Zahvala ob koncu/pavzi
okt 2012
Minilo je skoraj 14 dni, odkar sem prenehal pisati blog. V tem času sem dobil izjemno veliko e-pošte – s pohvalami, zahvalami in zaželeno srečo na nadaljnji poti (začuda nobene kritike, ki so bile prej tudi kar pogoste, predvsem v smislu, da sem preveč kapitalistično usmerjen. Sem mislil, da mi bo kdo vsaj čestital, da sem nehal pisati blog 
). Nekatera pisma so bila tako globoka in čustvena, da sem bil še sam presenečen; in hvaležen. In presenečen. In srečen. Na koncu ugotoviš, da je eno največjih zadovoljstev v življenju, če prispevaš vsaj minimalno k lepšemu življenju sočloveka.
V povratnih pismih se je večkrat pojavilo še eno vprašanje in sicer, ali je še kakšen drug razlog, zakaj sem nehal pisati blog. Kaj je poleg naštetih posledic, pravi vzrok? Prav je, da razložim – rdeča nit zgodbe je, da če ne raseš, padaš. Če na primer počnete nekaj let enake stvari, lahko tudi izjemno dobro na vodilnih pozicijah, vendar se zraven ne razvijate (pridobivate nove kompetence), za kar je lahko krivo tudi stagniranje okolja, v življenju nazadujete. Močno nazadujete. Zakaj? Globalno okolje se neprestano in vedno razvija (zakon singularnosti) in če se vi sami ne razvijate vsaj s hitrostjo razvoja okolja, pač nazadujete.
Drugo dejstvo je, da smo vsaj delno produkt okolja, v katerem se nahajamo. Niti ni pomembno, ali je okolje projekcija naše stopnje zavesti, ali našo zavest oblikuje okolje, dejstvo je, da sta okolje in naša zavest (posledično pa tudi kompetence) v tesni korelaciji. Bolj, kot so vrednote okolja neskladne z vrednotami posameznika, bolj ujetega in nezadovoljnega se počutiš – pa naj gre za državo, podjetje, družino ali katero koli drugo socialno tvorbo. Posameznik lahko cveti samo v okolju, kjer so skladne vrednote. Greš tja, ker se dobro počutiš.
In tako pridemo k naši dragi Sloveniji. V zadnjih 5 letih je Slovenija naredila več korakov nazaj. Poglejmo samo zadnja dva sektorja, kjer sem deloval zadnjih pet let. Prvo je finančni sektor. Danes nimamo ene investicijske banke, enega nepremičninskega sklada, energetskega sklada, enega »hedge« sklada… Na srečo imamo vsaj kakšen dober sklad tveganega kapitala. Vendar finančni sektor je v zadnjih 5 letih povsem zaspal in nazadoval; da o bankah sploh ne govorimo. Medtem se v tujini razvijajo novi produkti, znanje, razumevanje finančnih trgov ipd. Svet gre naprej, mi gremo nazaj.
Drugi je sektor start-up podjetništva. Ko sem stopal v svet podjetništva, je veljal še staromodni pristop k podjetništvu in sicer s poslovnim načrtom, kot temeljnim dokumentom. Nekaj nadobudnežev nas je v preteklih letih organiziralo na stotine delavnic, da smo popularizirali poslovni načrt in financiranje start-up podjetij. Vendar je tudi način gradnje start-up podjetij napredoval in se popolnoma spremenil. Temelj sodobnega načina gradnje podjetja je t.i. vitko start-up podjetje. V zadnjem letu ne vem, če sem srečal nekaj podjetij v Sloveniji, ki bi sploh vedeli, zakaj se gre. Še bolj me skrbi to, kje so mladi nadobudneži v svojih dvajsetih, ki bodo pri nas popularizirali tak pristop? Na vseh dogodkih smo še vedno eni in isti ljudje, isti govorniki ipd. In to ni prav.
