Poleg napetih akcijskih elementov in izjemnih posebnih efektov, sploh za čas, ko je film nastal (1999), je v filmu tudi veliko simbolike in izsekov razmišljanj različnih filozofij ter religij, od krščanstva, budizma, nihilizma, determinizma in hinduizma pa vse do mnogo bolj alternativnih pristopov, kot so vedeževanje in mesijanstvo. Kljub vsem tovrstnim filozofskim vložkom vrednim razprave, pa se mi zdi najbolj aktualen in zanimiv meta pogled na vsebino filma in sicer ob tezi, da življenje, kot ga poznamo danes ni nič kaj drugačno od življenja v matrici.

Skrajno moreča za radost življenja so vprašanja in hkrati dejstva, da v samem bistvu sploh ne vemo, zakaj smo resnično tukaj, kako to, da življenje obstaja ravno na planetu Zemlja, ali smo res sami v tem širnem vesolju ter zakaj, če smo že ravno tukaj, je toliko bolečine in trpljenja.

Čeprav slej kot prej ugotovi sleherni posameznik, da do teh odgovorov ni enostavne poti in da je bolj smiselno namesto beliti si glavo s takimi vprašanji pač enostavno uživati življenje in biti srečen, pa nekateri ne morejo mimo dejstva, da ne bi skušali dobiti čim boljši odgovor (zase), kaj v resnici je matrica. Tako vzamejo rdečo tableto, kot Neo v prvem delu trilogije. In večina teh, ki se sprašuje običajno ustvarja različna umetniška dela, ki ponovno provocirajo ta vprašanja pri ostalih ljudeh, ki so jih potisnili v nezavedno. In če je v tovrstnih umetniških delih ponujen odgovor prežet predvsem z junaškim rešiteljem, ima tako ustvarjeno delo veliko verjetnost, da bo prava uspešnica.

Poglejmo si sedaj, kako je življenje v realnosti v bistvu podobno življenju v matrici. Za lažjo primerjavo mogoče lahko za povrh vzamemo še kakšno simulacijo ustvarjeno s strani človeških rok – to so različne vrst video iger, od strategij, akcij in igranja vlog. Vse omenjeno lahko primerjamo z dejanskim življenjem na našem planetu z nekega občega meta nivoja.

Za podrobnejšo obravnavo te perspektive se postavimo v kožo arhitekta matrice ali pa kakšne druge video igre. Najprej seveda potrebujemo okolje. Svet, ki bo obdajal akterje simulacije. Okolje omogoča določene okoliščine oziroma dejstva, ki lahko odločilno vplivajo na potek ali uresničitev nečesa.

Pri arhitekturi okolja je smiselno izhajati iz treh osnovnih elementov. Najprej so tu določena pravila. Ta pravila poznamo kot fizikalne zakone. V splošnem se naj ne bi dalo teh pravil kršiti, vsaj dokler se ne zavedamo same simulacije. S pravili omejimo možno število okoliščin, z namenom, da stvari ne uidejo povsem izpod nadzora. Tako so omejena tudi dejstva, ki lahko vplivajo na uresničitev nečesa. S fizikalnimi pravili je določena objektivna realnost sveta, tista realnost, ki si jo vsi delimo.

Drugi element arhitekture okolje je raznolikost okoliščin. V okolju mora biti takšno število okoliščin, ki omogočajo povsem individualno izkušnjo. Če število okoliščin ne bi bilo dovolj veliko, okolje ne bi imelo več nobenega smisla. Za določeno okoliščino bi bili znani precizni koraki, kako okoliščino rešiti (priročnik) in vsak, ki bi se znašel v določeni okoliščini, bi se po določenih korakih soočil s situacijo.

Tretji element pri arhitekturi okolja pa je pestrost. V simulaciji z občimi fizikalnimi omejitvami in individualno izkušnjo okoliščin, je verjetno smiselno akterjem simulirati tako okolje, ki bo tudi navzven odsevalo obe karakteristiki. Drugače bi simulacija izgubila svoj smisel. Namesto, da postaviš akterje v veliko črno-belo »škatlo«, z enakimi telesi in brez fizikalnih pravil, jim seveda raje ustvariš simulacijo lepot vesolja in pestro naravo planeta. Naravo, ki bo odražala tudi sama pravila in smisel simulacije.

Ko imaš postavljeno arhitekturo okolja, potrebuješ seveda akterje. Jasno je že, da bodo akterji postavljeni v neke individualne okoliščine v katerih bodo morali iskati določene rešitve iz teh okoliščin. Zato bi se temu lahko reklo igra – imamo dejavne akterje, ki delujejo po določenih pravilih.

