Osnovne statistične analize v podjetništvu

Kot podjetniki moramo obvladati stanje našega podjetja. Moramo se poglobiti v srce delokroga našega podjetja, kjer stvari postanejo resne. Ustvariti podjetje je dolga in težka pot, izgubiti ga, je nekaj najlažjega. Najboljše si je ustvariti svoj aspekt na vodstvo, s tem se vam bo uspeh zagotovil. Seveda našteti bi se dalo še več metod iskanja idealnega vodenja podjetja, toda ena od njih je definitvno obvladanje številk.

Z dobrim vodstvom številk, in ne samo v finančnem smislu, lahko dosežemo že kar precejšen delež uspeha. Seveda če vodimo podjetje čisto na podlagi številk, se nam na dolgi rok ne piše dobro. Moram razviti neko razmerje med številkami in filozofijo. Osnove vodenja podjetja s številkami pa moramo poznati. Pri tem nam veliko pomagajo statistične analize, s katerimi v podjetju računsko dokažemo neko domnevo. Lahko tudi, če se ukvarjamo z uvozom in izvozom, pri vhodnih enotah, računamo kako res kvalitetno pošiljko smo prejeli. Mogoče jo tudi zavrnemo.

Pri teh situacijah računamo hipoteze ali domneve, ponavadi so to neke poti do pravilnega dejstva, toda še ne dokazanega pravila. Tukaj se razvijejo razne filozofije vodenja podjetja. Poznamo dve vrsti hipotez.

Ničelna hipoteza
Če preidemo v stanje ničelne hipoteze oz z drugimi besedami, če so naši izračuni podali ničelno hipotezo, pomeni da smo v težavah. Hipoteza je domneva da smo, recimo uvedli izboljšave v podjetju, toda podjetje po določenim časom ni pokazalo izboljšav. Seveda na podlagi izračunov. Lahko nam tudi poda domnevo da nekaj ni statistično dokazano in s tem odpre nove poti procesa ali da naš prvotni sistem ne deluje kakovostno.

Alternativna hipoteza
Aternativna hipoteza je domneva o uspehu, s tem so izboljšave v podjetju, po določenim času prinesle uspešne rezultate. Je nekak statistični dokaz, seveda na podlagi številk, da podjetje posluje uspešno. Dokazuje tudi da so naši končni produkti kakovostno izdelani ali da pošiljko iz kitajske, na podlagi vzorcev, lahko sprejmemo.

Albert Einstein je dejal, da so vse stvari na svetu relativne, kar se asbolutno strinjam z njim. Pri samem računanju, lahko bi rekli računanju prihodnosti ali kaj storiti v prihodnjem času, je vse relativno. Veliko drugih dejavnikov vpliva v sistemu, poleg našega dokazovanja nekega dejstva. Z računanjem predvsem določimo stanje našega podjetja, ali proizvajamo kakovostno ali ne. Lep primer je, kot bi se merili s štoparico pri teku na 800m z Jolando Čeplak. Torej če je naš rezultat dokaj primeren, konkurenčen lahko nadaljujemo pri 800m, če ne moramo obrati drugo področje ali nišo, kot je recimo tek na 400m z ovirami in probati tam uspeti.

Kontrolne karte

Če ste ljubitelj filmov, je lep primer prikazovanja kontrolnih kart v dokaj starem filmu » The secret of my success « s Michael J. Fox v glavni vlogi. Film je res na podlagi romantične komedije toda na koncu lepo prikaže kako v Manhattan-u, največja podjetja delujejo na principu kontrolih kart. Z njimi je Michael hotel prikazati stanje, položaj podjetja, ali je podjetje potrebno novih sprememb, novih produktov, no na vse zadnje je on predvsem hotel očarati lepo sodelavko.

Torej kontrolne karte so grafični prikaz podjetja v merilu povprečja, nihanja in tudi odstopanja s kvaliteto, financami, konkurenco… S kontrolnimi kartami v segmentu kakovosti preverimo status industrijskega procesa. Preverjamo naše produkte. Recimo od 10.000 produktov, vzamemo 100 produktov, se pravi vzorcev, katere kasneje narišemo na kontrolno karto in na podlagi njih računamo kakovost vseh 10.000 produktov. Zdi se dokaj smešno, saj lahko vzamemo večino nekakovostnih produktov, toda sistem deluje. Tukaj je veliko pravil, zank, akcij… s katerimi si vodstvo pripomore.

Človek si lahko veliko lažje zapomne ali predstavlja neko stanje, katero je grafično prikazano, kot pa stanje na podlagi samih številk ali govoric. Kakovost v podjetju se ne izraža samo s dobrimi produkti, temveč tudi z dobrim vzdušjem v podjetju, enostavnim sodelovanjem, motivacijo.

Zanimivo je opazovati cikel, tako produkta kot podjetja. Zelo natančno je to že opisal Blaž na svojem blogu. Verjemite mi, zelo malo podjetij cilja na najboljše, najkvalitetnejše izdelke na trgu. Današnji giganti so se pred desetletji osredotočili na srednji sloj človeške populacije in izdelovali produkte po relativno nizkih cenah. Lep primer sta Bill Gates in Steve Jobs, medtem ko je Bill vključno delal samo software in relativno po nizkih cenah, je Steve izdeloval tako njegovo imenovano »the whole banana« po zelo dragih cenah. Poglejte si na wikipediji kdo je imel prav.

Tudi Henry Ford si je svoje ime zaslužil ravno zaradi produktov, ki so bili narejeni za vse ljudi ne samo za bogate. Če gledate globalno ne izdelovati najboljše izdelke, že samo stroški vas poberejo, temveč se osredočite na kupca na njegove potrebe, mu je res potrebna najboljša kvaliteta na svetu in koliko jih je takih , verjemite mi malo. V Ljubljani sem do sedaj videl par ferrarijev, medtem ko vsaki deseti avto je Renault. Zanimivo bi bilo pogledati bilanco stanja teh dveh podjetij, od samega rojstva do današnjega časa.

Literatura in vir

Večino literature, ki sem jo opisal v celotnem članku izhaja iz predavanj iz kakovosti pri Prof. Dr. Franci Sluga. Predvsem sem privzel vse razpredelnice, skice, grafe, nisem pa dobesedno prepisal nobenega stavka. Večina dejstev in teorij je bilo tudi dodanih. Predavanja o kakovosti so bila na zelo strokovnem nivoju, pri katerih smo se fokusirali na kakovost v vseh pogledih, ne samo v podjetniškem pogledu. Kakovost nas spremlja skozi celo življenje, večina ljudi misli da kakovost prinese denar, toda kakovost prinese osebnostna rast, čustvena inteligenca, notranje dobrine…, kakovost ustvarimo mi sami.

