Eden izmed najuspešnejših tehnoloških podjetnikov vseh časov je zagotovo Steve Jobs. Njegovo neverjetno moč volje lahko jasno vidimo že v 15 minutnem govoru, ki ga je imel na Univerzi Stanford. O njem je bilo napisanih veliko knjig, na internetu lahko najdemo goro besedil. Ena izmed knjig je tudi »Inside Steve’s Brain«, ki ima mogoče naslov, ki še najbolj spominja na modeliranje.

Njegovo življenje je polno vzponov in padcev. Biološki starši so ga oddali v rejniško družino. Nikoli ni dokončal faksa. V svojih poznih dvajsetih letih je postal multimilijonar, tako da je v 10 letih zgradil podjetje z več kot 4.000 zaposlenimi. Nato so ga odpustili kot direktorja podjetja, ki ga je ustanovil in zgradil sam. Nato je gradil podjetje NeXT in Pixar. Prvega je kupil Apple in obenem je Steve zopet postal generalni direktor. V zadnjih letih vodenja podjetja, ga je pripeljal iz roba propada do zopet enega najbolj uspešnih podjetij vseh časov.

Zakaj bi bil Steve Jobs zanimiv za modeliranje? Predvsem zaradi njegovega stila vodenja, če ustreza karakterju posameznika. Je namreč v nasprotju z vsemi poslovnimi knjigami napisanih v zadnjem desetletju. Te knjige temeljijo na čustveni inteligenci, spodbujanju z nagradami, razumevanju, pozitivni komunikaciji ipd. Model vodenja Steva Jobsa je diametralno nasprotje.

Spada med tiste, ki jih je Apple tudi oglaševal v eni izmed svojih kampanji – neprimerni, uporniki, povzročevalci »problemov«… tisti nori! Ljudje, ki so dovolj nori, da mislijo, da lahko spremenijo svet in ga na koncu tudi resnično spremenijo.

V nadaljevanju je nekaj ključnih lastnosti Steva Jobsa, ki so prispevali k uspeha Appla in so navedene v prej omenjeni knjigi.

Trdo delo. Načelo Steva Jobsa je zavihaj rokave in se čim prej loti dela. Če zamudiš kakšno paradigmo, delaj trdo, da nadoknadiš izgubljeno. Z inovativnostjo je to vedno možno. Sooči se s težkimi odločitvami zgodaj in ne odlašaj z njimi. Nikoli ne postani čustven in odločitve sprejemaj racionalno, s trezno glavo. Vendar po drugi strani, bodi vedno ozaveščen, investiraj vase, ne ugibaj in sezi po pomoč, ko je potrebno.

Vizionarstvo in poslanstvo. Vse, kar počneš mora imeti smisel in poslanstvo. V svojem delovanju moraš imeti veliko vizijo, s kateri prispevaš k boljšemu svetu. Profit je pomemben, vendar je sekundarnega pomena. Tako kot mora imeti podjetje veliko vizijo in jasno poslanstvo, velja enako tudi za posameznika. Vsako jutro, ko vstanemo in naredimo plan, kaj bomo počeli čez dan, se moramo vprašati, ali bi to tudi počeli, četudi bi bil to naš zadnji dan življenja. Ko prevečkrat odgovorimo ne, se moramo čim prej lotiti drugih stvari.

Na drugi strani Steve Jobs nima problema z izposojo ali karajo ideje. Podjetja, ki nekaj izumijo, običajno ne znajo tega dobro izkoristiti. Po njegovih besedah običajno zaradi premalo izkušenj in možnosti uvida, kako bi se lahko določen produkt uporabljal. Bistveno je, da imamo vizijo in jo nato realiziramo, četudi izhodiščna ideja ni naša.

Obkroženost s pravimi ljudmi. Steve Jobs dela le z najboljšimi. Zanj obstajajo zgolj »A Players« in »Bozos«. Prepričan je, da je majhen tim najboljših bistveno bolj učinkovit od cele armade povprečnih ljudi. Zato najema in sodeluje le z najboljšimi. Od ljudi ne pričakuje, da mu bodo kimali. Želi imeti prave mentalne dvoboje. Vse njegove ideje morajo biti izzvane in obratno. Najbolj ceni intelektualne pogovore na najvišjem nivoju. Bolj trdno, kot ljudje stojijo za svojimi idejami, lažje jo zagovarjajo. Zato išče ljudi, ki se ne bojijo intelektualnih dvobojev.

Perfekcioniem. Steve Jobs ne sprejema kompromisov. Stvari morajo biti dovršene do zadnjega detajla. To se kaže v vsem. Applove trgovine so snovali mesece in mesece do zadnjega detajla. Enako grafični vmesnik za Applov operacijski sistem. Timi so popravljali dizajn piko za piko. Steve Jobs je pozoren na vsak najmanjši detajl. Tak perfekcionizem mu omogoča, da stoji za izjavami, kot so: »Naš operacijski sistem ima tako lepe ikone, da jih boste želeli polizati na ekranu!«

Osredotočenost. Steve Jobs je jekleno osredotočen. Osredotočenost pomeni zgolj reči NE. Počni samo stvari, v katerih si najboljši. Vse ostalo delegiraj. Prav tako počni malo stvari ali projektov in te realiziraj odlično. Vedno upoštevaj načelo manj je več. Najpomembnejše odločitve v življenju niso povezane s tem, kaj boš počel v življenju, vendar s tem, česa v življenju ne boš počel.

Steve Jobs ima možnost neverjetnega osredotočenja. Počne zgolj stvari, v katerih je najboljši. To so vizonarstvo, kreiranje novih produktov, predstavitve produktov ipd. Ne ukvarja se z Wall Streetom in drugimi stvarmi, v katerih ni sije. Kot omenjeno, osredotočenost po njegovi definiciji pomeni zgolj to, da znamo reči ne. Prav tako je zavezan k preprostosti. Osredotočenost in preprostost je njegova mantra.

Stil vodenja. Steve Jobs je mora imeti vse pod nadzorom. Je perfekcionist in izjemo zahteven do svojih zaposlenih. Po mnenju kar nekaj ljudi je na meji z »norcem«. Ima izjemno močno voljo, je povsem neposreden v svojem izražanju in za vsakega, ki sodeluje z njim sta samo dve opciji – ali sodeluj in dosegaj njegova merila, ali se umakni iz poti.

Ni človeka, ki bi sodeloval s Stevom Jobsom, ne da bi bil deležen njegovih izbruhov jeze, kritik, kričanja, zmerjanja in dajanja v nič. Vsi so neprestano v strahu, da bodo izgubili službo. Je eden redkih managerjev, ki dosega cilje predvsem z ustrahovanjem ljudi. V podjetju je neke vrste »heroj/zguba tobogan« kultura. Zaposleni živijo za trenutke herojstva in se skušajo prebiti skozi obdobje zgubaštv«. Po njegovem ljudje reagirajo predvsem na strah in ne na ljubezen.

V različne oddelke prihaja nenajavljen in preverja kaj počnejo zaposleni. Nekako se zdi, da v Apple-u vlada Stockolmski sindrom. Njegovi zaposleni so ujetniki, ki so je zaljubili v svojega ugrabitelja. Steve Jobs je kot zahteven oče, ki ga je nemogoče zadovoljiti. Ljudje trdo delajo, da bi dobili nekaj njegove pozornosti in odobravanja.

Vendar poleg ustrahovanja se zna ljudem močno prikupiti. Velikokrat uporablja prvo ime sogovornika. Gleda ga naravnost v oči. Njegov ton govora je izjemno navdušujoč, se z njim človeku približa in ga motivira.

Vsekakor je nekaterim ljudem tak stil vodenja bližje. Cilje podjetja je moč doseči na različne načine. To je odvisno predvsem od karakterja vodje. Če ima kdo karakter, ki je bližje takemu stilu vodenja, je verjetno zelo smiselno preučiti podrobneje, kako je Steve Jobs izkoristil svoj karakter, da je dosegel vse te velike stvari v svojem življenju.

Print PDF

Ključna pri prehodu na nov vodstven položaj je točka preloma. To je točka, kje ima nov vodja večji doprinos k organizaciji, kot je od nje od prihoda izčrpal. Analiza je pokazala, da je povprečen potreben čas, da novi vodja doseže točko preloma 6,2 meseca. Po približno 3 mesecih, ko preteče doba učenja začne vodja ustvarjati vrednost, po približno 6 mesecih pa ustvarjena vrednost preseže prej izčrpane vire. Če ste pred kratkim prevzeli novo pozicijo in se ponoči velikokrat zbudite v hladnem potu, se sprostite. Večina novih voditeljev doživlja enako stresno stanje.

Glavni razlogi za neuspešno tranzicijo je neskladje poslovne situacije s priložnostmi in nevarnostmi ter sposobnosti vodje s svojimi prednostmi in slabosti. Vendar tako kot plavanje je tudi uspešna tranzicija na nov položaj zgolj veščina, ki se je lahko priučimo. Najpomembnejši del uspešne tranzicije je skrajšanje dobe učenja. To se nanaša na vse vrste tranzicij, od napredovanja v službi, reorganizaciji podjetja, zagonu lastnega podjetja, uvedbi novih velikih projektov ali delu izven domovine. Še posebno velik izziv za uspešno tranzicijo je, ko zunanja oseba prevzame vodstveni položaj, saj ne pozna dobro organizacijske strukture, neformalnih mrež, kulture in klime v podjetju, prav tako ljudje gojijo skepso do novih ljudi itn.

Uspešna tranzicija zajema deset korakov in sicer:

1. Spremenite svojo miselnost
2. Pospešite učenje
3. Izdelajte ustrezno strategijo
4. Zagotovite si zgodnje zmage
5. Pogajajte se za vaš uspeh
6. Dosezite skladno formacijo
7. Zgradite sanjski tim
8. Ustvarite strateška partnerstva
9. Ohranite ravnovesje
10. Pomagajte vsem ostalim pri tranziciji

Spremenite svojo miselnost – Prvi korak k uspešni tranziciji je, da se mentalno pripravimo na novo vlogo, spustimo preteklost in sprejmemo naše nove obveze ter odgovornosti. Nujno je, da si zagotovimo dobro mentalno izhodišče. Največja običajna napaka pri miselnem preskoku je prepričanje, da bomo uspešni na novi poziciji, če bomo počeli enake stvari, kot smo jih prej. Običajno kakršno koli napredovanje zahteva povsem drugačne veščine. Na primer, višje kot smo v organizaciji, bolj smo strateški arhitekti, bolj so pomembne mehke veščine, poznavanje kulture in politike, gradnja partnerstev znotraj podjetja, management konfliktov itn.

Sprememba miselnosti mora biti strateška in najprej vključuje oceno naših šibkosti in prednosti glede na sposobnosti, ki jih zahteva nova pozicija. Svoje šibkosti lahko nekaj časa kompenziramo z disciplino, timom ter mrežo svetovalcev. Pri prednostih moramo biti zelo pozorni na to, da niso prednosti na prejšnji poziciji, postale slabosti na novi poziciji.

Pomemben del nove miselne naravnanosti je tudi izgradnja nove mreže svetovalcev ter čim hitrejša ocena, kdo v organizaciji bi nas lahko oviral pri uspehu. Namreč vedno se najde v organizaciji kdo, ki si ne želi našega napredovanja.

Z miselnim preskokom preskočimo ovire, ki ležijo znotraj nas. Te vedno obstajajo, zato v tem primeru govorimo o poti, ter ne o cilju.

Pospešite učenje – Uspešno in učinkovito učenje zmanjša časovni okvir naše ranljivosti. Zato potrebujemo izjemen strateški načrt, kaj in kako se bomo učili. Če ne pridobimo dovolj znanja o organizaciji in njenem poslovanju, lahko postavimo napačne predpostavke, ki so za podjetje in našo kariero usodne.

Običajno največji izziv pri učenju je, da nam zmanjkuje časa. Vendar to, da smo prezaposleni za učenje pogosto pripelje do spirale smrti. Če se ne naučimo dovolj, sprejmemo slabe odločitve, slabe odločitve pripeljejo do slabe ocene kredibilnosti, posledično ljudje delijo manj informacij z nami, kar pelje še do slabših odločitev.

Uspešno in učinkovito učenje pomeni, da najprej ugotovimo kaj se moramo res naučiti. Najbolj smiselno je, da pripravimo seznam stvari, ki so izjemno pomembne, da jih poznamo. Seznam stvari se mora nanašati tako na preteklost, kotu tudi na sedanjost in prihodnost organizacije. Ustrezen plan mora zajemati, kaj se bomo naučili in tudi kako.

Zunanji viri informacij za naše učenje so stranke, distributerji, dobavitelji, analitiki. Notranji viri informacij so razvojni inženirji, prodajno ter drugo osebje. Ne smemo pozabiti tudi na integratorje in »oldtimerje«, ki odsevajo naravno zgodovino podjetja.

Pri pospešenem učenju moramo vključiti tudi spoznavanje kulture organizacije.

Izdelajte ustrezno strategijo – Izdelava strategije prvo zajema diagnozo trenutnega stanja. Strategijo je potrebno namreč vedno prilagoditi posamezni situaciji. V grobi delitvi poznamo štiri vrste situacij in sicer zagon podjetja, reorganizacijo podjetja, preusmeritev poslovanja ali nadaljevanje uspešnega poslovanja. Ne glede na situacijo je cilj enak in sicer uspešno in rastoče poslovanje in ne glede na situacijo čakajo nove voditelje težke odločitve zelo zgodaj.

Različne situacije zahtevajo tudi različne veščine. Za zagon novega podjetja ali reorganizacijo so bolj primerni tip ljudi »lovci«, ki so hitri in znajo izkoristiti nove priložnosti. V primeru preusmeritve poslovanja ali nadaljevanju poslovnih uspehov je veliko bolj primeren tip ljudi »gojitelja«, kot »lovca«. To pomeni, da dodobra spoznajo kulturo in politiko organizacije, zbudijo potrebo po novih ciljih in spremembah ter vplivajo na druge voditelje.

Ustrezna strategija zajema tudi načrt osredotočenosti naše energije. Odločiti se moramo med tem, koliko se bomo učili in koliko izvrševali, pri čemer je slednje veliko bolj v ospredju pri zagonu in reorganizaciji poslovanja.

Prav tako se moramo odločiti v kolikšni meri bomo ofenzivni – odpiranje novih trgov, razvoj novih tehnologij in produktov itn. in v kolikšni meri defenzivni – ohranjevanje tržnega deleža, okrepitev obstoječih produktov itn.

Poudarki so predvsem na naslednjem:

• Zagon podjetja = Izvršnost + ofenzivnost
• Reorganizacija = Izvršnost + defenzivnost
• Preusmeritev poslovanja = Učenje + ofenzivnost
• Nadaljevanje uspeha = Učenje + defenzivnost

Zagotovite si zgodnje zmage – Po koncu tranzicijskega obdobja želite, da imajo šefi, sodelavci, podrejeni in drugi, da se je zgodilo nekaj novega in pozitivnega. Zgodnje zmage močno povečajo kredibilnost posameznika.

Seveda se moramo nujno izogniti zgodnjim porazom, saj ima to izjemno negativen učinek na naš nadaljnji razvoj na novi funkciji. Najpogostejši razlogi za zgodnje poraze so to, da se ne osredotočimo, ne naredimo dobre ocene situacije ter ne izdelamo ustrezne strategije, se ne prilagodimo na novo kulturo, ne dosežemo predvsem tistih rezultatov, ki jih pričakuje šef ter to, da dosežemo rezultate po principu cilj je bolj pomemben kot sredstva, s čimer izgubimo veliko mero kredibilnosti.

Za zgodnje zmage moramo planirati valove sprememb, ki zajemajo učenje, formiranje spremembe, zagotovitev ustrezne podpore za spremembo, implementacijo in opazovanje rezultatov. Če izvajamo preveč sprememb prehitro je to odličen recept za pojav izgorelosti pri ljudeh, prav tako nikoli v resnici ne vemo, kaj resnično deluje in kaj ne. Zgodnje zmage si najlažje zagotovimo, če imamo listo prioritet, ki se jih z ustrezno strategijo tudi lotimo.

Resničen namen prvih 90 dni je, da si zgradimo osebno kredibilnost ter nov pozitiven momentum v organizaciji. Novi vodje običajno zvišajo svojo kredibilnost, če so zahtevni, vendar jih je moč zadovoljiti, dostopni vendar ne domači, odločni vendar razumni, osredotočeni a fleksibilni, izvršni vendar ne povzročajo prevelikih pretresov ter če so pripravljeni sprejemati težke odločitve, ki so tudi humane.

Zgodnje zmage pomenijo tudi uvedbo sprememb. Vsaka sprememba zahteva prehod šestih faz, kjer je najprej zavedanje dovolj velike kritične mase, da je sprememba potreba, ustrezna diagnoza, kaj je potrebno spremeniti in zakaj, nova vizija podprta z ustrezno strategijo, podrobno planiranje in zagotovitev dovolj velike podpore ključnih ljudi in infrastrukture za izvedbo spremembe.

Pogajajte se za vaš uspeh – Pogajanje za uspeh pomeni, da proaktivno vključimo našega šefa v celotno igro, tako da imamo realno možnost, da dosežemo zaželene cilje. Manjša stopnja nadzora je lahko srečno naključje, če to resnično potrebujemo za uspeh, ali pa prekletstvo, če je vrv dovolj dolga, da se lahko obesimo.

Ko gradimo produktivno razmerje z novim šefom je pomembno, da se ne izgovarjamo in izpostavljamo preteklosti, ki je organizacijo pripeljala, kjer je, da se ne izogibamo šefa, vendar se z njim dobivamo redno, ne hodimo do njega zgolj s problemi ali presenečenji, ga ne skušamo spreminjati ter ne hodimo do njega z listami, kaj smo naredili temveč da z njimi prediskutiramo ključne stvari ter to, kje nam lahko pomagajo.

Na drugi strani je pomembno, da sami prevzamemo popolno odgovornost za naš odnos s šefom, jasno opredelimo vzajemna pričakovanja, se dogovorimo za ustrezne časovne roke, da zaradi premalo časa ne gremo v bolj s premalo znanja, stremimo k zgodnjim zmagam na področjih, ki so pomembne našemu šefu ter da se dobro zapišemo ljudem, ki jih ceni naš šef.

Z šefom bi morali imeti vsaj pet različnih pogovorov in sicer o diagnozi situacije, njegovih pričakovanjih, stilu sodelovanja, virih, ki so nam na voljo ter o našem osebnem napredku in razvoju. Pri tem je pomembno, da identificiramo nedotakljive dele in ljudi v podjetju, našega šefa neprestano izobražujemo, sproti razčiščujemo stvari in nenazadnje naredimo več kot obljubimo in ne obratno.

Dosezite skladno formacijo – Vsaka organizacija ima pet ključnih elementov in sicer svojo strategijo, organizacijsko strukturo, sistem procesov, kompetence ljudi ter svojo lastno kulturo. Vseh pet elementov mora biti ustrezno sinhroniziranih. Strategija se mora skladati s kompetencami v podjetju, sistemom procesov in organizacijsko strukturo.

Usklajevanje v organizaciji je podobno, kot pripravljanje na dolgo potovanje s plovilom. Najprej potrebujete destinacijo – cilj in poslanstvo, nato plan poti – strategijo, potem je potrebno ugotoviti, kakšno plovilo sploh potrebujemo – organizacijska struktura, kako opremiti in postaviti pravila delovanja strukture – sistem ter kakšna posadka je najbolj primerna – veščine ljudi, ki jih potrebujemo.

Zgradite sanjski tim – Nikakor si ne moremo privoščiti, da imamo ob sebi napačne ljudi. Če uspemo okoli sebe zgraditi pravi tim, lahko dosežemo neverjeten vzvod pri ustvarjanju vrednosti. Noben izmed voditeljev ne more doseči velikih stvari sam, zato je tim nujno potreben, slab tim pa pomeni veliko problemov in malo rezultatov.

Običajne napake novih voditeljev so, da obdržijo obstoječe neprave ljudi v timu predolgo, ker se izogibajo težkim odločitvam, ne priznajo šibkosti tima in ne najamejo ustreznih strokovnjakov, prav tako da se ne posvetijo vzporedno izgradnji formacije in gradnji tima, ne ohranijo izjemnih ljudi ter da se lotijo gradnje tima, še preden je jasno kdo so člani tima. Prav tako sta dve veliki običajni napaki te, da vodje poskušajo narediti vse sami ter da realizirajo nekatere aktivnosti še preden je tim oblikovan.

Ko prevzamemo novo funkcijo je nujno, da ocenimo obstoječi tim, pri čemer se moramo osredotočiti tako na kompetence, kot tudi na presojo posameznika, energijo, osredotočenost, odnose in stopnjo zaupanja. Poleg posameznega člana tima je izjemno pomembno, da ocenimo tudi tim kot celoto. Na podlagi ocen se moramo za vsakega člana odločiti, ali ga obdržimo, obdržimo in poskrbimo za njegov razvoj, obdržimo – a na drugi poziciji, opazujemo nekaj časa in se nato odločimo, ali zamenjamo z nizko prioriteto ali zamenjamo z visoko prioriteto. Ne glede na našo odločitev glede posameznega člana tima, je nujno, da vse ljudi obravnavamo z velikim spoštovanjem.

Ustvarite strateška partnerstva – Formalna avtoriteta ni nikoli dovolj za dovolj veliko zmago. Neformalne vplivne mreže v organizaciji med sodelavci imajo običajno pomemben vpliv na to, kako uspešni bomo pri implementaciji naših idej in ciljev. Tako slej kot prej potrebujemo podporo ljudi v organizaciji, nad katerimi nimamo nobene formalne avtoritete.

Recept pri tem je preprost. Začnite zgodaj. Nikoli ni dobra ideja, da se nekomu prvič približamo, ko nekaj potrebujemo od njega. Povsem nesmiselno je, da se predstavimo sosedu, ko nam že gori hiša. Tako je nujno, da se discipliniramo in že od začetka gradimo na socialnih odnosih v podjetju, tudi z ljudmi, s katerimi bomo delali v prihodnosti ali bomo potrebovali njihovo podporo.

Izjemno pomembno je, da identificiramo ključne ljudi in skupine. Smiselno je, da za pomoč pri predstavitvah prosimo tudi šefa. Lista desetih najpomembnejših ljudi, ki jih moramo po mnenju šefa spoznati, nam bo prišla še kako prav.

Ko identificiramo ključne ljudi je potrebno, da identificiramo tudi vir njihove moči. To je lahko kompetentnost, dostop do informacij, status, nadzor na viri ali osebna zvestoba do podjetja. Pri tem se moramo zavedati, da bomo imeli vedno podpornike, nasprotnike in tiste, ki jih lahko prepričamo s tehtnim mnenjem.

Podporniki so običajno tisti, ki z nami delijo enako vizijo, tisti, ki potiho že delajo na enakih spremembah, ter novi ljudje, ki še nimajo mnenja. Ljudje nam nasprotujejo iz različnih razlogov, kot je udobnost s statusom quo, različne vrednote, strah pred tem, da izpadejo nekompetentni ali brez moči ter drugih razlogov.  Preden ljudi označimo za nasprotnike je smiselno, da se vprašamo, kaj je razlog za nasprotovanje in ocenimo ali jih lahko nevtraliziramo. Ne smemo pa izgubljati preveč časa z ljudmi, ki nam bodo v vsakem primeru nasprotovali.

Neodločene ljudi lahko pridobimo na svojo stran na različne načine. Najbolj smiselno je, da se postavimo v njihove čevlje ter se vprašamo, kakšni so njihovi cilji, motivi, želje itn. Če jim lahko pri tem pomagamo, jih lahko pridobimo tudi na svojo stran. Vsak od nas ima ceno, za katero je pripravljen sprejeti manjšo socialno neugodje v zameno za privlačno nagrado.

Slej kot prej nas nato čaka naloga, da zgradimo strateške povezave moči in dobimo ustrezno podporo vplivnih posameznikov in neformalnih skupin, da dosežemo svoje cilje.

Ohranite ravnovesje – Življenje voditelja je vedno iskanje ravnovesja. Še toliko bolj v tranziciji. Negotovost in nejasnosti sta velika psihološka pritiska. V tranziciji ne veš niti tega, česa res ne veš. Nimaš še ustrezne podpore itn. Po drugi strani je biti samostojni bojevnik v modelu vodenja herojski samomor. Kot voditelji ne moremo uspeti sami, vedno potrebujemo podporo.

Največje napake pri ohranjanju ravnovesja so to, da se ne fokusiramo, postavimo jasnih meja, kaj smo pripravljeni narediti in kaj ne, to da nimamo lastne hrbtenice, izolacija, slaba presoja ter izogibanje delu in sprejemanju težkih odločitev. Prav tako je ena izmed največjih napak, če gremo preko meje stopnje stresa, ko ima ta še pozitiven učinek na naše delovanje.

Na drugi strani je pomembno za ohranjanje ravnovesja, da smo disciplinirani, ustrezno planiramo, rečemo ne, kadar je to potrebno, si rezerviramo čas za trdo delo, si vzamemo čas za težke odločitve, se osredotočimo na proces, pravočasno odnehamo, ko je to potrebno ter znova in znova preverjamo ali smo na pravi poti.

Pomembno je tudi, da čim prej postavimo ustrezno infrastrukturo za delo, imamo v družini ustrezno podporo in ne dodatnih bojišč ter da zgradimo ustrezno mrežo mentorjev in svetovalcev.

Pomagajte vsem ostalim pri tranziciji – Hitreje, kot bodo šli tudi naši sodelavci in podrejeni čez tranzicijo, hitreje bomo dosegli točko preloma. Na tranzicijo ne smemo gledati z Darvinističnega pogleda, da vržemo vodjo ali kogar koli v situacijo in naj plava, vendar moramo ljudem pomagati z znanjem, kako uspešno izpeljati tranzicijo. Neuspešno izpeljana tranzicija pomeni veliko škode tako za posameznika, kot tudi za podjetje. Znanje, kako uspešno izpeljati tranzicijo pa pomeni hitrejši doprinos vrednosti v podjetju in bleščečo prihodnost na novi karierni poziciji.

Print PDF

Malcolm Gladwell v Prebojnikih skozi več filmsko naslikanih zgodbic skuša potrditi svojo tezo, da uspeh po principu »od reveža do bogataša« zgolj na podlagi lastnega trdega dela, kot veliko krat lahko zasledimo v medijih, v splošnem ne obstaja. Sicer je veliko na ravni posameznika, ali bo uspel ali ne, vendar uspešni ljudje ne uspejo zgolj sami. Prebojniki so produkt točno določenih okoliščin in situacij. Prebojniki imajo vedno pomoč s strani okolja, kjer se razvijajo. Kdaj se je nekdo rodil, kje se je rodil, kaj so počeli starši ter v kakšnih okoliščinah je odraščal, vse to ima pomembno vlogo, kako uspešen bo ta posameznik v svetu.

Glavni zunanji faktorji, ki vplivajo na to, ali bomo postali prebojnik ali ne so:

• Družbeni sistem, ki nas lahko ustvari ali ubije: Na primer nepravičen izbor mladih športnikov (hokejistov v ZDA) v posamezni generaciji, kjer imajo tisti, ki so rojeni na začetku leta neprimerno prednost pred tistimi, ki so rojeni na koncu leta. Mlajši kot smo, bolj je pomemben vsak mesec v razvoju. Tako je največ hokejistov v ZDA rojenih na začetku leta.
• Primarna socializacija oziroma družina, ki bistveno vpliva na razvoj naših talentov, naš psihološki kapital, način vedenja, socialni kapital itn. Otroci izhajajoči iz bogatih družin imajo običajno velike prednosti pred ostalimi otroci.
• Tržni trendi, ki so nam lahko v prid ali nas zavirajo. Večina prebojnikov, ki so uspeli iz nič so uspeli zajahati določene trende, kot je bila na primer industrijska revolucija ali informacijska revolucija.
• Specifične situacije, ki nam omogočajo razvoj določenih prednosti, na primer da imamo boljši dostop do določenih tehnologij v določenem času, znanja, dobimo mentorje, ki delujejo kot vzvod uspeha itn. Vse situacije, ki nam podarijo določeno prednost.
• Potem so tukaj še demografski trendi, se pravi kdaj smo bili rojeni, sekundarna socializacija, celotna naša družba, partner, država v kateri živimo in s tem tudi kulturna zapuščina, ki smo jo dobili od svojih prednikov ali okolja. Vsi te vzorci ali enkratne situacije imajo pomemben vpliv na to, kako bomo uspeli.

Poglejmo si nekaj bolj nadzornih primerov zgoraj navedenih faktorjev oziroma ključnih misli iz knjige:

Pravilo 10.000 ur. Uspeh je talent plus dobra priprava. Vendar bolj podrobno, kot psihologi preučujejo uspeh, bolj ugotavljajo, da ima veliko večjo vlogo sama priprava, kot pa sam talent. Raziskave kažejo, da je na primer med glasbeniki skoraj nemogoče najti osebo, ki bi bila talentirana in uspešna, pri tem da ne bi skoraj nič vadila. Prav tako na drugi strani skoraj ni moč najti osebe, ki bi dolgoročno predano in osredotočeno vadila ter na koncu ne bi dosegla vsaj neko mero uspeha. V končnem rezultatu, kar resnično loči genialne izvajalce od ostalih je obseg trdega dela, ki ga geniji vložijo na določeno področje. In geniji delajo veliko, veliko bolj trdo.

Pravilo skozi palec pravi, da moramo predano in osredotočeno posvetiti nekemu področju vsaj 10.000 ur, da bomo postali mojster tega področja. Skoraj ga ni genija na nobenem področju, ki ne bi za svojo genialnost porabil toliko ur vaje in trdega dela, od Mozarta, Einsteina itn. To številu ur je enako desetim letom vsakodnevnega predanega in osredotočenega celodnevnega dela. To je eden izmed delov formule o uspehu.

Sedaj se pojavi vprašanje, kako je to povezano z okoljem. Dejstvo je, da je skoraj nemogoče doseči navedeno število ur, potem ko stopiš v zgodnjo odraslo dobo (ljubezen, služba, družina itn.). To se pravi, da v najboljši situaciji potrebuješ starše, ki te podpirajo v določeni dejavnosti že od malih nog. Najpogostejši način, kako prebojniki dosežejo to število ur je, da so že od malih nog vpisani v neke vrste posebni program, kjer se lahko predano in osredotočeno posvetijo enemu delu. Na drugi strani, če se rodimo v revni družini in moramo zraven služiti še denar za preživetje, enostavno ne bomo imeli časa, da dosežemo to število ur.

Izpopolnjujoče delo. Ko govorimo o desetletnem predanem in trdem delu, velja omeniti še to, da običajno dosežemo tako veliko število ur zgolj, če počnemo nekaj, kar nas veseli in izpopolnjuje. Trdo delo je življenjska ječa samo če nas ne izpopolnjuje. Da nas delo izpopolnjuje, potrebujemo določeno stopnjo avtonomije, kompleksnosti in povezave med našim trudom ter nagrado.

Trendi. Za prebojnike so pomembni tako trendi na trgu, kot na primer tudi demografski trendi. Rojeni v določenih letih imajo neprimerno prednost, da izkoristijo nekatere trende. Sploh, ko preidemo iz evolucije do revolucije. To pomeni, da smo ob pravem času, na pravem mestu, s pravimi veščinami.

Moč trendov, ki ustvarjajo prebojnike lahko jasno vidimo vsaj na dva načina. Prvič, večina ljudi, ki so dejansko uspeli iz nič, so običajno zajahali določene trende, kar je predstavljalo katalizator njihovega uspeha. Želja in trdo delo nista bila dovolj, potrebovali so še pospešek s strani okolja. Trendi so eden izmed takšnih pospeškov. Brez trenda ni uspeha »od reveža do bogataša«.

Na drugi strani lahko vidimo moč trendov, če pogledamo najbogatejše ljudi na svetu ali v določenih panogah. Trenutno veliko najbogatejših zemljanov izhaja iz informacijske tehnologije, ker smo pred kratkim doživeli s to tehnologijo novo revolucijo. In večina ultra bogatašev iz te panoge je bilo rojenih nekje okoli leta 1955. Večina teh je bilo na pravem mestu ob pravem času, s pravo vizijo in željo po uspehu. Imeli do dostop do določenega znanja, ki ga drugi enostavno niso imeli. Leto rojstva in lestvice najbogatejših na določenem območju imajo vedno določene vzorce.

