problem je, ker niso usklajeni z urnikom poslovnega sveta, ki je vsekakor naravnan na zgodnje ure. Zato ima v poslovnem svetu jutranji tip ljudi prednost pred večernimi. Nekatera okolja, kot je recimo akademsko okolje, dopuščajo večjo fleksibilnosti urnika, ki ga lahko prilagodimo svoji notranji uri.

Včasih so imeli večerni tipi pomembno vlogo, ker so bili predvsem na straži pred nevarnostmi divjega sveta. Danes to v večini ni več potrebno, tako kot v prazgodovini, zato so vsi urniki naravnani na jutranje ure. Danes tako običajno okolica dojema ljudi, ki spijo dlje, kot lene. Zato ima večina šol, korporacij in drugih organizacij zgodnje jutranje ure, kot glavni del delovnega dneva. Nujno pa je, da se začnemo zavedati različnih notranjih časovnih tipov ter omogočimo posameznikom, da prilagodijo svoj delovnik glede na vrhunce produktivnosti.

Namreč geni nam dopuščajo, da spremenimo svoje navade notranje časovne ure za okoli dobro uro. Narediti večjo spremembo pri času vstajanja in vrha produktivnosti, pa je bistveno večji izziv. V primeru, da bi spremenili navade, imamo nekaj orodij. Najbolj pomembno to, ob kateri uri gremo spat in ne dejansko to, koliko ur spimo. Torej, če želimo biti zgodaj pokonci, je najboljše, da gremo zgodaj spat. Prav tako se naša notranja ura prilagaja, glede na to, kdaj smo na svežem zraku. Če gremo ven zgodaj zjutraj, postajamo vedno bolj jutranji tip in nasprotno, če ponočujemo, postajamo vedno bolj večerni tip.

Raziskava je prav tako pokazala, da jutranji tipi tudi med vikendi in prazniki običajno vstajajo zgodaj, med tem ko večerni tipi radi spanec še bolj potegnejo. Zato je nujno, da med prostimi dnevi prav tako ostajamo zgodaj, enako kot med delovnimi dnevi, če želimo postati bolj jutranji tip. Prav tako pa se naša notranja ura spreminja z odraščanjem. Namreč večina ljudi nad 50 letom so jutranji tipi, med 30 in 50 je populacija enih in drugih nekako enakovredna, mlajši od 30 pa so večinoma večerni tipi. Tako načeloma velja, da starejši, kot smo, bolj postajamo jutranji tip.

Print PDF

Poglejmo, kje se resnično skriva zanka. Počnete stvari, v katerih uživate. Zato, ker uživate v tem, kar počnete, ste v tem izjemno dobri. Ravno zato, ker ste v nečemu resnično dobri, ljudje želijo še več tega od vas. Ker ste ravno vi v tem najboljši, aktivnosti ne morate delegirati, ker ste vi pač vi. Glede na to, da v tem uživate, pa seveda težko te aktivnosti zavrnete.

Vendar, vsaka zadeva ima svojo točko, ki ji lahko rečemo pretiravanje. Ima skrajno nasprotni učinek od tega, kar bi želeli. To, v čemer neizmerno uživamo, postane neverjetno velika bolečina. Kako se to zgodi jasno prikaže resnična zgodba o žabi.

Če žabo vržete v vročo vodo, bo seveda odskočila ven. Ste malo zviti in vržete žabo v lonec ter ga postavite na ogenj, tako da se bo voda počasi segrevala. Žaba se bo skuhala. Seveda ne poskušajte tega doma, sploh pa so to izjemno nehumani poskusi, ampak dobro opozorilo, da lahko sami sebi zakurimo ogenj v katerem se počasi skuhamo.

To vam lahko povem tudi iz lastnih izkušenj. Dve od mojih aktivnosti, ki pa sploh nista glavni aktivnosti so predavanja in pisanje člankov. V tem (študijskem) letu sem imel verjetno več kot 70 predavanj, v nekaterih obdobjih tudi več kot 5 na teden in celo več na dan. Na vrhuncu intenzivnosti, to je jeseni in spomladi, se mi je vse skupaj že skoraj zamerilo.