Rad bi se zahvalil Dr. Prof. Franci Sluga za čudovita predavanja o kakovosti in tudi Blažu Kosu, ki je omogočil članku pot v javnost. Hvala!

Tomaž Paškulin

Print PDF

Kakovost pod ekonomskim vidikom

Zanimivo se je vprašati, ali učinki kakovosti, vplivajo na ekonomske vidike. Pristopov do rezultatov je seveda več, najstarejši je pa definitivno pregledovanje reklamacij, kar pa je seveda premalo za oblikovanje celotne pregledne slike. Pregledna slika o stanju ekonomskih vidikov v podjetju je nujno potrebna, saj brez nje lahko spregledamo številne ukrepe za izboljševanja ali varčevalne priložnosti.

Prvi pregled in najpomembnejši je definitivno strošek ali strošek kakovosti. Denar (stroški) je tisto merilo, s katerim tekmujemo! Naša naloga je, da podjetje proizvaja visoko kvaliteto pri najmajših stroških, s tem stanjem dosegamo optimalno točko. Optimalna točka je točka oz stanje podjetja, pri kateri podjetje posluje najbolj kakovostno pri minimalnih stroških, točko pri kateri se podjetje osredotoči iskanju optimalnih napak.

Vendar moramo se zavedati da optimalna točka ni statična, ta se premakne takoj ko jo prepoznamo in že sam postopek doseganja točke nas stane veliko denarja (stroški). Tukaj se pojavi dilema, ali je boljše iskati optimalno točko, ali porabiti ta čas in denar za izboljšave podjetja. Tukaj ne govorimo samo o kakovosti končnih produktov, temveč o celostni kakovosti podjetja. Poglejmo si primer izboljševanja celostne kvalitete podjetja in rešimo dilemo.

Torej kot opazimo je graf našega podjetja v razmerju med stroški in časom. V točki S0 je začetno stanje, v katerem poslujemo z visokimi stroški in nekvalitetno. Za izboljšave vložimo kapital, stroški se povečajo, preidejo do neke končne mere in v določeni točki se trud začne obrestovati, stroški v relativnih štirih mesecih padejo. Bolj ko se približujemo najnižjim stroškom, večji kapital moramo vložiti, saj tukaj so zahteve po visokih specializiranih raziskavami .

To je vidno pri S2 točki, pri kateri smo vložili večji kapital kot so se na koncu znižali stroški. Pri S1 opazimo da lahko z manjšim kapitalom, še vedno znižamo minimalno stroške, toda do neke meje samega cikla, meja in vrhunev cikla je opazen pri S2. Za rešitev dileme opazimo, da v relativno kratkem času lahko zelo znižamo stroške, kot če primerjamo s iskanjem optimalne točke, saj se nam ta premakne takoj ko jo prepoznamo.

Matrika ekonomske kakovosti

Matrika ekonomske kakovosti predvsem definira vrednost. Deli se na vrednost za kupca in vrednost za podjetje. Predvsem je pomembna pri prodaji, utemelji končno vrednost procesa in končno vrednost za kupca. Z matriko lahko izvajamo tudi strateško politiko, kot so jo izvedli pri japonskem pristopu, visoka vrednost ob nizkih cenah. Poglejmo si primer matrike.

2: V tem območju delamo napravilno, napačne stvari, območje katero nam nakaže propad/stečaj podjetja. Če naše podjetje izdeluje nepravilno in še brez vrednosti, potem ni
dohodkov in nimamo dobička za nadaljno poslovanje.

1: V tem območju delamo pravilno, napačne stvari. Območje nam nakaže da izdelujemo produkte, kateri so kvalitetni, pravilno izvedeni, toda brez vrednosti. Produkti ne gredo v prodajo.

3: V tem območju delamo nepravilno, prave stvari. Območje nam nakaže da izdelujemo nekvalitetne izdelke, nepravilno izvedene,toda prave z neko vrednostjo. Produkti grejo v prodajo, imajo vrednost, neglede na nekakavost.

4: V tem območju delamo pravilno, pravilne stvari. Območje nam nakaže ideal matrike. Tukaj izdelujemo produkte z visoko vrednostjo in kakovostjo.

Uporaba ekonomske matrike kakovosti

Matrika se uporablja predvsem pri definiranju ciljev novega izdelka v podjetju in procesu izvajanja. Samo definiranje ciljev je zelo pomembno, lahko gledamo kratkoročno ali dolgoročno. Po navadi se nam obrestujejo dolgoročni cilji. Pri matriki ciljne vrednosti iz levege v desno območje, ugotavljamo vrednosti, prepoznavamo prave stvari na tržišču in specificiramo izdelek. Iz spodnjega v zgornji območje pa izvajamo procese z drugimi besedami dosegamo naše cilje. Pri vseh teh fazah, postopkih moramo biti zelo previdni na ciljne stroške. V vseh fazah moramo potrošiti točno toliko kapitala kot smo načrtovali, bilo bi zelo nelagodno če bi nam zmanjkalo ravno pri zadnjih fazah. Večina podjetnikov je propadlo ravno zaradi takih situacij. Denar zagotovo ni vse, je pa merilo s katerim tekmujemo v podjetništvu.

Standardi in zagotavljanje kakovosti z družino standardov ISO 9000

Standardi so dogovori, kateri vsebujejo tehnične specifikacije in druge kriterije, katere se uporablja kot pravila, vodila in zagotavljanja. V vidiku, da material, izdelki, procesi in storitve ustrezajo svojemu namenu. Predvsem so namenjeni za doseganje optimalne stopnje urejenosti, profesionalnosti na danem področju. Samo rojstvo standardov se je pričel po drugi svetovni vojni, ko so američani ugotovili, da je večina izdelanega orožja neuporabna, vzrok vsega je bilo večje število žrtev. Tako so izdelali prve standarde na podroju proizvodnje.

Danes skoraj ni več podjetja, na nivoju, ki ne bi imel uveljavnega standarda. Zavedati se moramo, če gledamo globalno, vsaka celina zahteva nove standarde. Anglija že spada pod EU, toda za prodor na njihov trg, moramo uveljaviti nove standarde, kateri so dokaj drugačni od EU. Poznamo več standardov od osnovnih do storitvenih, delijo se na EU (EN) standarde, mednarodni standardi (ISO) in tudi slovenski standardi (SIST). V bivši Jugoslaviji smo poznali tako imenovane JUS standarde, nekateri se še danes uporabljajo v Sloveniji. To, da je Slovenija vstopila v EU unijo, je za nas mlade podjetnike velik korak. Trg se je enostavno razširil po celi EU, standardi so se poenotili.

