Blaz Kos

Bližnjice v življenju ne obstajajo

18
Jul 2009
Agile Lean Life Blog

Vedno manj spremljam tiskane medije, vendar kljub temu sem ter tja prelistam kakšen časopis, revijo, kdaj pa kdaj tudi kakšno trač revijo. Najbolj pogosto na letališču ali ob drugih priložnostih, ko imam daljši čakalni časovni blok. Tako sem ravno nekaj dni nazaj na letu proti Ljubljani prelistal nekaj časopisov. Sicer v vsaki izdaji lahko najdemo veliko primerov »hitre« življenjske filozofije, o kateri bom pisal, ampak tokrat je bilo tovrstnih objav še toliko več. Naj naštejem nekaj primerov, po najboljših zmožnostih kolikor se še približno spomnim naslove nekaterih objav. (1) Nakažite minimalno vsoto denarja in za vaše podjetje bomo priskrbeli vsaj trikrat več evropskih sredstev. (2) Rekordna vsota na loteriji, ljudje vplačujejo kot nori. (3) Naročite ta vsemogočni talisman sreče in če pohitite prejmete še enega za rezervo ali prijatelja. (4) Čudežno zdravilo, da se znebite odvečnih kilogramov. V vaš želodec vstavimo napihnjen balon, tako da boste manj lačni in čudežno shujšali. (5) Zakaj država ne bo poskrbela za naše pokojnine itn. Takšnih in podobnih objav lahko najdemo v vsakem časopisu mnogo.

Če pogledate tendenco življenja, ljudje vedno iščemo bližnjice. Poglejte lep travnik ograjen s tlakovano potjo. Če obstajata dve popularni prehodni točki, ki nista povezani, jih bo človeška noga slej kot prej povezala. Ne glede na blato, uničen travnik in ostale, sicer nepomembne konsekvence. Vzrok za iskanje bližnjic je seveda lenoba, ki spada v krščanstvu med sedem smrtnih grehov. Mehanizem lenobe niti ni tako napačen, sploh če gledamo z energetskega nivoja, saj je namreč raven energije posameznika omejena. Zato je potrebno z njo varčevati in jo uporabiti čim bolj optimalno. Na primer, če pogledamo živalski svet, opice ali tigre, porabijo toliko energije, da pridejo do hrane in se dobro najejo, ko je pravi čas poskrbijo še za potomstvo, mogoče se tu pa tam še malo poigrajo ali »poafnajo«, preostali čas pa preprosto počivajo.

Človek je v splošnem danes že bolj ali manj daleč od živalskega sveta in postaja vse bolj človeško, v nekaterih primerih celo duhovno bitje. Optimalna poraba energije je še toliko bolj pomembna, saj obstaja veliko več stvari med katere moramo aplicirati energijo. Zato je tudi pomembno, da znamo »nabrusiti žago«. Se je pa ta koncept lenosti preselil na povsem druge ravni, kjer nima več nobenega smisla. To je, da pričakujemo, da bomo nekaj dobili, popolnoma brez našega vložka. Če si res iskreno in odkrito priznamo, se tudi zavedamo, da kaj takšnega kot je »free lunch« ne obstaja, vsaj ne dolgoročno.

Tukaj veljata dve pravili, ki jih lahko najdemo v vseh svetih knjigah, pa tudi v tistih o filozofijah življenja, avtobiografijah in še marsikje. Prvo pravilo je, kar seješ to žanješ. Kolikor vložiš, toliko dobiš. Drugo pravilo je, da v življenju dobimo več tistega, na kar se osredotočimo. Če se osredotočimo na posel, obstaja večja verjetnost, da bomo poslovno postajali bolj in bolj uspešni. Če se osredotočimo na zdravje, bomo vedno bolj in bolj zdravi. Kratkoročno je sicer običajno, da se osredotočimo na eno ali nekaj področij, dolgoročno pa je pomembno, da so področja v ravnovesju. Za vse to je ključnega pomena dolgoročni pogled.