Tukaj se seveda pojavi vprašanje, do kakšne mere trende lahko sami ustvarjamo.

Velikokrat se tudi zgodi, da prebojniki razvijajo določeno znanje ali veščino, ki najprej nima posebne vrednosti in deluje to vlaganje oziroma znanje kot velika šibkost. Potem se okolje naenkrat obrne in njihovo znanje postane neprecenljivo. Seveda, kar prej ni bilo pomembno, je tudi redko, ker se malo ljudi s tem ukvarja.

Inteligenčni kvocient in uspeh. Raziskave so pokazale, da višina IQ vpliva le do neke mere na potencial za uspeh posameznika, oziroma če imamo določeno stopnjo inteligence, ki naj bi bila 120, dodatne IQ točke ne vplivajo bistveno na naš potencial za uspeh. Torej nekdo, ki ima IQ 130 ima iz vidika inteligence enake možnosti, da dobi Nobelovo nagrado, kot nekdo, ki ima IQ 180. Tako kot mora biti izjemen igralec košarke le dovolj velik, ni pa nujno, da je največji.

Na drugi strani pa imamo dve drugi vrsti inteligence, ki sta prav tako ključne za uspeh posameznika. Najprej je tukaj domišljija in s tem zmožnost kreativnosti. Potem pa pride še praktična inteligenca, ki je sposobnost, da vemo kaj, kdaj, komu in na kakšen način nekaj predstaviti ali reči, da bomo dosegli največji efekt. Gre za veščino, ki ti pomaga pravilno oceniti določeno situacijo in dobiti ven iz te situacije, tisto kar si želimo. Brez teh dveh inteligenc težko uspemo, ne glede na to, kakšen inteligenčni kvocient imamo.

Bogati in revni starši. Praktične inteligence se običajno naučimo od staršev. Raziskave so pokazale, da imajo otroci iz bogatih družin običajno veliko večjo mero praktične inteligence, to pa izvira iz načina vzgoje. Namreč bogati starši so običajno aktivno vključeni v prosti čas njihovih otrok, skupaj počnejo različne aktivnosti, od ogledov muzejev, branja knjig, pogovarjanja itn. Prav tako ne pričakujejo od svojih otrok, da zgolj izpolnjujejo ukaze, temveč da se z njimi pogovarjajo, pogajajo in v celoti zavzamejo svoje stališče.

Na drugi strani otroci revnih staršev običajno prosti čas preživljajo sami, na igrišču, z vrstniki itn. Tako so te otroci običajno tudi bolj ubogljivi, znajo zapolniti svoj čas in so bolj neodvisni. Lahko imajo tudi lepo otroštvo. Vendar je na drugi strani ta (prosti) čas, tisti čas, kjer otroci bogatih otrok dobijo neprimerno prednost pred ostalimi. Raziskave so pokazale, da imajo na koncu šolskega leta v prvih letih šolanja otroci na koncu približno enako znanje. Razlike pa se večajo na začetku vsakega naslednjega leta, ker se starši bogatih otrok na drugače način in veliko bolj aktivno ukvarjajo s svojimi otroci med počitnicami.

Pomembno dejstvo je, da ima naše družinsko ozadje dejansko velik vpliv na to, do katere mere bomo uspeli (če vzamemo dve osebi, ki bosta enako trdo delali), saj v povprečju otroci bogatih otrok pridobijo drugačne vedenjske vzorce, se na drugačen način cenijo in imajo s tem drugačen psihološki kapital, pridobijo pomembne prednosti na ravni znanja, ne gre pa zanemariti tudi družinskih povezav ter drugih prednosti, ki jih ima posameznik izhajajoč iz bogate družine.

Torej na koncu avto zaključi, da gre pri prebojnikih za posameznike ali skupnosti, ki so jim bile dane posebne priložnosti s strani okolja, ki pa so jih seveda znali opaziti, izkoristiti in trdo delati za to dano priložnost. Vendar končni uspeh prebojnika ni bil zgolj plod njihovega trdega dela, temveč tudi produkt okolja, v katerem so odraščali. Kot bi rekel Bill Gates, »imel sem srečo«.

Moje mnenje. Uspeh je definitivno rezultat skupka vseh prednosti, ki jih imamo. Te prednosti lahko izhajajo iz individualne ravni, ali nastanejo na ravni okolja.

Na celotno zadevo gledam tako, kot gledajo investitorji na določen podjetniški projekt. Dober tim (posameznik), je zavarovanje spodnje meje. To pomeni, da bo dober tim vedno našel način, kako uspeti vsaj do neke mere. Trdo delo vedno pripelje do nekih rezultatov, res pa je vprašanje, kako veliki so te rezultati. Tako pridemo od trdega dela še do pametnega dela – to pa je model, kot celotno sliko.

Model, ki v svojem bistvu vsekakor vključuje tudi zunanje okoliščine, je odprtost zgornje meje. Ta definira, kako hitro in do katere mere bomo lahko uspeli, glede na izhodišče, ki ga imamo. Z drugimi besedami, oba revež in bogataš imata na voljo 24 ur, razlika je le, kako izkoristita svoj čas. Tudi izjemo uspešni podjetnik in povprečni podjetnik imata na voljo 24 ur časa. Vprašanje je, katera panoga je bila izbrana, kakšen je model poslovanja itn.

Sedaj prenesimo to na raven posameznika. Nič nam ne pomaga, če se pritožujemo, da nismo z bogate družine, smo rojeni v majhni državi, smo zamudili svojo priložnost itn. Vsak, ki upošteva osem faktorjev uspeha, zagotovo doživi določeno mero uspešnosti. Ni nujno, da postane prebojnik, lahko je pa zelo uspešen. Sploh, če je zadovoljen s svojim življenjem.

Po drugi strani imajo nekateri res prednosti, glede na okolje, kjer so se znašli. Vedno se najde nekdo, ki ima večjo vsoto vseh zbranih prednosti, vendar se vedno najde tudi nekdo, ki je na veliko slabšem kot smo mi. Nekateri dobijo izjemno priložnost, pa je nikoli ne izkoristijo. Drugi pač začnejo tekmo daleč zadaj pred povprečjem. Vendar obremenjevati se s tem več kot očitno ne vodi nikamor (čeprav je včasih dobro malo »pojambrati«, sploh ker je to naš nacionalni šport).

Izhodišče nam je dano, kakršno nam je dano, sedaj je na nas, da skušamo iz tega izhodišča narediti čim več – da bomo srečni, uspešni ter doživeli samoaktualizacijo. Obenem imamo vedno lahko v mislih, da so ljudje, ki imajo še slabše izhodišče kot mi. Če imate streho nad glavo ter jeste redne obroke in osnovno šolo, imate boljše izhodišče kot vsaj 3 milijarde ljudi, kar pomeni, da lahko s svojim delovanjem drugim izboljšate izhodišče. Tako bo nekdo mogoče nekoč izboljšal izhodišče vam.

Vsekakor velja tudi razmisliti v okviru osebnostne SWOT analize, kako okolje vpliva na naš uspeh. Bi bilo mogoče bolj smiselno, da počnemo druge stvari, na drugačen način. So nam mogoče kje odprta okna priložnosti, ki jih ne vidimo, ali mogoče jahamo mrtvega konja, pa bi ga bilo smiselno razjahati. Ugotovitve knjige nas morajo nujno pripeljati do spoznanja, da trdo delo za uspeh ni dovolj, vendar je izjemno pomembno tudi pametno delo.

Ne glede na vse, pa lahko kadarkoli začnete vlagati na katero koli področje svoje ure. Slej kot prej, pa čeprav skozi leta ali desetletja, lahko pridemo do številke 10.000, ne glede na izhodišče, ki nam je bilo dano. Tako uspeh čez noč pride po več letih/desetletju trdega dela. Če pri tem obrnemo okoliščine v svoj prid, ali se mogoče celo požvižgamo na njih v stilu »izjeme potrjujejo pravilo«, ta uspeh lahko pride skupaj s srečo. Na koncu pa, ne smemo se bati tega, da bi napredovali počasi, bati se moramo le tega, da bi se ustavili.

Print PDF

Nakupovanje in seks. Nakupovanje in seks sta edini stvari, ki nam še preostaneta. Nakupovanje in seks oblikujeta sanje našega časa. V funky vasi ljudi ne osrečujejo spolna vzdržnost, pridno delo in prihranki.

Čudoviti in dobro varovani novi svet naseljujejo kapitalisti, sposobneži in porabneži, ljudje, ki imajo ali znajo, in ljudje, ki preprosto morajo. Ljudje z izbiro in ljudje s slabimi možnostmi, gospodarji in sužnji. Poleg neenakomerne porazdelitve kapitala naš svet trgajo narazen še talent, usposobljenost in zveze. Če hočete uspeti potrebujete prave veščine, prave šole in strateške prijatelje na pravih položajih. Ti dejavniki odločajo, ali lahko ljudje svobodno izbirajo ali svobodno izgubijo.

Spremembe, ki bi jih radi videli v svetu, moramo najprej doseči pri sebi. Ključno pri tem je, da vzamemo vajeti v svoje roke in začnemo voditi. Sanjsko voditi. Voditi s pomenom.

Vodenje

Sanjsko vodenje. Vse, kar počenete, je vodenje, ker vedno poskušate pripraviti ljudi, da bi sprejeli tisto , kar delate. In ves čas poskušate ugotoviti, kdo v resnici ste. Resnični voditelji ne vodijo, temveč je vodenje njihov način življenja. So tisto, kar počnejo.

Razvoj vodij je šel skozi tri faze. V prvi generaciji poslovnih voditeljev je bilo veliko pravnikov. Ker je bila družba z omejeno odgovornostjo nov pojav, je bilo ključno znanje, potrebno za vodenje podjetja, povezano s pravnimi zadevami. Podjetja so potrebovala strokovnjake. Čas je tekel. Znanje se je širilo. Sčasoma je tehnologija postala pomembnejša od pravnih zadev. Druga generacija je imela bolj tehnično izobrazbo. To je bilo logično v času, ko so konkurenčne prednosti izvirale iz tehnoloških inovacij. Vode so upravljali izdelke. Ko je minilo še nekaj časa, so se izdelkom pridružile nove razsežnosti. V središče pozornosti so prišle organizacijske in denarne zadeve. Tretje generacija voditeljev so bili magistri poslovne administracije. Upravljali so finančne in administrativne tokove.

Danes za nekaj tisoč dolarjev lahko kupite toliko organizacijskega in managerskega znanja, kolikor ga boste kdajkoli potrebovali. S takšnimi informacijami si lahko pisarno napolnite od tal do stropa. In enako lahko storijo vaši konkurenti. Ni pomembno, ali diplomo iz MBA dobite v Bostonu, Birminghamu ali Bombaju, knjige so povsod enake. Posnemanje drugih ni rešitev. Podobnosti ne vodijo v uspeh. Značaja si ne krepite tako, da počnete isto kot vsi drugi. Danes konkurenčne prednosti na ravni firme izvirajo samo iz lastništva in uspešnega razporejanja sredstev, s katerimi ni mogoče trgovati. Zdaj se vse vrti okrog inteligence in neotipljivih stvari, se pravi tokov znanja. Velik del ključnega znanja še vedno posedujejo posamezniki.

Voditi torej pomeni pritegniti in obdržati pomembne ljudi, se pravi, da moram upravljati tok pozornosti. To tudi pomeni, da moramo zagotoviti pomen in identiteto določenemu plemenu. Moč je že od nekdaj v tem, da ljudem ponudimo sanje.

Vodenje s pomenom

V kaotičnem svetu ljudje na ves glas kličejo po posameznikih, ki bi lahko vnesli pomen v njihovo zasebno in poslovni življenje. Potreba bo vodstvu je stalna. Radi bi, da nam kdo razloži, kako svet deluje, česa vse smo sposobni in kaj bi radi, da bi se zgodilo. To pa so tudi eksistenčni temelji slehernega poslovanja. Vse organizacije morajo vedeti, zakaj sploh obstajajo, kdo so, kaj so ter kam gredo. Ustvarjalne korporacije potrebujejo skupno zamisel, jasno identiteto in pobude, ki oblikujejo vedenje. V sodobnem poslovnem okolju to po navadi izrazimo z vizijo. Vizije bi morale biti enkratne. Svojo vizijo je potrebno prikrojiti tako, da zabrenka na prave strune pri nadarjenih in uspešnih. V ljudeh mora vzbuditi predanost in treba jo je kar naprej sporočati. Vodenje je ključnega pomena.

Ključne naloge vodenja so izbira ljudi, pričakovanja, se pravi opredelitev ciljev, motiviranje zaposlenih in krepitev, se pravi spodbujanje rasti posameznikov. Vse so povezane z ljudmi. Ljudje so vse.

Torej organizator ponuja priložnosti namesto služb, se pravi ustvarjalni prostor. Navdihnjen organizator lahko čez noč mobilizira celo vojsko intelektualnih plačancev in tako reši specifičen problem. Vodje morajo ustvariti magnetna polja, ki pritegnejo talent, ne pa imeti stalnih zaposlenih, ki se jim prilizujejo. Zvezde privlačijo zvezde, zgube pritegnejo zgube.

To ni nič novega, voditelji že desetletja, če ne celo stoletja, za izbiranje ljudi porabijo veliko časa. Ljudje morda niso več tako ubogljivi kot včasih, kar pa še ne pomeni, a vodenja ne potrebujemo več. Nasprotno, funky svet potrebuje neomejeno vodenje.

V resnici je naloga vseh voditeljev vnašati kaos v red. Glavna naloga je ustvarjati obilje. Voditelji morajo spodbujati ljudi, naj opustijo vzorce in preteklosti in uničijo dobičkarje, tako da ustvarijo nove. Funky voditelji so hkrati ustvarjalci kaosa in snovalci reda. Naloga vsakega velikega voditelja je podpirati organizacijo pri usklajevanju reda in koasa. Tisti, ki so vodeni, to pa smo v kakšnem obdobju življenja prav vsi, od funky voditelja zahtevamo štiri ključne stvari: usmerjanje in strpnost, privlačnost in pozornost.

Funky voditelji sporočajo in potem spet in spet sporočajo isto stvar. Nikoli se ne naveličajo, ali pa je vsaj videti, da se nikoli ne naveličajo. Ne informirajte ampak pretiravajte z informiranjem. Ni nam treba pretiravati z informiranjem, ker bi bili ljudje neumni, temveč ker so obremenjeni z drugimi stvarmi, na primer z otroki, počitnicami in bližnjim obiskom tašče. Delo je sicer pomembno, nikoli pa ni edina pomembna stvar. Voditelji morajo torej ljudi prepričati. Biti morajo hkrati splošni in pretirano natančni.

Podjetja si od nas samo izposojajo znanje, nekako tako, kot si od banke izposojamo denar. V tem primeru se obresti imenujejo plača. Če želimo privabiti izvrstne ljudi in potem kovati dobiček ob pomoči njihovih darov, moramo imeti pripravljeno zgodbo, zagotoviti transfuzijo talenta s krepitvijo individualizacije ter povezati sposobneže s komplementarnimi ljudmi.

Resnični voditelji niso glavni direktorji, temveč glavni pripovedovalci zgodb. Funky voditelji si izmišljajo in razširjajo zgodbe. Talent in zgodbe gredo skupaj kot rit in srajca. Brez fantastične zgodbe težko pritegnete fantastične ljudi. Talent najbolje uspeva v prilagodljivem okolju. Individualizem pomeni in zahteva prožnost. Če se resnično zavedamo moči posameznika, moramo ljudem tudi dovoliti, da počnejo tisto, v čemer so resnično dobri. Vodje morajo ustvarjati plodna tla, na katerih bo vsak posameznik lahko gojil svoje individualne darove.

Zdaj moramo biti pripravljeni opustiti dnevni red. Poleg tega ustvarjalnost zahteva nekatere nove strukture. Splača se preizkusiti nove poti. Izstopite in starih tirnic.

10 zapovedi vodenja

1: Ne razkazuj svojega perja, da bi vsem okrog sebe pokazal, kako si krasen in lep. Vodjo mora spremljati le minimalna količina ega. Pravi vodje se veselijo tujega talenta. Veliki vodje imajo celo poseben dar, da pri drugih opazijo talent. Povprečnost ne pozna ničesar večjega od sebe, talent pa v trenutku prepozna genialnost.

Vsaj 50% časa namenite vodenju sebe, svojih namenov, etike, načel, motivacije in vedenja, vsaj 20% vodenju tistih, ki imajo avtoriteto nad vami, in 15% vodenju svojih kolegov.

2: Ne hodite po divjini na slepo, temveč odprite svoje in tuje oči. Vodenje ni položaj, temveč proces. Kot vodja sprememb morate določiti smer in razdaljo ter imeti jasno predstavo o časovnem razporedu in hitrosti. Navdihujte ljudi, ki vam sledijo. Vodje privlačijo in so privlačni. Vsaka organizacija ima svoje razpoloženje in vodje morajo zagotoviti, da bodo v ljudeh vzbujali prava čustva. Smejte se in ves svet se bo smejal z vami.

3: Ne štejte kovancev na vsakem koraku. Uspešni vodje niso v poslu zgolj zaradi denarja. Denar je stranski proizvod dejstva, da počnete prave stvari.

4: Ceni vrednote in se po njih jasno ravnaj vsak dan. Močne vrednote ustvarjajo močno kulte. Naloga generalnega direktorja je usmerjati vrednote in kulturo podjetja. Kultura je posledica vašega upravljanja podjetja in vaše osebne uspešnosti. Kultura prihaja z vrha.

5: Ljubi vse in vsi te bodo ljubili. Ljudje so za ljudi. Ponujam vam mir. Ponujam vam ljubezen. Ponujam vam prijateljstvo. Vidim vašo lepoto. Imam posluh za vaše potrebe. Čutim vaša čustva. Moja modrost izvira iz Najvišjega vira. Pozdravljam ta vir v vas. Delajmo skupaj za skupnost im ljubezen. Tako je Mahatma Gandhi komentiral bistvo vodenja. Vodje bomo čedalje bolj ocenjevali po uspehu ljudi okoli njih.

6: Spoznaj najglobljo intimo svojih odjemalcev in počisti pred svojim pragom. Z  odjemalci preživi čas. Vse skupaj ne obravnava kot učni sestanek, vendar kor dogodek. Globlji in večplastnejši ko je vaš odnos z odjemalci, laže boste prepoznali in razumeli njihove nezadovoljene potrebe.

7: Zavrzi pravila birokracije. Zmanjšati je potrebno število pravil. Vse skupaj pa mora biti podprto z močnim občutkom za vrednote in poštenjem med vodji podjetja.

8: Podarjaj korenčke, kot bi rad, da bi bili podarjeni tebi. Vodje opažajo in nagrajujejo vedenje, ki ga želijo spodbujati. Prinašajo velike dosežke. Ljudje si želijo, da bi jih zalotili, ko nekaj počnejo prav, in jim priznali njihovo človeškost. Vsak manager v podjetju mora imeti neki svoj način izražanja osebnega priznanja.

9: Ne izrekajte čestitk samemu sebi. Veliki vodje si želijo sprememb. Nikoli ne počivajo. Naj stvari uspejo ali spodletijo, vedno se iz njih učijo in gredo naprej.

10: Stopi proti vratom, preden te k temu prisilijo ali povabijo. Uspešni vodje odstopijo, dokler so že v prednosti. Po določenem času začneš verjeti, da si nenadomestljiv, zato je najboljše oditi, dokler si še na vrhu in znaš odprto razmišljati. Težko je odnehati, še zlasti če ste zelo uspešni. Opuščanje navad je torej zadnji izziv uspešnih vodij.

Eksperimentiranje

(ključ do osebne in organizacijske ustvarjalnosti)

Zamisli se ne porajajo v praznem prostoru. Ljudje jih razvijamo, si jih izmenjujemo, sposojamo in včasih ukrademo. Če se hočete dokopati do ene resnično dobre zamisli, mora na tisoče delavcev razmišljati in sanjati. Inovativnost pomeni, da moramo ekspiremenitrati. Čas je, da bi se odrasli začeli igrati, namesto da igrajo odrasle.

Vendar so eksperimerni tvegani. Lahko se posrečijo ali pa ne. Skrbno načrtovanje nič ne pomaga. Brezbrižnost je pogoj za inovacije. V inovativnem okolju moramo torej biti izredno strpni do napak in takšni morajo biti tudi vodje inovativnih organizacij. Pri eksperimentiranju moramo odpuščati, nikoli pa ne smemo pozabiti, česa smo se naučili. Analiza nam sicer pomaga, da ne razvijemo resnično slabih strategij, nikakor pa nam ne pomaga ustvarjati resnično dobrih. Ostane nam le intuicija, zgoščena strokovnost.

Treba je imeti čim več zamisli, ker se bo mogoče le ena od tisočih izkazala za ustrezno. Slab izdelek je tisti, ki v podjetju nima sovražnikov. Inovativnost pomeni, da tekmujete sami s seboj. Zastarajte svoje lastne izdelke. Če hočete sveže zamisli, pojdite v galerije, na rave partyje, poslušajte opere, družite se z alkoholiki ali narkomani, počnite stvari, ki vas ne zanimajo, skratka – počnite kaj, česar niste še nikoli počeli. Preizkusite vse: deskajte po internetu, skočite s padalom, pojdite v muzej in se ob tem spomnite na Rubbermaid.

Poleg eksperimentiranja potrebujemo večjo strpnost do neuspehov in ozračje zaupanja, ki sta osnovi za eksperimentiranje. Ustvarjalno ozračje je ozračje sodelovanja in ne tekmovalnosti, predvsem pa presega tradicionalno opredelitev neuspeha kot nasprotje uspeha. Kritiziramo le z ustvarjanjem, ne pa z iskanjem napak. Potrebujemo 3T: Tehnologijo, talent, toleranco.

Zaupanje je tretji temelj. Zaupanje si je treba zaslužiti. Sčasoma vam ljudje začnejo zaupati zaradi vaših sposobnosti. Hkrati morate ves čas dokazovati, da ste sočutni in velikodušni. In to še ni dovolj, podjetja in posamezniki si ne morejo privoščiti nobenega madeža na svojem dobrem imenu.

Pri vsem tem nekateri v iskanju novega in drugačnega tvegajo celo svoje življenje. Veliki inovator Jezus je tvegal in bil križan. Nelson Mandela je tvegal in zaradi tega skoraj umrl. Alfred Nobel je tvegal in preminil v samoti. Van Gogh je tvegal, potem pa so ga izsmejali in je naredil samomor. Na vsakega Bill Gatesa in Michaela Della ali kakega drugega slavnega raziskovalca, ki se ne boji tveganja, pride na stotine in tisoče takšnih, ki so poskusili, a jim ni uspelo. Izgubili so družine, prijatelje, premoženje, čast in včasih celo življenje. Morali bi kdaj pomisliti na vse te pozabljene junake, ki so poskusili, a jim ni uspelo. Morali bi jim izraziti svoje spoštovanje, ker je poraz osrednji mehanizem človeškega napredka. Če ne bi bilo norcev, ki znova in znova poskušajo nemogoče, bi še vedno živeli v votlinah. Če ljudje nikoli ne bi počeli neumnosti, se ne bi zgodilo nič pametnega. V resnici je tako, da se veliko več naučimo iz porazov kot uspeha.

Ljudje so bolj pripravljeni sprejeti tveganje, če čutijo, da je prostovoljno, nadzorovano, razumljivo in enakomerno porazdeljeno. In nasprotno, ljudje so manj pripravljeni na tveganje, če ga ne razumejo in ni pošteno porazdeljeno.

Na koncu še strast. Znanje je za firmo enako kot bencin za avto. Bencinski rezervoar lahko napolnite, toda če odstranite svečke, se avto ne bo premaknil. Brez strasti ne pridemo do inovacij. Vsi izjemni dosežki v športu, umetnosti, politiki, poslovanju itd. so odvisni od strasti.

Še nekaj izjemno ključnih stvari

Izobraževanje in razvijanje ljudi V svetu, kjer se konkurenčne prednosti skrivajo v glavah ljudi, mora izobraževanje biti neprekinjeno in vseživljenjsko. Izobraževanje je konkurenčno orožje tako za posameznike kot za firme. Služba mora postati študentsko naselje. Če želite pritegniti in obdržati najboljše ljudi, jih boste morali usposobiti. Razvoj in izobraževanje pomenita, da moramo izboljšati delovne procese in spoznavati ljudi okrog sebe, ne pa le prebirati knjige ali poslušati predavanja. Naloga vodij je ustvarjati nove vodje. Vodenje pomeni, da se moramo okužiti z znanjem in potem okužiti še druge. Ni več razlike med učenjem, delom in življenjem; vse to je se je zlilo.

Še ena izjemno pomembna zadeva glede izobraževanja. Če je izobraževanje neosebno, je prej strošek kot naložba. Če hočete pritegniti in obdržati najboljše moške in ženske jih morate obravnavati kot individualne osebnosti. Če niste pripravljeni razvijati svojih ljudi, je malo verjetno, da se boste potruditi ustreči odjemalcem.

Perosnalizacija – opazite me Po tednu ali dveh začnejo zaposleni ravnati s strankami enako, kot delodajalec ravna z njimi. Opazite svoje ljudi. Organizacija je stvar za enkratno uporabo, zvezde pa bodo sijale naprej. Edina stvar, zaradi katere talent zapleše, je kapital.

Namesto da zaposlenim molimo pod nos opise del in nalog, naj oni menedžerjem oddajo opis stvari, ki jih motivirajo. Standardne pogodbe so primerne za množično proizvodnjo, niso pa primerne za stavbo polno možganov, ki so tam iz različnih razlogov. Zvezniki zahtevajo delovni čas, nagrade, ugodnosti, pisarniško pohištvo in druge stvari po svojem okusu. Sistem, ki prihaja, bo moral svoj dobiček deliti s talentiranimi ljudmi.

Vaš odločen nastop (nujno preberite!!!)

Če smo vsi obsojeni na svobodo, moramo prevzet nadzor nad svojim življenjem. Novi svet temelji na novih spoznanjih, proti tem pa ni nobenih zakonov. Potrebujemo novo vizijo o boljšem življenju, takšno, ki bi resnično kaj pomenila ljudem v 21. stoletju.

Nastopil je čas, ko moramo usodo vzeti v svoje roke. Čas je odločen nastop. Geslo našega časa je: Bodite vi! Uspešni ljudje so uspešni, ker so tisto, kar počnejo, in počnejo tisto, kar so. Najprej se moramo znebiti vlog, ki so nam bile vsiljene. Sleči se moramo vse do svoje osebnosti.

Če hočemo v tem hiperkonkurenčnem okolju uspeti, moramo razviti osebno strategijo. Vse je odvisno od mene, samo mene in mene samega. Naše zasebno življenje in službeno pot veliko bolj oblikujejo odločitve, ki jih sprejmemo, kot pa spremenljiva sreča.

Bodite enkratni. Če hočete biti uspešni, morate vsaj za trenutek biti enkratni, ne glede na to, kaj počnete. Vsi si moramo prizadevati, da bi vzpostavili monopole. Hkrati moramo biti zvesti temu, kaj in kdo smo. Nič drugega ne pomaga. V preteklosti je bilo drugačnim težko, zdaj pa je odklon recept za preživetje. Težava pa je v tem, da nas veliko preveč hoče biti nekdo drug, namesto da bi bili mi. Bolje je pogoreti z izvirnostjo kot uspeti s posnemanjem. Nastopil je čas, da se zaljubite sami vase in v svoje pravice.

Novi junaki bodo ljudje z zamislimi brez kapitala, zgubarji pa kapitalisti brez zamisli. Ko zaigra talent, kapital pleše. Osredotočite se, še enkrat osredotočite se in potem osvojite svet. Naredite, kar hočete, vendar biti morate res dobri, res izvrstni v svetovnem merilu. Bogastvo se ustvarja z modrostjo. In vedno boste tako dobri, kot vaš zadnji nastop. Nase moramo gledati kot na podjetje s svojo intelektualno bilanco in blagovno znamko.

Moramo vlagati vase in se tržiti. Funky ljudje si ne prizadevajo za varno zaposlitev, temveč za nezaposljivost: nenehno pridobivajo nova znanja in veščine, da bi bili ves čas in vsak trenutek zanimivi za morebitne delodajalce. Toda veščine so le del zgodbe. Funky ljudje tudi trdo delajo, da bi pritegnili pozornost. Morajo, ker igrajo globalno igro privlačnosti. Na trgu je presežek skoraj vseh veščin, ki jih ljudje utelešajo.

Ne potrebujemo le privlačne vsebine, temveč tudi obliko. Samo poglejte, koliko je magistrov poslovne administracije ali inženirjev. Sebe moramo zapakirati in tržiti tako, da bomo čim bolj zaželeni. Kakšen reklami slogan potrebujete, če se hočete prodati?

Povežite se. V osami se ne zgodi nič niti približno izjemnega. Pripravite se na povezovanje. V družbi presežkov vašo moč določajo vaša poznanstva. Potrebujemo partnerje, ki nam bodo pomagali pri vseh dejavnostih in procesih, v katerih nismo najboljši na svetu. Potrebujemo ljudi, ki bodo dopolnili naše sposobnosti.

Sedem navad srečnih ljudi. Ti moški in ženske na življenje gledajo pozitivno, v smislu »zmorem«. Brez želja in ambicij se ni mogoče dokopati do uspeha.

Ti ljudje se postavijo tako, da jih doleti sreča. Takšni ljudje se brez strahu premaknejo bližje ustvarjalnosti. Samo pomislite, kako geji in boemi prispevajo h gospodarski rasti. Ali pa potujejo po svetu, da bi probleme na enem kraju povezali z rešitvami na drugem.

Ti posamezniki drugače dojemajo stvarnost. So odprti in hkrati v stiku s samim seboj. Če se hočete najti, se morate biti pripravljeni iskati. In to je potovanje, ki traja vse življenje, ne pa le dvodnevni obisk tečaja za čutne zaznave.

Srečni ljudje ukrepajo vnaprej. Tako kot uspešna podjetja se spremenijo, še preden je to potrebno. Vedo, da lahko spremenijo prihodnost, preteklost pa ne.

In zadnja tri načela? TI posamezniki vadijo, vadijo in vadijo. Spreminjanje vedenja zahteva preprogramiranje uma za uspeh in blaginjo. Spremembe torej lahko zagotovite samo z vajo in ponavljanjem.

Viri:

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel, GV Založba, 2001

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Karaoke kapitalizem, GV Založba, 2004

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel do konca, GV Založba, 2008

Print PDF

Sedaj je čas, da se povzpnemo na raven korporacije oziroma organizacije in pogledamo nekaj nasvetov za poslovni uspeh v tako kaotičnem času.

Korporacije. Korporacije so pravne osebe. So le okvir. Podjetje v bistvu sestavljajo štiri različne stvari: Kapital, se pravi dolarji in centi, stroji in zgradbe, se pravi umazan in drag »trdi« del, ljudje, težaven »mehki« del, in temelja zamisel, ki je najbolj izmuzljiva od vseh elementov. Podjetja v kateri koli panogi bodo čedalje težje služile denar, zato si mora vsako podjetje jasno postaviti prioritete.

Pričakovanja glede rasti sicer lahko upravičijo visoka tehnologija, toda samo od rasti še nobeno podjetje ni v resnici obogatelo. Vrednost firme je posledica prihodnjega pričakovanega dobička. In pika. Zaradi tega management najhitrejši način dviga vrednosti opcij na delnice ni povečati dobiček, temveč povečati pričakovanja.

Da bi resnično razumeli, kaj se dogaja, in se pripravili na prihodnost, moramo združiti hipotezo, da je odjemalec glavni, s podmeno, da imajo talentirani ljudje zdaj v lasti najpomembnejše proizvodnje sredstvo. Če to storimo, se možnosti, da bi tipična poslovna firma dosegla dobiček, pokažejo v novi luči. Sleherni dobiček, ki ga je mogoče ustvariti, potem ko smo opravili z zahtevnimi diktatorji – kupci, mora torej skozi roke ključnih sposobnežev.