Včasih, že pred davnim, smo se prilagajali po avstrijskih normah. Pomembno je vedeti, da standardi so neobvezni dokumenti, katere lahko uporablja vsak, njihova uporaba pa postane obvezna, kadar so predpisi z zakonom ali se nanje sklicujejo drugi predpisi.

Če se osredotočimo na standarde za kakovost, jih poznamo več vrst in vsi izhajajo iz družine ISO 9000.

• ISO 9000: Sistemi vodenja kakovosti – Slovar in koncepti
• ISO 9001: Sistemi vodenja kakovosti – Zahteve
• ISO 9004: Sistem vodenja kakovosti – Smernice
• ISO 10011: Smernice za presojanje sistemov kakovosti

Kako torej uveljavimo standard v našem podjetju? Podal bom primer uveljave standarda na področju kakovosti. Seveda predvsem je veliko dokumentacije ali organizacija dokumentacije, katera mora biti podana hierarhično po redu,

• Politika kakovosti: Tukaj se predvsem vprašamo zakaj, kakšni so cilji, kaj se dogaja na trgu.
• Poslovnik kakovosti: Opredeluje sistem, politiko, organizacijo, odgovornost. Prejemnik poslovnika kakovosti je predvsem vodstvo podjetja in vodstvo projektov. Izdelan je v skladu z zahtevami standarda. Vsebuje postopke sistema, strukturo dokumenta, ki se uporablja v skladu z kakovostjo.
• Postopki kakovosti: Organizicijski predpisi, dokumenti s katerimi organizacija zagotovi učinkovito planiranje, delovanje in obladovanje procesov.
• Navodil za delo: Tukaj se vprašamo kako, kako delati, na podlagi dokumentacije splaniramo postopke delovnega procesa.
• Zapisi o kakovosti: Zapisi, ki jih zahteva standard. So dokazila s katerimi dokazujemo nastajanje kakovosti v našem podjetju ali skladnosti z zahtevami in učinkovitosti delovanja sistema. Zapise je potrebno hraniti in vzdrževati, morajo biti berljivi, postopki morajo potekati po pravilih standarda.

Bolj ko bo naše podjetje rastlo, večja bo dokumentacija, katero s časoma ne bomo več zmogli kontrolirati. Lahko si sami zgradimo sistem organizacije, v katerega bomo seveda najbolj prepričani, vendar bo zahteval dalj časa, izkušnje in podobno. Lahko pa se osredotočimo na standard, ali preverjen sistem, kateri nam določa red, delitev in organizacijo dokumentacije, ob katerem se delijo podatki/dokumenti na notranje in zunanje. Poglejmo si primer.

De facto in de iure standardi
Kot sem že omenjal v prvem delu članka o samoučečih podjetjih, bi sedaj opisal tudi nekaj njihovih strategij. Poglejmo si najprej kaj je to de facto in kaj de iure.

De facto ( so neformalni standardi, ki jih ustvarjajo industrijski proizvajalci, tako imenovana samoučeča podjetja. Vedno so pred časom oz ustvarjajo čas. Primeri teh podjetjih so: DSA (Distributed System Architecture – Bull), SNA (Sytem Network Architecture –IBM), DNA (Distributed Network SNA (System Network Architecture –DEC). Primeri podjetij so predvsem na področju Informacijske tehnologije.

De iure ( so formalni standardi, katere ustvarjajo mednarodne organizacije za standarizacijo, zaostajajo pred neformalnimi standardi. Primeri teh organizacij so ISO (Intenrational Standard Organization), ANSI (American National Standards Institute), EIA (Electronic Industries Association), IEEE (Institute of Electrical and Electronic Engineers), ITUT (International Telecommunication Union), IAB (Internet Activities Board)

Strategija samoučečih podjetjih je ravno v obladovanju standarizacije, njihovi izdelki so enostavno bolj uporabni in pred časom, s tem ustvarijo vodilnost na danem področju. Njihov aspekt je predvsem v relaciji med kakovostjo in uspešnostjo, zavzemanje večjega deleža trga. Biti korak pred konkurenco, je definitivno najboljša zaščita. Samoučeča podjetja se dejansko sama učijo, z lastnimi razvoji, tehnologijami…, s tem ustvarijo dokumentacijo postopkov, znanosti…, za katerimi se rodijo standardi.

Če pogledamo primer v realnem življenju, poznamo TCP/IP protokolni model (neformalni) in ISO OSI (formalni). TCP/IP je vedno bolj v uporabi, nudi veliko izdelkov, večina jih je brezplačnih, temelji na štirih aplikacijskih plasteh. Z razliko od ISO OSI, kateri je zelo drag, uporabljajo ga predvsem nacionalni operaterji, sestavljen je iz sedmih plasteh. Strategija podjetij ni samo v kakovosti, temveč v uspehu. Steven Paul Jobs je dejal v neki odaji, da mu ni važno da je najboljši, temveč da je najuspešnejši. Nekateri so rojeni z darom, nekateri moramo pa prebiti veliko ovir, da pridemo do cilja. Steven Paul Jobs je definitvno človek, ki se je moral prebiti skozi veliko ovir.

Print PDF

Pomen kakovosti

Kakovost danes predstavlja enega od pomembnejših pristopov v podjetništvu, seže na tako imenovani notranji in zunanji vpliv (kupec – stroški). Danes podjetje z vstopom ali obstojom v igri, ki jo igra svetovna konkurenca, mora sprejeti izziv, ki ga ponuja kakovost. Lep primer države kjer je kakovost, tam kjer raki žvižgajo, je Kitajska. Danes Kitajska temelji na visoki produktivnosti, nizki ceni in seveda nekakovosti. Prepričan sem, da je že v človekovi percepciji zapisan o kitajski nekakovosti, z drugimi besedami dežnik, ki ga kupiš za 1€ in odpreš…, pustimo detajle za kdaj drugič. Kakovost je za Kitajce španska vas.

Če sežemo malo v zgodovino opazimo, da je pomen kakovosti dokaj mlad, saj seže v osemdeseta leta, ko so svetovna podjetja ugotovila, da se je nekaj izjemnega zgodilo na Japonskem. Izgledalo je, da japonski proizvod lahko zavzame katerokoli svetovno tržišče.