Upam, da bo naša generacija bolj pametna ter prej spoznala nujo vključenosti in sodelovanja z mlajšimi generacijami. Torej z vidika znanja Slovenija nazaduje s svetlobno hitrostjo. In glede na to, da ima dan zgolj 24 ur, ti ne preostane drugega, kot da se »izklopiš« iz domače scene in poskušaš slediti dogajanju v tujini. Glede na to, koliko se dogaja v tujini, je tudi to svojevrstni izziv. Ne delam si utvar, da je v tujini lažje in boljše, kar zagotovo ni, brez dvoma pa lahko v tujini opazimo največji razvoj v zgodovini človeštva, pri nas pa nazadovanje. Denar, ki je bil namenjen investicijam v kompetence, je šel v gradnjo ter potrošnjo, sedaj pa manjka vsebine, manjka znanja, manjka ambicij.
Imamo najsodobnejšo infrastrukturo, ki pa je prazna, sameva in propada. Se pa lepo sveti.
Druga zgodba so vrednote. Do konca leta 2008 sem resnično, globoko in iskreno, verjel v Slovenijo kot zgodbo o uspehu. Bil sem tako zelo (naivno) ponosen na svojo državo. Prepričan sem bil, da se bo Slovenija še naprej razvijala s svetlobno hitrostjo in postala neke vrste Švica vzhodne Evrope. Imeli smo vse realne možnosti.
Ob prvem prepihu pa se je (na žalost) jasno pokazalo, da je bil vse skupaj bolj ali manj konstrukt sreče, katere karto smo po »hlapčevsko« zapravili. Gospodar ve, da je potrebno investirati, prihraniti za hude čase, se razvijati, biti v dobri kondiciji, skrbeti za svoja sredstva ipd. Hlapec verjetno s kratkotrajnim pogledom zakolje svojo zlato kuro, za nekaj dni veselja, za nekaj mesenega užitka.
Po 4 letih krize, kot največje učiteljice življenja, se nismo naučili prav nič. Dobesedno nič. Nismo se naučili, da je potrebno stopiti skupaj, nismo se naučili, da si je potrebno postaviti (razvojne) prioritete, nismo se naučili, da se moramo mednarodno odpreti, nismo se naučili, da moramo uvesti management v podjetjih, nismo se naučili, da brez srca Slovenija ne obstaja, srce pa je močno in zdravo gospodarstvo. Poklali smo naše konje, svoje konje, brez slabe vesti, brez čustev, brez misli na prihodnost. Novih vlečnih konjev ne želimo, ker nas ogrožajo.
Sam sem človek, ki verjame izključno v ustvarjanje dodane vrednosti; ustvarjalni kapitalizem. Če ne ustvariš sam, mora zate ustvariti nekdo drug, s tem pa si breme družbi. Tako nimam kančka tolerance do roparskega kapitalizma. Če si pravi poslovnež, ustvari in pokaži, da znaš zagotoviti dodano vrednost, ne pa, da se kot pijavka prilepiš na zdrave sisteme in jim piješ kri, dokler ne klecnejo. Brez dodane vrednosti, s fiktivnimi fakturami. In sistemske korupcije je v Sloveniji toliko, da celotno gospodarstvo kleca. In počasi že pada na kolena.
Zopet ne pravim, da se drugje po svetu to ne dogaja. Ampak gre za poceni izgovor. Ne vem, če si res želimo državo, kjer so vsak dan časopisi polni izkoriščanja, ropanja, goljufij, korupcije in nepotizma; na vseh ravneh, od navadnega delavca, do profesorja, zdravnika, managerja in politika. Če bi imeli malo bolj dolgoročni pogled, bi lahko živeli res lepo, kar pa je še toliko bolj pomembno, drugim bi lahko postavili zgled.
Krivi smo seveda vsi. Ko imaš en prst usmerjen na drugega, imaš štiri prste usmerjene vase. Po 4 letih krize se še vedno narod prepira o levih in desnih, še vedno se pojavljajo eni in isti vzorci, ki nas vlečejo k nazadovanju, še vedno smo bolj pametni od vsakega tujca,… Še kar poslušamo prijetno glasbo na ladji, ki se počasi potaplja.
Veste, kaj si je mislil človek, ki je posekal zadnje drevo, pri čemer je bil posek gozda glavni prispevek h propadu ene izmed zelo uspešnih civilizacij v zgodovini človeštva? Bolje, da ga posekam jaz, kot moj sosed. Niso to moje vrednote.