Organizacije pridejo in gredo. Se dvignejo in propadejo. Nenehno spreminjajo obliko. Zapuščajo države in regije, v katerih so se rodile. Se reorganizirajo, preusmerjajo, znova osredotočajo. Nič ne ostaja enako. Pri tem se pametna organizacija prilagodi svetu, nespametna pa kar naprej poskuša svet prilagoditi sebi. Zaradi tega je napredek odvisen od nespametnih organizacij. Uspeh je ustvarjanje, ne prilagajanje.

Družba Funky d.d. ni podobna nobeni drugi. Ni dolgočasen, star konglomerat. Ni toga birokracija. To je organizacija, ki s pridom izkorišča spreminjajoče se okoliščine in nepredvidljivosti našega časa. Njena drugačnost in nenehno iskanje drugačnosti sta vidna v njenem videzu in delovanju.

Funky d.d. je osredotočena, inovativna, heterarhična in vzvodna.

Funky d.d. je osredotočena. Globalna konkurenca v prenasičenem svetu, kjer je čedalje več popolnih trgov, golta povprečne izdelke in povprečne ponudnike. Naši možgani nimajo zadostne valovne dolžine za dodatne frekvence. Popolnoma nemogoče je, da bi se vsemu posvečali z enako energijo in zanosom. Zato potrebujemo ostrino osredotočenosti. Prav tako v neosredotočenih organizacijah dobičkonosni posli pogosto financirajo zgubarske, zaradi česar so ljudje, ki ustvarjajo dobiček razočarani in nemotivirani.

Osredotočenost je lahko ozka, votla in ciljna.

Funky d.d. je ozko usmerjena, osredotočena le na enega ali peščico poslov. 2 + 2 je pogosteje 3,5 kot 5. Sinergija je izraz menedžerskega prepričanja, da je bolj zabavno voditi veliko podjetje kot majhno. Navsezadnje lahko imaš govore, srečuješ kralje in kraljice, kadiš cigare in piješ konjak, predsedniki majhnih podjetij pa so brez teh privilegijev, čeprav ustvarjajo večji dobiček. Na prenasičenih mednarodnih trgih vlada popolna konkurenca, zato se moramo zavedati, da je samo najboljše dovolj dobro. V svetu velike negotovosti in popolne nepredvidljivosti ne moremo več verjeti v zmanjšanje tveganja z razpršitvijo. Tveganje moramo sprejeti kot dejstvo, ne pa ga poskušati odpraviti. Zmanjšamo tveganje s povečanjem tveganja. Odgovor na nesmiselno iskanje sinergije je osredotočenost na tiste posle, kjer imate nedvomno globalno konkurenčno prednost.

Votla osredotočenost pomeni, da Funky d.d. konkurira na podlagi svoje ključne sposobnosti in sposobnežev, se pravi ljudi, ki sposobnosti udejanjajo. Načelo je preprosto. Prej ali slej, najbrž prej kot slej, bodo vsi procesi izpostavljeni globalni konkurenci. Če hočete prepoznati svoje ključne sposobnosti, se morate zazreti vase. Poglejte vase in se odkrijte. Brskajte po sebi. Osredotočiti se na ključne sposobnosti pomeni početi tisto, kar počnete najbolje. Naredite nekaj fantastično dobro. Potem pa odnehajte. Funky d.d. poišče druge, da naredijo, kar je treba.

Dejstvo je, da moramo iz firme odstraniti vse nepotrebno, sicer imamo zelo majhne možnosti, da bomo v ekonomiji presežkov sploh preživeli, kaj šele uspevali. Firma je sicer votla, ni pa prazna.  Včasih je šlo za dodajanje stvari, se pravi integracijo, zdaj pa se osredotočamo na odvzemanje dejavnosti, se pravi dezintegracijo. In če se osredotočimo na nekaj ključnih procesov, ki dodajajo vrednost, in izločimo nepomembne člene, postane celotna veriga vrednosti zelo lepo odvisna od nas, s tem tudi končni uporabniki. Odvisnost pa se meri v dolarjih.

Funky d.d. je ciljno osredotočena. Cilja na plemena, ključne odjemalce, pri tem pa ni pomembno, za kakšna plemena gre, kje je doma ali kako veliko je. Pomembno je le, da imajo njegovi člani skupne vrednote in nazore. Če usmerite svojo energijo v ustvarjanje in izkoriščanje izredno ozke niše, lahko zaslužite ogromno denarja. Zagotoviti morate pravo ponudbo za jasno opredeljeno pleme in jo redno dobavljati.

Funky d.d. je vzvodna. Ko organizacija prepozna svoje temeljne posle, ključne sposobnosti in ciljno pleme, mora ob pomoči vzvodja razporediti svoje ključne vire. Vzvodje je lahko interno, panožno in mednarodno.

Interno vzvodje pomeni, da če hočemo uspeti, moramo ustvariti učečo se organizacijo. To pomeni, da moramo povečati stopnjo prenosa in pretvorbe znanja. To se začne s prerazporejanjem znanja po vseh firmi prek vzvodov. Učenje ne poteka samodejno, temveč ga je potrebno upravljati. Ključna konkurenčna prednost je zmožnost organizacije, da se uči in to znanje čim prej pretvori v dejanja.

Tako kot snov imamo znanje po navadi v enem od treh agregatnih stanj. Plinasto, tekoče in trdo. Plin je to, kar imamo v svojih možganih. Znanje se utekočini, o se o stvareh pogovarjamo z drugimi. In trdno znanje je tisto, kar je utelešeno v ponudbi, ustaljenih postopkih in sistemih. Dobimo zamisel – plin, se o njej pogovorimo z drugimi – tekočina in končno razvijemo porabniški izdelek – trdo telo. Težava z zamrznjeno ustvarjalnostjo je v tem, da lahko konkurenti vzamejo en primerek, ga razstavijo in prekopirajo. Čim bolj se led topi, tem lažje je posnemati izdelek.

Panožno vzvodje pomeni, da sicer upoštevate svoje sposobnosti, vendar te veščine uporabljate v več panogah. Panožno vzvodje lahko temelji na nazoru (glasba, majice,…), blagovni znamki (Virgin) ali sposobnostih (motor za avto, letalo…).

Mednarodno vzvodje. Vzvodi, s katerimi prerazporejamo vire, morajo biti tudi mednarodni. Funky d.d. je globalna družba. Šele ko bomo razvili resnično globalen odnos, bomo začeli žeti tudi druge prednosti funky sveta. Če želimo uspeti, moramo pustit konflikte za seboj in doseči spravo. Kulturne in jezikovne razlike ter velike zemljepisne razdalje so velikanski izziv. Veliko bo nestrinjanja in nesporazumov. Vendar je to eno izmed ključnih vzvodij današnjega časa.

Funky d.d. je inovativna. Če hočemo ostati edinstveni, moramo nenehno brusiti svoja konkurenčna rezila. Bogastvo prihaja neposredno iz inovacij, ne pa iz optimizacije. Ne moremo zaslužiti, če samo izboljšujemo že znano.

Popolna inovativnost pomeni način mišljenja, ki bi ga prevzeli vsi v organizaciji in bi ga bilo čutiti v vseh dejavnostih, povsod in ves čas. Tak način mišljenja podjetje spremeni v tovarno zamisli in sanj, ki tekmujejo na podlagi domišljije, navdiha, izvirnosti in pobud. V bistvu sama tehnologija po navadi odigra stransko vlogo. Inovacije zadevajo vsak najmanjši vidik delovanja organizacije – upravljanje, trženje, finance, oblikovanje, kadrovske zadeve in storitve.

To pričakujejo tudi panoge in trgi. Ne smemo več govoriti o zrelih panogah in trgih, ker niso zreli, temveč utrujeni. Utrujene panoge in trgi čakajo na koga, ki bo naredil kaj revolucionarnega, prodornega, zanimivega.  V umski družbi možgani vedno premagajo mišice.

Vendar če hočemo biti ustvarjalni, moramo izpreči in se sprostiti. Potrebujemo vire in čas. Moramo v miru sesti in premisliti. Moramo biti sami. Potrebujemo čas, da se poigramo s svojimi zamislimi. Da eksperimentiramo. Moramo pokramljati z drugimi. Če je ustvarjalnost postavljena pred puško, se po navadi pusti ubiti.

Potem ko imamo jasno sliko o svojih ključnih sposobnostih, moramo ukrepati s svetlobno hitrostjo.

Poglejmo še vlogo kupcev v celotni sliki. Kupci so kot vzvratna ogledala. Večinoma so zelo konservativni in dolgočasni, nimajo domišljije in ne vedo kaj želijo. Če imajo vaši kupci kar naprej boljše zamisli od vas, jih zaposlite ali si poiščite drugo službo. Kateri koli kupec v kateri koli panogi na katerem koli trgu si želi stvari, ki so hkrati cenejše in boljše, in sicer jih hoče včeraj. Ignorirajte odjemalce ali jim prisluhnite. Moramo imeti talent in pogum, da si izmislimo kaj novega in da delamo čudeže. Obiskovalci galerij niso svetovali Picassu naj izumi kubizem.

Morda se sliši protislovno, toda na koncu se mora Funky d.d., zelo prilagajati potrebam in željam odjemalcev. V nekaterih situacijah so odjemalci celo najboljši in vedno najcenejši svetovalci. Moramo se odločiti. Včasih moramo zanemariti odjemalce in narediti kaj povsem drugačnega in revolucionarnega, pogosto pa moramo nanje gledati kot na sestavni del firme in jih vključiti v proces ustvarjanja vrednosti.

V razdrobljenem svetu niše postajajo čedalje manjše. Če hočete preživeti morate biti na voljo bolj ali manj 24 ur svoji niši. In če ste resnično inovativni, si lahko privoščite, da se odrečete delu svojih odjemalcev. Tipično podjetje ima zgubo vsaj s 50 odstotki svojih odjemalcev.

Kombiniranje heterogenost in homogenost. Doslednost je poslednje zatočišče za ljudi brez domišljije. Funky d.d. ljubi spremembe, različnost in pestrost. Novosti so rezultat konstruktivnih trenj in napetosti.

Večja pestrost po navadi zmanjša povprečno učinkovitost sistema, hkrati pa poveča količino odstopanj. Problem družbe Doslednost d.d. je v tem, da v svetu, kjer zmagovalec pobere vse, ne konkuriramo na podlagi povprečja, temveč na podlagi izjem. Firma z nižjim povprečjem lahko porazi tisto z višjim, če slednji primanjkuje enkratnih zamisli, ki v popolnosti odstopajo od utečenih norm.

Če hočete zagotoviti uspeh, se mora kompleksnost okolja zrcaliti tudi v sestavi podjetja. Nikar ne pričakujte pretirane inovativnosti od firme, kjer je 90 odstotkov zaposlenih istega spola, približno enake starosti, spodobno izobrazbo, se enako oblačijo in vsi igrajo golf. Temeljni kamen Funky d.d. je, da ljudem pustite biti to, kar so. Inteligenca je enakomerno porazdeljena in ni zgolj domena 45-letnih belih moških.

Če ohranimo eno konstanto (vrednoto), si lahko v vseh drugih razsežnostih privoščimo variacije. Pri McKenseyu in mnogih drugih svetovalnih firmah je vsem zaposlenim skupna vsaj ena stvar. Vsi so negotovi ambiciozneži. Vodje supermodelov se najprej odločijo, česa nikoli ne bodo spremenili, potem pa si pustijo popolno svobodo, da spremenijo bolj ali manj vse drugo. Takšne organizacije so hkrati popolnoma trdne in popolnoma prožne. Heterogene in homogene. Nič razen jedra jim ni sveto.

Nasprotje minimalističnega števila ohranjanja vrednot so kulti. Iz klana nastane kult, ko nimamo več najmanjšega skupnega imenovalca, vendar se dodajajo vedno nove značilnosti in merila. Kulti izključujejo ljudi, ubogajo junake, postanejo dogmatični in razvijejo krokodilji sindrom: nimajo ušes, imajo pa velika usta. Človek nima posluha za tisto, do česar ga ni pripeljala izkušnja.

Če se vrnemo, najdite takšne, ki imajo enake vrednote! Funky d.d. najema ljudi s pravimi nazori, potem pa jih usposobi za določeno delo, in ene nasprotno. Ne moremo si več privoščiti, da bi zaposlovali pametne ljudi, potem pa jim prali možgane na izobraževalnih taborih. Seveda bi bilo idealno pritegniti ljudi, ki so hkrati pametni in imajo enake vrednote kot mi. Toda če morate izbirati, se odločite za prave nazore.

Funky d.d. je heterarhična. Hierarhija temelji na treh ključnih podmenah: okolje je stabilno, procesi so predvidljivi, rezultat je znan. Leto za letom veste, kdo ste, kaj počnete in kaj se bo zgodilo – enaki konkurenti, odjemalci, dobavitelji, tehnologije in ponudba. Hierarhija ljudi deli na tiste, ki razmišljajo in tiste, ki delajo. Dokler to drži, bi se bilo res neumno organizirati drugače. To danes nima več smisla. Stvarnost ni več tako predvidljiva. V družbi presežkov, kjer gospodarstvo drvi naprej s turbo hitrostjo in se podjetja čedalje bolj zanašajo na moč možganov, tradicionalne hierarhije doživljajo nenehne živčne zlome.

Pri vsem tem se birokracija vedno vrača in nas straši, zato ji moramo znova in znova zabadati kole v srce.

Če se še nekoliko poglobimo v celotno področje: V resnici imajo vse firme tri prekrivajoče se sisteme funkcij, procesov in poklicev. Funkcijska struktura je beležka z naslovi in številkami. Struktura poklicev nam pove nekaj o veščinah zaposlenih, struktura procesov pa o tem, kaj se v resnici dogaja. Vsakogar je na različnih mestih mogoče vključiti v vse tri kategorije. Funkcijska struktura se zrcali v organizacijskih shemah. Procesna struktura je razvidna iz dejavnosti in projektov. Poklicna struktura ni tako jasna in je odvisna od veščin posameznikov na različnih ravneh znotraj firme, čedalje bolj pa tudi na pravnih meja podjetja. V preteklosti smo delali napako, ker smo upoštevali samo funkcijsko strukturo. Višji vodili delavci so upravljali to strukturo in nadzorovali vse pomembne procese ter projekte, njihovo strokovno znanje pa smo obravnavali kot vsemogočno. Za takim odnosom se skriva podmena, da so ljudje neumni in zmorejo le preproste naloge, zato potrebujemo super zapleteno organizacijsko strukturo. Danes je treba zapleteno pretvoriti v preprosto. Zaradi čedalje večje kompleksnosti znanja moramo okrepiti moč poklicnih in procesnih struktur. Firme potrebujejo vodje projektov z večjimi pristojnostmi in intelektualne prvake z zadostnim organizacijskim vplivom. Toda nobena od teh struktur ne bi smela prevladovati.

Težave ne bomo rešili, če bomo samo prerazporedili polja in puščice v shemi. Spremeniti moramo razmišljanje, filozofijo. To pa nikakor ne pomeni, da moramo imeti organizacijo brez vrha. Nasprotje hierarhije ni brezarhija. Menedžment bo tudi v prihodnje igral pomembno vlogo, le dane bo več edini igralec ali zvezda programa. Potrebujemo špageti organizacijo.

Sedem značilnost funky firme

Uspešna funky firma, ki uspešno izkorišča sodobno okolje je:

Manjša – Ko se ljudje na hodnikih ne poznajo več in odnosi postanejo neosebni, je čas da podjetje razdelite na manjše enote. Ta podjetja nimajo več kot 150 zaposlenih. Namreč ustvarjalni smo v majhnih skupinah.

Sploščena – To predvsem zato, da se skrajša čas od zaznave težave do rešitve. Ljudi v sredini strukture moramo znati ustrezno uporabiti, da bodo postali pomemben vrednotni člen med vrhom in dnom.

Začasna – Delo poteka na projektih in v majhnih skupinah. Pri tem je ena ključna nalog voditeljev, da zaradi negotovosti pomagajo ljudem, da bi se počutili varne in bi v novem položaju uživali.

Vodoravna – Funky firme delujejo vodoravno, v procesih. Izbiramo in združujemo stvar iz različnih delov mreže v nove ponudbe.

Krožna – Neverjetno sposobnost samoorganizacije imamo, če dobimo cel krog povratnih informacij. Krožnost je organizacijska demokracija. Enako načelo se kaže v skupnem lastništvu firme.

Odprta – Osredotočena družba v prihodnosti bo moralo stopati v skupna vlaganja, strateške zveze in partnerstva. Nemogoče je, da bi imela sama vse vire, ki jih potrebuje. Sodeluje z odjemalci, dobavitelji in konkurenti. Poslovno prešuštvo je v redu, če resnično potrebujete veščine in sredstva, ki jih ima konkurent. Toda ne pozabite, da sta kakovost partnerstva in odnos močno odvisna od tega, koliko ste tudi sami pripravljeni dati, in ne le jemati.

Merjena – Nadzor ne sme izginiti, le postati bolj posreden, preko merjenja.

Prave rešitve

Kakor hitro začnemo v tekmi za tržnim, umskim ali kakršnimkoli drugim deležem teči vštric z drugimi, tvegamo, da bomo samo še eden od tekačev v množici drugih in nas odjemalci ne bodo opazili. Umazana skrivnost tržnega kapitalizma v vseh njegovih oblikah je v tem, da so uspešne firme postale uspešne tako, da so uničile duh sodobnega podjetništvo. Vsem je uspelo ustvariti monopole, pa čeprav le za kratek čas. Konkurenčni boste postali, ko boste nehali tekmovati. Uspeh je posledica drugačnosti. Morate se biti pripravljeni spreminjati in spet spreminjati.

Prava rešitev je torej v odnosu do konkurence. Veliki poslovneži bi morali sovražiti konkurenco. Morali bi naravnost oboževati monopole in se do ušes zaljubiti v tisti trenutek, ko bi kakšnega uzrli. V resnici se managerji izobražujejo prav za to. Za ustvarjanje začasnih monopolov morata čim dlje obstajati povpraševanje in omejena ponudba.

Višji cilji gor ali dol, vse firme morajo izkazati dobiček. Sveti gral poslovanja je torej začasni monopol. Gre za univerzalne sanje. Monopol je lahko zemljepisni ali povezan z izdelkom ali storitvijo. Na žalost ima beseda monopol negativni predznak. Zato je bolje govoriti o nišah, čeprav gre za isto stvar.

Poglejmo ozadje te filozofije. Korporacije obstajajo iz enega samega preprostega razloga: da nenehno in ustvarjalno teptajo konkurenco. Ustvarjene so, da se borijo proti duhu sodobnega podjetništva. Uspešni podjetniki so ustvarjalno rušilni, da bi se izognili uničujoči konkurenci. Rušijo tako, da gradijo. Takšno je zaporedje ustvarjalnega rušenja, kar končno pripelje do začasnih monopolov, ki zagotavljajo razvoj in gospodarsko rast v tržni ekonomiji. Za vsemi začasnimi monopoli vedno tičijo inovacije. Gre za proces, v katerem se zamisli pretvorijo v ključne gospodarske prednosti. Dolgoročno gledano gre za sposobnost posameznikov ali skupine posameznikov, da se dokopljejo do zamisli pred vsemi drugimi in jo potem uspešno pretvorijo v stvarnost. Prav v tem se najboljši razlikujejo od preostalih. Nevidno in neznano nima konkurence. Vendar nobena konkurenčna prednosti ni večna. Če želimo držati stvari skupaj, moramo dodajati energijo. V resnici so podjetja obsojena na nenehno iskanje novih in novih vrelcev mladosti. Vendar, če jih ne moraš premagati, se jim pridruži.

Za tako inovativnost podjetja potrebujejo ustrezna orodja in okolja, v katerih se takšni procesi lahko dogajajo. V ekonomiji na podlagi sposobnosti je dialog osnovna delovna enota. Če ni dialoga, ni razvoja. Za uspešno ustvarjanje, izkoriščanje ali celo uničevanje znanja organizacije potrebujejo procesno osnovo, ki jo sestavljajo organizacijski spomin, skupen jezik in sodobne komunikacijske poti.

Usmerjenost v večjo ozaveščenost o znanju, je treba aktivno upravljati. Inovativna podjetja potrebujejo ustroj, v katerem bolj ali manj vsi vedo, kdo, kaj, kako in kje, se pravi hologramsko organizacijo, v kateri se celota zrcali v vseh delih. Znanjski spomin bi moral vključevati podroben popis ključnih sposobnosti in sposobnežev. Vsebovati mora tako zaloge kot tokove znanja. Če želijo organizacije resnično povečati svojo delniško vrednot, morajo zelo garati, da bi znanje in veščine ključnih sposobnežev pretvorile v ključne sposobnosti. Uspešne firme znajo odlično pretvarjati človeški kapital v strukturnega, ki ima obliko sistemov, postopkov, rutinskih opravil itn. Znanje je moč. Izmenjava znanja je moč na kvadrat. Konec koncev raziskave kažejo, da ljudi bolj povezuje besedni konflikt, kot besedno strinjanje. Vendar tako besedni konflikt kot strinjanje zahtevata skupni jezik.

Podjetja se morajo naučiti tudi pozabljati. Morajo radirati, da bi lahko razvijala, in rušiti, da bi lahko gradila. Znebiti se moramo stare krame in narediti prostor za novosti. Spomin podjetja mora imeti tipko »briši«. Pogosto je to lažje reči, kot storiti. Največja težava na svetu ni v tem, da ljudje ne bi sprejemali novih zamisli, temveč da težko pozabijo stare. Odpor do novih zamisli narašča kot kvadrat njene pomembnosti.

V dobri kondiciji in seksi. V naravi sta preživetje in uspešnost odvisna od prilagajanja in privlačnosti. Preživijo tisti v najboljši kondiciji in tisti, ki so najbolj seksi. Uspešna podjetja se od nekdaj prilagajajo razmeram svojega časa. Uspešna podjetja dvorijo odjemalcem.

Za uspeh morate biti v dobri kondiciji in seksi, kar pomeni, da je treba kombinirati vsebino in slog, funkcionalnost in modo. Dobra kondicija je stvar prilagajanja. Vendar je treba početi oboje, ne pa iskati ravnovesja. Na primer Harley Davidson 43 letnemu računovodji ponuja priložnost, da se obleče v črno usnje, se vozi skozi majhna mesta in se ga ljudje bojijo. Poleg tega ima vtetoviran njihov logo. Bi si vaši odjemalci vtetovirali vaš logo?

Torej popolnost izpodrinja dobiček. Izkoriščati je mogoče bodisi človeške šibkosti (sedem smrtnih grehov), bodisi tržne šibkosti. Kondicija pomeni informacije, šibkost trgov, modele, dno, ponudbo, razum in prilagajanje. Seksi pomeni individualizacija, človeške šibkosti, razpoloženja, vrh, povpraševanje, čustva in privlačnost.

Trgi se napajajo z inovacijami, organizacije pa z zamislimi. Trgi ne inovirajo, korporacije pa. Organizacije ne obstajajo samo zato, da bi oklestile transakcijske stroške, temveč je uspeh odvisen tudi od ustvarjanja vrednot, se pravi od zadovoljevanja potreb odjemalcev na inovativne načine. Glavni zidaki konkurenčnega poslovnega modela so tako vrednot za odjemalce, ključne sposobnosti, komplementarne sposobnosti in ključne opcije za prihodnost, vse to pa podprto z ekskluzivnostjo, izvedbo in elastičnostjo.

Na koncu pa: Bolje manj narediti dobro, kot veliko slabo. S tega vidika imajo podjetja lahko v lasti koncept (institucija, transakcije, mrežni orkester), odjemalce (vrednote, zaupanje, graditelje odnosov) in sposobnosti (tehnologija, talent, strokovnjaki za sposobnosti). To je skrivnost uspeha.

Funky občutek

Nahajamo se v družbi občutkov. Družba občutkov zahteva, da svojo konkurenčno prednost utemeljimo na čustvih in domišljiji. Znanju je denar zgolj pozitiven rezultat veliko višjega cilja.

S tem ko se osredotočimo na določeno pleme, zemljepisni trg ali določene odjemalce, se poskušamo izogniti konkurenci in cenovnim vojnam. Radi bi dosegli, da bi se ciljni odjemalci povsem samodejno odločili za nas, ker v bistvu ne bi imeli druge izbire. Če hočemo uspešno zasesti kakšno tržno nišo, moramo biti drugačni. Vsi si želimo izdelkov ali storitev, ki so tako ali drugače enkratni, se pravi, da si želimo pripraviti ponudbo, ki bo pritegnila pozornost specifičnega plemena. V bistvu sta dve možnosti, kako biti drugačen: lahko ste cenejši ali boljši. Toda edinstvenost ni le stvar ponudbe kot take Edinstvenost je lahko povezana s čimerkoli, z zamislijo, poslovno logiko, embalažo, kulturo ali ljudmi.

Ključ do uspeha je drugačnost. Prav zato so firme tako zelo odvisne od ljudi, ki imajo edinstvene zamisli. Težava je v tem, da sta edinstvenost in različnost po navadi domena ljudi, ki jih ima okolica za nenavadne, da ne rečem čudaške. Normalnost nas ne bo pripeljala nikamor. Če hočemo biti kot vsi drugi, bomo videli enake stvari, slišali enake stvari, najemali podobne ljudi, imeli podobne zamisli in razvijali enake izdelke ali storitve. Utonili bomo v morju normalnosti in enakosti. Normalnost pa je bankrotirana firma.

Zakaj so prišle v ospredje emocije govori evolucija poslovnega okolja, kjer je trg znova in znova udaril nazaj. Sprva so konkurenčne prednosti izvirale predvsem iz lokacije. Dostop do različnih surovin je firmam zagotavljal specifične prednosti, ki so bile potrebne za ustvarjanje in izkoriščanje začasnih monopolov. Uspešno podjetje 19. Stoletja je kovalo dobiček, če je imelo dostop do nafte, gozdov, rudnikov itn. In nekatere družine na primer Rockfeller in Getty, so neverjetno obogatele. Treba je bilo najti in izkoristiti zlate rudnike.

Toda kapitalistična ekonomija je brez milosti. Zaradi svobodnih trgov surovin je kmalu postalo čedalje težje izkoriščati lokacijo kot edini vir konkurenčne prednosti in na prizorišče sta stopili inovativnost in tehnologija v povezavi z dostopom do kapitala. Z enakim vložkom je bilo treba ustvariti večjo vrednost. Na prelomu dvajsetega stoletja je glavno vlogo v poslovni skupnosti igrala peščica kapitalistov in inovativnih podjetnikov, ljudje kot Wallenbergi, Thomas Alva Edison, JP Morgan, Alfred Nobel, družina Rothschild in Otto Diesel. Konkurenčnost je temeljila na iznajdljivosti.

Toda trg je udaril nazaj. Izdelke je bilo mogoče kopirati, patente pa prodati ali kupiti. Ko so inovacije postale skupna last, zastareli tehnološki monopoli niso več zagotavljali konkurenčne prednosti.

Potem smo vstopili v organizacijsko dobo. Pionirji, kakršna sta bila Alfred P. Sloan in Henry DuPont, so v ZDA izoblikovali firmo, sestavljeno iz več oddelkov, se pravi, da so podjetje razdelili v več manjših specializiranih enot. Nova organizacije je omogočala nadgradnjo prejšnjih tehnoloških prednosti. Ta organizacijska inovacije je postala vodilni model za večino velikih in kompleksnih ameriških firm ter jim omogočila, da so osvojile svet. Bila je smiselna, ker so vse firme uporabljale podobne tehnologije. Tiste, ki so se domislile boljših organizacijskih rešitev, so uspele. Pozneje so model prevzele tudi evropske firme in mednarodno konkurenčno igrišče je na silo postalo vodoravno.

V drugi polovici dvajsetega stoletja je vrsta organizacijskih inovacij omogočila manjše in večje začasne monopole. Sprotna dobava (JIT), poslovno – procesni reinženiring (BRP), poslovanje s cilji (MBO), upravljanje na podlagi opažanj in pogovorov ob rednih obhodih (MBWA), kanban, primerjalno preverjanje, matrično vodenje, najemanje zunanjih izvajalcev, krčenje obsega, strateška zavezništva in vitka proizvodnja so samo nekatere od inovacij, ki so tistim, ki so jih prvi izkoristili, zagotovile kratkotrajne konkurenčne prednosti.

Vendar se organizacija razvija naprej. Trg je zopet udaril nazaj. Birokratska firma, kakršno je pred skoraj stoletjem opisal Max Weber, je vsaj v teoriji izginila. Če hočete ta hip biti na vrhu, mora biti vaša firma podobna borovničevim palčkam, ribiški mreži, detelji, gazelam ali celo loncu špagetov. Večina sodobnih firm svojo konkurenčno prednost gradi na razvijanju organizacijskih rešitev, ki omogočajo ohranjati plodno ravnovesje med izkoriščanjem že znanega in ustvarjanjem novega.

V svetu presežkov navadno primanjkuje novosti. Podjetja, menedžerji in ljudje nasploh so nagnjeni k posnemanju. Enakost je nalezljiva. Enakost je dejstvo.

Zato morajo podjetja zgraditi začasne monopolne na podlagi čustev in domišljije. Potrebujemo e(mocionalno) konkurenčnost. Ljudje čutijo močno potrebo po umetnosti in poeziji, ki je industrija še ne razume. V čustvih je denar. Vsi bi radi bili ganjeni. Vsi hrepenimo po pozornosti. Vse drugo je postranskega pomena. Ljudem je treba dvoriti, potem pa jim spet dvoriti. Čustva imajo vedno prednost pred razumom. Ščepec čustev je lahko učinkovitejši od tone dejstev.

Podjetja in vodje morajo ustvarjati, zagotavljati in uresničevati sanje. Večne sanje človeštva so večno življenje, večna mladost, večna blaginja, večna spolna moč, večna sreča.

Z biološkega vidika so ljudje v bistvu živali. Moralne živali. Naše šibkosti so strnjene v sedem smrtnih grehov, ki jih uspešna podjetja dodobra izkoriščajo. Čustvene inovacije poganja povpraševanje. Dobimo takšna podjetja in ponudbe, kakršne si zaslužimo, oziroma kakršni smo. Kapitalizem je zgolj zrcalna podoba naših združenih jazov. Pri vsem tem dobri ljudje ne potrebujejo zakonov, ki bi jim zapovedovali, da se morajo vesti odgovorno, slabi pa bodo vedno našli luknje v zakonu.

Ekonomija duša. Naučiti se moramo virtuozno brenkati na svoje in njihove čustvene strune. Odjemalcev in zaposlenih. Vedeti moramo, kaj jih jezi, žalosti in veseli. Če hočemo imeti koristi od ekonomije duše, moramo najprej razumeti sebe.

Potem potrebujemo inovacije brez konca. Če hočemo v 21. Stoletju uspeti, se moramo naučiti, kako ustvarjati inovacije brez konca. Neskončne inovacije od nas zahtevajo, da se osredotočimo na neskončne vidike tistega, kar ponujamo odjemalcem in sodelavcem. Če svoje konkurenčne prednosti utemeljimo na neskončnih razsežnostih, si zagotovimo, da našim prizadevanjem ne bo konca. Ponudba lahko vedno postane še bolj modna, privlačna ali senzacionalna, do odjemalcev in sodelavec se lahko vedno vedemo še bolj prijazno in organizacija lahko vedno postane še bolj ustvarjalna. Tistega dne, ko začnemo verjeti, da smo uspešni, nehamo biti uspešni.

Bolje je, če nekaj pomenimo le nekaterim, kot če nikomur ne pomenimo nič. Čutne strategije pritegnejo pozornost ljudi, s katerimi želimo poslovati.

Etika,  estetika, zabava in blagovne znamke. V dobi občutkov in izobilja je etika močno konkurenčno orožje. Če so vsi vidiki enaki, bo skrben kapitalist vedno premagal zlobnega. Lahko je sredstvo diferenciacije, ker jo konkurenti le redko v celoti izkoriščajo. Druga čutna strategija se osredotoča na estetiko. Oblikovanje pomeni resnico, ljubezen in lepoto, čedalje bolj pa je povezano tudi z vprašanjem, ali ima podjetje čutno strategijo ali takšno kot vsi drugi.

Podjetja, ki bi rada imela prihodnost, morajo kombinirati estetiko z zabavo.