Poglejmo si primer japonskega pristopa do kakovosti:
Japonska je pristopila z uvajanjem kakovosti, timskega dela in specifičnih metod. Razvojni princip je temeljil na vzporednosti in sočasnosti, kateri je prinašal krajši cikel ustvarjanja in časovno prednost pred ostalimi, toda je pa zahteval bolj natančno načrtovanje.

Osredotočili so se na ciljne stroške, jih izvajali pri posameznih fazah razvoja izdelka in s tem temeljili na dolgoročnih ciljih. Rezultati japonskih procesov uvajanja kakovosti se pozna tudi danes, lep primer je prevzem ameriškega avtomobilističnega trga. Ponujali so visoko kvalitetne avtomobile z isto ceno kot jih je ponujal Ford, Dodge, Cadillac… Danes je lep primer Lexus. Lexus je danes eden najbolj prodanih japonskih avtov in zasega že precejšni tržni delež. Večina ljudi niti ne ve, da je Lexus znamka japonskega proizvoda, natančnejše Toyote. S precizno strategijo so prevzeli tudi elektronske industrije, jeklarsko proizvodnjo in tudi nekatere tekstilne proizvodnje.

Japonska strategija in proces
Zahodne države so malo drugače delovale, temeljile so na zaporednem razvoju procesov, ki so omogočale lažje načrtovanje in pregled nad rezultati. Uporabljali so koncept standardnih stroškov, ki se seštevajo, zato pa so bile cene izdelkov previsoke, katere kupec ni bil pripravljen plačati. Spoznali so, da so v težavah, mnogi svetovni proizvajalci so v teh letih začeli posnemati specifične japonske pristope na področju kakovosti. Uveljavljali so krožke kakovosti ali pristop »Just in time« in podobno, toda nobena od teh ni dala primernih rezultatov. Spoznali so, da je bilo potrebno razviti lastne filozofije in strategije za ustvarjanje lastne kulture kakovosti. Kar bom definiral v razvoju vodenja kakovosti.

Strategija in proces zahodnih držav

Omenil sem da je kitajski proizvod brez kakovosti. Kar je res. Toda večina produktov, katere smatramo za zelo kvalitetne prihajajo z napisi Made in China, Madagascar, Made in “Prvič slišim“. Imena držav nam dajo veliko pomislekov, toda kvaliteta izdelka, ki ga držimo v rokah, izhaja iz močnih standardov v podjetju. Standardi so temelji proizvodenj, ki delujejo na robu sveta, razvili so jih pa strokovnjaki na področju kakovosti. V državah kot je Kitajska so standaradi potrebni, kot voda v sahari. Ko so začeli tržiti plazme ekrane, je bilo povpraševanje tako veliko, da so samo proizvodnjo transporterali kar z avioni na Kitajsko.

O samih standardih na področju kakovosti bom govoril v naslednjem članku, poskušal bom razložiti pomen, uveljavo standarda v podjetje, ter vodenje podjetja s standardom.

Razvoj vodenja kakovosti

Kakovost ima veliko definicij in obstaja že od samega začetka trgovanja med trgovci. Toda razvoj vodenja kakovosti pa se je pričel pri industrijski revoluciji, pri visoki produktivnosti, masovni izdelavi produktov. Jugoslavija je imela velike proizvodnje, ki so proizvajale masovno izdelke. Na žalost je večina teh proizvodenj pod ruševinam, seveda je razlogov za to več, toda eden od njih je definitvno kakovost. Vprašajte svoje starše kako je bilo delati v Jugoslaviji, vsi se bojo zasmejali, za sekundo obstali in rekli odlično. Danes je precej drugače, trg je svetoven, konkurenca je izjemno močna in ne poslušamo več besed kot so »Znađi se«. Če se lotevamo gradnje podjetja je drugo, ko pa vodimo podjetje, pa je danes potrebno uvesti razvoj vodenja kakovosti. Danes kakovost vodijo tudi mala podjetja, katera proizvajajo malo produktov in imajo mali tržni delež. Kakovost je danes nujno potrebna.

V preteklosti so začeli razvijati postopke vodenja kakovosti. Razvoj je bil pristopen, uveljavljali so več pristopov, kateri so temeljili na, vodenje kakovosti s pregledovanjem, vodenje kakovosti s kontrolo kakovosti ali zagotavljanje kakovosti, toda pristopi so zastareli in se jih večina ne uporablja več. Zato bom izpostavil sistem, ki se danes uporablja pri vodenju kakovosti v podjetju, tako imenovan TQM.

TQM (Total Quality Managment)
Je filozofija vodenja, ki se generira na način praktične orientacije; je proces, ki se gradi na stalnem razvoju podjetja (lahko tudi preživetju). TQM poveže podjetje v celoto, je kot dežnik nad podjetjem, uniči ovire med posamezni segmenti podjetja, poveže oddelke in s tem omogoči celovito sodelovanje. TQM mora procesirati vodstvo podjetja, kateri se osredotoči na določene akcije, ki vodijo do napredka kakovosti dela in napredka podjetja kot celoto. TQM se osredotoči tudi na kupčeve zahteve in s pomočjo koordiniranih strategij, timskega dela in inovacij, probava doseči ideal kupčevih pričakovanj, potreb in zahtev.

Filozofija tako imenovanih gigantov ko je Intel, HP…, je malo bolj “sfrizerana”. Imenujemo jih samoučeča podjetja. To so podjetja, ki ustvarjajo čas, s svojo vodilnostjo na področju tehnologije. Proces vodenja bi lahko definiral kot, Fakulteta + Podjetje. Tu gre za razvijanje čisto novih produktov, sistema izboljšave vodenja, “workflow-a” ali “company tuning”. Formalno gledamo podjetje, kot ustanovo, ki proizvaja produkte ali usluge, se drži določenih zakonov, licenc, standardov…, je v oblasti trenutnega stanja trga, politike, filozofije.

Neformalno pa bi to podjetje “sfrizirali”, jo postavili na glas odstopanja, spreobračali zakone, predelovali standarde v boljši korist, se pravi s svojim znanjem, izkušnjami izboljšavali (sfrizirali) svoje podjetje. Ta pot je dolga, potrebuje veliko znanja, vsebovati mora dreamteam, toda zagotovo je pot do uspeha. Pri takih podvigih se ustvarja zgodovino.

Nekaj je dejstvo, ustvariti zgodovino je ideal v podjetništvu, pri katerem potrebujemo vztrajnost, denar, znanje, pogum, dreamteam, veze, srečo,… in tudi višjo silo, toda ravno to vprašanje, kdo bo naslednji, morda nekdo od nas, je zagon in razlog za naše pretirano vsakdanje delo.