Vsak akter ima svojega avatarja. Arhitektura avatarja zopet izhaja iz nekaterih osnovnih elementov. Avatar mora biti prilagojen fizikalnim zakonom ustvarjenega sveta. Prav tako pa mora biti povsem individualen, saj je postavljen v individualne, zanj edinstvene okoliščine. Tako je vsak avatar (telo) povsem edinstven, pri čemer vsak avatar upošteva vse enake fizikalne zakone.

Z namenom, da je igra bolj zanimiva, pa se seveda akterji – avatarji ne razlikujejo zgolj po svoji pojavnosti (z enakim načinom delovanja), vendar tudi pri performansah. Tako, kot so okoliščine edinstvene, naj bodo tudi avatarji edinstveni, navzven in navznoter. Za vsakega avatarja je tako natančno določeno, v kolikšni meri bo obvladoval določeno performanso.

Sedaj imamo ustvarjeno okolje in avatarje z različnimi sposobnostmi (strojno opremo), ki so postavljeni v to ustvarjeno okolje. Okolje je pestro in raznoliko, tako kot avatarji sami, vendar še vedno omejeno z določenimi pravili, kar omogoča določeno mero obvladovanja dogajanja v tem simuliranem okolju.

V naslednji fazi manjkata zgolj še dve stvari. Najprej namen in nato način, kako se bo ta namen uresničeval. Če za hip pozabimo na sam namen, je jasen mehanizem, kako se bo namen uresničeval. Skozi programsko opremo, ki se jo naloži v strojno opremo avatarja. Vsak avatar ima disk s centralno procesno enoto (možgane), ki poganja določeno programsko opremo. Programska oprema je bistvo vsega, ki da posameznemu avatarju navodila za delovanje.

Pestrost arhitekture sveta pa se nadaljuje še v tem, da noben avatar nima na enake programske opreme. Tako je programska oprema na koncu tista, ki avatarju omogoča povsem individualno izkušnjo simuliranega sveta. Subjektivno realnost in odločitve. Vsaka programska oprema bere kodo matrice na povsem individualen način. To pomeni, da četudi bosta dva avatarja v podobnih okoliščinah, ne bosta delovala enako, oziroma bosta stremela k drugačnemu izidu okoliščine.

Zopet pa je to pestrost potrebno do neke mere omejiti na skupna pravila in imenovalce. Ta pravila pa služijo še enemu namenu in sicer, da simulacija deluje sama od sebe, da se igra nikoli ne konča. Zato vsak avatar stremi k samoohranitvi. Ne glede na težavnost okoliščin, želi na koncu v simulaciji še vedno obstajati. Vse simulirano stremi k samoohranitvi. In drugo, potrebno je ustvarjati nove avatarje, ki izkoriščajo pestrost situacije. Najlažje tako, da dva avatarja s povsem različnimi karakteristikami ustvarita novega avatarja po neki formuli, ki kopira del sposobnosti enega ter drugega avatarja, prav tako pa del programske opreme, ki je prav tako edinstvena.

S tem ustvariš še socialne kroge akterjev v simulaciji in sicer tako, da imajo nekateri večji ali manjši del skupne kode. Seveda pa to še ne pomeni, da imajo akterji enake cilje.

Tako smo postopoma ustvarili popolno simulacijo, igro oziroma matrico. Vendar je do te točke celoten sistem še povsem v mirovanju. Če ga želimo aktivirati si moramo zastaviti vprašanje, kaj je vsebina programske kode v posameznem avatarju in kakšen je dejansko njen namen ter motivacijski vzgibi. Obstajata dve ključni možnosti.

Prva, evolucijska možnost pravi, da se je poustvarjanje programske opreme z razmnoževanjem izpopolnilo do te mere, da je avatar postajal bolj in bolj inteligenten. In to z enim samim namenom, ki je večja verjetnost preživetja. Nikakor pa ne z namenom opisovanja sveta. Če možgani niso usposobljeni za opazovanje sveta, potem so vsi poskusi interpretacije, bolj ali manj blodnje. Zato ga dejansko tudi ne znamo opisati. In če smo razvili visoko raven inteligence, prav tako pa zavedanje o samem sebi zgolj zaradi večje verjetnosti preživetja, potem se moramo skoncentrirati ne eno karakteristiko simulacije. To je igra.

Vsaka igra ima določena pravila, prav tako pa svoje zmagovalce in poražence. Zmagovalci so tisti, ki bolj obvladujejo igro. Zaradi svojih spodobnosti ter boljšega razumevanja pravil in delovanja igre nadvladajo ostale. In vsak zmagovalec seveda dobi določene nagrade. Ne glede na razvojno stopnjo inteligence, je namen simulacije enak živalskemu svetu. Osvajanje živalskih nagrad.