Blagovne znamke so pomirjevala za duše, svetilnik v kaotičnem svetu. Recimo, da se znajdete v Tokiu. Doživite kulturni šok. Povsod so množice ljudi. Počutite se popolnoma negotovi. Da bi se umirili, oblečete svoje kavbojke Diesel, srajco Hugo Boss in teniske Nike. Iz hotela W se napotite v McDonald’s, kjer pojeste hamburger in popijete Coca Colo. Blagovne znamke so pomirjevala v kaotičnem svetu.

Nagovorimo lahko Razum – logiko (glava), občutke (srce), intuicijo – ljubezen (želodec) in poželenje – pohota  (ledja). Namesto da modrujemo z ljudmi, jih začnimo OPIjati. V dobi občutkov je uspeh čedalje manj odvisen od razumskih zmožnosti. Če hočemo ljudi popeljati v neznano jih moramo tja najprej peljati v domišljiji. Nagovorite čustva in domišljijo svojega ciljnega plemena.

Pri tem ne gre za nov oddelek v podjetju. Ključni viri konkurenčne prednosti, na primer znanje, kakovost in kadrovske zadeve, morajo biti stvar vseh zaposlenih v organizaciji. Funky organizacije so že spoznale, da čustva in domišljija niso oddelek, temveč filozofija, nazor. V čustveni ekonomiji je konkurenca splošna in se vrti okrog tega, kdo lahko ljudem, odjemalcem in sodelavcem zagotovi dobro življenje.

Nobenega dvoma ni, da bo v prihodnjih letih ustvarjenega ogromno bogastva. Vprašanje je, kdo bo obogatel. Nekaj je gotovo, povprečni nikoli ne zmagajo.

Prihodnost pripada tistim, ki si upajo tvegati, kršiti pravila in pisati nova. Prihodnost pripada tistim, ki bodo izkoristili priložnost in sami ustvarili prihodnost. Če hočemo uspeti, moramo ljudi presenetiti. Moramo jih pritegniti in zasvojiti. Pozornost je vse.

Veliko vodij imajo veliko različnih lastnosti, toda po navadi jih dajo na čevelj zaradi odsotnosti dveh lastnosti, ki sta pomanjkanje značajnosti in dobre presoje. Ko ugotovite, da jahate mrtvega konja, je najbolje razjahati. Operativno znanje podjetju morda res pomaga pri vsakodnevnem poslovanju, toda le strateško znanje lahko zagotovi konkurenčno prednost. Moder je tisti, ki ve koristne stvari, ne pa veliko.

Viri:

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel, GV Založba, 2001

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Karaoke kapitalizem, GV Založba, 2004

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel do konca, GV Založba, 2008

Print PDF

Poglejmo si bolj podrobno, kakšne so temeljne značilnosti današnje družbe, ki ji vladajo trgi in ljudje.

Družba presežkov Tako majhni smo in toliko je vsega. Tako nepomembni smo, obdaja nas morje izbire in zaliva plima sprememb. Toliko je vsega. Toda mi hočemo še več. Presežek je v modi, svet presežka pa vodi televizija. Svetišče našega časa ni cerkev, temveč TV (in internet za mlajše generacije).

Po svetu kar mrgoli znanja, izdelkov, storitev in informacij. Toda več pogosto pomeni več enakega. Družba presežkov ima presežek podobnih podjetij, ki zaposlujejo podobne ljudi s podobno izobrazbo, ki delajo na podobnih delovnih mestih, imajo podobne zamisli, izdelujejo podobne stvari podobne kakovosti s podobno garancijo po podobnih cenah. In čeprav mogoče tega še ne vedo, vse te firme, posamezniki in ponudbe tekmujejo med seboj. To je dobra novica za porabnike in slaba za vodilne delavce.

V funky svetu imamo trge za čisto vse. V vseh panogah in na vseh trgih ponudba postaja večja od povpraševanja. V dobi izobilja se morajo podjetja zelo potruditi, da jih ljudje opazijo. Nenehno si prizadevajo za pozornost. Tekmujejo za nekaj sekund pozornosti. Skrajnost je poslovna nuja. V funky vasi ne tekmujemo več za tržni delež. Tekmujemo za pozornost – za delež uma in srca. Nova družba se poraja sproti, konkurenca temelji na možganih in ekonomija je globalno povezana.

Zdaj: sprotna družba Zasvojeni smo s hitrostjo. Živimo v živo. Čas je zdaj vreden več denarja, kot kdajkoli prej. Treba je delati bolj iznajdljivo, ne bolj trdo. Treba je delati tisto, kar res dobro znamo, kar znamo stokrat bolje kot kdo drug. In pika. Tega pa ni mogoče doseči z manj spanja.

Napredek v informacijski tehnologiji nas je porinil v povezano ekonomijo. In povezani sistemi omogočajo sprotne povratne informacije. Firme, dobavne verige, panoge, trgi in celotna gospodarstva se spreminjajo v zelo občutljive sisteme, kjer se vsaka sprememba v hipu zazna povsod.

Sprotna družba na poslovanje vpliva tako, da nam utira pot v dobo dražb. Spremembe v ponudbi in povpraševanju določijo ceno. Zdaj si lahko prislužimo bogastvo, če znamo inovativno ravnati z informacijami. Zaupne informacije so komercialno zlato.

Globalno povezana družba Če je nacionalna država postala brez pomena kor merilna enota, je tudi pripadnost določenemu narodu nepomembna. Danes so pomembne blagovne znamke, ne pa države izvora. Ni več važno od kod je izdelek, temveč čigav je.

Tri milijarde ljudi si želi tisto, kar Zahodnjaki že imajo in sicer takoj. In verjemite, da nas ne bodo nič prosili. Skrb zbujajoče? Kje pa! To je največja poslovna priložnost novega tisočletja. Pri vsej stvari je namreč pozitivno to, da bodo te ti milijarde ljudi kmalu postale potencialni odjemalci.

Pri vsem tem si velja zapomniti, da tržna ekonomija ni igra z ničtim seštevkom. Če ljudje v Aziji trpijo zaradi recesije, se življenjski standard na Zahodu zaradi tega ne izboljša. Če ZDA doživljajo bliskovito gospodarsko rast, to ni slaba novica za nikogar na planetu. Mednarodno povezano družbo gradimo skupaj. Funky vas pomeni večjo konkurenco, pa tudi več priložnosti, več novih odjemalcev, dobaviteljev, partnerjev, izvedencev in prijateljev. Kdor se ne bo pripravljen povezati, bo plačal veliko ceno.

Za gospodarski uspeh in napredek naj bi potrebovali čisto preproste stvari – delo, študij in varčevanje. V funky vasi pa so v igri učinkovitost, ustvarjalnost in revolucionarne spremembe, nove ponudbe, ki so popolnoma drugačne, presenečenje, neverjetne stvari. Uspeh bo zagotovljen tistim, ki bodo znali izkoristiti neznano. Pestrost je gonilo ustvarjalnosti, izumov in napredka.

Konec koncev je protislovje v tem, da skladni posamezniki, ki poskušajo uresničiti svoje sanje ustvarjajo nekaj, kar se mnogim zdi neskladna družba.

Zamegljena družba Proizvodnja in potrošnja se zlivata v protrošnjo. V zamegljeni družbi služba ni več kraj, temveč dejavnost.

Razdrobljena družba. Družba postaja razdrobljena na podlagi izobrazbe, plemen in individualizacije. Pred kakimi 300 leti je bilo bogastvo vezano na lastništvo zemlje. Potem se je pojavil kapital. Zdaj nas začenja ločevati izobrazba. Prepad med izobraženimi in neizobraženimi se poglablja. To so novi družbeni razredi v novi razredni družbi.

Prav tako zdaj nastajajo nova plemena, ki temeljijo na nazoru ali sposobnosti. Po zaslugi globalizacije in digitalizacije kraj bivanja ni več pomemben (primeri: Greenpeace, Hells Angels, Hip Hop subkultura, vse povezane preko informacijskih in komunikacijskih tehnologij).

Individualizacija. Po vsem svetu ljudje začenjajo uveljavljati svojo pravico do izražanja samih sebe. Individualizacija ni nujno egoizem. Bolj je povezam s samouresničitvijo – postati celovita oseba. Globalni umski delavec je član nove elite, je zvest sebi in svojemu plemenu, ne pa (trenutnemu) delodajalcu.

Zato stvarnost našega časa kar kliče po mešanju obstoječega v kaj vznemirljivo novega. Preobilju se lahko izognemo le tako, da stvari združimo na nove načine. Če hočemo uspešno združevati stvari v nove izdelke, moramo množiti in doseči, da izdelka ne bo mogoče razdružiti na posamezne sestavine.

Zmagovalec pobere vse. Ko vstopamo v globalno ekonomijo preobilja, za katero so značilni odprti trgi, obstaja veliko tveganje ali verjetnost, da bo zmagovalec pobral vse. V svetu brez meja bodo posamezniki ali podjetja, ki bodo samo za odstotek boljša, ali tista, ki bodo imela dober začetni položaj in ga izkoristila za pridobitev dobrega imena in tržnega deleža, morda uničila vse druga. Globalne zvezde so v središču pozornosti in služijo neverjetne vsote denarja. Ko v igro vstopijo možgani, internet in naraščajoča donosnost, na nas prežijo potencialni svetovni monopoli. V svetovnem poslu so odjemalci pogosto pripravljen plačati visoke vsote za tisto, kar je daleč naokoli videti najboljša možna izbira.

In za funky firmo so najpomembnejši ključni sposobneži, se pravi omejeno število ljudi v podjetju, ki v resnici utelešajo spretnosti, zaradi katerih so izdelki in storitve edinstveni. Pomembni so, ker so izjemno pametni in vedo kdo je pameten, kje so ti ljudje in kako jih pripraviti k sodelovanju. Ti monopoli na dveh nogah bodo ostali v podjetju samo tako dolgo, dokler jim lahko ponudimo tisto, kar hočejo. Odstotek sposobnežev v podjetjih se giblje med 0,6 in 0,06. Na drugi strani, če mislite, da sposobnost veliko stane, poskusite z nesposobnostjo.

Nova bitka se bije med tradicionalnimi delavci in kapitalisti na eni strani ter nenasitnimi delavci na drugi. Tisti, ki bi radi sprožili novo politično gibanje, imajo zdaj enkratno priložnost, kajti po kapitalizmu pride sposobnizem.

Vendar je vstop zajamčen samo bleščečim zvezdam. Izbiro si lahko kupite, če imate zastarelo gotovino ali ustrezne veščine. Umski nomadi si prav gotovo lahko privoščijo, da vedo natanko tisto, kar hočejo, gredo, kamor hočejo, in so kar hočejo. Danes so ljudje blagovne znamke.

Vsi smo obsojeni v resnici. Tisti s sposobnostmi in kapitalom so obsojeni na svobodo, na svobodo, v kateri morajo nenehno izbirati. Imajo dobre obete. Tisti, ki so obsojeni živeti po naključjih, pa so preprosto obsojeni v gospodarskem smislu. Pogoje postavljajo iznajdljivi ljudje. Ljudje s sposobnostmi lahko dobijo in tudi v resnici dobivajo nove svoboščine nepredstavljivih razsežnosti. Kapital je na pohodu in tisti, ki ga imajo so glavni. Vaša svoboda pomeni, da stvari obvladujete.

Ampak vse ima svojo ceno. Medtem ko morajo nekateri delati v dveh službah, da bi sploh preživeli, drugi v službi preživijo dvojni delovni čas, 90 ur tedensko, ker so ugotovili, da konkurirajo s sposobnostmi. In znanje je pokvarljivo blago. Svoje sposobnosti morajo izkoristiti zdaj, sicer tvegajo, da bodo zastarale in izgubile komercialno vrednost. Danes imajo vsi ljudje in njihove sposobnosti omejen rok trajanja. Naš svet so nekdaj naseljevali hitri in mrtvi. Danes smo nekateri hitri in na mrtvo utrujeni. Nova elita mora nenehno braniti svoj položaj. To jasno prikazuje poslovna slika na internetu. Če si na internetu prvi je super, če si drugi je v redu, če si tretji je težko, če si četrti, si v godji, če si peti pa ljudje sprašujejo kdo je to?

Res je. Živimo v materialističnem svetu. Ne glede na to, kam se ozremo, je videti, da je denar še vedno kralj. Ne gre za to, da bi ljudje postali pogoltnejši, kot so bil prejšnje generacije. Možnosti za izražanje požrešnosti so neverjetne narasle. Vendar je požrešnost prej rezultat vzgoje kot narave. In materialni napredek ne pomeni tudi večjega moralnega napredka.

Zaključek je lahko samo eden. Več svobode ko uživa posameznik, večjo odgovornost bi moral prevzeti za skupnost.

Viri:

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel, GV Založba, 2001

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Karaoke kapitalizem, GV Založba, 2004

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel do konca, GV Založba, 2008

Print PDF

V neznano nas potiskajo spremembe v tehnologiji (orodja), institucijah (pravila) in vrednotah (norme). Tehnologija zagotavlja orodja. Vrednote zagotavljajo okvir. Institucije zagotavljajo pravila.

Tehnologija  se spreminja in se v prihodnje tudi bo spreminjala hitreje, kot lahko katerakoli vlada izdaja predpise za nadzor nad njo. Neustavljivi napredek tehnologij nas sili, da bi bolje razumeli sebe kot ljudi, kot edinstvene posameznike. Pri tem moramo nehati kriviti tehnologijo za različne pojave. Odločitev ne sprejme tehnologija, temveč ljudje. Tehnologija ne ločuje, ločujejo ljudje. Tehnologija je za človeštvo. Tehtnejše vprašanje je, ali je človek za človeštvo ali proti njemu.

Poglejmo si vpliv tehnologije na trge in podjetja. V bistvu podjetja niso nič drugega kot zasebna planska gospodarstva, ki jih namesto denarja usklajuje človek, vladajo pa jim načrti in ne cena. V njih prevladujejo dolgoročne pogodbe, da ni treba nenehno barantati. V informacijski puščavi podjetja izvrstno uspevajo. Toda zdaj vstopamo v informacijsko džunglo, kjer so informacije spet na dosegu roke. Pa smo spet na tržnici, le da je ta zdaj v virtualnem prostoru, v mrežni soseščini. Po zaslugi informacijske tehnologije trgi iz dneva v dan postajajo učinkovitejši. Trgi začenjajo goltati hierarhije – firme in druge organizacije. Hierarhije čudovito delujejo v stabilnih in predvidljivih razmerah. Namesto da bi podjetja vse proizvajala sama, so začela čedalje več stvari kupovati na zunanjih trgih. Namesto vertikalne integracije stopa v ospredje virtualna integracija.

Torej informacijska tehnologija oži čas in prostor. Svet v katerem živimo, se krči. Nimamo več delovnega mesta, temveč delovni prostor in življenjski prostor. Novi priseljenci bodo virtualni in bodo prevzemali službe drugim, ne da bi jih sploh kdaj videli.

Prav tako informacijska tehnologija omogoča popolno transparentnost. Ljudje z dostopom do pomembnih informacij začenjajo kljubovati vsem oblikam avtoritete. Na internetu si lahko mimogrede ustvarite novo osebnost. Lahko ste kdorkoli. Ne morete pa postati nevidni. Nasprotno. Vsi puščamo sledove.

Ljudje z dostopom do ustreznih informacij zdaj izzivajo tiste, katerih zgodovinska prevlada je temeljila na monopolu nad informacijami. Po nekaj urah za računalnikom imajo bolniki vse informacije, kar jih je, toda njihovo znanje je še vedno omejeno.

Velja omeniti tudi pomembnost socialnih mrež. Matclafov zakon, ki pravi, da se uporabnost elektronske mreže eksponentno zvišuje s številom uporabnikov. Vse skupaj je torej dvakrat bolj zabavno, če imamo dva uporabnika namesto enega. Čim več ljudi se pridruži, tem več so vredni naši mobilni telefoni, povezava z internetom ali spletna stran. Ko mreže dosežejo kritično točko eksplodirajo.

Celotnega pomena prelomne zamisli se po navadi ne zavedamo v času, ko se je zamisel uveljavila. Nov izum po navadi ni praktično uporaben, dokler ga ne dopolnimo z izboljšavami in drugimi manjšimi izumi. Nedvoumno je, da bo infostruktura, elektronski živčni sistem podjetja, postala pomembnejša od infrastrukture.

Institucije so pogodbene ureditve, sklopi pogodb, ki povezujejo ljudi v političnih strankah, zakonu, podjetjih, skupinah. Organizacija vam pove, kako naj se vedete. Vse skupaj je zapakirano v prijazen jezik, ampak to je tudi vse.

Institucije so speča osnova našega sveta. Vse so v bistvu družbene strukture, ki jih ustvarjamo, da bi bilo naše življenje bolj stabilno in predvidljivo.  Močne in stabilne institucije omejujejo našo svobodo, kar zmanjšuje negotovost. Sicer smo svobodni, vendar znotraj urejenih parametrov, ki jih določajo institucije. Komunizem, na primer, je bil največji institucionalni eksperiment, ki je propadel zaradi naprednih tehnologij in novih vrednot. Kapitalizem na drugi strani ni popoln, vendar je najmanj nepopoln od vsega, česar smo se domislili.

Institucije sicer ne slovijo po ustvarjalnosti, inovativnosti ali podjetnosti, toda kljub temu se spreminjajo. Ker se morajo. V mrežnem svetu, v katerem znanje ni več vezano na določene ljudi in kraje, bo konkurenčna prednost odvisna od najboljših sistemov in institucionalnega okolja. Uspeh bo odvisen od tega, ali bomo ustvarili plodna tla za razvijanje in uporabo znanja, ali bomo imeli okolje, v katerem se lahko zamisli porajajo, preizkušajo, spreminjajo in izkoriščajo.

Veliko je osemdesetletnikov, ki so živeli dolgočasna, neproduktivna življenja, mnogi pa umrejo mladi po burnem in razburljivem življenju. Podobno je s podjetji. Še vedno prevladuje mnenje, da je trajnost nekaj dobrega. To pojasnjuje, zakaj si podjetja gradijo tako velike poslovne stavbe. Vendar je danes povprečna pričakovana življenjska doba vseh firm je 12,5 leta.  De Geus meni, da je tolikšna »smrtnost« posledica osredotočenosti managementa na dobiček namesto na človeško skupnost, ki tvori organizacijo. Popravite to napako in odkrili boste vrelec večne mladosti.

Za firme to pomeni, da podjetje postaja podobno kraju »za enkratno uporabo«. Začasnemu taboru za nomadske posameznike, ki v njem prebijejo nekaj časa, potem pa gredo naprej, novim ljudem in izzivom nasproti. Navsezadnje nam je koncept enkratne uporabe čedalje bolj blizu na vseh področjih življenja, Firma s prihodnostjo, pa naj bo dolga ali kratka, mora biti energična in ne trajna. Prvič v zgodovini lahko pričakujemo, da bodo ljudje živeli dlje, kot organizacije za katere delajo.

Vrednote. Odraščamo s celo vrsto predstav. Starejši jim pravijo vrednote in radi povedo mlajšim rodovom, da vrednote propadajo. V resnici se spreminjajo. V dobrem ali slabem, vrednote vplivajo na naše doživljanje dela, tehnologije in ljudi. Vrednote vplivajo na predmete in dejanja. Vrednote so neverjetno močne, povsod prisotne in se od kraja do kraja ter od človeka do človeka močno razlikujejo. Vrednote ustvarjajo enotnost in spore. Toda tudi vrednote se spreminjajo, čeprav zelo zelo počasi.

Na našem koncu sveta je sredi vasi stala cerkev, ki je imela monopol nad lokalnimi vrednotami. Zdaj lahko poleg cerkve najdete še mošejo. Nenehno smo izpostavljeni različnim vrednotam. In v sodobnem svetu si kupujemo odpustke, tako da gledamo prenose dobrodelnih koncertov ali pošljemo nekaj denarja človekoljubnim organizacijam.

Uspeh bo zagotovljen samo tistim, ki se bodo zavedali drugačnih vrednostnih sistemov in jih spoštovali. Konkurenca je sedaj globalna in temelji na vrednotah. Prvič v zgodovini bodo med seboj tekmovali ljudje, ki prihajajo z različnih koncev sveta in imajo deloma različne predstave o tem, kaj je Sokrat opredelile kot »dobro življenje«. Individualisti bodo nastopili proti kolektivistom. Ljudje, ki želijo zmanjšati negotovost, proti tistim, ki negotovost ustvarjajo. Vsi proti vsem.

Tudi motivacija čedalje bolj temelji na vrednotah namesto na denarju. Zdaj zvestobo določajo vrednote. Težava je v tem, da so vrednote bolj kompleksne od samega denarja. Vrednot ni mogoče strniti v izjavo o poslanstvu ali jih lepo natisniti na vizije. In poleg tega si vrednot ni mogoče izmisliti. Ali jih imate ali pa ne. Delali bodo za podjetja, ki bodo ustrezala njihovim vrednotam. Če imajo delo v podjetju pravi pomen in imajo ljudje na voljo svobodo in vire, da uresničujejo svoje zamisli, potem je delo v užitek.

Sklep. Če je znanje osrednjega pomena, potem vsi tekmujemo med seboj. Svoboda je spet v naših rokah. Institucije so nekoč ustvarjale gotovost, zdaj pa je gotovosti čedalje manj. Tehnologija je na svetu zato, da ustvarja priložnosti in učinkovitost, ne pa da nam vzame breme odgovornosti. Na začetku tisočletja se moramo torej sprijazniti, da smo zadolženi za lastno svobodo. Možnost izbire nalaga odgovornost. Odgovornost za svoje zdravje, izobraževanje, kariero, odgovornost za svoje življenje. Čim več priložnosti, tem več odgovornosti imamo kot posamezniki.

Spet so prišli kaotični časi. Težava je v tem, da se človeštvo na negotovost ne odziva najbolje. Spremembe neizbežno vodijo v nemir. Izogibanje negotovosti je del človeške narave. Na primer svetovalčevo poročilo ni nič drugega kot tolažba. Naš spontan odziv na to je drastično omejevanje svobode. Fašistična gibanja dvajsetega stoletja so nastala v času gospodarskih nemirov in negotovosti. Ljudje so vpili po močnih voditeljih, ki bi znali zmanjšati negotovost. Danes tisti, ki se počutje negotovo, vstopajo v politične stranke ali verske sekte. Odrečejo se dvomu. Toda slaba stran je, da se vedno odločamo za kaj, in če to iz življenja odstrani negotovost in dvom, dolgoročno verjetno škodi našemu duševnemu zdravju.

Če se vse nenehno spreminja, je edina stalnica posameznik. In največ, za kar si lahko prizadevate, je jasna slika o samem sebi. V bližnji preteklosti so bile naše vloge vnaprej določene. Cerkev ali podjetja sta imela za nas zgodovinski scenarij. Zdaj ni več tako. Če hočete uspeti v improviziranem gledališču, si morate postavljati vprašanja. Poznati morate sebe in svoje cilje. Edina pot v dobro življenje je jasna opredelitev samega sebe. Zato imajo vodje v vseh organizacijah novo nalogo. Ustvarjati morajo negotovost. Resnični voditelji ljudi izzivajo, ne pa nadzorujejo. Resnični voditelji ljudi osvobajajo.

Viri:

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel, GV Založba, 2001

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Karaoke kapitalizem, GV Založba, 2004

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel do konca, GV Založba, 2008

Print PDF

Sprememba je postala življenjsko dejstvo. Naš svet naseljujejo turisti in begunci. Spremembo bodisi sprejmeš, bodisi poskušaš ubežati pred njo. Seveda je veliko bolje biti turist. Pravi podjetniki so turisti in ne bežijo pred spremembami, temveč jih obračajo v svojo korist. Spremembe poganjajo tehnologija, institucije in vrednote, pri tem, da je danes ključni dejavnik sprememb predvsem tehnologija. Politika vedno premaga poslovanje, toda tehnologija vedno premaga politiko.

Dobrodošli v svetu, ki mu vladajo trgi in ljudje. Zapadli smo v manijo trgov in živimo v družbi, ki jo osmišlja denar, kjer svoboda ni vedno enaka sreči in kjer tehnološke priložnosti ne vodijo vedno v dobiček. Svet, poln priložnosti in možnosti, pa tudi odgovornosti, nezadovoljstva, negotovosti in strahu. Svet, ki ga poganjajo izbira, denar in sposobnosti. Spet vladajo zakoni narave. Iz sveta zanesljivosti smo se preselili v svet individualne odgovornosti. Vendar ravno v težkih časih dobimo pogum, da razmišljamo o neverjetnem. Torej prihodnost ne leži pred odličnimi podjetji, temveč se skriva v glavah in srcih inovativnih ljudi.

Vendar se sprememba ne dogaja brez trenj. Mnogi med tistimi, ki trenutno držijo v rokah vajeti obstoječih sistemov, bodo udarili nazaj. Staro ne odstopi mesto novemu brez odpora. Sprememba ni samodejna, vendar jo sprožajo podjetni posamezniki. Problem je v tem, ker ljudem dejansko niso zoprne spremembe, temveč jim je zoprno, če se morajo spremeniti sami. Vendar se bomo tokrat primorani začeti vsi spreminjati.

Sodobni trendi

Podnebne spremembe in spremembe v podjetniški klimi, sprožajo informacije in tehnologija. Nekaj takih sprememb, ki so današnji in jutrišnji pojavi, obenem pa tudi odločno funky so:

Cunami cenenega: Nastopila je doba cenenega. Zahodne trge preplavlja val nizkih cen v vseh panogah.

Doba žensk: Vse človeške dejavnosti se feminizirajo. Zdaj delamo z možgani in ne več toliko z mišicami, se pravi moški nimajo nobene prednosti več.

Samskost: Skoraj 50 odstotkov gospodinjstev večjih zahodnih mest tvorijo ljudje, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov živijo sami.

Svet mest: Nacionalne države so dokaj praktične za organizacijo olimpijskih iger ali svetovna prvenstva, niso pa več uporabne kot ekonomsko merilo. Na njihovo mesto stopajo mesta, ki postajajo čedalje bolj podobna nacionalnim državam, kakršne so bile pred štiristo ali petsto leti. Nacionalna država je postala premajhna enota, toda v drugih okoliščinah je hkrati prevelika. Videti je, kot da je država ujeta nekje vmes: na eni strani premajhna, da bi lahko reševala velika vprašanja, na drugi pa prevelika, da bi se lotevala majhnih.

Zabava: Dobrodošli v svetu zabave. Zabava je visoko cenjena.

Vsesplošna konkurenca: Konkurenca je bila specifična, zdaj pa je vsesplošna.

Amerika »uber alles«: ZDA ostajajo vodilna gospodarska sila. Zahvaljujoč inovacijam. Skrivnost je v tem, da znajo pritegniti talente. Ker so ZDA zamisel, ne pa država. Tako tudi Evropa potrebuje sanje, idejo, nov manifest; potrebuje besede in dejanja. Trenutno se Evropa obnaša kot velika korporacija. Počne vse in nič odlično. Toda take korporacije nimajo prihodnosti.

Implicitno ali »tiho« znanje je zakon: Kakršno koli artikulirano znanje vam ne zagotavlja konkurenčne prednosti, tiho znanje pa.

Naslednja stopnja delovne specializacije: Podjetja so nekoč ustvarjala in izkoriščala. Ta čas je minil Ustvarjanje in izkoriščanje sta čedalje bolj ločeni področji. Na eni strani so podjetja, ki izkoriščajo, na primer velike multinacionalke. Od kar pomnimo, se poslovno življenje vrti okrog kratkih izbruhov ustvarjalnosti in daljših izkoriščanja, ki včasih trajajo celo desetletja. Izkoriščamo naravne vire, tehnologijo in ljudi. Ne bi nas smelo presenetiti, da podjetja zelo dobro obvladajo izkoriščanje, kajti nekatera imajo na stotine letnih izkušenj. Na drugi strani pa so hiše, ki ustvarjajo. Majhne firme usmerjene v raziskave. Večina med nami ustvarjanja ne obvlada niti približno tako dobro, kot izkoriščanje. Korporacije niso zasnovane za ustvarjanje in večina posameznikov zanj ni usposobljena. Toda kljub temu morajo korporacije ohranjati plodno ravnovesje med izkoriščanjem in ustvarjanjem novega. Vedno večji poudarek je ravno na ustvarjanju.

Anonimni kapitalisti: S svojimi pokojninami in delnicami v zasebnih podjetjih in tako naprej smo sedaj vsi kapitalisti. Kapitalizem postaja vse bolj anonimen in vsesplošen, preko tisoče pravnih oseb.

Vse postaja interaktivno: Vse stvari se prepletajo in povezujejo v osupljive kombinacije. Nova logika je, da vse postaja interaktivno.

Preprosta tišina: Ljudje hrepenijo po samoti, v kateri bi lahko nemoteno ustvarjali. Pomislite na tišino, do katere je tako težko pri vsej tej informacijski in komunikacijski tehnologiji.

Novi nosilci, novi materiali: Danes imajo organizacije vrsto materialov, s katerimi si lahko zagotovijo začasne monopole. Na primer digitaliziranje, najobsežnejši nov material.

Življenje po sistemu sestavi si sam: Stvari so postale zelo osebne. Vsak lahko za vsa področja življenja prosto izbira. Na pohodu je nov virus, ki se mu reče svoboda. Večja svoboda pa pomeni tudi večjo odgovornost. Svoboda je opoj, odgovornost pa maček. Če ne sprejmete svojih odločitev, jih bo za vas kje drugje sprejel kdo drug.

Hrana za dušo: Trg, danes prevladujoča inštitucija, ni nadomestek za odgovornost, temveč zgolj mehanizem za ločevanje učinkovitega od neučinkovitega. Tržni kapitalizem je stroj. Toda stroj nima duše in ni nadomestek za odgovornost. Sami moramo razviti dušno spremljavo tržnega kapitalizma. Tako imenovani digitalni prepad ni posledica tehnologije kot take, temveč posledica naše nesposobnosti, da bi ustvarili svet, v katerem bi več ljudi dobilo priložnost za razvoj svojih talentov.

E-(mocionalno poslovanje): Tržne pasti lahko prelisičimo samo tako, da nagovorimo čustva ljudi, ne pa njihovega razuma. Današnji čas je čustven. Ali ljubimo svoje izdelke, sodelavce in odjemalce? V resnici je za najpomembnejše odnose v našem življenju značilna ljubezen.

Sivine: Vsi smo se postarali. Preglejte demografske slike najrazvitejših držav. Tisti z gubami niso le stari, temveč jim po žepih tudi šelesti.

Počivaj v miru, d.d.: Korporacija, kakor je bila mišljena in organizirana v prejšnjem stoletju je mrtva. Tehnološke inovacije vedno so in vedno bodo narekovale tudi institucionalne spremembe.

Omreženi smo: Širjenje družbenega mreženja in poslovni modeli, ki jih ustvarjajo odjemalci, so neverjetno močan in zanimiv fenomen. Koprodukcija je prava stvar!

Revolucija in Bitka možganov

Če pogledamo v preteklost, so države obogatele s kombinacijo naravnih virov, dela in kapitala. Če pogledamo v prihodnost, te dejavniki niso več odločilni. Poslovni uspeh je plod združevanja možganov.  Smo v obdobju velike revolucije, ki se dogaja v naših glavah. Vse je v nenehnem gibanju, v stanju nenehne krize. Tradicionalne vloge, službe, prakse, vpogledi, strategije, prizadevanja, strahovi in pričakovanja ne štejejo več. V takšnem okolju ne moremo poslovati običajno, temveč neobičajno. Potrebujemo drugačno poslovanje. Potrebujemo inovativno poslovanje. Potrebujemo nepredvidljivo poslovanje. Potrebujemo presenetljivo poslovanje.

V današnji podivjani tržni ekonomiji je čedalje težje biti drugačen. Če ste iskreni do sebe, si morate priznati, da bi porabnik večino tistega, kar ponujate vi, lahko kupil kje drugje, če bi prelistal rumene strani ali pobrskal po internetu. Če se vam porodi edinstvena zamisel, vam jo bodo konkurenti v dveh ali treh tednih ukradli. Tri milijarde ljudi si gradi domove in družbe, ki so čedalje bolj podobne našim, zato so konkurenčni pritiski že tik pod vreliščem. In še huje bo. Rešitev je samo ena. Na videz je preprosta: počnite kaj drugega, kar svet še ni videl. Izmislite si kaj novega, da boste vsaj za hip edinstveni in edinstveno konkurenčni.