Ne razmišljam o zelo tragičnih scenarijih. Na srečo smo v Evropski uniji, ki je z globalnega vidika preveč pomembno združenje, da bi dopustili bankrot naše države. Mogoče res ne bo več naša država, vseeno pa bo življenje teklo dalje; in to pri veliko večjem standardu, kot ga živi polovica sveta. Že za to smo verjetno lahko zelo hvaležni. Pri vsem me najbolj skrbi za mlade, te bodo nosili breme marsikatere lumparije. Predvsem pa bodo imeli doma mladi zelo malo priložnosti. Najsposobnejši ljudje, ki jih poznam, že odhajajo v tujino. Z vidika prihodnosti Slovenije je to še bolj tragično, kot zakol paradnih konjev gospodarstva.
Vedno znova pa se opominjam, da je treba razmišljati pozitivno. In res je. Ne smemo zamešati med resnico in slepim optimizmom, vseeno pa je nujno, da najdemo svetle točke. V temi se vidijo zvezde. Resnica je, da Slovenija po koščkih propada in verjetno bo naslednje desetletje stagnirala ter nazadovala, razen če se ne zgodi čudežen razcvet Evrope. Propadanje je žal tisti najbolj verjeten scenarij. Bolj kot življenjski standard, ki ni slab, je s psihološkega vidika problematičen »outlook«, ki govori o stagnaciji. Vsaj za ljudi z ambicijami.
Zvezde so tako nekje drugje. Tehnologija je omogočila, da je svet postal globalna vas. Z enim klikom dostopaš praktično do vsakega kotička planeta, cena transporta so močno pada, polomljena angleščina vlada kot nov svetovni jezik ipd. Kdo pravi, da sploh potrebujemo države, narode, delitve. Kdo pravi, da je v 21. stoletju naše življenje odvisno od stanja (makro, vrednot…) v neki državi. Če kdaj, je sedaj odgovornost za naša življenja povsem v naših rokah. Ni več države ali naroda, ki bi ga lahko krivili za naše nezadovoljstvo. Danes imamo celotni svet na dlani. To so zvezde 21. stoletja. So daleč, ni jih lahko doseči, vendar sijejo.
Tako se lahko vrnemo na začetek, do povezave okolja in naše zavesti. Če smo v nezdravem okolju, je to tudi zaradi naše stopnje zavesti. Bolj, kot v življenju trpimo ali smo nezadovoljni, nižja je naša stopnja zavesti. Imamo dve možnosti. Zamenjamo okolje in »švicamo« z delom na sebi, da dvignemo vibracijo svoje zavesti. Drugače vsi problemi pridejo za nami na naslednjem letalu.
Druga možnost je dvig ravni zavesti do mere, da se začne spreminjati tudi okolje, ki nas obkroža; lahko na enakem geografskem območju, lahko ne. Najboljše je, če tranzicijo peljemo vzporedno, tako znotraj sebe, kot tudi zunaj. Na zunaj z menjavo dotoka informacij, menjavo ljudi s katerimi se srečujemo, vsakdanjih vzorcev delovanja (navad) ipd., na notri z delom na naših prepričanjih, osredotočenostjo na pozitivno ipd.
Kot omenjeno nisem oseba, ki bi si dovolil en sam dan stagnirati, prav tako ne prenašam izkoriščanja. Moje vrednote niso več skladne s širšim okoljem okoli mene. Kaj sledi, ne vem. Vse našteto v prejšnji objavi, zakaj sem nehal pisati blog je posledica, razkorak vrednot pa je pravi vzrok. Pa ne, da ne bi želel prispevati kaj pozitivnega okolju in prav tako, da ne bi kdo povsem napačno razumel, ni moje mnenje, da Slovenija nima prekrasnih ljudi; z veseljem se srečam z mnogimi, ki izstopajo – poslušam pa vsak dan zgodbe, kako so zatirani. Ponosen sem na veliko posameznikov, sodržavljanov, razočaran pa nad splošnim stanjem.
Potrebujem prostor in čas, da preuredim svoje notranje in zunanje okolje do te mere, da bo oboje v vrednotah skladno, ob popolni ohranitvi integritete. Odgovor za vse, ki ste me spraševali po pravem vzroku.