Najpomemebnejši teoretiki na področju kakovosti

Kot se že omenil, ustvariti zgodovino je vrh hierarhije. Tudi na področju kakovosti se je ustvarila zgodovina, ustvarili so jo teoretiki, ki so svoje življenje posvetili kakovosti. Kasneje so jih preimenovali v “quality gurus”. Najpomembnejši so bili:

• Josep M. Juran
• William E. Deming
• David Garvin
• Philip B. Crosby
• Kaoru Ishikawa
• Genichi Taguchi

Vsi našteti so pustili pečat v zgodovini, ustvarjali so kakovost na svoj unikaten način, jo definirali, uveljavljali v podjetja, iz krize ustvarili razcvet. Definirali so jo kot, skladnost z zahtevami, kakovost je ampak jo ne moremo definirati, ali ustreznost za namen/uporabo. Njihove teorije so naredile premik v industrijski proizvodnji. Prvi začetki pa so se začeli uveljavljati in izkazovati na japonskem, ko sta dva teoretika, danes najpomembnejša, začela graditi podjetja s temelji kakovosti.

Joseph M. Juran

Rojen 24. Decembra leta 1904, danes star 104 let, kakovost je definiral kot ustreznost za uporabo. Osredotočil se je na kupca, njegovi najpomembnejši razvoji so bili:

• Triologija kakovosti
• Pet karakteristik kakovosti
• Notranji kupec
• Šest faz reševanja problema
• Svet za kakovost
• Kakovostna špirala

Rad bi izpostavil njegovo teorijo o reševanju problemov, katero je definiral zelo specilizirano. Razčlenil jo je na šest stopenj, pri kateri ima vsaka svojo vlogo. Poglejmo si teorijo:

1. stopnja: Identifikacija projekta

• predlaganje projektov
• vrednotenje projektov
• izbor projekta
• vprašanje ‘Je to izboljšanje kakovosti?’

2. stopnja: Vpeljava projekta

• priprava izjave o poslanstvu
• izbira sodelavcev
• preverjanje poslanstva

3. stopnja: Diagnoza vzrokov

• analiza simptonov
• potrditev/sprememba poslanstva
• formuliranje idej
• testiranje idej
• identifikacija temeljnih vzrokov

4. stopnja: Zdravljenje vzrokov

• identifakacija alternativ
• načrtovanje zdravljenja
• načrtovanje kontrol
• načrtovanje kulture
• dokazovanje učinkovitosti
• izvajanje

5. stopnja: Zadrževanje dobička

• načrtovanje učinkovite kontrole
• enostavno zdravljenje
• presoja kontrole

6. stopnja: Ponovitev in nominacija

• ponovitev rezultatov
• nominacija novih projektov

William E. Deming

Rojen 14. Oktobra leta 1900, umrl 20. Decembra leta 1993, kakovost je definiral kot ustreznost za namen. Osredotočil se je na kupca, njegovi najpomembnejši razvoji so bili:

• Štirinajst točk kakovosti
• Demingov PDCA cikel
• Sedem usodnih bolezni
• Sistem temeljih znanj

Če se osredotočimo na Demingov PDCA cikel, je v njem definiral naslednje faktorje:

• P (plan)
• D ( do)
• C (check)
• A (act)

Faktorji ponazarjujejo vodilo za razvoj procesa produktov. Deming je znan tudi po tem, da je kritiziral slabo znanje managerjev. Izpostavil je pomankanje konstantnega cilja, napake kratkoročnih ciljev, mobilnost, prekomerne stroške zdravljen/garancij.

Juran in Deming sta glavna ustanovitelja kakovosti. Po njima se imenujejo tudi razne nagrade in pohvale o kakovosti. Za sam vzpon japonske sta kriva ravno onadva, čeprav sta bila oba američana in tudi konkurenta na področju kakovosti, sta preživela veliko časa na japonskem.

Pokazalo se je da ima kakovost velik vpliv v proizvodnji, tako v zgodovino kot sedaj.

Print PDF

Filozofija Wikinomije se mi zdi izjemno zanimiva za vsakega podjetnika v današnjem času (ker tudi sam verjamem v sodelovanje), zato sem se odločil, da objavim spodnji članek, ki ga je napisal Danilo. Za vse, ki želite vedeti več, pa bo organiziran tudi seminar na to temo. Seminar bo potekal 5. februarja v Ljubljani, poleg Danila pa bosta predavala ameriška strokovnjaka dr. Les Squires in Terri Whitesel. Več lahko preberete tukaj.

Občutek, kaj pomeni Wikinomija lahko dobite v spodnjem članku, če pa je to filozofija, ki bi jo integrirali v vaše podjetje, pa presodite sami.

Wikinomija – kakšne izzive odpira množično sodelovanje

Pred približno petimi leti sem bil v Nemčiji na konferenci o komplementarnih valutah. Tam sem na krajši predstavitvi prvič srečal Skype. Zdel se mi je dovolj zanimiv, da sem ga začel uporabljati. V prvem obdobju sem nabral dobrih 10 stikov in najprej komuniciral z Lesom Squiresom, ki je takrat na konferenci tudi Skype predstavljal. Zdelo se mi je simpatično, da sem se zastonj pogovarjal v ZDA. Skype sem prepoznal kot orodje za učinkovito komunikacijo v dvoje. Že takrat je seveda omogočal bistveno več.

Preko Lesa sem takrat prvič srečal wiki koncept. Na tiki-wiki platformi je ustvaril okolje za soustvarjanje na področju komplementarnih valut. Na začetku me je pritegnilo, a ker nisem prepoznal golobjega smisla in koristi le-tega, sem stvar hitro opustil.
Mimogrede: wiki je havajska beseda, ki pomeni hitro. Sicer pa je to pojem, ki označuje programska orodja, ki omogočajo ustvarjanje urejanje in povezovanje spletnih strani vsem uporabnikom na hiter in enostaven način.

In potem se je pojavila knjiga Wikinomics – How Mass collaboration changes Everithing, za katero mi je prvič povedal sošolec Damijan, ki je bil nad njo izjemno navdušen. Na knjigo sem kar malo pozabil. In lani mi Les čestita za rojstni dan – preko Skypa seveda. Vprašal sem ga, če lahko naredim intervju z njim za svoj blog. In takrat sva prišla do idej, da organiziram seminar o Wikinomiji, kjer bi on bil predavatelj. Že v osemdesetih letih se je začel ukvarjati z izgradnjo skupnosti in spodbujanjem sodelovanja v teh skupnostih. Priprave na seminar so se začele in takrat sem si tudi naročil svoj izvod knjige ter vse bolj začel odkrivati, da lahko množično sodelovaje res spremeni vse.