Vendar gospodarska stvarnost našega časa pomeni, da vsi tekmujemo z vsemi. Vsi smo del globalne konkurence. Posamezniki so globalni konkurenti. Podjetja so globalni konkurenti. Države so globalni konkurenti. Nikamor ni mogoče pobegniti in nimate se kam skriti.

Novo konkurenčno bojišče nista motor ali klima, temveč oblikovanje, garancija, servisne storitve, imidž in finančna ponudba. Inteligenca in neotipljivi vidiki. In seveda ljudje. Vaša organizacija, izdelki in storitve so lahko edinstveni samo zaradi ljudi in uspeh bo odvisen od tega, kako jih vodite in usmerjate ter kako organizirate svoje poslovanje. Organiziranje je umetnost, s katero dosežemo nenavadne stvari z navadnimi ljudmi.

Od 70 do 80 odstotkov vsega dela je namreč opravljenega z umom. Poslovni uspeh je plod združevanja možganov. Znanje je moč. Znanje je edina stvar, s katero tekmujemo. Najpomembnejše proizvodnje sredstvo je sivo majhno sredstvo, ki tehta približno 1,3 kg in se imenuje možgani. Ne nadzorujejo jih ne delničarji ne investicijski skladi ne kakšna druga institucija. Človeški možgani, dovršeni in v lasti posameznika, so močnejši od tradicionalnih proizvodnih sredstev, surovin, fizičnega dela in kapitala. Če je znanje moč, je moč danes potencialno povsod. Torej moč prehaja iz rok tistih, ki upoštevajo pravila, v roke tistih, ki pravila postavljajo in kršijo. Nimamo niti ustreznega jezika, s katerim bi opisali znanje. Možgani so močnejši od držav. V novi dobi je neotipljivo dobro. Če se lahko česa dotaknete, verjetno ni kaj dosti vredno. Inteligenca in neotipljiva sredstva hodita z roko v roki. In v svetu možganov je najbolj pomembno zaznavanje.

Vsa sodobna podjetja tekmujejo na podlagi znanja, toda znanje je pokvarljivo blago. Z njim moramo ravnati podobno kot z mlekom: določiti mu moramo rok trajanja. Če znanje svoje firme ne porabimo, se sesiri in izgubi svojo vrednost. Nenehne inovacije, revolucionarne in evolucijske, so torej nuja. Lahko smo hitri ali pozabljeni.

Težava z intelektualnim kapitalom ali možgansko močjo ali kakorkoli že to imenujete je v tem, da je neoprijemljiv in izmuzljiv. Znanje je v današnjem času kot smrtonosni virus. Ko se enkrat začne širiti, ga ni mol ustaviti. Uspešne poslovne prakse potujejo po svetu hitreje kot kdajkoli prej. Poslovne šole in univerze neusmiljeno razširjajo znanje. Tehnoekonomnska pariteta pomeni, da zmaga najboljši, pri tem pa sploh ni več pomembno, od kod prihaja. Temeljni pogoji poslovanja so si vsak dan bolj podobni.

Zato je nastopila doba časa in nadarjenosti. Prodajamo nadarjenost in čas, izkoriščamo čas in nadarjenost, organiziramo čas in nadarjenost, najemamo čas in nadarjenost, pakiramo čas in nadarjenost. Danes najredkejši vir ni investicija, temveč domišljija. Kapitala je na pretek, čeprav večina ljudi morda tega ne vidi.

Vendar v globalni vasi ne moremo uspeti sami. Sestre in bratje preprosto ne morejo drug brez drugega. Potrebujemo partnerje svetovnega merila. Potrebujemo najboljše – najboljše arhitekte, najboljše dobavitelje, najboljše svetovalce – ne pa najbližje. Pozabite na hierarhije in razvijte konkurenčno mrežo modrosti.

Kako pritegnete, obdržite in spodbujate svoje ljudi ter ravnate s svojimi odjemalci in dobavitelji, je pomembnejše od tehnologije. Po tem, kako vodite in upravljate, se razlikujete od drugih. Z inovativnim vodenjem in upravljanjem lahko vzdržujete enkratnost. Dobiček temelji na enkratnosti, ne pa na izrabi tehnologije. Čim bolj enkratni smo, tem bolje nam bo šlo od rok. V nasprotju z materialnimi sredstvi znanje z rabo narašča, poleg tega pa je prenosno. Ko odidete ga odnesete s seboj. Takoj stopite v akcijo!

Karl Marx je imel prav. Lahko rečemo, da imamo končno v lasti temeljna sredstva družbe – svoje ume. Vse je odvisno od nas. Moč je v naših rokah in jo lahko po mili volji uporabimo in zlorabimo. Talent je sestavljen iz intelektualnega kapitala in družbenega kapitala in psihološkega kapitala. Da bi finančni kapital zaplesal, morate imeti strokovno znanje, poznati prave ljudi in verjeti, da vam lahko uspe. Torej se izplača krepiti znanje, razvijati skupnost in biti pogumen.

Velja omeniti še to, da evolucija ni ne dobra ne slaba. Preprosto je. Z elektriko lahko kuhate ali ubijate. Prihodnosti ni. Ni ne dobra ne slaba. Postane takšna, kakršno ustvarimo. Prihodnost je potrebno ustvariti. Lahko opazujete dogajanje ali ga sprožate. Ne more nas usmerjati ena sama teorija. Povsod vlada pestrost. Prihodnost usmerjajo vprašanja, ne odgovori. Kar je, je.

Družba in kapitalizem

Družbeni sistem je možno usklajevati na tri načine. Z mečem, denarnico ali besedo. Ljudi lahko prisilite ali jim grozite, jim plačate ali jih poskušate prepričati. Kralji in diktatorji so vladali in še vedno vladajo z nadzorom nad vojsko. Demokratično izvoljeni voditelji uporabljajo zakone in policijo za vsiljevanje želenega vedenja. Na trgih gre samo za denar; usklajevanje poteka z gotovino. In končno, vrednote v religiji in drugih ideologijah so povezane s tolmačenjem besedila ali izgovorjenih besed, ki se uporabijo tako, da ljudi premaknejo v želeno smer.

Družba mora doseči ravnovesje med mestnim trgom, svetiščem in stolpom – med gospodarskim, ideološkim in upravnim sistemom. Preprosto. Mestni trg zagotavlja učinkovitost. Svetišče zagotavlja sočutje in etično vedenje. Sodobni stolp, odvisno od tega, kdo je njegov najemnik, zagotavlja nujne pogoje za enakopravnost in podjetništvo, kar oblikuje pravni okvir in davčni sistem.

Na primer Združene države Amerike imajo enkratno kombinacijo, s poudarkom na inovacijah in podjetništvu vred, prilagodljive trge dela in kapitala, šibke sindikate in centralno vlado, nizke davke z omejenim povečevanjem, močan poudarek na kulturi individualizma, ki sprejema veliko negotovosti, in jasno, privlačno ter dobro znano zgodbo – ameriške sanje.

Če je zadnjih 100 let človeške zgodovine prineslo kakšno modro spoznanje, potem je to spoznanje, da država potrebuje trg. Poglejte kaj se je zgodilo s Sovjetsko zvezo. Toda tudi trgi potrebujejo državo, čeprav ne nujno nacionalne. Trgovina je nekoliko podobna vodi, ker bo tekla tja, kamor bo lahko, včasih pa tudi tja, kamor ne bi smela.

Če je socializem propadel, se je to zgodilo iz političnih in ne gospodarskih razlogov. In če bo kapitalizem uspel, bo to zato, ker bo našel politično voljo in sredstva, da bo ukrotil svoje gospodarske sile. Da bi kapitalizem ustvari dolgotrajno vrednost, potrebujemo vrednote. Sodobni monarhi, trgi in morala morajo živeti v simbiozi. Včerajšnjo ureditev je treba nadomestiti s čim drugim, in ne zgolj s surovimi interesi.

V resnici kapitalizem potrebuje značaj, ne samo z etičnega vidika, temveč tudi z vidika učinkovitosti. Če kapitalizem nima značaja, ljudje izgubljajo vero vanj.

Namreč ljudstvo, ki svoje privilegije ceni bolj kot svoja načela, kmalu izgubi oboje.

Tudi neoliberalisti pogosto pozabljajo, da teorija Adama Smitha o nevidni roki, ki vlada liberalizirani ekonomiji temelji na zamislih, ki so predstavljene v njegovi manj znani prvi knjigi Teorija moralnega čuta. Smith je trdil, da morajo tisti na čelu, če nočejo, da se sistem prostega trga zruši in končno pripelje do anarhije, upoštevati tudi javni interes, ne pa zgolj zasebnih koristi. Komunizem se je porušil zaradi premalo zasebnih interesov, bo kapitalizem spodkopalo preveč zasebnih interesov?

Se pravi tako kot komunizem ima tudi kapitalizem svojo ceno. Brez empatije, ki bi dopolnjevala učinkovitost, se nevidna roka zelo hitro spremeni v zelo očitno pest, ki pritisne na tiste brez sposobnosti ali kapitala. Globalni tržni kapitalizem ni politična ideologija, ni nekaj samo po sebi pravilnega ali napačnega, dobrega ali slabega. Tržni kapitalizem ne vodi nujno v izkoriščanje okolja ali otroškega dela, na primer. Tržni mehanizem je zgolj eden od načinov za določanje cene kakšne stvari. Tudi v planskih gospodarstvih so bili in so še otroci izkoriščeni, okolje pa onesnaženo. Razlika jele v tem, da ceno določa centralni komite, ne pa ponudba in povpraševanje. Tam je idiotizem koncetriran, v kapitalizmu pa razdeljen.

Tržni kapitalizem je stroj, ki resda ni popoln, je pa najmanj nepopoln, kar smo jih izumili do sedaj. Toda stroj nima duše. Trgi razumejo učinkovitost, nič več in nič manj, značaj kapitalizma pa moramo razvijati sproti, sicer se nam utegne zgoditi, da se bomo nekega jutra zbudili ob zveri, čeprav smo zvečer v posteljo legli z lepotico.

Morda še nikoli nismo imeli boljše priložnosti za bogatejše življenje, ustvarjanje navdihujočih organizacij in družb, v katerih vi ljudje resnično lahko uresničili svoje sanje. Toda da bi se znebili človeške sence, ki ji pravimo revščina, pa naj bo ta materialna ali delovna, si moramo odgovoriti na davno vprašanje, kaj je v resnici dobro življenje.

V vsakem sistemu je star in večen problem družbe je, kako ohranjati množični nadzor nad elito. To so danes tisti sposobneži, ki imajo veliko moči, da dajo kapitalizmu tudi dušo. Če tisti, ki imajo v rokah denarnico ali pero (tipkovnico) niso pripravljeni vključiti tudi drugih, obstaja tveganja, da se bo množica končno zatekla v nasilje, da bi popravila položaj. Resnično težko pa se je pogajati, če vam nekdo meri puško v obraz, ne glede na to, koliko denarja imate in kako visok je vaš inteligenčni kvocient. Da bi kapitalizem ljudi odrešil, mora vključevati ljudi in jim namenjati pozornost na vseh ravneh. Globalna ekonomija mora delovati lokalno. V dobi naraščajočega individualizma je treba razviti družbo s krožnimi značilnostmi, ki temelji na dejanskih in izvirnih skupnih veščinah.

Bolj ali manj vsi se strinjamo, da si človeštvo prizadeva ustvariti tak sistem, ki bi bil hkrati zelo produktiven in človeški, se pravi, globalno vladno strukturo, ki bi vsebovala tako učinkovitost kot sočutje. Človeštvo je hočeš nočeš pred izbiro med kapitalizmom z razlogom in kapitalizmom s prekletstvom. Morda v resnici potrebujemo trge z moralo in pomenom – elito z etiko.

Iz sedanjega stabja imamo tri možnosti. Zadušitev z regulacijo. Če začnemo znova regulirati trge, bo prvi rezultat ta, da bodo postali manj učinkoviti. In če trgi postanejo manj učinkoviti, se pogača, ki je na voljo za delitev zmanjša. Vladarji egokonomije bodo od manjše pogače zahtevali prav tolikšen delež kot pred regulacijo.  V bistvu bi se znašli v položaju, ko bi revni postali še revnejši. Drugi pristop je tolažba z vero. Vse vrste verskega ali kakšnega koli drugega fanatizma so od nekdaj bile in vedno bodo opij za ljudstvo, ki jih odvrača od pomembnih stvari in potrebnih ukrepov. Tretja in najboljša čeprav zelo zahtevna različica je razsvetlitev s sodelovanjem. Vsi razmišljamo o spreminjanju sveta, nihče pa ne razmišlja o spreminjanju sebe. Značaj ni logična posledica sposobnosti ali kapitalizma. Odgovornost moramo sprejemati kot odjemalci, kot sposobni posamezniki in kot kapitalisti, ko vlagamo svoje prihranke, če jih imamo. Tudi podjetja so odgovorna za to, kar se dogaja. Za veliko potencialnih zaposlenih in odjemalcev je tisto, za kar si podjetje prizadeva, prav tako pomembno kot tisto, kar prodaja. Prevzemanje odgovornosti za ustroj sveta se začne s prevzemanjem osebne odgovornosti. Dobra novica je, da vsi postajamo vladarji sveta. V takšnem svetu morate biti stoodstotno zvesti samemu sebi.

Namreč šibkih posameznikov ni, obstajajo le šibke družbe in organizacije, ki ljudem odrekajo pravico do razvijanja talentov, s katerimi se rodimo. Morda je največ, na kar lahko upamo, neka mera stabilnosti, varnosti in gotovosti v sebi – znotraj naših organizacij. Če hočemo, da bo naše življenje izpolnjeno s pomenom, moramo vsak trenutek osmisliti vsak svoj trenutek. Če hočemo uspeti moramo nehati opazovati druge, kajti tekmujemo s samim seboj. Posnemanje nas ne bo pripeljalo nikamor. Ozrite se navznoter.

Lahko vzamete vajeti v svoje roke. Uspešne regije, korporacije, moški in ženske vedo, da je veliko bolje biti prvovrstna inačica samega sebe kot drugorazredna različica koga drugega. Osvobodite svoj um in vse drugo bo sledilo.

Viri:

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel, GV Založba, 2001

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Karaoke kapitalizem, GV Založba, 2004

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel do konca, GV Založba, 2008

Print PDF

Če potrebo po razumevanju okolja, predvsem tiste, ki izhaja iz kriznih časov, postavimo še v bolj praktični okvir, naletimo na vprašanja, kot so: Ali bo to, da ne obvladujem dobro računalniških programov močno vplivalo na mojo jutrišnjo vrednost na trgu dela? Zakaj moj otrok preživi 24 ur pred računalnikom in kako v nekaterih primerih ve več od mene? Kako bom lahko prišel do službe? Ali mi je zdravnik predpisal prava zdravila, saj na internetu piše strokovni članek, da se to da pozdraviti drugače? Zakaj se na  določena delovna mesta prijavi po par sto kandidatov? Ali moram biti res 24 ur dosegljiv na telefonu za svoje stranke in vse ostale? Hranjenje zarodnih celic, le zakaj bi to lahko nekoč koristilo mojemu otroku? Ali je res, da država ne bo poskrbela zame, vključno s pokojninami? Zakaj je danes tako težko uspeti, če se podaš v podjetništvo? Kdo so tisti, ki danes res služijo veliko denarja? Obstaja danes kaj močnejšega kot politika? Zakaj moram delati več kot 10 ur na dan? Živimo kakovostno življenje v kapitalizmu? Kam gremo jutri? Ali naj dovolim hčerki, da gre na lepotno operacijo? Takšnih in podobnih vprašanj je na tisoče.

Vsa ta vprašanja se nanašajo ravno na današnji politični, ekonomski in družbeni ekosistem v katerem se nahajamo ter vektor, ki kaže smer razvoja tega ekosistema. Nad tem ekosistemom bdi le eno samo mogočno pravilo. Edina stalnica so spremembe. To je človeštvo spoznalo že zelo zgodaj svojega obstoja. Potem smo prišli še do spoznanja, da se hitrost teh sprememb povečuje. Vse se dogaja vedno hitreje in bolj bliskovito. Mehanizem za vsem tem je evolucija (postopno spreminjanje česa, navadno v popolnejše, bolj dovršene oblike, razvoj) oziroma revolucija (radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvedejo napredne družbene sile). V preteklosti smo se izmenično nahajali v obeh oblikah napredovanja. Ko človeštvo skozi evolucijo trči ob kakršen koli naravni ali socialni zid, prav tako tudi, ko se nahajamo v prevelikih družbenih ekstremih, se začne dogajati revolucija. Agrarna revolucija. Industrijska revolucija. Informacijska revolucija. In slednja se še ni končala, temveč dodobra začela. Prepleta se z drugimi revolucijami na mnogo drugih nivojih. Gre za mrežo, kjer se spremembe na enem področju, odražajo na vseh drugih področjih. Živimo v revolucionarnih časih, zato jih je tudi tako težko razumeti in jim slediti. Vse to poraja negotovost.

Najbolj smiselni korak je, da skušamo razumeti ekosistem in revolucijo v kateri se nahajamo in kako bo to na naša življenja (še) vplivalo. Ta revolucija bo namreč zagotovo pripeljala do tega, da bo še veliko več zgodb kot je Mura. Zato mora čim prej čim več ljudi ozavestiti, kaj se dogaja in tokove usmeriti v pravo pozitivno smer. Vendar se tokrat usmerjanje teh tokov dejansko začenja zgolj pri samem sebi. Da pridemo do tega spoznanja, moramo razumeti celotno dogajanje sodobnih sil razvoja ekosistema. To pa ni mačji kašelj.

Problem razumevanja sodobnega ekosistema sta se lotila švedska akademika Kjell A. Nordstom in Jonas Ridderstrale. Že več kot desetletje svojega časa posvečata preučevanju silnic in sistemov sodobnega časa. Napisala sta tri poslovne uspešnice na to temo in sicer Ta nori posel (Funky Business, GV Založba, 2001), Karaoke kapitalizem (Karaoke capitalism, GV Založba, 2003) in Ta nori posel do konca (Funky Business Forever, 2008). Vse tri knjige so postale ene izmed najbolj branih poslovnih knjig. Daleč najbolj prodorna je prva knjiga, kjer je zbranih tudi največ revolucionarnih misli in idej. Druga knjiga ponuja nekaj novih idej, s tem da gre bolj ali manj za dopolnitev prve knjige, s poudarkom na vodenju. Tretja knjiga je praktično dopolnjena izdaja prve knjige in poleg nekaj novih besed v uvodnem delu s poudarki na trendih, ne vsebuje novih idej. To je tudi izjemno zanimivo, saj deloma kaže na to, da se avtorja v nekaterih primerih celo ne držita svojih lastnih nasvetov.

Sicer pa oba avtorja knjig in profesorja na univerzi tudi v praksi odsevata vse to, kar sta zapisala. Poleg tega, da imata oba doktorat iz mednarodnega poslovanja, nosita usnjene hlače, imata obrite glave ter uhane, zbirata umetnine, poslušata Prodigy in imata namesto predavanj prave šove. Povsem netipična profesorja. Njuno delo ju je poneslo na čelo nove generacije evropskih gurujev poslovanja. Uvrstila sta se tudi na seznam »thinkers 50«, ki vsako leto izbere top managerske mislece, knjiga Funky business pa med top poslovne knjige vseh časov.

Glede na to, kako pomembno je razumeti ekosistem skupaj s silnicami in glede na to, da nisem našel nobene druge literature, ki bi bolj celostno razložila, kaj se danes dogaja, gre zagotovo za vsebine, v katere se je smotrno poglobiti, o njih temeljito razmisliti, obenem pa tudi spoznati, kje gre za pretiravanja, kje so pa mogoče sile še mnogo močnejše. Posebno, če to apliciramo na naše lokalno okolje, kljub temu da postajamo globalna družba. Tako v nadaljevanju podajam (zame) glavne zamisli iz vseh treh knjig z nekaj lastnimi komentarji. Ne glede na to, da sem v nadaljevanju zajel bistvene ideje vseh treh knjig, priporočam, da vzamete v roke to odlično branje in se še bolj poglobite v razumevanje sodobnega ekosistema. Nenazadnje boste zagotovo v knjigah našli tudi stvari, ki so vam bolj pomembne. Saj namreč živimo v dobi individualizma. Vsekakor pa gre za obvezno branje, prav za vse.

Sodobnega okolja seveda ni moč opisati celostno v nekaj besedah ali kratki objavi. Prav tako gre za več nivojev oziroma perspektiv, kako vplivajo dejansko imajo vse te spremembe (družba, silnice, trg, organizacije, posameznik). Prva knjiga Ta nori posel (Funky Business) obsega pet ključnih poglavij, strukturiranih prav na perspektivah in sicer (1) Funky časi, kjer opredeljuje in opisuje na splošno obdobje v katerem se nahajamo in zakaj je to revolucionarno, (2) Sile funka, kjer opisuje, kaj so dejansko silnice, ki ustvarjajo te negotove čase, (3) Funky vas, ki opredeljuje nove vzorce in zahteve tiranskih odjemalcev in neizprosnih trgov, s čimer se bodo morala slej kot prej soočiti vsa podjetja, (4) Funky d.d., kjer so opisani predlogi, kako naj se posamezno podjetje sooči s sodobnim svetom in zadnje poglavje (5) Funky vi, kjer se nasveti dotaknejo ravni vsakega posameznika, ki živi v tem norem svetu.

Te delitve sem se držal tudi sam in objavo razbil na pet delov. Vsaka objava vključuje glavne ideje iz vseh treh knjig in ponekod tudi moj komentar ali mnenje. Prva objava Funky časi je pomembna za prav slehernega prebivalca našega planeta. Z namenom zgolj preživetja ali zagotovitve želenega standarda življenja. Nihče ne bo ušel tem časom. Sile funka, Funky vas in Funky d.d. so pomembne predvsem za podjetnike in vse, ki se nahajajo v poslovnih vodah, ali so drugače povezani z organizacijami. Na koncu je še poglavje Funky vi, ki je pomembno za vse, ki želijo uspeti v tem svetu, ne glede na to ali imajo svoje podjetje ali ne.

Vse skupaj je seveda začinjeno z veliko pretiravanja, kar pa je konec koncev tudi ena izmed značilnosti sodobnega ekosistema. Ne smejo nas odbiti tudi občasna navidezna protislovja, ki ob poglabljanju v celostno sliko in povezovanju idejnih fragmentov, dobijo celo svoj smisel.

Glede na to, da so moje objave že tako ali tako (pre)dolge in da gre za veliko tehtnih misli, bom pripravljeno vsebino ločeno v več prispevkih, objavil tudi v krajšem časovnem zamiku. Tudi preveč dobrega postane slabo.

Print PDF

V tokratnem govoru, prav tako v dobrih 3 minutah pa Richard razloži, kaj se lahko zgodil, če uspemo in nehamo slediti tem osmim faktorjem. Njega je to pripeljalo do nečimrnosti, hitrih avtomobilov, močnega upada posla, ker se je osredotočil na denar, namesto na stranke in na koncu tudi do jemanja pomirjeval. Ko se je zopet fokusiral na osem faktorjev uspeha, je dosegel še večje uspehe, kot kdajkoli prej. Je pa zato potreboval sedem let, zato je seveda tudi vztrajnost med omenjenimi osmimi faktorji. Nauk je, da življenje in s tem tudi uspeh ni samo cilj, temveč predvsem vseživljenjska pot. Spanja na lovorikah ni; za osvojitvijo določenega nivoja izzivov, pridejo novi, še večji. Tako rasemo in se razvijamo. In še to, denar ne mora kupiti sreče. J

Uživajte v ogledu videa, traja le 3 minute.

Print PDF

Pri tem preučevanju karakterjev obstaja še en izjemno pomemben element. Ste se kdaj vprašali, kdaj se pokaže pravi človeški značaj – se na primer pravi prijatelj izkaže v resno kriznih situacijah, ali ko je vse v najlepšem redu? Bo prava narava voditelja prišla na dan, ko si bo domišljal možnosti za spremembe tokov zgodovine, z besedami risal gradove v oblakih, ali ko bo dejansko imel to moč v rokah? Komu gre  priznati zvestobo za vrlino; lepotici, ki se ji ob vsaki mesečini šepetajo besede skušnjave, ali izolirani deklici, ki ji je zvestoba praktično izgovor za kompenzacijo strahu pred razočaranjem? Besede, opredelitve in razpredanja dejansko pomenijo malo, dejanja v situacijah testa integritete pokažejo pravo naravo.

Zgodovina Evrope je imela več obdobij, ko je imel posameznik bolj ali manj absolutno oblast na določenem območju. Praktično mu je bilo dopuščeno, da je pokazal pravo svojo naravo, pod pritiskom odgovornosti, pričakovanj, svobode, moči in predvsem svojega lastnega karakterja. In ena največjih entitet s tako ureditvijo je bil dolgo obdobje antični Rim, tako z različnimi oblikami diktature, kot tudi cesarji. Najbolj poznan je gotovo Gaj Julij Cesar, ki je bil kot znano brutalno umorjen. Dekadenca antičnega Rima se za njim stopnjuje, pod vsakim vladarjem na svoj način, dokler ne doseže enega izmed več točk dna z vladavino Nerona. O njegovi pravi naravi, ki je prišla na dan z oblastjo, je znano veliko. Vsem priporočam tudi ogled predstave v ljubljanski Drami (Neron), kjer ima glavno vlogo Jurij Zrnec. V tem obdobju od Gaja Julija do Nerona je bila velika večina cesarjev verjetno umorjena, v ospredju pa vladajo pohlep, moč, razvrat, oblast itn. Stvari se nekoliko spremenijo z naslednjim obdobjem (flavijska dinastija), kjer sta najbolj poznana Vespazijan in Tit, oče in sin, pri čemer je dal prvi zgraditi tudi veliki amfiteater v Rimu. Po moji oceni je bilo to predvsem obdobje trde roke, vzpostavljanja reda in miru, po velikem obdobju krize vrednot.

Nato pa sledi obdobje razcveta Rima in petih »dobrih« cesarjev. To je obdobje, ko so posamezniki z absolutno močjo, pustili pozitivni pečat v zgodovini človeštva. Kljub temu, da bi lahko počeli bolj ali manj kar se jim je zahotelo. Eden od petih velikih cesarjev, filozofsko naravnan, je bil Mark Avrelij, o katerem sem že pisal. Drugi, prav tako izjemno velik človek, ki je pravzaprav imenoval Marka za naslednika, je bil Hadrijan, cesar miru. Nekateri trdijo, da je bilo za časa njegove vladavine eno najlepših obdobji človeštva. Poleg delovanja v duhu miru je zgradil mnogo knjižnic, gledališč, term, obnovil spomenike ter si prizadeval za intelektualni in kulturni razcvet Rima. Obnovil je tudi enega najbolj ohranjenih antičnih arhitekturnih objektov, vsem dobro poznan Pantheon, prav tako zgradil dolg obrambni zid v Veliki Britaniji, ki je simbol utrditve in trdnih temeljev imperija. Velja pa omeniti, da je bil Hadrijan tudi strasti popotnik.

Poleg ogromno informacij na internetu, je v slovenščino prevedena knjiga Hadrijanovi spomini, izpod roke Marguerite Yourcenar. Skrbno preučevanje njegovega življenja je privedla v izjemen oris te zgodovinske osebnosti, ki vključuje tako določene ključne prelomne elemente Hadrijanovega življenja, kot tudi oris njegove osebnosti. V nadaljevanju podajam nekaj meni najbolj zanimivih odsekov knjige, v katerih se skriva marsikatera modrost, tudi glede nekaterih sodobnih problemov v povezavi s svetom, politiko in poslom. Odseki niso urejeni, le direktno podani iz knjige, ki pa je napisana kronološko, skozi pismo Hadrijana svojemu prijatelju. Glede na to, da je vsebine kar nekaj, so tisti najbolj zanimivi odseki še posebno označeni.

Hadrijanovi spomini

Použiti sadež pomeni sprejeti vase lepo, živo, tujo stvar, ki jo tako kot nas hrani in vzreja zemlja; pomani opraviti žrtvovanje, v katerem imamo sebe raje od stvari. Nikoli nisem ugriznil v hlebec kasarniškega kruha, ne da bi se ob tem začudil, da se ta težki in grobi pripravek zmore spremeniti v kri, v toploto, morda v pogum.

Vendarle sem v nekaterih trenutkih svojega življenja, denimo v obdobjih obrednega posta ali med verskimi posvetitvami, spoznal tako prednosti kot tudi nevarnosti različnih oblik zdržnosti in celo prostovoljnega stradanja, ki jih za duha predstavljajo ta vrtoglavici podobna stanja, v katerih telo, ki smo mu odvzeli del bremena, vstopi v svet, za katerega ni bilo ustvarjeno in ki daje slutiti hladno lahkost smrti.

Vendar mi popolna privrženost nekemu sistemu ni nikoli ugajala in ne bi hotel, da mi nek pomislih odvzame pravico, da se najem prekajenega mesa, če bi se mi ga slučajno zahotelo ali če bi bila edina dosegljiva jed.

Ni nujno, da se ljubitelj vina odpove razumu, ljubimec pa, ki ga ohrani, ni docela pokoren svojemu bogu. Zdržnost ali pretiravanje v katerikoli drugi stvari zavezujeta človeka samega.

(->) Tako kot vsakomur je tudi meni na voljo troje načinov presojanja človeškega življenja: preučevanje samega sebe, ki ji od vseh metod najtežja, najnevarnejša, a tudi najbolj plodna; opazovanje ljudi, ki skoraj vedno najdejo način, da nam prikrijejo skrivnosti ali nas skušajo prepričati, da jih imajo; in slednjič knjige, s svojimi značilnimi zamiki v gledališču, ki poganjajo med vrsticami.

Prebral sem skoraj vse, kar so napisali naši zgodovinarji, pesniki celo pripovedniki, četudi slednji slovijo kot lahkotni, in morebiti jim dolgujem več spoznanj, kot sem si jih v precej raznolikih okoliščinah svojega življenja nabral sam. Pisana beseda me je naučila poslušati človeški glas, tako kot so me veličastne, negibne drže kipov naučile ceniti gibanje. Pozneje pa mi je knjige pojasnilo življenje.

(->) Zelo težko bi se privadil svetu, v katerem ne bi bilo knjig, vendar resničnosti ni v knjigah, ker je ne morejo zajeti v celoti.

(->) Včasih verjamem, da velike ljudi določa ravno njihov skrajni položaj, na katerem  – in v tem je njihovo junaštvo – vztrajajo vse svoje življenje. Ti ljudje predstavljajo naše pole ali antipode.

Seznanil sem se z vsemi skrajnimi položaji zaporedoma, vendar se na nobenem nisem obdržal; življenje je vselej hotelo, da zdrsnem z njih. In vendar se ne morem – tako kot kak kreposten kmet ali nosač – ponašati z življenjem, ki bi se dalo umestiti v sredino.

Nisem med tistimi, ki pravijo, da jim njihova dejanja niso podobna. Morajo mi biti podobna, ker so moje edino merilo in edini način, da se zapišem  v spomin ljudi in celo svojega.

Sleherno življenje, celo najmanj zanimivo, deloma mineva v iskanju smisla bivanja, začetka in izvora.

(->) Legenda ima v eni stvari prav: dokazuje, da odločitve volje in duha prekašajo okoliščine.

Kar zadeva vaje v govorništvu,…, naučile so me prodreti v misel kateregakoli človeka, razumeti, da se vsakdo odloči, živi in umre po lastnih pravilih.

Zaposlovali sta me enkrat matematika, drugič umetnost, ki sta pravzaprav vzporedni iskanji.

(->) Kot človek stvarnega duha me je naučil, da je bolje ceniti stvari kot besede, da ne gre  zaupati obrazcem, da več velja opazovanje kakor sodba.

Ljudi ne preziram. Če bi jih zaničeval, ne  bi imel nobene pravice niti razloga, da bi jim poskušal vladati. Vem, da so nečimrni, nevedni, pohlepni, nemirni, zmožni skoraj vsega, da bi uspeli, se uveljavili, pa četudi le v lastnih očeh, ali  da bi se preprosto izognili trpljenju. Vem, da sem sam prav tako, vsaj na trenutke, ali pa bi to lahko bil. Razlike, ki jih zapažam med sabo in svojimi bližnjimi, so preveč zanemarljive, da bi v končnem seštevku lahko kaj pomenile.