Res je, ko greš na novo pot, je najtežje pred in po končni odločitvi. Takrat te življenje dodatno preizkusi, ali si se uspel od-ločiti. Vse zahvale so bile tako ganljive, da bi se kar vrnil k pisanju. Vendar, lahka pot s časom postane težka in težka pot s časom postane lahka. Sedaj je čas za težjo pot. Če ste tudi vi nesrečni v trenutnem okolju, ki nas obkroža, je tudi za vas verjetno čas, da se podate iz cone udobja. Vse omejitve so samo v naših glavah.
Iskreno bi se zahvalil vsem bralcem bloga, ki ste me spremljali pretekla leta. Prav tako iskrena hvala za vsa povratna pisma. Moje življenje je s tem bistveno bolj bogato in vredno. Dobil sem veliko več, kot dal.
Čeprav sem preveč govoril o sebi, si v resnici tokrat pomemben ti. Hvala ti, ker si.
Print 
PDF
Vse v življenju ima tudi svoj konec (ali pavzo)
okt 2012
V prvih mesecih leta 2002 sem se začel spogledovati z ustvarjalnostjo, osebnostno rastjo in podjetništvom; torej več kot 10 let nazaj. V naslednjih treh letih sem obiskal nešteto seminarjev in delavnic doma in v tujini, prebral na stotine knjig in srkal znanje na vsakem koraku. Odkril sem svojo strast. Leta 2005 sem imel prvo resno predavanje in oktobra 2006 sem začel pisati blog. Minilo je že 6 let, odkar sem se podal na pot ustvarjanja skozi pisano besedo in nastopanja na odru (hmm, slovnica mi še kar nagaja). Pred 6 leti, septembra 2006, sem napisal svojo prvo objavo. Vmes sem imel eno leto premora, tudi zato, ker sem bil v tujini. Torej 5 let aktivnega pisanja.
V tem času je nastalo preko 400 objav (nekaterih veliko predolgih), z več kot 1.500 stranmi besedila; torej vsaj za približno pet knjig. Poleg omenjenih objav na blogu sem v preteklih sedmih letih sodeloval še na več kot 500 dogodkih doma in po svetu, ali kot organizator, soorganizator, moderator ali predavatelj. Vsi dogodki so bili bolj ali manj povezani s temami o ustvarjalnosti, osebnostni rasti ali podjetništvu. Pregledal sem več kot 500 poslovnih načrtov, sodeloval sem z več kot 100 startup podjetij in koordiniral investicije v 10 podjetij, v skupni vrednosti več kot 2,5 mio €.
Skoraj ga ni projekta spodbujanja podjetništva v Sloveniji, kjer ne bi sodeloval pri soustvarjanju, najprej v okviru Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja, nato Poslovnih angelov Slovenije in Venturelaba, nazadnje (kjer za enkrat še zdaj sodelujem) v okviru Tehnološkega parka Ljubljana, Tovarne podjemov in RC IKT. Pri slednjih organizacijah sem v tem letu pomagal zasnovati iniciativo Start:up Slovenija, največji mentorski program za startup podjetja Go:Global in co-working space Start:up Geek House. Potem je tukaj še prenova konference Podim, podjetniške srede, aktivno pisanje za revijo Podjetnik, sodelovanje pri nastajanju slovenske različice oddaje Dragon’s Den Dober posel ipd…
Skratka, namen zapisanega ni, da bi se hvalil, vendar da nekako sam pri sebi opravičim pavzo, ki sledi. Namreč pride čas, ko začutiš, da je bilo dovolj napisanega in povedanega o določeni temi, vsaj za nekaj časa. Veliko sem razmišljal, v katero smer naprej s predavanji, svetovanji in blogom – ali vse skupaj strukturirati in postaviti nivo višje, oblikovati prodajne produkte ipd. ali usmeriti energijo drugam. Tako pisanje, kot nastopanje vzame izjemno veliko časa, energije in volje. Sicer imajo tako predavanja, svetovanja, kot tudi blog objave, izjemno veliko dodano tudi zame (strukturiranje znanja, pomoč drugim, božanje ega…), vendar gre po drugi strani sedaj že za mojo cono udobja. Veliko cono udobja. In kot pogosto napišem, nujno je, da se znova in znova vržemo izven cone udobja. Včasih je to izjemno težko, vendar nujno.
