Tako smo prišli do neke naravne delitve dela, čeprav je (bila) ta mnogokrat izkoriščena. Moški naj bi skrbel za fizično bolj zahtevna opravila, tudi pri hiši ter za zaščito in dohodek, predvsem s svojimi fizičnimi sposobnostmi, pa naj bo to na njivi, v vojski, tovarni, ali kjerkoli že. Ženska pa naj bi po drugi strani skrbela predvsem za dom in družino. Vendar je taka delitev dejansko že zdavnaj zgodovina.

Gremo v sedanjost. Manj kot 3% bruto družbenega proizvoda je plod dela mišic. Vse ostalo je plod intelektualnega dela. Prednosti fizionomije moškega telesa in vseh kilogramov mišic niso v resnici več za nobeno pravo rabo, saj še tistih 3% fizičnega outputa bolj in bolj prevzemajo stroji ter roboti. Iz ekonomskega vidika seveda. Še vedno so mišice verjetno lahko koristne mogoče za kakšen dober šov, akcijski film ali kaj podobnega, da se poistovetimo z našo zgodovino tekmovanja na fizičnem nivoju, ali pa za zabavo predstavnic nežnejšega spola. No, in seveda zato, da lahko zadovoljimo vse partnerske standarde, ki jih narekujejo tabloidi (z lepotnega vidika). Vseeno, da bomo na tej točki povsem iskreni, mišice so verjetno še vedno z marsikaterega vidika prednost, od zdravja, privlačnosti, pa do tega, da lahko narediš kaj fizično bolj zahtevnega okoli hiše, vendar povezave s služenjem dohodka nimajo več nobene.

Se pravi večina dela v današnji družbi znanja je opravljenega z možgani. Sicer je res, da imamo moški za odtenek večje možgane od žensk, vendar to še ne pomeni, da smo v kakršni koli prednosti. Ženske naj bi imele namreč v povprečju močnejšo povezavo med levo in desno možgansko hemisfero. Poleg tega imajo možgani t.i. sivo ter belo snov in moški uporabljajo bolj sivo snov, ženske pa bolj belo. Znanstveniki pa so seveda našli še mnogo razlik.

Takšne razlike vodijo do tega, kar je splošno znano, da v povprečju moškim na primer bolj leži matematika, ženskam pa jeziki. Druge prednosti, ki naj bi jih v povprečju prinašali ženski možgani so še večja kreativnost, čustvena inteligenca, boljše upravljanje odnosov, zmožnost opravljanja več nalog hkrati (to moški izvedemo izjemno težko, kar posledično pomeni, da se težko pogovarjamo, ko parkiramo) in še bi lahko naštevali. Nobeni možgani niso ne boljši, ne slabši, enostavno drugačni.

To v praksi pomeni, da ženske lahko opravljajo vse funkcije, ki prinašajo vsaj 97% družbenega output-a vsaj tako dobro, če ne bistveno boljše kot moški. Včasih je prednost na ravni mišic telesa pomenila mogoče res, če ne drugega vsaj neko navidezno nadvlado, danes pa je vse to (končno) povsem brez pomena in se vsaka ženska s svojimi delovnimi sposobnosti lahko postavi ob bok moškemu. Vsaj v zahodnem svetu.

Še več, zadeve se počasi obračajo. Če je bila večina sveta zgrajena po uporabi predvsem leve, logične  hemisfere, se danes išče predvsem nove, kreativne, ustvarjalne rešitve. Tukaj prihajajo ženske celo v prednost, saj s svojimi pristopi prinašajo nekaj novega, svežega, drugačnega. Za uspeh v današnjem svetu pa je ključna ravno drugačnost, inovativnost ipd. Pri tem je bistveno dopolnjevanje te kreativnosti z logičnimi koraki, ki so pa plod dela leve možganske polovice. Čisto dopolnjevanje.

Obstaja pa še ena pomembna razlika. Moški se na situacije psihološko odzivamo predvsem z odzivom boj ali beg. V naši naravi je, da hočemo nadvladati, biti najboljši, najmočnejši, najbolj vidni itn., se pravi alfa samci, ki bomo najširše možno zasejali svoje gene. To je še del živalske narave, ki je in bo ostala vedno del nas. Čeprav je res, da po eni strani to pomeni tudi eno izmed gonil razvoja sveta, je po drugi strani to mehanizem, ki prinaša neverjetno veliko grenkobe svetu, od vseh vojn, nasilja, nečloveškosti ipd. Vse grozote nastajajo iz strahu, ki sproža odzive boja (ali bega in nato maščevanja). V tem modelu enostavno ni vidno, da s tem, ko drugim škodujemo, v bistvu škodujemo sebi.

Ženske se na stresne situacije odzivajo drugače. Seveda bi si zatiskali oči, če bi rekli, da tudi ženske med seboj ne tekmujejo (velikokrat na bolj posredne načine, a lahko še bistveno bolj ostre). Vendar na drugačen način in na drugem nivoju (privlačnost). Vseeno primarni način odzivanja ni boj ali beg, vendar negovanje in povezovanje. Imajo tudi zmožnost večje empatije in čustvene inteligence. Oboje pa današnji svet krvavo potrebuje.

Prihajamo torej v obdobje, kjer se vzpenjajo ženske. Čeprav se o tem govori že dolgo časa (že iz devetdesetih let) in so bile napisane mnoge študije, je obsežna raziskava na Harvardu pokazala, da se ta trend ne dogaja še toliko hitro, kot se je napovedovalo. Namreč gre za veliko spremembo in te se dogajajo počasi. Trend je opazen, vendar niti slučajno ni tako hiter.

Še vedno je na vodilnih položajih več moških, kot žensk. Prav tako je povprečna plača za enako pozicijo še vedno nekoliko večja, če je na delovnem mestu moški. Vendar povsod lahko opazimo vedno več in več uspešnih žensk. V politiki, podjetništvu, znanosti ter v vseh drugih disciplinah, ki so včasih bile predvsem domena moških, seveda kot posledica izkoriščanja fizičnih prednosti.

Zgolj še vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do izenačenja. Tukaj verjetno škoda govoriti o nadvladi žensk, maščevanju ortodoksnemu feminizmu ali kaj podobnega. Čas je za medsebojno spoštovanje in enakost ter toleranco. Vsako obdobje človeštva pač enostavno potrebuje drugačno dinamiko, strukturo in način delovanja in zaradi vseh fizičnih bojev, je bil tak model za svet najbolj realen v zgodovini. Sedaj pa so drugi časi in čas je tudi za drug model.

Ravno pred kratkim je bil v reviji Manager objavljen seznam najbolj vplivnih poslovnih žensk v Sloveniji, ki jasno kaže da je vedno več žensk tudi pri nas na vodilnih pozicijah. Med njimi lahko najdemo imena kot so Tatjana Fink (Trimo d.d.), Alenka Žnidaršič Kranjc (Prva Group d.d.), Danica Purg (IEDC) in mnoge druge. Seveda to prav v vseh disciplinah človeštva.

Tako kot je povsem nesmiselno, da bi ženske želele tekmovati z moškimi za bonitete v družbeni strukturi (enakopravnost je edina prva), je povsem nesmiselno , da se ambiciozne predstavnice nežnejšega spola skušajo uveljaviti na moški način. Uveljavijo se lahko na svoj način, s svojimi prednostmi in načinom dela, ta pa izhaja ravno iz drugačne strukture možganov in načina delovanja. Največji uspeh bo, če bo njihovo vodenje dokazalo svetu, da je moč uspeti ne zgolj s tekmovanjem, temveč tudi s povezovanjem in negovanjem.

Enako nesmiselne so tudi vse dosti razširjene objave o krizi statusa moškega. Saj so stvari povsem logične, vsi smo enakopravni, a drugačni. Vsak naj počne tisti v čemer je najboljši, kjer se skriva njegov talent, ne glede na spol. Če dva služita denar za družino je to še toliko bolje, hišna opravila si je povsem moč razdeliti, za psihološko zdravje otrok pa je daleč najboljše, če ga vzgajata oba starša, ne da eden cele dneve preživi pri služenju denarja. Torej tukaj ni nobenega problema, ravno nasprotno, neverjetno veliko prednosti. Kakršna koli drugačna trditev lahko izvira zgolj iz lastnega strahu.

Novodobni čas odpira ženskam neomejene možnosti. Vseeno pa je res, da v povprečju ženske še vedno nekoliko oklevajo. Tudi v podjetništvu na primer, je izjemno malo predstavnic nežnejšega spola. Vse skupaj je nekoliko razumljivo, saj je situacija veliko bolj kompleksna za ženske, če ne drugače vsaj v obdobju, ko je čas za otroke. Vseeno pa je mnogo žensk dokazalo, da je vse mogoče. Res je, da bo potrebno v prihodnosti še nekoliko spremeniti sistem za enakopravnost ter enake možnosti, vendar te dnevi niso več tako daleč.

Tako da, vse predstavnice nežnejšega spola, svet vam odprto leži na dlani. Še več, najdete lahko izjemno veliko programov (financiranja), ki spodbujajo razvoj ambicij žensk, od podjetništva, politike, znanosti in vseh drugih disciplin. Okolje vas spodbuja, da v celoti živite svoje ambicije in svetu pokažete svoje talente. V nekem smislu človeštvo upa, da bomo s prevzemom dela krmila naše družbe zapluli vseeno v nekoliko lepše in bolj empatično življenje, ki ne bo zaznamovano zgolj z bojem za prevlado. Čas je, da skupaj ob dopolnjevanju naredimo svet veliko lepši, kot pa je bil kdajkoli v zgodovini.

Na vseh nas je, da se odvežemo morebitnih socialnih, medijskih ali kakršnih koli drugih sodb in lastnih miselnih omejitev. Sicer obstaja velika verjetnost, da se bo marsikateri ženski še vseeno potrebno soočiti s kakšno nepravičnostjo, šovinistično izjavo ali nepotrebno sodbo, vendar le z zgledom se spreminja svet. Na koncu bo nagrada toliko večja. Še enkrat pa, ne počnite tega na moški način, vendar na način, ki je nam moškim velikokrat neznan, nerazumljiv, vendar po drugi strani tista prava dopolnitev, da skupaj popeljemo svet v duhovno ravnovesje, ki temelji na ljubezni, spoštovanju, toleranci in kreativnosti.

Ni sorodnih vsebin.

Kaj sploh je kapitalizem? Kapitalizem je sistem, ki ločuje učinkovit od neučinkovitega, po merilih vseh nas samih. Čisto nič drugega. Sistem, ki povpraševanju najde svojo ponudbo in obratno. Tisti, ki boljše zadovolji povpraševanje, mu za nagrado pripada večji tržni delež. Nagrada za posluh trga, pa je lahko dobiček, res pa je, da je ta izplačan lastniku na koncu, za vsemi ostalimi. Za dobiček pa je potrebno bistveno več truda. Sistem, ki je dokaj podoben naravnemu, zato pa res včasih tudi kar precej krut.

Vendar pojdimo korak dlje, ali je lahko sistem res tisti, ki je krut. Namreč sistem je zgolj sistem in sam po sebi ni ne dober, ne slab. Tako kot tehnologija. Vsaka tehnologija je lahko dobra, ali slaba. Z jedrsko energijo lahko zagotavljamo elektriko na tisoče ljudem, ali pa uničimo mesta s tisoče ljudi. Tehnologija sama po sebi je nevtralna. Enako je s sistemom. Sistem sam po sebi je nevtralen. Ljudje smo tisti, ki sistemu damo predznak s svojim delovanjem, pozitivnega ali negativnega.

Torej ne moremo kriviti sistema za to, kar se dogaja. Če ocenjujemo, da je sistem slab, je ta predznak zgolj seštevek delovanja vseh členov tega sistema, nas samih torej. Sistem je nevtralen, mi smo ga naredili negativnega in krutega. Res je, da po določenem času sistem sam dobi svojo tendenco in lahko zaidemo v začaran krog brez izhoda, blizu katerega smo tudi sedaj, vendar imamo ljudje v vsakem trenutku moč, da se spremenimo. Majhne spremembe vodijo v velike spremembe. En zgled prinese na stotine novih zgledov.

Kapitalizem pa nam daje še več kot to. Ne zgolj, da mi sami dajemo predznak temu sistemu, trgi znotraj kapitalistične ureditve so popoln odsev zavesti naše družbe. V nekaterih sistemih je to lahko politika, kot tudi pravi pregovor, ljudstvo ima oblast, ki si jo zasluži. V primeru kapitalizma odsev zavesti ljudstva kažejo predvsem trgi. Vse stvari, nad katerimi se zgražamo v kapitalizmu, funkcionirajo zato, ker jim mi sami omogočamo, da funkcionirajo.

Vsaka sekunda časa, vsak zapravljen evro, vsaka misel, ki smo jo izrekli. Vse to se izraža v kapitalistični in demokratični ureditvi. Če uspevajo določeni produkti, je to zato, ker jih ljudje kupujemo. Če uspevajo nakupovalni centri, je to zato, ker se v nedeljo namesto v naravo odpravimo z vozički med police in pridno zapravljamo evre. Spirit sodobnega potrošništva živi, ker mu mi sami vpihujemo dušo.

Nič nam ne pomaga, če spremenimo sistem. Slej, kot prej bomo na istem. Edina rešitev človeštva je, da dvignemo svojo raven zavesti. Posledično pa svoj čas in denar usmerimo v druge stvari. Če na tisoče ljudi naslaja ali uživa v sreči ali nesreči drugih v resničnostih šovih, kakor sta Trenutek resnice in Slovenija ima talent (nekoliko izjema), bo pač razcvet resničnostnih šovov. Za to nima smisla, da se zgražamo nad resničnostnimi šovi, temveč, da jih ne gledamo. Ali pa se celo iz vsega skupaj kaj naučimo. Če vsak od nas potrebuje polne omare oblačil, bomo pač imeli na tisoče trgovin z oblačili. Medtem, ko imamo dobesedno »polne riti vsega« in se še obenem pritožujemo, več kot polovica zemlje nima niti enega toplega obroka na dan.

Nič ne bomo dosegli, če kritiziramo kapitalizem. Ta nagrajuje tiste, ki uspešno povpraševanje zadovoljijo s svojimi talenti. Pri vsem drugem, pa je le odsev zavesti ljudi. Ko bomo vsi kupovali eko izdelke, zmanjšali porabo mesa, omejili nakup na kilograme oblačil, se nehali basati v restavracijah, se naučili transformirati svoje nagone, redno darovali del svojega dohodka, pomagali sočloveku, si prizadevali za lastno srečo in srečo drugih in še bi lahko naštevali, takrat bo kapitalizem najboljši sistem na svetu. Do takrat pa nam ne pomaga nobena menjava sistema. Če nismo srečni v tem sistemu, ne bomo tudi v nobenem drugem.

Kritike kapitalizma je moč zelo hitro postaviti pred dejstvo, ali so kritiki kapitalizma iz lastnih strahov in nezadovoljstva ali zaradi resničnega prizadevanja k lepšemu svetu. Nasprotniki kapitalizma so običajno za bolj pravičen socialni sistem. Prvo vprašanje, ki si ga zasluži oseba, ki zagovarja bolj socialni sistem je, koliko svojega denarja in koliko svojega časa je v prejšnjem mesecu podarila ljudem, ki so na slabšem kot oseba sama? Vedno se najde oseba, ki je na slabšem kot vsak od nas! Če so motivi res iz socialnih razlogov, kdo komur koli brani, da v tem trenutku odpre elektronsko banko in daruje ljudem, ki so na slabšem? Pa četudi le nekaj evrov. In če to naredi vsak od nas? O, kako bo lepši svet, brez spremembe sistema.