Tudi najmračnejši med ljudmi premorejo nekaj svetlobe: tisti morilec prav dobro igra na piščal; oni delovodja, ki z udarci biča trga hrbte sužnjev, je morebiti dober sin; ta slaboumnež bi razdelil z mano zadnji košček kruha.

Poleg tega je malo ljudi, ki bi jih ne bilo mogoče nečesa s pridom naučiti. V veliki zmoti smo, ko poskušamo iz vsakogar povleči tiste vrline, ki jih nima, pozabimo pa negovati tiste, ki jih ima.

V eni stvari sem se počutil vzvišenega nad običajnimi ljudmi; sem svobodnejši in obenem bolj pokoren, kot si drznejo biti oni. Skoraj vsi slabo poznajo svojo dejansko svobodo kot tudi resnično sužnost. Preklinjajo svoje okove; včasih se zdi, da se z njimi postavljajo. Po drugi strani pa zapravljajo čas z brezplodnimi predrznostmi; ne znajo spleti lahkotnejšega jarma. Sam sem dosti bolj iskal svobodo kakor moč – in moč samo zato, ker deloma podpira svobodo. Ni me zanimala filozofija svobodnega človeka (vsi, ki se poskušajo v njej, me dolgočasijo), temveč metoda iskal sem točko, kjer se naša volja spaja z usodo, kjer disciplina podpira naravo, namesto da bi jo zatirala.

Spočetka sem iskal zgolj svobodo počitnic, proste trenutke. Premor jih vsako dobro urejeno življenje in kdor si jih ne zna vzeti, ne zna živeti.

Včasih sem si celo drznil izbrisati pojem utrujenosti vse do njegove fizične razsežnosti.

Nasprotno pa sem včasih v neskončnost delil: vsako misel, sleherno dejanje sem vzel kot pretrgano, razdeljeno na ogromno manj pomembnih misli in dejanj, ki jih je mnogo lažje obvladovati. Težavne misli so tako razpadle v drobcene majhne odločitve, ki jih sprejmemo zaporedoma in peljejo ena k drugi, pri čemer postanejo lahko in neizogibne.

Najbolj vsakdanja dela sem opravljal brez težav, če sem jih le hotel vzljubiti. Takoj ko sem začutil odpor do neke stvari, sem iz nje naredil predmet preučevanja in se naprezal, d bi v njej odkril razlog za veselje.

(->) Tako sem z mešanico previdnosti in poguma, skrbno nadzirane pokornosti in kljubovanja, skrajne nepopustljivosti in preudarnega popuščanja naposled sprejel samega sebe.

(->) Ni mogoče tako zlahka ustaviti človeka, ki je trdno odločen, da bo nadaljeval svojo pot.

Imel sem nekaj prednosti, ki so bile lastne le meni: ljubezen do te neizprosne dežele in strast do vseh prostovoljnih, začasnih oblik odrekanja in strogosti.

Večina mojih tako imenovanih junaštev je bila sicer zgolj nespametno izzivanje; danes v njih z nekoliko sramu odkrivam nizkotno željo – pomešano s skoraj svetim zanosom, o katerem sem pravkar govoril – da bi za vsako ceno ugajal in pritegnil pozornost.

Pogum, kakršnega bi vselej želel imeti, bi bil hladen, neprizadet, očiščen sleherne telesne vznesenosti, neomajen kot ravnodušnost kakšnega boga. Ne domišljam si, da sem ga kdajkoli dosegel. Ponaredek, ki sem se ga oprijel kasneje, je bila v mojih slabih trenutkih zgolj cinična brezbrižnost do življenja, v najsvetlejših pa občutek dolžnosti, na  katerega sem se obesil. Vendar pa sta se, če je nevarnost trajala dalj časa, cinizem in občutek dolžnosti umaknila deliriju neustrašnosti, čudnemu orgazmu človeka, ki je eno s svojo usodo.

(->) Vselej sem rad opazoval velikega strokovnjaka pri delu.

V veliki meri sem izgubil svojo odvratno željo po ugajanju. Brazgotina na bradi mi je služila za pretvezo, da si pustim kratko brado grških filozofov.

Moje življenje ni bilo zanje nič manj skrivnostno; v resnici si ga niso želele spoznati, raje so vsepovprek sanjarile o njem.

V modo sem uvedel strogost, ki sem se ji podrejal tudi sam; iznašel sem kult vzvišene discipline, ki sem ga pozneje uspel razširiti na celotno vojsko.

Odslovil sem nesposobne uradnike; dal sem usmrtiti najslabše. Odkril sem svojo neizprosnost.

Okoli mene se je zbralo nekaj mož čudovito trdne volje, tesno povezana skupinica, ki sem ji poveljeval, je premogla najvišjo obliko vrline, edino, ki jo še trpim: trdna odločenost, biti koristen.

Pomembno je bilo zgolj to, da nekdo nasprotuje osvajalni politiki, premotri njene posledice in njen izid, in se, če le mogoče, pripravi, da nekoč popravi njene napake.

Prihodnost sem predvidel dokaj natančno, kar je povsem mogoče, če smo poučeni o dobršnemu delu prvin, ki tvorijo sedanjost.

Oba je prežemala strast do okraševanja, spet drugič do očiščevanja svoje duše, do izkušanja duha na vseh poskusnih kamnih.

Motimo se, če imamo prezgodaj prav. Še več, dvomil sem sam vase: kriv sem bil nizkotne nejevernosti, ki nam prepreči prepoznati veličino človeka, ki ga predobro poznamo; pozabil sem, da nekateri ljudje premikajo meje usode in spreminjajo zgodovino.

Mučile so me vse težave cesarstva, toda moja lastna me je težila najbolj. Hotel sem oblast. Hotel sem jo, da bi uveljavil svoje načrte, preizkusil svoje rešitve, vzpostavil mir. Hotel sem jo zlasti zato, da bi pred smrtjo bil tisto, kar v resnici sem.

Spoznal sem, da se v življenju uresniči le malo ljudi: njihova nedokončana dela sem presojal z več sočutnosti. Strah pred neizpolnjenim življenjem je mojo misel priklepal na eno samo točko; strmel sem vanjo kakor v ognojek. Za moj pohlep po oblasti je veljalo podobno kot za poželenje, ki ljubimcu preprečuje jesti, spati, misliti in celo ljubiti, dokler niso opravljeni določeni obredi. Brž ko mi je bilo prepovedano, da bi o prihodnosti odločal kot gospodar, so se mi tudi najbolj nujne naloge zdele odvečne; da bi spet želel biti koristen, sem potreboval zagotovilo, da bom vladal.

Poglavitno je, da človek, ki pride na oblast, zatem dokaže, da si jo je zaslužil.

Vendar me je red na ulicah zadovoljil le napol; hotel sem, da bi se vrnil v duha, ali bolje, da bi v njem prvič zavladal.

(->) Če imajo mržnja, omejenost in norost trajne učinke, ni nobenega razloga, da jih ne bi imeli tudi razumnost, pravičnost, dobrohotnost.

(->)Mir je moj cilj, vendar nikakor moj malik; beseda ideal je predaleč od resničnosti, da bi mi lahko ugajala.

Kot vsepovsod drugje, se tudi tu nisem hotel podrejati sistemu. Vojno sem sprejel kot sredstvo za dosego miru, če pogajanja niso zadostovala, tako kot se zdravnik odloči za kavter, potem ko je poskusil s preprostejšimi sredstvi. Človeške zadeve so tako zapletene, da tudi moja miroljubna vladavina premore svoja obdobja vojne, tako kot ima življenje velikega vojskovodje hočeš nočeš tudi svoja obdobja miru.

Meni, ki sem dajal prednost idejam, načrtom ali kvečjemu bodoči podobi samega sebe, se je ta banalna vdanost človeka človeku zdela osupljiva in nedoumljiva.

Brez primesi strahu bi bilo deviško zlato spoštovanja premehko.

Skrajna vljudnost, v kateri so neotesanci nekoč videli obilo šibkosti, morda celo strahopetnosti, se jim je zdela kakor gladka in pološčena nožnica moči.

Vsak od nas premore več vrlin, kot mislimo, vendar pa pridejo na dan šele z uspehom, morda zato, ker se pričakuje, da se bomo tedaj nehali ravnati po njih.

Hotel sem, da bi bil moj prestiž oseben, zlepljen s kožo in v hipu izmerljiv v pojmih umske gibčnosti, moči in izvršnih dejanj.

Hvaležen sem bogovom, da so mi naklonili živeti v dobi, v kateri je moja naloga premišljeno preurediti svet.

(->) Mislim, da vsej  filozofiji sveta ne bi uspelo ukiniti suženjstva: spremenilo se bo kvečjemu ime. Lahko si zamišljam hujše oblike suženjstva od naše, hujše, ker so prikritejše: bodisi da bi ljudi spremenili v neumne, zadovoljne stroje, ki bi mislili, da so svobodni, medtem ko bi bili sužnji, bodisi da bi jih prikrajšali za človeške užitke in kratkočasja ter jim privzgojili prav tako fanatično veselje do dela, kot je pri barbarskih ljudstvih strast do vojne. Še vedno mi je ljubše naše suženjstvo telesa od sužnosti duha in domišljije.

Del naših nadlog izvira iz tega, da je preveč ljudi sramotno bogatih ali obupno revnih.

Vzvišena disciplina je dolžna pripomoči k človečnosti svoje dobe.

Vendar sem se zanesel zlasti na popolno pripravljenost telesa: hitri pohod na  razdaljo dvajsetih milj mi je bil toliko kot nič, noč brez spanja je bila le povabilo k razmišljanju. Malo je ljudi, ki skozi življenje ljubijo potovanja, to neprestano razbijanje vseh navad in nenehno pretresanje predsodkov. Trudil sem se, da bi imel čim manj navad in nobenega predsodka.

Hotel sem živeti sredi čim večjega razkošja melodij iz oblik.

(->) Podoben sem našim kiparjem: človek mi zadostuje; v njem najdevam vse, celo večnost.

Moč, Pravičnost, Muze. Moč je predstavljala temelj, strogost, brez katere ni lepote, in odločnost, brez katere ni pravice. Pravičnost je pomenila ravnovesje delov, celo ubranost razmerij, ki je ne sme popačiti nobeno pretiravanje. Moč in Pravičnost sta bili zgolj dobro uglašeni glasbili v rokah Muz. Sleherno nasilje, sleherna nesreča, je pomenila žalitev lepega telesa človeštva, ki jo je treba prepovedati. Sleherna krivica je bila napačna nota v harmoniji sfer, ki se ji moramo ogniti.

Sleherni človek mora v teku svojega kratkega življenja neprestano izbirati med neutrudnim upanjem in modro odsotnostjo upov, med užitki kaosa in trdnosti, med Titanom in Olimpijcem. Izbirati med obema ali ju uspeti uskladiti med seboj.

Groza me je nekoristnih razprav, v katerih vsakdo ve že vnaprej, če bo popustil ali ne; resnica v poslu koristi zlasti temu, da so stvari preprostejše in da se naglo premikajo naprej.

Veliko sem se lahko naučil od teh nepopustljivih fanatikov, a pod pogojem, da zasukam smisel njihove lekcije. Ti modreci so si svojega boga prizadevali najti onstran oceana  oblik, ga omejili na lastnost edinstvenega, nedotakljivega in netelesnega, ki se ji je odrekel tistega dne, ko je sklenil postati vesolje Moj odnos do božanskega je bil drugačen. Predstavljal sem si, da mu pomagam v naporu, da bi razsvetlil in uredil svet, razvil in pomnožil njegove zavoje, veje in zasuke.

Pri štiriinštiridesetih sem se čutil osvobojenega nestrpnosti, gotovega vase, tako popolnega, kot mi je dopuščala moja narava, večnega. Razumeti moraš, da gre tu za umski pojem; deliriji, če jih že moramo imenovati tako, so prišli pozneje. Bog sem bil preprosto zato, ker sem bil človek.

Prihodnost se je zdela nepomembna; prenehal sem zastavljati vprašanja preročiščem; zvezde so bile le še čudoviti obrisi na oboku neba.

S skrajnostmi v vrlinah je enako kakor s skrajnostmi v ljubezni, njihova vrednost je v njihovi redkosti, v njihovem značaju neponovljive mojstrovine in prave nezmernosti.

Slabo sem razumel , zakaj bi kdo hotel zapustiti svet, ki se mi je dozdeval lep, in ga vsem bolečinam navkljub ne bi izčrpal do konca, do poslednje možne mislim stika in celo pogleda.

Spokojnost, tako zelo naklonjena delu in urjenju duha, je po moje eden najlepših učinkov ljubezni.

Vse bolj se mi je zdelo, da so vsa božanstva skrivnostno stopljena v Enem, da so neskončno mnogovrstna izžarevanja in enakovredna razodetja ene same sile, njihova protislovnost je zgolj eden od načinov njihove ubranosti. Zastavil sem si nalogo, da zgradim svetišče Vsem bogovom, Panteon.

Ni mi bilo do tega, da bi na spomeniku, ki je bila moja zamisel, stalo moje ime. Močno pa mi je ugajalo, da ga je več kot stoletje star napis spajal z začetkom cesarstva, z umirjeno Avgustovo vladavino. Tudi če sem napravil kaj novega, sem se rad počutil kot nadaljevalec. Prek Trajana, ki je uradno postal moj oče, in Nerve, ki je postal moj prednik, sem bil povezan tudi z dvanajsterico cesarjev, do katerih je bil Svtonij tako neprizanesljiv. Tiberijeva bistrovidnost, manj njegova trdosrčnost, Klavidjeva učenost, manj njegova šibkost, Neronova ljubezen do umetnosti, vendar brez sleherne topoglave nečimrnosti, Titova dobrota, manj njegova puščobnost, Vespazijanova gospodarnost, brez njegove smešne skoposti – vse te lastnosti so mi ponujale obilo zgledov, ki sem si jih prizadeval doseči. Ti vladarji so že odigrali svojo vlogo v javnih zadevah; odtlej je bila moja naloga, da med njihovimi dejanji izberem tista, ki jih je vredno nadaljevati, učvrstim najboljša in popravim najslabša; da tako ravnam vse do dne, ko bodo drugi možje, bolj ali manj sposobni, a v enaki meri odgovornosti, prevzeli nalogo, da enako napravijo z mojimi.

Kot veliko žensk, nedovzetnih za ljubezen, je slabo poznala njeno moč; ta nevednost je izključevala tako ljubosumje kot prizanesljivost.

(->) Kolikor vem, naj bi modrost obstajala v tem, da predvidimo naključja, ki so življenje samo, in si pri tem prizadevamo izločiti najslabša.

Sčasoma je odkritost postala edina vrlina, ki sem ji bil privržen.

Toda prihodnost mi ni mogla ničesar več prinesti, vsaj nič takšnega, kar bi veljalo za dar. Opravil sem svojo trgatev; mošt življenja je napolnil kad. Resda sem nehal svojo usodo že zdavnaj prenehal nadzirati, vendar pa sem v skrbno izdelanih pravilih, ki sem se jim podrejal v preteklosti, videl le še prvo učno dobo človekove poklicanosti; so kakor verige, ki se jih prisili nositi plesalec, da bo bolje poskočil potem, ko jih bo odložil.

Mojo vedoželjnost so pritegnila vmesna področja, kjer se stapljata telo in duša, kjer sanje ustrezajo resničnosti in jo včasih celo prehitijo, kjer si življenje in smrt izmenjujeta lastnosti in maske.

(->) Naglas sva sanjarila: je duša le skrajna dovršenost telesa, krhko pričevanje muke in užitka bivanja? Ali pa je morda starejša od telesa, ustvarjenega po njeni podobi, in ga uporablja le začasno, kot zasilno orodje? Jo zmoremo poklicati nazaj v meso in med njima spet vzpostaviti tesno povezanost, zgorevanje, ki ga imenujemo življenje? In če duše premorejo lastno istovetnost, se morda lahko izmenjujejo med sabo, prehajajo od enega bitja k drugemu kot krhelj sadeža ali požirek vina, ki si ga v poljubu izmenjata ljubimca? Vsak modrec vsaj dvajsetkrat na leto spremeni mnenje o teh stvareh; moj skepticizem se je vedno bojeval z vedoželjnostjo, moje navdušenje z ironijo. Vendar pa sem se prepričal, da razum pusti pronicati do nas zgolj borno usedlino dejstev.

Neka ženska, katere nekoliko hladna lepota bi me zapeljala, če se ne bi odločil, da svoje življenje poenostavim in omejim na tisto, kar je zame najpomembnejše, je igrala na trikotno harfo z otožnim zvenom.

Sovražim poraz, celo poraz nasprotnikov.

Moje spoštovanje do nevidnega sveta ni segalo dovolj daleč, da bi zaupal božanskim blebetanjem.

Nešteto neumnih govoric o moji nesreči se je že razširilo po svetu; celo na ladjah, ki so me spremljale, so krožile okrutne, sramotilne pripovedi; pustil sem, da govorijo, kajti resnica ni bila tiste vrste, ki bi jo povedali naglas.

(->) Krhki obrambni zidovi, s katerimi se človek zoperstavlja smrti, so se razvijali v dveh smereh: prvi nam predstavlja smrt kot neizbežno zlo, nas opominja, da ne lepota, ne ljubezen, ne mladost ne ubeže propadu; nam naposled dokaže, da je življenje s svojim spremstvom nadlog še strašnejše od smrti in da je bolje umreti kot ostareti. K tem  resnicam se zatekamo zato, da bi se laže vdali v usodo; upravičujejo predvsem obup. Drugi niz dokazov spodbija prvega, tona naši filozofi teh stvari ne motrijo tako od blizu; zdaj ni več šlo za sprijaznjenje s smrtjo, temveč za njeno zanikanje. Pomembna je le duša; nesmrtnost te neotipljive reči, ki je nikoli nismo videli delovati zunaj telesa, vzvišeno razglašajo kot dejstvo , ne da bi se prej sploh potrudili dokazati njen obstoj. Sam nisem bil tako prepričan o tem: če glas, nasmeh, pogled, te neizmerljive resničnosti, razpadejo v nič, zakaj ne bi tudi duša?

Pesnik zmaga nad rutinami ter besedam vsili svojo misel šele z napori, ki so prav tako dolgotrajni in vztrajni kot moja vladarska prizadevanja.

… nekako v tem času mi je Kvadrat, škof kristjanov poslal apologijo svoje vere… prebral sem njegovo delo; iz vedoželjnosti sem Flegontu celo poveril nalogo, da zbere podatke o življenju mladega preroka po imenu Jezus, ustanovitelja ločine, ki je pred približno stotimi leti umrl kot žrtev judovske nestropnosti… V sila pustem Kvadratovem pisanju sem vendarle okušal ganljivi čar kreposti preprostih ljudi, njihovo milino, prostodušnost, medsebojno vdanost… Vendar sem bil pozoren tudi na določene nevarnosti… Pod medlo in vase zaprto nedolžnostjo sem zaslutil okrutno neizprosnost sektaša vpričo tujih načinov življenja in razmišljanja, nesramno oholost, s katero se postavlja nad druge, pogled, prostovoljno zamejen s plašnicami.

Platon je napisal Državo in proslavil idejo pravičnika, vendar smo mi tisti, ki se na podlagi lastnih napak trudimo, da bi iz države naredili ljudem koristen stroj, katerega kolesje bi terjalo kar najmanj žrtev.

Marljivost, skrbnost, ukvarjanje s podrobnostmi, ki priostrijo drznost načrtov v celoti, so vrline, ki sem jih pridobil v Rimu.

Moj cilj je bil preprost: zmanjšati sem hotel gmoto protislovij in zlorab, ki pravni postopek spremenijo v goščavo, kamor si pošteni ljudje ne upajo vstopiti in kjer odlično uspevajo roparji.

Najmanjši spodrsljaji v političnem življenju so me razdražili z isto silo, kot me je v Vili razjezila drobna nepravilnost v tlaku, kapljica voska na marmornati mizi in najneznatnejša napaka pri predmetu, ki naj bi bil brez pomanjkljivosti in madežev.

Dejansko pa Izrael že dolga stoletja zavrača možnost, da bi bil zgolj ljudstvo med ljudstvi in njegov bog le eden izmed drugih.

Pozabljal sem, da v bitki med fanatizmom in zdravim razumom slednji le poredko zmaga.

Ne moremo se uveljaviti, če ne premoremo vsaj nekaj surove spretnosti.

Že od nekdaj mi prepisujejo nenavadna videnja in vzvišene skrivnosti. Motijo se: ničesar ne vem.

Toda prišle bodo druge tolpe, novi lažni preroki. Nasledniki bodo naša slabotna prizadevanja za izboljšanje človekovega položaja morda nadaljevali brez pazljivosti; zrno zmote in propada, ki se skriva v samem dobrem, bo v prihodnjih stoletjih morda celo pošastno zraslo. Svet se nas bo naveličal in si poiskal druge gospodarje; kar se nam je zdelo modro, bo postalo dolgočasno; kar priznavamo za lepo, bo morda veljalo za odvratno. Morda ima človeški rod potrebo po občasni kopeli v krvi in spustu v grob, kot mitrejski posvečenec.

S svojim telesom sem vselej živel v slogi: potihoma sem se zanašal na njegovo ubogljivost, na njegovo moč.

Ničesar ne vemo o bolezni, dokler ne spoznamo njene nenavadne podobnosti z vojno in ljubeznijo, njenih popustitev, zvijač in zahtev, te čudne in edinstvene zmesi, ki jo ustvari preplet značaja in trpljenja.

(->) Vse, kar osvetljuje človekov trud, pa čeprav za en sam dan, se mi je vpričo pozabljivosti sveta zdelo nadvse koristno.

Večina ljudi, ki kaj štejejo v zgodovini, je zaplodilo povprečne potomce ali še kaj hujšega od tega; zdi se, da so v sebi izčrpali vse zaloge moči nekega rodu. Očetovska ljubezen je skoraj vselej v sporu z interesi vladanja.

(->) Ena od redkih prednosti starosti je možnost, da odvržeš sleherno masko.

(->) Spremljal sem njegovo življenje: moje mnenje o njem se je neprestano spreminjalo, kot je mogoče samo pri ljudeh, ki se nas dotaknejo; pri ostalih se zadovoljimo s tem, da jih presodimo le v grobih potezah in enkrat za vselej.

Vsekakor ne bi bil eden tistih dobrodušnih vladarjev, ki mu lahko ukazuje vsakršna svojat.

(->) Včasih se sprašujem, ob kateri čeri bo potonila tvoja modrost – saj se to zgodi nam vsem: bo to soproga, prevelika ljubezen do sina, ena tistih upravičenih pasti, v katere se ujamejo čezmerno vestna, čista srca; ali preprosteje, starost, izčrpanost, bolezen, razočaranje, ki nam prišepetujejo, da je vse ničevo, torej tudi krepost?

(->) Ne obstaja le ena modrost in vse so potrebne na svetu; prav je, da se izmenjujejo.

(->) Življenje mi je veliko dalo, ali drugače, od njega sem si znal veliko izboriti; v tem trenutku se mi kot v času moje sreče, čeprav iz docela drugačnih razlogov, zdi, da mi nima več ničesar ponuditi; pač pa nisem prepričan, da me ne more več ničesar naučiti. Njegove skrivnostne nauke bom poslušal do konca.

Ni mi več dano uživati mirnih radosti človekovega prijateljstva; ljudje me obožujejo;  preveč me častijo, da bi me lahko ljubili.

Zdi se, da je moč v meni še vedno zmožna urejati življenja in pretresati svetove.

Čudim se, da se večina ljudi tako boji prikazni, četudi v sanjah tako zlahka govorijo z mrtvimi.

(->) Vsi vemo, da je življenje kruto. Vendar se mi prav zato, ker si od človeške usode obetam tako malo, obdobja sreče, delni napredek in prizadevanja za ponovni začetek in nadaljevanje zdijo kakor čudeži, ki odtehtajo neskončno množico tegob, porazov, brezbrižnosti in zmote. Prišle bodo nove nesreče, nova razdejanja; zmagal bo nered, a včasih tudi red. Med dvema obdobjema vojne bo zavladal mir; pojmi svoboda, večnost in pravičnost bodo semtertja spet dobila pomen, ki smo jim ga skušali dati.

Print PDF

Dandanes je malokdo v Sloveniji, ki ne pozna vele uspešne glasbene skupine z imenom Siddharta. Nenavadno ime pa me je seveda takoj potegnilo tudi k raziskovanju izvora in smiselnosti prevzema. Kmalu mi je v roke prišla knjiga Nobelovega nagrajenca Hermana Hesseja z enakim naslovom. To je bila knjiga, ki sem jo večkrat prebral in mi je odprla neko novo življenjsko perspektivo.

Ob prebiranju knjige pa pot vodi še do tretjega pomembnega člena, ki je vpleten v to ime, sam primarni vir. To je seveda plemič, ki je živel pred stoletji, plemič po imenu Siddharta Gautama, ki je svetu veliko bolj poznan kot Buda (oz. Buddha), utemeljitelj budizma.

Vsi trije nosilci imena, tako davno preminuli človek, ki naj bi doživel razsvetljenje, kot tudi knjiga, ki jo je napisal Nobelov nagrajenec in pa ena najuspešnejših slovenskih glasbenih skupin skrivajo pomembne lekcije, nauke in življenjske izkušnje. Poglejmo si jih nekaj, meni pomembnih, s poudarkom na knjigi.

Plemič Siddharta Gautama Buddha

Danes je budizem eno izmed dvanajstih največjih svetovnih verstev. Na svetu je že več kot 500 milijonov budistov. Budizem naj bi se začel v Indiji v 6. ali 5. stoletju pred našim štetjem, ko je Siddharta (tisti, ki je izpolnil svoj smisel) Gautama dosegel razsvetljenje in tako postal Buddha (prebujeni, razsvetljeni). Sicer je danes v Indiji budizem praktično izumrl, ker ga je izpodrinil hinduizem, se je pa za časa muslimanskih vdorov v 11. stoletju preko Šrilanke razširil v jugovzhodno Azijo. Poznamo več smeri budizma, razširjen pa je od Kitajske, Koreje do Japonske in Tibeta. Zadnjih 200 let je budizem s svojo širitvijo dosegel tudi druge kontinente, pri čemer se posamezniki odločajo za budistično prakso in za pot notranjega razvoja. V nadaljevanju je poudarek predvsem na Siddharti Gautami in njegovem življenju, ne pa toliko na samem budizmu.

Plemič Siddharta Gautama se je rodil okoli 563 pr. n. š. v vasi Lumbini na današnji meji med Indijo in Nepalom, v nižini Terai. Njegova družina je pripadala plemenu Sakya. Člani družine so bile hindujci, njegov oče Suddhodana je bil na čelu manjšega kraljestva, njegova mati Maya, lepa in čista ženska, pa je nekaj dni po rojstvu Siddharte umrla. Tako je zanj skrbela njegova teta Mahaprajapati. Siddharto so vzgajali kot plemiča in bojevnika. V času njegovega odraščanja je mnogo hindujcev iskalo odgovor na vprašanje, zakaj je potrebno toliko trpljenja. Glede na to, da hindujci verjamejo v reinkarnacijo, je bilo to vprašanje še veliko bolj pomembno. Kasneje se je Siddharta Gautama največ posvetil ravno temu vprašanju.

Legenda pravi, da je bilo Siddharti Gautami že v rani mladosti prerokovano, da lahko postane mogočni vladar, vendar le pod pogojem, da se mu prepreči pogled na bolnika, starca, meniha in mrtveca. V nasprotnem primeru, pa naj bi Siddharta Gautama postal sveti mož in romal po svetu. Oče se je zaobljubil, da bo Siddharti preprečil pogled na te štiri podobe, saj si je želel, da raje postane mogočni vladar, kot pa menih.

Tako je Siddharta Gautama užival prijetno ter razkošno vladarjevo življenje in ni poznal temnih plati življenja. Poročil se je s prelepo ženo Yasodharo in z njo imel sina Rahulo. Vendar se je na točki razkošnega in skoraj popolnega življenja v njem začel prebujati dvom o smiselnosti takšne življenjske situacije. Kmalu po tem se mu je med vožnjo v svojem bojnem vozu ustavil pogled na podobi bolnika, starca, meniha in mrtveca. Do takrat ni poznal te temne plati življenja. Tako je pri 29 letih spoznal, da je posvetna sreča minljiva in po pogovoru z menihom sklenil, da gre na pot iskanja. Namreč življenje, ki je prežeto zgolj z užitki, osebnimi koristmi in materialnim fokusom, naj bi postalo kmalu prazno in brez smisla.

V njem se je zbudila močna želja po osvoboditvi in tako se je odločil, da bo zapustil dom in odšel v samoto. Ponoči, ko sta žena in sin spala, se je odpravil in pustil plemiško življenje za seboj. Vodilo ga je v njem goreče prebujeno zavedanje, da se za srečo in radostjo skriva negotovost minljivosti, ki prinaša obup, trpljenje in žalost, zavedanje da se nihče ne more izogniti starosti in smrti, bolezni in bolečini ter zavedanje, da so vsi posvetni užitki minljivi in brez pomena.

Najprej je iskal življenjske nauke pri brahmanskih učiteljih, vendar ker ga te niso zadovoljili, oziroma pripeljali do osebne svobode, je hotel doseči svoj cilj z asketsko vzdržnostjo. Vendar pa ga tudi to ni pripeljalo do razsvetljenja. Ob zgolj nekaj zrnih riža na dan je postal zelo suh in izmučen, zelo blizu smrti, ni pa doživel razsvetljenja. Spoznal je, da pretirano asketstvo ne vodi v svobodo in začel je zopet normalno jesti. Tako je bilo eno njegovih večjih spoznanj v tem obdobju »srednja pot«. Namreč po šestih letih odrekanja in stroge discipline je spoznal, da ga niti življenje v razkošju, niti druga skrajnost, se pravi popolna vzdržnost materialnih in drugih užitkov, ne peljeta k cilju. Tako je začel na stvari gledati nevtralno, da niso niti kot dobre, niti kot slabe. Enako je gledal tudi na sebe.

Izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da človek lahko najde srečo zgolj, ko je onkraj vseh nasprotij, ki se paroma pojavljajo. Namreč srečo vedno spremlja nesreča, dobro vedno spremlja zlo in podobno. Res srečen pa je tisti, ki se osvobodi vseh teh nasprotij.

Pri 35 letih je v 49 dnevni meditaciji pod drevesom dosegel razsvetljenje in tako postal Buddha; razsvetljeni. Ko je sedel pod figovim drevesom, drevesom znanim pod imenom Bodi, se je odločil, da se nikamor ne premakne, dokler mu ne bo vse jasno o življenju.

Bil je tako osredotočen, da je lahko dosegel najtemnejše globine svoje podzavesti. Soočil se je s svojim največjim sovražnikom – demonom Mara, demonom iluzije in ega, ki pa je bil del njega. Mara je imel moč, da je lahko uresničil vsako grozo v umu Siddharte. Najprej je Mara nad Siddharto poslala vojsko demonov, ki so nanj izstrelili goreče puščice. Vendar je Siddharta med letom spremenil goreče puščice v padajoče lotusove cvetove. Potem je Mara skušal speljati Siddharto stran od njegovega iskanja s svojimi petimi hčerami (po drugih virih s trmi sinovi in tremi hčerami). Vsaka hči Mare predstavlja eno stanje duha, ki nas vodi stran od razsvetljenja in sicer ponos, pohlep, strah, nevednost in poželenje. Hčere so predstavljale skušnjave življenja v najpreprostejših oblikah. Toda Siddharta je gledal preko oblik in preko sedanjosti. Tako se Siddharta ne vda skušnjavi in hčere Mare zginejo v zmelji. Globoko spoznanje, da je Mara del njega samega je nadaljna pot do razsvetljenja. Ko se Siddharta na koncu sooči še z egom in iluzijo, doživi razsvetljenje in postane Buddha. Na končni izziv Mare, ki se dotika ravno ega in iluzije se Siddharta v znamenje zavrnitve in delovanja z ljubeznijo z levo roko dotakne zemlje in tako dokončno premaga Maro. Pogosta upodobitev Buddhe med umetniki, je ravno v meditativnem položaju sedeči Siddharta, ki z levo roko kaže navzdol.