Postopek je enak, kot sem napisal. Prihajajo vabila, jih vpisuješ v koledar, potem ko je potrebno izvajati pa se lahko počasi skuhaš. Preveč česar koli pripelje do omenjenega nasprotnega učinka. No, na srečo sem bil v tem letu še na robi meje, da se ni zgodilo nič tragičnega in komaj čakam naslednje predavanje. Vseeno pa, izjemno dragocena lekcija.

Zato je izjemno pomembno, da smo v življenju zmerni, prav tako pa, da si znamo postaviti meje. Če smo preveč sposobni mogoče to celo na neki točki postane bolj slabost, kot prednost. Vendar se moramo znati lotiti stvari pravilno, v vsaki posamezni fazi.

Eden izmed načinov, kako se lotiti stvari, da se jih »ne prenajemo« je, da zgradimo ustrezni tim, ki na eni strani odpravijo naše šibkosti, vendar nas na drugi strani lahko tudi dovolj uspešno nadomestijo v primeru, da imamo druge opravke, ki so bolj pomembni za nas same.

To je tudi točka, ko preidemo iz samozaposlenega v lastnika posla v okviru štirih kvadrantov denarnega toka. Koraki so, da smo običajno najprej zaposleni, skupaj z velikimi ambicijami. Nato postanemo samozaposleni, ker smo najboljši v tem, kar počnemo. Preskok do tega, da postanemo vodja podjetja pa je izjemno zahtevna ter je za spremembo potreben predvsem velik miselni preskok. Oddaljiti se moramo od izreka Napoleona Bonaparte-a, ki je rekel, da če želiš, da je kaj dobro narejeno, naredi to sam. Na tej točki je ključen in pomemben predvsem tim.

Druga pomembna zadeva pa je, da užitki niso nikoli statični. Lahko pridemo v obdobje, ko nas začnejo veseliti druge stvari. Takrat moramo biti pripravljeni, da zamenjamo naše aktivnosti in počnemo nove stvari, ki nas veselijo. Ne glede na to, koliko si želimo velikokrat gledati statično na življenje, gre za dinamično pot, kateri se moramo prilagajati.

Definitivno, počnite v življenju stvari, v katerih uživate. Vendar si morate postaviti meje in paziti, da se ne skuhate sami sebe s tem, da začnete pretiravati z delovnim užitkom. Zmernost je pomembna vrlina, ki se jo je potrebno učiti celotno življenje. Tudi sam se je še učim. Ravnovesje je doseg tiste največje kakovosti življenja, ni pa nujno, da ta kakovost pomeni kakršne koli preboje. Bistveno je torej, da vse odločitve sprejemamo zavestno.

Poleg zmernosti obstaja še drugo pomembno orodje, kako lahko zadeve spravimo v ravnovesje. To je, da si vzamemo odmor in počnemo nekaj drugega. Določimo obdobje, ko nečesa ne bomo počeli, z namenom, da se odpočijemo in pridemo do trenutka, ko si bomo zadeve zopet zaželeli z neverjetno močjo in bo naša dodana vrednost še toliko večja.

Kot sem omenil, da sem skoraj preveč odpredaval, čutim, da je točka za krajši odmor za pisanje. V zadnjem letu in pol sem objavil več kot 100 objav, ki vsebuje več kot 300 strani besedila. Za eno dokaj debelo knjigo. Tako bo avgusta pisanje objav na blogu na pavzi. Septembra pa seveda zopet naprej.

Iz dna srca vam želim prijetno poletje, veliko sončnih žarkov in povezanosti z naravo. Razmišljajte o sebi, svojem življenju ter o tem, če ste na pravi poti. Naberite si nove moči, vzemite si čas za ljudi, ki jih imate radi, pa jim mogoče ne posvečate dovolj pozornosti. Pripravite načrte in se vprašajte, kaj so vaše sanje.