Velja pa omeniti še eno dejstvo. Vsak sistem ima svoje prednosti in slabosti. Popolnosti ni, zato pa si ljudje k tej toliko prizadevamo. Kapitalizem tukaj ni izjema. Ima veliko prednosti in ima svoje slabosti. Prednost je zagotovo ta, da denar ne loči barve kože, družinske korenine, izobrazbe ipd. in lahko doseže finančen razcvet prav vsak. Prav tako omogoča kapitalizem hiter razvoj človeštva, neskončno možnost izbire, razcvet talentov in še bi lahko naštevali. Slabosti na drugi strani so več kot jasne, sistem ni najbolj prijazen.

Glede na to, da je sistem zelo podoben naravnemu, je ta v vsej svoji lepoti tudi izjemno krut. In čas je, da se človeštvo s svojo zavestjo postavi z ljubeznijo nad naravo. Zato vsekakor kapitalizem potrebuje svoje korekture. Vsaj dve situaciji sta, ko človek potrebuje pomoč, pa bi ga sistem najraje izločil. Eno je nenadna nesreča, bolezen ali invalidnost. Drugo je obdobje rane mladosti in pozne starosti. Večina drugih situacij, pa so bolj ali manj izkoriščanje, v primeru socialnih transferov, saj vsak od nas lahko prispeva s svojimi talenti. Pri tem moramo biti pozorni na dejstvo, da če ni naravnih virov in če nekdo dobi neko vrednost, je to vrednost moral ustvariti nekdo drug. Zadolževanje države v neskončnost pa tudi ni mogoča.

Korekture kapitalizma morajo biti predvsem v smeri, kdaj se postaviti nad naravo in pomagati sočloveku, ko bi ga sam sistem izločil. Bolj, kot smo socialni, več je takšnih situacij. Ampak pri teh odločitvah zopet pridemo do stanja zavesti ljudi, ki se odraža na vseh nivojih, od kulture ljudi, do izražanja in obnašanja. Skandinavski bolj socialni sistemi delujejo ravno zaradi stanja zavesti. Ljudje v splošnem sistema ne izkoriščajo, vendar ga spoštujejo in se držijo nekih dogovorjenih pravil. Če preveč ljudi začne izkoriščati sistem, je verjetno bolje, da vlada čisti kapitalizem, saj omogoča vsaj delu prebivalstva napredek. Namreč pri prevelikem izkoriščanju začnejo toniti vsi skupaj. Kakor koli obrnemo zadevo, vedno se vrnemo k stanju zavesti. Se pravi, kapitalizem vsekakor potrebuje svoje korekture, vendar tam, kjer so smiselne in na način, kot so smiselne. Obvezna delitev dobička med zaposlenimi, na primer, je daleč od tega.

Drugi pomemben element pa je posploševanja kapitalizma. Imamo več vrst kapitalizma in vprašanje je, če se resnično nahajamo v kapitalizmu. Nahajamo se v eni različici. Veliko ekonomistov navaja, da se nahajamo bolj kot ne v fevdalnem kapitalizmu, vsaj v tem delu Evrope. To je seveda že stvar veliko širše debate, vendar je vsekakor vredno razmisleka. Kapitalizem bi pomenil, da ima vsak možnost prispevati s svojimi talenti, ponuditi na trgu dela ali dobrin svoje dodane vrednosti in zato prejeti neko tržno plačilo, glede na dodano vrednost, ki jo ustvarja. Če ne ustvarja vrednosti, sistem to izloči. Nekatere korekture so smiselne. Do fevdalnega kapitalizma pridemo, ko nekdo, ki ima možnost, poskrbi, da se nekdo obdrži na trgu, kljub temu, da je trg jasno povedal svoje stališče. Mogoče na koncu dobi še velike nagrade. Ampak tukaj ne moremo kritizirati kapitalizma, vendar gre zopet za zavest ljudi.

Ne glede na to, v kakšni obliki kapitalizma se nahajamo, čas je, da prenehamo kritizirati kapitalizem in začnemo delati na stopnji svoje lastne zavesti. Z vsakim nakupom, z vsako sekundo svojega časa. Če v tem sistemu nismo srečni, ne bomo tudi v nobenem drugem. Če danes ne prispevamo k lepšemu svetu, ne bomo tudi v drugem sistemu. Če bo vsak od nas postal pozitivni predznak v sistemu kapitalizma in če bo teh več kot minusov, bo tudi sam sistem postal najboljši sistem na svetu. Ker se bo človek postavil povsem nad naravo in kopijo naravnega sistema selekcije. Z ljubeznijo, ne s kritiko.

Ni sorodnih vsebin.

Osnova za delo je seveda računalnik. Čeprav sem dolgo časa imel zgolj prenosni računalnik, sedaj za delo uporabljam zopet klasični (namizni) računalnik. Je namreč predvsem veliko hitrejši. Najslabše od vsega je, če imate počasni računalnik. Tako lahko izgubljate ure in ure ob čakanju, da se naložijo programi ipd., predvsem pa lahko izgubite veliko živcev. Tudi nekako se mi zdi, da računalniki po 2 do 3 letih začnejo delovati vedno bolj počasno in takrat je investicija v menjavo več kot smiselna.

Pri računalniku definitivno priporočam dva monitorja. To neverjetno poveča produktivnost. Dokler ne poskusiš, ne verjameš. LCD površina je postala resnično poceni in investicija par sto evrov resnično močno poveča produktivnost. Bill Gates priporoča celo tri monitorje, vendar je investicija potem kar nekoliko večja, ker potrebuješ dve grafični kartici. Zaenkrat mi dva monitorja zadostujeta, je pa tukaj verjetno res, da več je bolje.

Vprašanje je tudi, kaj imamo na računalniku naloženo. Prej sem imel prenosni računalnik in Visto in se vse skupaj ni resnično nikamor premikalo. Sedaj imam relativno zmogljiv računalnik in Windows 7 ter lahko rečem, da je to odlična kombinacija. Windows 7 imajo kar nekaj bližnjic in trikov za večjo produktivnost in delajo odlično. Verjetno je edina pametna alternativa še Mac, ki ga pa zaenkrat še nisem uspel testirati. Vsekakor velja omeniti tudi Office 2007, kjer je produktivnost s trakovi tudi večja, kot v prejšnjih verzijah. Res pa je, da rabiš nekaj časa, da najdeš vse funkcije, ki si jih bil prej navajen iskati v menijih. No, sedaj bo že Office 2010, ki bo imel še kakšen dodaten trik. Od spletnih brskalnikov je edina smiselna uporaba Google Chrome, ki je neprimerljivo hitrejši od ostalih brskalnikov.

Tukaj se pojavi vprašanje, zakaj ne prenosni računalnik, konec koncev, razlika v hitrosti ni toliko večja. Vsekakor je velikokrat dobro imeti s seboj računalnik, vendar je takih situacij v resnici malo. In tudi tisto, kar potrebuješ za sabo so običajno povsem osnovne funkcije. Tako imam netbooka Asus EEE, ki mu baterija zdrži bistveno več časa, predvsem pa je lažji. Prenosnik seveda nima svoje funkcije, če stoji na mizi. Kombinacija klasičnega (desktop) računalnika in netbooka se je v mojem primeru izkazala za najboljšo opcijo. Seveda pa je samo še vprašanje časa, kdaj bodo klasične netbooke, zamenjali tablični netbooki, kot je iPad.

Tretja pomembna naprava je pametni mobilni telefon. Vsekakor naprava, v katero je vredno investirati in jo redno menjati. Vsaj toliko, da imaš sinhronizirano e-pošto, koledar in opravila. Še bolje kot to pa je resen multimedijski ali dober pametni telefon. Tako lahko v vsaki vrsti, ob vsakem čakanju izkoristiš čas, bereš, počistiš e-pošto ali kaj podobnega. Pri pametnih telefonih se resnično vidi tehnološki napredek. Ko postavim enega zraven drugega zadnjih nekaj mobilnih telefonov, ki jih menjam na okoli leto in pol, se neverjetno vidi napredek. V velikosti, obliki, predvsem pa v zmogljivosti in priročnosti. Vedno moramo gledati, da smo v koraku s časom.

Naslednja pomembna naprava je predvajalnik audio vsebin, če ni kakovostnega na mobilnem telefonu. Tukaj ni primerjave z iPod-om in drugimi mobilniki, ki je res naprava daleč najboljša od vseh. Posebna prednost pa je aplikacija iTunes, kjer lahko dostopaš do tisoče različnih avdio vsebin, od glasbe, besedil, knjig ipd. Poslušanje avdio vsebin lahko močno poveča produktivnost, je pa res, da je včasih naporno, posebej v avtu, če ga želimo spremeniti v univerzo na kolesih. Glasba v avtu veliko bolj prija.

No, to so naprave, brez katerih bi res težko funkcioniral. Potem pride pa še nekaj drugih naprav, ki bodo vedno bolj popularne. Najprej so bralniki, kot je Kindle. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo police knjig zamenjal en sam bralnik. Seveda je zadaj posebna tehnologija eInk, ki je povsem drugačna od klasičnih monitorjev, zato je branje resnično enostavno, oziroma sploh možno. Za konec pa je verjetno smiselno v avtu imeti še GPS, sploh če smo veliko v tujini, saj iskanje lokacij zopet pomeni zgolj zapravljanje časa. Tako smo polno tehnološko opremljeni in polno v akciji. Elektronska naprava, ki je pa vsekakor ni vredno imeti pa je televizija. Brez televizije boste v življenju zagotovo bolj srečni.

Sorodne vsebine:

1. Direktni marketing – poceni pot do povečanje prodaje in do prvih strank
2. Singularnost – hitrost sprememb se vse povečuje
3. Neomejeno poslušanje glasbe, po vašem okusu, brez reklam

Nekaj dni nazaj sem zamenjal pametni telefon Nokia za HTC Legend z naloženim Googlovim operacijskim sistemom Android. Po nekaj dneh uporabe je kristalno jasno – prihodnost mobilnih naprav pripada Applu in Google-u z njihovima operacijskima sistema in platformo za spletne aplikacije. Čeprav ima Nokia še vedno največji svetovni tržni delež mobilnih telefonov, se bojim, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo situacija na trgu spremenila, razen če ne bo Nokia naredila koraka naprej. Res je, da so »klasični« mobilni telefoni še vedno najbolj razširjeni in na tem segmentu Nokia zmaga, vendar prihodnost brez dvoma pripada pametnim in multimedijskim telefonom.

No, zakaj sploh pišem to objavo. Zato, ker je bil HTC Legend eden najboljših nakupov v zadnjem času in je vreden vsakega €. Cena z vezavo pri Simobilu ali Mobitelu je tudi resnično ugodna. Neznansko se poveča produktivnost in dostop do informacij. Zmogljivost naprave je res impresivna. Prav tako dizajn telefona. Če nam ni problema odšteti kakšen € več za telefon, je mogoče vredno počakati le še na Apple-ov iPhone HD.

Sedaj pa, kaj zmore naprava. Telefon se upravlja z dotikom na zaslon. Imamo sedem delovnih zaslonov oziroma površin, po katerih se premikamo levo in desno, vsako površino pa si lahko povsem prilagodimo. Na delovno površino lahko dodamo bližnjico, aplikacije, ikone, stikala ipd. Seveda je moč povsem prilagoditi tudi dizajn z izbiro različnih tem. Prednost Androida je predvsem ta, da je povsem prilagodljiv glede na želje uporabnika.

Platforma za aplikacije se imenuje Android market, kjer lahko najdemo neomejeno število vseh možnih aplikacij. Skoraj ni aplikacije za nekaj, kar bi si zaželeli imeti na telefonu. Velika večina aplikacij je brezplačnih in jih izjemno preprosto naložimo in nato izbrišemo, ko se je naveličamo. Platforma spodbuja tudi spletno skupnost, tako da je vsaka aplikacija ocenjena, komentirana ipd.

Naj naštejem nekaj primerov aplikacij. Vodenje vseh stroškov povezanih z avtom, od servisov, bencina itn. Bralnik na tisoče brezplačnih knjig, do katerih dostopamo s klikom. Beležke. Liste opravil. Spremljanje dogajanj na borzah v realnem času. Vodenje portfelja delnic. Novice vseh vrst. Radio. Možnost pogovora v vseh IM aplikacijah. Avtomatična sinhronizacija s Facebook-om in Twitter-om. Prenos slik iz Facbooka v imenik, tako da imaš od vseh slike. MBA test znanja. Slovarji. Prevajalniki. Dostop do revij in časopisov. RSS bralnik. Spremljanje TED videov z enim klikom. Informacija o vremenu. Enostaven ogled Youtube videov. Slikanje z zabeleženo GPS lokacijo. Zemljevidi. Naročilo na Podcaste. Igre za treniranje možganov. In to gre v neskončnost. Aplikacij je resnično ogromno.

Poleg aplikacije je še mnogo drugih prednosti, ki jih ponuja Googlov operacijski sistem. Na prvem mestu je iskanje, ki je Googlov-a glavna kompetenca. Potem popolna integracija z Googlovim računom (gmail), če ga seveda imate. Tako so podatki, e-pošta, koledar ipd. vedno na dosegu roke. Telefon postane tako prava igračka, definitivno pa si močno povečamo tudi produktivnost.

Slabost je mogoče le ena, to je da nekoliko počasneje tipkaš, glede na to, da ni tipkovnice, vendar je ta virtualna na zaslonu. Vendar se ta z vajo povečuje. Za tekst je verjetno še vedno na prvem mestu Blackberry, vendar vseeno, tudi za poslovni telefon je operacijski sistem Android s tipkanjem po ekranu odličen. V glavnem obvezen nakup za vsakega, ki želi biti v korak s časom in povečati svojo produktivnost!

Sorodne vsebine:

1. Mobilne tehnologije, kaj točno je GSM, GPRS, EDGE, UMTS omrežje

Vir: Aleš Golli

Sorodne vsebine:

1. V možganih Steve-a Jobs-a
2. Steve Jobs – navdušujoč govor

Eden izmed najuspešnejših tehnoloških podjetnikov vseh časov je zagotovo Steve Jobs. Njegovo neverjetno moč volje lahko jasno vidimo že v 15 minutnem govoru, ki ga je imel na Univerzi Stanford. O njem je bilo napisanih veliko knjig, na internetu lahko najdemo goro besedil. Ena izmed knjig je tudi »Inside Steve’s Brain«, ki ima mogoče naslov, ki še najbolj spominja na modeliranje.

Njegovo življenje je polno vzponov in padcev. Biološki starši so ga oddali v rejniško družino. Nikoli ni dokončal faksa. V svojih poznih dvajsetih letih je postal multimilijonar, tako da je v 10 letih zgradil podjetje z več kot 4.000 zaposlenimi. Nato so ga odpustili kot direktorja podjetja, ki ga je ustanovil in zgradil sam. Nato je gradil podjetje NeXT in Pixar. Prvega je kupil Apple in obenem je Steve zopet postal generalni direktor. V zadnjih letih vodenja podjetja, ga je pripeljal iz roba propada do zopet enega najbolj uspešnih podjetij vseh časov.

Zakaj bi bil Steve Jobs zanimiv za modeliranje? Predvsem zaradi njegovega stila vodenja, če ustreza karakterju posameznika. Je namreč v nasprotju z vsemi poslovnimi knjigami napisanih v zadnjem desetletju. Te knjige temeljijo na čustveni inteligenci, spodbujanju z nagradami, razumevanju, pozitivni komunikaciji ipd. Model vodenja Steva Jobsa je diametralno nasprotje.

Spada med tiste, ki jih je Apple tudi oglaševal v eni izmed svojih kampanji – neprimerni, uporniki, povzročevalci »problemov«… tisti nori! Ljudje, ki so dovolj nori, da mislijo, da lahko spremenijo svet in ga na koncu tudi resnično spremenijo.

V nadaljevanju je nekaj ključnih lastnosti Steva Jobsa, ki so prispevali k uspeha Appla in so navedene v prej omenjeni knjigi.