Tako je nastopilo razsvetljenje. V tem trenutku je dosegel nirvano in s tem osvoboditev iz kroga reinkarnacije in osvobodite od trpljenja. Nadalje je do svoje smrti in sicer kar 45 let potoval po celotni Indiji ter učil o svoji izkušnji enosti. Kar je izkusil Buddha je povezano in zajeto v Treh splošnih resnicah, v Štirih vzvišenih resnicah, in v Osmero poti.

Tri splošne resnice:

• V življenju ni nič trajnega, vse se spreminja.
• Ljudje nenehno hrepenijo po minljivih stvareh in se nanje navezujejo. Ker ni nič trajnega, nas življenje ne zadovoljuje.
• Ni večne duše in to, kar ljudje imenujejo jaz, je samo skupek spreminjajočih se značilnosti.

Štiri vzvišene resnice (pravilno razumevanje; prvi del osmera poti):

• Vse življenje je trpljenje. Življenje je neprijetno in nikoli ne prinese popolnega zadovoljstva.
• Vzrok trpljenja sta hrepenenje in navezanost. Življenje je vzročno pogojeno in to je vzrok za trpljenje.
• Hrepenenje in navezanost lahko premagamo. Če odpravimo vzrok, lahko odpravimo tudi trpljenje. Osvoboditev je nirvana.
• Premagamo ju z izpolnjevanjem naukov osmere poti. To je plemenita resnica, zdravilna metoda, to je srednja pot.

Osmera poti:

• Pravo razumevanje – imeti pravi odnos do življenja, priznavanje štirih temeljnih resnic;
• Prave vrednote – v sočutju do ljudi, kot so na primer obzirnost in sočustvovanje; oddaljitev od sovraštva;
• Pravo izražanje – pravilno usmerjena beseda, mora izražati smisel; izogibanje jezi, napadalnosti, pretiravanju, lažem in obrekovanju; molk je tudi komunikacija;
• Prava dejanja – pravilno usmerjena dejanja; živeti pošteno in ne škoditi drugim živim bitjem; prepoved umora, kraj in prešuštva;
• Pravi način življenja – pravilno usmerjen način življenja; izogibanje dejanjem, ki bi škodovala drugim (npr. trgovanje z orožjem, mamili);
• Pravo prizadevanje – misli naj bodo pozitivne in dobre, kar pelje razum v zdravo stanje; izogibati se je potrebno zlih stanj;
• Prava razsodnost – umirjanje misli, da se izognemo raztresenosti; skrbno razmišljanje in ne popuščanje željam;
• Prava zbranost duha – pelje k razsvetljenju in nirvani; intenzivna koncentracija pripelje k boljšemu iskanju.

Dokler človek z izkušnjo ne dojame, da je svet minljiv, da ne more prinesti trajnega zadovoljstva, ker je samo tok praznih pojavov, ki se spreminjajo po zakonih karme, toliko časa so vse njegove želje osnovane na napačnih domnevah, ki lahko povzročijo le trenutno srečo ali nesrečo. Ko pa spozna svet tak, kot je in se je osvobodi nevednosti, nima več posvetnih želja, saj točno ve, kako pojavi nastanejo in izginejo in kakšni so vzroki za to. Zanj ni več dobrega ali zlega, ki so ga prej določale njegove sebične želje – vsi pojavi so zanj samo taki, kot so.

Pomemben del filozofije Buddhe je, da je zavračal vsa čaščenja in dogme. Trdil je, da mora vsak človek sam spoznati resnico. To je razvil nadalje v misel, da je vse odvisno od človeka samega, ne od zunanjih vplivov, zato ni pomembno kaj se dogaja zunaj, vendar moramo v sebi najti ustrezne vzgibe.

Buddha je ustanovil meniški red, kateremu se je pridružilo veliko ljudi. Pri sprejemanju ljudi ni delal razlik, sprejemal je tako kralje, kot tudi berače. Po 45 letnem učenju je umrl v mestu Kusinara v starosti okoli 80 let. Zapustil je dobro izdelan nauk – dhammo.

Budizem sprejema ideje nadaljevanju zavesti v naslednje življenje in o karmi, zanika pa obstoj nespremenljive duše ali jaza, se pravi duše kot trajne, enotne biti, zato pa zagovarja misel o neduši ali nejazu, pri kateri sta bivanje in zavestnost mišljena kot nepretrgano se spreminjajoče kombiniranje snovnih in duhovnih lastnosti, ki se v drugačni obliki obnove po smrti.

Večina budistov tudi meni, da je meditacija bistvena metoda za doseganje nirvane. Med meditacijo raziskujemo svoje bistvo in tako lahko dosežemo razumevanje Buddhovega nauka. Meditacija budistov pogosto vključuje tudi osredotočenje na misel o spreminjanju in minljivosti. Prav tako so prepričani, da se morajo ljudje osredotočiti na sedanji trenutek in ne smejo dovoliti, da bi jih zmedle druge moteče misli.

Nekaj izrekov Buddhe:

• Zdravje je največji dar, sreča največje bogastvo, zvestoba pa najboljše razmerje.
• Bodite svoja lastna svetilka.
• Kamor usmerjam svojo pozornost, to živim, to sem jaz.
• Vsak človek je ustvarjalec svojega zdravja ali bolezni.
• Sovraštvo ne preneha s sovraštvom, ampak samo z ljubeznijo – to je večno pravilo.
• Pot je postopna, ni nenadnega prodora do spoznanja.
• Vsako formiranje je minljivo … Kar je minljivo, je podvrženo trpljenju.
• Ni možno odkriti praizvor bitja.
• Ne obstaja prostor, niti v zraku, niti v globinah oceana, niti v jamah, nikjer na celem svetu, kjer bi se človek skril pred svojimi slabimi deli.
• Prenehanje vsakega pohlepa, prenehanje besa, prenehanje iluzije, to se dejansko imenuje Nirvana.
• Stanje pohlepa in stanje jeze vedno spremlja neznanje, ki je prvobitna osnova zla.
• Ničesar ne verjemite, ne glede na to, kje ste prebrali ali kdo je to rekel – tudi če sem jaz to rekel – dokler se ne sklada z vašim razmišljanjem in z vašim zdravim razumom.
• Ne ustavljajte se v preteklosti, ne sanjajte o prihodnosti, osredotočite svoj um na sedanji trenutek.
• Oklepati se jeze je kot prijeti žerjavico z namenom, da bi jo vrgel v nekoga drugega – ti si tisti, ki se opeče.
• Mnogo svetih besed lahko prebereš, mnogo izgovoriš, nič prida ti ne bodo pomagale, če na temelju njih ne boš deloval.
• Ne verjamem v usodo, ki zadene ljudi, ne glede, kako so delovali. Toda verjamem v usodo, ki zadene ljudi, če ne delujejo.
• Ljudje ustvarijo razlike v svojem razumu in potem verjamejo, da so resnične.
• Bolje je premagati sebe, kot zmagati v tisoč bitkah.
• Bolje je dobro potovati, kot prispeti.
• Mir pride od znotraj, ne iščite ga zunaj.
• Samo dve napaki lahko storite na poti do resnice: da ne greste do konca ali da ne pričnete.
• Sam uresniči svojo odrešitev, ne zanašaj se na druge.
• V celem vesolju ne boš našel osebe, ki bi bila bolj potrebna tvoje ljubezni in naklonjenosti kot si jo ti sam.
• Človek naj molči o stvareh, ki jih z besedami ni mogoče izraziti.
• Vse stvari morajo miniti. Vztrajno stremite k svoji odrešitvi.

Herman Hesse: Siddharta

Herrman Hesse je bil nemški književnik, ki se je rodil leta 1877 in umrl 1962. Rojen je bil v misijonarski družini, njegova mati je bila Švicarka, rojena v Indiji. Leta 1911 je tudi potoval v Indijo in ta pot ga je duhovno močno zaznamovala. Kot vnet mirovnik je nasprotoval 1. svetovni vojni. Leta 1946 je prejel Nobelovo nagrado za književnost in sicer za delo Stepni volk.

Osrednja tema pesnitve Siddharta je Hessejeva stalnica, to je težka pot človeka do samega sebe. Pot, ki jo pooseblja junak Siddharta je pot o osebnih bojih človeka v iskanju individualizacije, njegova osamosvojitev in ponovna vključitev v kozmično skupnost biti.

Pomembno dejstvo, ki se ga moramo zavedati ob prebiranju Siddharte je, da Hesse duhovnih odkritij Indije ni zavrgel, ampak jih je v sebi nadgradil in dopolnil s temeljitim študijem kitajskih mislecev. Kot je rekel sam: »Moj svetnik (Siddharta) je sicer indijsko oblečen, njegova modrost pa je bližje Lao Ceju kakor Gotami.«

Za razumevanje nekaterih naukov v nadaljevanju je potrebno poznavanje vsebine knjige, tako da so nauki postavljeni v vsebinski kontekst. Knjiga gre nekako takole: Soimenjak pravega Siddharte Gothame, ki je postal Buddha, se s prijateljem Govindo odreče družini in udobnemu življenju ter odide na pot iskanja samega sebe. Najprej odideta do asketov, kjer se učita odrekanja, veščin meditiranja, mišljenja, postenja in čakanja.

Nato nekega dne do njiju pridejo govorice o Gothami, vzvišenemu, ki je doživel razsvetljenje (tako spoznamo, da gre za dva lika v knjigi, ki doživita razsvetljenje, vsak po svoji poti, en je Hessejev junak Siddharta, drugi Siddharta Gothama, Buda). Siddharta in Govinda zapustita Samane in asketsko življenje in gresta na pot, da bi slišala nauk razsvetljenega. Srečanje z Gothamo je velika prelomnica, saj se Govinda pridruži njegovemu redu, Siddharta pa spozna, da je ta pot do razsvetljenja pot Gothame in ne njegova. Tako se prebudi in končno prisluhne svojemu notranjemu glasu.

Srce ga ponese v mesto, med ljudi otroke, kjer spozna Kamalo, ki ga uči ljubezni. Siddharta kmalu postane dober in bogat trgovec, s tem pa vedno bolj prevzema meščanske navade. Toliko časa preživi med ljudmi otroci, dokler ne pride do skrajne točke nezadovoljstva nad samim sabo, predvsem zaradi vseh meščanskih naslad in užitkov. Torej do točke, kjer se začne gnusiti sam sebi in tako zapusti vse, svoje premoženje, ljubezen ter vse ostalo in se odpravi v gozd. Tam mu celo pride na misel, da bi si vzel svoje življenje.

A kmalu spozna svojo blodnjo in nesmiselnost odločitve, da bi končal svoje življenje. Nato se pridruži brodniku ob reki, kjer se od slednje tudi začne učiti. Ponoven pretres v njegovem življenju predstavlja trenutek, ko ga obišče Kamala z njegovim sinom. Vendar Kamalo piči kača in tako je le še vprašanje časa, kdaj bo umrla. Različnost sina od Siddharte predstavlja znova pomembno lekcijo, ko tudi sam postane človek otrok in navkljub zavesti nespametnega ravnanja želi s svojo ljubeznijo prikleniti sina nase. Ko ta uide nazaj v mesto, Siddharta znova doživi propad, katarzo in pa notranjo napolnitev z novimi spoznanji.

Torej medtem ko pravi Buda na svoji duhovni poti po sedmih letih pod figovcem doseže razsvetljenje, se Siddharta po svojem prebujanju pod figovcem vrne v posvetno življenje. Kakor se mitološki kraljevič odreče družini, prestolu in bogastvi in odide iskat odgovor na to, kaj je sreča in kje, tako se Hessejev junak v prepesnitvah prvotnega mita na začetku zgodbe odpove domu in izročila.

Odpoved udobju in varnosti je prvi pogoj in izhodišče zorenja; vendar se po tem razkolu junak znajde sam s svojo svobodo; sam si mora ustvariti vodilo in merila. Ko spozna, da je bilo iskanje samo tudi že cilj – da je pomen in edini mogoč smisel bivanja sama pot; iskanje samo naj bi tudi že potešilo človeško hrepenenje.

V iskanju cilja Siddhrto najprej pripelje do odkritja, da išče v resnici samega sebe – da mora odkriti resnico o svojem bistvu in da je človekova poglavitna naloga vrnitev k svojemu bistvu, nato pa skrb za njegovo uresničitev – postani to, kar si. Ko se Siddharta končno osvobodi bremena jaza, sledi iskanje vključitve: na koncu najde svoje zbližanje z vsemi bitji stvarstva, v zavesti, da jim je brat in je z ljubeznijo povezan z vsemi stvarmi.

Odlomki iz knjige:

Beg od samega sebe… in nesmiselnost sojenja tistega, kar nisi izkusil…

Kaj je meditiranje? Kaj je zapostavljanje telesa? Kaj je post? Kaj je zadrževanje diha? To je beg pred lastnim jazom, to je kratkotrajno uhajanje mučnemu bivanju v jazu, to je kratkotrajna omamljenost pred bolečino in nesmiselnostjo življenja. Isti beg, isto kratko omamo najde v krčmi volar, kadar popije nekaj skodelic riževega vina ali prevretega kokosovega mleka. Tedaj ne čuti več svojega jaza, tedaj ne čuti več življenjskih bridkosti, tedaj najde kratko omamo.

Vendar se iz blodnje vrne in najde vse po starem; ni postal modrejši, ni deležen spoznanja, ne povzpne se za stopnjo više.

Tega ne vem, nikdar nisem bil pivec; vendar da jaz, Siddharta, v svojih vajah in meditacijah najdem le kratko omamo in da sem prav tako daleč od modrosti in odrešenja kakor otrok v materinem telesu.

Vsak ima svojo pot… čisto vsak ima čisto svojo pot… Siddharta je spoznal, da nauki niso nič, le sam pri sebi se hoče učiti!

Buda je šel svojo pot skromen in v mislih zatopljen, njegov obraz ni bil ne vesel ne žalosten, zdelo se je, da se pri sebi potiho smehlja. Z zastrtim smehljajem, tih, miren malce podoben zdravemu otroku, je Buda stopal, nosil ogrinjali in postavljal nogo enako kakor vsi njegovi menihi, natančno po predpisu. Vendar njegov obraz in njegov korak, njegov spokojni, zatopljeni pogled, njegovo tiho spuščena roka in celo vsak prt na njegovi spuščeni roki so izžarevali mir, izžarevali popolnost, nič iskanja, nič posnemanja, dihali so krotko v neusahljivo spokojnost, v neugasljivi luči, v nedotakljivem miru.

Našel si odrešenje od smrti. Prišlo je iz tvojega osebnega iskanja, po tvoji lastni poti, po mislih, po poglobitvah, po spoznanju, po razsvetljenju. Nič ni prišlo po nauku! In – taka je moja misel, o Vzvišeni – nihče ne bo odrešen po nauku! Nikomur ne boš, o Častiti, mogle z besedami in z naukom razložiti in povedati, kaj se je zgodilo v tebi v uri tvojega razsvetljenja!

Ne vsebuje skrivnosti tega, kar je Vzvišeni sam doživel, on sam med stotisoči. To je tisto, kar sem mislil in spoznal, ko sem slišal nauk. To je tisto, zaradi česar nadaljujem svojo popotovanje – ne da bi iskal kakšen drug, boljši nauk, vem namreč, da ni nobenega, temveč da obidem vse nauke in učitelje in sam dosežem svoj cilj, ali da umrem.

Nisem pristojen, da presojam o življenju nekoga drugega! Edinole zase, zase samega moram presoditi, moram izbrati, moram zavreči. Pač, tudi jaz bom poskušal pronikniti v notranjosti samega sebe.

Spoznavajte samega sebe, poslušajte svoj notranji glas

Jaz je bil tisto, česar smisla in bistva sem se hotel naučiti. Jaz je bil tisto, čemur sem se hotel izmakniti, ker sem hotel premagati. Vendar ga nisem mogel premagati, lahko sem ga samo ukanil, lahko sem samo bežal od njega, se samo potuhnil pred njim. Zares, nobena reč na svetu ni tolikanj zaposlila mojih misli kakor lastni jaz, uganka, da živim, da sem edinstven in do vseh drugih poseben in odbran, da sem Siddharta! In o nobeni reči na svetu ne vem manj kakor o sebi, Siddharti!

Zbrano razmišljajoč je obstal, prevzet od te misli, in neposredno iz te misli je blisnila druga, ki se je glasila: Da ničesar ne vem o sebi, da mi je Siddharta ostal tako tuj in neznan; izvira iz enega samega vzroka, edinega: strah me je bilo sebe, bežal sem pred sabo!

Pri samem sebi se hočem učiti, hočem biti učenec hočem spoznati sebe, skrivnost Siddharto.

Oboje, misli kakor čutnost, so prijetne reči, za obojim leži skrit končni smisel, obojemu velja prisluhniti, se z obojim igrati, ne enega ne drugega se ne sme zatirati ali precenjevati, obema skritima glasovoma notranjosti je treba prisluškovati. Za ničemer se ni maral gnati, razen za tistim, kar bi mu ukazal glas, naj se potrudi, ob ničemer se ustavljati, razen tam, koder bi svetoval glas.

Miselna naravnanost pri doseganju ciljev

Glej, Kamala: če vržeš v vodo kamen, tedaj hiti po najhitrejši poti na dno vode. Tako je tudi, kadar ima Siddharta neki cilj, neki namen. Siddharta ne stori, čaka, misli, se posti, a gre mimo posvetnih reči kakor kamen skozi vodo, ne da bi kaj storil, ne da bi se vznemirjal: vleče ga, in pusti, da pade. Njegov cilj ga sam vleče k sebi, zakaj ničesar ne pripusti v svojo dušo, kar bi utegnilo biti ovira do cilja. To je tisto, česar se je Siddharta naučil pri samanih. To je tisti, čemur nevedneži pravijo urok in o čemer menijo, da to povzročajo demoni. Nič ne povzročajo demoni, nobenih demonov ni. Vsak lahko čara, vsak lahko doseže cilje, če zna misliti, če zna čakati, če se zna postiti.

Še nikdar se z grajo ni nič doseglo

Vse to je zelo čudovito, je nejevoljno vzkliknil Kamasvami, a menda si kljub vsemu trgovec, mar ne? Ali pa si nemara potoval samo za zabavo? Kakopak, se je smejal Siddharta, seveda sem potoval za zabavo. Čemu bi sicer? Seznanil sem se z ljudmi in kraji, užival sem prijaznost in zaupanje, našel sem prijateljstvo. Glej, dragi, ko bi bil zaj Kamasvami, tedaj bi, brž ko sem videl, da je nakup spodletel, kot gneven naglič spet odpotoval, in čas in denar bi bila v resnici izgubljena. Tako pa sem imel koristne dneve, učil sem se, se veselil, niti sebe niti drugih nisem prizadel z gnevom in naglico. In če kdaj spet pojdem tja, morebiti da bi pokupil naslednji žetev ali za kakšen drug namen, me bodo prijazni ljudje hvalili, ker nisem pokazal ihte in nejevolje.

Začaran krog ponavljanj ljudi otrok, prevzemanje navad in potrebne izkušnje

Videl je, da ljudje živijo nekako enako otroško ali živalsko življenje, ki ga je imel hkrati rad, a ga je tudi zaničeval. Videl je, da se trudijo, videl, da trpijo in si belijo glave zaradi reči, ki so se njemu zdele takšne cene docela nevedne, zaradi denarja, zaradi majhnega užitka, zaradi majhne časti, videl je, da se med seboj prepirajo in se žalijo, videl je, da tarnajo zaradi bolečim, kakršnim se saman smehlja, in da trpijo za poželenji, ki jih saman ne čuti.

Prav počasi, z naraščanjem premoženja, se je Siddharta sam navzel nekaj lastnosti otroških ljudi, nekaj njihove otročjosti in njihove plašnosti. In vendar jim je zavidal, zavidal jim je toliko bolj, kakor podobnejši jim je postajal. Zavidal jim je za nekaj, kar je tudi njemu manjkalo in kar so oni imeli, za pomenljivost, ki so jo zmogli pripisovati svojemu življenju, za strastnost njihovih radosti in bojazni, za tesnobo, a sladko srečo njihove večne zaljubljenosti. Ti ljudje so bili neprestano zaljubljeni, sami vase, v svoje ženske v svoje otroke, v čast ali denar, v načrte ali pričakovanja. On sam pa se od njih ni tega naučil, ravno tega ne, tega otroškega veselja in otroške norosti; od njih se je naučil samo neprijetnost, katere je sam preziral.

Opazil je le, da je tisti svetli in zanesljivi glas njegove notranjosti, ki se je nekoč prebudil v njem in ga v njegovih sijajnih časih zmeraj vodil, umolknil. Ujel ga je svet, ujeli naslada, poželjivost, lenobnost, in naposled še tista pregreha, ki jo je spočetka najbolj preziral in se ji rogal kot najbolj nori: lahkomnost.

Kadar koli je videl v ogledalu na steni spalnice svoj obraz, ki se je postaral in postal odurnejši, kadar koli sta ga obšla sram in stud, vsakokrat je vnovič zbežal, bežal v novo igro na srečo, bežal v omamo naslade, vina, in odtod nazaj v slo po kopičenju in pridobivanju. V tem brezciljnem krožnem toku se je utrudil, se postaral, zbolel.

Ta igra se imenuje sansara, igra za otroke, mogoče prav prijeten igra, če jo igraš enkrat, dvakrat, desetkrat – a vedno znova in znova?

Siddharta se je silno zgrozil. Tako torej je z njim, tako izgubljen je, tako zblojen, tako ga je spustilo vsako védenje, da je lahko iskal smrt, da se je ta želja, ta otročja želja lahko razrasla v njem: najti mir, s tem da uniči svoje telo!

Vse v življenju je minljivo

Pomni, ljubi: minljiv je svet stvaritev, minljiva, nadvse minljiva so naša oblačila in noša naših las, in naši lasje in telesa sama. Nosim obleke bogataša, in nosim lase kakor posvetnjaki in uživači, zakaj eden izmed njih sem bil.

In zdaj Siddharta, kaj si zdaj? Tega ne vem, vem prav tako malo kakor ti. Na pot sem. Bil sem bogataš in nisem več; in kaj bom jutri, ne vem. Hitro se menja minljivo.

V življenju je bistveno, da se učimo in napredujemo. Šele v temi se vidijo zvezde. Ovira je napuh.

Moral sem iti skozi toliko neumnosti, skozi toliko pregreh, skozi toliko zablod, skoz toliko gnusa in razočaranja in klavrnosti, da bi naposled postal spet otrok in bi lahko začel spet na novo. A prav je bilo tako, moje srce temu pritrjuje, moje oči se temu smejejo. Moral sem doživeti obup, moral sem zdrsniti prav do najbolj nore vseh misli, do misli na samomor, da bi lahko doživel milost, da bi lahko spet dojel Om, da bi spet zares spal in se mogel zares prebuditi. Moral sem postati norec, da bi ponovno naše Atmana v sebi. Moral sem grešiti, da bi lahko znova živel.

Zdaj je Siddharta tudi zaslutil, zakaj se je kot brahman in kot spokornik zaman bojeval z lastnim jazom. Preveč znanja ga je oviralo, preveč svetih stihov, preveč obrednih pravil, preveč mrtvinčenja, preveč delovanja in naprezanja. Poln je bil napuha, vselej najpametnejši, vselej najprizadevnejši, vselej za korak pred vsemi, vselej vseveden in globokoumen, vselej svečenik ali modrijan. V to svečeništvo, v ta napuh, v to globokoumje se je zalezel njegov jaz, vztrajno je gnezdil tam in rasel, medtem ko je on menil, da ga mrtvinči s postom in pokoro. Zdaj je to videl, in videl je, da je skrivni glas imel prav, da ga namreč noben učitelj nikdar ne bi mogel odrešiti. Zato je moral iti po svetu, moral se je izgubiti v nasladi in oblasti, ob ženski in denarju, moral je postati trgovec, kockar, pijanec in lakomnik, vse dokler nista v njem umrla svečenik in saman. Zato je moral potem prenašati vsa tista strašna leta, prenašati stud, praznosto, brezciljnost praznega in zapravljenega življenja, prav do konca, prav do grenkega obupa, vse dokler ni moral umreti tudi Siddharta uživač, Siddharta lakomnik. Oni je umrl, novi Siddharta se je prebudil iz spanja. Seveda se bo postaral tudi ta, tudi ta bo moral nekoč umreti, minljiv je Siddharta, minljiva so vsa bitja. Ampak danes je mlad, je otrok, novi Siddharta, ki je poln radosti.

Veščina poslušanja

Vasudeva je poslušal zelo pazljivo. Vsemu je prisluhnil in srkal vase, poreklo in otroštvo, vse učenje, vse iskanje, vso radost, vso bedo. Med brodnikovimi vrlinami je bila ena največjih: kakor malokdo je znal poslušati. Ne da bi spregovoril besedo, je pripovedovalec opazil, kako se ja Vasudeva prepustil njegovim besedam, ti, odprt, čakajoč; kako mu ni nobene ušla, nobene ni pričakal z nepotrpežljivostjo, predstavil ni ne hvala ne graje, samo poslušal.

Učenje od reke in njeni nauki

Še več pa, kakor ga je mogel naučiti Vasudeva, ga je naučila reka. Od nje se je nenehno uči. Zlasti se je od nje učil poslušanja, prisluškovanja z mirnim srcem, s čakajočo, odprto dušo, brez strasti, brez želje, brez sode, brez mnenja.

Od skrivnosti reke pa je ta dan videl le eno, ki je prevzela njegovo dušo. Videl je: ta voda teče in teče, venomer teče, in venomer je tu, vedno in ves čas je ista in hkrati vsak hip nova. Oh, kdo bi ti dojel, to razumel!

Glej, tudi tega si se že naučil od vode, da je dobro strmeti v globino, poglabljati se, iskati globin.

Saj je tisto, kar meniš, tole: Da je reka povsod hkrati, ob izviru in ob izlivu, na slapu, na brodišču, na brzici, v morju, v gorah, povsod hkrati, in da je v njej le sedanjosti, in prihodnost le senca?

Nič ni bilo, nič ne bo, vse je, vse biva in je navzoče.

Čas in večnost vsakega trenutka

Oh, ali ni čas vsega trpljenja, ali ni čas samotrpinčenja in čas strahu pred sabo, vse težave, vse sovražno na svetu – ali ni vse to odstranjeno in premagano, brž ko je premagan čas, brž ko si je mogoče čas odmisliti?

Dolgo je sedel in gledal v njen zaspali obraz. Dolgo je opazoval njena usta, njena stara, utrujena usta z uvelimi ustnicami, in spomnil se je, da je nekoč, v pomladi svojih let, primerjal ta usta s sveže ubrano smokvijo. Dolgo je sedel, bral v bledem obrazu, utrujenih gubah, se polni s pogledom, videl lastni obraz, kako prav tako leži, prav tako bel, prav tako ugasel, in gledal hkrati svoj obraz in njenega, mlada z rdečimi ustnami, z žarečim očesom, in popolnoma ga je prevzelo občutenje sedanjosti in sočasnosti, občutenje večnosti. V tej uri je globoko, močneje kakor kdajkoli, dojel neuničljivost slehernega življenja, večnost vsakega trenutka.

Siddharta človek otrok, končno zaljubljen, pomni še enkrat; vsak ima svojo pot

Voda teče k vodi, mladost hoče k mladosti, tvoj sin ni na kraju, kjer bi lahko uspeval.

O da, tudi on je poklica, tudi on pripada večnemu življenju. Vendar, ali veva ti ali jaz, k čemu je poklican, na kakšno pot, h kakšnim dejanjem, v kakšno trpljenje? Ne bo majhno njegovo trpljenje, ošabno in trdo je njegovo srce, veliko morajo trpeti takšni, veliko se motiti, veliko krivičnega storiti, si naprtiti veliko grehov.

Vedel sem to, ne prisiljuješ ga, ne tepeš ga, ne ukazuješ mu, ker veš, da je mehkoba močnejša od trdote, voda močnejša od skale, ljubezen močnejša od nasilja. Zelo dobro, pohvalim te. Vendar, ali se ne motiš, ko meniš, d to ni prisila, da ni kaznovanje? Mar ga ne vežeš v spone s svojo ljubeznijo? Mar ga ne sramotiš vsak dan in mu ne greniš življenja s svojo dobroto in potrpežljivostjo? Mar ga ne siliš, ošabnega in razvajenega dečka, da živi v kolibi pri dveh starih bananojedcih, katerima je že riž poslastica, katerih misli ne morejo biti njegove, katerih srci sta starti in rihotni in drugače utečeni kot njegovo? Mar ni vse to prisila, mar ni to kaznovanje?

Kateri oče, kateri učitelj mu je mogoče ubraniti, da sam živi življenje, da se sam umaže z življenjem, si sam naprti krivdo, sam spije grenki napoj, sam najde svojo pot? Si prepričan ljubi, da utegne biti ta pot komurkoli prihranjena?

Ti ne znaš ljubiti, mu je rekla in on ji je pritrdil in sebe primerjal z zvezdo, ljudi otroke pa z odpadnim listjem, in vendar je bila v njenih besedah tudi sled očitka. V resnici se nikoli ni mogel čisto izgubiti ob drugem človeku in se mu predati, pozabiti samega sebe, počenjati norosti ljubezni zavoljo nekoga drugega; nikoli ni zmogle tega, in to je bila, kakor se mu je zdelo takrat, največja razlika, ki ga je ločevala od ljudi otrok. Zdaj pa, odkar je bil tukaj njegov sin, zdaj je tudi on, Siddharta, postal čisto človek otrok, ki trpi zavoljo nekega človeka, ki ljubi nekega človeka, izgubljenega v ljubezni; ki ga je obnorila ljubezen. Zdaj čuti tudi on, pozno, enkrat v življenju to najmočnejšo in čutno strast, ki trpi za njo, trpi pomilovanja vredno, vseeno pa ga to osrečuje, ga je prenovilo, v nečem obogatilo.

Seveda je opazil, da je ta ljubezen, ta slepa ljubezen do sina, strast, nekaj zelo človeškega, da to sansara, kalen vrelec, temna voda. Kljub temu, tako je hkrati čutil, ta ni brez vrednosti, je potrebna, prihaja iz njegovega lastnega bistva. Tudi ta sla je morala biti potešena, izkusiti je bilo treba te bolečine, prebiti tudi te norosti.

Storil je tisto, kar si ti zamudil. Zase skrbi, svojo pot ubira. Oh Siddharata, vidim, da trpiš, vendar trpiš za bolečinami, katerim bi se lahko smejal, ki se jim boš kmalu sam smejal.

Vsaka izkušnja nas obogati, odpre nov pogled na svet, novo perspektivo, moč razumevanja

Drugače je zdaj gledal na ljudi kakor nekoč, manj pametno, manj ponosno, zato pa topleje, bolj radovedno, bolj vživeto. Kadar je prevažal navadne potnike, trgovce, vojščake, ženske, se mu ti ljudje niso zdeli tuji kakor včasih: razumel jih je; kakor njihovo tudi njegovega življenja niso usmerjale nazori in misli, temveč zgolj nagibi in želje, čutil je kakor oni. Čeravno je bil blizu popolnosti in je nosil svojo poslednjo rano, se mu je vendarle zdelo, da so ti otroški ljudje njegovi bratje; njihove nečimrnosti, poželenja in prismojenosti so zanj izgubile smešnost, postale so sprejemljive, ljubezni vredne, celo spoštoval jih je lahko. Slepa materina ljubezen do otroka, neumni, slepi ponos kakega domišljavega očeta na svojega edinega sinka, slepo, nebrzdano hlepenje po nakitu in po občudujočih moških očeh pri mladih, vase zaverovani ženski, vsi ti nagoni, vse te otročarije, vse prežemajoči nagoni in poželenja

Siddharti zdaj niso bili več otročarije, videl je, da zaradi njih ljudje živijo, da se zaradi njih neizmerno ženejo, potujejo, se vojskujejo, neizmerno trpijo, neskončno veliko zdržijo, in jih je zavoljo tega lahko ljubil; videl je življenje, življenjskost, neuničljivost. Brahmo v vsaki njihovi strasti, v vsakem njihovih dejanj. Ljubezni in občudovanja vredni so bili ti ljudi v svoji slepi zvestobi, v svoji slepi sli in žilavosti. Nič jim ni manjkalo, nikakršne prednosti ni imel modrijan ali mislec pred njimi, razen ene same malenkosti, ene edine drobcene stvarce: zavest, prebujeno misel o enotnosti vsega življenja. In Siddharta je v marsikateri uri celo podvomil ali naj to védenje, to misel vrednoti tako visoko, ali ni tudi ta morebit otročarija mislečih ljudi, mislečih ljudi otrok. V vsem drugem so posvetni ljudje modrijanu po rojstvu enaki, pogosto ga celo prekašajo, kakor se utegne izkazati tudi pri živalih, da lahko v svojem vzravnanem nezmotljivem delovanju nuje marsikdaj prekašajo človeka.