Ko strast začne kopneti, je čas, da najdemo novo strast. Življenje je prekratko, da bi dopustili ugašanje topline, navdušenja in radovednosti. Richard St. John je v svoji obširni analizi, s katero je prišel do osem faktorjev uspeha, strast postavil na prvo mesto. Če te ni, je vse skupaj brezpredmetno.
Sedaj je torej napočil čas, da tudi sebe »brcnem« iz cone udobja in najdem novo strast v življenju. Vsak vzorec delovanja te pripelje samo do določene točke, potem se ustaviš. Takrat je potrebno zamenjati vzorce delovanja. Gre za dolgoročen in zahteven proces, vendar nujno potreben, če želimo napredovati. Tako sem se odločil, da se podam na pot pridobivanja novih notranjih virov, povezanih s spletnimi tehnologijami in marketingom, naredim korak dlje pri razvoju veščin managementa in vodenja (trenutno opravljam funkcijo COO-ja) ter iščem nove lastne ideje in priložnosti za prihodnost.
Za vse to pa je potrebno narediti prostor v življenju in se ločiti od utečenega. Žal v življenju ni prostora za staro in novo hkrati. Staro je potrebno sesuti ali se mora sesuti samo v novem okolju, da vzkalijo sveže bilke. Prav tako pa, če počneš preveč stvari, si lahko zgolj povprečen. Intelektualno energijo, ki sem jo do sedaj namenjal predavanjem, svetovanjem in blogu, moram preusmeriti pač v ustvarjanje novega, če želim novo v življenju. In če ste sami v enaki poziciji, vaš čaka podobna naloga.
Sem v fazi, ko niti še ne vem, ali gre za karierno tranzicijo ali ne. Nenazadnje bom zagotovo vsaj še nekaj časa opravljal funkcijo operativnega direktorja podjetniških programov, torej bom vsaj posredno povezan s podjetništvom in startup podjetji. Bom pa do nadaljnjega zamenjal knjige, ki jih berem, dogodke, ki jih obiskujem, stvari, ki jih počnem v življenju ipd., potem pa bom videl, kam me bo to pripeljalo in kaj bom začutil – je moje poslanstvo kje drugje, v kakšni novi panogi, ali se moram v celoti vrniti nazaj v dejavnosti, ki sem jih počel do sedaj. Dokler ne poskusiš, ne veš.
Ne glede na to, kam me bo peljalo življenje, pa vseeno nekako verjamem, da je zgolj vprašanje časa, ko bom zopet začutil, da moram s širnim (domačim) svetom deliti kakšno misel oziroma izkušnjo. Kot omenjeno, se trenutno podajam v neznano; vem, da pot ne bo pot lahka, to pa v resnici pomeni še toliko več kakovostnega materiala za pisanje v prihodnosti; takrat ko bom znova pripravljen usmeriti energijo na tale blog. Mogoče čez kakšen mesec, mogoče čez leto dni, mogoče desetletje ali pa v naslednjem življenju; kdo ve.
Tole »jokanje« verjetno jasno pokaže, da mi ni lahko, ampak nujno potrebno. Za zaključek upam, da vam je kakšna zapisana misel prišla prav v življenju; predvsem pa vam želim vse najboljše v življenju.
Bolečina življenja
sep 2012
V življenju vsi dobro poznamo fizično bolečino. Primarni namen te je, da ne ogrozimo našega fizičnega telesa in se ohranimo cele za vsako ceno. Če nekaj boli, je potrebno takoj v akcijo krpanja in zdravljenja. Prav tako vsi dobro v življenju poznamo psihično bolečino – lahko v obliki trpljenja, negativnih misli, depresije, jeze ali prevlade katerih koli drugih negativnih čustev. Čeprav nas fizična bolečina življenjsko bolj ogroža, je vsaj v večini primerov takoj jasno, kakšen je najbolj optimalen postopek zdravljenja. Psihološka bolečina pa nam je veliko večja neznanka.