Trdo delo. Načelo Steva Jobsa je zavihaj rokave in se čim prej loti dela. Če zamudiš kakšno paradigmo, delaj trdo, da nadoknadiš izgubljeno. Z inovativnostjo je to vedno možno. Sooči se s težkimi odločitvami zgodaj in ne odlašaj z njimi. Nikoli ne postani čustven in odločitve sprejemaj racionalno, s trezno glavo. Vendar po drugi strani, bodi vedno ozaveščen, investiraj vase, ne ugibaj in sezi po pomoč, ko je potrebno.

Vizionarstvo in poslanstvo. Vse, kar počneš mora imeti smisel in poslanstvo. V svojem delovanju moraš imeti veliko vizijo, s kateri prispevaš k boljšemu svetu. Profit je pomemben, vendar je sekundarnega pomena. Tako kot mora imeti podjetje veliko vizijo in jasno poslanstvo, velja enako tudi za posameznika. Vsako jutro, ko vstanemo in naredimo plan, kaj bomo počeli čez dan, se moramo vprašati, ali bi to tudi počeli, četudi bi bil to naš zadnji dan življenja. Ko prevečkrat odgovorimo ne, se moramo čim prej lotiti drugih stvari.

Na drugi strani Steve Jobs nima problema z izposojo ali karajo ideje. Podjetja, ki nekaj izumijo, običajno ne znajo tega dobro izkoristiti. Po njegovih besedah običajno zaradi premalo izkušenj in možnosti uvida, kako bi se lahko določen produkt uporabljal. Bistveno je, da imamo vizijo in jo nato realiziramo, četudi izhodiščna ideja ni naša.

Obkroženost s pravimi ljudmi. Steve Jobs dela le z najboljšimi. Zanj obstajajo zgolj »A Players« in »Bozos«. Prepričan je, da je majhen tim najboljših bistveno bolj učinkovit od cele armade povprečnih ljudi. Zato najema in sodeluje le z najboljšimi. Od ljudi ne pričakuje, da mu bodo kimali. Želi imeti prave mentalne dvoboje. Vse njegove ideje morajo biti izzvane in obratno. Najbolj ceni intelektualne pogovore na najvišjem nivoju. Bolj trdno, kot ljudje stojijo za svojimi idejami, lažje jo zagovarjajo. Zato išče ljudi, ki se ne bojijo intelektualnih dvobojev.

Perfekcioniem. Steve Jobs ne sprejema kompromisov. Stvari morajo biti dovršene do zadnjega detajla. To se kaže v vsem. Applove trgovine so snovali mesece in mesece do zadnjega detajla. Enako grafični vmesnik za Applov operacijski sistem. Timi so popravljali dizajn piko za piko. Steve Jobs je pozoren na vsak najmanjši detajl. Tak perfekcionizem mu omogoča, da stoji za izjavami, kot so: »Naš operacijski sistem ima tako lepe ikone, da jih boste želeli polizati na ekranu!«

Osredotočenost. Steve Jobs je jekleno osredotočen. Osredotočenost pomeni zgolj reči NE. Počni samo stvari, v katerih si najboljši. Vse ostalo delegiraj. Prav tako počni malo stvari ali projektov in te realiziraj odlično. Vedno upoštevaj načelo manj je več. Najpomembnejše odločitve v življenju niso povezane s tem, kaj boš počel v življenju, vendar s tem, česa v življenju ne boš počel.

Steve Jobs ima možnost neverjetnega osredotočenja. Počne zgolj stvari, v katerih je najboljši. To so vizonarstvo, kreiranje novih produktov, predstavitve produktov ipd. Ne ukvarja se z Wall Streetom in drugimi stvarmi, v katerih ni sije. Kot omenjeno, osredotočenost po njegovi definiciji pomeni zgolj to, da znamo reči ne. Prav tako je zavezan k preprostosti. Osredotočenost in preprostost je njegova mantra.

Stil vodenja. Steve Jobs je mora imeti vse pod nadzorom. Je perfekcionist in izjemo zahteven do svojih zaposlenih. Po mnenju kar nekaj ljudi je na meji z »norcem«. Ima izjemno močno voljo, je povsem neposreden v svojem izražanju in za vsakega, ki sodeluje z njim sta samo dve opciji – ali sodeluj in dosegaj njegova merila, ali se umakni iz poti.

Ni človeka, ki bi sodeloval s Stevom Jobsom, ne da bi bil deležen njegovih izbruhov jeze, kritik, kričanja, zmerjanja in dajanja v nič. Vsi so neprestano v strahu, da bodo izgubili službo. Je eden redkih managerjev, ki dosega cilje predvsem z ustrahovanjem ljudi. V podjetju je neke vrste »heroj/zguba tobogan« kultura. Zaposleni živijo za trenutke herojstva in se skušajo prebiti skozi obdobje zgubaštv«. Po njegovem ljudje reagirajo predvsem na strah in ne na ljubezen.

V različne oddelke prihaja nenajavljen in preverja kaj počnejo zaposleni. Nekako se zdi, da v Apple-u vlada Stockolmski sindrom. Njegovi zaposleni so ujetniki, ki so je zaljubili v svojega ugrabitelja. Steve Jobs je kot zahteven oče, ki ga je nemogoče zadovoljiti. Ljudje trdo delajo, da bi dobili nekaj njegove pozornosti in odobravanja.

Vendar poleg ustrahovanja se zna ljudem močno prikupiti. Velikokrat uporablja prvo ime sogovornika. Gleda ga naravnost v oči. Njegov ton govora je izjemno navdušujoč, se z njim človeku približa in ga motivira.

Vsekakor je nekaterim ljudem tak stil vodenja bližje. Cilje podjetja je moč doseči na različne načine. To je odvisno predvsem od karakterja vodje. Če ima kdo karakter, ki je bližje takemu stilu vodenja, je verjetno zelo smiselno preučiti podrobneje, kako je Steve Jobs izkoristil svoj karakter, da je dosegel vse te velike stvari v svojem življenju.

Sorodne vsebine:

1. Steve Jobs – navdušujoč govor
2. Gates in Jobs skupaj investirata v Slovenijo

Pred kakšnim dobrim letom pa je na trgi prišel brskalnik Googla, najboljšega delodajalca na svetu, po imenu Chrome. Uporabljam ga že skoraj od samega začetka in lahko rečem, da sem nad njem enostavno navdušen. V nadaljevanju navajam nekaj osnov zakaj, dejansko pa je iskalnik bistveno bolj zmogljiv, ga je moč prilagoditi, namestiti dodatne funkcionalnosti itn.

Daleč na prvem mestu je hitrost. Brskalnik se nalaga in deluje neverjetno hitro, vsaj dva do trikrat hitreje kot Firefox. Ko se mi operacijski sistem še nalaga, se ob kliku na ikono Chroma ta že odpre in ga lahko začnem uporabljati. Ne glede na količino zavihkov, odprtih oken Chroma ohranja svojo hitrost. Vsak klik na ikono prikliče brskalnik v manj kot sekundi. Izjemno! Prihranek časa je tako izjemno velik.

Omnibox je v Chromu tisti del, kjer vpišemo spletno stran, ki jo želimo obiskati. Pri tem, ko začnemo tipkati ime spletne strani, nam Chrome začne priporočati tako preteklo obiskane strani, kot tudi iskalne rezultate njihovega iskalnika. Samodejni izpis priporočenih strani je presenetljivo dober. Zdi se, kot da Chrome točno ve, katero stran želim obiskati že po drugi vpisani črki. Tako lahko zopet prihranimo izjemno veliko časa.

Naslednja izjemno pozitivna lastnost je stabilnost. V celotni zgodovini uporabe mi Chorme niti enkrat ni zablokiral. Pri Firefoxu se mi je to nenehno dogajalo. Zopet, ne glede na količino zavihkov, koliko video vsebin se predvaja itn., se zdi, da Chrome zmore vse. Kombinacija hitrosti in stabilnosti omogočata, da pregledamo izjemno veliko količino strani in podatkov v zelo kratkem času.

Tako kot pri vseh ostalih aplikacijah se je Google tudi pri iskalniku držal pravila preprostosti in grafične dovršenosti. Iskalnik je izjemno grafično lepo oblikovan, seveda je z različnimi temami moč izgled prilagoditi povsem svojemu okusu. Prav tako je zasnovan na izjemni preprostosti za povprečnega uporabnika, z dvema osnovnima gumboma za nastavitve. Uporaba brskalnika je povsem intuitivna.

Na eni strani Google Chrom skrbno shranjuje vso zgodovino brskanja. To je seveda koristno, ko želimo priklicati zgodovinske informacije. Chrome ima izjemno dobro iskanje skozi zgodovino in tako lahko dokaj enostavno pridemo do strani, ki smo jih nekoč obiskali. Vendar je na tem nivoju po drugi strani kar nekaj pritožb, predvsem pri licenci, od koga so te podatki in kaj lahko Google z njimi počne. Prav tako lahko vsak, ki odpre naš iskalnik vidi praktični celotno zgodovino našega delovanja. Zato na drugi strani iskalnik ponuja tudi možnost incognito brskanja.

Iskalnik ponuja še mnogo drugih privlačnih funkcionalnosti, kot so dinamični zavihki, ki jih lahko z lahkoto prenašate itn., avtomatično ponujena možnost prevoda spletne strani, preprosto integracijo z ostalimi Google aplikacijami itn. Za vse napredne uporabniki je moč iskalnik res dobro prilagoditi. Informacij, video posnetkov ter spletnih strani, ki ponujajo dodatne aplikacije za Chrome lahko najdemo neskončno.

Slabosti brskalnika Chrome so predvsem v tem, da nekaterih strani ne odpira, tako kot bi jih moral (predvsem od kakšnega konkurenta), vendar je takih strani vedno manj. Seveda bi se našla še kakšna slabost, predvsem na strani naprednih uporabnikov, vendar dvomim da te slabosti odtehtajo prihranek časa pri brskanju z Googloven brskalnikom.

Priporočam poskusno uporabo Google Chroma, mogoče vse prednosti celo premagajo zaljubljenost v Internet Explorer, Mozillo Firefox ali kateri drugi iskalnik.

Sorodne vsebine:

1. Google, najboljši delodajalec na svetu v letu 2007

Na najnižji ravni smo vsi enaka bitja, bitja s svojim fizičnim telesom, umom, čustvi in dušo. Šele na sekundarni ravni se razlikujemo glede na naša ozadja, kot so vera, rasa itn. Vse prevečkrat se ljudje pogovarjamo z drugimi ljudmi ter jih obravnavamo iz druge ravni namesto iz prve. Vedno in povsod se moramo zavedati, da smo vsi samo ljudje z enakimi mehanizmi in hotenji.

Največji problem pri človeku je, da z intelektom lahko okrepi svoja čustva. Človek svoja čustva hrani s svojim umom celo do te mere, da se sovraštvo in jeza na druge prenašata iz generacije v generacijo. Na drugi strani živali čustvene neharmonije veliko hitreje rešijo, ker jih ne hranijo z intelektom. Čustva služijo svojemu namenu, obrambi v določenem trenutku, čustva hranjena z intelektom pa se kotalijo iz situacije v situacijo, iz človeka na človeka, iz generacije na generacijo.

Včasih so bila plemena in nadvlada enega plemena nad drugim je pomenila neke koristi, večjo navidezno varnost. Danes je situacija očitno povsem drugačna, saj smo vsi povezani, tesno in globalno. Tudi včasih je bilo tako, vendar ni bilo tako jasno in očitno. Škodovanje sosedu, je praktično škodovanje sebi. Kakršno koli nasilje je uničevanje samega sebe. Zato je koncept vojne preživeta stvar.

V naravi obstajajo negativne in pozitivne stvari. Vsaka negativna stvar ima tudi pozitivno nasprotje. Na primer jeza in ljubosumje sta namenjena v osnovi preživetju. Vendar nikoli ne smemo pozabiti, da imamo na drugi strani tudi pozitivna čustva – ljubezen, sočutje, skrb za drugega itn.
Človek ima v sebi naravno nagnjenje, da deluje dobro, če le ne hranimo čustev z intelektom. Negativna čustva pa naj bi nas obranila slabih stvari. Če pa čustva hranimo z umom, gre to lahko preko vseh meja. Vendar smo vsi ljudje zmožni, da v katerem koli trenutku okrepimo tudi pozitivna čustva.

Prav tako vsi ljudje želimo biti srečni, vse kar počnemo, počnemo za lastno srečo. Za doseg sreče je nujno, da se umirimo. Znanstveniki so dokazali, da močna čustva najedajo naš imunski sistem. Miren um je na drugi strani glavno orodje za okrepitev imunskega sistema. Tudi pozitiven pristop do zdravljena bolezni bo prinesel veliko boljše rezultate, kot negativna čustva. Pozitivni mentalni odnos vedno prispeva bistveno k hitrejšemu okrevanju, boljšemu počutju in večji sreči.

Znanstveniki so ugotovili, da ljudem, ki gredo skozi težke situacije, ostanejo travme. Vendar so prav tako ugotovili, da če ostanemo mirni v duhu skozi preživljanje težkih izkušenj, teh travm ni.
Kadar je kdo do nas krivičen, nesramen, ga moramo jemati človeka, kot smo mi sami, z enakimi hotenji, željami in čustvi. Ko druge ljudi dojemamo, kot dojemamo sebe, se rodi sočutje.

Prispodoba za sočutje je menih, ki je bil dolgo časa ujet na Kitajskem. Po vprašanju, kakšna je bila izkušnja je povedal, da je bil nekajkrat v veliki nevarnost. V nevarnosti, da izgubi sočutje do svojih prijateljev Kitajcev.

Pri tem moramo strogo ločevati vero in temeljne človeške vrednote. Sočutje do človeka je temeljna človeška vrednota in ni povezana z vero. Sočutja ne učijo samo vere svojih vernikov, pomena tega se moramo zavedati vsi ljudje. Sočutje nam ne more škodovati. Kadar razvijamo sočutje, pomagamo drugim in na koncu mi sami pridobimo največ, ker imamo bolj pozitivno skupnost. Sočutje in nenasilje sta dve strani istega kovanca. Vsako dejanje iz sočutja je nenasilno. Na drugi strani je največje nasilje, če želimo nekoga pretentati, pa do njega pristopimo prijazno.

Ne glede na poglede ljudi, jih je potrebno spoštovati. Vsak človek ima svoj pogled. 10 ljudi, 10 različnih pogledov, 100 različnih ljudi, 100 različnih pogledov. Nasprotovanje je nujno, ker prispeva k napredku. Na najslabši možen način nasprotovanje prispeva k nasilju, vendar če se ljudje med seboj spoštujejo in sodelujejo, nasprotovanje prispeva ravno k napredku. Človek z drugačnim pogledom ni nujno naš nasprotnik; pomembno je, da ustvarimo sintezo pogledov in da na koncu dobimo višjo kakovost na podlagi sodelovanja.

Na najbolj osnovni ravni potrebujemo etiko, ki je univerzalna. Nad tem smo ljudje drugačni in to drugačnost moramo spoštovati. Tudi znanstveni, tehnološki in materialni razvoj je potreben, ne samo duhovni. Prav tako ne morajo biti vsi ljudje enake vere, ali sploh imeti vero, tudi pri verah potrebujemo drugačnost. Filozofije različnih ver so lahko povsem različne, namen pa mora biti enak, namen pa mora biti skupen, to je spodbujanje ljubezni in sočutja. Končni cilj vere ne glede na filozofijo je, da je bolj srečen vsak posameznik ter s tem celotno človeštvo. In ne glede na vero mora biti cilj vsakega vernika predvsem to, da z zgledom lastnega življenja pokaže drugim, kako živeti prave vrednote.

Prav tako moramo ločiti, da sočutje ni enako kot pomilovanje. Med tema dvema pojmoma je velika razlika. Pomilovanje (pitty) pomeni, da se nekdo počuti nad drugim. Sočutje je drugačno čustvo, je empatija, ki pomeni spoštovanje, razumevanje, enakost. Osnovno pri sočutju je spoštovanje blagostanja drugega človeškega bitja in da mu želimo iskreno pomagati pri doseganju njegovega blagostanja.