Vendar, kaj je v tem primeru lahko namen celotne igre. Zabava bradatega moža, ki nas opazuje z neba. Poskus nezemljanov, ki je ušel izpod nadzora in so nas raje pustili pobijajoče se na planetu, kot pa da bi ustavili svojo sistemsko kreacijo. Naključen trk dveh atomov, ki je omogočil življenje, nihče drug v vesolju pa tega niti opazil ni? Življenje se mi zdi preveč dragoceno, energija ustvarjena v popolnost simulacije preveč zahtevna, da bi bil to odgovor.

Druga možnost je veliko bolj epska. Minimalna nadgradnja prve možnosti. Celotna simulacija je namenjena izključno temu, da programska oprema avatarja postaja vedno bolj sposobna. Ne zaradi nadvlade drugih, vendar zaradi izpopolnjevanja samega sebe. Avatar sicer ima dane ter določene neke performanse, prav tako pa je postavljen v neke okoliščine, vendar lahko svojo programsko opremo nadgrajuje tako, da okoliščine glede na dane performanse obrača sebi v prid.

Nadgraditve pa se (lahko) dogajajo tako, da se v soočenju z danimi okoliščinami in sprejetju določene odločitve z aktivacijo mehanizma povratne informacije (čustev) avatar lahko nauči, ali je bila odločitev v dani okoliščini smiselna ali ne. In ko se pojavi podobna okoliščina, lahko sprejme boljšo odločitev. Programska oprema se tako vedno bolj izpopolnjuje, avatar pa postaja bolj in bolj sposoben. Vedno več je podobnih okoliščin, ki jih obvladuje.

Namen izpopolnitve kode do čim večje stopnje inteligence torej ni zgolj večja verjetnost preživetja, vendar neprestano večanje sposobnosti avatarja (izpopolnjevanje programske opreme) ob strmenju k čim boljši kakovosti življenja. Večja sposobnost avatarja sicer omogoča kakovostnejše življenje, vendar obenem tudi soočenje z bolj zahtevnimi situacijami, ki omogočajo razvoj še večjih sposobnosti avatarja.

Takšna interpretacija je veliko bolj epska. Še vedno pa ne razloži bistva. To je zakaj sploh potrebujemo izpopolnjevanje avatarja. Ne glede na epski pridih, vse skupaj zopet ne more služiti ničemur višjemu, kot je zabava bradatega gospoda ali nezemljanov. Zabavi, kdo bo uspel nadvladati druge akterje v simulaciji z najhitrejšo evolucijo.

Tudi vse socialne pojave, ki nakazujejo na duhovno, globljo plat akterjev v simulaciji, kot so na primer sodelovanje, civilizirana pravila, zaljubljenost, bližnja izkušnja s smrtjo ipd., lahko enostavno razložimo s psihologijo večje verjetnosti in lažjega preživetja posameznika.

Ta del naše simulacije tudi ni bil nikoli sporen. Tako bioloških, kot tudi zgodovinskih, psiholoških ter vseh drugih dokazov je povsem dovolj. Trdnih dokazov znotraj simulacije. Evolucija ima osrednjo vlogo v razvoju življenja in inteligenca je bil kvantni skok evolucije, ki je omogočil preživetje določeni skupini avatarjev. Tukaj nimamo kaj.

Inteligenca oziroma možgani torej niso pravo orodje za razlaganje namena programske opreme. Programska oprema je pri interpretiranju sama sebe zaprta v nek kalup pravil, za katere je bila napisana. Če se vživimo v kalkulator in njegove sposobnosti ter namen, ta lahko ostane zgolj na ravni kalkuliranja. Največ, kar naša programska oprema lahko iztisne pri interpretaciji namena je to, za kar je bila ustvarjena, večja verjetnost preživetja. Tudi samo človeško življenje s tega vidika ni prav noben čudež, saj je vsaka najmanjša žival ustvarjena s podobno programsko opremo, le da je ta bistveno bolj primitivna. Še vedno pa odlično služi svojemu namenu. Tudi čustva so del opreme avatarja, ki jih lahko najdemo pri akterjih z slabšo programsko opremo.

Edini res pravi čudež človeškega avatarja, ki pa ga je omogočil nagel razvoj inteligence oziroma programske opreme, pa četudi z namenom preživetja, je zavedanje. To je sposobnost avatarja, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj. To je sposobnost, da se postavimo izven strojne opreme (avatarja). Prav tako pa nad programsko opremo (um). Z zavedanjem pride spoznanje vdihnjenega duha avatarju, ki je v samem bistvu duša avatarja, se pravi del bitja netvarne narave, ki je mogoče celo neumrljivo.