Siddhartha Gautama, bolj poznan kot Buda, je že pred tisočletji hitro ugotovil, da je na svetu veliko trpljenja in bolečine. Noben ne živi kot kralj na zemlji, vsak nosi svoj križ; nekateri težjega, drugi lažjega. S temeljito in poglobljeno analizo je tudi prišel do praktičnih napotkov, kako iz začaranega kroga bolečine življenja. Žal pa je tako, da pot iz začaranega kroga trpljenja ni lahka, prej obratno – le peščici ljudi na svetu se uspe po formuli Bude odrešiti. V sodobnem času, ko je tempo življenja neprimerljivo hitrejši, še toliko manj ljudi najde nepretrgano nit ljubezni in miru skozi odtekanje življenja. Sicer smo danes na fizični ravni res bistveno manj ogroženi, je pa življenje po drugi strani psihološko bistveno bolj zahtevno, s tem pa tudi pot iz kroga trpljenja.
Ne glede na kompleksnost poti iz trpljenja, do katere je prišel Buda, se rdeča nit njegove rešitve vrti okoli pričakovanj v našem življenju. Gre za pomembno dejstvo, ki govori o tem, iz kje dejansko izhaja pretežni del trpljenja, in ta vir so ravno naša pričakovanja. Če se poglobimo v naša pričakovanja, se nam lahko odpre pot do bistveno večje kakovosti življenja oziroma manj bolečine, pa ne glede na to, ali imamo čas ure in ure meditirati ali ne. Buda je namreč hitro ugotovil, da psihološka bolečina velikokrat izhaja iz razkola med našimi pričakovanji in tem, kar se zgodi v realnosti. Nerealizirana pričakovanja vodijo v razočaranja, ta pa povzročajo bolečino.
Poglejmo si primere. Imamo določena pričakovanja, kakšen bo naš partner; pa določena pričakovanja, koliko bomo zaslužili, kakšni bodo naši otroci, kako nas bodo drugi cenili, kakšne uspehe bomo doživeli v karieri, kako hitro bomo fit, obogateli, uživali na počitnicah in potovanju, dobro jedli v restavraciji, ipd. Do vseh in vsega v življenju imamo določena pričakovanja in ko se ta ne realizirajo, se v nas prebudijo negativna čustva. Z negativnimi čustvi pa pride nov val negativne energije (motivacije), ki nas žene v še močnejši boj, beg ali apatičnost. Če se še bolj borimo in se pričakovanja zopet ne uresničijo, sledi še večji val psihološke bolečine. Lahko bi rekli, da takrat tečemo v začaranem krogu negativne spirale.
Res pa je, da imajo negativna čustva dva koristna namena; nobeno od teh pa ni trpljenje. Prvi koristni namen negativnih čustev je, da nas opozorijo, ko stvari ne gredo po pravi poti. Na primer, lahko smo slabe volje, ker ne komuniciramo dovolj s partnerjem in negativna čustva se pojavljajo zato, ker naši možgani dobro predvidevajo, da bo prišlo do razkola veze, če se bo vzorec ponavljal. Torej eden izmed zelo pozitivnih namenov negativnih čustev je, da nam kažejo, kje v našem življenju gredo stvari lahko narobe ter kje so potrebne spremembe.
Drugi koristni namen negativnih čustev je ta, da so čustva ojačevalci delovanja, tako kot vsa druga čustva. Njihov namen torej je, da nas spodbudijo k spremembi in akciji. Negativna čustva nas želijo ne zgolj opozoriti, vendar tudi spodbuditi, da se premaknemo iz kavča. Če ne naredimo te spremembe, se negativna čustva logično zgolj še poglabljajo. Žal pa je tako, da se pogosto ne znamo soočiti s svojimi čustvi, zato od njih bežimo (alkohol, droge…) ali se v njih celo utopimo (smiljenje…).
Gremo naprej. Namen čustev je res, da ojačijo naše delovanje, vseeno pa življenje ni v celoti odvisno od nas. Imamo t.i. območje vpliva, kjer lahko z lastnimi dejanji spremenimo situacijo in območje zunaj našega vpliva, kjer je razplet situacije odvisen od zunanjih sil. Če se vrnemo k primeru pomanjkanja komunikacije v partnerstvu, je v našem območju vpliva, da spodbudimo več komunikacije. Vendar pa ne vemo, kakšen bo odziv partnerja. Mogoče mu bolj ustreza, da partnerstvo razpada po koščkih, kot da poglobimo odnos. Odziv partnerja je torej izven našega območja vpliva. To pa lahko vodi v velika razočaranja, saj si v takšnih primerih rečemo, dodatno sem se potrudil, dobil pa mrzli tuš.