Tudi demokracija mora temeljiti na spoštovanju in sočutju. Osnova demokracija je ravno spoštovanje pravic drugih ljudi. Pri tem demokracija ne mora delovati učinkovito, če druge poglede sovražimo. Osnova za delovanje demokracije je namreč ravno medsebojno spoštovanje, predvsem pa spoštovanje pravic drugih. Na drugi strani totalitarni sistemi pomenijo, da ima nekdo več pravic od ostalih, kar ni prav.

Sočutje in oproščanje ne pomenita indiferentnosti, neaktivnosti, pasivnosti. Če nekdo nekaj naredi narobe, ne smeš biti indiferenten, temveč moraš biti aktiven. Svoje mnenje moraš jasno in glasno izraziti. Če ostaneš indiferenten, ljudem s katerimi se ne strinjaš v bistvu pomagaš. Seveda pa v svojem delovanju ne smeš nikoli izgubiti sočutja. Ljudi pa najlažje spremeniš le z pozitivnim zgledom lastnega življenja. Sočutje prežeto z motivacijo in z aktivnostjo je nenasilno učenje drugih.

Kako lahko ljudje spremenimo svet? Posameznik se lahko dostikrat počuti nemočnega. Vendar en zgled pomeni zgled celotni družini, družina je zgled drugim družinam in naenkrat je veliko ljudi, ki spremenijo svoje poglede zgolj na podlagi enega zgleda. Torej iniciativa mora biti vedno s strani posameznika in v tem se skriva moč, da spremeni svet. Tako ima vsak od nas potencial, da spremeni svet. In vse velike spremembe se dogajajo od spodaj navzgor. Ljudje, ki so že na oblasti, ki imajo kapital imajo običajno enake poglede, kot je trenutno stanje. Zato pridejo spremembe od spodaj, od ljudi, ki imajo močno voljo, drugačno vizijo in tako se stvari spreminjajo. Pri tem denar ni pomemben. Tudi jaz vam nisem dal denarja, nimam praktično nič. Še veliko več od tega. Kdo me včasih označi kot demona. Vendar sem demon, ki širi znanje o sočutju in o temeljnih etičnih vrednotah človeka. Tako vidim sebe kot dobrega demona.

Dalajlama je imel na obrazu otroški izraz pozitivnih energij, a obenem trdno hrbtenico. Jasno je bilo vidno, da stoji za vsemi svojimi stališči ter se ne pusti motiti ali prekinjati pri izražanju svojih misli. Živi v sedanjem trenutku, sproščeno, na visoki ravni stopnje zavesti. Bolj kot protokol so mu pomembni ljudje.

Ni sorodnih vsebin.

Eden najbolj poznanih futuristov, ki si je sposodil pojem singularnosti je Ray Kurzweil. O točki singularnosti govori predvsem kot trenutku, ko bo pospeševanje hitrosti razvoja tehnologije pripeljalo do tega, da bo umetna inteligenc presegla človeško. To naj bi se zgodilo nekje do leta 2030. Teorija singularnosti ima veliko privržencev in nasprotnikov, ne glede na to, pa lepo razloži nekatere pojavi, ki se nam dogajajo, še posebno v sodobnem svetu, ki bazira na znanju.

Torej teorija singularnosti pravi, da je hitrost sprememb vse hitrejša in ta naj bi eksponentno naraščala. Če pogledamo zgodovino, je po velikem poku nastajala materija v milijardah letih. Na planetu, ki smo ga poimenovali Zemlja in je sestavljena iz te nastajajoče materije so bili pravšnji pogoji za življenje in zgodila se je DNA. Razvoj živih bitij je potekal v milijonih in ne več milijardah let, dokler se ni razvil tudi prednik človeka, kot ga poznamo danes. Naslednji pomemben trenutek je razvoj uma in zavedanja, kjer pa že lahko govorimo v tisočih letih. Z umom se je rodila inteligentna uporaba materije za reševanje človeških problemov, kar so tehnologije. Ko govorimo o tehnologiji že govorimo o desetletjih.

Sedaj če si pogledamo razvoj posamezne tehnologije, lahko zelo hitro ugotovimo, da je penetracija posamezne prebojne ali disruptivne tehnologije vse hitrejša. Če zanemarimo kar nekaj dejavnikov (npr. rast prebivalstva) in zelo plastično pogledamo, koliko časa je potrebovala posamezna tehnologija za pridobitev 50 milijonov uporabnikov, lahko ugotovimo, da je telefon potreboval 38 let, televizija je potrebovala 13 let, iPod 3 leta in Facebook samo še 2 leti. Ne glede na plastičnost primerjave, je večanje teh sprememb izjemno očitno. Na primer mobilne telefone uporablja polovica živečih ljudi, kar je res presenetljivo. In tehnologije v prihodnosti bodo še hitreje preplavile svet.

Hitro pridemo do vprašanja, kaj se dogaja, ko človeštvo trči ob zid, kot so recimo recesije in podobni problemi. No, tukaj se teorije močno razlikujejo, ampak večina jih kar nekako stremi k temu, da takrat od evolucije z eksponentno večanje hitrosti sprememb lahko pridemo celo do revolucije in takrat se zgodi neke vrste kvantni preskok. V preteklosti smo imeli tako že tri velike revolucije.

Prva revolucije je bila, ko je zmanjkalo hrane za vse, ki je zgolj padla iz drevesa. Takrat se je človek spomnil kultiviranja rastlin in živali ter je tako prišlo do agrarne revolucije. Naslednja takšna revolucija je bila industrijska revolucija. Zadnja takšna revolucija je bila informacijska revolucija, ki smo jo vsi izjemno dobro občutili. Informacijska revolucija nas je pripeljala v ustvarjalno družbo, kjer sta talent in znanje pridobila največjo veljavo.

Torej, če je vse to res, bo življenje v naslednjih letih neverjetno zanimivo. Pravi tehnološki rock’n'roll se šele začenja. Naslednja revolucija, ki jo napovedujejo je biotehnološka revolucija. Ta naj bi pripeljala do tega, da se bo tehnologija, ki jo je razvil um tesno integrirala skupaj z DNA. Če pogledamo z druge strani, nekateri futuristi napovedujejo, da naj bi z naslednjo tehnološko revolucijo prišli do točke, ko se bo »rodilo« živo bitje na osnovi silicija, namesto ogljika. Torej tehnologija, s svojo ravnijo zavesti. Ta naj bi bila potrebna predvsem zaradi omejenosti človeškega uma, katerega kapacitete že izkoriščamo skoraj do maksimuma. Potrebujemo nov vzvod, ki ga bomo lahko integrirali na sam biološki nivo.

Glede na vse te napovedi bomo verjetno kmalu v prihodnosti živeli nekako kot v nanizanki Star Trek. Tehnologija bo osrednji del našega življenja, pri čemer bo rešila mnogo problemov, s katerimi se soočamo. Takšne spremembe pa ne napovedujejo zgolj znanstveniki, vendar tudi druge vede, ki so manj znanstvene. Revolucija je zagotovo izjemno blizu, vprašanje pa je, v kateri smer bo šlo človeštvo, ali na raven zavesti više, v sodelovanju z naravo, ali še korak bližje propadu na osnovi pohlepa.

Sorodne vsebine:

1. Tehnologija za povečanje produktivnosti

Ključna pri prehodu na nov vodstven položaj je točka preloma. To je točka, kje ima nov vodja večji doprinos k organizaciji, kot je od nje od prihoda izčrpal. Analiza je pokazala, da je povprečen potreben čas, da novi vodja doseže točko preloma 6,2 meseca. Po približno 3 mesecih, ko preteče doba učenja začne vodja ustvarjati vrednost, po približno 6 mesecih pa ustvarjena vrednost preseže prej izčrpane vire. Če ste pred kratkim prevzeli novo pozicijo in se ponoči velikokrat zbudite v hladnem potu, se sprostite. Večina novih voditeljev doživlja enako stresno stanje.

Glavni razlogi za neuspešno tranzicijo je neskladje poslovne situacije s priložnostmi in nevarnostmi ter sposobnosti vodje s svojimi prednostmi in slabosti. Vendar tako kot plavanje je tudi uspešna tranzicija na nov položaj zgolj veščina, ki se je lahko priučimo. Najpomembnejši del uspešne tranzicije je skrajšanje dobe učenja. To se nanaša na vse vrste tranzicij, od napredovanja v službi, reorganizaciji podjetja, zagonu lastnega podjetja, uvedbi novih velikih projektov ali delu izven domovine. Še posebno velik izziv za uspešno tranzicijo je, ko zunanja oseba prevzame vodstveni položaj, saj ne pozna dobro organizacijske strukture, neformalnih mrež, kulture in klime v podjetju, prav tako ljudje gojijo skepso do novih ljudi itn.

Uspešna tranzicija zajema deset korakov in sicer:

1. Spremenite svojo miselnost
2. Pospešite učenje
3. Izdelajte ustrezno strategijo
4. Zagotovite si zgodnje zmage
5. Pogajajte se za vaš uspeh
6. Dosezite skladno formacijo
7. Zgradite sanjski tim
8. Ustvarite strateška partnerstva
9. Ohranite ravnovesje
10. Pomagajte vsem ostalim pri tranziciji

Spremenite svojo miselnost – Prvi korak k uspešni tranziciji je, da se mentalno pripravimo na novo vlogo, spustimo preteklost in sprejmemo naše nove obveze ter odgovornosti. Nujno je, da si zagotovimo dobro mentalno izhodišče. Največja običajna napaka pri miselnem preskoku je prepričanje, da bomo uspešni na novi poziciji, če bomo počeli enake stvari, kot smo jih prej. Običajno kakršno koli napredovanje zahteva povsem drugačne veščine. Na primer, višje kot smo v organizaciji, bolj smo strateški arhitekti, bolj so pomembne mehke veščine, poznavanje kulture in politike, gradnja partnerstev znotraj podjetja, management konfliktov itn.

Sprememba miselnosti mora biti strateška in najprej vključuje oceno naših šibkosti in prednosti glede na sposobnosti, ki jih zahteva nova pozicija. Svoje šibkosti lahko nekaj časa kompenziramo z disciplino, timom ter mrežo svetovalcev. Pri prednostih moramo biti zelo pozorni na to, da niso prednosti na prejšnji poziciji, postale slabosti na novi poziciji.

Pomemben del nove miselne naravnanosti je tudi izgradnja nove mreže svetovalcev ter čim hitrejša ocena, kdo v organizaciji bi nas lahko oviral pri uspehu. Namreč vedno se najde v organizaciji kdo, ki si ne želi našega napredovanja.

Z miselnim preskokom preskočimo ovire, ki ležijo znotraj nas. Te vedno obstajajo, zato v tem primeru govorimo o poti, ter ne o cilju.

Pospešite učenje – Uspešno in učinkovito učenje zmanjša časovni okvir naše ranljivosti. Zato potrebujemo izjemen strateški načrt, kaj in kako se bomo učili. Če ne pridobimo dovolj znanja o organizaciji in njenem poslovanju, lahko postavimo napačne predpostavke, ki so za podjetje in našo kariero usodne.

Običajno največji izziv pri učenju je, da nam zmanjkuje časa. Vendar to, da smo prezaposleni za učenje pogosto pripelje do spirale smrti. Če se ne naučimo dovolj, sprejmemo slabe odločitve, slabe odločitve pripeljejo do slabe ocene kredibilnosti, posledično ljudje delijo manj informacij z nami, kar pelje še do slabših odločitev.

Uspešno in učinkovito učenje pomeni, da najprej ugotovimo kaj se moramo res naučiti. Najbolj smiselno je, da pripravimo seznam stvari, ki so izjemno pomembne, da jih poznamo. Seznam stvari se mora nanašati tako na preteklost, kotu tudi na sedanjost in prihodnost organizacije. Ustrezen plan mora zajemati, kaj se bomo naučili in tudi kako.

Zunanji viri informacij za naše učenje so stranke, distributerji, dobavitelji, analitiki. Notranji viri informacij so razvojni inženirji, prodajno ter drugo osebje. Ne smemo pozabiti tudi na integratorje in »oldtimerje«, ki odsevajo naravno zgodovino podjetja.

Pri pospešenem učenju moramo vključiti tudi spoznavanje kulture organizacije.

Izdelajte ustrezno strategijo – Izdelava strategije prvo zajema diagnozo trenutnega stanja. Strategijo je potrebno namreč vedno prilagoditi posamezni situaciji. V grobi delitvi poznamo štiri vrste situacij in sicer zagon podjetja, reorganizacijo podjetja, preusmeritev poslovanja ali nadaljevanje uspešnega poslovanja. Ne glede na situacijo je cilj enak in sicer uspešno in rastoče poslovanje in ne glede na situacijo čakajo nove voditelje težke odločitve zelo zgodaj.

Različne situacije zahtevajo tudi različne veščine. Za zagon novega podjetja ali reorganizacijo so bolj primerni tip ljudi »lovci«, ki so hitri in znajo izkoristiti nove priložnosti. V primeru preusmeritve poslovanja ali nadaljevanju poslovnih uspehov je veliko bolj primeren tip ljudi »gojitelja«, kot »lovca«. To pomeni, da dodobra spoznajo kulturo in politiko organizacije, zbudijo potrebo po novih ciljih in spremembah ter vplivajo na druge voditelje.

Ustrezna strategija zajema tudi načrt osredotočenosti naše energije. Odločiti se moramo med tem, koliko se bomo učili in koliko izvrševali, pri čemer je slednje veliko bolj v ospredju pri zagonu in reorganizaciji poslovanja.

Prav tako se moramo odločiti v kolikšni meri bomo ofenzivni – odpiranje novih trgov, razvoj novih tehnologij in produktov itn. in v kolikšni meri defenzivni – ohranjevanje tržnega deleža, okrepitev obstoječih produktov itn.

Poudarki so predvsem na naslednjem:

• Zagon podjetja = Izvršnost + ofenzivnost
• Reorganizacija = Izvršnost + defenzivnost
• Preusmeritev poslovanja = Učenje + ofenzivnost
• Nadaljevanje uspeha = Učenje + defenzivnost

Zagotovite si zgodnje zmage – Po koncu tranzicijskega obdobja želite, da imajo šefi, sodelavci, podrejeni in drugi, da se je zgodilo nekaj novega in pozitivnega. Zgodnje zmage močno povečajo kredibilnost posameznika.

Seveda se moramo nujno izogniti zgodnjim porazom, saj ima to izjemno negativen učinek na naš nadaljnji razvoj na novi funkciji. Najpogostejši razlogi za zgodnje poraze so to, da se ne osredotočimo, ne naredimo dobre ocene situacije ter ne izdelamo ustrezne strategije, se ne prilagodimo na novo kulturo, ne dosežemo predvsem tistih rezultatov, ki jih pričakuje šef ter to, da dosežemo rezultate po principu cilj je bolj pomemben kot sredstva, s čimer izgubimo veliko mero kredibilnosti.

Za zgodnje zmage moramo planirati valove sprememb, ki zajemajo učenje, formiranje spremembe, zagotovitev ustrezne podpore za spremembo, implementacijo in opazovanje rezultatov. Če izvajamo preveč sprememb prehitro je to odličen recept za pojav izgorelosti pri ljudeh, prav tako nikoli v resnici ne vemo, kaj resnično deluje in kaj ne. Zgodnje zmage si najlažje zagotovimo, če imamo listo prioritet, ki se jih z ustrezno strategijo tudi lotimo.

Resničen namen prvih 90 dni je, da si zgradimo osebno kredibilnost ter nov pozitiven momentum v organizaciji. Novi vodje običajno zvišajo svojo kredibilnost, če so zahtevni, vendar jih je moč zadovoljiti, dostopni vendar ne domači, odločni vendar razumni, osredotočeni a fleksibilni, izvršni vendar ne povzročajo prevelikih pretresov ter če so pripravljeni sprejemati težke odločitve, ki so tudi humane.