Zavedanje ima lahko dve vlogi. Prva je ponižujoča in zajema le še majhno nadgraditev prejšnjih razmišljanj. In sicer je zavedanje trik inteligence, da nam lajša kruto interpretacijo darvinističnega dela simulacije. Ta je, da na kratki rok preživijo največji in najmočnejši, na dolgi rok pa najbolj privlačni in najbolj prilagodljivi. Edina stalnica so tako spremembe evolucije pri prepisovanju programske pa nenazadnje tudi razvoju nove strojne opreme, ki vodijo v vedno bolj sposobnega avatarja, akterja simulacije. Na koncu bo ostal en tip avatarjev, ultimativni alfa samec-samica, ki bo združeval zapise tisoče in tisoče strojne in programske opreme preteklih avatarjev, ki so se razvijali milijone let. To pozicijo mu je poleg inteligence omogočilo še zavedanje.

In kaj potem – bodo nezemljani to vrsto avatarja klonirali za svoje bojevnike ali domače živali? Ali pa si bo stric z brado naredil akcijsko figurico? Ne izključujem teh možnosti, vendar je potem posamezno človeško življenje res patetične vrednosti. Drobcen kolešček v kolosalnem mehanizmu, katerega cilj je izgradnja popolne strojne in programske opreme – avatarja. Z neznanim namenom za povrh.

Pa četudi je to glavni namen simulacije oziroma življenja, kakšen bo ta popolni avatar na čistem koncu evolucijske poti, tik ob popolnosti? Najboljši lovec v simulaciji? Zagotovo ne, saj ne bo nobenih avatarjev druge vrste s slabšo programsko opremo. Bo imel na voljo najboljšega samca/samico? Ne, saj bo že sam po sebi popoln, evolucija ne bo več potrebna. Bo imel probleme z zavistjo ali jezo, ki sta osnovni čustvi strmenja k izpopolnjevanju programske opreme? Ne, saj ne bo imel komu kaj zavidati. S strahom? Absolutno ne, saj bo najmogočnejše bitje. Bo vzel življenje, da bo lahko ohranjal svoje življenje?

Ne, saj bo edina, najbolj popolna vrsta. Ob trenutku evolucijske popolnosti, avatar enostavno bo – popoln, vseobsegajoč, lahko bi rekli kar razsvetljen. Na samem evolucijskem koncu bo lahko obstajalo samo stanje miru in ljubezni, pozitivnega odnosa do biti. Druge poti ni, če bo obstajala samo ena vrsta avatarjev in se bodo na koncu morali pojesti med seboj in izumrli, potem evolucija ni opravila svoje naloge in je bil celotni proces povsem zaman. To pa potem ni prav verjeten scenarij.

Namen simulacije je več kot očitno, da preko izzivov pridemo do popolnega evolucijskega stanja ljubezni in miru.

Sedaj pa se pojavi še ključno vprašanje – zakaj bi čakali na tisoče in tisoče, mogoče celo milijone let, da bo mogoče evolucija dosegla svojo končno stopnjo razsvetljenja. Ali pa nas mogoče v tem času celo ne bo več. Ravno zavedanje je tisto, ki nam omogoča, da lahko preskočimo tisoče let prihodnje evolucije in v tem prav tem trenutku stremimo k temu, da dvignemo našo stopnjo zavesti – nivo konteksta našega življenja. In mogoče postanemo celo razsvetljeni. Kot je to uspelo Budi ali Jezusu Kristusu. V dvigu stopnje zavesti je pravi ključ, da se povzdignemo iz naše minorne vloge v evolucijski funkciji in povzdignemo naše življenje v vrhove duhovnega in v moč samoaktualizacije.

Če je v matici oziroma simulaciji realnosti vse zapisano v digitalni obliki, je v realnem življenju vse zapisano v obliki energije. Masa je prazen prostor z zgoščeno energijo. Namen energije pa je omogočiti sposobnost določenemu telesu, da opravi neko delo. Torej obstaja neka oblika zapisa simulacije, za katero mislimo, da jo živimo.

Edina možnost osvoboditve iz matrice življenja pa je to, da gremo k samemu viru. To je naš um, ki ga moramo preseči in sicer tako, da ga ukrotimo (žlica ne obstaja) in v ospredje postavimo našo raven zavesti in samoaktualizacijo.