Množično sodelovaje deluje tudi v praksi

Goldcorp – kokoš, ki zopet nese zlata jajca

Množično sodelovanje je temeljiti spremenilo kanadski rudnik zlata. Goldcorp, rudarsko podjetje iz Toronta je bil v nezavidljivem stanju. Dolgovi in visoki proizvodni stroški so usmerjali v opustitev izkopa zlata.

Ideja Linuxa je navdihnila direktorja da je marca 2000 razpisal „Goldcorpov izziv“ z nagradnim skladom 575.000 $ za vse, ki bi prispevali najboljše metode in rezultate. Na splet so dali vse geološke podatke, ki so bili na voljo. Prijave so dobesedno deževale. Strokovnjaki različnih strok so v intenzivnem delu identificirali 110 možnih nahajališč na območju, ki ga rudnik obsega.

Danes Goldcorp žanje sadove tega odprtega pristopa k raziskovanju. Sto dolarjev vloženih v podjetje leta 1993 je bilo leta 2006 vrednih 3000 $.

Procter & Gamble – znanstveniki vseh dežel delajo za njih

V zadnjih petih letih se je količina inovacij v industriji podvojila in 7.500 zaposlenih znanstvenikov ni več dovolj za P & G. Postavili so si zahtevo, da 50 % novih izdelkov in storitev pride izven podjetja. Za P & G lahko delate, ne da bi bili zaposleni za njih.

Pridružite se mreži InnoCentive in skupaj z 90.000 znanstveniki po vsem svetu za denarno nagrado pomagajte reševati njihove razvojno – raziskovalne probleme. InnoCentive je le eno od spletnih mest, ki povezuje znanstvenike in podjetja pri iskanju inovativnih rešitev.

Wikipedia – ko ljudje ustvarjajo enciklopedijo

Po številu gesel je Wikipedija že presegla Enciklopedio Britanico. To samo po sebi ne bi bilo presenetljivo, če ne bi Wikipedie ustvarjali prostovoljci iz celega sveta, ki delajo zastonj. Prostovoljci pišejo gela, jih popravljajo in dopolnjujejo. Kaj jih pravzaprav motivira za to. Denar že ne. Lahko pa se učijo, prispevajo nekaj koristnega, se počutijo del skupnosti in verjetno še kaj. Vseh teh možnosti se moramo zavedati, ko razmišljamo kako uvesti množično sodelovanje v projekt oz. organizacijo ter kako pridobiti ljudi in od tega živeti.

Temeljne ideje Wikinomije

Wikinomija pomeni nove možnosti poslovanja oz. poslovnih modelov, ki temeljijo na štirih idejah:

• Odprtosti
• Partnerskem sodelovanju
• Delitvi (izmenjava)
• Globalnem delovanju

A.G. Lafley, CEO, Procter & Gamble je zapisal, da ” nobeno podjetje na svetu, ne glede na to, kako veliko in globalno je, ne more biti dovolj hitro ali veliko pri inovacijah. Sodelovanje – eksterno s potrošniki in strankami, in interno po vseh mejah posla in organizacije, je ključno.

Wikinomija odkriva naslednji zgodovinski korak – umetnost in znanost masovnega sodelovanja, pri čemer se podjetja odprejo proti svetu.” V tej izjavi se skriva dejstvo, da so najboljši ljudje vedno izven podjetja. Nikoli ne bodo zaposleni v podjetju, lahko pa za naše podjetje delajo. Potrebno jih je odkriti in pritegniti v sodelovanje. To zahteva novo dimenzijo odprtosti podjetja in njegovega vodstva.

YouTube je eden od radialnih primerov množičnega sodelovanja. Čeprav morda sprva pomislimo na to, ne gre le za zabavo in ustvarjanje socialne mreže. V ozadju je zelo uspešen in učinkovit poslovni model, ki temelji na množičnem sodelovanju. Brez množičnega sodelovanja YouTube sploh ne bi bil.

Elemente uspešnosti teh primerov pa lahko vnesemo v že obstoječa podjetja, če je le dovolj odprtosti za tak pristop. Za vajo se lahko vprašamo, katere elemente iz YouTube in podobnih portalov, lahko uporabimo v našem podjetju:

• vsak prispeva, glede na svoje interese,
• udeleženci so samo organizirani: svoje delo naredijo takrat ko se odločijo in tako kot se odločijo,
• vsak udeleženec napravi večino posla sam,
• vsi udeleženci skrbijo za promocijo izdelkov in podjetja.

Pri množičnem sodelovanju v podjetju seveda ne gre le za vključevanje zaposlenih, ampak in predvsem strank, dobaviteljev in partnerjev, ki so v veliki večini pripravljeni soustvarjati podjetje, le možnost za to jim moramo dati.

Enakovredno (partnersko) sodelovanje

Temeljni primer takšnega sodelovanja je Linux. Ustvarila ga je velika skupina programerjev, ki za to seveda niso dobili denarnega plačila.

Marketocracy izkorišča kolektivno inteligenco vlagateljev. Pridobil je 70.000 trgovalcev, ki upravljajo virtualni borzni portfelj v tekmovanju za najboljšega vlagatelja. Marketocracy indeksira 100 najboljših vlagateljev in emulira njihove trgovalne strategije v vzajemni sklad.

Za tovrstno sodelovanje je veliko različnih motivatorjev: zabava, altruizem, doseganje neposredne vrednosti za sodelujoče. Samoorganizacija pa naredi tovrstno sodelovanje pogosto bolj uspešno kot pa hierahičen management. V ozadju je osnovno zaupanje, da so ljudje sposobni in zainteresirani, da prevzamejo odgovornost, soustvarjajo ter prispevajo po svojih najboljših močeh.

Deljenje

To je morda prelomna točka Wikinomije. Ljudje smo sebični. Sam se zavedam svojega strahu, ko delim znanje in ideje od katerih tudi živim. Zelo hitro pa sem ugotovil, da se ob deljenju ideje brusijo in izboljšujejo. Po drugi strani pa se tudi nova ekonomija intelektualnih pravic spreminja. Ščititi vso intelektualno lastnino zahteva preveč denarja in preveč časa. Tim Brady, direktor spletnih tehnologij pri Sunu verjame, da radikalno deljenje ustvarja zmagam-zmagaš situacijo za vse. Razširjeni trg namreč ustvarja nove priložnosti.