Zgodnje zmage pomenijo tudi uvedbo sprememb. Vsaka sprememba zahteva prehod šestih faz, kjer je najprej zavedanje dovolj velike kritične mase, da je sprememba potreba, ustrezna diagnoza, kaj je potrebno spremeniti in zakaj, nova vizija podprta z ustrezno strategijo, podrobno planiranje in zagotovitev dovolj velike podpore ključnih ljudi in infrastrukture za izvedbo spremembe.

Pogajajte se za vaš uspeh – Pogajanje za uspeh pomeni, da proaktivno vključimo našega šefa v celotno igro, tako da imamo realno možnost, da dosežemo zaželene cilje. Manjša stopnja nadzora je lahko srečno naključje, če to resnično potrebujemo za uspeh, ali pa prekletstvo, če je vrv dovolj dolga, da se lahko obesimo.

Ko gradimo produktivno razmerje z novim šefom je pomembno, da se ne izgovarjamo in izpostavljamo preteklosti, ki je organizacijo pripeljala, kjer je, da se ne izogibamo šefa, vendar se z njim dobivamo redno, ne hodimo do njega zgolj s problemi ali presenečenji, ga ne skušamo spreminjati ter ne hodimo do njega z listami, kaj smo naredili temveč da z njimi prediskutiramo ključne stvari ter to, kje nam lahko pomagajo.

Na drugi strani je pomembno, da sami prevzamemo popolno odgovornost za naš odnos s šefom, jasno opredelimo vzajemna pričakovanja, se dogovorimo za ustrezne časovne roke, da zaradi premalo časa ne gremo v bolj s premalo znanja, stremimo k zgodnjim zmagam na področjih, ki so pomembne našemu šefu ter da se dobro zapišemo ljudem, ki jih ceni naš šef.

Z šefom bi morali imeti vsaj pet različnih pogovorov in sicer o diagnozi situacije, njegovih pričakovanjih, stilu sodelovanja, virih, ki so nam na voljo ter o našem osebnem napredku in razvoju. Pri tem je pomembno, da identificiramo nedotakljive dele in ljudi v podjetju, našega šefa neprestano izobražujemo, sproti razčiščujemo stvari in nenazadnje naredimo več kot obljubimo in ne obratno.

Dosezite skladno formacijo – Vsaka organizacija ima pet ključnih elementov in sicer svojo strategijo, organizacijsko strukturo, sistem procesov, kompetence ljudi ter svojo lastno kulturo. Vseh pet elementov mora biti ustrezno sinhroniziranih. Strategija se mora skladati s kompetencami v podjetju, sistemom procesov in organizacijsko strukturo.

Usklajevanje v organizaciji je podobno, kot pripravljanje na dolgo potovanje s plovilom. Najprej potrebujete destinacijo – cilj in poslanstvo, nato plan poti – strategijo, potem je potrebno ugotoviti, kakšno plovilo sploh potrebujemo – organizacijska struktura, kako opremiti in postaviti pravila delovanja strukture – sistem ter kakšna posadka je najbolj primerna – veščine ljudi, ki jih potrebujemo.

Zgradite sanjski tim – Nikakor si ne moremo privoščiti, da imamo ob sebi napačne ljudi. Če uspemo okoli sebe zgraditi pravi tim, lahko dosežemo neverjeten vzvod pri ustvarjanju vrednosti. Noben izmed voditeljev ne more doseči velikih stvari sam, zato je tim nujno potreben, slab tim pa pomeni veliko problemov in malo rezultatov.

Običajne napake novih voditeljev so, da obdržijo obstoječe neprave ljudi v timu predolgo, ker se izogibajo težkim odločitvam, ne priznajo šibkosti tima in ne najamejo ustreznih strokovnjakov, prav tako da se ne posvetijo vzporedno izgradnji formacije in gradnji tima, ne ohranijo izjemnih ljudi ter da se lotijo gradnje tima, še preden je jasno kdo so člani tima. Prav tako sta dve veliki običajni napaki te, da vodje poskušajo narediti vse sami ter da realizirajo nekatere aktivnosti še preden je tim oblikovan.

Ko prevzamemo novo funkcijo je nujno, da ocenimo obstoječi tim, pri čemer se moramo osredotočiti tako na kompetence, kot tudi na presojo posameznika, energijo, osredotočenost, odnose in stopnjo zaupanja. Poleg posameznega člana tima je izjemno pomembno, da ocenimo tudi tim kot celoto. Na podlagi ocen se moramo za vsakega člana odločiti, ali ga obdržimo, obdržimo in poskrbimo za njegov razvoj, obdržimo – a na drugi poziciji, opazujemo nekaj časa in se nato odločimo, ali zamenjamo z nizko prioriteto ali zamenjamo z visoko prioriteto. Ne glede na našo odločitev glede posameznega člana tima, je nujno, da vse ljudi obravnavamo z velikim spoštovanjem.

Ustvarite strateška partnerstva – Formalna avtoriteta ni nikoli dovolj za dovolj veliko zmago. Neformalne vplivne mreže v organizaciji med sodelavci imajo običajno pomemben vpliv na to, kako uspešni bomo pri implementaciji naših idej in ciljev. Tako slej kot prej potrebujemo podporo ljudi v organizaciji, nad katerimi nimamo nobene formalne avtoritete.

Recept pri tem je preprost. Začnite zgodaj. Nikoli ni dobra ideja, da se nekomu prvič približamo, ko nekaj potrebujemo od njega. Povsem nesmiselno je, da se predstavimo sosedu, ko nam že gori hiša. Tako je nujno, da se discipliniramo in že od začetka gradimo na socialnih odnosih v podjetju, tudi z ljudmi, s katerimi bomo delali v prihodnosti ali bomo potrebovali njihovo podporo.

Izjemno pomembno je, da identificiramo ključne ljudi in skupine. Smiselno je, da za pomoč pri predstavitvah prosimo tudi šefa. Lista desetih najpomembnejših ljudi, ki jih moramo po mnenju šefa spoznati, nam bo prišla še kako prav.

Ko identificiramo ključne ljudi je potrebno, da identificiramo tudi vir njihove moči. To je lahko kompetentnost, dostop do informacij, status, nadzor na viri ali osebna zvestoba do podjetja. Pri tem se moramo zavedati, da bomo imeli vedno podpornike, nasprotnike in tiste, ki jih lahko prepričamo s tehtnim mnenjem.

Podporniki so običajno tisti, ki z nami delijo enako vizijo, tisti, ki potiho že delajo na enakih spremembah, ter novi ljudje, ki še nimajo mnenja. Ljudje nam nasprotujejo iz različnih razlogov, kot je udobnost s statusom quo, različne vrednote, strah pred tem, da izpadejo nekompetentni ali brez moči ter drugih razlogov.  Preden ljudi označimo za nasprotnike je smiselno, da se vprašamo, kaj je razlog za nasprotovanje in ocenimo ali jih lahko nevtraliziramo. Ne smemo pa izgubljati preveč časa z ljudmi, ki nam bodo v vsakem primeru nasprotovali.

Neodločene ljudi lahko pridobimo na svojo stran na različne načine. Najbolj smiselno je, da se postavimo v njihove čevlje ter se vprašamo, kakšni so njihovi cilji, motivi, želje itn. Če jim lahko pri tem pomagamo, jih lahko pridobimo tudi na svojo stran. Vsak od nas ima ceno, za katero je pripravljen sprejeti manjšo socialno neugodje v zameno za privlačno nagrado.

Slej kot prej nas nato čaka naloga, da zgradimo strateške povezave moči in dobimo ustrezno podporo vplivnih posameznikov in neformalnih skupin, da dosežemo svoje cilje.

Ohranite ravnovesje – Življenje voditelja je vedno iskanje ravnovesja. Še toliko bolj v tranziciji. Negotovost in nejasnosti sta velika psihološka pritiska. V tranziciji ne veš niti tega, česa res ne veš. Nimaš še ustrezne podpore itn. Po drugi strani je biti samostojni bojevnik v modelu vodenja herojski samomor. Kot voditelji ne moremo uspeti sami, vedno potrebujemo podporo.

Največje napake pri ohranjanju ravnovesja so to, da se ne fokusiramo, postavimo jasnih meja, kaj smo pripravljeni narediti in kaj ne, to da nimamo lastne hrbtenice, izolacija, slaba presoja ter izogibanje delu in sprejemanju težkih odločitev. Prav tako je ena izmed največjih napak, če gremo preko meje stopnje stresa, ko ima ta še pozitiven učinek na naše delovanje.

Na drugi strani je pomembno za ohranjanje ravnovesja, da smo disciplinirani, ustrezno planiramo, rečemo ne, kadar je to potrebno, si rezerviramo čas za trdo delo, si vzamemo čas za težke odločitve, se osredotočimo na proces, pravočasno odnehamo, ko je to potrebno ter znova in znova preverjamo ali smo na pravi poti.

Pomembno je tudi, da čim prej postavimo ustrezno infrastrukturo za delo, imamo v družini ustrezno podporo in ne dodatnih bojišč ter da zgradimo ustrezno mrežo mentorjev in svetovalcev.

Pomagajte vsem ostalim pri tranziciji – Hitreje, kot bodo šli tudi naši sodelavci in podrejeni čez tranzicijo, hitreje bomo dosegli točko preloma. Na tranzicijo ne smemo gledati z Darvinističnega pogleda, da vržemo vodjo ali kogar koli v situacijo in naj plava, vendar moramo ljudem pomagati z znanjem, kako uspešno izpeljati tranzicijo. Neuspešno izpeljana tranzicija pomeni veliko škode tako za posameznika, kot tudi za podjetje. Znanje, kako uspešno izpeljati tranzicijo pa pomeni hitrejši doprinos vrednosti v podjetju in bleščečo prihodnost na novi karierni poziciji.

Sorodne vsebine:

1. Direktni marketing – poceni pot do povečanje prodaje in do prvih strank
2. Funky vi
3. Sile funka

Dobrodošli v svetu sprememb

Iz dneva v dan postaja bolj očitno, še bolj pa občutno, da so naša življenja prežeta z nenehnimi  spremembami okolja. Zakaj je temu tako ozavešča koncept singularnosti, ki pravi, da je hitrost sprememb vse večja in neodvisna od ekonomskih, političnih ter drugih ciklov. Gonilo teh sprememb so nove tehnologije, inštitucije s svojim delovanjem ter vrednote ljudi in različnih skupnosti, ki se skozi čas spreminjajo. Tudi ko človeštvo trči ob zid z obstoječo tehnologijo, to nima vpliva na hitrost sprememb. Takrat preidemo iz evolucije do revolucij in človeštvo v svojem razvoju naredi velik preskok. Tako smo v preteklosti že doživeli agrarno, industrijsko in pred kratkim informacijsko revolucijo.

Informacijska revolucija nas je z velikim preskokom v napredku pripeljala v ustvarjalno in kreativno družbo znanja. V takšni družbi uspevajo okolja, ki imajo dobro razvito tehnologijo, talentirane posameznike in ustrezno mero tolerance okolja (zaradi sprejemanja novih stvari ter sprejemanja neuspeha). Tehnologijo lahko merimo po številu patentov, talent po številu in stopnji izobraženosti prebivalstva ter toleranco okolja s številom manjšin. Tako tehnologija, kot tudi toleranca bazirata na talentu in ta je danes ključni sestavni del vsakega uspešnega posameznika in uspešne družbe.

Ustvarjalna družba je zaznamovana z mnogimi trendi in paradigmami. Pravi talent te paradigme intuitivno razume in s pridom izkorišča. Poglejmo nekaj takšnih pomembnih paradigem sodobnega sveta. Na osebni ravni lahko govorimo o prenasičenosti dobrin na trgu, neučakanosti potrošnikov, svet je postal globalno povezan, mobilnost prebivalstva je vse večja, poveličuje se zabava, individualizacija, ženske dobivajo vse pomembnejšo vlogo v družbi, močno se spreminjajo demografske slike in podobno. Na poslovni ravni pa lahko govorimo o vedno večji nestabilnosti poslovnega sveta, konkurenca postaja vedno bolj splošna in kruta. Podjetja ne tekmujejo več lokalno, temveč globalno.

Vse to močno vpliva na življenje vsakega posameznika, saj se je z globalno povezanostjo skoraj nemogoče izogniti vsem tem trendom. Ravno v tem času je kriza jasno pokazala neverjetno veliko stopnjo globalne integracije večine držav. Tako smo se znašli smo v sistemu, ki ponuja neskončno možnosti in priložnosti, a tudi negotovosti in s tem individualne odgovornosti. Področja življenja, ki so bila včasih v domeni zunanjih avtoritet, kot so država, zdravniki itn. vedno bolj prehajajo zaradi pretoka informacij na raven individuma. V takem okolju so edina varnost talent, delo, znanje in psihološki kapital.

Kompetentnost, edina prava varnost

Še dobro desetletje nazaj so nad posameznimi področji našega življenja bdele avtoritete, katere so imele neprimerno več informacij kot posameznik ter s tem tudi neke vrste monopolni položaj, kateri je nosil odgovornost namesto posameznikov. Govorimo tako o zdravnikih, duhovnikih, kot tudi vodilnih v državnih, izobraževalnih in drugih sistemih. V takem okolju si zdravje zaupal svojemu zdravniku, kariero formalni izobraževalni inštituciji, prihodnost svoje duše duhovniku, pokojnino in varno prihodnost pa državi. Izbire ni bilo veliko.

Danes je stanje povsem drugačno. Na internetu lahko najdemo o specifičnem problemu več informacij, kot jih verjetno ima povprečni zdravnik, izbiramo lahko med desetinami verami, jasno je, da za pokojnine ne bo zmožna poskrbeti država. Dobra izobrazba ne pomeni več tudi avtomatično dobre službe, ena varna služba za vse življenje verjetno predstavlja karierni samomor. Neskončnost izbire, komu bomo zaupali naša posamezna področja življenja, predstavlja hudo breme in veliko individualno odgovornost. Namesto izobraževalnega sistema, ki nas bi pripravil na to odgovornost, jo še najboljše razumejo oglaševalci, ki nam z blagovnimi znamkami vlivajo novo vrsto zaupanja.

Država je na žalost prevelika, da bi naredila majhne spremembe in premajhna, da bi naredila velike spremembe. Ni več debata v tem, ali država dejansko noče poskrbeti za naša življenja, pač enostavno ne more. Tako je vsa odgovornost na ravni posameznika. Edina prava varnost v današnjem svetu je tako kompetentnost. Ta zajema to, da spoznamo samega sebe, svoje talente in jih začnemo s pridom izkoriščati ter s tem prispevati k svetu. Zatem to pomeni, da redno vlagamo vase in se razvijamo, se pravi vlagamo v notranje vire, ki bogatijo naše znanje, veščine, prave vrednote in stališča. Iz notranjih virov nato ustvarjamo zunanje, materialne vire. Če kupimo dober avto, nam ga vedno kdo lahko vzame, tako ali drugače. Na drugi strani, če razvijemo določeno znanje in veščino, lahko z njo vedno zaslužimo za nov avto.

V družbi znanja smo vsi postali Ime in priimek d.o.o. Za uspeh ne potrebuješ več mišic in fizične moči, ne potrebuješ več modre krvi, ne potrebuješ več zemlje in kapitala. Če razviješ svoje talente, uporabljaš svojo kreativnost, znanje in vlagaš vase, lahko uspeš. Kot omenjeno, se mora vsak posameznik najprej dodobra spoznati, svoje prednosti, način funkcioniranja, glavne vrednote ter okolje v katerem zablesti. Ko so ta spoznanja prežeta še z gorečo strastjo ob delovanju, trdim delom, odličnostjo, osredotočenostjo, sprehodih iz cone udobja, služenjem ljudem ter z briljantnim idejami in vztrajanjem čez kritike, zavrnitve, pritisk ter posameznike, ki nas zaradi lastnih strahov želijo ustaviti, zagotovo govorimo o zgodbi o uspehu.