Print PDF

Profesor Jones je v okviru eksperimenta poimenoval gibanje Tretji val (sleng deskarjev), z motom »Moč z disciplino, moč s skupnostjo, moč z akcijo, moč s ponosom«!  Najprej je sebe imenoval za osrednjo avtokratko osebnost – diktatorja; nato je v prvih dneh uvedel majhna pravila, kot so način sedenja, razporeditev na podlagi kompatibilnost ter dodal nekaj drugih manjših disciplinskih postopkov. Vsak, ki je želel spregovoriti je moral vstati, voditelja pa so morali vsi navajati z gospod Jones. Pravila so vodila predvsem k učinkovitosti delovanja skupine, pri tem seveda tudi posameznika. Učenci so takoj zaznali majhne prednosti zahtevane drže in drugih disciplinskih postopkov, prav tako večjo zbranost. Nato je drugi dan dodal nova pravila, ki so še bolj oblikovala skupnost, večala homogenost, se pravi enakost med člani ter konec koncu vodila k večji pripadnosti. Vrhunec nabora simbolov skupnosti je bila uvedba pozdrava, ki je bil podoben pozdravu nacistov, prav tako uvedba »dress code«-a in našitkov, ki so bili neke vrste uniforma novo nastajajoče  skupnosti. Je pa imel gospod Jones za dijake tudi velik motiv, da so ubogali pravila; vsi so potrebovali dobro oceno za vpis na fakulteto. Pravila so bila sledeča: Če si vzoren član skupine, dobiš najboljšo oceno, če izvedeš revolucijo in ne uspeš padeš. V primeru da ti revolucija uspe, prav tako dobiš najboljšo oceno. Upoštevanje pravil je bilo zabeleženo in nagrajeno ter tudi obratno. Za beleženje upoštevanja pravil so uvedli neke vrste interno »policijo«, ki je redno poročala gospodu Jones-u. Eden izmed udeležencev eksperimenta je v intervjuju dejal, da dokler je bil prisoten strah pred kaznijo, je sistem brez problema deloval.

Tretji in četrti dan so bili že vidni rezultati testa, ki so bili osupljivi, tudi za gospoda Jonesa. Celo do te mere, da je moral eksperiment prekiniti. Skupnost je že po dveh dneh namreč začela živeti povsem po svoje, tudi izven šolskih klopi. Zabeležena je bila močno zvišana stopnja motivacije dijakov, prav tako njihove akademske sposobnosti. Vsak član je dobil specifično nalogo z doprinosom skupnosti (izdelava letakov, tipskega znaka, našitkov, varovanje učilnice itn.), prav tako so uvedli sistem sprejemanja novih članov. Poskus se je začel prvi dan s 30 člani, tretji dan je bilo že 43 pripadnikov skupine, četrti dan nepredstavljivih 200. Vse to v samo nekaj dneh! Disciplina in pripadnost je postala tako čustveno močna, da se je profesor odločil prekiniti eksperiment.

Eden takih znakov čustvene presežnosti je bil, ko je nekaj dijakov stopilo do gospoda Jonesa z idejo, da bodo njegovi osebni stražarji. Prav tako so se najboljši prijatelji začeli izdajati, če je kdo prekršil pravila skupnosti, do velike mere se je začelo izključevati in obsojati nečlane. Načrtovanih je bilo več nasilnih akcij do vseh, ki skupnosti niso podpirali. Mantra v zraku je bila preprosta: Ali si bil del gibanja, ali si pač proti, srednje poti ni bilo. Velja omeniti tudi to, da se je oblikovala skupina, ki se ni strinjala z načeli in dogajanjem in zato želela izvesti revolucijo. Situacija se je iz dneva v dan stopnjevala, tako s svojimi prednostmi kot tudi slabostmi. Na koncu ima gospod Jones pomemben oči odpirajoč govor, s ključnimi lekcijami in izhodiščnim vprašanjem, kako lahko sploh pride do takšnih krutih situacij. Za piko na i celotni skupini dijakov zavrti še film o nacistih ter nazorno prikaže kam bi tako gibaje, kot so ga začeli lahko vodilo (četudi na veliko bolj bazični ravni). V omenjenem nemškem filmu Die Welle se eden izmed pripadnikov gibanja zaradi ukinitve skupine ustreli. Možnost takega scenarija ni bila daleč od resnice, saj je imel eden izmed bolj čustvenih učencev dejansko velike travme. Ne glede na različen konec, je bilo v obeh primerih veliko drugih dijakov v šoku, nekateri so jokali in bili močno prizadeti, največ se jih o tem ni želelo pogovarjati.

Dogodek je zanimiv vsaj iz treh vidikov razumevanja družbe. Prvi je, kako se sistematično razvije določeni avtokratski sistem in kateri so ključni elementi takšnega sistema ter nenazadnje do kakšnih dejanj takšna ureditev lahko pripelje. Drugi vidik gre še korak nazaj in sicer analizira način delovanja posameznika skupaj s svojimi nagnjenji in motivi ter s tem tudi potrebo po vključevanju in vedenju v skupnostih. Zadnji pogled je razvoj različnih družbenih sistemov in ureditev, ki določajo temelje delovanja živečih na nekem območju.