Tako kot za situacije znotraj našega vpliva, imamo tudi za situacije, ki so povsem izven našega območja vpliva, določena pričakovanja. Nerealizirana pričakovanja pa vodijo, kot omenjeno, v trpljenje, nezadovoljstvo in bolečino. Največ bolečine izhaja ravno iz tega, ker imamo do okolja določena pričakovanja, ki pa se ne realizirajo, lahko celo v primerih, ko se resnično trudimo in damo vse od sebe – pa naj bo to vedenje partnerja, otrok ali družine, ali pa kako hitro moramo dosegati napredek v življenju, situacije, ki se nam dogajajo ipd.
V sodobnem svetu, v katerem smo bombardirani z reklamami popolnih nasmejanih ljudi, so nerealna pričakovanja v življenju še toliko večja. To pa pomeni še več psihološke bolečine in še več nezadovoljstva v življenju. Ni čudno, da ljudje potem potrebujejo resničnostne šove, da vsaj malo sprostijo vso svoje nezadovoljstvo z naslajanjem nad nesrečo drugih.
Medijski svet se nam lepo počasi vriva v predstavo sveta, s tem pa tudi nerealno viša naša pričakovanja, pa naj gre za televizijo, časopise, radio, filme, dogodke, predstave ipd. Vsi z lepim in popolnim partnerjem. Vsi z lepimi mišičasti telesi in belim nasmehom. Vsi bogati in uspešni. Samo zato, ker uporabljajo določen produkt. Otrok te bo imel toliko bolj rad, če mu boš kupil piškotek. Partner te bo imel toliko bolj rad, če mu boš kupil čokolado. Počutil se boš neprimerljivo boljše, če boš konzumiral vsak dan en dodaten vitamin. Vlada, ki že 20 let dela po istih vzorcih, je sedaj našla alternativne rešitve. Zgolj s potenjem okoli pasu, ob gledanju televizije s čipsom v roki, boš prišel do vitke in fit postave. Če zgolj prebereš določeno poslovno revijo, boš res bolj uspešen v poslu. In še potrebuješ le diplomo določene fakultete in brez problema boš dobil službo. In še bi lahko naštevali.
Velika pričakovanja vodijo v velika razočaranja, medijski svet pa realnega povsem idealizira. Realnost je drugačna. Če želiš biti fit in postaven to pomeni mesece in mesece trdega dela, tako na ravni prehrane, kot tudi gibanja. Če želiš biti uspešen v poslu, to pomeni enormno trdega in pametnega dela, znanja, kompetenc in še česa – potem pa uspeh čez noč pride po 15 letih truda. Razumevanje s partnerjem zahteva neprestano vlaganje v odnos, je kot roža, ki ko je enkrat ne zaliješ hitro uveni. Na katerem koli delu življenja pot do rezultatov ni lahka, bistveno drugačna je, kot predstavljana v medijih. Medije zanima uspeh, zaključek zgodbe, ne pa leta trdega dela. Prav pa je, da imamo realna pričakovanja, takšna, ki izhajajo iz realnega sveta, drugače nas čaka veliko bolečine.
Zaradi nerealnih pričakovanj veliko ljudi obupa tudi na poti osebnostnega razvoja in razvoja svojih potencialov. Končno zberejo pogum, da se brcnejo iz cone udobja, potem pa nerealna pričakovanja o napredku vodijo k temu, da hitro obupajo. Napredek je v življenju počasen, vendar bati se moralo zgolj tega, da se ustavimo. Zato je vztrajnost tako velikokrat poudarjena lastnost uspešnih ljudi, ker zgodaj okusijo počasnost in težo napredka, vendar vseeno napredujejo počasi, korak za korakom. To seveda zahteva jekleno voljo, vendar so na koncu nagrajeni tisti, ki si zaslužijo. Seveda imajo nekateri na določenih področjih življenja bistveno boljše dispozicije, vendar to sedaj ni bistveno.