Izjemno pomembno se mi zdi, da si v življenju priznamo, da bližnjice ne obstajajo. Poglejmo področje kariere in denarja. Obstajata samo dve opciji. Ali ustvarjamo neko vrednost za nekoga ali pa živimo na račun nekoga drugega, ki je ustvaril to vrednost. To bi ponovil še enkrat. Če nam na primer država prispeva vsak mesec nek dodatek, ali dobivamo pokojnino, je to vrednost moral nekdo ustvariti; država je z mehanizmi različnih transferov (davki) del denarja, ki je bil plačan za to vrednost prenesena. Torej ne obstaja nobene takšne stvari, kot je da nekaj dobiš brezplačno. Vedno je moral nekdo to ustvariti, se pravi da lahko živimo na plečih nekoga drugega. Sicer se vsekakor strinjam, da določeni ljudje ne morejo v določenem trenutku ustvarjati vrednosti in zato je prav, da obstajajo transferni mehanizmi do neke mere.

Ko nekoga doleti nesreča, huda fizična ali psihična bolezen, otroci v nesrečnih okoliščinah in ljudje v podobnih situacijah si brez dvoma zaslužijo dostojno življenje, kljub temu, da ne morajo ustvarjati vrednosti. Še boljše kot trnasferi je darovanje. Za vse, ki imajo možnost in zgolj iščejo bližnjice, pa bi morali biti varovalni mehanizmi, da do takih transferov vsaj dolgoročno ne prihaja. Ampak to je že drugo področje, katerega se ne bi tukaj preveč dotikal. Z vidika posameznika je bistveno to, da če imamo možnost ustvarjati vrednost, se pravi smo fizično, čustveno in mentalno sposobni, neham o razmišljati o tem, kako bo za nas poskrbela država, vendar razmišljamo raje, kaj lahko ponudimo svetu – kje so naši talenti, kaj nas veseli v življenju, ali bi se morali prekvalificirati, začeti dodatno izobraževati itn.

Enako velja za vsa druga področja. Zdravja in manj kilogramov nam ne bo prinesla čudežna tabletka, vendar veliko gibanja, zdrava prehrana itn. Dobre odnose z osebami, ki jih imamo radi bomo imeli le, če bomo v njih redno vlagali. Vsa življenjska področja so enako kot skrb za rože. Odkar imam rožo v pisarni, ki sem jo celo sam kupil, še posebno razumem primerjavo. Če je enkrat ne zaliješ, začne veneti; ko zopet roža dobi vodo zacveti. V primeru, da dalj časa ne dobi vode, slej kot prej pridemo do točke, ko roža dokončno oveni. Tudi če zamenjamo rožo, brez vode, se pravi vložka bo šlo težko dalj časa. Z iskanjem bližnjic enostavno želimo odkriti vodo, s katero rožo le enkrat zaliješ, pa bi potem neprestano cvetela. Torej ne glede na življenjsko področje, če bomo kaj želeli dobiti iz določenega področja, bomo morali iz cone udobja in nekaj za to narediti.

Na tej točki je vseeno pomembno priznati, da vsi ljudje neprestano iščemo bližnjice in vedno jih bomo, tudi ko ozavestimo, da bližnjic ni. Pomembno torej je, da se prej ali slej ustavimo, si priznamo, da bližnjic ni in naprej gradimo korak za korakom. Nič omembe vrednega ni bili narejenega čez noč. Ljudje pri tem precenjujemo kratkoročno časovno obdobje in podcenjujemo dolgoročno časovno obdobje. Zato je nujno potreben dolgoročni pogled, kjer imajo majhne spremembe v današnjem življenju neverjetno vpliv v naši dolgoročni prihodnosti. Ta mora biti zgrajena na trdnih temeljih, drugače se zruši kot hiša iz kart. Življenje nas na to opozarja znova in znova, tudi z zelo krutimi prijemi, zato se moramo vseh teh principov zavedati. Bližnjic namreč ni.

Ne glede na vse, pa se nam lahko zgodi, da enkrat ko si priznamo neobstoj bližnjic, da doživimo še en mrzel tuš. To presenečenje je povezano predvsem s tem, da je potrebno v življenju po daljši poti neprestano vlagati energijo in se truditi. Pride do veliko znoja in solz. Trdega dela, poskušanja, pridobivanja znanja in podobno. Na koncu celo pridemo do spoznanja, da je bolj kot cilj pomembna sama pot ter da se ta pot nikoli ne konča. Sestavni del te poti so vzponi in padci in skoti vsak vzpon in padec pridobimo nove notranje vire. Ni pomembno koliko si zaslužil v življenju, koliko slaven si ali kakšno moč si pridobil. Važno je, kaj si postal znotraj. In kot velikokrat omenjeno, ko premagamo določeno raven problemov, pride nova še višja raven, saj nam življenje vedno pošilja le probleme, ki smo jih sposobni rešiti. Torej percepcija, sedaj bom prebral nekaj knjig, implementiral nekaj stvari in moje določeno življenjsko področje bo celo življenje super je napačna. Zadeva je ravno obratna, iz dneva v dan bo potrebno vlagati več in več, na povsem drugih nivojih. Ampak nagrada zagotovo vsekakor tudi pride.