Torej če se poglobimo v razvoj in podlago za nastanek fašističnega sistema na primer diktature, lahko takoj ugotovimo, da ta poteka po korakih in se ne razvije iznenada. Veliko dejstev, kaj so osnovni pogoji in karakteristike za razvoj takšnega sistema bom navedel kar iz dialogov v samem filmu: Avtokracija je, ko eden ali skupina vlada množici. Beseda izvira iz grščine in pomeni samovlado. Torej “avto” kot samo in “kracija” kot moč, oblast. V avtokraciji ima vladajoči posameznik ali skupina toliko moči, da po mili volji spreminja zakone. Primer takšnega sistema je Tretji rajh. Pogoj za nastanek avtokratskega sistema je močna ideologija, obvladovanje, nadziranje, nacionalna zavest in ključno nezadovoljstvo, s svojimi elementi kot so na primer visoka brezposelnost, nepravičnost, visoka inflacija, politična nejevolja. Vsaka diktatura  ima vodilno osebnost. Eden ključnih elementov avtokracije je tudi stroga disciplina.

Če pogledamo še bolj natančno, lahko opazimo, da mora sistem spodbujati čim večjo enakost in homogenost ter poudarjati takšne lastnosti posameznika, ki se jih da razširiti na skupni imenovalec in obrniti v prid celotne skupnosti. To seveda ne izključuje stroge hierarhije, pravil in nadzora, z mnogo sankcijami in kaznimi. Mesta za individualizem enostavno ni, sploh za drugačno misleče. Ključen element odstranjevanja družbenih razlik so uniforme, ki poleg tega tudi močno večajo pripadnost skupini in izločijo individualizem. Pripadnost skupini in prepoznavnost članov se nato veča tudi z uvedbo različnih simbolov skupine, kot so pozdravi, tipski znaki itn. Nujen mora biti prisoten prvinski strah, v primeru neupoštevanja disciplinskih pravil (palica). V ekstremnih primerih je to ogroženo življenje, družina, mučenje, kazni itn. Na drugi strani mora biti tudi velik skupen cilj in motiv za delovanje, h kateremu stremi celotna skupnost (korenček), aktiviranje pa zamegli strah in s tem tudi realne okoliščine.

Ključno vprašanje z vidika razvoja avtokratskega sistema je ravno vprašanje, ki ga dijaki niso razumeli – ali je v razvitem svetu kjerkoli in kdajkoli možno še kaj takega kot je diktatura? In poskus pokaže resnični odgovor. Ta je v zaključnem govoru profesorja Jonesa – Naše gibanje. To je bilo ravno to. Fašizem. Imeli smo se za nekaj boljšega. Za boljše od drugih. In kar je še huje, vse, ki niso delili našega mnenja, smo izključili iz skupine. Prizadeli smo jih. In nočem niti vedeti, česa vsega bi še bili sposobni. Opravičiti se vam moram. Predaleč smo šli. Jaz sem šel predaleč. Stvar je končana.

Vsak od nas bi si moral prizadevati, da v družbi ne prihaja do podobnih pojavov. Namreč stremeti moramo k temu, da od živali vedno bolj postajamo duhovna bitja. Za razumevanje tega, je potrebno dodati še en vidik. To je biološki in sociološki vidik. Že Darwin je govoril o temu, da se ljudje povezujemo v skupine, zaradi večje verjetnosti preživetja. Kasneje so sociologi ugotovili, da se poleg tega povezujemo z drugimi tudi zaradi višjih motivov, kot je na primer čustveno zadovoljstvo (razlog za to so zrcalni nevroni). Težnjo po pripadanju posameznika določenim skupinam lahko vidimo povsod, pri subkulturah, društvih, združenjih itn.; nenazadnje tudi podjetje ni nič drugega, kot socialna tvorba, kjer se na določen način poveže skupina ljudi, za dosego nekega cilja. Velik del podjetniške znanosti se ukvarja s kulturo in klimo v podjetju, kako zagotoviti elemente organizacijske strukture na način, da bo čim večja pripadnost, motiviranost, učinkovitost itn. Torej povezovanje v skupine je povsem običajno in kljub trenutno vedno večjemu individualizmu bo zagotovo vedno prisotno.

Če zopet pogledamo dogajanje v filmu, dijaki so morali med drugim napisati kratek esej, kaj so doživeli skozi to izkušnjo. Nekaj misli je bilo sledečih: Vedno sem imel, kar sem hotel. Oblačila, denar itn. Najbolj od vsega pa mi je bil dolgčas. Zadnji dnevi pa so bili zabavni. Ne gre več za to, kdo je najlepši, najboljši ali najuspešnejši… Val nas je izenačil. Naš izvor, veroizpoved in družbeno okolje niso več važni. Vsi smo del gibanja. Val nam znova daje pomen, ideale, za katere se je vredno postaviti… Prej sem se spravljal nad druge. Pravzaprav sem bil asocialen. Mnogo bolje je, če se angažiraš za pravo stvar. Če se lahko zaneseš na drugega, dosežemo veliko več.