Septembra, ko se bo poletje počasi iztekalo pa naredite kakšen nov preskok, velik korak, na katerega boste resnično ponosni. September je zagotovo pravi čas za nove zadeve, nove pristope, mogoče za strateški pristop k spreminjanju kakšen navade.

Prav tako se poskusite posvetiti sedanjemu trenutku in vdihniti življenje v polni meri. Ne jejte, ne da bi okusili, ne poslušajte, ne da nebi slišali, ne preberite, ne da bi poslušali razumeti avtorja. Razmišljajte o novih idejah in česa bi se lahko lotili, da bi popestrili svoje življenje. Prekinite kakršno koli rutino. Počnite stvari, ki jih do sedaj niste nikoli počeli.

Če vam zmanjka idej, si pomagajte s spletno stranjo, 43things, kjer ljudje objavljajo svoje cilje in kaj si želijo doživeti v življenju. Prebrskajte malo, naredite si svoj spisek in se lotite stvari. Zato ne potrebujete denarja, le dobro voljo in obkroženost s pravimi ljudmi.

Na koncu pa ne pozabite, vedno se najde nekdo, ki je na slabšem, kot ste sami. Pomislite tudi na druge ljudi in jim pomagajte. S svojo donacijo, časovnim prispevkom, pomočjo ali kako drugače. Obiščite ljudi, ki jih lahko osrečite, pokažite svetu svoj nasmeh in naredite svet nekoliko lepši.

Z vsem tem bom tudi sam za dobre dva tesna preusmeril svoje aktivnosti. Z namenom, da se nekoliko odpočijem od vsakdanjih aktivnosti, prav tako pa da avatar izkusi in doživi kakšne nove stvari in kraje. Septembra pa se zopet srečamo z novimi objavami, tako iz poslovnega in osebnega razvoja. No, glede na relativnost časa, bo to vse tako hitro minilo. Prijetno poletje!

Print PDF

Zgodaj zjutraj zvoni budilka. Prva misel, oh ne, še eden delovni dan. Seveda je potrebno na budilko pritisniti vsaj 3x, za nekajkratno podaljšanje spanca za 10 – 15 min. Potem je res potrebno že v službo, da ne bo prepozno zabeležen prihod. Najprej, ko oseba prispe v službo je seveda potrebno popiti skodelico jutranje kave. Pri tem štirje sodelavci opravljajo ostale štiri in se pritožujejo nad nadrejenimi. Potem je potrebno le opraviti nekaj aktivnosti. Potem kratek odmor in pregled Facebook in Gmail obvestil.

Čas za malico ali kosilo. Zopet malo opravljanja in pritoževanja. Po kosilu seveda dobra kavica in pogled na uro, da sta samo še dve uri do konca delovnega dne. Mogoče je nujno opraviti še kakšno aktivnost in potem hitro domov. Ko mine tistih 8 ur, se spusti vse iz rok in odide domov. Tako pridemo do svoje cone udobja. Oseba prižge televizijo in gleda ure in ure resničnostnih šovov. Vse to nato ponavlja 40 let. Bonus življenja je mesečno nakazilo plače in kakšen izlet za vikend. Pa še to v nakupovalni center.

Življenje na takšen način je praktično vrženo stran. Delati stvari, ki jih ne želiš početi, za nekoga, ki ga sploh ne maraš. Za mesečno plačilo. Gre dejansko za menjanje svojega časa za nekaj denarja, ki ga potem tako ali tako hitro zapraviš. Torej delo zgolj za denar nima nobenega smisla, saj se dolgoročno niti slučajno ne razvijaš, tretjino življenja pa preživljaš v velikem nezadovoljstvu.

Vsekakor je razumljivo, da je denar v življenju pomemben. Prav tako lahko pridejo obdobja v življenju, ko je potrebno delati mogoče zgolj za denar. Vendar bistveno je ena razlika, ki jo bom ponazoril z analogijo – biti brez denarja je trenutno stanje, biti vedno brez denarja oziroma reven pa je stanje duha. Torej vprašanje je, če delamo za denar, kako izboljšati svojo pozicijo.