S tem iz izkoriščanja preidemo do ustvarjanja. Vse, kar nismo ustvarili s svojimi talenti, je moral to za nas ustvariti nekdo drug. In včasih je bilo tako, da si potreboval malo ustvarjalnosti, na podlagi katere se je dalo dolgo časa izkoriščati. Danes je obratno, za uspeh je potrebno nenehno inoviranje. Tako izkorišanje enostavno ne bo več mogoče, saj ne bo kje vzeti, če ne bomo prav vsi ljudje ustvarjali.

Individualna odgovornost

Ljudje ne maramo negotovosti. Večja, kot je odgovornost na posamezniku, več ljudi si zatisne oči. Tako v največji negotovosti kličemo po močnih voditeljih, ki nam pokažejo pot. Človeštvo pa potrebuje prave voditelje. Namreč na žalost so se v najbolj negotovih časih razvili totalitarni sistemi in ideje velikih grozot.  V negotovosti lahko delujemo le iz strahu za lastni obstoj in zadovoljstvo ali iz ljubezni do človeštva. Le slednje nas bo pripeljalo na višjo raven delovanja celotne družbe. Zato potrebujemo voditelje, notranje močne in kompetentne posameznike z veliko mero psihološkega in duhovnega kapitala, ki razumejo, da smo vsi povezani in če nekdo uspe na drugem koncu sveta imamo vsi nekaj od tega, če ta trpi, slej kot prej trpimo vsi.

Seveda ima v družbi vedno nekdo moč in v bližnji prihodnosti jo bodo imeli tisti, ki bodo znali izkoristiti svoje talente. Prihodnost človeštva je odvisna od vizij in sočutja teh posameznikov ter zavedanja, da več svobode, kot ima posameznik, večjo odgovornost bi moral sprejeti za celotno družbo. Takšni posamezniki bi morali ustvarjati družbe na temeljnem dejstvu, da šibkih posameznikov ni, so le šibke organizacije in sistemi, ki ljudem odrečejo pravico do razvoja talenta.

Tako je individualna odgovornost tesno povezana tudi z družbeno odgovornostjo. Na ravni individualne odgovornosti govorimo o tem, da mora vsak posameznik prevzeti odgovornost za svoje življenje, začeti graditi na svojih talentih, načrtno vlagati vase in dvigniti raven zavesti s pravim sočutjem do soljudi. Najprej moraš sam vložiti, če želiš kaj več dobiti in najprej moraš sam imeti, da lahko podariš drugim. Na podlagi teh zakonov vsak začne pri sebi in s tem slej kot prej pridemo tudi do odgovornosti za celotno družbo. To se zgodi na točki, ko preidemo iz individualnih k kolektivnim interesom, začnemo pomagati drugim, darujemo v dobrodelne namene, spreminjamo svet na bolje s svojim delovanjem, skrbimo za planet, rastline itn. Ne glede na to v kako hudi življenjski situaciji smo se znašli, vedno je nekdo, ki je na slabšem od nas.

Mlada generacija in največji sodobni izzivi

Vse to so dejstva, s katerimi se je in se bo soočila mlada generacija. Na eni strani razcvet materialnih dobrin in s tem paradigma vzpona vrednot zabave, užitka in nakupovanja ter na drugi strani s pomanjkanjem vseh vrst avtoritet. Prihodnost je postala negotova in težko se je odločiti, komu slediti, sploh če nimaš trdnega jedra in veliko notranjega kapitala. Če se že odločiš, pa ne tekmuješ več na lokalnem nivoju, temveč s celotnim svetom, ki je postal tako močno povezan, kar vsaj za nekaj časa pomeni izjemno slabo kakovost življenja. Zato se je verjetno veliko lažje vrniti zabavi, užitku in nakupovanju. Vendar lahka pot s časom postane težja in težja pot s časom postane lažja, kratkoročni užitek pa tako v notranjosti marsikaterega voditelja pošlje na pot agonije.

Mogoče v najbolj neprimernem trenutku. Namreč človeštvo se bo soočilo s tako velikimi izzivi, kot še nikoli do sedaj. Razmejitev med izobraženimi in neizobraženimi (ta bo zamenjala sedanjo razmejitev med bogatimi in revnimi), neučinkovitost socialnega, pokojninskega in zdravstvenega sistema, kriza vrednot s poudarkom na pohlepu, staranje prebivalstva, konstruktivno sodelovanje in dialog z državami v vzponu, globalno segrevanje itn. Ne vem, katero orožje bo uporabljeno v tretji svetovni vojni, vem pa, katero v četrti – kamni in palice, je nekoč izrekel znani znanstvenik. Naj bo to velika pomota. Ta kriza, s katero se soočamo, je samo še ena zaušnica človeštvu, da se premikamo na napačnih vrednotah. Ljudje se zamislimo, ko se nam stvari dobesedno sesujejo, a ko se borzni indeks malo obrne, zopet zmaga pohlep. Človeštvo je že prevečkrat propadlo zaradi pohlepa in individualnih interesov. Čas je za sodelovanje, konstruktivno delovanje in proaktivnost.

Rešitve

Sama ideja ne pomeni nič, potrebujemo realizacijo. Potrebujemo celostne, sistematične in dosledne rešitve. Te rešitve morajo zajemati vseh pet nivojev:

Učinkovit socialni in zdravstveni sistem, s poudarkom pomoči tistim, ki jih je zadela nesreča ali že v samem izhodišču ne morejo ter vsem zagotoviti možnost rasti in razvoja talentov ter kakovost življenja. Obenem to pomeni še bolj aktivno vlaganje v tiste, ki si želijo in imajo talent ter bodo s svojim delovanjem ustvarjali novo delovna mesta. Vse skupaj jasno izključuje podpiranje ljudi, ki ne želijo ustvarjati in prispevati ter ljudi, ki vzamejo bistveno več, kot prispevajo. Na vrhu vsega tega pa širiti vrednote sočutja, da poleg državnih transferov pomaga vsak posameznik s svojim delovanjem ljudem, ki so na slabšem.

Potem je potrebno sistematično poskrbeti za ljudi, ki so se znašli v vrzeli med prejšnjimi in današnjo ureditvijo ter zakoni. Tukaj velja načelo, da je potrebno človeka naučiti loviti ribi, kot mu enostavno podariti ribo. To pomeni spodbujanje mobilnosti, sistematično izobraževanje, prekvalifikacije ipd. Na drugi strani jasno povedati generacijam, da bodo morali sami poskrbeti za svoje pokojnine, zdravstveno zavarovanje bo pokrivali vedno manj stvari ter druga realna dejstva. Pripravo na soočanje s tem je potrebno integrirati v izobraževalne sisteme.

Odprava sistemskih napak, ki so bile kratkoročna rešitev ali učinkovite rešitve za prejšnje sisteme je potrebno odpraviti ali zamenjati z boljšimi podsistemi. Bolj ali manj se dobro ve, kje so potrebne nove rešitve (študentsko delo ipd.), namreč na to temo je bilo narejenih že veliko študij. Tukaj je enostavno potrebno ukrepati, realizirati najboljše ideje, ki so bile že velikokrat napisane. Država mora sama sebi priznati, kjer dejansko lahko naredi spremembe ter se jih tudi aktivno lotiti. Na svetu je veliko držav, ki so rešile določene probleme izjemno dobro, nenazadnje pa nam lahko tudi lastna kreativnost pomaga do dolgoročnega uspeha. Zakaj ne bi bili tudi mi nekoč nekomu zgled?

Na vrhu tega pa, samo novi voditelji z novimi vrednotami, ki bodo postavili nove sisteme, nas vse lahko popeljejo na višjo raven. Tako ni pravo vprašanje, ali so mladi v brezupnem položaju ali ne in kako naj država poskrbi za njih. Vprašanje je, kako med mladimi vzgojiti voditelje nove dobe, ki nas bodo popeljali na novo raven zavesti. Ključno vlogo pri temu imata predvsem formalni izobraževalni sistem in mediji. Nujna prenova formalnega izobraževalnega sistema je več kot jasna, visokošolski izobraževalni sistemi pa se morajo začeti zavedati kritične pomembnosti pedagoške komponente in komercializacije tehnologij ter pomembnosti poleg znanstvenega dela, ki pa se ga seveda ne sme zanemariti.

Na koncu pa, vsak začne pri sebi.

Sorodne vsebine:

1. Intervju – Urban Založnik, mladi podjetnik

Najprej nekaj besed glede kvantitete. Glede na to, da večinoma pišem tematiko objav v povezavi s podjetništvom (primarna tema) in včasih napišem še kakšno objavo na temo poslovnega in osebnostnega razvoja, je povsem jasno, da ne gre za izjemno veliko ciljno publiko. Če smo še bolj dramatični in primerjamo to s Kmetijo slavnih, bo teoretično glede na rast in število novih obiskovalcev šele v več kot petih letih moj blog obiskalo toliko ljudi, kot v enem dnevu pogleda to oddajo. Na drugi strani je slovenski trg tako ali tako že v osnovi izjemno majhen, sploh če primerjamo 2 milijona ljudi z 1 milijardo govorečim angleškim trgom, kar je kar 500x več. Torej glede kvantitete ni veliko možnosti, le širjenje spektra tematik pisanja, menjava celotne tematike ali nenazadnje jezika. Za večjo kvantiteto, bi potreboval večji vzvod. Prebojniki to dobro razumejo. Vendar cilj tega bloga ni, da bi podiral rekorde obiska, temveč predvsem, da delim svoje misli in izkušnje.

Potem so tukaj statistike, ki pravijo, da je le okoli 10% spletnih deskarjev aktivnih pri ustvarjanju vsebine (USG – user generated content), še manj jih dejansko proaktivno ustvarja vsebino (npr. piše blog). Slednjih naj bi bilo manj kot 1%, kar je verjetno še dobro, saj imamo že tako informacijski presežek in slabo kakovost vsebine. Ampak konec koncev, vsaka stvar ima svoje prednosti in slabosti.

Osredotočimo se sedaj na teh 10%. Večino komentarjev lahko razdelimo v dve veliki skupini. Prva skupina so ljudje, ki o napisanem premislijo, se strinjajo ali ne in na podlagi tega napišejo tudi komentar. Ta komentar je lahko pohvala in nadgraditev misli ali nasprotno, predstavitev drugačnega vidika (subjektivne realnosti). Druga skupina komentarjev, žal veliko večji del, je po svoji vsebini povsem irelevantna. Večinoma gre to za neke povsem neumestne in nekonstruktivne komentarje, v največjih ekstremih tudi kletvice, žaljivke itn. Včasih se tudi konstruktivno komentarji začnejo spreobračati v vsiljevanje. Če pogledate povprečne komentarje na kateremu izmed slovenskih novičarskih portalov ali recimo na YouTube-u, je število takšnih komentarjev pretresljivo.

Iz tega se lahko naučimo nekaj več, kot zgolj to, da je vrednost komentarjev v splošnem majhna.

Prvo pomembno dejstvo je pojav povsem drugačnih vzorcev obnašanja, če je posameznik anonimen. Sociologi in psihologi so dokazali, da se v anonimnosti močno znižajo naše moralne meje. Celo velika večina grozot, ki se zgodi na svetu, je dostikrat posledica tega, da sistem omogoča anonimnost določenim akterjem in to, da za svoja dejanja ne odgovarjajo nikomur. Na drugi strani, bolj kot so naša dejanja (ne zgolj besede) na očeh javnosti, višja je naša moralna meja.

To pove vsaj dvoje. Prvo seveda to, da je glede na neanonimnost mojega bloga moralna meja v izražanju v vsaki objavi verjetno vsaj malo večja, kot bi bila drugače (v resnici ni ). V povsem drugačni poziciji so obiskovalci bloga, ki s komentiranjem ostanejo bolj ali manj anonimni. To povzroči, da so njihove moralne meje nižje in kar mogoče ne bi storili v živo, sploh ne pred širšo javnostjo (čeprav je tudi nekaj takih), to brez problema izvedejo na internetu. Tako pridemo do teh nebodijihtreba komentarjev, za katere bi bilo bolje, če jih sploh ne bi bilo. Če vas prime kdaj, da napišete kakšen tak komentar, je škoda zgubljati časa in energije, vse skupaj pa v vsakem primeru ne vodi nikamor.

Gledano s še širšega vidika, so seveda objave na tem blogu le en majhen fragment mojega življenja, razmišljanja, doživljanja. V realnosti nisem moj blog in ne živim v slikah. To privede do narobnih predstav, pričakovanj in prepričanj, kar vodi tudi do povsem narobnih komentarjev. Takšne komentarje je mogoče identificirati po vsebini, ki se nanaša na pisca in ne na posamezno objavo ali razmišljanje. Običajno gre za etikete, ki jih nalepimo določeni osebi na podlagi prvega vtisa, lahko tako v živo, kot tudi preko spleta in drugih medijev. To je velik problem znanih osebnosti. Te etikete so še toliko bolj izrazite na internetu, saj si zaradi prej omenjene anonimnosti moralne meje zopet bistveno nižje.

Na podlagi vseh teh dejstev pridemo še do pojma subjektivna realnost. Dejstvo je, da objektivnost ne obstaja. Vsak od nas ima določene »leče« s katerimi gleda na svet in na podlagi teh leč oblikuje svoja prepričanja. Za lažje delovanje naših možganov je značilna velika mera posploševanja, ko gledamo čez te leče, ki izhajajo iz naslova naših prepričanj. Na podlagi teh prepričanj se odzivamo na določene situacije, ki vključujejo ljudi, tako v mislih, besedah in dejanjih.

Ključen element človeštva je seveda raznolikost in če bi vsi gledali čez enake leče, bi bil svet povsem dolgočasen, oziroma ne bi bilo nobenega razvoja. Na drugi strani povsem individualistično gledanje na svet zopet ni optimum, zato se povezujemo z ljudmi, ki gledajo skozi enake leče. Večja kot je skupina, bolj lahko svoj pogled vrine ostalim oziroma skuša prikrojiti pravila delovanja sebi v prid. Najbolj ekstremni so totalitarni sistemi, o nastanku katerih sem pisal v tretjem valu.

Glede na to, da so bile ravno danes demonstracije, je to lahko izjemno nadzoren primer. Delavci gojijo prepričanje, da imajo zaradi velikih plač managerjev in zaradi dobičkov, ki si jih izplačujejo lastniki, tako nizke plače. Na drugi strani managerji in lastniki plačajo delavcem toliko, kot je njihova cena na trgu delovne sile in smatrajo, da jih delavci izkoriščajo, na primer s krajami, goljufanjem itn., sami pa si zaslužijo dobičke, zaradi tveganja, znanja itn. Prav tako vidijo, da če bodo zvišali delavcem plače, bo mogoče ogroženo podjetje, vsekakor pa bodo imeli sami manj, tako tudi lastniki. To sta dva povsem skrajna pogleda in ta prepričanja na koncu nimajo nič z dejansko resnico.

Žal je običajno tako, da če sami ne doživimo določene situacije, ta za nas ne obstaja, razen če nimamo možnosti izjemne empatije in konstruktivnega pristopa. Tako je na primer malo managerjev, ki se ali so se soočali s problemi delavcev in obratno, malo delavcev razume probleme managerjev ter lahko vidi svet skozi njihove leče. Drugi svet tako za nas enostavno ne obstaja oziroma ga ne razumemo. Kar pa ne prinaša nič dobrega za celotno človeštvo ali supnost. Torej se moramo ob takšnih situacijah vprašati o stopnji naše empatičnosti, ter koliko nam naša prepričanja koristijo ter do kakšne mere koristijo le nam, do kakšne mere pa skupnosti kot celoti.

S svojimi prepričanji lahko naredimo vsaj troje. Prvič jih ohranimo, ocenimo ali nam koristijo ali ne ter vztrajamo pri njih. Drugič, skušamo drugim pobarvati leče z našimi prepričanji, nekateri to počno celo z namenom prevare. Tretjič, zamenjamo prepričanja oziroma pustimo, da drugi prebarvajo naše leče. Situacije so seveda lahko tudi delne, da del prepričanj ohranimo in del spremenimo. Za kakršno koli barvanje je zopet seveda potrebna velika empatičnost, dolgoročni pogled, duhovni kapital in konstruktivnost. Vse to pa ni lahko.