Torej povezovanje v skupnosti ima velik čustveni naboj, potreba posameznika po tem je velika in verjetno bo vedno ostajala. Problem nastane, ko povezovanje v skupnost z uporabo represivnih elementov prerase v dominantno enoto, ki sproža veliko diskriminiranje okolja, ozkoglednost članov, nasilne akcije in podobno. Dominiranje se do neke (humane) mere tudi vedno dogaja s konkuriranjem na trgu dela, kapitala, politike itn. Vendar v določenih obdobjih zgodovine to preide preko vsakih mej razumskega in etičnega delovanja, še posebno v okoliščinah, ki so bile izpostavljene v okviru nastanka avtokratskega sistema. Pomemben nauk vsega je, da bodo skupnosti zagotovo vedno obstajale in vsaka skupnost bo stremela k dominiranju na svojem področju. Odgovornost družbe in vodilnih v teh skupnostih pa je, da identificira, kdaj dominantnost postaja nerazumska in etično sporna ter da se ob primernem času tako početje tudi ustavi oziroma preusmeri na drug nivo zavesti. Nujno je spodbujanje sodobnih vrednot, kot so odprtost, empatija, sprejemanje itn. Razvoj vsake skupnosti mora potekati v smeri razvoja posameznika, skupnosti same, širših organizacijskih tvorb in nenazadnje celotne družbe, z zdravo mero konkurenčnosti in tolerance. Vsi smo povezani in ekstremo škodovanje enemu delu, ne prinese nič dobrega preostalim.

Glede na to, da smo v času recesije, lahko slišimo veliko kritik na račun kapitalizma, kot gospodarske ureditve v okolju demokracije. Zato še nekaj besed in misli o temu največjem sistemu, z evolucijskega vidika. Ker smo kot omenjeno vsi povezani, so vse skupnosti vedno del neke večje skupnosti (družbenega sistema) in na koncu pridemo do splošne državne ureditve ali državnih ureditev, ki najširše definira, kako družba deluje znotraj nekega območja. Taka ureditev vedno obstaja, saj tako poznamo pravila, ki določajo okvire našega delovanja. Nenazadnje bi bila tudi odsotnost sistema, neke vrste sistem. Pri tem je vsak sistem odsev manjših podsistemov, se pravi stopnje razvitosti in stanja kolektivne zavesti, oziroma seštevka individualnih. Vendar tako kot vsaka stvar ali celo pojav, ima tudi skupnost ali sistem svoj začetek, vzpon, vrhunec, zaton in konec. Obenem ima vsak sistem tudi svoje prednosti in slabosti. Če pogledamo nekaj najbolj poznanih družbenih ureditev, kot so bili na primer sužnjelastništvo, fevdalizem, fašizem, socializem, kapitalizem itn., lahko za vsakega od sistemov identificiramo faze razvoja, prav tako prednosti in slabosti. Tudi sistemi v prihodnosti bodo imeli enake temeljne karakteristike, temu se ne bo moč izogniti. Tako kapitalizem potrebuje svojo evolucijsko nadgradnjo, glede na probleme s katerimi se soočamo, bo pa časovno trajanje tega in bodočega sistema prav tako omejeno, ne glede na izboljšavo pa bo imel tudi prihodnji sistem svoje slabosti, s katerimi se bomo morali soočiti. To je temelj, ki ravno omogoča rast in razvoj.

Pri vsem pa je najbolj zanimivo to, da se družba v globalnem, ne glede na sistem, vedno bolj razvija – hitrost tehnološkega razvoja se še vedno veča, postajamo vedno bolj humani in nenasilni, itn. Evolucija gre pač svojo pot in nekaj stvari celo delamo prav kot človeštvo. Torej ne glede na sistem, se družba z evolucijo (in tudi revolucijami) razvija in stopnja zavesti se neprestano dviguje. Se pravi, da je napredek družbe neodvisen od sistema, prav tako kot je tehnološki razvoj neodvisen od recesije. Vprašanje je, kam bo krivulja zavila v prihodnje, kje je meja eksponentnega razvoja?

Namreč prihaja obdobje, ko se bomo morali soočiti s povsem novo vrsto izzivov, od tehnološkega napredka, za katerega je vprašanje če smo mu kos, staranja populacije, novih globalnih velesil, globalnega segrevanja in zanemarjanja okolja, problematike zdravstvenega sistema mnogih držav itn. Prav tako je še veliko problemov, za katere je že skrajni čas, da jih začnemo skupaj odpravljati, namreč 80% planeta še vedno živi v povsem nehumanih razmerah. Ali se bo tudi pri tako obsežnih problemih zgodil enak scenarij, kot do sedaj v zgodovini – da smo ob tem, ko smo trčili ob zid z obstoječo tehnologijo in ravnjo zavesti, bili prisiljeni preskočiti na drugo raven? Ali se bo realiziral scenarij v skladu z mislijo Einsteina, da ne ve, katero orožje se bo uporabilo v tretji svetovni vojni, zagotovo pa ve, katero se bo v četrti – to so kiji, kamni in druga primitivna orodja?