Ko govorimo o kontekstu bližnjic, naletimo še na eno kategorijo, ki nam je vsem izjemno blizu, to je sreča. Ali sreča dejansko obstaja? Moje mnenje o tem je nekoliko mešano. Temelje sreče bi postavil kar s pregovorom »the harder I work, the luckier I get«. Torej več kot vlagamo energije in fokusa v določeno področje, več sreče bomo na tem področju tudi imeli. Nekako verjamem, kot velikokrat omenjeno, da nam življenje pošilja priložnosti in izzive, ki so v določenem trenutku v skladu z našo miselno naravnanostjo, ravnjo kompetentnosti in proaktivnostjo, ki smo jo vložili na to področje.

Kljub vsemu se mi velikokrat zgodi, da za nekoga rečem, ta pa je imel res srečo, ali se recimo splošno govori o temu. Potem grem bolj podrobno analizirati situacijo in vedno ugotovim, da je ta oseba počela stvari in dejavnosti, ki jih ostali niso. Torej če želimo tudi sami postati »srečkoti« bomo zopet morali v nekaj vložiti energijo.

Motivacijski mehanizem človeštva za vsem tem je običajno zavist ali jeza v skladu s sedmimi smrtnimi grehi. Če nekomu nekaj zavidamo, je to smer v katero moramo vložiti več energije. Ne v zavist, vendar da dosežemo pozitivne rezultate. Podobno vlogo ima jeza, ki nastane zaradi notranjega konflikta ali zunanje frustracije. Namen jeze je, da nas golo motivira, da nekaj dosežemo. Podobno čustvo je tudi strah, ki kaže na področja, kjer se moramo še razvijati. Seveda je pomembno, da znamo ta čustva obvladati, vseeno je na tej točki pomembno bolj to, da gre za smerokaz.

Ko s spoznavanjem samega sebe ugotovimo, kaj želimo, bo potrebno začeti vlagati energijo. To je običajno točka, kjer začnemo iskati bližnjice. Vendar veliko bolj smotrna strategija je modeliranje, ki izhaja iz nevro lingvističnega programiranja. Kaj to pomeni? Enostavno podrobno analiziramo, kaj je nekdo počel, da je uspel na določenem področju, potem to integriramo v naše življenje. Seveda s spremembami, ki so prilagojene na okolje v katerem sami živimo, vendar vseeno temelji so po navadi podobni. Velikokrat je situacija celo taka, da se pritožujemo nad določenem področju življenja, pa sploh nič nismo naredili v tej smeri. Niti prvega koraka. Uspešni ljudje se ločijo od neuspešnih, da prvi stvari naredijo, drugi o njih govorijo, ali pa še to ne.

Ne glede na vse, pa obstaja tudi veliko situacij, ko se nekomu nekaj zgodi in bi lahko smatrali za čisto srečo. Vedno nekdo zadane na lotu, tudi če ne vloži nič. Moje mnenje o tem je, da so take situacije človeku bolj ali manj namenjene oziroma »usojene«. Neke prelomne točke, ki nam omogočajo, da dvignemo raven zavesti oziroma se iz teh situacij dejansko nekaj naučimo. Majhni dobitki so verjetno res stvar matematike, veliki dobitki pa po mojem mnenju ne. Sploh če naredite analizo, kaj se dogaja s posamezniki, ki na ta način pridobijo nekaj materialno velikega. Kot verjetno veste, statistike niso najbolj svetle.

Za konec bi vseeno omenil še eno izjemno pomembno komponento, ki dejansko vpliva na raven naše sreče. To je, da se vse v življenju giblje v ciklih. V sklopu gibanja ciklov moramo razumeti, kdaj je pravo časovno tempiranje, da lahko dosežemo hitrejše določene rezultate. Pogosto slišimo, da nekdo jezdi določen val, trend oziroma paradigmo in pri tem gre za pomembno razumevanje okolja. Drugi tak del sreče je razumevanje uporabe vzvodov. Vsak posameznik ima omejeno dnevnega časa in v tem času lahko naredi zgolj določen seznam stvari, sicer nekoliko odvisno od ravni energije in produktivnosti, vendar še vedno izjemno omejeno. Tako je večina velikih in uspešnih stvari doseženih z vzvodi. Prvi in največji vzvod je znanje, naši možgani in njihova sposobnost kreativnih in analitičnih procesov. Nato sledi denar drugih ljudi, kot so na primer poslovni angeli in na koncu čas drugih ljudi, ki jih na  primer zaposlimo v svojem podjetju.