Moč deljenja ni omejena na intelektualno lastnino. Skype npr. omogoča brezplačno spletno telefoniranje na temelju kolektivne računalniške moči partnerjev. Podobno gre pri Projektu Človeški Genom, kjer gre za delitev računalniške moči.

Množično sodelovanje temelji na svobodnih posameznikih, ki imajo interes, pridejo skupaj in sodelujejo pri dani nalogi ali reševanju problema. Takšnemu sodelovanju rečemo množično zunanje izvajanje (crowdsoursing) in ga s tem razlikujemo od outsoursinga. S takšnim pristop lahko podjetje izjemno hitro postane globalno. Odličen primer za to ima korenine v Sloveniji – OpenAd (www.openad.net), ki povezuje oglaševalske kreativce s celega sveta in podjetja, ki iščejo njihove rešitve.

Nove razmere postavljajo pred voditelje nove zahteve:

• Voditelji so odprti, partnersko orientiran, usmerjeni v delitev, globalno delovanje.
• Voditelji trkajo na porajajoči se globalni trg, da bi našli unikatne usposobljene ume.
• Voditelji vključijo kolektivno inteligenco ljudi.
• Voditelji uporabljajo nove oblike posredovanja, vključno partnerske mreže.

Vse to so izzivi wikinomije – nove ekonomije temelječe na množičnem sodelovanju. Zgornja vprašanja nas postavljajo pred izziv: smo wiki voditelji ali nismo in kako to lastno wiki dimenzijo izboljšati?

Print PDF

Vse preveč mladih ljudi razmišlja narobe. Postavlja se vprašanje ali sploh razmišljajo? A na videz površinski problem je pravzaprav ukoreninjen globlje, kot se zdi na prvi pogled. S težavo percepcije teorije, ki jo poučujejo na univerzah , se srečujejo vse generacije, od tako imenovanih brucev pa vse do nosilcev doktorskega naslova. V čem je težava?

Največkrat zaslišimo besede kot so: »Zakaj se oglašajo ti ekonomisti, ala P. Damijan, Mrkaič,  ipd., saj nimajo dovolj praktičnih izkušenj«, »kaj mi bo prinesel študij, saj se učimo popolnoma neuporabnih stvari« ali »teorija, ki se je učimo nima realne podlage v svetu, ki ga živimo«. Vsi trije stavki so zgrešeni že v osnovi, saj mešajo makroekonomijo s podjetništvom, zanikajo osnovne vrednote slovenskega naroda, če hočete zahodnega sveta in a priori sugestirajo, da je vse kar je napisano v učbenikih, narobe. Abotnost se kaže predvsem v nerazumevanje družbe znanja, posploševanju, nezmožnostjo aplikacije naučenega in efektu črednega nagona. Poglejmo.

Makroekonomija vs. podjetništvo

Največja zamera gre predvsem tistim, ki trobijo, da se svetovno priznani ekonomisti ne spoznajo na osnove podjetništva, da ne vedo s kakšnimi težavami se ubada vsakdanji poslovnež v gospodarstvu in, da bi morali vsi najprej odslužiti obvezno ”usposabljanje” v realnem okolju. Šele takrat bi jim naj bila omogočena diskusija pri temah, kot so gospodarske reforme, konkurenčnost gospodarstva ali npr. odprodaja državnega premoženja zasebni lasti. Pri tem se zelo rado posplošuje in meša ”hruška z jabolki”. Ekonomisti so tisti, ki so odgovorni za to, da naredijo (oz. svetujejo vladi), kar se da primerne okoliščine za delovanja gospodarstva in to na takšen način, da ostanejo makroekonomski kazalci v ravnotežju. Njihova ”praksa” so pri tem mnoge ekonometrične študije, analize gospodarstva in primerjave med različnimi izsledki, ki so že bili narejeni s strani svetovnih institucij (IMF, ECB, Eurostat, etc.). Na podlagi sklepov, ki izhajajo iz teh dokumentov in ogromnega znanja, ki so si ga pridobili s študijem, lahko oblikujejo določene smernice, ki bi naj pospešile gospodarsko rast in omogočile večjo zaposlenost, zmerno rast cen, konkurenčnost, ipd. Pri tem jih ne zanima posamezno podjetje, niti kako uspešno ali neuspešno se to podjetje znajde v danih okoliščinah. Pomembna je splošna slika in enakopravnost za vse igralce. Če je podjetje uspešno in kako z njim ravna in upravlja management pa je odvisno od usposobljenosti zaposlenih, kakovosti izdelka oz. storitve, ter načina komuniciranja navzven. Lahko bi tudi rekli, da za naravno selekcijo poskrbi trg.

Seveda delajo ekonomisti tudi napake, kot se je zgodilo npr. pri Rusiji v obdobju tranzicije.  Takrat je Mednarodni Denarni Sklad (IMF) svetoval Rusiji, naj čim prej odproda državno premoženje in  liberalizira trg delovne sile. To je v sistemih, kjer prevladuje velika asimetrija informacij, neučinkovit pravni sistem in je ljudstvo še vedno pod vtisom komunističnega režima, lahko usodno. A vendarle je načelo liberalizacije ključno za vse nerazvite države. Lepe razlike se lahko vidijo pri tako imenovanih ”dvojčkih”, ko se je eden od njih zaprl vase, drugi pa odprl globalizaciji. Taka primera sta npr. zahodna in vzhodna Nemčija ter južna in severna Koreja, a o tej temi mogoče več kdaj drugič.

Torej, pomembno je razumeti, da si usodo krojimo sami, saj tekmujemo v enakovrednih okoliščinah, pravila igre pa prepustimo temu primernim. Če kdo še vedno trdi, da je bil Nobelov nagrajenec Milton Friedman brez izkušenj (med drugim je svetoval Ronald Reaganu in Margaret Thatcher, zatrl Keynesovo idejo potrošne funkcije, dokazal da so posplošeni modeli še kako relevantni za narodno gospodarstvo, itd.), ima mogoče zgrešeno percepcijo teorije.

Vrednote

Zahodna civilizacija se je odločila za družbo znanja. Vrednot, ki izhajajo iz te podmene je veliko in mednje spada tudi delavnost. Čemu torej sedeti doma za knjigo in se učiti Matematike 2, Upravljanja in Ravnanja ali Poslovnih Financ, če lahko uspeš z delom? Čemu torej družba znanja?