Za konec še enkrat, glede na to, da smo vsi povezani med seboj, kot celice v telesu, je ključna usmeritev na podlagi že prej omenjene perspektive – da vsak posameznik načrtno dviguje raven zavesti, postaja vse bolj duhovno bitje. S tem se dviguje tudi zavest sistemov oziroma skupin (kolektivna zavest) in nenazadnje tudi zavest celotnega človeštva. Samoaktualizacija, pravičnost, družbena odgovornost, ustvarjalnost, sodelovanje, povezanost, izobraževanje, skrb za planet, odpravljanje revščine in socialnih stisk, odprtost do drugače razmišljujočih, itn. so zgolj nekateri elementi dviga zavesti, ki so ključni, da bo naše življenje na tam planetu kakovostnejše, lepše, pa ne samo za nas, vendar tudi za vse generacije za nami! S tem bodo na višji ravni tudi vsi podsistemi družbenih sistemov, torej različne skupnosti, ki bodo ob večanju uspešnosti in učinkovitosti predstavljale jedro razvoja materialnega in duhovnega aspekta človeštva, grozote ki so se dogajale pa bodo le še neponovljiva zgodovina prehoda, rasti in razvoja.

Print PDF

Če nameravate film še gledati, ne berite teksta naprej Zgodba najprej govori o majhnemu fantu, ki se po prvem borbenem porazu odloči, da nikoli več ne bo premagan (enako se je zgodilo Aleksandru Velikemu). Kmalu postane mojster borilnih veščin, a obenem tudi zelo aroganten in samovšečen. Z nepremišljenimi dejanji in gorečo željo po tem, da bo najboljši v borilnih veščinah, pripelje do tega, da sam po nepotrebnem ubije človeka in mu nato iz maščevanja umorijo še družino.

Po umoru družine se popolnoma zapusti in preda usodi, dokler ga pred utopitvijo ne rešita babica in slepa deklica. V oddaljeni vasi začneta zanj skrbeti in Huo se od njiju začne učiti pravega pomena usmiljenja in prijaznosti. To seveda predstavlja za Huo-ja tudi nov začetek. V dokaj osamljenem okolju, ob konstantni vadbi in modrih naukih slepe deklice in babice doživi notranji preobrat.

Prerojen in moder se nato vrne v mesto, kjer odpre svojo šolo z borilnimi veščinami (Wushu). A kmalu ugotovi, da so Kitajski po sedmih letih, ko ga ni bilo doma, začeli vladati tujci, tudi v borbah, ki jih organizirajo. Tuji borci so celo odkrito in javno žalili Kitajce (na Kitajskem seveda). Tako stanje naj bi bila predvsem posledica nezdruženih Kitajcev, ki so se med seboj neprestano prepirali. Tako se Huo spopade z vsakim od teh velikih tujih borcev in z njegovimi dejanji so Kitajci vedno bolj združeni.

Ne bom sodil, ali si je film vredno ogledati ali ne, namen objave je, da skušam izluščiti nekaj naukov iz filma:

• Naši največji sovražniki niso zunaj nas, temveč v nas samih. Torej sami sebi smo največji sovražnik. To je rekel tudi Napoleon, namreč da je najslajša zmaga tista v bitki s samim sabo in ne tista na polju.
• Aroganca in samovšečnost nas ne pripeljeta daleč (mogoče v redkih izjemah). Veliko več se naučimo s ponižnostjo in prijaznostjo.
• Svojega začetka ne moremo izbirati, lahko pa izbiramo kako pogumno bo zgledal naš konec (in seveda tudi pot). Življenje nam je dano in povsem v naših rokah je, kaj bomo z njim naredili.
• Vaja, vaja, vaja (kamor sodijo tudi borilne veščine) je namenjena razvoju telesa, uma in duha. Vaja omogoča prevzem nadzora nad vsemi tremi esencami. In vaja dela mojstra, mojster dela vajo.
• Nikoli se ne smemo boriti (besedo moramo pogledati tudi nekoliko širše) iz maščevanja, temveč zato, da se duhovno obogatimo.
• Babičin nauk: Ko nam je hudo je čisto smiselno, da jokamo. Enkrat bodo solze prenehale teči in takrat bo minila tudi žalost. Torej čas res celi rane.
• In še besede Lao Tzu-ja: “Mastering others is strenght. Mastering yourself makes you fearless.”. Če dodam še piko na i, brez poguma in obvladovanja strahov je težko doseči kaj večjega.

Torej bodite v svojih dejanjih neustrašni. Upam, da nisem preveč izven konteksta

Print PDF