Prvi pomembni pogoj pri delu za denar je, da se ob delu učiš, se pravi pridobivaš znanje in osebnostno razvijaš. Osnovno vprašanje na katerega si moramo odgovoriti je, če bom bil na tem delovnem mestu 2 leti, katera nova znanja in veščine bom dodatno razvil po končanem delovnem času. Bom obvladal nove računalniške aplikacije? Mogoče res izjemno obvladal Excel? Bom znal brati bilance? Mogoče oblikovati tiskovine? Se bom naučil prodajati? Kakšne izobraževalne programe pa ima podjetje? In podobno…

Večino podjetij svoje nove zaposlene najraje vrže v vodo (»swim or sink«), saj se tako ljudje najhitreje učimo. Kljub vsemu pa je izjemno pomembno, od koga se lahko učimo. Tako je drugi pomembni faktor, da imamo nadrejene, ki so nam lahko zgled in se od njih lahko učimo. Izjemno težko je delati za nadrejenega, od katerega se nimamo kaj naučiti in ni na nekoliko višjem nivoju poslovnih kompetenc od nas samih. To ne pomeni, da ne sme biti zahteven, mogoče celo, da imamo povsem drugačen pogled na svet, bistveno je to, kaj se lahko naučimo in kaj imamo od tega. Vedno je vredno delati le za nadrejene, katere spoštujemo, cenimo in se lahko vzajemno razvijamo.

Naslednje pomembno dejstvo pa je, da smo ljudje socialna bitja. To, s kom se družimo in s kom preživljamo čas, močno definira raven naše sreče. Torej tretji pomembni faktor je, da delamo v podjetjih, kjer se dobro počutimo, nas ljudje spoštujemo ipd. Sami lahko bistveno pripomoremo k pozitivni klimi v podjetju in nujno je, da si za to prizadevamo. Nima smisla, da hodimo nekam v službo, kjer se z ljudmi sploh ne razumemo. Če mislimo, da nimamo izbire, je to lahko samo izgovor.

Na koncu pridemo še do vrednot. Vrednote so pomembni sestavni del delovanja posameznika, prav tako pa kulture in klime v podjetju. V primeru, da naše vrednote niso skladne z vrednotami podjetja, se bomo tam izjemno slabo počutili. Tudi če nam plačajo milijone, še vedno ne bomo zadovoljni. V primeru, da smo skrajno pošteni, podjetje pa ima nizka moralna merila, bomo vedno v precepu. Torej ko delamo za denar, moramo vedno gledati, da so naše vrednote skladne z vrednotami podjetja ter da počnemo stvari in aktivnosti, ki so skladne z našimi moralnimi normami. »Vsak mora plačati kredite« ni izgovor zato, da počnemo stvari, ki jih drugače ne bi delali za podjetja, za katera v primeru izbire ne bi nikoli delali.

Torej delo zgolj za denar nima nobenega smisla. Včasih je res, da pristanemo v takšni situaciji, ko smo v to prisiljeni, vendar bistveno je, da takoj naredimo načrt, kako bomo iz takšne situacije prišli ven. V tem primeru pridemo do razmerja, 8 ur dela dnevno za preživetje in dodatnega 4 ure dnevno za izhod iz situacije ali uspeh. To ali bomo prišli v boljšo situacijo ni odvisno od tega, kaj bomo počeli v teh 8 urah v službi, vendar v času po tem. Če je jasno, da smo ljudje bolj srečni brez televizije, ne bomo prišli do boljše kakovosti življenja.

Nujno je, da čim prej od dela zgolj za denar pridemo do tega, da se tudi učimo in razvijamo. Pogoj za to je, da imamo nadrejene od katerih se lahko učimo in ki nam to omogočajo. Korak naprej, ki ga lahko še naredimo pa je, da delamo z ljudmi, ki jih imamo radi, jih spoštujemo in se medsebojno razvijamo, izjemno pomembno pa je tudi to, da so naše vrednote čim bolj skladne z vrednotami podjetja.

Print PDF