Če si ogledamo konkretni primer. Recimo če smo se odločili narediti nekaj na področju našega zdravja. Kakovost tega obsega dva področja in sicer, fizično aktivnost in prehrano. Izboljšav se lahko lotimo sami, brez nekega znanja in obstaja velika verjetnost, da si bomo naredili več škode kot koristi. Na drugi strani lahko pogledamo kaj so počeli ljudje, ki so dosegli cilj kot ga želimo doseči mi in pogledati kaj oni počnejo. Nato lahko tudi najamemo strokovnjaka, ki nam pomaga pri dosegi cilja, glede na to ali želimo na primer postati »body builderji«, ali preteči maraton ali kaj drugega. Za to kar bi sami mogoče potrebovali več let, da bi dosegli sami s pokušanjem, nam znanje, ki je na voljo v glavah drugih ljudi, ki so to že dosegli, knjigah in drugod na voljo kot vzvod, da dosežemo enak cilj v veliko krajšem času. To praktično pomeni delati pametno, poleg delati tudi trdo.

Torej če povzamem in zaključim. Vsakič, ko razmišljate o neki bližnjici, prenehajte. Od minimalnih ekstremov, ko se nekateri veselijo, ker jim je blagajničarka zaračunala en jogurt premalo, do tega da se nekdo jezi, ker ni zadel na lotu. Raje razmišljajte o temu, kako boste s svojimi talenti ustvarili vrednost in jo ponudili na trgu ali dela ali kot podjetje. Razmišljajte, kako boste svetu ponudili več brez pričakovanj. Vsak od nas ima talente, s katerimi si lahko ustvari finančni razcvet in to je z razvijanjem notranjih virov in ne s tem, da pričakujemo, da nam bo življenje nekaj namenilo brez vložka. Kljub vsemu pa ne smemo v svojem delovanju pozabiti, da je poleg trdega dela, pomembno tudi pametno delo, kjer so ključni razumevanje ciklov in s tem časovno tempiranje ter uporaba vzvodov.

5 Comments

  1. Miha Trtnik
    07:04 on July 19th, 2009

    Z večino se strinjam. Ampak bližnjice vseeno obstajajo. Če pogledaš še druge naslove, kaj se počne v Sloveniji. Milijonske odpravnine, raztrganje podjetij itd.

    Če bi se teorija in praksa pokrivali, bi tem ljudem grozile visoke kazni in “javni linč”. Torej bi bližnjice imele tudi sebi primerno ceno. Ker pa praksa močno zaostaja tako početje (še) ni sankcionirano. In zato so to zelo lahke in hitre bližnjice, ki seveda ne bi smele obstajat oziroma bi morale nosit tudi ceno (kazenski pregon, družbeno izobčenje itd).

  2. Ana
    08:01 on July 19th, 2009

    Takšne in podobne objave lahko najdemo tudi na pričujoči spletni strani :)))
    Dobiček gre v mošnjiček!
    Tudi prihranek. Nepremičnine v naselju ATRIUM! (Httpool oglasi)

  3. Mirore
    10:05 on July 19th, 2009

    Heej avtor…dobro napisano, se v celoti strinjam, vendar bi dodal le še nekaj kar moramo vključiti v naše razmišljanje.

    Vsa naša država Slovenija je izredno majhna ekonomija, pri večjih izračunih se jo raje kar izpusti. Točno tako. Če pa pogledamo na njo s stališča njenih problemov, oziroma velikosti problemov, ki jih ustvarja pa že ni več tako majhna, da bi jo lahko oziroma smeli izpustiti.

    V celoti doživljam svojo državo kot negativno entalpijo! Na vrednostni lestvici korakamo namesto v desno – v levo stran.

    Vsa Slovenija je kot da bi bila vedno bolj le še ena velika loterija, piramidna shema, casino, kupleraj…itd, itn. Skratka, hudo neresna in nekredibilna državica glede na lepoto, ki jo v naravnih danostih premore!

  4. kajakaja
    00:57 on July 21st, 2009

    dobro napisano!!!

Leave a comment

RSS feed for comments on this post