Ne smemo pozabiti, da je treba delati, kot radi rečejo ekonomisti, prave stvari na pravi način. Če nam prav zgodovina in izkušnje določenih posameznikov, ki so zapisane in dokazane v učbenikih in knjigah, ne bodo pomagale pri takšnih stvareh, pa naj zgori NUK do temeljev.

Prav tako lahko trdimo, da nam znanje širi obzorja. Dvomim da bo kakšen podjetnik zaupal svojo tehnologijo npr. Talibanom, čeprav je delovna sila na orientu mogoče nekaj desetkrat cenejša kot v Evropi.

Pomembno je tudi, da razumemo, kaj nam prinašajo predmeti, kot je npr. Matematika. Priznavam, da sem se osebno lotil izpita verjetno z enakim odklonom kot marsikateri študent na EF, a vendar lahko najdemo tudi pozitivno lastnost takšnih predmetov, saj nas naučijo abstraktnega mišljenja. Sam sem na lastni koži spoznal prednosti abstrakcije, ko sem imel pri določenih predmetih na poslovni šoli v Münchnu (MBS), kjer zanemarjajo takšne predmete, ogromno prednost pred ostalimi, ne glede na to, da je bilo celotno čtivo zapisano v njihovem jeziku.

Seveda moramo tudi razumeti napisano in ugotoviti kdaj nam določeno znanje pride prav. Veda o strukturi organizacije nam verjetno ne bo koristila v podjetju s dvema zaposlenima. Če pa pridemo na primerno pozicijo v podjetju, kjer je zaposlenih tisoč, verjetno potreba po takšnem znanju poraste. Temu lahko rečemo zmožnost aplikacije naučenega.

Znanje nam tudi koristi pri razumevanju in učenju stvari v novem okolju. Upam si trditi, da bo študent s končano diplomo na EF (smer računovodstvo) prej doumel delovne naloge v podjetju kjer ponujajo računovodske storitve, kot nekdo z dokončano srednjo šolo.

In nenazadnje, družba si je mogla ustvariti neke vrste sodila, s katerim ocenjujemo in zaposlujemo nove delavce. Diploma dokazuje da smo sposobni dela vsaj na intelektualni ravni. Pokaže da smo vztrajni in željni  novega znanja, da se hočemo naučiti kaj novega.

Vsi nimajo premožnih staršev ali zagotovljene prihodnosti. Dajmo jim torej priložnost, da sami naredijo nekaj zase, da si sami skrojijo usodo. Ne smemo pa pozabiti, da se brez muke niti čevelj ne obuje. Ne glede na našo izobrazbo, versko pripadnost, raso ali spol. Je že tako, da je treba delati. Je pa toliko bolje če pri tem uporabljamo svojo pamet in obratno. Drugače se nam lahko zgodi, opozarja Peter Drucker, da nas države v vzponu prehitijo v vseh pogledih.

Gospod Drucker je znanje in delo prikazal kot edino možno rešitev, pravzaprav kot še edino komparativno prednost pred tako imenovanimi ”azijskimi tigri” in ostalimi državami v vzponu. Znanje ima po njegovih besedah dve komponenti. Kvalitativno in kvantitativno. Po kvalitativni se ne razlikujemo več kaj dosti pred vzhodnim svetom, je pa kvantiteta znanja, torej sposobnost prenesti znanje na področje gospodarjenja, tista, ki ohranja prednost razvitih držav. Ne zapravimo še tega. Pa še to: Vsako trditev je treba vzeti pod vprašaj in ne slepo slediti večini. Ne dajajte se v isto skupino ljudi, ki se zaradi črednega nagona v nakupovalnem središču postavijo v najdaljšo vrsto. Verjetno je še kakšna vrsta, ki ni tako zasedena….

Print PDF

Seveda pa to ni zmeraj enostavno, saj običajno vsak od nas sreča veliko ljudi, s katerimi ni na »enaki valovni dolžini«. Ob najbolj kritičnih situacijah se spomnim dejstva, da nas v drugih ljudeh lahko motijo le stvari, ki so del nas. Nenazadnje pa lahko vse ljudi, ki jih srečamo povežemo tudi z odsevanjem zunanjega sveta kot naše notranjosti. Torej vsak, ki stopi v naše življenje je na nek način naš učitelj, nekdo, ki nam lahko pomaga spoznati del nas samih.

Vse to sem sam najprej najbolj opazil v partnerskih zvezah. Običajno sta partnerja vedno nek ekstrem, na primer eden bolj iracionalni, drugi razumski tip človeka ter se skozi razmerje učita drug od drugega in s tem stremita k notranjemu ravnovesju. Oziroma, če zadevo obrnemo, bolj kot je na primer racionalen naš partner, bolj bo racionalnost zbujal v nas in bolj racionalni bomo postajali.

Če osebnostno ne zrastemo, smo ujeti v vzorec, ki se ponavlja. S partnerjem se vedno bolj kregamo, slej kot prej gremo narazen in v naše življenje pride nov človek. Na prvi pogled povsem drugačen, kmalu pa ugotovimo, da ima v svojem bistvu podobne lastnosti, ki zahtevajo našo osebno rast na enakem področju. In če ne zrastemo, se zapremo v začaran krog. Pri tem se v tej objavi ne bi poglabljal v smisel partnerstva, gre le za primer, kjer se to lahko zelo nazorno opazi oziroma se lahko zelo dobro izpostavi pomen ljudi v našem življenju na nekem višjem nivoju.

Glede na delo, ki ga opravljam, pa srečam veliko število ljudi, predvsem pa ljudi, ki izstopajo, uspešne posameznike, ki si prizadevajo delati dobro, izjemne ljudi, ki spreminjajo svet na bolje. In da ne bo pomote, takšni ljudje so lahko uspešni podjetniki, managerji, predavatelji, akademiki, lahko pa tudi na prvi pogled povsem vsakdanji ljudje, ki uživajo v svojem poklicu. Ni pomembno, ali gre za manekenko ali gospodinjo, uspešnega športnika, študenta ali raztresenega boema. Namen delovanja človeka lahko že na daleč opaziš.

Od takih ljudi se največ naučim v življenju.

In stvari, ki se jih naučim od ljudi, ki me obkrožajo, misli, ki pridejo na moje uho od ljudi, ki jih izjemno cenim, želim deliti tudi z vsemi ostalimi. Tako uvajam novo rubriko gostujoče pero. Ta rubrika bo namenjena tako redkim skrbno izbranim člankom teh ljudi (kot bo naslednja), kot tudi mojim objavam, ki vsebujejo spoznanja teh ljudi, s katerimi se močno strinjam (kot je bila prejšnja objava).

Veliko prijetnega branja.

Print PDF