Če zaključimo primer delavcev, optimalna dolgoročna rešitev ni ne en, ne drug konec palice, vendar celotna palica, z »zmagam – zmagaš« situacijo, enako kot pri Muri. Za to je potreben dialog in pravi pristop iz obeh strani. Če tega ni, je običajno tako, da pridemo iz evolucije slej kot prej do revolucije, dokler se karte vsaj malo ne premešajo, nato pa vse teče po ustaljenih tirnicah naprej. Žal se človeštvo mogoče iz ponavljanja teh vzorcev premalo hitro uči.

Sam vidim svet skozi svoje leče, ki jih na podlagi osebnostne in poslovne strani neprestano spreminjam in nadgrajujem. Veliko tega tudi delim na svojem blogu. Leče danes so povsem drugačne od leč, ki sem jih imel na primer 5 let nazaj. Skušam povečati širino teh leč, predvsem z empatičnostjo in konstruktivnostjo. Čeprav me čaka še veliko dela in dviganja zavesti. J Na primer, če ne bi imel odklonilnega odnosa do nekonstruktivnih komentarjev, tudi ta objava ne bi nastala. Tako da moramo ločiti subjektivno realnost, ki se sreča z drugimi subjektivnimi realnostmi za namen razvoja ter na drugi strani prevare, navezanost na svojo subjektivno realnost ter vsiljevanje, kar prinaša grenkobo in negativnost.

No povežimo to z obiskovalci in komentarji na blogih. Če obiskovalec nekaj prebere in ni o tem niti malo razmislili, govorimo verjetno o (skoraj) povsem stran vrženem času, razen v primeru, da bo kdaj v prihodnosti podzavest to koristno uporabila. Če obiskovalec nekaj prebere, premisli o tem in skuša razumeti, kaj je bilo napisano, je to že korak dlje. Na podlagi razmisleka, če del tega integrira v svoje življenje ali sistem prepričanj in na podlagi tega dobi povratno informacijo, še toliko bolje. Saj znanje, ki ga ne uporabljamo nima nobene koristi. Na koncu, če na podlagi povratnih informacij bralec deli svoje izkušnje še z drugimi (in se uvrsti v 1% populacije), na konstruktiven način seveda, lahko dobimo povsem nova prepričanja sedaj večje skupine.

Torej kaj je dober komentar. To je tak komentar, ki vključuje razmislek o prebranih informacijah, razmislek o stališču avtorja (njegovih subjektivnih lečah in zakaj so tako pobarvane), primerjavo z lastnimi izkušnjami, morebitno testno integracijo v lastno življenje, zbiranje povratnih informacij in deljenje lastni izkušnje ter ugotovitev na konstruktiven način z namenom, da se oblikuje kolektivna konstruktivna realnost, ki predstavlja »zmagam – zmagaš« situacijo. Pri tem se upošteva individualno izhodišče, različne vrednote, hotenja in cilje, dobronamernost na vseh ravneh in delovanje v dobro celotnega človeštva.

Takih komentarjev je res malo.

Dobra in konstruktivna komunikacija je ključ do doseganja boljšega skupnega življenja. Eno izmed načel takšne komunikacije je, prinesi konstruktivno (SSKJ: ki pomaga k ureditvi, izboljšanju česa; ustvarjalen, ploden) rešitev skupaj s problemom, ki ga izpostavljaš. A o tem več drugič.

Konec koncev pa ima v moji subjektivni realnost en dober intelektualni pogovor v živo veliko več vrednosti kot neskončno povprečnih komentarjev. In z vsako osebo, s katero moram izmenjati svoja prepričanja, se bom zagotovo slej kot prej srečal.

Ni sorodnih vsebin.

Malcolm Gladwell v Prebojnikih skozi več filmsko naslikanih zgodbic skuša potrditi svojo tezo, da uspeh po principu »od reveža do bogataša« zgolj na podlagi lastnega trdega dela, kot veliko krat lahko zasledimo v medijih, v splošnem ne obstaja. Sicer je veliko na ravni posameznika, ali bo uspel ali ne, vendar uspešni ljudje ne uspejo zgolj sami. Prebojniki so produkt točno določenih okoliščin in situacij. Prebojniki imajo vedno pomoč s strani okolja, kjer se razvijajo. Kdaj se je nekdo rodil, kje se je rodil, kaj so počeli starši ter v kakšnih okoliščinah je odraščal, vse to ima pomembno vlogo, kako uspešen bo ta posameznik v svetu.

Glavni zunanji faktorji, ki vplivajo na to, ali bomo postali prebojnik ali ne so:

• Družbeni sistem, ki nas lahko ustvari ali ubije: Na primer nepravičen izbor mladih športnikov (hokejistov v ZDA) v posamezni generaciji, kjer imajo tisti, ki so rojeni na začetku leta neprimerno prednost pred tistimi, ki so rojeni na koncu leta. Mlajši kot smo, bolj je pomemben vsak mesec v razvoju. Tako je največ hokejistov v ZDA rojenih na začetku leta.
• Primarna socializacija oziroma družina, ki bistveno vpliva na razvoj naših talentov, naš psihološki kapital, način vedenja, socialni kapital itn. Otroci izhajajoči iz bogatih družin imajo običajno velike prednosti pred ostalimi otroci.
• Tržni trendi, ki so nam lahko v prid ali nas zavirajo. Večina prebojnikov, ki so uspeli iz nič so uspeli zajahati določene trende, kot je bila na primer industrijska revolucija ali informacijska revolucija.
• Specifične situacije, ki nam omogočajo razvoj določenih prednosti, na primer da imamo boljši dostop do določenih tehnologij v določenem času, znanja, dobimo mentorje, ki delujejo kot vzvod uspeha itn. Vse situacije, ki nam podarijo določeno prednost.
• Potem so tukaj še demografski trendi, se pravi kdaj smo bili rojeni, sekundarna socializacija, celotna naša družba, partner, država v kateri živimo in s tem tudi kulturna zapuščina, ki smo jo dobili od svojih prednikov ali okolja. Vsi te vzorci ali enkratne situacije imajo pomemben vpliv na to, kako bomo uspeli.

Poglejmo si nekaj bolj nadzornih primerov zgoraj navedenih faktorjev oziroma ključnih misli iz knjige:

Pravilo 10.000 ur. Uspeh je talent plus dobra priprava. Vendar bolj podrobno, kot psihologi preučujejo uspeh, bolj ugotavljajo, da ima veliko večjo vlogo sama priprava, kot pa sam talent. Raziskave kažejo, da je na primer med glasbeniki skoraj nemogoče najti osebo, ki bi bila talentirana in uspešna, pri tem da ne bi skoraj nič vadila. Prav tako na drugi strani skoraj ni moč najti osebe, ki bi dolgoročno predano in osredotočeno vadila ter na koncu ne bi dosegla vsaj neko mero uspeha. V končnem rezultatu, kar resnično loči genialne izvajalce od ostalih je obseg trdega dela, ki ga geniji vložijo na določeno področje. In geniji delajo veliko, veliko bolj trdo.

Pravilo skozi palec pravi, da moramo predano in osredotočeno posvetiti nekemu področju vsaj 10.000 ur, da bomo postali mojster tega področja. Skoraj ga ni genija na nobenem področju, ki ne bi za svojo genialnost porabil toliko ur vaje in trdega dela, od Mozarta, Einsteina itn. To številu ur je enako desetim letom vsakodnevnega predanega in osredotočenega celodnevnega dela. To je eden izmed delov formule o uspehu.

Sedaj se pojavi vprašanje, kako je to povezano z okoljem. Dejstvo je, da je skoraj nemogoče doseči navedeno število ur, potem ko stopiš v zgodnjo odraslo dobo (ljubezen, služba, družina itn.). To se pravi, da v najboljši situaciji potrebuješ starše, ki te podpirajo v določeni dejavnosti že od malih nog. Najpogostejši način, kako prebojniki dosežejo to število ur je, da so že od malih nog vpisani v neke vrste posebni program, kjer se lahko predano in osredotočeno posvetijo enemu delu. Na drugi strani, če se rodimo v revni družini in moramo zraven služiti še denar za preživetje, enostavno ne bomo imeli časa, da dosežemo to število ur.

Izpopolnjujoče delo. Ko govorimo o desetletnem predanem in trdem delu, velja omeniti še to, da običajno dosežemo tako veliko število ur zgolj, če počnemo nekaj, kar nas veseli in izpopolnjuje. Trdo delo je življenjska ječa samo če nas ne izpopolnjuje. Da nas delo izpopolnjuje, potrebujemo določeno stopnjo avtonomije, kompleksnosti in povezave med našim trudom ter nagrado.

Trendi. Za prebojnike so pomembni tako trendi na trgu, kot na primer tudi demografski trendi. Rojeni v določenih letih imajo neprimerno prednost, da izkoristijo nekatere trende. Sploh, ko preidemo iz evolucije do revolucije. To pomeni, da smo ob pravem času, na pravem mestu, s pravimi veščinami.

Moč trendov, ki ustvarjajo prebojnike lahko jasno vidimo vsaj na dva načina. Prvič, večina ljudi, ki so dejansko uspeli iz nič, so običajno zajahali določene trende, kar je predstavljalo katalizator njihovega uspeha. Želja in trdo delo nista bila dovolj, potrebovali so še pospešek s strani okolja. Trendi so eden izmed takšnih pospeškov. Brez trenda ni uspeha »od reveža do bogataša«.

Na drugi strani lahko vidimo moč trendov, če pogledamo najbogatejše ljudi na svetu ali v določenih panogah. Trenutno veliko najbogatejših zemljanov izhaja iz informacijske tehnologije, ker smo pred kratkim doživeli s to tehnologijo novo revolucijo. In večina ultra bogatašev iz te panoge je bilo rojenih nekje okoli leta 1955. Večina teh je bilo na pravem mestu ob pravem času, s pravo vizijo in željo po uspehu. Imeli do dostop do določenega znanja, ki ga drugi enostavno niso imeli. Leto rojstva in lestvice najbogatejših na določenem območju imajo vedno določene vzorce.

Tukaj se seveda pojavi vprašanje, do kakšne mere trende lahko sami ustvarjamo.

Velikokrat se tudi zgodi, da prebojniki razvijajo določeno znanje ali veščino, ki najprej nima posebne vrednosti in deluje to vlaganje oziroma znanje kot velika šibkost. Potem se okolje naenkrat obrne in njihovo znanje postane neprecenljivo. Seveda, kar prej ni bilo pomembno, je tudi redko, ker se malo ljudi s tem ukvarja.

Inteligenčni kvocient in uspeh. Raziskave so pokazale, da višina IQ vpliva le do neke mere na potencial za uspeh posameznika, oziroma če imamo določeno stopnjo inteligence, ki naj bi bila 120, dodatne IQ točke ne vplivajo bistveno na naš potencial za uspeh. Torej nekdo, ki ima IQ 130 ima iz vidika inteligence enake možnosti, da dobi Nobelovo nagrado, kot nekdo, ki ima IQ 180. Tako kot mora biti izjemen igralec košarke le dovolj velik, ni pa nujno, da je največji.

Na drugi strani pa imamo dve drugi vrsti inteligence, ki sta prav tako ključne za uspeh posameznika. Najprej je tukaj domišljija in s tem zmožnost kreativnosti. Potem pa pride še praktična inteligenca, ki je sposobnost, da vemo kaj, kdaj, komu in na kakšen način nekaj predstaviti ali reči, da bomo dosegli največji efekt. Gre za veščino, ki ti pomaga pravilno oceniti določeno situacijo in dobiti ven iz te situacije, tisto kar si želimo. Brez teh dveh inteligenc težko uspemo, ne glede na to, kakšen inteligenčni kvocient imamo.

Bogati in revni starši. Praktične inteligence se običajno naučimo od staršev. Raziskave so pokazale, da imajo otroci iz bogatih družin običajno veliko večjo mero praktične inteligence, to pa izvira iz načina vzgoje. Namreč bogati starši so običajno aktivno vključeni v prosti čas njihovih otrok, skupaj počnejo različne aktivnosti, od ogledov muzejev, branja knjig, pogovarjanja itn. Prav tako ne pričakujejo od svojih otrok, da zgolj izpolnjujejo ukaze, temveč da se z njimi pogovarjajo, pogajajo in v celoti zavzamejo svoje stališče.

Na drugi strani otroci revnih staršev običajno prosti čas preživljajo sami, na igrišču, z vrstniki itn. Tako so te otroci običajno tudi bolj ubogljivi, znajo zapolniti svoj čas in so bolj neodvisni. Lahko imajo tudi lepo otroštvo. Vendar je na drugi strani ta (prosti) čas, tisti čas, kjer otroci bogatih otrok dobijo neprimerno prednost pred ostalimi. Raziskave so pokazale, da imajo na koncu šolskega leta v prvih letih šolanja otroci na koncu približno enako znanje. Razlike pa se večajo na začetku vsakega naslednjega leta, ker se starši bogatih otrok na drugače način in veliko bolj aktivno ukvarjajo s svojimi otroci med počitnicami.

Pomembno dejstvo je, da ima naše družinsko ozadje dejansko velik vpliv na to, do katere mere bomo uspeli (če vzamemo dve osebi, ki bosta enako trdo delali), saj v povprečju otroci bogatih otrok pridobijo drugačne vedenjske vzorce, se na drugačen način cenijo in imajo s tem drugačen psihološki kapital, pridobijo pomembne prednosti na ravni znanja, ne gre pa zanemariti tudi družinskih povezav ter drugih prednosti, ki jih ima posameznik izhajajoč iz bogate družine.

Torej na koncu avto zaključi, da gre pri prebojnikih za posameznike ali skupnosti, ki so jim bile dane posebne priložnosti s strani okolja, ki pa so jih seveda znali opaziti, izkoristiti in trdo delati za to dano priložnost. Vendar končni uspeh prebojnika ni bil zgolj plod njihovega trdega dela, temveč tudi produkt okolja, v katerem so odraščali. Kot bi rekel Bill Gates, »imel sem srečo«.

Moje mnenje. Uspeh je definitivno rezultat skupka vseh prednosti, ki jih imamo. Te prednosti lahko izhajajo iz individualne ravni, ali nastanejo na ravni okolja.

Na celotno zadevo gledam tako, kot gledajo investitorji na določen podjetniški projekt. Dober tim (posameznik), je zavarovanje spodnje meje. To pomeni, da bo dober tim vedno našel način, kako uspeti vsaj do neke mere. Trdo delo vedno pripelje do nekih rezultatov, res pa je vprašanje, kako veliki so te rezultati. Tako pridemo od trdega dela še do pametnega dela – to pa je model, kot celotno sliko.

Model, ki v svojem bistvu vsekakor vključuje tudi zunanje okoliščine, je odprtost zgornje meje. Ta definira, kako hitro in do katere mere bomo lahko uspeli, glede na izhodišče, ki ga imamo. Z drugimi besedami, oba revež in bogataš imata na voljo 24 ur, razlika je le, kako izkoristita svoj čas. Tudi izjemo uspešni podjetnik in povprečni podjetnik imata na voljo 24 ur časa. Vprašanje je, katera panoga je bila izbrana, kakšen je model poslovanja itn.

Sedaj prenesimo to na raven posameznika. Nič nam ne pomaga, če se pritožujemo, da nismo z bogate družine, smo rojeni v majhni državi, smo zamudili svojo priložnost itn. Vsak, ki upošteva osem faktorjev uspeha, zagotovo doživi določeno mero uspešnosti. Ni nujno, da postane prebojnik, lahko je pa zelo uspešen. Sploh, če je zadovoljen s svojim življenjem.