Če gremo še korak dlje, dinamičnost okolja, v katerem danes živimo, popolnoma pokolje pričakovanja, ki jih običajno imamo in izhajajo iz naše tradicije. Razmerja imajo krajšo dobo (delovna, partnerska…), disciplin, katere moramo obvladati je vedno več, konkurenca na svetovni ravni je bistveno večja, spremembe vse večje ipd. Vse to lahko vodi v nerealizirana pričakovanja, kako se bo odvijalo naše življenje, s tem pa pridemo tudi do več bolečine. V današnjem dinamičnem svetu pomeni imeti fiksno idejo o tem, kako bi se moralo odvijati naše življenje, zgolj veliko bolečine. Danes resnično velja rek, če želiš nasmejati Boga, naredi plan.
Manjša, kot imamo pričakovanja v življenju, manj bolečine nas čaka. Zakaj? Vsaka situacija, pa ne glede na to, kako se stvari obrnejo, je v primeru, da nimamo pričakovanj, za nas sprejemljiva; to pa pomeni, da ni prostora za razhajanje med želenim stanjem in realizirano situacijo, s tem pa je posledično ugasnjen tudi vir nezadovoljstva. Če želimo v današnjem svetu ostati pozitivni in psihološko stabilni, je nujno, da se ukvarjamo s svojimi pričakovanji in do kakšne mere nam ta prinašajo nezadovoljstvo v življenje – z drugimi besedami, znebiti se jih moramo in postati bolj fleksibilni. Boljšo analizo in kalibracijo pričakovanj, kot naredimo v življenju, lažje nam je.
Nikakor pa ne smemo pa zamešati stanje brez pričakovanj z neaktivnostjo, nizkimi standardi ali brezciljnostjo. To bi bila velika napaka. Prav je, da imamo postavljene cilje oziroma smernice življenja. Prav je, da se neprestano izboljšujemo in nadgrajujemo. Prav je, da redno skrbimo za svoje zdravje. Prav je, da angažiramo vse svoje talente. Prav je, da skrbno ravnamo z denarjem. Prav je, da damo vse od sebe v vsa razmerja, ki jih izberemo v življenju, še posebno v partnerstvo. In prav je, da ostanemo dober človek. Pa še bi lahko naštevali.
Nujno pa je, da nimamo pričakovanj, kam nas bo pripeljalo življenje, četudi damo vse od sebe. Nič ne gre na silo, življenje ne pozna fiksne ideje, zgolj raznolikost in dogajanja. Prav je zato, da smo na poti fleksibilni in prilagodljivi; brez fiksnih pričakovanj. Mogoče bomo potrebovali en mesec, mogoče tri leta, mogoče celo pet let, da postanemo fit. Mogoče bo naša predstava o tem, kaj pomeni biti fit (izgled, počutje) povsem drugačna, kot smo si predstavljali. Mogoče bomo pri enem partnerju našli srečo, mogoče bo pot do pravega partnerja vodila preko mnogih ljudi. Mogoče bo kmalu napočil dan, ko se bomo počutili nezadovoljne v sanjski službi in bomo morali korak naprej. Mogoče bomo manj zaslužili, kot pričakujemo. Mogoče… Kdo ve.
Prav je, da imamo postavljeno vizijo življenja, vendar je tudi prav, da dopuščamo vso fleksibilnost poti do cilja, predvsem pa nimamo nobenih pričakovanj, na kakšen način, kako hitro in do kolikšne mere bo naša vizija življenja na posameznih področjih realizirana. Važno je potovanje, ne cilj, to pa mora biti čim bolj pestro, zanimivo in raznoliko. Realiziran cilj je stvar ega, izkušnja življenja, brez kakršnih koli pričakovanj o končnem izidu, pa je stvar užitkov, ki nam jih omogoča življenje na zemlji. Zato je mogoče še toliko bolj pomembno vprašanje v tem našem življenju, kot kakšni so cilj, ki jih imamo postavljene, kaj želimo izkusiti; brez pričakovanj, predsodkov in fiksnih idej – zgolj prepuščeni toku življenja, ob tem, da damo vse od sebe.