In spomnil se je, kako je bil pred časi kot mladenič prisilil svojega očeta, da mu je dovolil oditi k spokornikom, kako je vzel slovo od njega, kako je odšel in se nikdar več vrnil.

Da tako je, vse se vrača, česar nisi dotrpel in razrešil do konca, vselej znova trpiš enako trpljenje.

Kadar kdo išče, je dejal Siddharta, tedaj se lahko zgodi, da njegovo oko vidi le še eno stvar, ki jo išče, in ni sposoben ničesar najti, se v nič spustiti, ker venomer misli samo na iskano, ker ima cilj določen, ker je od cilja obseden. Iskati pomeni: imeti cilj. Najti pa pomeni: biti prost, ostati odprt, ne imeti cilja.

Končni nauki

Modrost ni razložljiva. Modrost, ki jo modrijan poizkuša razložiti, vselej zveni kot norost.

Znanje je mogoče razložiti, modrosti ne. Mogoče jo je najti, mogoče jo je živeti, mogoče se je zanesti nanjo, mogoče je z njo delati čudeže, vendar povedati in poučevati je ni mogoče. To je tisto, kar sem že kot mladenič včasih slutil, kar me je gnalo stran od učiteljev.

Pri vsako resnici je njeno nasprotje enako resnično. Namreč kako: resnico je mogoče vselej izrekati in ogrinjati v besede le takrat, kadar je enostranska. Enostransko je vse, kar je mogoče misliti z mislimi ali izrekati z besedami, vse enostransko, vse polovično, vsemu manjka celota, zaokroženost, enotnost.

Svet sam pa, bivajoče okrog nas in znotraj v nas, nikoli ni enostransko. Nikdar nista človek ali dejanje samo čista sansara ali čista nirvana, nikdar ni neki človek čisto svet ali čisto grešen. Zdi pa se seveda tako, ker smo podlegli slepilu, češ da je čas nekaj resničnega. Čas ni resničen, Govinda, to sem nekajkrat izkusil. In če čas ni resničen, tedaj je vrzel, ki se dozdeva, da je med svetom in večnostjo, med trpljenjem in blaženostjo, med zlim in dobrim, prav tako slepilo.

Ne, v grešniku je, je že zdaj in danes, prihodnji buddha, njegova prihodnost je vsa že tukaj; v sebi, v vsakomur moraš spoštovati zorečega, mogočega, skritega buddho. Svet, moj prijatelj Govinda, ni nepopoln, ali zasnovan ne neki postopni potki k popolnosti: ne, v vsakem trenutku je popoln, vsak greh že nosi v sebi milost, vsi mahni otroci že nosijo starca v sebi, vsi dojenčki smrt, vsi umirajoči večno življenje. Človek ne more soditi po drugih, kako daleč je na svoji poti, v razboljniku in v kockarju čaka buddha, v brahmanu čaka razbojik.

Kar pomeni enemu človeku zaklad in modrost, drugemu vedno zveni kot norost.

To so reči in reči je mogoče ljubiti. Besed pa ne morem ljubiti. Zato nauki niso zame, ti nimajo nobene trdnosti, nobene mehkobe, nobenih barv, nobenih robov, nobenega vonja, nobenega okusa, ničesar nimajo razen besed. Najbrž je to tisto, kar preprečuje, da bi našel mir, najbrž je to kopica besed. Kajti tudi odrešenje in krepost, tudi sansara in nirvana so zgolj besede, Govindda. Nobene reči ni, ki bi bila nirvana; je samo beseda nirvana.

Tudi pri njem, tudi pri tvojem velikem učitelju, mi je reč ljubša kakor besede, njegovo ravnanje in življenje pomembna kakor njegovo govorjenje, kretnje njegove roke pomembneje od njegovih mnenj. Ne v govorjenju ne v mišljenju ne gledam njegove veličine, samo v ravnanju, v življenju.

Siddharta

Ena najuspešnejših slovenskih glasbenih skupin je torej povzela ime po razsvetljenemu oziroma po naslovu knjige Nobelovega nagrajenca. Vendar pa se lahko tudi iz delovanja same skupine naučimo izjemno veliko, saj so dosegli neverjetne rezultate, tako doma, kot tudi zunaj meja. Te lekcije so predvsem podjetniške!

Najprej velja omeniti, da ima skupina Siddharta jasen diferenciator (kaj te loči od drugih). Težko jih primerjamo s katero koli skupino, saj imajo edinstvena besedila, način izvajanja glasbe, nenazadnje pa tudi celostno podobo, ki je povsem dovršena.

Zdi se, da vse česar se lotijo, skušajo narediti top, najboljše. Glasba je izpiljena, besedila pesmi poglobljena, nastop naštudiran. Nič ni narejeno površno, ali z odnosom zgolj da je narejeno. V prav vse je vloženo veliko truda in to je edini pravi odnos do dela.

Ko govorimo o skupini Siddharti bi lahko rekli tudi o vizionarstvu, velikih ambicijah in izstopanju. V svojih dejanjih kažejo, da želijo doseči stvari, ki jih ni dosegel še noben prej, pri tem pa niso omejeni na komplekse manjvrednosti.

Zadnja zadeva, ki bi jo omenil in je povezana s prejšnjim je to, da z vsakim novim dejanjem želijo preseči sami sebe. Napolniti stadion, odigrati vse komade na maratonu, sodelovanje z novimi glasbeniki in podobno. Nove, dobre drzne ideje in izvedba teh, drži glasbeno skupino Siddharta v samem vrhu glasbene scene.

Verjetno pa bi nam iz prve roke lahko povedali tudi veliko o timskem delu!

Viri:

• Slovensko budistično društvo Madyamika
• Wikipedia: Budizem
• Igor Konenko: Učitelji modrosti
• Herman Hesse: Siddharta

Print PDF

Pri 17 letih ga je posvojil Antonij Pij, ki je bil pred njim cesar, saj je pravega očeta izgubil že v rani mladosti. Ko pa je umrl Antonij Pij, je cesar postal sam Mark Avrelij. Že takoj po tem, ko je postal cesar, pa je imenoval svojega adoptivnega brata Lucija za sovladarja, z enakimi pooblastili, kot jih je imel on.

Mark Avrelij ni imel lahkega vladanja, saj se je že od začetka vladanja moral soočati z nenehnimi upori, poplavami, lakoto, obenem pa se je soočal tudi z družinskimi skrbmi. Umrla mu je mati, na katero je bil zelo navezan, otroke mu je druge za drugim pobirala bolezen, zbolela mu je tudi žena Favstija.

Cesar Mark Avrelij je zaradi bolezni umrl leta 180. Nekateri zgodovinski viri pa celo trdijo, da ga je ubil lastni sin Komodo, ker se je bal, da ga Mark Avrelij ne bo postavil na prestol kot naslednika. To, da je okrutnega sina Komoda določil za svojega prestolonaslednika, mu bi lahko očitali, kot človeško razumljivo, vendar najslabšo potezo, ki jo je napravil v dveh desetletjih svojega modrega in preudarnega vladanja.

Vir: Wikipedia

Kot omenjeno Mark Avrelij je bil tudi izjemen filozof s pomembnimi prispevki. Učil se je prav od vseh filozofskih smeri, najbolj pa je nanj vplival stoicizem. Od slednjega se njegova filozofija v marsičem tudi razlikuje, predvsem v tem, da strogost do sebe v skladu s stoicizmom ostane, strogost do drugih pa opusti in jo zamenja z zlatim srcem, empatijo in razumevanjem. Kot omenjeno, strogost do sebe pa je celo njegovo življenje ostajala. Mark Avrelij naj bi namreč delal tudi po 18 ur na dan, 4 ure na dan spal, preostali čas pa posvečal svoji družini.

Imel je dobro čud, krotko srce, skromnost in moškost. Varoval se je ne le hudih dejanj, temveč že samih hudih misli; in ljubil je preprosto življenje in se ogibal bogataške razsipnosti. Vztrajal je v naporih in se z malim zadovoljil, znal se je lotiti vsake stvari, vendar se kljub vsemu ni ukvarjal z vsem mogočim.

Ni se zabaval ob pobijanju prepelic in se vdajal drugim strastnim razvadam. Prenesel je odkrito besedo in postavil filozofijo za ravnilo življenja. Izuril se je v pazljivem branju, ne da bi se zadovoljeval kar s površnim preletavanjem; tudi ne, da bi na slepo prikimaval blebetavcem. Ohranil je čisto mladost in svoje moške sile ni začel prezgodaj trošiti.

Bil je prijazen, nikoli si ni dovolil izbruhov jeze ali kake druge strasti; prizadeval si je, da bi ob vsem spokojnem nestrastju vendarle izkazoval prikupno ljubeznivost. Trdno si je vcepil nauk, da je treba sebe obvladovati in po vsaki ceni vztrajati na pravi poti. Ljudem je pomagal, da je vsakteri dobil priznanje, ki je ustrezalo njegovim zmožnostim.

Mark Avrelij pa je pisal tudi svoje delo, dnevnik, ki je sestavljen iz 12 knjig, v slovenščini pa nosi naslov Dnevnik cesarja Marka Avrelija. V nadaljevanju (in v zgornjih treh odstavkih) povzemam njegove iz moje perspektivne najpomembnejše osebnostne lastnosti, misli in razmišljanja, iz zgoraj omenjenega dela, strnjene v področja, ki sem jih strukturiral.

Usoda in odnos do življenja

Vsako tvoje delo, sleherna beseda in misel ti bodi taka, ko da bi se ti bilo v tem trenutku ločiti od življenja. Tudi tvoje življenje je že domala pri kraju; a ti iščeš, ker sebe ne spoštuješ, srečo v tujih dušah.

Bodi vedno veselega lica, zdrži brez vnanje pomoči, živi tako, da ti za tvoj mir ne bo treba tujih uslug! Drži se sam na nogah, ne glej po opori sosedov.

Kar ti je kot umnemu bitju v prid, obdrži, kar pa samo živalskemu v tebi, zavrzi! In varuj se ošabnosti v sodbi, zakaj le tako moreš varno preiskovati.

Ne imej ničesar za koristno, kat bi te moglo kdaj prisiliti, da bi besedo snedel, da bi skromnost opustil, da bi koga zasovražil, osumil, preklel, da bi se hlinil, da bi si česa želel, kar bi moral skrivati za zidovi in zastori.

Če hodiš pri svojem vsakdanjem delu za zdravo pametjo in delaš previdno, če se ne ukvarjaš s postranskimi rečmi, temveč skušaš ohraniti božanski glas v sebi čist, ko da bi ga moral zdaj zdaj vrniti, če se držiš, pravim, tega načela, ne da bi ne vem kaj pričakoval ali se ne vem česa bal, če ti zadošča dejavnost, ki ustreza naravi, in herojska resnicoljubnost v vsem, kar govoriš in razglašaš, boš srečno živel. Ni pa človeka, ki bi te mogel v tem ovirati.

Vse, kar se dogaja, se dogaja, kakor je prav. Le natanko opazuj, pa se prepričaš. S tem pa ne mislim samo, da se dogaja po naravnem redu, temveč po načelu pravičnosti, kot zavestno delo osebnega bitja, ki podeljuje vse po vrednosti in zaslugi. Opazuj torej dalje, kakor si začel, in delaj vse, kar počneš, v tem smislu, prizadevajoč si, da boš dober, v besede pravem pomenu dober človek! Ne zanemarjaj tega vodila pri nobenem delu!

Kaj je potemtakem, za kaj je človek dolžan, da se trudi? Eno samo: pošteno mišljenje in splošno koristna dela, stalna resnica in tako razpoloženje, da rad sprejemaš kot nujno in umrljivo vse, kar te zadene, kar poteka s teboj vred iz istega pravira.

Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda. – Kako nesrečen sem, da sem moral to doživeti! – Nikakor! Reci rajši: Srečen jaz, da živim kljub udarcu brez bolečin, ne da bi me sedanjost strla, ne da bi se prihodnosti bal!

Zato naj te to, kar te je zadelo, ne zadržuje od pravičnosti, velikodušnosti, skromnosti, razumnosti, previdnosti, razsodnosti, odkritosrčnosti, dostojnosti, prostodušnosti in drugih kreposti, ki dajejo, če jih človek ima, svojevrsten obraz njegovi naravi.

Kakor pravimo navadno: Zdravnik je »odredil« bolniku ježo ali mrzlo kopel ali da hodi bos, tako tudi rečeš: vesoljna narava je »odredila« temu ali onemu bolezen ali pohabljenje ali izgubo ali kako drugo podobno škodo. Zakaj kakor pomeni v prvem stavku »odredil« toliko kot »zapisal tako in tako sredstvo«, ker je primerno za ozdravljenje, tako izraža drugi stavek misel, da tudi vesoljna narava odreja razna naključja kot sredstva, ki ustrezajo posamezniku, da dopolni svojo usodo.

Zatorej spremljaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdo: saj vodi do smotra, ki se mu pravi: zdravje sveta in uspešno delovanje in blaženost najvišjega bitja. Bog ne pošilja človeku ničesar, kar bi ne bilo celotnosti v prid.

Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi moral nositi. In kakor misliš, da boš na onem svetu živel, tako lahko že na tem živiš. Sramota, če ti omaga v življenju duša, preden se utrudi telo!

Mar ni bolje, da v svobodi rabiš to, kar je tebi prepuščeno, ko pa da se v hlapčevskem ponižanju mečeš za tem, kar ni v tvoji moči? Nekdo želi: Oh, ko bi le mogel pri tej ženski spati! Ti pa si želi: Ko bi me le take misli ne obhajale! – Drugi: Kako bi se neki rešil te nesreče? To pa: Kako naj storim, da mi rešitve treba ne bo? Tretji: Dajte, bogovi, da ne izgubim otroka. Ti: Dajte, da se njegove izgube ne bom bal! – Skratka, v to smer uravnavaj svoje molitve, pa boš videl, kakšne sadove bo rodilo!

Karkoli te zadane, vse ti je bilo že od vekov usojeno. Že pred veki je sovisnost vzrokov napletla nastanek tebe in tega dogodka, ki te je pravkar zadel. Umetnost, kako živeti, je bolj podobna rokoborski kot pa plesni umetnosti: to pa zato, ker mora rokoborec zmerom trdno stati in biti pripravljen na nenadne udarce.

Samoaktualizacija in odnos do dela

Oglej si drobne rastline in vrabčke in čebele, kako opravljajo svoje delo in pomagajo vsak po svoje svetovnemu redu! Ti pa se braniš dela, ki ti pristoji kot človeku? Ne težiš k temu, kar ti veleva tvoja narava? – Že, a počitek je tudi potreben. – Res: toda tudi počitku je postavila narava mero, prav kakor jedi in pijači.

Da mora človek, ki je tako in tako ustvarjen, tako in tako delati, je nujno. Kdor hoče drugače, bi rad, da bodi smokev brez soka. Sploh pa pomisli, da bosta v najkrajšem času ti in takšen človek mrtva in da kmalu niti imena ne bo po vama. V bistvu koristnega je, da nujno koristno deluje.

Ne delaj ničesar z nejevoljo, ničesar, kar bi ne merilo na splošno blaginjo, ničesar z lahkomiselno prenaglico ali samo po svoji glavi! Ne ogrinjaj svojih misli s pisano haljo nakičenih rekel! Ne bodi pregostih besed! Ne razmetavaj svojih moči z raznimi opravki hkrati.

Zatorej dajaj od tega, kar je povsem v tvoji moči: bodi pošten, dostojen, delaven; ne išči naslad, ne godrnjaj zoper usodo; bodi z malim zadovoljen, blag in svoboden; bodi preprost, redkih besed in velikodušen.

Ne delaj, kot da ti je živeti deset tisoč let! Smrt visi nad teboj! Zato bodi dober, dokler živiš, dokler ti je dano. Predvsem pa: Ne vsajaj se raztresenosti in prenateglosti, ampak bodi svoboden in glej na stvari kakor mož, kakor človek, kakor občan, kakor umrljivo bitje.

Imej rad poklic, za katerega si se izučil: v njem išči utehe! Prepotuj ostanek svojega življenja kakor človek, ki je vse svoje stvari z iskrenim srcem izročil bogovom, do ljudi pa bodi tak, da ne boš nikomur tiran, pa tudi nikomur hlapec.

Pomni pa tudi, da morata biti čas in trud, ki ju za kako delo porabiš, v skladu z vrednostjo in važnostjo dela. Zakaj le tedaj se ne boš naveličal, če se z malenkostmi ne boš ukvarjal dlje, kot je nujno potrebno.

Ne delaj ničesar tjavdan, ničesar drugače kakor po pravilih dovršene umetnosti!

Uživaj v trenutku, v sedanjosti je moč

Misli tudi na to, da živi človek le kratek čas, pravkar tekoči trenutek; ves drugi čas je ali že preživel ali pa je še v temi pred njim. Kratka je torej doba, katero vsakdo živi, majhen na zemlji košček, v katerem živi. Kratek pa je tudi najdaljši posmrtni spomin, saj se prenaša le po bore človečkih, ki hitro pomro, tako da še sebe prav ne poznajo, nikar pa koga, ki je že davno mrtev.

Ne more, kdor se trpljenja boji, nikoli brez strahu gledati v prihodnost: že to je zoper boštvo. Kdor pa se za uživanjem peha, ta se ne vzdržuje krivice: to je pa že kar očitna brezbožnost.

Človekova notranjost in miselna naravnanost

Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar, kako silno in nespametno je vse to, ko pa se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kor v svoji duši, zlasti če ima v njen zaklade, ki že ob samem pogledu zbujajo čustvo udobnosti. Pod udobnostjo pa ne razumem drugega kot nrvano blagost. Zato pa si, čim večkrat utegneš, privošči ta oddih in se pomlajaj v njem.

Kakršne predstave si najčešče ustvarjaš, takšna bo tvoja miselnost. Zakaj predstave puščajo tako rekoč vsaka svojo barvo duši.

Za kar je kaka reč ustvarjena, tja teži; a kamor teži, tam je njen smoter; kjer pa je smoter, tam tudi vsaktere blagor in dobrina. Dobrina razumnega bitja pa je sožitje.

V kar se človek zažene, to se tudi uresniči. Vsakdo je toliko vreden, kolikor je vredno to, za čimer se žene.

Čustva in medsebojni odnosi

Kadar ti tvoje okolje z nekakšnim nasiljem zbuja nemir v srcu, se zapri hitro vase in si ne daj čez potrebno rušiti ubranosti: najboljše sredstvo za ohranjanje harmonije je namreč to, da se nenehno vračaš vanjo.

Prilagajaj se razmeram, v katere te je postavila usoda! Ljubi odkritosrčno ljudi, s katerimi te je združilo naključje!

Na tebi je, da se vzdržuješ mnenj in ne vznemirjaš svoje duše: zakaj stvari same po sebi nimajo moči, da bi nas prisilile do kakšne sodbe.

Navadi se druge pazljivo poslušati: vživi se, kolikor le moreš, v dušo govorečega!

Jezen obraz je povsem zoper naravo. Če se jeza ponavlja, zamira prikupnost potez, dokler čisto ne ugasne, tako da je nazadnje sploh prižgati ni več moči. Že to samo ti bodi dokaz, da je jeza zoper razum.

Ljudje so za drug drugega na svetu: torej jih pouči ali prenašaj!

Ali je mogoče, da bi ne bilo nesramnih ljudi na svetu? Ni mogoče. Ne zahtevaj torej nemogočih reči!

Če se kdo moti, ga ljubeznivo pouči in mu pokaži, v čem je pregrešil. Če pa tega ne moreš, obtoži samega sebe, ali pa tudi sebe ne!

Miren in vendar okreten, veder in vendar resnoben – tak je mož, ki hodi pri vsaki stvari za razumom.

Kaj so ljudje, kadar jedo, spe, kadar se spolno družijo, kadar se trebijo in podobno? Kaj so, če se oblastno ščeperijo, če se prevzetno ponašajo, nejevoljno godrnjajo in iz svoje visokosti vse pod sabo ponižujejo? Pred kratkim so še sami kaj vem komu hlapčevali in po kaki ceni! Še malo – pa jih ne bo več!

Ljudje, ki drug drugega zaničujejo, so prav tisti, ki bi radi drug drugemu ugajali; ljudje, ki se hočejo drug pred drugim odlikovati, se drug drugemu klanjajo.

Ne da razpravljaš, kakšen bodi dober mož, temveč da si, to je glavno!

Zgodovina se ponavlja, uči se iz nje

Misli nenehoma na to, da se je, kar se danes dogaja, že v preteklosti dogajalo in da se bo tudi v prihodnje še dogajalo! Imej pred očmi vse istovrstne drame in prizore, ki jih poznaš po skušnji ali iz starejše zgodovine, na primer ves dvor Hadrijanov, ves dvor Antoninov, ves dvor Filipov, Aleksandorv, Krezov: večno isti prizori, samo igralci so drugi!

Videz vara, bistvo je očem prikrito, vse je naravno

Zakaj mogočen slepar je videz, in prav kadar misliš, da je reč, ki se z njo ukvarjaš, vredna največ pažnje, te najhuje opehari.

Pozornost zasluži tudi opažanje, da kažejo pojavi, ki nastopajo vzporedno z naravnimi dogajanji, neko vabljivost in prikupnost. Tako dobiva na primer kruh med peko tu in tam pokline, ki sicer nekako ne sodijo v pekovsko stroko, a ravno te pokline imajo nekaj mikavnega v sebi, kar prav posebno zbuja slast.

Podobno je v smokvi: tudi te razpokajo, kadar so najbolj zrele; in če olive prezore, dajo ravno bližajoče se ognitje sadežu neko izrazito lepoto. Težko klasje, ki se upogiba tlom, nagrbančena koža na levjem čelu, pena, ki pada merjascu od gobca, in še veliko drugega ne kaže, ako gleda pojave same na sebi, nikake očarljivostim a vendar rabijo kot spremne prikazni naravnega dogajanja stvarem za lepotilo in privlačnost.

Kdor ima torej posluh in globlje umevanje za to, kar se dogaja v vesoljstvu, njemu utegne po večini tudi ob teh samo postranskih okolnosti priti na misel na ubrano smotrnost. Tako človek bo pa tudi naravno žrelo zveri z enakim ugodjem gledal kakor posnetke, ki jih kažejo slikarji in kiparji; mogel bo z razumnimi očmi gledati zrelo lepoto priletnih žena, in starcev prav tako kakor cvetočo milino otrok.

Viri:

• Antonius, Marcus Aurelius: Dnevnik cesarja Marka Avrelija, prevod Antona Sovreta, Slovenska matica 1997
• Wikipedia
• Osebnosti

Print PDF

V svojih avanturah, ki so poleti z baloni, tekmovanje s hitrimi čolni itn., je bil že večkrat v smrtni nevarnosti, a vedno znova dokaže, da je sreča na strani drznih in pogumnih. Poleg tega pa vedno znova tudi potrdi tezo, da podjetniki običajno dosegajo stvari, ki se drugim zdijo povsem nemogoče. To se je zgodilo pri gradnji podjetja Virgin Records, Virgin Atlantic (letalska družba), Virgin Trains itn. in tudi, ko je kupil sanjski otok. Niti kančka dvoma ni, da bo Richard zopet dokazal svoj prav z napovedjo, da bo Virgin verjetno prvo podjetje, ki bo ponudilo komercialne polete v vesolje vsem zemljanom (z dovolj denarja seveda).

Zanimivo je tudi to, da ima Richard Branson disleksijo, ki ga je zelo ovirala pri formalnem izobraževanju (vseeno je prejel častni doktorat iz ekonomije), da je vedno zelo neformalno oblečen oziroma obleče obleko zgolj, ko potrebuje velike kredite pri bankirjih (danes je na lestvici 100 najbogatejših zemljanov), prav tako pa mu je britanska kraljica podelila častni naziv Sir. Učitelji v rani mladosti so mu napovedali, da bo ali pristal v zaporu, ali pa postal multi milijonar. Uresničil je oboje.

Drugače pa je Richard Branson izdal svojo avtobiografijo z naslovom “Kako sem izgubil nedolžnost: kako sem preživel, se zabaval in obogatel, ko sem v poslu delal po svoje”. Knjigo sem prebral pred nekaj leti in lahko rečem, da me je zelo fascinirala. Nobenih pretiranih nasvetov in učenih modrosti, zgolj opis drznih podvigov podjetnika, ki ima velike vizije in v katerega je veliko ljudi dvomilo. Vsem pa je trmasto in vztrajno dokazoval, da ima prav.

Pred kratkim pa mi je v roke prišla knjiga »Screw it, let’s do it«, ki je nekakšna skrajšana verzija knjige Kako sem izgubil nedolžnost, konceptualno pa zajema tudi nasvete Richarda Bransona, kako živeti življenje v polni meri in postati uspešen podjetnik.

V nadaljevanju povzemam nekaj glavnih misli iz knjige, ki je razdeljena na devet poglavij:

1. »Just do it«: Če si nekaj resnično želite narediti, to preprosto naredite
Verjemite, da lahko uresničite kar se zdi drugim nemogoče. Imejte postavljene cilje. Živite življenje v polni meri. Nikoli ne odnehajte. Na vse situacije se dobro pripravite. Verjemite vase. Pomagajte si med seboj.

2. Zabavajte se
Zabavajte se, delajte trdo in prišel bo tudi denar. Ne zapravljajte časa – zgrabite priložnosti. Imejte pozitiven pogled na življenje. Ko se ne zabavate več, pojdite dalje.

3. Bodite pogumni
Preračunajte tveganje in nato tvegajte. Verjemite vase. Sledite svojim sanjam in ciljem. Ne obžalujte ničesar. Bodite pogumni. Vedno držite svojo besedo.

4. Izzivajte se
Merite visoko. Poskušajte vedno nove stvari. Vedno poskušajte. Izzivajte sebe.

5. Stojte na svojih nogah
Zanesite se samo nase. Sledite svojim sanjam, ampak obenem delujte in živite v realnem svetu. Sodelujte z drugimi.

6. Uživajte v trenutkih
Bodite zaljubljeni v življenje in živite povsem polno. Uživajte v trenutku. Premišljujte o svojem življenju. Naj šteje vsaka sekunda. In ne obžalujte stvari.

7. Cenite družino in prijatelje
Družina in tim naj bosta vedno na prvem mestu. Bodite zvesti. Takoj se premišljeno spoprimite s težavami. Denar je namenjen uresničevanju stvari. Izberite prave ljudi in nagradite talent.

8. Spoštujte vse ljudi (ne samo tiste na katere želite narediti vtis)
Bodite prijazni in spoštljivi. Delajte prave stvari. Ohranite svoje dobro ime. Bodite pošteni pri vseh vaših poslih.

9. Naredite nekaj dobrega
Spremenite svet, če tudi v zelo majhnem merilu. Naredite razliko in pomagajte drugim. Ne škodujte. Vedno razmišljajte, kako lahko pomagate.

Torej epilog knjige je:

• »Just do it«
• Misli v smeri »da«, in ne »ne«
• Izzivaj se
• Imej cilje
• Zabavaj se
• Naredi razliko
• Stoj na svojih nogah
• Bodi zvest
• Živi življenje na polno

Vsekakor nauki, ki si jih velja zapomniti! Mogoče še kot zanimivost. Richard Branson v knjigi Kako sem izgubil nedolžnost seveda govori o tem, da je bil zaradi boja z British Airways prisiljen prodati svoje prvo podjetje Virgin Music. V knjigi pa opiše tudi situacijo, kako je dejansko izgubil nedolžnost, ki pa je precej nenavadna in smešna. Veselo branje…

Print PDF

Bodite proaktivni
Posameznik je lahko v življenju odziven ali proaktiven. Če je posameznik odziven, se prepušča temu, da ga »usoda« premetava naokoli. Zgolj odziva se na situacije, brez lastnega prizadevanja po spreminjanju položaja na boljše. S tem, ko posameznik sprejme popolno odgovornost za svojo življenje, pa postane proaktiven. To se pravi, da deluje v svojem območju vpliva in v tem območju spreminja stvari sebi v prid. Za stvari, ki so izven posameznikovega območja vpliva, pa se ne obremenjuje. Z drugimi besedami, napovedati prihodnost je najbolj smiselno tako, da jo ustvarjamo sami.

Začnite z jasnim premislekom
Pomembno je, da si postavimo dolgoročne cilje, ki so usklajeni z našimi vrednotami. Odkriti moramo naše osebno poslanstvo, ki izraža namen našega življenja in naših ciljev, ki jih želimo doseči. Torej postaviti si moramo lastno vizijo, cilje in odkriti naše poslanstvo, šele nato lahko delujemo optimalno. Pomembno orodje, ki nam lahko pomaga pri temu je vizualizacija. Preden pa si lahko smiselno postavimo vizijo, kam želimo iti, moramo narediti tudi jasno in realno analizo, kje smo sedaj v tem trenutku.

Postavite pomembne stvari na prvo mesto
Tretja navada govori o pomembnosti prioritet. Stephen Covey razdeli vse opravke in sestanke v štiri kvadrante in sicer na

1. pomembne – nujne (stres): krize, neodložljivi problemi itd.
2. pomembne – ne nujne (ravnotežje): grajenje odnosov, rekreacija, načrtovanje itd.
3. ne pomembne – nujne (žrtev): usluge, odvisnost itd.
4. ne nujne – ne pomembne (zapravljanje časa): gledanje TV, lenarjenje itd.

Cilje je, da se nahajamo čim več časa v drugem kvadrantu, kjer je ravnotežje. Da se lahko nahajamo v drugem kvadrantu, je pomembno tudi, da se naučimo delegirati.

Mislite zmagam-zmagaš
V vsakem odnosu iščite »zmagam-zmagaš« odnos (win-win), torej da pridobite tako vi, kot tudi vsi ostali vpleteni. Na dolgi rok smo lahko uspešni le, če delujemo v skladu z integriteto in uspešno iščemo za vse situacije zmagovalne »out-of-the-box« rešitve.

Najprej poskusite razumeti, nato iščite razumevanje
Pomembno je, da smo v odnosih empatični in da poslušamo sogovornika. Naš odnos z nekom se ne bo prav nič izboljšal, če bomo zrecitirali naše življenjske izkušnje in dajali sogovornikom nasvete, še preden smo se potrudili jih resnično razumeti. Torej, pomembno je, da razvijemo empatijo in se naučimo biti dobri poslušalci.

Deluj sinergično
Vedno moramo delovati sinergično, predvsem v smislu timskega dela. Sinergično delovanje pomeni dopolnjevanje, medsebojno pomoč in sodelovanje. Ko tim deluje resnično sinergično, lahko govorimo o učinkovitem reševanju problemov, veliki stopnji reativnosti, skupnem hitrem odločanju in spoštovanju različnosti. Za sinergično sodelovanje mora biti nujno v timu tako visoka stopnja zaupanja, kot tudi visoka stopnja sodelovanja. Na koncu se sinergično delovanje izraža v izjemnih rezultatih, ki morajo biti mnogo boljši, kot pa če bi sešteli dela posameznega člana določenega tima, ki bi delal individualno (se pravi sinergija pomeni: 1+1 = vsaj 3).

S prvi tremi navadami pridemo iz odvisnosti v osebno neosdvnisnost oziroma svobodo. Z naslednjimi tremi navadami pa iz področja neodvisnosti v področje medsebojne soodvisnosti (sodelovanja), kar je tudi končni cilj posameznika. Tako največ naredimo za sebe in za svojo okolico.

In zadnja navada je, kot že omenjeno brušenje žage. Drugače pa je Stephen Covey napisal še dve zelo povezani knjigi z zgoraj opisano in sicer Najprej najbolj pomembno (3. navada) ter knjigo z naslovom Osma navada zelo uspešnih ljudi. Sicer slednje še nisem prebral, vendar verjamem, da je prav tako odlična knjiga. Če ima kdo idejo, kaj piše v njej se priporčam za kakšen dober nasvet .

Print PDF