Po drugi strani imajo nekateri res prednosti, glede na okolje, kjer so se znašli. Vedno se najde nekdo, ki ima večjo vsoto vseh zbranih prednosti, vendar se vedno najde tudi nekdo, ki je na veliko slabšem kot smo mi. Nekateri dobijo izjemno priložnost, pa je nikoli ne izkoristijo. Drugi pač začnejo tekmo daleč zadaj pred povprečjem. Vendar obremenjevati se s tem več kot očitno ne vodi nikamor (čeprav je včasih dobro malo »pojambrati«, sploh ker je to naš nacionalni šport).

Izhodišče nam je dano, kakršno nam je dano, sedaj je na nas, da skušamo iz tega izhodišča narediti čim več – da bomo srečni, uspešni ter doživeli samoaktualizacijo. Obenem imamo vedno lahko v mislih, da so ljudje, ki imajo še slabše izhodišče kot mi. Če imate streho nad glavo ter jeste redne obroke in osnovno šolo, imate boljše izhodišče kot vsaj 3 milijarde ljudi, kar pomeni, da lahko s svojim delovanjem drugim izboljšate izhodišče. Tako bo nekdo mogoče nekoč izboljšal izhodišče vam.

Vsekakor velja tudi razmisliti v okviru osebnostne SWOT analize, kako okolje vpliva na naš uspeh. Bi bilo mogoče bolj smiselno, da počnemo druge stvari, na drugačen način. So nam mogoče kje odprta okna priložnosti, ki jih ne vidimo, ali mogoče jahamo mrtvega konja, pa bi ga bilo smiselno razjahati. Ugotovitve knjige nas morajo nujno pripeljati do spoznanja, da trdo delo za uspeh ni dovolj, vendar je izjemno pomembno tudi pametno delo.

Ne glede na vse, pa lahko kadarkoli začnete vlagati na katero koli področje svoje ure. Slej kot prej, pa čeprav skozi leta ali desetletja, lahko pridemo do številke 10.000, ne glede na izhodišče, ki nam je bilo dano. Tako uspeh čez noč pride po več letih/desetletju trdega dela. Če pri tem obrnemo okoliščine v svoj prid, ali se mogoče celo požvižgamo na njih v stilu »izjeme potrjujejo pravilo«, ta uspeh lahko pride skupaj s srečo. Na koncu pa, ne smemo se bati tega, da bi napredovali počasi, bati se moramo le tega, da bi se ustavili.

Ni sorodnih vsebin.

No, ne glede na to, kaj je naredil prav in kaj narobe, nekaj besed o nastopu Billa Clintona v Ljubljani, na povabilo Diners International in Ameriške gospodarske zbornice. Če sem povsem iskren sem gledano celostno pričakoval nekoliko bolj ganljiv nastop. Vendar vzrok verjetno kljub vsemu leži v prevelikih pričakovanjih. Sicer je bil nastop dober, strokoven, navdušujoč, motivacijski z veliko zanimivimi zgodbami in še bi se našli pozitivni pridevniki, vendar ni bilo niti enega trenutka, ki bi mi res segel do dna duše. To bi pričakoval od enega najboljših govornikov na svetu in za enourni govor, ki stane okoli 100.000€. Prepričan sem, da bi bivši predsednik ZDA to z lahkoto storil, vendar se je zdel nekoliko utrujen. Tako je bil tudi prvo polovico predavanja bolj zadržan, nato pa je govor postajal boljši in boljši.

Poglejmo še vsebinsko plat. V prvi polovici govora se je posvetil predvsem krizi in na kratko opisal zakaj in kako smo se znašli v takšnem stanju. Nič kaj novega, zato tudi ne bi povzemal. Nato je krizo v ZDA ter v Sloveniji razvil do dejstva, da je svet postal izjemno tesno povezan in da se danes veliko težje ločiš od globalne povezanosti ter vpetosti v svet, kot od svojega partnerja, oziroma je taka ločitev skoraj nemogoča. Tako je počasi prešel na to, da vsi vemo kaj pozitivnega prinaša razvoj in gospodarska rast, vendar na drugi strani pozabljamo na tri velike izzive, s katerimi se moramo začeti soočati prav vsi na svetu.

Prvi tak velik izziv je nestabilnost ekonomij in naših vsakdanjih življenj. Hitre spremembe, negotovost in velika odgovornost vnašajo nemir v vsakdanja življenja. Boljši standard tako ne pomeni tudi večje kakovosti življenja. Vse se zdi kaotično, kot da ni možno na nič več vplivati. Drugi velik izziv je neenakost, saj medtem, ko imajo ljudje na nekaterih predelih sveta veliko več, kot potrebujejo, velika večina ljudi sveta še vedno živi v revščini in bedi. Tretji velik izziv je pomanjkanje dolgoročnega pogleda, predvsem v povezavi z globalnimi vremenskimi spremembami in rabo energije. Poudaril je, kako pomembno je takoj ukrepati pri nenehnem segrevanju planeta, drugače nas verjetno čakajo velike katastrofe.

Zadnji del govora je bivši predsednik namenil poudarku dobrodelnosti, pomembnosti delovanja nevladnih organizacij, pozitivnem pristopu, odpuščanju, kako mora začeti vsak pri sebi ter nenazadnje, da smo dandanes vsi povezani in nesreča nekoga na drugem koncu sveta posredno vpliva tudi na nas. V tem delu govora je povedal tudi več ganljivih zgodb, predvsem iz vojnih območij Afrike, kjer so se dogajali genocidi in druge grozote.

Poudaril je tudi pomembnost in vlogo tehnologije, ki nas vse bolj povezuje ter izpostavil primer spletne strani kiva.org, kjer lahko z mikro kreditiranjem pomagaš marsikomu po celem svetu. To je le eden od primerov, kako lahko z inovativnimi finančnimi koncepti pomagaš pri razvoj sveta.

Bistveno je, da pri vsakem delovanju iščemo »zmagam – zmagaš« modele. Namreč uspešen ni tisti, ki premaga nekoga drugega, temveč tisti, ki drugemu pomaga biti (še bolj) uspešen. Vsak lahko začne ukrepati takoj, mogoče tako da naredi nekaj dobrega, kar je povsem izven pričakovanj drugih, z nekom, ki drugače sploh ne bi sodeloval. Pri tem je nujno biti ponosen in imeti srce, ne pa biti zgolj aroganten. V drugem delu je Billa Clintona tudi spraševala Ajša Šunjič in pri vprašanju, na kaj je v svojem življenju najbolj ponosen, je odgovoril, da na svojo ženo in hčerko.

Drugače kapo dol Billu Clintonu za vse njegove dobrodelne aktivnosti, katerim se je posvetil. Tako se lahko postavi ob bok vsem drugim velikanom tega sveta, kot sta na primer Bill Gates, Warren Buffet ter drugi, ki so na podlagi svojih talentov in trdega dela dosegli veliko moč in bogastvo nato pa to uporabili kot vzvod za spreminjanje sveta na bolje. Njegova fundacija resnično osrečuje življenje mnogih ljudi predvsem na najrevnejših predelih sveta.

Ni sorodnih vsebin.

Nekje slabi dve leti je Asus predstavil svojo prvo serijo netbookov in jih poimenoval EEE (easy to learn, work and play). Predstavil je različno zmogljive modele, z različnimi operacijskimi sistemi, tako Windowsi, kot odprto kodnimi. Takoj ko je Asus predstavil svoje modele, kmalu ni bilo več blagovne znamke prenosnikov, ki ne bi predstavila tudi svoje verzije tovrstnih naprav (HP, Acer, Lenovo itn.). Seveda je bilo mogoče vse te naprave dobiti v Sloveniji z nekoliko zamude. Takoj, ko so bili na voljo na slovenskem trgu (ne še čisto prave različice) sem si kupil prvi netbook Asus eee 901. Bil sem čisto navdušen in res mi je dobro koristil.

Pred nekaj meseci sem imel z njim manjšo nesrečo, pa sem ga po videu, ki sem ga našel na Youtubu razstavil do najmanjšega kosa in ga na novo sestavil (v mladosti sem užival, ko sem to počel z računalniki), a na žalost sploh ni več deloval. To se mi ni prvič zgodilo , je bila pa zanimiva izkušnja, zelo poučna. Sem pa netbook preveč pogrešal, tako da sem si kupil novega in sicer Asus 1101HA. Pri tem modelu so odpravljene še vse ostale pomanjkljivosti, ki so me motile pri prvem modelu. Tako je tak netbook popoln nakup, sploh če veliko potujete. Novi modeli imajo celo zaslon na dotik in z razvojem tehnologije bo to zagotovo prevladujoči model netbookov. V smer prevlade prenosnikov z zasloni občutljivi na dotik se razvija tudi nova verzija Windowsov 7. Ampak do takrat bo potrebno še malo počakati. Ocen in primerjav med posameznimi netbooki lahko najdete na internetu ogromno, tako da bi se v tej objavi osredotočil predvsem na prednosti in slabosti koncepta. Kljub vsemu pa, v primeru, da se ne bi morali odločiti, kateri je pravi, se z nakupom Asusa zagotovo ne boste zmotili.

Izjemno velika prednost netbooka je zagotovo teža. Še pred leti sem prenašal s seboj navadni prenosnik in zaradi teže kaj hitro obupal. Nekaj časa sem to kombiniral z nahrbtniki, a ko sem zašel bolj v finančne vode, kjer je obleka zelo pogosta uniforma, je bilo tako jasno, da nekako oboje ne gre skupaj. Potem sem ugotovil tudi, da ne potrebujem toliko prenosnika vedno s seboj, zato sem ga začel puščati doma oziroma v pisarni. Predvsem sem se bal izgube občutljivih podatkov. Za razliko od prenosnikov, ki tehtajo 2 do 3 kg ali celo več, se teža večine netbookov zadržuje nekje pri dobrem ali slabem kilogramu. To je več kot očitna razlika in sedaj, ko prenašam s seboj netbooka, rama skoraj ne opazi, da bi imel s seboj delujoč računalnik. Še toliko bolj je priročno, če potujete po svetu.

Drugi izjemno pomembni element koncepta netbookov je baterija. V tej specifikaciji se še posebno dobro izkažejo Asusovi netbooki, saj zdržijo od 6 pa tudi tja do 10 ur, odvisno od modela. V 10 urah brez priklopa na elektriko pa lahko marsikaj naredite, nenazadnje lahko pogledate tudi do tri filme, če ste na primer utrujeni in čakate na letališču. Pri običajnih prenosnikih baterija zdrži nekje do 3 ure in tako je kaj hitro zmanjka napajanja. Pri netbookih pa je to zagotovo čista desetka. Namen netbookov je predvsem povečanje mobilnosti in na poti je velikokrat težko do vtičnice.

Ustavimo se še pri ceni. Netbooka lahko dobite že za okoli dobrih 300€ in to z zelo solidnimi zmogljivostmi. Če upoštevamo velikost (kako je sploh lahko delujoč računalnik v tako majhni škatli) in minimalno težo in nekatere performanse, kot je na primer trajanje baterije, je to zagotovo več kot odlična cena. Sicer lahko dobimo klasični prenosnik že za okoli 500€, a kakovost teh je običajno bolj slaba. Kakovostni solidni prenosnik za povprečnega uporabnika stane nekje med 900€ in 1.500€, za kar pa dobimo že vsaj tri netbooke. Kar želim povedati je to, da so prenosniki, ne glede na to ali so notebooki ali netbooki, neprestano na očeh nepridipravom in ukraden netbook bo zagotovo manjši glavobol kot ukraden prenosnik, sploh če je ta v višjem cenovnem razredu.

Poleg samega prenosnika pa v primeru kraje ali izgubi povzroča glavobol še izguba podatkov. Sploh, če gre za občutljive podatke. Večina netbookov ima vgrajen SD/SSD disk ali klasični disk, ima pa tudi režo za SD kartico. Pri prvem netbooku je bil problem, ker je bil vgrajeni SSD disk za poganjanje Windowsov XP skoraj premajhen, saj je bilo potrebno neprestano čistiti disk in biti pazljiv za nadgradnje. Zdajšnji, drugi model, ima 160 GB vgrajenega diska, tako kot večina ostalih modelov trenutno na trgu. Sam uporabljam trdi disk za vse podatke, ki niso občutljive narave, zraven pa imam še 16 GB SD kartico, na kateri imam shranjene ostale občutljive podatke. Prav tako jih z uporabo kartice brez problema kopiram med službenim računalnikom in netbookom, glede na to, katere podatke v določenem trenutku potrebujem. S tem ni potrebno kopiranje preko USB ključev, prav tako so podatki bolj ali manj na varnem, saj kartico kadar koli lahko vzameš iz naprave in shraniš v plastični zaščitni ovitek ter v žep ali na katero koli drugo varno mesto.

Tudi zmogljivost netbookov je večja, kot bi pričakoval. Seveda tukaj zopet velja omeniti Paretovo  načelo 80/20, ki tukaj pomeni, da 20% aplikacij uporabljamo 80% časa. Za povprečnega uporabnika to pomeni uporaba spletnega brskalnika in pisarniških orodij. To netbooki brez problema prenesejo in na hitrosti delovanja se niti ne pozna v primerjavi s klasičnim prenosnikom. Če bi želeli poganjati kakšne zahtevnejše igre ali res zahtevne in požrešne aplikacije, pa bi naleteli verjetno na problem. Ampak to niti ni namen tovrstnih naprav. Tako da za pisanje besedil, brskanje po internetu, elektronsko pošto, pa tudi za kakšno kanček bolj zahtevnejše opravilo bo netbook vsemu temu kos. Velika večina modelov ima Atom super varčni procesor, 1 GB spomina, 160 GB diska, vgrajeno kamero, Bluetooth, nekateri celo 3G, kot na primer Dellov model, ki ga ima Simobil v naročniški akciji. Na koncu velja omeniti še veliko prednost, da se netbooki zelo malo grejejo, sploh tisti z SDD diskom. Namreč naprave skoraj ali v celotni nimajo mehanskih delov, tako da odvajanja toplote skoraj ni. To je še posebno dobra informacija za tiste moške, ki delajo s prenosniki v naročjih.

Vseeno pa je nekaj razumljivih slabosti, ki pa konec koncev niso preveč moteče. Velikost ekrana se giblje od 7” pa tja do 11.6”. Manjši modeli imajo tako resolucijo, ki ne prikaže večino spletnih strani v celoti, tudi po dolžini, in to je včasih nekoliko moteče. Sedaj imam tega največjega Asusa z 11.6” ekranom in to sploh ni več problem. Tipkovnica je seveda nekoliko manjša, kar upočasni tipkanje, oziroma se je potrebno navaditi na manjše tipke. Po nekaj dneh uporabe, tudi to ni več problem. Mogoče še največja pomanjkljivost je ta, da netbooki v večini nimajo optične enote (CD/DVD), tako da je nameščanje dodatne programske opreme, ogled DVDja ali kaj podobnega lahko kar velik izziv. Sam sem to rešil tako, da sem kupil še zunanjo optično enoto, ki stane okoli 50€. Glede na to, da sem jo do sedaj uporabil le enkrat, je lahko kar nepotreben strošek, včasih pa nujen. Mogoče manjka še možnost podaljšanja garancije na 2 leti, saj je to možno pri večini ponudnikov dobiti samo za 1 leto. To, da ni vgrajenega modema pa mislim, da ne predstavlja velikega problema uporabnikom. Drugače pa so netbooki resnično odličen produkt, ki kaže jasen napredek tehnologije, popolna mobilnost pa tako postaja vse bolj resnična, predvsem pa cenovno dostopna.

No, to objavo pišem na klasičnem prenosniku in ta že piska ter javlja, da zmanjkuje baterije. Glede na to, da je star skoraj dve leti, baterija ne zdrži več kot dve uri ali celo manj. Medtem ko je novi netbook danes zdržal brez problema celotno pot z dvema letaloma in čakanjem na letališčih, kar je vse skupaj trajalo več kot 6 ur. In še je ostalo nekaj baterije. Torej, če želite biti mednarodno orientirani, nujno potrebujete netbooka.

Ni sorodnih vsebin.